VL7EN7E IN SVET
ŠTEV. 1.
V LJUBLJANI, 8. JULIJA 1934
KNJIGA 16.
TIH POLETNI DAN (Foto).
MEJE NAZORNOSTI
PLOSKVE Ш TELESA Z ENO SAMO STRANJO
esedo »geometrija« prevajamo sicer z »naukom o prostoru«, toda v geometriji, kakor se je učimo v šoli, je o prostoru prav za prav malo govora. Večinoma
__se bavimo s ploskvijo in z liki,
ki ležijo v njej : s točkami, daljicami, trikotniki in mnogokotniki, krogi in drugimi krivuljami.
Človeška nazorna sposobnost je dober kažipot za spoznavanje geometričnih zakonitosti. Žal pa si jo z omejitvijo na ploske like vzgajamo samo enostransko in je spravljamo do pravega razmaha. Če pridemo potem kdaj v položaj, da moramo preiskati kakšno nenavad-nejšo, a v bistvu preprosto prostornin-sko tvorbo, zadenemo prav kmalu ob
meje nazornosti Odreče nam popolnoma ali pa nas vodi k napačnim sklepom in lahko doživi-mo največja presenečenja. Dva primera naj nam rabita v dokaz.
Če konca dolgega papirnega traka z vzporednima roboma prilepimo tako skupaj, da trak okoli njegove »podolžne osi« zavrtimo v polovičnem obratu, dobimo
Moebijev trak
tvorbo, ki se imenuje »Moebijev trak« po matematiku Moebiju, ki je njene čudovite lastnosti prvi preiskal.
Ta ploskev ima eno samo stran in en rob.
Kaj je »stran« neke ploskve, se da z besedami lahko opisati: to je celotnost točk, ki jih lahko dosežemo z neke točke v ploskvi, ne da bi prekoračili robove in brez skokov. V tem smislu imajo navaden kos papirja ali kos krogelne površine ali papirni trak, skratka vse navadne ploskve dve strani. Če pa hočemo Moebijev trak pobarvati in pričnemo na kakršnem koli mestu, pridemo do konca z eno samo potezo čopiča: ves trak je
enako pobarvan in ima torej eno samo stran!
Prerežimo sedaj Moebijev trak po-dolžno v sredini. Kaj se zgodi? Nismo dobili dveh kosov kakor pri prerezu drugih listov, temveč en sam kos. To je spet trak, ki je pa dvakrat »zasukan«. Ponovimo to stvar: prerežemo ta trak
Torus (obroč)
vzdolž sredine. Novo presenečenje: trak je razpadel v dva ločena dela, ki se vijeta drug v drugega. Enako napravimo lahko s traki, ki so trikrat, štirikrat ali še večkrat zasukani. Kdo bi na podlagi same predstavnosti napovedal, kaj bo vsakokrat dobil?
Izvedemo pa lahko še bolj komplicirane reze. Širine traka n. pr. ne moremo razpoloviti, temveč razdeliti v tri dele. Če smo se z Moebijevim trakom malce seznanili — in priporočamo vsem čitateljem, da vzamejo papir in škarje v roke ter izvedejo vse eksperimente — bomo brez truda spoznali, da zadostuje za razdelitev v tri dele en sam rez. In če dolgo in globoko . mislimo, dobimo morda tudi približno slutnjo o posledku reza: dva Moebijeva traka, ki se vijeta drug v drugega, eden je dvakrat daljši od drugega in krajši je enkrat zasukan, daljši za dvakrat.
Moebijev trak, ki nas spravlja na takšen način v začudenje, je še razmeroma lahko pregledna tvorba. Mnogo zamotane jši je položaj, če preiskujemo številne oblike vozlov in zank. A to bi bilo za nas pretežko, kajti celo matematiki so se drznili šele pred nekoliko leti do obsežne
teorije vozlov in kit in to lepo, a težko poglavje geometrije še zdavnaj ni zaključeno.
Vzemimo pa kot drugi primer »torus« ali obroč, kakor bi rekli po domače. Prstan je obroč, cev na dvokolesu prav tako in končno v veliki obliki tudi Sa-turnov obroč. Bavili se bomo s površino obroča. Vzemimo, da bi veliki kitajski zid šel okoli vsega sveta ali vsaj
okoli vse Kitajske. Jasno da bi to površino zemeljske oble razdelilo v dva ločena dela. Iz enega dela ne bi mogli v drugega, ne da bi pri tem prekoračili zidu. Tako je tudi na ploskvi, na površini valja itd. Na splošno lahko uvidimo (čeprav tega ne moremo kar tako dokazati, ker je to zelo težka reč), da razdeli vsaka v sebi zaključena krivulja, ki samo sebe ne seče, ploskev, kroglo itd. v dva ločena dela. Na naše veliko začudenje pa ni nobenih takšnih krivulj, ki bi na obroču izpolnile isto. Če vrišemo namreč zunaj obroča krog, dobimo sicer zaključeno krivuljo, a ta ni nobena meja, ki bi je med dvema sole-žečima ploščinama ne bi mogli obiti. Lahko pridemo namreč tudi od »zadaj okrog« na drugo stran krivulje. V tem
se nič ne spremeni, če narišemo k prvemu krogu še drugega, ki je nanj navpičen. To dokazuje, da se obroč v svojih lastnostih razlikuje tudi od Moebijevega traka: tam je bilo mogoče izvršiti rez, ki ni delil, tu jih lahko napravimo celo dva.
Z dvema primeroma smo pokazali svojim čitateljem meje naše nazornosti. Toda te meje niso kakor zemeljske deželne meje absolutna ovira. Naša nazornost ni otrdela in nespremenljiva sposobnost. Lahko jo vzgojimo in z vajo izpopolnimo. Kdor se dolgo bavi z raziskovanji, kakršne smo tu navedli, se bo polagoma seznanil tudi s prostorninskimi razmerami in mu postanejo tako domače, kakor smo jih navajeni pri ploskvah.
(Po razpravi W. Lahma — kk)
AZBEST
To je vlaknata rudninska snov bele, zelene ali sivkaste barve. Ime je iz grškega, kjer âsbestos pomeni: nepogašen. nepogas-ljiv, nezgorljiv. Francoz mu pravi amiante, po grški besedi za »nepokvarljiv«. Njegova tvarina je namreč izredno odporna proti fizičnim ali kemičnim činiteljein. Svoje dni so ga različno nazivali. Alkimisti so bili seveda opazili njegove lastnosti in ga v svoji slikoviti govorici krstili za »živi lan« ali »močeradovo volno«. Rimljani in Grki so se bili domislili, da so ga tkali. Delali so iz njega prte in prtiče, ki so jih belili s tem, da so jih devali v peč. izdelovali so nadalje iz azbesta mrtvaške halje, y katere so zavijali trupla veljakov, kadar jih je bilo treba sežgati na grmadi. N'a ta način so dobivali pepel rajnikov v mrtvaške posode čist, nepomešan z lesnimi ostanki. V isti namen se še dandanes dobi azbestovo platno: s tem prekrivajo vozičke, na katerih se mrliči potiskaio v krematorij za upepelitev.
Cesar Karel V. je imel iz azbesta namizno perilo, ki ga je gostom v razvedrilo po končanih obedih dal vreči v ogenj.
Prožne zvrsti azbesta ali amianta služijo še za izdelavo, nezgorljivih vrvi, za tesnilo pri praznih valjih ali cilindrih, za trpežne rokavice, ki kemika ščitijo pred kislinami in električnim udarom, za dokolenice, kakršne obuvajo kurjači. Z azbestovo leDen-ko zavijajo predmete, da jih obvarujejo vlage. Rabi se v kiparstvu, stavbarstvu itd. Opisal ga je naš rojak Lušin iz Ravnega dola pri Sodražici. kasnejši Luschin, s katerim se je nedavno bahal tam doli neki dečko nasproti svojemu sobesedniku: Pri nas imamo pa takega sorodnika, ki je bil »ebengrajt«... Ali je pač vedel ob tej besedi, da je Ebengereuth nemški prevod imena njegove vasi?	i».
DVOJICNIKI
Med vojino so »Tedenske sli'ke« 1917, str. 506—508, priobčile članček o dvojnikih. L. 1931 pa je »Žis« kinj. 10, št. 25 prinesel novih podatikov o vprašanju. Odkar so ilustracije po tisku tako p-ogeste, prihaja čedalje več dvojnikov na plan. Tako je »Tribune de Genève« dîne 7. februarja 1934 priobčila podobo z legendo: Un vigneron de Bourgogne (Burgundski vinogradnik). Kdor pozna opernega pevca Leopolda Kovača, poreče iSrei omahovanja: »To je Polde!« Seveda gre tu le za wianje poteze. Vendar se primeri, da se med dvojičnlkoma strinjajo tudi sluhovni z.naki. Tako poroča prej omenjeni švicarski dmevmiik 4. maja o ženi iz Vancou-ver-a, Mary Later-ovi, ki je nedavno v tem kanadskem mestu srečala moškega, na las podobnega njenemu nezvestemu zakoncu. Stopila je k njemu in mu očitala, zakaj je zapustil domače ognjišče. Preipotnik je kar najodločneje ugovaTjal. Toda tudi oba otroka gospe Laterove sta v njem spoznala svojega očeta. Gospa Mary je pozvala svojega zakonskega druga pTed sodišče, češ, da je ta človek namestila podoba ornega, ki jo je bil pustil na cedilu: ista postava, ista hoja, isti glas. Vendar so priče ugotovile, da je obtoženec uradnik pri tramvajski diruž."bi v Vanocuveru že od 1. 1918. medtem ko sta tožmica in njem pravi zakonski mož bivala drugje. Ko pa je Laterova izpovedala, da nosi njen nezvesti tovariš brazgotino na desni roki, si je zatoženec zavihal rokave pred sedmim zborom in pokazal, da nima nobenega takega znamenja. Gospa Laterova je tedaj morala osramočena priznati svojo zmoto.	(k)
JAN NERUDA
(1834—1891) DR. ANTON DEBELJAK
Ljubimo ga kakor kruh, kruih, ki se ne časti s hvaJo, pač pa s potrebo, kakršno čutimo po njem.
F. X. šalda.
1906. je moj sošolec F. Ks. Za-vrnik, danes profesor na veterinarski fakulteti v Zagrebu, navdušil znatno število novomeških gimnazijcev za češčino
_ in nas v šolskih prostorih po
nekaj ur na teden bistril v tej slovanski govorici. Mnogi so sčasoma opešali, nekateri smo ostali zvesti svojemu prvemu zagonu: čitali smo izvirna češka dela, pa tudi prevode iz tujih slovstev. Tako je »Svëtovâ knihovna« pomaleni izpodrinila »Reclamko« med nami. V tistih časih sem spoznal Nerudove povesti P o v i d k y malo stran s ké, skoraj nato pa še Krejčega »Vybor bâs-ni« iz 1. 1902. Dolga leta so mi ostali v spominu posamezni epigrami, n. pr. »To Adamovo žebro«, dalje domorodne vrstice iz Petkovskih pesmi (Zpëvy pâtecné), kjer povzdiguje svoje rojake:
a pak-li lidstvo vyši se jak alpstvo nad
tou zemi,
čech bud' Mont-Blanc a Mont-Rosa a zvyšen nade všemi...
t. j. a če se ljudstvo dviga kakor Alpe nad zemljo, Čeh bodi Mont-Blanc in Mont-Rosa in zvišen nad vsemi.
Želja se mu je precej uresničila, saj možje kot Masaryk, Beneš, Čapek, Ku-belik i. dr. so proslavili svoj narod po vsem svetu.
Nerudovo detinstvo je bilo brez veselja in sijaja. Njegov oče, vojak, in njegova mati, zidarjeva hči, sta bila skoro stara, ko se je rodil Jan (9. julija). Iz vojaške kantine sta se preselila v tiho Malo strano. Nerudovo obzorje je bilo črno zidovje delavnice in bližnje ulice. Ta mirni okoliš je bil prikladen za sanjarije mladega bitja. Nerada je tu rasel ob čemernem očetu in ob materi, ki je zgodaj vstajala in imela obilo posla. Ako je bil kedaj poreden — zvonil je ob tujih vratih; kazal osle redarjem za hrbtom; se vtihotapil v cerkev, da bi bil pri skrivnostni polnočni« sv. Vacla-va; se junaško zarotil s tremi paglavci vrstniki, da bodo oblegali praško trdnjavo, pognali nje posadko ter uničili Avstrijo — je bil pa še večkrat otožen.
JAN NERUDA
V šoli, kjer se je šopirila nemščina, so se smejali njegovi oguljeni obleki in obutvi; tam se je navadil trpeti to, kar ga je pozneje hudo bodlo: nizkoto svojega družabnega položaja, nesmiselni ponos bogatašev.
Leta so tekla. Temnopolti mladenič črnih kodrov in lahnih brčic gori za skeptično, bolestno ali uporno poezijo, kakršno so gojili Heine, Borne, Byron, Lermontov. Prvi verzi njegovi prinašajo črno tragiko: balada »Obešenec« slika bojazen dveh otrok, zaprtih doma v viharni noči, med tem ko si njiju oče na vrtu natakne konop okoli vratu. Prva njegova zbirka Grobno cvetje (Hrbitovni kviti, 1858) je izliv človekoljubnih čuvstev, p'iebejskega naziranja. grenkega pesimizma. Ali ga bo rešila iz tega turobnega ozračja ljubezen do kra-sotice, ki jo opeva pod imenom Ana?
Douo Anno, douo krâsnâ, což ty vlny šeptaji? Zdaž se po manželi starém, krâsnâ douo, neptaji?
t. j. donja (gospa) Ana, kaj ti valovi šepetajo? Ali ne poprašujejo po starem zakonskem možu?
A skoraj sprevidi, da je zaikon nemogoč. Brez pravega zaslužka je, treba bo
počakati slave, bogastva. Vrine se med novinarje. Češki dnevniki pa tako slabo plačujejo, da Neruda vodi dramatsko in literarno rubriko pri nemškem listu. Umsko življenje na Češkem morda še ni bilo nikoli tako borno. Kollâr in Čela-kovsky sta preminula, pamfletist Hav-liček se bori s smrtjo v briksenski trdnjavi, rediki pisatelji, ki se Skušajo otepati prevlade nemškega tiska, izražajo brez krepčine sentimentalno domoljubje, posneto po velikih tujih vzorcih. Študentje prebijajo večere z brezplodnimi razpravami po kavarnah, kadeč pipice, oziroma kakor jih smešno predstavlja Neruda, jašejo na strešnih slemenih in noge jim vise v žlebove. Grobno cvetje je prineslo marsikaj, kar bi bilo lahko razburkalo in skalilo to mrtvilo. Toda občinstvo je bilo brezbrižno. Glavni urednik najvažnejšega praškega lista svetuje: »Le lopite ga, to vam je tepec!«
Nerado je to močno speklo. Kako naj sedaj vzame Ano? Shajala sta se poslej vedno manj in se naposled ločila. Neruda se je sprijaznil z mislijo, da postane suplent. S tovarišem je ustanovil obzornik, a ga je skoraj moral sam urejati. Srečo je poskusil v gledališču, toda njegova drama je uspela tako malo kakor njegove komedije. Spusti se v novinarstvo, medtem ko njegov prijatelj Hâlek s svojimi romatičnimi pesmimi in osladnimi historijami odnaša slavo, ki bi po pravici pritikala Nerudi. To je doba njegove ljubezni s pripoved-nico Karolino Svëtlo, ki se je z njim kruto igrala.
Vrnivši se iz Pariza je srečal TerCzo Machâôkovo, ki ga je prisrčno oboževala. Njej na čast je zložil nepozabne kitice. Ali dekle je bilo rahlega zdravja. Komaj 8 mesecev po prvem sestanku ga je na potovanju dohitela novica o njeni smrti. Kakor dete se je Neruda zatekel k svoji materi — očeta že davno ni bilo več. Edino mati ga je razumela in ga podžigala, naj vztraja. Ni čuda, da jo je skoraj mistično častil in poveličeval. V drugi njegovi zbirki — Knihy verSû (1868) — je poleg nekih balad morda ciklus »Matičce« najbolj dovršen:
Proto mnë draha tak milâ ma matička, že je tak maiička, že je tak chudička ... t. j. zato mi je tako draga mila moja mati, ker je tako majčkena, ker je tako ubožna.
Kmalu zatem mu je umrla. Od žalosti se je preselil v drugo stanovanje, ker pa ni mogel adržati, je odšel na potovanje po Orienta: iz Carigrada, iz Aten, iz Jeruzalema, iz Kahire, Napolija, Pompejev, Benetk in Rima je pošiljal svojemu dnevniku živahne članke, zbrane v knjigo, ki je prvi češki potopis večjega obsega. Ko se je vrnil v Prago, je spet prevzel svoje težko delo, se silil pisati in se smejati, saj vrli meščani so vsako nedeljo pričakovali njegovega listka. Nova žalost ga je obiskala: Jar-milka, njegovo kumče, je umrla, ko se je peljal v Pisek k njej. Se tisto noč je baje zložil pretresljive verze »Ballada dčtska«, ki jo vsebuje zbirka B a 11 a d y a romance m se pričenja :
Mabka zdrimla na usvitë. Dîtiko vyjevenë bledi — v nožičkah miu Smrtka sedi. Malâ Smrtka, sama ditë, na hlavičce vënec bîly, ve košilce drabrné tiïko, v.ruokâëh drži kravé sîtë jako k houlbë na matyly...
t. j. mati je zadremala ob jutrnem svitu. Dete osuplo gleda — pri nogah mu sedi Smrt. Mala Smrt, sama dete, na glavi ima beli venec, v srajčici drobno telesce, v ročicah drži igravo mrežo kakor za lov na metulje ...
Višek njegovega razvoja pomenijo Pisni kosmické (1879), ki nam jih je obilo poslovenil Al. Benkovič med vojno v »Mentorju«. Kritika se bavi z dvema mladima, ki imata bolj blestečo besedo, to ste Vrchlicky in Svatopluk Čech. In vendar so Kozmične pesmi, cta-si vzete iz sveta za svojo dobo modernih astronomskih predstav, čisto v tonu češke narodne pesmi in najbolj češko delo Nerudovo. Niti Balade in romance, niti Prosté motivy niso posvetili njegovega genija, čeprav prinašajo nekaj najbolj tragičnih vzklikov, kar se jih je kedaj izlilo iz samote.
Še bolj osamljen je bil, ko je pozimi spodrsnil na ledu in si razbil koleno. Nič več ne gre iz sobe, kjer mu je materai portret edina družba. Vendar še misli na svoj rod, zlaga patetične, preroške Speve za petek, ki so izšli šele po njegovi smrti:
Prežil jsem matiku svou, žiju jen pamâtce, prežij jsem lâsku svou, mèl ji tak na
krâtce —
všechno jsem oplakal, zase se osivčžil — Tebe bych, narode, Tebe bych neprežil!
t. j. preživel sem mater svojo, zdaj živim le njenemu spominu; preživel sem
svojo ljubezen, ki sem jo imel tako malo časa; vse sem objokoval (izgubil), a zopet sem oživel, toda tebe, narod, ne bi preživel!
★
Pravica se je izkazala Ne rudi šele po njegovi smrti. Neruda je mogoče edini pisatelj, ki ga enako ljubijo literati in občinstvo, tudi F. V. Krejči (Vybrané bâsnë Jana Nerudy. V Prage, 1902). To je eden redkih avtorjev, pri katerem se človek do sita nasmeje. Njegov humor tako spominja na narodno šegavost. V čeških narodnih popevkah prevladuje šaljivost nad elegičnim tonom, zato je Neruda od vseh vrstnikov najbolj češki pesnik, poudarja Emerich Čech (Vy-bor ceskoslovenské poesie lidové, Praha, 1898). To potezo v Nerudovi umetnosti je podčrtal Michel-Léon Hirsch, govoreč o Juriju Wolkerju (L'Europe Centrale, 6. I. 1934), zato tega ni ponavljal malo pozneje v istem tedniku, kjer je prikazal celotni obraz Jana Nerade (L'Europe Centrale, 24. П. 1934). Za zgled naj navedem dvojico epigramov, ki jih ne najdete v Lahovi »Češki antologiji« 1922. Najprej
Adamovo rebro Vse je na ženah res gladko in voljno kakor sam žamet in kakor peresce, vse prikupljivo in vse je mamljivo, no, pač tako kot — od rebrca mesce! Drugi primer bodi »Lidskâ opatrnosit« ali
Ljudska previdnost Gotovo se smehljaš, premili Bog, ko čuješ »očenaš« svojih otrok! »Zgodi se Tvoja volja!« pravimo. A da izveš, kako naj bo v resnici, oprezno v drugi polovici , še to takoj pristavimo.
Snov. za pesmi je pri Neradi jako mnogotera. Zajemal je celo iz indijske tradicije, n. pr. »Žena«. Segel je nadalje v nordijsko zgodovino, tako v »Asku«, ki je bil germanskim severnjakom prvi človek, ustvarjen iz lesa. Obenem nastopa v teh filozofskih verzih bog Odin, enook starec s klobukom na glavi: znamenje modrosti. To je tisti Odin, po katerem je nemara imenovan v nemščini torek, Dienstang (Brock-haus' Konv. Lex. 1903). Glasi se: Ask
Tačas, ko Aska Odin je ustvaril, bogovi nižji so se gnévali in so molče na Aska gledali. — »Zakaj, Gospod, pa nisi bolj preudarU, zakaj si i: lesa naredil Aska,
iz zarje svoje bi ga stopil bil,
saj še živali dal izraz si živ,
ker nisi štedil barvnega okraska!«
Bog Odin malce je klobuk nakrenil,
z edinim je očesom svojim trenil.
»Le tiho, dečki, da vas ne naderem!
I, kaj zato, katero snov si izberem?
vso jarno mezgo pustil sem parobku,
v pomladi večni kvišku bo stremila,
za plodom vselej spet bo z vencem popkov
glavô potomcem Askovim ovila.
Ta sok pa ne poznâ vam umiritve,
vse znova človek se bo spet razcveta!,
pomladi novih nove pridobitve
si v večni venec vekomaj bo spleta!.
Pomalem Ask oslika sebi sam
zdaj brezizrazno, mrtvo prazno lice,
v očesu skušenem vzplamté žarnice,
da zraste strah, zavist iz tega nam!«
Te stihe je očividno navdahnila misel o človeškem razvoju, Darwinov nauk o evoluciji. Kako pa je znal Nerada po-doživljati tuja čuvstva, vam pokaže njegova »Jeptiška« ali po naše
Redovnica Jutranje zarje prvi sivi svit je mladi nuni čez obraz razlit. Kot lilija iz mramora vzovelâ, ta žena se privija k Deve kipu. Pogled ji v žgočem ognju plapola ■— zdaj v želji vnet, zatrt v naslednjem hipu. In glej, v strastno razpaljenem utripu prešinja dušo ji drhteč obup — pritisne usta v bele sohe kamen, strašan
poljub:
Le mrtev led za njenih ustnic plamen! In divje kakor pičena odskoči, bolesten švigne ji pogled iz oči... A znova spet povesi mlado teme, kot da tišči jo grehov težkih breme, in spet ji k sohi noga g>re počasi, kamnite Deve znova se oklene trepetajoča od strasti ognjene in bolno, žaložaino zdaj zaveka: »Ljubiti samo mogla Ti Bogâ si, o daj, da smela jaz bi vsaj človeka!«
Nerada je mnogo pisal; tri četrtine njegovega dela so feljtoni. Toda o njegovi prozi ne bom podrobneje razpravljal, saj dobimo v kratkem izbor iz njegovih Malostranskih pripovedek. Nekaj malega smo imeli že doslej v prevodih, n. pr. M. Scholle-Zupančeva »Lavretan-ski zvonovi« (Žena in dom, maj, 1933). Iz Narodne enciklopedije posnemam, da je Josip Stare prevajal in prirejal za Dramatično društvo iz Nerade. Nerudo-vo sliko lahko vidiš v omenjeni Lahovi Antologiji str. 277.
OSVETLJIVI SLONI
Domačini pokrajine gorenjega Nila trdijo, da se onidod potika čreda — če ne dve čredi — slonovk brez samcev, ki je nihče ne želi srečati. Njih tovariši so bili postreljeni, medtem ko je za samice veljala zaščita. Samski stan jih je tako raï-togotil, da so smrtno zasovražile človeka in da zmeljejo v kašo sleherno človeško bitje, ki nalete ^janje na svojem potu. Po zagotavljanju črncev so baje že obkolile tu pa tam kako naselje ter pomendrale vse prebivalstvo.
Mogoče tiči v tem pretiravanje posameznega primera takšne maščevalnosti, ali pa tudi ne, poroča »Tribune de Genève« 19. aprila t. 1. Biljardne krogle in raiz-ne igrače iz slon-ovine poznamo, toda življenje teh debelokožcev je za nas ovito v težko skrivnost.
Opazovanja ibelih prebivalcev po nekih afriških deželah — precej daleč od gornjega Nila — podikrepčujejo izjave zamorcev o slonskih krdelih, ki pobijajo ljudi. Ni še dolgo, odkar se je po Masho-nalanđ'U klatila nevarna truma rilčarjev, najmanj tri sto glav vsakršne starosti. Živali so se zabavale s tem, da so kakor po načrtu pulile brzojavne drogove in razdirale železniške tire. Po vrhu pa so, dejal toi, s sadistično naslado prežale na nesrečne domorodce, ki so obdelovali svoje polje, im visakokrat s teptale njih telesa,
da so se udria v globoko Jamo; га spremembo so jih kedaj pa kedaj razčetvorile.
Taka usoda je doletela poštnega sja iz ne'kega rudnika, ki je v nepremišljenosti hotel preplašiti krvoločno toliPo na svojem potu in s puško ranil samico: težke noge so ga na mestu poteptale. Njegov tovariš je utoežal enaki pogibeli s tem» da je planil v bližnjo reko Makvadizi. Za njima je oblast poslala odidelek črnih redarjev na konjih. Ni se jim bilo treba truditi, da bi pokopali nesrečno žrtev: ta je bila pregloboko zabita v tla. Ker je gosposka slutila, kaj se je pripetik», je toila • odldelku redarjev ukazala, naj krepko streljajo na slone in jih tako zajpode od prometnih pokrajin. Toda pogled na »grob« nezgodnega tekača in pripoved sodruga, ostalega tri dni do nosa v vodi, medtem ko je besna svojat stražila na bregu, sta jih odvrnila od podobnega početja: okrenili so se ter na povratku izpovedali, da niso mogli izslediti rilčastiih sovražnikov.
Zateči se je bilo treba k Eanesljivejemi krvnikom, namreč Barona, poklicnim lovcem, katerim so dali popolno pooblastilo. Ti so ga znali izrabi ti : v imalo tednih so pobili 84 živali, odraslih samcev in samic, a tudi mladičev, katerih okli še miiso za naprodaj. Naito so sloni poibrali stopinje proti odročnim zakotjem.	J. tF.
ZDRAVO JE PAMETNO SONČENJE
Na levi (zgoraj): Na železniški postaji v japonski prestolnici so odkrili spomenik psu, ki je prihajal skozi deset let vsako jutro in vsak večer h kolodvorskemu izhodu, kjer je čakal svojega pokojnega gospodarja — (Spodaj): Angleška vlada je dala izdelati filmske avtobuse, ki obiskujejo podeželske kraje in kažejo državno gospodarstvo na platnu. Na sliki Baldwin, Mac Donald m John Simon — Na desni (zgoraj) : V pariškem predmestju so montirali ogromno zvočno sireno, ki naj bi opozorila meščane na eventualni zračni napad — (Spodaj): Z lepotne konkurence dvanajstletnih pariških deklic
Z DEŽJA POD KAP
G. DE RAULIN JE NEDAVNO OBJAVIL ZANIMIV ROMAN Z NASLOVOM »DE CHARYBDE EN SCYLLA«. GLAVNI OSEBI IMATA POD DVAJSET LET, LAMUŠ — PRI NAS BI SE PISAL ZA MUHO — IZ PARIZA IN JAFREZO IZ BRETANJE. BROD JASON, NA KATEREM STA SLUŽILA, JE POGOREL IN UTONIL. PRED KONCEM JE NASTAL SILEN RAZPOK...
f |l ana je puhnila vznak, potem pa I v zrak, kjer se je popolnoma t prekopicnil. Ko se je z nogami
— * zadel vode, je začutil, da ga nepremagljiva sila vleče v brezdanjo jamo.
Kakor hitro se je vrnil na površino, ga je ta moč iznova pograbila in ga po-grezniia v morske globine, potlej pa ga zopet izbruhnila. Bil je kakor meček, igrača neznanske sile.
Takrat pa je vendarle mogel razširiti roke. S prsti je trčil ob hrapav predmet in se ga krčevito oklenil. To je zadoščalo, da se je gibanje ustavilo.
Še ves omamljen od padca je izpre-gledal.
Sivkast dan je bil pravkar napočil. Ob njegovem svitu je spoznal, da mu je v oporo jadrnica, odtrgana od jamborovja.
V tem trenutku mu je turobna misel prešinila razbolele možgane.
»Morski somi!«
Ko je štrbunknil s krova, se po vsej priliki ni ranil. A z drugim moštvom od posadke stvar menda ni bila taka. Po-žeruni, ki so zavohali kri, bodo gotovo prihiteli, ako niso že poleg.
Mar se je rešil požara, potem pa potopa samo zato, da bi poginil.pod ostrim zobovjem teh {pošasti, ki jih je ponovno videl, kako sledijo Jasona, pričakujoč kakršnega koli plena?
Ta bojazen mu je vrnila vso prisebnost.
Pogled v »kroglici mu je razodel, da je po vsem videzu on sam ostal od posadke. Hkratu pa je dve ali-tri sidrne vrvi daleč uzrl ladjico, ki je plavala brez žive duše. Še zmerom oprt ob jadrnico je skušal, da bi jo čimprej dosegel.
Že se mu roka zadevlje ob opaž. Zažene se kvišku, da bi se povzpel na krov. Na njegovo veliko presenečenje pa se čoln ne nagne proti njegovi strani, temveč se naravna v nasprotno smer. Krepko se odrine z nogo, da bi si pomogel navzgor, a zopet zdrkne.
Glava mu moli preko slonika. O groze! Nasproti njemu se pojavi druga glava in pojasni čudo. Možak, težji od nje-
ga, pritiska v nasprotnem pravcu. Preden vnovič spolzne, je še utegnil spoznati obraz svojega zvestega Jafreza.
Da ni bil položaj tako opasen, da se niso dogodki vrstili s tolikšno naglico, bi se bil mogel človek smejati.
Z močnim zaletom se je Bretonec spravil v ladjico. Nemudoma prime Pa-rižana pod pazduho in ga potegne na varno.
»Ti si, Ivo?« vzklikne Lamuš jako ganjen.
»Pa ti, Jan?« odvrne Jafrezo, nič manj presunjen.
Vsa mokra se v čolnu objameta in se poljubita kakor brata. Zadovoljna sta, ker sta živa in zdrava, nič manj pa tudi zato, ker je prijatelj zopet našel prijatelja.
To čutita, to izražata z iskrenostjo svojega objema; toda niti besedice ne črhneta. Oba hkrati, ne da bi se bila dogovorila, se jameta ozirati naokrog, ali ni morda v bližini še kak tovariš, ki bi mu bilo treba na pomoč.
Zaman se ogledujeta! Sama sta, strahotno sama. Ker imata le še s samim seboj posla, jameta preiskovati notranjost ladjice. Dolgo to ne traja, uspeh ni posebno zadovoljiv.
Kompas, jadra, vesla, živež: vsega pogrešata !
Drugega nista našla v ladjici ko sekiro cepilnico, vedro in nekaj metrov vrvi. Za sedaj jima to prav nič ne koristi.
Kožo sta seveda odnesla zdravo. To že nekaj zaleže. Vendar njun položaj je zelo nevaren.
Kaj početi sredi Oceana v takih okoliščinah? Za požarom — potapljanje, za utopom pa se ti obeta, da boš po dolgem smrtnem boju podlegel gladu in žeji! In kaj storiti, da se otmeš? Naj si še tako belita možgane, nobena rešitev se jima ne posveti. Druge pač ni, kakor da se zaneseta na božjo previdnost. Doslej ju menda ni potegnila iz nevarnosti z namenom, da bi ju na koncu koncev prepustila kaki prevejani krutosti.
Takoj se kajpada nista pogreznila v te žalostne misli o svojem stanju. Ve-
selje, da sta se našla in da čutita pod nogami deske čolna, je bilo preveliko, zato takoj izpočetka nista mogla raz-
glabati o ničemer drugem.
+
Posledice pretresa so se jele nevšeč-no kazati. Najprej se je oglasilo ščipanje v lačnem želodcu, potem še druge skrbi. Pa kaj si hočeta? Čakati.
Čakati — česa pa? Vznemirljiva vprašanja, zlasti za mlada bitja, kadar jim kruli po trebuhu.
»Ko bi vsaj imela vesla!« vzdihne Ja-fezo.
»Kaj bi ti pa koristila?«
»Da bi ubral smer in v njej držal barko, ne pa neumno kolebal kakor zama-šek. Bi vsaj lahko upal, da kam pridem.«
»Saj plava čoln sam po sebi! Kar na miru ga pusti in nič se ne napenjaj.«
»Sicer je res, da gre naprej. Pa še sa-lamenska struja naju žene.«
»No, vidiš. In pa poglej, kako voda izpreminja barvo!«
»Umazana pa je, umazana. Potakem ne moreva biti daleč od kopnega. Ali se ti ne zdi, kakor da sva na ustju kake reke?«
»Po čem pa sodiš tako?«
»Po rumeni barvi vode. Od ilovice je umazana.^
»Ampak tako bi se oddaljevala po njenem toku?«
»Trap! Kaj pa plima, mar ni to nič?«
Med pomenkom se brodolomca venomer nemirno ozirata proti obzorju. To je edini posel, ki si ga moreta privoščiti.
»Če se ne motim, vidim zemljo na levi strani,« vzklikne Jan.
»Jaz pa na desni,« se odreže Ivo.
Čim dalje jo režeta, tem bolj se voda kali.
Brez dvoma sta v iztoku enega izmed veletokov, kakršne Indi globoko častijo radi njihove blagodejnosti. Ker ju zanaša deroča struja, v kratkem jasno razločita obe obrežji. Nizki sta in na daleč pokriti z ločjem. Številni šopi korenov-nikov štrle mestoma iz njega.
To drevo uspeva samo po močvirjih, ob morskih plitvinah ali ob pričetku rek. Dve posebnosti kaže. Na desni in levi mu vise veje proti tlom. Brž ko dosežejo zemljo, poženejo korenine in tako se množijo. Ob vznožju najdeš pogosto v mehkem blatu cele kope školjk, sličnih portugalskim.
Spomnivši se te osobitosti, ker jo je
Bodo Zimmermann: NA OBREŽJU (lesorez)
čital v kakem potopisu, Lamuš zamom-lja:
»Dobro je, dobro je!«
»Zakaj praviš to?«
»Ker se mi kar nekam dozdeva, da si bom mogel potolažiti lakoto, ki me grudi. Če se ne morem že pošteno nabren-kati, si bom vsaj z veseljem podložil rebra z dvema, tremi ducati školjk; za drugo se pa potlej ne menim.«
Ob besedi školjka Bretonec debelo pogleda. Tovariš mu razloži, česa se je domislil.
»To bi bila sreča!«
»Gotovo. Ampak kako naj prideva
zraven?«
»Poglej: tok, ki naju nese, meri proti obali.«
»Bogme, vidim.«
»Torej, veš, kaj napraviva? Kadar naju bo neslo blizu brega, se primeva za korenovnikovo vejo. Zavlečeva se kam v koteč in se bova začela mastiti z ostrigami. Potlej bova dovolj pokrepčana, da kaj ukreneva. Ti je prav?«
»Mi že mora biti!« vzdihne Jan, ki se mu je navdušenje že poleglo.
Stopila sta na suho. dalje
ШтршШ
_______ VAB.GITA • 'MATCH ES1? •
N A D A L J
[7 a im je bil razburjen zaradi pri-E hoda Nuloe. Že tedne se mu ni J j ničesar ljubilo in je samo raz-mišljal, kako bi spravil konje in živila v Marienberg. Brezdelnost ga je utrujala, hotel je nazaj v divjino. Ljubil je džunglo. Pričakoval je nekaj velikega na svojem potovanju v notranjost. Z Brearlyjem sta nameravala novačiti domačine kot delavce za zlata polja. V Edie Creeku in v dolini Buldo so plačevali po 20 funtov za krepkega delavca, ker je bilo skoraj nemogoče dobiti delavce zaradi močvirnatega podnebja in strahu pred divjimi sosednimi plemeni, ki so v iskalcih zlata vedno videli le osvojevalce.
Tudi jaz sem izgubila svoje ravnovesje zaradi mučnega pričakovanja. Zaupala sem Jimu, kako rada bi dospela do reke Sepik. Priznal je, da bo ta pot zame velik doživljaj, čeprav je dvomil, da bi se mogla vkrcati na »Nuolo«.
Živela sem že mesece na otokih. Znane so mi bile vse njih dobre in slabe strani, sedaj sem si pa zaželela brez cilja potovati po Tihem oceanu, dotikati se z belim peskom obrobljenih otočkov in prenočevati v tihih zalivih. Videla sem pa, da moja idila ni naredila na Jima velikega vtisa. Kratko se je odrezal: Jadrnica je pekel v življenju! — ter me je svaril: v kratkem zapihajo monsuni in tedaj ni čas za guganje po morju.
e V A N J E
Nekega jutra smo slišali slugo, kako je vzkliknil: »Jadra!« Med otoki se je počasi vila »Nuola«. Popoldne se je kapitan Alys prijavil pri Meg na čaj. Bil je sijajne volje. Pripovedoval je, da je pripeljal »Nuolo« od otočja Fidži, kjer se je sijajno obnesla 18 let, da se namerava sedaj podati na poskusno vožnjo ob novogvinejski obali, med Admiralskimi otoki, potem pa naprej med severnim otočjem do Anhoritov, ki leže tik pod ravnikom.
Rekla sem kapitanu Alysu: »Vzemite me s seboj.«
Nali] si je nov vrček piva in odgovoril: »Ni dobro imeti žensko na ladji, kadar se človek poda na tako potovanje. Ženske vedno povzročajo samo težave.«
Prosila sem ga dalje: »Ne bom vam delala nobenih težav. Tiho bom ko miška. Potujem že vso pot do Nove Gvineje na taki jadrnici.«
Jim je posegel vmes: »Ne bo vam delala nobenih težav. Vzemite jo s seboj.«
Toda Alys se ni dal še omajati: »Jaz niti ne vem, kam sem namenjen in kako dolgo bom na poti. Lahko traja tedne, lahko tudi mesece. Če se tega življenja naveličate, potem si ne morete prav nič pomagati — mi pa ne trpimo niti jokanja niti tožba.«
Ogorčeno sem mu odvrnila: »Saj ne bom jokala niti ne bom naveličala. Vem, kaj hočem.«
Naslednjega dne me je kapitan Alys nagovoril: »Ali želite še vedno iti z nami? Dobro, odplujemo pojutrišnjem ob šestih zjutraj.«
Napotila sem se v bližnjo trgovino, da si nakupim potrebne stvari. Običajno
znaša voznina na jadrnici funt na dan. Ta cena velja tudi za potovanja na rekah v notranjosti otoka. Ker pa sedaj .niso vedeli, kako dolgo bo trajalo potovanje, so mi zaračunali samo pol funta dnevno, kar je znašalo v ameriškem denarju 3 dolarje na dan.
Namenjeni smo bili k skrivnostni reki skozi nevarno in, malo znano morje.
»Nuola« seveda ni imela brezžičnega br-zojava. Če bi se nam pripetila kaka nesreča, tedaj bi imeli prav slabe izglede za rešitev, kajti ladje le redko zaidejo v te samotne vode, zlasti za časa morskih viharjev. Naša hrana bodo konzervira-
na živila. Glede vode bomo odvisni od dežja, ki bi ga lovili v velike sode. Toda maskee! Saj je vseeno!
»Nuola« ni odplula ob sončnem vzhodu, čeprav sem bila ob tem času že pripravljena na pot. Ob mostu sta čakala še dva potnika. Eden je bil velik Avstralec po imenu West, drugi je bil čokat možakar srednjih let, okroglih in
Jim, Čudoviti lovec in jahač
brezizraznih oči. Potovala sta na svoja posestva ob novogvinejski obali. Domačini so marljivo nalagali tovor. Brearly je pregledoval naše zaloge in opremo.
Takoj sem videla, da »Nuola« ne bo še odplula, toda nihče ni hotel zapustiti mesta, dokler nam ni kapitan dovolil. Medtem ko je Jim slonel kot slamnati mož ob velikem kupu kokosovih orehov, sem sedela na sodu bencina in izvlekla cigareto. Brezposelni divjaki so sloneli naokrog in uživali v brezdelju. Domači stražnik je leseno korakal ob pomolu in stiskal svojo puško tesno ob rame. Dolgi Avstralec West je pristopil k meni in mi ponudil banano.
Opoldne smo odpotovali. »Nuola« je bila velika, če sem jo primerjala z malimi jadrnicami, ki sem jih videla okrog Rabaula. Salon je bil ravno dovolj velik, da je v njem stala miza z osmimi stoli. Ob salonu je bilo šest majhnih kabin.
Na ladji smo imeli mešan tovor. Pred vsem les, ki bi ga morali raztovoriti na plantaži Dylup, poleg tega smo imeli velike zaloge konzerviranega mesa, zaboje piva in bencina. Na krovu je bilo osem konj Jima in Brearlyja, cela jata rac, gosi in kokoši, pa tudi nekaj koz. Potovalo je tudi kakih 50 divjakov, ki so bili namenjeni na poljedelsko delo po otokih.
Tako sem se lepega jutra podala na pot v družbi 7 belih mož in kakih 50 divjakov v tuje in neznane kraje.
Sešli smo se pri kosilu in večerji. Čim sem zagledala vodjo palube Charleja, se mi je takoj ogrelo srce zanj. Kakor sem kasneje zvedela, je bil on glavna sila, ki se je z vsemi štirimi upirala mojemu potovanju, in da se je kapitan Alys moral zaradi mene pošteno spreti s svojima dvema častnikoma. Ne vem, zakaj ni zmagal Charleyev veto. Bil je močan človek in nekoč je moral biti celo lep, toda 25 let borbe s tropskim soncem mu je zarezalo svoj pečat v lice. Nisem vedela, da je bil Charley zaradi pijače že na dnu življenja, pa se je kasneje spet popravil.
Kakor sem že povedala, je bil kapitan Alys majhen možic, ki je že malo nagibal na debelost. Mnogo je dal na svojo vnanjost. Kadar je bil trezen, je imel zelo mehak glas. Bil je vljuden in šaljiv. Na ladji je le redko pil. Preživel je eno najzanimivejših zgodb Južnega morja. Ko sem potovala z njim po morju, mi je bila že deloma znana, zato sem marsikaj pri njem razumela. V dolgih tednih sva prebila polno ur skupaj na straži in često mi je pripovedoval o svoji izvo-ljenki, s katero se je bil poročil, jo izgubil, pa spet našel pod izredno čudnimi okoliščinami.
DALJE
BLAGOSLOV ZEMLJE
Na določni površni zemlje se danes lahko pridela skoraj dvakrat toliko kakor pred sto leti. Razen smotrnejšega obdelovanja zemlje je to v prvi vrsti zasluga boljših rastlinskih vrst, ki so nam jih od-gojili zavodi za pospeševanje poljedelstva. Ako bi sadili in sejali samo take rastline, ki so nam bile na razpolago pred sto leti, pa najsi bi bila zemlja tudi obdelana po najmodernejših načelih, bi se pridelek povečal komaj za polovico. Izbera izdatnih rastlinskih vrst je torej v poljedelstvu najmanj tako važna kakor umno obdelovanje zemlje in umetno gnojenje.
LASJE IN STAROST
Sivi lasje so zanesljiv znak starosti. Ne izdajajo pa let samo s svojo bervo, marveč tudi s svojo strukturo, ki nam jo razkrije preprosta kemična analiza. Lasna korenina se namreč raztopi v kalijevem lugu, in sicer tem hitreje, čim mlajši je las. Otroški las se raztopi v nekaj minutah, d->čim las starca kljubuje jedki raztopini več ur. Pri isti debelini se. ženski lasje spet hitreje raz-tope kakor moški. Ta kemična analiza je
do neke mere uporabna, kadar je treba določiti starost mrličev, ponesrečencev, o katerih manjkajo vsakršni osebni podatki.
RoNTGENIZIRANJE KOVIN
Sam Rontgen je že pred več ko petdeset leti presvetljeval s svojimi novo-odkritimi žarki kovine. Posrečil se mu je izvrsten fotografični snetek neke lovske puške, pri kateri se je pokazala nevarna napaka v materialu. Poslej so se rentgenski žarki vse pogosteje uporabljali, kadar je bilo treba, preskusiti kake delikatne kovinske izdelke glede popolne homogenosti v strukturi. Za presvetljevanje kovin so potrebni zelo trdi rontgenski žarki, kakršne dajejo rontgenske cevi pod prav visokimi električnimi napetostmi. Z modernimi aparati je mogoče odkriti v kovinah napake in praznine, ki nimajo več ko 0.3 mm v premeru v smeri žarkov, do-čim so poprej pokazale rontgenske slike šele zračne mehurčke v litinah, ki so bili dolgi najmanj 1.3 mm. Zlasti velikega pomena je rontgeniziranje vsega materiala, ki se rabi za gradnjo letal in zrakoplovov.
ČLOVEK IN DOM
MODERNO DEKORATIVNO BLAGO
Moderno blago za razne zavese, blazinice in poblazinjeno pohištvo je tako živo pisano, da ne ugaja vsakomur. Komaj je za nami moda progastega tapetnega blaga, ki se mu marsikdo ni mogel privaditi, že nas umetniki, ki hočejo pokazati v teh novih oblikah in barvah svojo domišljijo, presenečajo z novimi, kričečimi osnutki. Odkod naenkrat ti vzorci? Ali so res umetniško zasnovani, ali je le samovoljno bizarno nizanje oblik in barv tako tjavendan? Ne, pravijo, da obstoji lepota teh modernih bla.gov v tem. da sliči-jo naravi. Na svetlomodro, temnorumeno
ali črno polje je vtisnjeno poljsko cvetje, marjetice, plavice, mak, klasje. Pa tudi motivi orjaških listov gumijevega drevesa ali divjega kostanja so v najfinejših barvnih odtenkih porabljeni v risbah za to moderno tapetno blago. Pa tudi perje bizarnopisane polarne ptice, ki je bolj podobna fantastičnemu kakor resničnemu bitju, služi umetnikom pri osnutkih za moderno tapeto.
Seveda so ti blagovi učinkoviti le ondi, kjer je vsa ostala oprema enostavna, gladka in preprosta. Medla spalnica iz je Seno-
vega lesa, gladkih modernih oblik, trda špartanska postelja, če možno pleteni, rdeče ali zeleno lakirani naslanjači, čez vse to pa potem kot izpopolnilo moderno tapetno blago, iz katerega je izdelano pregrinjalo čez posteljo, blazina џо naslanjačih in eventuelno tudi zavese na oknih. To blago mora biti lahko, prosojno, n. pr. voile ali tenko platno. Le potem lažje razumemo elegantno preprostost današnje notranje opreme. Toda ti moderni dekorativni blagovi se prilegajo le ondi, kjer se vsa druga oprema njim prilega. Neokusno in nasilno bi učinkovali v prostoru, ki je že nasičen z drugimi dekorativnimi efeicti, kakor bogato rezbarijo na pohištvu, z lesketajočo polituro, med marmorjem in drogocenimi vazami iz porcelana, stekla ali kakršnekoli drage kovine. Porabni s-o efektno v prostorih, ki nočejo biti bahavi, potrebujejo pa pač nekaj živih, veselih barv nametanih v obliki blazinic po naslanjačih.	x. y.
IVERI
Pri vsakem človeškem delu je važno to:
pot do smotra je več nego smoter sam. *
Komur je do tega, da si pridobi moč nad ljudmi, naj gleda, da ne uporabi sile. Na ta način bi si ljudi odtujil. Vsako nasilje, tudi nasilje ljubezni, ima za posledico, da se mu skušaš odtegniti.
K. Rang: RIMSKA POKRAJINA
Moderni vzorec za poblazinjeno pohištvo
16
3
№ % A H кК
Mat v treh potezah
PROBLEM 73
I. Scheel
abcdefgh
abcdefgh
Mat v treh potezah
Rešitev problema 71 1. Kf7—f6! Belega kralja je mogoče na 6 načinov'šahirati.
Rešitev problema 70 1. Te4—d4 (grozi: Sb6 + ) Lf2:d4 (a)
2. Lb8—d6! 1.....Td3:d4 (b) 2. Dg4—e6
1. .... Tc2—c4 (c) Sd5—b6+» 2. T ali L:
d4 3. Dg5+. Najlepši mat v tem zelo lepem
problemu nastane po 1.....Tc2—c6 (d)
2. Sd5—e7+ ! !, Tc6—d6 3. Se7—e6 mat.
ZA MISLECE GLAVE
R e š i t e v k š t. 128 Steklenica v prazni vreči Ker je vreča samo tako dolgo prazna, dokler ni steklenice v njej.
R e š i t e v k št. 129 Igra s kartami Vsa umetnost je v hitrem seštevanju vrednosti posameznih kart, pri tem pa velja as kot 1, fant 2, dama 3, kralj 4, ostale karte pa se vrednotijo po številu svojih t>čk. Vsaka barva šteje torei skupaj 44 točk, vej štiri skupaj pa 176. Vrednost manjkajoče karte je enaka razliki do tega števila. Pri druigem pregledu pazimo samo na to, katera karta te vrednosti manjka.
R e š i t e v k š t. 130
Igra s prištevanjem če napravi A tako, da imenuje števila 12, 23. 34. 4.5, 56, 67, 78 in 89, bo tudi najiprej dosegal 100.
Rešitev k št. 131
Število brez številk Napišeš s črko M, s katero so Rimljani označevali 10Q0.
ANEKDOTE
Ne pozna šale!
Friderik Veliki je dobil vojaka na straži ter ga vprašal, zakaj si ne prižge pipe.
—	Stotnik ne dovoli!
—	Kar prižgi, jaz dovolim!
Vojak pa se ni dal pregovoriti in kralj ga je vprašal zdaj:
—	Ali veš, s kom govoriš?
—. Seveda, vi ste naš kralj!
—	Potem pa prižgi in potegni!
—	Rajši ne; če me ujame stotnik, se bo obema godilo slabo. Naš »stari« ne pozna šale!
Kraljevo razkošje
Belgijski kralj Leopold II. je bil velik prijatelj razkošja in predpisanih obredov. Na dvoru je imel številno služinčad. Nekoč je pripovedoval angleškemu princu:
—	Samo pri pipi mi strežejo štiri osebe. Prva jo prinese, druga jo natlači, tretja jo prižge ...
Ko je kralj nekoliko počakal, je vprašal princ napeto:
—	Kaj pa ima opraviti četrti?
—	Četrti? Tega imam, da jo pokadi, ker mi je tobak zelo odvraten.
PROBLEM 72
P. O г 1 i m o n t
abcdefgh
a_b c d e f g h
• • j