cena posamezne številke 30 din
1*263332

57/1983
UDK3
časopis za kritiko znanosti/57/2
Kronika študentskega gibanja
Iztok Ilich
Uvodna redakcijska pripomba: Izidu dela skupine av-
torjev Študentsko gibanje 1968/72 v zbirki KRT ob
koncu lanskega leta je že sledila vrsta diskusij in drugač-
nih odmevov, ki so se navezali na problematizacijo tega
obdobja novejše zgodovine. V tem času je bila knjiga
praktično razprodana, od januarja letos pa objavlja
posamezne odlomke iz nje v obliki feljtona beograjski
časopis Omladinske novine. Časopis za kritiko znanosti
je pripravljen prenesti diskusijo o tej problematiki tudi
na svoje strani - kritike, pripombe, dodatne vire in
dokumentacijo. V tem smislu bomo v nekaj nadaljeva-
njih objavili izbor iz doslej še neobjavljene kronike
študentskega gibanja »Naše gibanje je boj za sociali-
zem«, ki jo je napisal junija in julija 1971 Iztok Ilich.
Naši objavi je avtor pripisal še nov uvod, sicer pa je
izvirni tekst kronike pusti! povsem nespremenjen.
Nekaj potrebnih pojasnil k
rokopisu neobjavljene
knjige Naše gibanje je boj
za socializem
Kronika študentskega
gibanja
Od nastanka pričujočega rokopisa (maj-julij 1971) bo
tc dni minilo polnih dvanajst let. To pa je že tolikšna -
čeprav še vedno nc zadostna - časovna razdalja, da je
nujnih nekaj pojasnil, ki naj, vsaj v poglavitnih potezah,
osvetlijo nekatere okoliščine, v katerih jc nastajal ta
zapis, ki mu doslej še ni uspelo postati knjiga.
V teh dvanajstih letih sc je marsikaj zgodilo in spreme-
nilo. Nekatere domneve in napovedi, nakazane pred-
vsem v sklepnem poglavju, so se deloma izpolnile, drugi
dogodki - in ljudje - pa so šli drugačno pot. Sicer pa
namen tega pisanja ni bilo napovedovanje prihodnosti,
o čemer navsezadnje priča že podnaslov: Kronika štu-
dentskega gibanja. V prvi vrsti jc torej šlo za kronološki
prikaz dogodkov pred, med in neposredno po tem, ko
so študentje v Ljubljani zasedli Filozofsko fakulteto, ob
robu pa je nanizanih tudi nekaj kritičnih oziroma oseb-
nih komentarjev in opomb.
Ker vseh teh dogodkov seveda ni bilo mogoče prikazati
mimo dogajanj v poznih šestdesetih letih v svetu in pri
nas, ki so imela na usmeritev študentskega gibanja
(predvsem v Ljubljani) bolj ali manj neposreden vpliv,
je bil nujen vsaj informativen prikaz značilnosti in po-
sebnosti študentskega revolta v nekaterih evropskih
državah in večjih jugoslovanskih mestih.
Spričo naglice, pomanjkanja ustrezne literature, omeje-
nega obsega (predvidene knjige) in drugih razlogov so
ta uvodna poglavja v marsičem gotovo pomanjkljiva.
Tudi za nekatere druge podatke in ugotovitve, nave-
dene v rokopisu, se je pozneje izkazalo, da niso docela
točne, a jih tedaj pač ni bilo mogoče vseh sproti prever-
jati. Toda tudi za tukajšnjo objavo (nekaterih poglavij
oziroma odlomkov) teh pomanjkljivosti in netočnosti
nisem popravljal (to so že ali bodo še storili drugi). Prvič
zato, ker je, kar zadeva predvsem dokumentarno plat
tedanjih dogodkov, velik del vrzeli že zapolnil zbornik
Študentsko gibanje 1968-1972, ki je izšel ob koncu
minulega leta, drugič pa zato, ker že zaradi manjših, kaj
šele korenitejših korektur to besedilo ne bi bilo več
tisto, kar je in kar mora ostati, namreč avtentičen -
čeprav včasih nekoliko enostranski, premalo kritičen ali
celo »navijaški« - dokument. Ponekod naiven, vendar
vseskozi iskren zapis, ki kot tak nosi, tudi v svojih
slabostih, močan pečat časa in vzdušja, v katerem je
nastajal.
Kajti ena izmed odločilnih spodbud za pisanje je bila
zmeda, neinformiranost ali celo (namerna) dezinformi-
ranost širše javnosti glede študentskih zahtev in kritik.
Kako bi si bilo sicer mogoče pojasniti neredke zlona-
merne tone (in ignoranco) v sredstvih javnega obvešča-
nja ali pa v uvodu citirano izjavo dr. Rudolfa Obra-
čunča, znamenitega partizanskega zdravnika in tudi si-
cer človeka, ki mu gre za življenjsko delo vse spoštova-
nje, a je (neobveščen- ?) vendarle brez pridržkov ostro
obsodil »ultraške skupine med študenti«, ki da se jim
hoče predvsem pustolovščin? Seveda so bila tudi dru-
gačna mnenja, resnejši kritičnejši pristopi (med univer-
zitetnimi učitelji in drugimi izobraženci), a jih tedaj
skoraj ni bilo slišati, pozneje pa so se mnogi raje uma-
knili in »pozabili« na svoje tedanje izjave.
Nemara naposled še nekaj besed o usodi (eni izmed
mnogih sorodnih usod) pričujočega rokopisa, ki, čeprav
ni bil objavljen, vendarle ni ostal anonimen: prebralo ga
je več deset ljudi, bil pa je tudi v pomoč sestavljalcev
zbornika Študentsko gibanje.
Že ko so se ob koncu maja porajali prvi osnutki nekate-,
rih poglavij, se je za delo začela zanimati založba Mla-
dinska knjiga. Sklenjeno je bilo, da bo kronika izšla v
okviru tedaj še žive zbirke »Pričevanja«, ki jo je urejal
Bogdan Cepuder. Ta odločitev je narekovala še po-
sebno naglico, češ: izdaja bo imela smisel samo v pri-
meru, če bo kar se da sveža in aktualna. Tako je bil
rokopis (blizu 200 strani) zaključen v pičlih dveh mese-
cih, Tone Stojko je prispeval vrsto imenitnih dokumen-
tarnih fotografij (nekatere so bile pozneje uvrščene v
zbornik Študentsko gibanje) in zasnoval opremo knjige,
Marko Kerševan pa je napisal dovolj ugodno recenzijo.
Izpolnjeni so bili potemtakem vsi potrebni pogoji za
tisk, vendar so se tedaj, jeseni 1971 in v začetku nasled-
njega leta, začeli vrstiti (ne)pričakovani in (ne)razum-
ljivi zapleti. Urednik je, na primer, predlagal krajšanje
besedila, češ da jc za »Pričevanja« preobsežno. Po več
mesecih je oskubljeni rokopis z nekaj novimi pripom-
bami in predlogi znova spravil v predal... Čez leto ali
dve, ko vsa zadeva seveda ni bila več aktualna in
»vroča«, se je izcimil predlog, da naj bi delo, »neko-
liko« predelano in dopolnjeno, izšlo v zbirki »Družbo-
slovje za mladino«, a se v naslednjih mesecih in letih
tudi tam ni nič premaknilo - dokler nisem rokopisa
umaknil in odnesel domov.
Ce me spomin ne vara, mi več čas ni bilo niti enkrat
naravnost rečeno, da delo ne bo izšlo, ker ne more ali
»ne sme« iziti - spričo takšnih ali drugačnih razmer,
okoliščin ali preočitnih slabosti in pomanjkljivosti. Spo-
mnim pa se nekaj bolj ali manj »dobronamernih« nami-
gov, naj vse skupaj raje pustim, če si nočem nakopati
sitnosti.
Tako se je naposled tudi zgodilo. Rokopis, razen nekaj
odlomkov v že omenjenem' zborniku, ni bil objavljen,
kajti tudi za samozaložbo, kar bi mi nemara edino
preostalo, nisem imel ne pogojev ne prave volje. Pustil
sem času čas...
V Ljubljani, marca 1983
Zakaj ta knjiga? -
namesto uvoda
Mar vem, kaj je riž?
Kdo ve kaj o tem ?
Ne vem, ka j je riž,
le ceno mu vem
Bertolt Brecht (»Ukrep«)
»Vse bi jih bilo treba zapreti! Bi jim že pokazal, naj se
uči mularija! Ko smo bili mi mladi, nam kaj takega pač
ni padlo v glavo; veseli smo bili, če smo lahko sploh
študirali. Le poglejte jih, kakšne lase imajo; iz takšnih
še nikoli ni bilo nič. Kaj takega, saj še sami ne vejo, kaj
hočejo. Kje pa imajo kaj za denar, dala bi jim nekaj, da
ne bodo lačni...«
To je le nekaj utrinkov, nekaj mimogrede ujetih besed,
ki so jih ljudje, če so se zadnje dni maja ustavili ali le šli
mimo ljubljanske Filozofske fakultete, izgovorili bodisi
kar tako, brez razloga, ali pa tudi premišljeno, strogo,
žalostno, resno, proseče, ukazujoče, zlobno, dobro-
hotno.
Podobne čustvene reakcije skoraj vedno spremljajo
nepričakovane, nerazumljive dogodke. V nas je nekaj,
kar nas sili, da se opredelimo, čeprav včasih tudi prezgo-
daj in nepremišljeno. Tako je bilo pred Filozofsko
fakulteto pa tudi drugod po Ljubljani - v lokalih, trgo-
vinah, na avtobusih - zlasti prve dni. Pozneje so se
začetne, v prvih trenutnkih porojene opredelitve, začele
umikati negotovosti. Tudi to je pri opazovanju dogod-
kov, ki trajajo dalj časa, običajno. Vse pogosteje je bilo
slišati tudi: »Saj imajo prav, toda uspeli ne bojo, pri nas
je tako in tako vse zastonj; no, poglejte, še so tukaj,
dobro se držijo;- včeraj sem bral v časopisu, da so jih
podprli tudi nekateri profesorji, celo rektor in dekan;
po radiu sem slišala ... na televiziji so rekli...«
V tem trenutku postane za mnenje neinformiranih ljudi
odločilnega pomena aktivnost in odnos sredstev javnega
obveščanja. Ta so pisala, govorila, kazala - objektivno,
pomanjkljivo, skopo, nejasno, tudi zlonamerno in nena-
doma, tretji, četrti in peti dan zasedbe FF skoraj pov-
sem utihnila. Zato so študentje na pol v šali, na pol zares
pripomnili: »O vseh vsakdanjih, bolj ali manj pomemb-
nih dogodkih, kot po navadi, o nas pa le: PROFE-
TARCI VSEH DEŽEL ZDRUŽITE SE!« Napisali so
tudi Izjavo o senzacionalističnem in tendencioznem in-
formiranju sredstev javnega obveščanja (ki se nanaša
predvsem na povsem neobjektivno poročilo v TV dnev-
niku dne 20. maja 1971). Tudi s tem ostaja vse nekako
v mejah običajnega, pričakovanega.
Toda večina ljudi še vedno ne ve o dogodkih na FF nič
ali skoraj nič. Še vedno je zadovoljna s pavšalno oceno
»neumnost« ali »počakajmo, bomo videli, kaj bo.«
Poslanci republiškega zbora skupščine SRS prisluhnejo
dvema poslanskima vprašanjema. Študentje dobe odgo-
vor, vendar so z njim le deloma zadovoljni.
Še vedno vse v okviru pričakovanega. Ce se le da, po
srednji poti. Predvsem pa, čim manj hrupa. S po tihem
pričakovanimi senzacijami ni nič. Dnevi minevajo. Ko
je teden naokoli, dočakamo tudi konec zasedbe. Štu-
dentje, vsaj večji del, se razidejo: odidejo na počitnice
ali se znova, resneje lotijo študija, da nadomestijo za-
mujeno. Nekateri si globoko odahnejo: mimo je!*
Nič posebnega torej?
Nasprotno! Na vse bi verjetno lahko slej ko prej mirno
pozabili, če bi šlo morda le za nepomembno stavko, za
študentsko muho ali za neuspel pokus ustanovitve nove
politične stranke, čeprav bi bil tudi to pomemben dogo-
dek.
Toda ni šlo za to. Študentje, ki so se zbrali, so hoteli
pravzaprav veliko več. Njihov nastop ni bil le kratko-
trajna epizoda, marveč pomeni resničen začetek organi-
ziranega gibanja - študentskega gibanja. Da, gibanja, v
pravem pomenu te besede. Torej ne trenutne, že zaklju-
čene protestne akcije in ne prizadevanj manjše, ekstre-
mne skupinice študentov, ki bi se hotela polastiti giba-
nja kot pomembnega potencialnega političnega sub-
jekta, kot možnosti njihovih kasnejših manipulativnih
akcij.
Študentje so se zbrali zato, ker se je nakopičilo že
preveč nerešenih problemov, ker so hoteli pomagati
trem svojim tovarišem, predvsem pa zato, da podprejo
vsa pozitivna hotenja v naši družbi in njenem vodstvu,
prav tako pa tudi zato, da enoglasno in ostro obsodijo
vse, kar je v tem vodstvu, v vodilnih institucijah (pred-
vsem v ZK) nepravilnega, nedemokratičnega, neodgo-
vornega, samovoljnega, zaviralnega, zlasti če to nastopa
v imenu delavstva, svobode, demokracije, socializma in
napredka.
»Smisel naše akcije,« pravijo študentje sami, »je v
konstituiranju študentskega gibanja, ki si bo sposobno
mnogo bolj uspešno kot doslej prizadevati skupaj z
časopis za kritiko znanosti/57/3
drugimi pozitivnimi družbenimi gibanji za pozitivne so-
cialistične cilje kot so: 1. čim širša in čim bolj neposre-
dna demokracija in 2. upravljanje, ki naj temelji na
sodelovanju čim širših množic. S tem je torej študentsko
gibanje zavestno nadaljevanje jugoslovanske ali sociali-
stične revolucije in se skupaj z drugimi silami bojuje za
realizacijo sklepov brionskega plenuma in drugih doku-
mentov, pomembnih za razvoj naše družbe (začenši od
smernic iz leta 1968).«
Že iz tega kratkega, morda niti ne najbolj značilnega
citata, je moč razbrati, da gre za izrazito levo usmerjeno
akcijo, akcijo, katere namen ni toliko rušenje obstoje-
čega, kot predvsem ostra kritika in iskreno prizadevanje
za odpravo najbolj bolečih napak in pomanjkljivosti.
Gre torej za novo dimenzijo aktivnosti študentov, za
konstituiranje nove demokratične celice javnega mne-
nja, ki je v prihodnje ne bo mogoče kar tako obiti.
Študentje so se končno zbudili iz dolgoletnega apatič-
nega dremeža: »Ne smemo molčati ob problemih, ki
padajo na nas vsak dan v večjem številu. Pokazati
moramo tej družbi (t. j. tistim, ki to družbo vodijo), da
nam ni vseeno, kaj z nami počenjajo. Prekiniti moramo
edinstveno prakso, da gredo vse spremembe mimo nas,
ne da bi nanje reagirali.«
Že ta premik v naši vsakdanji politični praksi, začetek
novega obdobja, v katerem zahtevajo tudi mladi svoj
prostor v dogajanju, ki je bilo doslej skoraj izključno
domena odraslih, že ta prestop bi bil, zaradi po-
manjkljivo, deloma pa tudi neobjektivno obveščene
javnosti, vreden natančnejše obdelave, tudi posebne
poglobljene analize. Ker pa bi takšna analiza zahtevala
predvsem veliko več časa in hkrati večjo strokovnost
(morda celo sodelovanje večje skupine ljudi), bi se
manj strokovne, torej niti reportažne niti kronološke
obdelave tako zahtevne in široko razvejane problema-
tike, ki je pripeljala do enotedenske zasedbe ljubljanske
Filozofske fakultete, skoraj zagotovo ne lotil, da me k
temu ni tako rekoč prisilil še posebno zlonameren sesta-
vek, ki hkrati kaže na dosti slabšo informiranost javno-
sti, kot je bilo to mogoče v začetku predvidevati, pa tudi
zato, ker je bil ta sestavek objavljen v časopisu z upošte-
vanja vrednim številom in strukturo bralcev.
V sestavku »Obsodba ultraške skupine med študenti«
(TV-15, 3. 6. 1971) je komentator (S. F.) med drugim
zapisal namreč tudi naslednje:
»Posebno tehtna je bila razprava dr. Rudolfa Obra-
čunča, ki je skupščini tudi predsedoval... Zanimiva in
neizpodbitna je bila tudi njegova ocena tako imenova-
nega »študentskega gibanja«. Dosedanje akcije in an-
kete med študenti so pokazale, da študentje na splošno
početja nekaterih svojih kolegov ne podpirajo in ne
odobravajo, pač pa, da gre za skupino, ki ve, kaj hoče
doseči z ultraškimi gesli, kot so: takojšnja preusmeritev
tovornega prometa z Aškerčeve ceste, gradnja novega
univerzitetnega središča in podobno. Ti »nadobudneži«
predvsem ne vedo ali pa ne priznajo v kakšnih razmerah
je moral študent študirati v prejšnjih časih in v kakšnih
razmerah študira študent v tujini še danes, ker sami
izvirajo iz dobro situiranih meščanskih družin, ker so
presiti in ker se jim hoče pustolovščin. Dr. Obračune je
razgalil in z dokazi zavrnil neosnovanost, absurdnost in
zlonamernost raznih »zahtev« in početij te skupine, ki
skuša izrabiti gospodarske težave in težave pri prema-
govanju zaostalosti naše domovine za nam tuje in so-
vražne interese ter gre celo tako daleč, da z letaki poziva
na rušenje družbenega sistema. Dal je razumeti, da se
proti tej skupini najbrž ne bo dalo ničesar storiti s
prepričevanjem.
Njegova izvajanja so delegati prekinjali z dolgotrajnim
in burnim odobravanjem. Povedal je namreč prav tisto,
kar je vsem ležalo na srcu. V tem smislu je izzvenela
tudi dodatna izvolitev dr. Obračunča kot delegata za
mestno skupščino ZZB NOV, z volilnim postopkom pa
se je plodno delo skupščine borčevske organizacije v
občini Ljubljana Vič-Rudnik tudi končalo.«
Ta zapis je torej izbil sodu dno. Odločil sem se, da s
pomočjo zbranega gradiva (biltenov SP, razglasov, le-
pakov, komentarjev v časnikih ter pogovorov z udele-
ženci dogodkov) sestavim nekak mozaik, ki bi kljub
nezadostni časovni oddaljenosti od dogodkov, deloma v
obliki reportaže, deloma pa v obliki dokumentarnega
kronološkega pregleda, poskušal podati kolikor mogoče
avtentično podobo dogodkov pred in med zasedbo ljub-
ljanske FF v zadnjih dneh maja ter v začetku junija leta
1971 - seveda dogodkov, kot sem jih kot opazovalec
videl in doživel sam.	(se nadaljuje)
Literatura:
1.	Problemi mlade generacije, Ernst Fischer, CZ, Ljubljana
1966;
2.	Študentje na barikadah, Mitja Meršol, CZ, Ljubljana
1969;
3.	Die Barikaden von Paris, Malte J. Rauch, Samuel H.
Shirmbeck, Europäische Verlaganstalt, Frankfurt/Main, 1969;
4.	Elita oblasti, C. Wright Mills, DZS, Ljubljana 1965;
5.	Slovensko študentovsko gibanje 1919-1941, Slavko Kre-
menšek, MK, Ljubljana 1971 (rokopis);
6.	Monopolni kapital, Paul A. Baran, Paul M. Sweezy,
»Stvarnost«, Zagreb 1969;
7.	Družba, ki živi v izobilju, John K. Galbraith, CZ, Ljub-
ljana 1964;
8.	Človek organizacije, William Whyte, DZS, Ljubljana
1970;
9.	Kineska revolucija, Mao Ce Tung, Vuk Karadžić, Beograd
1968;
10.	Upor prekletih, Frantz Fanon, CZ, Ljubljana 1963;
11.	Študentsko gibanje pri nas in v svetu (povzetek razprave,
ki jo je organiziralo uredništvo revije Gledišta), Anthropos
III-IV, Ljubljana 1969;
12.	Stara in nova levica, Ernst Fischer, Prostor in čas 11/12,
Ljubljana 1969;
13.	Delavci in študentje, André Gorz, Prostor in čas 9/10,
Ljubljana 1969;
14.	Lenjin i nova ljevica, David H. De Grood, Praxis 1,
Zagreb 1971;
15.	Nova ljevica i neposredna demokracija, P. Quarello, Pra-
xis 1, Zagreb 1971;
16.	Beograjski, zagrebški ali ljubljanski študentski avantgar-
dizem, Franci Pivec, Problemi 80, Ljubljana 1969;
17.	Prispevek k razpravi o študentskem ne-gibanju na ljub-
ljanski univerzi, Peter Vodopivec, Problemi 80, Ljubljana
1969;
18.	Vrsta posameznih številk Tribune, Dela, Večera, Komuni-
sta, Naših razgledov; 12 biltenov SP, ki so izšli med zasedbo
FF, posamezni letaki, razglasi, odločbe, pisma..., vse nave-
deno sproti, na mestu, kjer je bil citat uporabljen.
INFLACIJSKA KRIZA
SVETOVNEGA
KAPITALIZMA
Makoto Itoh
I. Inflacijska kriza
v sedemdesetih letih
Moderni kapitalizem po drugi svetovni vojni je često
veljal za uspešni sistem, ki se je bil sposoben izogniti
gospodarskim krizam ter obdržati zaposlenost in dohod-
kovno rast ob učinkovitem delovanju kejnezijanskih
politik. Takšen pogled se je zdel primeren za petdeseta
in šestdeseta leta, ko so kapitalistične dežele ubirale pot
relativno vztrajne in stabilne gospodarske rasti. Seveda
so bile celo v ZDA, ki so bile vodilne v povojnem
svetovnem gospodarstvu, gospodarske recesije tako v
letih 1953-54, 57-58, 60-61 in 69-70, vendar niso po-
stale zelo globoke in so jih kmalu premostili. Posebno v
šestdesetih letih se je zdelo, da gospodarstvo ZDA
dokazuje uspešnost kejnezijanske finančne politike
(imenovana »Nova ekonomika«) pod Kennedyjevo in
Johnsonovo administracijo.
Do radikalne spremembe je prišlo v sedemdesetih letih,
ko je svetovni kapitalizem zajela splošna zelo resna
gospodarska kriza. Preglejmo glavne obrise njenega
nastanka v kronološkem zaporedju.
Sistem Mednarodnega denarnega sklada (IMF), ki je
deloval na osnovi konvertibilnosti dolarja v zlato, vsaj
kadar so to zahtevale tuje vlade, se je dokončno zrušil,
ko je Nixon v avgustu 1971 v celoti ustavil to konverti-
bilnost. Čeprav je veliko ljudi predvidelo takojšnje
motnje v svetovnem gospodarstvu, so v letih 1972 in 73
v glavnih kapitalističnih deželah poslovne dejavnosti
narasle. Sistem drsečih valutnih tečajev so poveličevali
kot uspešni sistem, ki je z odstranitvijo omejitev me-
dnarodnega plačilnega ravnotežja naredil kejnezijansko
politiko na splošno bolj elastično. Toda medtem so
kapitalistične dežele zaradi povečanja svoje denarne
ponudbe kot posledice hitre rasti mednarodne likvidno-
sti pospešile inflacijo (1). Hkrati se je začelo skokovito
naraščanje cen posebno bazičnih surovin kot npr. kme-
tijskih pridelkov, barvnih kovin, kavčuka in nafte.
Letna stopnja naraščanja indeksov cen na debelo je v
vseh glavnih kapitalističnih deželah razen v Zahodni
Nemčiji še pred jesenjo 1973 že presegla 10%.
Potem ko je OPEC v štirih mesecih, od oktobra 1973
dalje, za štirikrat zvišala ceno nafte, se je stopnja nara-
ščanja indeksov cen na debelo v kapitalističnih deželah
(vključno z Zahodno Nemčijo) iz leta 1974 začela ve-
čati. Sledilo ji je naraščanje cen potrošniškega blaga in v
teh deželah (razen Zahodne Nemčije) doseglo letno
stopnjo nad 10 %. V takšnih okoliščinah se ekonomske
aktivnosti finančnih kapitalov niso mogle izogniti silovi-
tim motnjam.
Po juniju 1974, ko je postala insolventna Herrstadtska
banka v Zahodni Nemčiji, so imele številne banke kot n.
pr. Mednarodna Lloyds banka in London County Secu-
rities (v Veliki Britaniji), Združena banka (v Švici),
Franklin National in U. S. National Bank of San Diego
(v ZDA), velike izgube ali pa so zašle v podobne težave.
V večini dežel so naglo padli indeksi borznih tečajev. Na
denarnem trgu in na trgu kapitala je zavladalo splošno
vznemirjenje. Hkrati je bilo nujno zaostriti splošno
restriktivno finančno politiko, da bi obrzdali inflacijo.
Tako so kreditni mehanizmi postali povsod zelo strogi,
kar je porinilo obrestne mer navzgor.
T
Ta zelo utesnjena finančna situacija je skupaj z mote-
nimi cenovnimi odnosi povečala število bankrotov in
resne težave poslovnih firm. Začelo se je pospešeno
krčenje reprodukcije. Obseg reprodukcije dežel OECD
je od konca leta 1973 pa do jeseni 1975 padel za 13 %.
Brezposelnost je v šestih največjih kapitalističnih deže-
lah celo po uradnih podatkih dosegla 14 milijonov.
Obseg mednarodne trgovine se je v letu 1974-75 zožil
za 10 %. Svetovni kapitalizem je očitno padel v svojo
največjo in najdaljšo gospodarsko krizo v povojnem
obdobju: krizo, ki jo lahko pravzaprav imenujemo in-
flacijska kriza.
Očitno kejnezijanska politika ni uspela uresničiti svo-
jega cilja - preprečiti ali izogniti se naraščanju brezpo-
selnosti, upadanju efektivnega povpraševanja in trmasti
inflaciji v tem obdobju. Ali ni pravzaprav prej poslab-
šala položaja?
Od tod tudi izhaja velika izguba zaupanja v vsakršno
kapitalistično vlado, kar se tiče izvajanja ekonomske
politike. Ta izguba zaupanja je poglobila teoretično
krizo neoklasične ekonomike. Neoklasična teorija ni
bila le nesposobna v praksi ponuditi učinkovitih sred-
stev, ki bi preprečila ali ublažila gospodarsko krizo,
časopis za kritiko znanosti/57/4
temveč se je pokazala tudi kot teoretično nesposobna za
zagotovitev analitične osnove, ki bi pokazala, zakaj se
takšna inflacijska kriza pojavi. Tako imenovana neokla-
sična sinteza je izgubljala svojo oporo v mikroekonom-
skih cenah in teoriji kapitala že v šestdesetih letih skozi
kritiko neorikardijancev in marksistov. Zdi pa se, da je
nedavno nezaupanje v drugo oporo, ki ima obliko ma-
kro kejnezijanske teorije, podrlo vse ostale temelje te
površne sinteze.
Vodilna struja moderne ekonomike dokazuje svoje
ozke meje. ki sta jih postavila šibkost ali še prej po-
manjkanje teorij vrednosti in. znotraj teh, teorij kriz.
II. Kako uporabiti
Marsovo teorijo
krize?
Izhodišče marksistične ekonomike je popolnoma dru-
gačno. Nasprotno neoklasični teoriji kapitalističnega si-
stema ne obravnava kot danega in večnega, niti ne
poskuša zagotoviti političnih sredstev, ki bi sedanji si-
stem obdržala. Njen cilj je prej kritična analiza notra-
njih protislovij in njihovega razvoja, ki so značilna za
pretekli in sedanji kapitalizem. Marxova teorija krize v
»Kapitalu« lahko služi kot primerna osnova za takšno
analizo.
Marxova teorija krize pa sama po sebi ostaja še nepo-
polna in vsebuje poglede, ki jih ni moč z lahkoto
uskladiti, kot sem že povedal v nekem drugem članku
(2). Pravilno razumevanje značilnosti modernega kapi-
talizma in njegove sodobne krize je moč zgrešiti, če
uporabimo neprimerno stran Marxove teorije krize ali
če osnovno teorijo uporabimo preveč direktno, ne da bi
specificirali konkretne okoliščine sodobnega svetovnega
kapitalizma.
Z
Zdi se, da je npr. »Monopolni kapital« (1966) P. Ba-
rana in P. Sweezya posplošil navidezni uspeh ameriške
politike porabe v petdesetih in šestdesetih letih. V knjigi
namreč pravita, da naraščajoči ekonomski presežek mo-
nopolnega kapitala lahko absorbirajo prodajni napori
velikanskih korporacij in predvsem vladni civilni in
vojaški izdatki. Takšna analiza pelje do zaključka, da
trenutno obstaja le neznatna možnost za revolucionarno
akcijo proletariata naprednih kapitalističnih dežel in da
je kakršnokoli pričakovanje svetovne revolucije lahko
povezano le z odporniškimi gibanji in revolucionarnimi
vojnami nerazvitih dežel.
Teorija krize zaradi presežka kapitala, ki jo je Sweezy
nekoč skušal povzeti iz »Kapitala« v 9. poglavju svoje
»Teorije kapitalističnega razvoja« (1942), tukaj sploh
ni uporabljena. Teorija krize zaradi hiperprodukcije
blaga tipa nezadostne potrošnje, ki ne izhaja iz »Kapi-
tala«, je uporabljena, da bi razložila tendenco presežka,
ki nastaja pod monopolnim kapitalom. Rezultat tega je,
da ni mogoče proučevati obvladovanja samega kapitala
s presežkom, niti z ekonomskim presežkom niti z bla-
govno ponudbo v svojem konkretnem razvoju. Pred-
vsem zato, ker je bila navidezna stabilnost ameriškega
kapitalizma v šestdesetih letih posplošena kot teoretični
model monopolnega kapitalističnega sistema, sta av-
torja skušala neupravičeno spregledati konkretne in
zato zgodovinsko dokazane predpogoje, ki so omogočili
absorbcijo pritiska k izbruhu čezmerne akumulacije
kapitala. Zato ni dvoma, da je Baran-Sweezyjev »Mo-
nopolni kapital« komajda uporabljiv za razlago procesa
svetovnega kapitalizma v sedemdesetih letih.
N
Naslednji primer neprimerne uporabe Marxove teorije
krize sta deli D. Yaffeja in P. Bullocka (3). Oba pravza-
prav zavračata teorijo krize zaradi hiperprodukcije
blaga, toda razvijata teorijo krize zaradi hiperakumula-
cije kapitala direktno iz zakona tendenčnega padanja
profitne mere, ne da bi to povezala s pojmom čezmerne
akumulacije kapitala ob naraščajočih mezdnih stop-
njah. Zakon tendenčnega padanja profitne mere, ki
nastaja zaradi naraščajoče organske sestave kapitala, pa
sam po sebi ne preprečuje procesa akumulacije kapi-
tala. Naraščanje mase presežne vrednosti, ki temelji na
produkciji relativne presežne vrednosti in njenega preo-
blikovanja v kapital, se lahko nadaljuje v okviru delova-
nja tega zakona. Izgleda, da Jaffejev in Bullockov poi-
skus izvajanja nujnosti ekonomske krize iz tega zakona,
na ta način samo kaže abstraktno potrebo kapitala, da
ublaži padajoči tempo akumulacije. Dokler njuna ana-
liza modernega kapitalizma direktno temelji na takšni
teoriji krize, skuša zreducirati vsa konkretna gibanja
svetovnega kapitalizma na abstraktni rezultat bodisi
zakona tendenčnega padanja profitne mere, bodisi ne-
gotove potrebe, da bi se mu uprli. Zato skušata zgodo-
vinsko dokazane predpogoje, neizogibnost in pomen
povojnega »booma« in njegovega sedanjega zloma pu-
stiti izven svojih glavnih proučevanj.
Kot sem že pisal (4) je treba Marxovo teorijo krize
dopolniti kot teorijo presežnega kapitala, kjer je po-
jem čezmerne produkcije kapitala povezan z delavsko
populacijo; to je treba narediti v tesni povezavi z Mar-
xovimi teorijami akumulacije kapitala in kreditnega
sistema. Z uporabo te teorije krize bomo dobili boljšo
analizo inflacijske krize sodobnega kapitalizma.
Osnovno teorijo krize na takšnem raziskovalnem nivoju
temeljnega načela pa ne bi smeli direktno uporabiti pri
konkretni analizi sodobnega kapitalizma. Prav tako te
analize ne bi smeli jemati, kot da je takšna osnovna
teorija krize njen končni cilj. Tukaj zelo ustreza Unova
sistematična delitev raziskovalnih stopenj v Marxovi
ekonomiki na načelo, razvojno teorijo in empirično
analizo. Pri proučevanju sodobnega kapitalizma na
stopnji empirične analize bi morali upoštevati zgodovin-
ska stanja na svetovnem trgu in njihove dinamične
spremembe skupaj s proučevanjem teoretičnih pojmov
na bolj temeljnih stopnjah.
III. Čezmerna
akumulacija
svetovnega
kapitalizma
V	naši analizi sodobne inflacijske krize moramo gledati
na zgoraj poudarjena stališča omeniti sledeča zgodovin-
ska dejstva.
Inflacijska politika s pomočjo kontrole denarnega
obtoka izhaja iz nacionalističnih poskusov, da bi z
ločitvijo tujih in domačih ekonomskih odnosov ublažili
posledice velike depresije v tridesetih letih. Zato je bila
kejnezijanska inflacijska politika prvotno najbolj pri-
merna za ameriško ekonomijo, ki je bila najbolj samo-
zavestna. Vse druge kapitalistične dežele, kot se je
najbolj radikalno pokazalo v nacistični Nemčiji, so
svoja ozemlja na tujem politično orgânizirala v bloke,
medtem ko so poostrile direktno kontrolo nad svojo
domačo ekonomijo. Po drugi svetovni vojni, ko so bili
politično-vojaški bloki razpuščeni pa inflacijska politika
ZDA kot politični mehanizem ni mogla več dajati po-
polne prednosti domači ekonomiji.
A
Ameriška vlada je morala zdaj sprostiti svoje inflacijske
finančne izdatke, predvsem, da bi obdržala in zgradila
celoten kapitalistični svet kot »svobodni« svetovni blok
proti različnim napadom iz socializma. Že druga sve-
tovna vojna je bila sama po sebi zelo zapletena, ker je
vključevala socialistične in protisocialistične elemente,
tako v mednarodnih kot tudi v domačih odnosih. Zato
je ameriška vlada v povojnem kapitalističnem svetu
zaporedoma nalagala velike dolarske sklade v obliki
programov pomoči za evropsko in japonsko kapitali-
stično obnovo, razvojne pomoči za nerazvite dežele in
vojaških izdatkov, ki naj bi obdržali vojaške zveze in
baze ter postali nosilci protisocialističnih vojn. Na pri-
mer, celotna vsota ameriške pomoči, znotraj tega tudi
Marshallov načrt, je med 1946-52 dosegla 35,9 milijard
dolarjev, izdatki ameriške vlade za tujino so znašali,
celo če ne upoštevajo vojaške pomoči med 1952-60,
41,5 milijard dolarjev, izdatki ZDA za vojno v Viet-
namu pa so se do leta 1975 povzpeli na 139 milijard
dolarjev.
V	nasprotju s svetovnim kapitalizmom dvajsetih let, ko
so vojni dolgovi in reparacije predstavljali hude obre-
menitve, sta bili ekonomska obnova in rast zahodnoe-
vropskih dežel ter Japonske po drugi svetovni vojni, ob
takšnem stalnem dotoku očitno veliko lažji. Kapitali-
stične dežele izven ZDA so ob delovanju kejnezijanske
inflacijske ekonomske politike brez težav dopolnile
svoje devizne rezerve in stalna razmerja menjave obdr-
žale pod nivojem Mednarodnega denarnega sklada z
dolarjem kot ključno mednarodno valuto.
Politično-vojaška poraba dolarskih skladov je bila ko-
ristna tudi za ameriški finančni kapital, ki je med vojno
izredno povečal produktivne zmogljivosti. Na ta način
je bilo moč poslovati s presežkom kapitala v mednaro-
dnih odnosih. Dokler je ameriški finančni kapital obdr-
žal svojo konkurenčno izvozno premoč je poraba me-
dnarodnih dolarjev prinašala ugodne reakcije na efek-
tivno povpraševanje po ameriškem izvozu. Kar se tiče
učinka vojaških izdatkov na ameriško domače zaposlo-
vanje, Swezy računa, da je do konca leta 1970 število
ljudi v vojaških silah (3,1 milijona) in v vojaški indu-
striji (3,0 milijona) skupaj z indirektnim učinkom nji-
hove zaposlenosti naraslo na 22,0 milijonov.
Če temu dodamo uradno statistiko brezposelnosti (7,9
milijonov), bi skupno število ljudi, ki bi brez vojaških
izdatkov lahko ostali brez zaposlitve, doseglo 25,6%
celotne delavske populacije, torej razmerje nad najvišjo
stopnjo brezposelnosti (24,9), ki se je pojavila med
veliko depresijo tridesetih let (6). Tukaj moramo ome-
niti, da je bil navidezni uspeh kejnezijanske politike
tesno pove; an s takšnimi protisocialističnimi vojaškimi
izdatki.
Celo tako veliki dodatek efektivnega povpraševanja
preko politično-vojaške porabe ni mogel v bistvu od-
straniti tistih omejitev glede novih investicij v industrij-
sko opremo, kot posledice presežka fiksnega kapitala,
ki ga je ameriški finančni kapital zgradil med vojno in v
povojni ekspanziji. Zato so se ameriške investicije v
opremo od konca petdesetih let nagibale k stagnaciji.
Tretji veliki val centralizacije v zgodovini ZDA, ki je
odražal takšno stagnacijsko tendenco realnega indu-
strijskega investiranja, se je odvi jal v šestdesetih letih. Z
učvrstitvijo monopolnega značaja ameriškega finanč-
nega kapitala je centralizacija okrepila stagnacijo inve-
sticij v opremo.
Nasprotno pa sta zahodnoevropski (še posebej zaho-
dnonemški) in japonski kapitalizem ob hitri obnovi in
rasti do šestdesetih let nadaljevala aktivne investicije v
opremo. V teh deželah so z lahkoto opuščali ali obnav-
ljali industrijsko opremo, ki je bila med vojno poškodo-
vana ali zastarela. Nenehno so uvažali nove industrijske
tehnologije, ki so jih skupaj z novo industrijo kot na
primer petrokemijo ali elektroniko razvili v ZDA med
in po (deloma tudi pred) vojno, in s tem povečali
produktivno silo. Poleg tega sta imeli Zahodna Nemčija
in Japonska majhne vojaške izdatke. Na razpolago je
bila relativno cenena delovna sila iz poljedeljskih ob-
močij na Japonskem, za Zahodno Nemčijo pa iz sosed-
njih dežel EGS. Dokler so veljali takšni pogoji, sta
Zahodna Nemčija in Japonska obdržali hitro ekonom-
sko rast.
V
V takšnem asimetričnem procesu se je mednarodna
hegemonija ameriške industrije v šestdesetih letih
očitno zmanjševala. Ameriški delež industrijskega
izvoza se je od 28,7% v letu 1957 zmanjšal na 18,9% v
letu 1970, ko ga je prehitela Zahodna Nemčija. V istem
obdobju se je s 5,5% podvojil tudi Japonski delež.
Poleg tega se je v zadnjem delu šestdesetih let v ameri-
ški ekonomiji pospešeno kazala inflacija, ki jo je zao-
strila vietnamska vojna. Zato je presežek ameriške zu-
nanjetrgovinske bilance radikalno padel od 6,68 mili-
jard dolarjev v letu 1964 na 0,63 milijard dolarjev v letu
1968 in se zniževal, dokler se ni leta 1971 spremenil v
primanjkljaj.
Hkrati so Združene države Amerike v zunanji bilanci
izgubile velike vsote zaradi vladnih izdatkov in izvoza
zasebnega ameriškega kapitala. Zato je ponudba ameri-
ških dolarjev pod okriljem sistema Mednarodnega mo-
netarnega sklada, ki je zagotavljal konvertibilnost 35
dolarjev za eno unčo zlata, izgubljala svoji prejšnji
čvrsti bazi v obliki velikega ameriškega presežka in
zunanje trgovinske bilance, Mednarodna zlata mrzlica
in dolarska kriza sta postali resni problem koncem
šestdesetih let in sistem Mednarodnega monetarnega
sklada s fiksiranimi deviznimi tečaji se je leta 1971
končno zrušil.
Zato po eni strani mednarodni mehanizem, ki je omo-
gočil navidezni uspeh kejnezijanske politike v razvitih
kapitalističnih deželah vse do šestdesetih let, ni bil le
univerzalni sistem blaginje, ki je zagotavljal zaposle-
nost, temveč sistem, ki je bil zelo odvisen od ameriške
politično-vojaške porabe dolarjev v obrambo pred so-
cializmom. Po drugi strani pa je bilo zaradi neenakega
razvoja razvitih kapitalističnih držav, ob tej dolarski
porabi pod okriljem Mednarodnega monetarnega
sklada, zmeraj težje obdržati takšen mednarodni sistem,
ki je služil za obvladovanje presežka kapitala svetov-
nega kapitalizma. V tem smislu sta se povojni mednaro-
dni ekonomski in monetarni sistem do šestdesetih let
kljub svoji navidezni stabilnosti v svoji osnovi proti-
slovno nagibala k samouničenju. (7). Zlom sistema
Mednarodnega monetarnega sklada v začetku sedem-
desetih let simbolizira propad nekega navidezno stabil-
nega mednarodnega mehanizma svetovnega kapitali-
zma.
D
Od takrat naprej je ob drsečih menjalnih tečajih ma-
sivni špekulativni odtok ameriških skladov, ki naj bi se
izognil devalvaciji dolarja, skupaj s prosto inflacijsko
politiko drugih kapitalističnih dežel, ki je stremela za
čim ugodnejšim menjalnimi tečaji izvoza, zelo pospešil
inflacijo in povzročil silovit špekulativni »boom« vse do
leta 1973. Zdi se, da je to v nekem smislu ustvarilo
zadnjo fazo prosperitete, potem ko je relativno cvetoča
akumulacija svetovnega kapitalizma v šestdesetih letih
skoraj dosegla svoj višek. Ta proces zgoraj omenjenega
časopis za kritiko znanosti/57/5
porušenega ravnotežja kapitalističnih dežel sta sprem-
ljali še dve osnovni težavi.
Prva je bila- čezmerna akumulacija kapitala glede na
delovno populacijo znotraj razvitih kapitalističnih de-
žel. Zaradi stalne ekonomske rasti v šestdesetih letih se
je proti koncu tega obdobja pojavilo relativno pomanj-
kanje delovne sile. Profitne mere razvitih kapitalističnih
dežel so se z višanjem mezdnih stopenj začele krčiti. Na
primer, pritisk mezd na ameriško ekonomijo, ki ga je
zaostrila direktna in indirektna absorbcija delovne sile
za vietnamsko vojno ob spremljajoči stagnaciji produk-
tivnosti, je izrazito povečal stroške na enoto dela in
znižal kapitalistov delež (kot korporacijski profit) do
leta 1966. (8). Pomanjkanje delavcev se je konec šest-
desetih let pojavilo celo na Japonskem in dvigalo realne
mezdne stopnje. Začel je torej izginjati najpomemb-
nejši kapitalistični temelj za stalno gospodarsko rast.
V takšnih okoliščinah inflacijska politika ni mogla učin-
kovito obvladati realne mezdne stopnje. Pokazalo seje,
da je povzročila naraščajočo inflacijo namesto realne
gospodarske rasti.
Druga osnovna težava je bila univerzalna čezmerna
akumulacija kapitala v razvitih deželah glede na po-
nudbo surovin iz nerazvitih dežel. Nerazvite dežele so
izredno povečale produkcijo in izvoz surovin ter živil v
primerjavi s pomanjkanjem le-teh med in takoj po
vojni. V petdesetih letih je njihova ponudba postala
sorazmerno prevelika, kajti po eni strani je bila pod
zaščitno politiko obnovljena kmetijska produkcija v
zahodno-evropskih deželah, po drugi strani pa je petro-
kemijska industrija na veliko razvijala nadomestne su-
rovine.
M
Menjalni odnosi nerazvitih z razvitimi deželami so do
konca šestdesetih let postajali vse slabši. Nasprotno
industrijskemu blagu, ki so ga proizvajala kapitalistična
podjetja, so večino osnovnih izdelkov proizvajali ra-
zlični tipi nekapitalističnih proizvajalcev kot npr. mali
kmetje, ki niso mogli elastično zožiti svoje ponudbe celo
v neugodnih tržnih pogojih. Mali kmetje često povečajo
proizvodnjo in ponudbo kmetijskih izdelkov celo z
zmanjšanjem svoje lastne porabe, da bi si, ko cene
njihovih produktov padajo, zagotovili potrebni doho-
dek in so zato prisiljeni zaradi blagovnih odnosov lastni
položaj v celoti poslabšati. Poleg tega je produktivnost v
nerazvitih deželah težila k stagnaciji. Zato je v teh
deželah neugodno gibanje menjalnih odnosov z razvi-
timi deželami direktno povzročilo gospodarske težave.
Resno pomanjkanje tuje valute je njihovim vladam
preprečilo, da bi vodile učinkovito akcijsko politiko, ki
bi omilila te težave. Pogosto pojavljanje gospodarskih
in političnih kriz v nerazvitih deželah je bilo od zadnje
polovice petdesetih let neizbežno.
Ze v obdobju med obema vojnama je kmetijski pro-
blem, ki se je pojavil kot splošna čezmerna ponudba
kmetijskih izdelkov, ustvaril pomembno krizno žarišče
svetovne ekonomije. Ponovno Se je pojavil v petdesetih
letih kot severni in južni problem, ki je imel za seboj
zahodni in vzhodni problem. Čeprav so nekdanje kolo-
nije dobile politično neodvisnost, se njihov gospodarski
položaj ni mogel brez težav izboljšati, dokler so jih
izkoriščali z blagovnimi odnosi. Stabilna gospodarska
rast razvitih kapitalističnih dežel v šestdesetih letih jih je
medtem, ko je po eni strani povzrocála takšne gospo-
darske težave v nerazvitih deželah, po drugi strani ko-
ristno uporabila kot temeljno predpostavko za svojo
stabilnost.	r
T
Toda dialektično je stalna gospodarska rast razvitih
dežel v šestdesetih letih z absorbiranjem presežne po-
nudbe surovin na to predpostavko delovala tudi nekako
destruktivno. V začetku sedemdesetih let so cene teh
izdelkov začele silovito naraščati. Neelastičnost njihove
ponudbe je v primerjavi s kapitalističnimi produkti zdaj
stopnjevala rast njihovih tržnih cen. Industrijska aku-
mulacija finančnega kapitala v razvitih deželah je po-
stala čezmerna ne le glede na njihovo delovno silo,
temveč tudi glede na ponudbo surovin iz nerazvitih
dežel.
OPEC, ki so jo imeli za neučinkovito vseh deset let od
njenega nastanka, je bilo v takšnih okoliščinah omogo-
čeno, da je vsako leto od 1971 dalje dvignila ceno
surove nafte in possala tako uspešna, da je lahko v nekaj
mesecih, po jeseni 1973, ko je izbruhnila četrta vojna
na Bližnjem Vzhodu štirikrat povečala njeno ceno. Ne
le, da so vse kapitalistične dežele med in po drugi
svetovni vojni zamenjale svoj glavni vir energije iz
premoga v nafto, temveč so tudi njihove industrijske
surovine postale zelo odvisne od petrokemijske indu-
strije. Zato je hitra rast cen nafte, skupaj z rastočimi
cenami raznih drugih surovin in delovne sile na splošno
zelo prizadela kapitalistično produkcijo v razvitih deže-
lah z bistvenim upadanjem profitne mere.
Na dan je udarila čezmerna akumulacija svetovnega
kapitalizma.
IV. Propad
relativne stabilnosti
povojnega
kapitalizma
Tipična ekonomska kriza sredi 19. stoletja, iz katere bi
lahko izluščili osnovno načelo kapitalistične krize, je
nastala, ko je britanski industrijski kapital postal hipe-
rakumuliran tako glede na domačo delovno populacijo
kot na tujo ponudbo kmetijskih proizvodov. Ker je bila
bombažna industrija odločno vodilni sektor, je relativno
pomanjkanje bombaža in dvig njegove cene vzporedno
z dvigom mezdnih stopenj znižalo profitno mero britan-
skega industrijskega kapitala v zadnji fazi prosperitete
in povzročilo tudi velik obseg špekulativnega trgovanja
na osnovi ekspanzije kreditnega sistema, ki je po svoji
strani neizogibno postal restriktiven zaradi zmanjšanja
bančnih rezervnih skladov. Tako se je problem če-
zmerne akumulacije kapitala razvil v osnovno poveče-
vanje cen delovne sile in surovin, po drugi strani pa je
padla profitna mera in zrasla obrestna mera. Nato je
morala slediti huda kriza, ki navadno izhaja iz zloma
špekulacije velikega obsega v trgovini na debelo.
Današnja čezmerna akumulacija kapitala, ki je v svo-
jem bistvu zelo podobna osnovnemu procesu klasičnega
tipa takšne krize, se je pojavila v začetku sedemdesetih
let kot neizogibni rezultat gospodarske rasti razvitih
dežel v šestdesetih "letih. Njen razvoj je sovpadal z
zlomom mehanizma mednarodne dolarske porabe v
obliki sistema Mednarodnega monetarnega sklada, ki je
v šestdesetih letih služil za podporo navideznemu
uspehu kejnezijanske inflacijske politike v razvitih de-
želah. V takšnih okoliščinah se je na osnovi čezmerne
akumulacije kapitala zelo povečalo Spekulativno trgo-
vanje s surovinami in z njimi povezanimi izdelki. De-
narna ponudba kapitalističnih dežel in zato tudi elastič-
nost kreditne ekspanzije, ki ju niso več zavirali fiksni
menjalni tečaji sistema Mednarodnega monetarnega
sklada, sta se izredno razširili. Njuna širitev je bila
toliko večja tudi zaradi medsebojne konkurence dežel,
da bi oblikovale drseče menjalne tečaje, ki bi kar naj-
bolj ugodno vplivali na njihov izvoz.
Še posebej po koncu leta 1973, ko se je dvignila cena
surove nafte se je inflacija, povezana s špekulacijo,
splošno razrasla. V klasičnem tipu krize se notranje
težave hiperakumulacije industrijskega kapitala preo-
bražajo v pomanjkanje posojilnega denarnega kapitala
in zato povzročajo hude motnje v reprodukciji, ki se
kažejo tako v obliki absolutnega pomanjkanja denarja
kot v preobilju blaga. Nasprotno pa so se motnje repro-
dukcije tokrat pojavile v ravno obratnih oblikah preobi-
lja denarja in pomanjkanje blaga, kajti inflacijska kre-
ditna ekspanzija se je nadaljevala. Čeprav so industrij-
ska podjetja nominalno pridobila visoke profitne mere,
so bila prisiljena bistveno zmanjšati svojo produkcijsko
aktivnost, kajti zaradi navala na blago, ki ga je povzro-
čila hitra devalvacija denarja, je bilo težko dobiti pro-
dukcijska sredstva. Hkrati sta se realni dohodek delav-
cev in zato tudi njihovo efektivno povpraševanje od
takrat začelo zmanjševati zaradi velikega povišanja cen
potrošnih izdelkov ter zmanjšanja delovnih ur in zapo-
slovanja.
Restriktivna denarna politika, ki je bila sprejeta in
poostrena od konca leta 1973, da bi z njo zavrli trmo-
glavo inflacijo, je pospešila tudi zmanjšanje efektivnega
tako proizvodnega kot potrošnega povpraševanja. Spe-
kulativno trgovanje, ki je pričakovalo ekspanzijo efek-
tivnega povpraševanja, je izgubljalo svojo trdno bazo in
je zašlo v težave tudi s finančne plati. V letu 1974 se je
povečalo število trgovskih in industrijskih podjetij, še
posebej srednje in manjše velikosti, ki so postala bodisi
skoraj insolventna ali so celo bankrotirala. Kot smo že
prej videli, so se poleti 1974 po Zahodni Evropi in v
ZDA začeli širiti celo stečaji bank in prišlo je do zloma
vseh borz vrednostnih papirjev. Pojavila se je splošna
kriza zaupanja v finančne mehanizme svetovnega kapi-
talizma. Ekonomska aktivnost kapitalističnih dežel se je
na ta način s še večjim zmanjševanjem delovnih ur in
zaposlovanja poslabševala še v letu 1975.
Z
Zato je hiperakumulacija svetovnega kapitalizma
očitno od konca leta 1973 razvila svoje notranje težave
v inflacijsko krizo.
Vendar proces te inflacijske krize ni bil tako zelo močan
in odločen kot klasični tip krize ali velika kriza leta
1929. Tako kot je inflacijska politika pospešila proces
hiperakumulacije kapitala in razvoj z njo povezanih
težav je tudi propad presežnih kapitalov v gospodarski
krizi zadržala inflacijska denarna ponudba. Celo pod
restriktivno denarno politiko so komercialne ali cen-
tralne banke često direktno ali indirektno, kot pomoč v
stiski, preskrbele različnim podjetjem potrebni denar za
poravnavo obveznosti. Na visokem nivoju so skušali
obdržati tudi vladne izdatke, pomanjkanje davkov so
nadomestili z izposojanjem denarja v različnih oblikah.
Ni dvoma, da je takšna inflacijska politika skupaj z
velikimi rezervnimi akumulacijskimi skladi finančnih
kapitalov preprečila, da bi gospodarska kriza dobila bolj
drastične oblike verižnih reakcij insolvenc in prodaj z
izgubo.
Toda neodločnost krize na noben način ne zagotavlja
gladko okrevanje ekonomske aktivnosti. Nasprotno,
lahko zavleče odstranitev presežnega kapitala, ki te-
melji na preobilni produkcijski opremi in povzroči kro-
nično sukcesivno depresijo. Takšen zgodovinski primer
imamo v veliki depresiji 1873-96, ki se je začela prav
pred sto leti, njeno središče pa je bila britanska ekono-
mija. Izhod iz te velike depresije so našli v novem
razvoju kapitalizma, t. j. v obliki finančnega kapitala in
v obliki imperialistične zunanje politike. Toda iz današ-
njega stanja načelno ni več mogoče doseči nobenega
podobnega izhoda ali nove tehnike kapitalističnega si-
stema.
Seveda se lahko poslovne aktivnosti kapitalističnih de-
žel bolj ali manj izboljšajo s prevalitvijo gospodarskih
težav, tako na domače delavce v obliki zmanjšanja
realnega dohodka, kot tudi na dežele v razvoju v obliki
zmanjševanja cen za nakup surovin. Dejansko je ameri-
ška ekonomija, ki je to najbolj radikalno izvedla, in bila
tako med vsemi razvitimi kapitalističnimi deželami naj-
manj odvisna od uvožene surove nafte, poleti 1975 prva
ustavila padajočo krivuljo in začela, čeprav zelo počasi,
ponovno oživljati svoje poslovne aktivnosti. Uporabila
je tudi drseče menjalne tečaje, da bi zagotovila prednost
svojemu izvozu. Sledile so ji Japonska in zahodnoe-
vropske dežele.
Seveda pa ta ponovna oživitev ni mogla obnoviti meha-
nizmov stabilne gospodarske rasti svetovnega kapitali-
zma v 60. letih. Celo v ZDA se je komajda aktiviralo
zasebno investiranje v tovarne in opremo. Preobilje
fiksnega kapitala gospodarski rasti pred začetkom se-
demdesetih let, je zdaj sámo preprečevalo takšne
osnovne investicije. Isto velja tudi za druge kapitali-
stične dežele. V takšnih okoliščinah so kejnezijanske
mehanizme zelo omejile po eni strani davčne krize
držav, po drugi strani pa tveganje ponovnega vzpona
inflacije, brez bistvenega izboljšanja ekonomskih aktiv-
nosti. Prav tako ne more gladko steči ponovna oživitev
mednarodnega trgovanja. Ponovno poglabljajoča se go-
spodarska kriza dežel v razvoju na jugu, z izjemo dežel
proizvajalk nafte, v teh okoliščinah ni direktno izbolj-
šala temveč prej poslabšala gospodarski položaj razvitih
dežel. Ponovna oživitev in izboljšanje realnih dohodkov
delavcev v kapitalističnih deželah bo zdaj očitno zelo
težka.
K
Konflikt med kapitalisti in delavci lahko le splošno
narašča. Kejnezijanska politika ne more biti več splošno
učinkovita. Spor z delavci lahko zdaj depresivno vpliva
na ekonomski proces kapitalističnih dežel. Zato so-
dobna inflacijska kriza in sledeča ji kronična depresija
jasno kažeta zlom relativne stabilnosti povojnega sve-
tovnega kapitalizma do šestdesetih let. Gotovo je, da
nalagata težko breme na kapitalistični razred. Toda
delavski razred in politična stranka, ki na njem temelji,
se tako tudi bolj in bolj soočata s kritičnimi problemi,
kako politično prebroditi resno ekonomsko situacijo.
Sweezy, ki je bistveno popravil svoj prejšnji sklep iz
»Monopolnega kapitala«, je leta 1972 zapisal; »Zdaj
vstopamo v obdobje, ko bo delavski razred v razvitih
kapitalističnih deželah spet postal revolucionaren« po
preteku stotih let nerevolucionarnega reformističnega
obdobja. »Doslej delavski razred razvitih kapitalističnih
dežel relativno ni imel težav, toda odslej je skoraj
gotovo, da bodo bremena dezintegracije sistema še bolj
težko padla na njegova ramena« (9). Želim potrditi, da
proces svetovnega kapitalizma dokazuje to popravljeno
Sweezyjevo perspektivo. Hkrati pa ni nobenega dvoma,
da sistematično, na temelju svojih načel, odločno raste
pomembnost in naloga marksistične ekonomike v prou-
čevanju zgodovinske omejenosti kapitalistične ekono-
mije.
Prevod: breda Omer/a
Opombe:
Makoto Itoh poučuje ekonomiko na tokijski univerzi. Japon-
ska.
1.	Rezerve zlata in deviz v šestih industrijskih deželah (ZDA,
Veliki Britaniji, Franciji, Italiji, Zvezni republiki Nemčiji in
Japonski) so od julija 1971 v dveh letih narasle od 48,381 milj.
na 87,514 milijonov dolarjev. Bistven vzrok za takšno poveča-
nje je bil spekulativni odtok dolarskih skladov iz ZDA, da bi
tako ušli ali še prej izkoristili razvrednotenje dolarja,
2.	M. Itoh »Stvaritev Marxove teorije krize«, B. C. S. E.,
poglavje IV-I (feb. 1975).
3.	David Jaffe »Marksistična teorija krize, kapitala in države«,'
B. C. S. E„ pozimi 1972. Paul Bullock in D. Yaffe, »Inflacija. (
kriza in povojni boom«, »Revolucionarni komunist«, 3 4,
(nov. 1975).
4.	M, Itoh, cit. delo.
5.	Glej tudi T. Sekine, »Uho-Rison: Japonski prispevek k
marksistični politični ekonomiji«, v J. E. L., zvezek XIII-3.
(sept. 1975).
6.	P. Sweezy, »Moderni kapitalizem in drugi eseji«, (Mesečni
pregled tiska 1972), stran 27.
7.	Primerjaj A, MacEwan »Spremembe v svetovnem kapitali-
zmu in sodobna kriza ekonomije ZDA«, v »Radikalnih per-
spektivah gospodarske krize monopolnega kapitalizma«,
(LRPE, 1975).
8.	Primerjaj »Ekonomsko poročilo predsednika«. 1475, str.
262, 286.
9.	P. Sweezy, cit. delo, spredaj, str. VII in VIII.
časopis za kritiko znanosti/57/6
Leo Šešerko
Komu zvoni pri
zadolževanju
V žurnalističnih izdelkih zadnjega časa postaja vse
glasnejša grožnja, kakor zlovešča napoved, da »nebrz-
dano zadolževanje v tujini« zavzema problematične
razsežnosti, da je »potuha« pri tem »hudo škodljiva«,
da »zadolževanje v tujini dolgoročno in sistemsko še ni
urejeno«, opozorila, ki se že iztekajo v histerični sklep,
da je to »zadnji opomin«, ki je bil izrečen. Toda kdo
dejansko »izreka ta zadnji opomin«, da ga sicer rutin-
sko pišoči žurnalisti, cinično vzdignjeni nad vse, o čemer
pijejo, zdaj ponavljajo z že skoraj pristno prizadetostjo,
komu je ta opomin dejansko izrečen in kaj mu bo
sledilo, če ga, kot očitno že predhodne, ne bo upošte-
val?
Na ta vprašanja v teh opozorilih seveda ni mogoče najti
odgovorov. Bralec, katerega radovednost je žurnalizem
že zdavnaj ustrojil, bo celo še v znanstvenih prikazih
tega problema odkril prav te iste tone, ki ga eksplicirajo
tako, da ga še naprej mistificirajo, čeprav so namigovali,
da bodo dali najaktualnejše odgovore. In vendar je
zasluga teh prikazov, da se povzpenjajo do presenet-
ljivo kritičnih prikazov funkcioniranja blagovne proiz-
vodnje v socialističnem samoupravljanju.
Vendar se ti prikazi ob vsem polemičnem tonu ne
morejo izviti stereotipnemu prikazovanju grešnikov, ki
slülx) delajo ih zapravljajo, tudi v samoupravnem socia-
lizmu, predvsem pa nadvse radi zgolj uvažajo, in »tistih,
ki izvažajo, na konvertibilne trge, in ki se niso zadolže-
vali prek svojih možnosti«, čemur seveda pritiče, da se
prvi izogibajo vzornemu plačevanju in so drugi v tem
disciplinirani itd. Ta moralični prikaz dobrega in zlega v
mednarodnem zadolževanju predstavlja »pranje uma-
zanega perila« ekonomskih protislovij samoupravljanja
v javnosti in mu zato pripada nedvomna zasluga, da je
korak k družbeni razjasnitvi teh protislovij, naj je tudi
sam še tako protisloven. Po svojem bistvu je preveč
radikalen, ker slika protislovja mednarodnega zadolže-
vanja v samoupravnem socializmu Jugoslavije v tako
temnih barvah, kakor da bi bila v tem ravno kakšna
specifičnost slovenske in jugoslovanske situacije, čeprav
ravno nasprotno velja, da je to običajna situacija v
večini držav v svetu in torej ni posebnega razloga, da bi
bilo treba protislovja ekonomskega sistema socialistič-
nega samoupravljanja celo žurnalistično tako brezob-
zirno črniti ravno zaradi mednarodne zadolženosti. Ta
histeričnost mora torej imeti neke neekspl ici rane ra-
zloge in da naredimo prvi korak k njihovi razjasnitvi, se
je' potrebno od vsakovrstnih kreditojemalcev ozreti h
kreditodajalcem, ali je pri njih mogoče najti tisto idi-
lično podobo sveta, ki je tako očitno odsotna na strani
zadolženih.
Pihanje na dušo
Vse do 7. septembra 1982 se je zdelo, da jo je bilo od
druge svet. vojne sem v resnici mogoče najti. Ta idila je
imela podobo bančne rutine in je potekala vsak dan
pred klasično kuliso svetovnega bančnega centra v ne-
wyorški bančni četrti. »Malo za tem, ko uradniki pri
okencih newyorške bančne četrti obračunajo dnevno
blagajno, pričnejo teči kompjutri v Clearinghouse In-
terbank Payments System, enem največjih mest za pre-
verjanje kreditov, ki so ga ustanovile ameriške velike
banke. V nekaj minutah sporočijo, katere bančne hiše
so ta dan izdale več denarja, kot so ga imele na svojih
kontih. Ob 16.30 obvestijo ustrezne zavode. Ti imajo
natančno dve uri časa, da zakrpajo luknjo v svojem
skladu. Če do 18.30 ne morejo sporočiti, da so izravnali
bilanco, blokira bančna inšpekcija konta in poslovne
postopke - bankrot bi postal dejstvo. Običajno pa
zadostuje že klic pri spoprijateljenih bančnih hišah,
tako da v nekaj minutah pride do rešilne denarne
transfuzije - rutinska zadeva.
Ko pa je šef newyorške filiale Banco do Brasil, ki
opravlja posle brazilske državne banke, pretekle jeseni
(7. 9. 1982), segel po telefonu, da bi kakor že mesece z
vsakodnevno rutino zaprosil za pomoč nekaj milijonov
dolarjev, je dobil v vse večjo grozo povsod isti odgovor:
,Zelo mi je žal'. Prvič ni nihče več želel dati Braziliji ta
večer manjkajočih 50 milijonov dolarjev predujema do
naslednjega dne.« (Stern, Hamburg, 3. 2. 1983, str.
188-89)
S tem se je »svetovna gospodarska ureditev«, ki so jo
zavezniki vzpostavili leta 1944 v Bretton Woodsu,
znašla na robu svojega propada. Brazilija je zatem
»mesece kotalila zapadle obroke kot povečujočo se
sneženo žogo« od enega »črnega dneva« do nasled-
njega, dokler konec leta ni bila dosežena prehodna
rešitev, »reprogramiranje« kreditov, kar seveda samo
pomeni, da so bila plačila obrokov odložena za neko
obdobje, za katero bo morala Brazilija prav tako povr-
niti še obresti na sicer že zapadle obroke in v njih še
multiplicirane obresti. Zasluga za te enodnevne premo-
stitvene kredite Braziliji, pa gre Paulu Volckerju, pred-
sedniku centralne banke Združenih držav, ki je vedno
znova »pihal na dušo« omahujočim velikim bankam.
Tega seveda ni počel zaradi kakšne posebne simpatije
do največjega dolžnika med deželami tretjega sveta,
zadolženega za več kot 100 milijonov dolarjev, ampak
ker mu je bilo jasno, da bi brazilski kolaps in nezanes-
ljiva plačilna sposobnost Mehike in Argentine, ki sta na
drugem in tretjem mestu po zadolženosti, vodil k zlomu
velikih bank. Citicorp je v te tri dežele vložila npr. devet
milijard dolarjev, Chase Manhattan pa samo v Mehiko
in Argentino 2,5 milijarde. V celoti je 80 ameriških
bank posodilo več kot 30% svojega kapitala latinski
Ameriki. Toda do te stopnje zadolženosti ni prišlo
preprosto zaradi nekontroliranih apetitov južnoameri-
ških držav po najmodernejši tehnologiji in zaradi preve-
like širokogrudnosti velikih severnoameriških bank,
kajti že najpreprostejši izračuni teh bank kažejo, da bi
»dokončna plačilna nesposobnost enega samega veli-
kega dolžnika povzročila med varčevalci v ZDA pani-
čen naval na bančna okenca. Posledica bi bila verižna
reakcija bančnih polomov. Če bi samo tri najbolj zadol-
žene dežele leto dni ne plačevale nobenih obresti, bi pet
največjih bank v ZDA izgubilo 75% svojih dobičkov -
in borzni tečaji na Wall Streetu bi strmoglavili«. (Stern,
3. 2. 83)
Nepreglednost
kreditnih
mehanizmov
Apetiti po kreditih so bili torej samo mehanizem za
pomirjanje vesti oz. javnega mnenja v zadolženih deže-
lah, da so velike banke lahko nalagale denar tja, kamor
so ga gnali njihovi nezadržni apetiti po dobičku. In kot
jc pri kreditiranju običajno in torej prav nič presenet-
ljivo, prinašajo bolj in bolj tvegani krediti največje oz.
odločilne profite. Mednarodno kreditiranje je postalo
dominantna oblika pretakanja profitov v svetu.
Število plačilno nesposobnih dežel se iz leta v leto
povečuje. Leta 1975 je bilo le 13 zadolženih dežel pri
privatnih bankah v plačilnem zaostanku, v začetku leta
1983 pa 35. Medtemi deželami so »najboljši naslovi
tretjega sveta:« države izvoznice nafte kot Mehika,
Venezuela, Indonezija, Nigerija in Alžirija in relativno
visoko industrializirani deleži s cvetočo zunanjo trgo-
vino Brazilija in Argentina. Tudi mnoge afriške dežele
in dežele »realno eksistirajočega socializma« kot Polj-
ska in Romunija so zašle med plačilno nesposobne.
Toda za velike ameriške banke je nevralgična točka
»zgolj« latinska Amerika, kajti sem so pretočile t. m.
petrodolarje, ki so jim bili zaupani zaradi obljubljenih
visokih obresti.
V obetajoči posel so se seveda spuščale tudi manjše
privatne banke, ki pa se niso hotele podrediti kakšni
kontroli centralne banke, kajti šlo naj bi le za kratko-
ročne kreditne posle. Toda ti so se začeli proti njihovi
volji spreminjati v dolgoročne in ti mali bankirji so se
znašli v železnem prijemu nepreglednega kreditnega
mehanizma, kajti pri zamujajočih plačnikih v tretjem
svetu so morali odobravati vedno nove kredite, da bi ti
lahko povrnili stare. Pri tem so se izogibali kontroli
centralne banke kot kugi, kajti le tako so se lahko hkrati
izognili paniki pri lastnih varčevalcih, ki bi jih takoj
uničila.
Ni presenetljivo, da so pri pogajanjih o »preprogrami-
ranju« mehiških dolgov ameriški pogajalci slučajno od-
krili, da je »viselo v zraku« poleg 'oficialnega' celokup-
nega dolga 80 milijard dolarjev še 6,5 milijarde, ki so
jih ameriške male banke posodile v »medameriških«
poslih prek filial mehiških bančnih hiš v ZDA. Tako si
je Brazilija poleg uradnih 88 milijard dolarjev dolga
naložila še 22 milijard dolarjev kratkoročnih kreditov
pri tujih privatnih bank«h.
Paradoks dviganja
na bergle odplačilne
sposobnosti
Afriške, azijske dežele in dežele »realno eksistirajočega
socializma« so bile v glavnem odvisne od državnih
kreditov ali kreditov z državnimi garancijami, ki so bili
dani za srednja ali daljša obdobja predvsem po fiksnih
obrestnih stopnjah, latinskoameriški dolgovi pa se v
glavnem sestojijo (1980: 160 milijard dolarjev; 1982:
skoraj 3(X) milijard) iz predvsem kratkoročnih privatnih
kreditov z drsečimi obrestnimi stopnjami. Zato bi imel
vsakršen južnoameriški državni bankrot posebej uniču-
joči učinek na mednarodno mrežo privatnih bank. Obe-
nem pa pomeni vsak odstotek povečanja obrestne stop-
nje za Latinsko Ameriko dve milijardi dolarjev več
dolga. Tako velja, da bi bilo od 800 v svetu posojenih
milijard več kot četrtina izgubljenih brez stalnega odla-
ganja plačil in podaljševanja dobe kreditiranja. Vsa-
kršno naraščanje odplačilne nesposobnosti pa seveda
zahteva nove kredite, kar ima lahko za konsekvenco
prej naraščanje obrestne stopnje kot njeno padanje.
Paradoks se zaostruje v tem, da vedno bolj negotovo
mednarodno kreditiranje, kjer tisti, ki kredit daje, že
sam še komaj verjame, da mu ga bo kreditirani sploh
lahko vrnil, prinaša nominalno vse večji dobiček.
Pri tem se zlasti privatne banke rade poskušajo izvleči iz
preveč tveganih poslov, da bi prišle izpod Damokleje-
vega meča bankrota in puščajo državne banke v vse bolj
ozkem manevrskem prostoru odlaganja kreditov. Zato
se kreditirajoče se centralne državne banke poskušajo
izviti iz tega primeža na dva načina. Privatnim bankam v
lastni deželi »pihaja na dušo«, da so posli vendar lukra-
tivni in da gre navsezadnje vendar tudi za medbančno
solidarnost, ki da zmore čudeže, hkrati pa so same
pripravljene delati čudeže, da bi zadolženi deželi poma-
gale nazaj na bergle plačilne sposobnosti, pa naj velja
kar hoče.
Posebej jasno je to prišlo do izraza pred dvema letoma,
ko je bilo videti, da bodo banke Zvezne republike
L3 vJJLJL CajJlCaj OjJ___ zanna
mednarodnega
zadolževanja
časopis za kritiko znanosti/57/7
Nemčije, pri katerih je bila Poljska zadolžena za deset
milijard dolarjev, zašle v eksistenčno stisko, če bodo
plačila zastala. Od teh je le za štiri milijarde jamčila
vlada. Izgubo preostalih šestih milijard bi morali prene-
sti kreditni zavodi sami. Tako sta npr. Commerzbank in
Bank für Gemeinwirtschaft tičali na lasten riziko vsaka s
600 milijoni mark, Dresdner Bank in Deutsche Bank pa
sta tvegali skoraj 400 oziroma 200 milijonov mark.
Če bi šel ta kredit v izgubo, to je bil še čas legalnega
delovanja sindikata Solidarnost, velikih stavk in hitrega
padanja produktivnosti poljskega gospodarstva, bi te
banke po svojih pravilnikih morale te vsote beležiti kot
izgube. Borzni tečaji bančnih delnic oz. njihova dobič-
kanosnost bi strmoglavila in vznemirjeni varčevalci bi
navalili na bančna okenca. Ta prizor ni bil nič takega,
kar si je komaj mogoče predstavljati, vsem so še bile
pred očmi podobe bankrota Herstattbank v Kölnu in
naval varčevalcev pred njim.
Tako je prišlo v začetku leta 1981 do značilne situacije.
Predsednik Zveznega združenja nemških bank, Harald
Kühnen, je banke opozarjal, naj ne odobravajo Poljski
nadaljnjih kreditov, ker da je riziko izgube zaradi brez-
upnega stanja poljskega gospodarstva previsok. In
vendar so morale te iste banke skupaj z ostalimi kredi-
todajalci še naprej odobravati Poljski nove kredite,
odlagati odplačilo že odobrenih, z enim samim pogo-
jem, da namreč Poljska natančno odplačuje obresti. To
torej pomeni, da so se banke sprijaznile s situacijo, da
njihov kapital, glavnica, prihaja v vse bolj negotov
položaj, samo da dobiček še vedno redno priteka. Otip-
ljivost profita jih je naredila slepe in gluhe za negoto-
vost kapitala.
Pot, ki je vodila te banke v to zanko je bila prav
klasična. Obetale so si dober posel, ko je Edward
Gierek razglasil zelo ambiciozen investicijski program
modernizacije gospodarstva in želel osvoboditi Poljsko
tehnološke zaostalosti. Odločil se je za kredite, ker so
bile v načrtu izvozno orientirane investicije. Prišlo pa je
do značilnih zapletov, nizke produktivnosti, zamud pri
gradnjah, napak pri inštaliranju strojev, iluzorične so se
izkazale stroškovne kalkulacije, tako da so mnogi teh
modernih industrijskih kompleksov pričeli proizvajati
izgube, medtem ko se kreditna zadolženost ni niti malo
zmanjšala.
»Sod brez dna«
Ko je Gerd Friedel analiziral to brezizhodnost, je prišel
sredi leta 1981 do naslednjega sklepa: »Kako bo mo-
goče poravnati to goro kreditov, je za zdaj negotovo.
Upanja, da Poljska za zahodne banke ne bo postala sod
brez dna, je le težko utemeljiti. Razen če bi vkorakali
Rusije izjavil neki frankfurtski bankir za Stern. Potem bo
spet vse natančno plačano.« (Stern, 16. 7. 1981). Od
13. decembra istega leta je znano, da je Friedel spregle-
dal možnost, ki je v svetu že skoraj dobila značaj
zgodovinske nuje, namreč da soldateska razglasi, da bo
naredila konec kaosu v gospodarstvu in na tistih družbe-
nih področjih, na katera se prenaša. V večini latinskoa-
meriških držav, ki pred seboj kotalijo snežene žoge
kreditov so na oblasti vojaške hunte ali paramilitari-
stične vlade. Militarizacija gospodarstva in s tem seveda
neogibno celotnega družbenega življenja je najvišja
stopnja vključenosti nerazvitih držav v svetovni trg oz.
blagovno proizvodnjo v svetovnih razmerjih.
V blagi obliki je prav to formulirala konferenca Sever-
-Jug o mednarodnem monetarnem sistemu julija 1980
v Arushi, kar so meščanski interpretator j i imenovali
»ostro kritiko« in »obsodbo« vodstva Mednarodnega
monetarnega sklada:
»Pokazalo se je, da je Mednarodni monetarni sklad v
bistvu politična institucija. S tem da ovira nacionalne
napore, ki težijo k osnovnim strukturnim transformaci-
jam v korist večine, .reproducira kolonialne odnose.
Njegova usmerjenost je v temeljih inkompatibilna z
zdravo koncepcijo strukturnih sprememb, opiranja na
lastne sile in avtohtonega razvoja. Zdravila mednaro-
dnega monetarnega sklada sistematično favorizirajo
konservativnejše sloje družbe in tradicionalne centre
moči. Še huje, če ti sektorji predstavljajo resnično alter-
nativo nacionalnega centra moči, priporočila sklada in
način, kako jih izvršujejo, postajajo neprikrita oblika
zunanje politične intervencije v korist teh slojev. Poli-
tika sklada, ki naj bi prinesla »stabilizacijo', je v resnici
prispevala k destabilizaciji in k omejevanju demokratič-
nega razvoja.«1
Program
stabilizacije
v vojaških uradih
Vojaški državni udari so ohenem po svojih programih
stabiliziranja političnih in ekonomskih razmer in dejan-
ski garant njihove historične destabilizacije, postavlja-
nje konca korumpiranim demokracijam in njihovo de-
jansko radikalno suspendiranje. Toda »neprikrita
oblika zunanje politične intervencije« je mogoča le kot
prav tako neprikrita oblika notranje politične interven-
cije, namreč navsezadnje vojaške. Hans Magnus En-
zensberger je v svojem prikazu »Najvišjega stadija ne-
razvitosti - Hipotezi o realno eksistirajočem sociali-
zmu« prezentiral prekrasno fresko antinomij razvoja,
intenzivnega industrijskega, sploh ekonomskega, poli-
tičnega, sploh kulturnega, v nerazvitost, povezanost sla-
boumnega razsipanja in pomanjkanja: »Medtem ko so
traktorji na poljih ustavljeni, ker spet enkrat manjkajo
rezervni deli, se v mestih ženske nastavljajo za kruh; za
drage devize uvoženi avtomati propadajo na obrežju;
na tone neuporabnih dobrin se producira, toda na me-
sece dolgo ni žarnic. Blazne obljube za daljno priho-
dnost, ki jim nihče ne verjame, naj nadomestijo vsakda-
nje mleko.. .«2
Toda ti praktični življenjski oz. praktični družbeni para-
doksi so samo poseben izliv v svetu dominantnih, na
moč kapitala naslonjenih političnih nazorov, in ko ta
antagonizem zadobi v diktaturah vojaških hunt le opri-
jemljivo nazorne, transparentne, »morilske oblike«, o
katerih govon Enzensberger, se v tem vendar samo
izraža povezanost pomanjkanja in razsipnosti nerazvitih
držav in družb ne le enega z drugim, ampak prav toliko
tudi s svetom, »blaginjo« demokratičnih političnih oz.
družbenih sistemov. Poseben paradoks je zato, da je
ravno Enzensberger, ki je tako dramatično naslikal to
podobo nerazvitosti in njenega reproduciran j a, navse-
zadnje pristal pri hipotezi, da se zgolj reproducira sama
v sebi in v nasprotju z razvitimi družbami, ker pač »ni
samo ekonomski in politični fenomen«, temveč je »vse
zaobsegajoči življenjski kontekst«. Toda ta vseobsega-
joči življenjski kontekst ni nič abstraktnega, nadpoj-
movnega, transcendentalnega, če hočete, temveč v po-
dobi vojaških diktatur, ali v svoji nedovršeni podobi
policijskih diktatur, oprijemljiva, abstraktna, nadpoj-
movna, transcendentalna dovršenost nerazvitih držav
oz. družb, v katerih se je osamosvojila občost njihovih
zgodovinskih in aktualnih družbenih nasprotij kot ravno
neki čisto konkretni vse zaobsegajoči življenjski kon-
tekst, namreč kot iluzorični obči interes in iluzorična
obča materialna moč družbe, moč, katere »morilske
oblike« samo izražajo povezanost te nerazvitosti oz.
.»nerazvitega sveta« s harmoničnostjo razvitega sveta.
Povezanost
razvitosti in
nerazvitosti
Enzensberger je zatorej moral navsezadnje pristati pred
enigmatičnostjo te nerazvitosti, takoj ko je spregledal
njeno svetovno-zgodovinsko poslanstvo. Nerazvitost in
njene »morilske oblike« torej niso nič drugega kot
poseben način dovršitve razvoja v svetu in zato je treba
na retorično Enzensbergerjevo vprašanje, da je težko
reči, kje se nerazvitost začne in kam vodi, vendarle
odgovoriti, ga vzeti kot najbolj vsebinsko vprašanje:
nerazvitost se začenja tam, kjer se začenja razvitost in
vodi tja, kamor vodi razvitost.
Edino zato, ker nerazvitost nima nekega svojega poseb-
nega dna, kake posebne podlage, je Enzensberger lahko
ugotovil, da stvari ne prideš do dna, pa naj riješ v
produkcijskih in trgovskih statistikah, kolikor hoče,in
preštudiraš najdebelejše špehe zgodovinarjev in polito-
logov. S tem je samo povedal, da je vsako ritje po
statistikah obsojeno vnaprej na neusphe, če ga vodi
nerazumevanje povezanosti razvitosti in nerazvitosti, če
mu imponirajo grobe oblike njune različnosti. Kakor
ima danes govor o nedotaknjeni, deviški naravi lahko le
funkcijo proizvajanja ideoloških iluzij, tako velja za
nerazvitost. Ni namreč več nikakršne nedotaknjene,
deviške nerazvitosti, ki bi eksistirala že od vselej in ki bi
se je še ne dotaknil duh razvitosti, civilizacije. Seveda je
najbolj običajna oblika apologije ravno prikazovanje
domnevne »izvirne« nerazvitosti, ki da ima z razvitostjo
le to zvezo, da je njena zakrknjenost vase brez vsake
mere in da ji seveda prav zato ni nobene pomoči.
Ideološka fraza o tej nedotaknjeni nerazvitosti je domi-
nantna teoretska oblika vzdrževanja nesorazmerja med
nerazvitostjo in razvitostjo v svetu, oblika njunega teo-
retsko reproduciranega sorazmerja.
Prihodnost
nerazvitih
Sem in tja poskuša kdo prikazati nerazvitost v Albaniji
kot direktno dediščino stoletne zaostalosti, posebej tudi
surovost socialistične in komunistične tradicije in njenih
današnjih oblik. In vendar je prav ta izoliranost izraz
specifične politične koncepcije v današnjem svetu, po-
seben odgovor in obenem produkt historičnih protislo-
vij sodobnega sveta. Vladavina surovega komunizma v
Albaniji, njegove divjaške oblike, dobivajo pač svoj
poseben izraz v izoliranosti te dežele, ki se zdi vladajoči
birokraciji najzanesljivešji način ohranjanja lastnega
dominantnega pložaja. Svetovni trg in pripadajoče te-
hnokratske koncepcije je ne izpodkopavajo direktno,
čeprav je sama poseben izraz protislovij sodobnega
sveta in njihov produkt. Tudi v tem, da »vključenost v
sodobni svet« in v svetovni trg danes prav tako vodi v
zaostalost kot k »napredku«, izoliranost pa zagotavlja
reprodukcijo oblik družbene surovosti in zaostalosti.
Dežela, ki je v svetu prva po mednarodni zadolženo-
sti, prikazuje drugim nerazvitim deželam njihovo
prihodnost. V Braziliji je prišlo do vojaškega puča leta
1964. Nedavni tridnevni neredi in ropanje trgovin v Sao
Paulu razodevajo konec in polom brazilskega gospodar-
skega čudeža. Mesto je bilo vzor napredka s svojo
avtomobilsko industrijo in gradnjami, danes pa ima
770000 brezposelnih, v deželi pa ni organizirane pomoči
zanje. Lani novembra so bile po skoraj dvajsetih letih
vojaške diktature razpisane demokratične volitve, toda
trdnost brazilske demokracije je po vseh izkazanih neu-
spehih vladavine soldateske in čez brazilske meje znane
proslule policije vendarle nadvse vprašljiva, kajti vse
sledi za organizatorji in pobudniki divjaškega ropanja
trgovin vodijo k tej isti policiji in vojski kot inspirator-
jema teh socialnih protestov. Ce že nista mogli v dvajse-
tih letih svoje odkrite vladavine rešiti nobenega od
problemov, pa je vendar potrebno kratko obdobje de-
mokratične vladavine, da bi jima uspelo prikazati nuj-
nost ponovnega ustoličenja vojaške hunte.
Moralne revolucije
Videti je, da bo predzadnje desetletje tega stoletja
desetletje pomladi vojaških diktatur. Poročila o voja-
ških udarih v Afriki, v Latinski Ameriki ali npr. na
Poljskem so postala običajna v vseh letnih časih. Tako
so časopisne agencije 12. septembra 1980 razposlale v
svet novico, za kakršne je javnost že skoraj povsem
otopela: »Vojska je prevzela oblast v Turčiji, stranke in
parlament so bile razpuščene.« To se seveda ni zgodilo
tako nepričakovano, kot je bilo prikazano v tisku, ki je
čutil in stokal ob interesih kapitala: »Končno obstoji v
Turčiji, zanesljivem zavezniku NATA neprecenljive
vrednosti, sogovornik, s katerim lahko Zahod govori z
določenim upanjem na sporazumevanje o poslih, poli-
tičnih in vojaških.« (The Daily Telegraph, London, 13.
9. 1981)
Nova hunta je razglasila, da bo »demokracija obstajala
naprej s prisotnostjo krepostnih mož«, dokler problemi
Turčije ne bodo rešeni. Vojaši udari si tudi sicer nade-
vajo ideološko tančico moralnih revolucij, ki postaja ob
splošni gospodarski, politični, pravni itn, skorumpirano-
sti samoumevnost, saj zagotavlja simpatije, dokler se ne
razodene kot na pendrek oprta fraza. Vojaške hunte pa
se z njo vzdigujejo nad vso družbo, in razglasijo, da jim
gre zgolj za obči interes, tako tistih, ki so brezposelni
kot zaposlenih, tistih, brez vsakršne lastnine kot tudi
posedujočih, tistih, ki živijo v mestu in onih na podeže-
lju, in da bodo odpravile nepravične učinke teh razlik
tako, da bodo obravnavale vse državljane enako ter
prepovedale vsakršno politično dejavnost, kajti takšna
dejavnost se tako ali drugače razodene kot razpihovanje
sovraštva med ljudmi, predvsem pa vzbuja državljansko
neenotnost. Ta pa bo odslej razglašena za najvišjo
državljansko krepost, ki postane z vojaškim udarom
dostopna pravica vsem, ki ne zaidejo v nasprotje z
njenimi varovalci, vojsko in policijo.
Tako je bil parlament v Turčiji razpuščen, imuniteta
poslancev odpravljena, ustava razveljavljena, politične
stranke prepovedane, društva in združenja z izjemo
»Rdečega polmeseca« razpuščena, levičarska sindikalna
federacija DISK in vsakršna stavkovna akcija prepove-
dana. Stavkajoči delavci, nad 240.000, so bili z grožnjo
sodnih procesov prisiljeni, da so se vrnili na delo.
Pučistični generali so bili nadvse zadovoljni nad oceno
lojalnega tiska, da so se dvignili nad vse razrede in
razredna nasprotja, da pravzaprav od vojaškega udara
ni več nikakršnih družbenih razredov, kvečjemu le še
ogromna množica privržencev »krepostne vojaške
hunte« in maloštevilni »nergači«, »malopridneži«, »te-
roristi«, ki so njeni nasprotniki in jih bo zadela njena
sveta jeza. Kaiti vojaška hunta zna biti neznansko do-
bra, vse dà za enotnost naroda, pripravljena je vzeti
nase tudi najtežje žrtve, odpove se vsakršnemu desni-
čarstvu in levičarstvu, ne gre ji niti za bogastvo niti za
bedo in njune interese, sploh stori vse za pravičnost, red
in mir. Če pa hoče te visoke cilje doseči, vzdignjena nad
družbo in obenem zgolj v skrbi zanjo, ne more in ne sme
popuščati pred tistimi, ki hočejo vrniti deželo nazaj v
stanje anarhije, korupcije, vsesplošnega narodnega so-
vraštva in medsebojnega nasprotovanja, in mora temu
primerno ukrepati. Tako je zadoščalo za začasno areta-
cijo, da si prebival na določenem območju, da je bil kdo
v družini »terorist«, ali da si ga poznal. Pred uvedbo
vojnega prava, konec decembra 1978, je bil čas zača-
snega odvzema svobode z zakonom omejen na štiri dni,
zatem podaljšan na 15 dni in z nadaljnjo odločbo na 30
dni. Po pučističnem prevzemu oblasti pa so podaljšali to
dobo na 90 dni in to je bila doba mučenja. »Najmanj 12
nasprotnikov režima so v času od 12. septembra do 20.
novembra mučili do smrti; 16 levičarjev so poleg tega
»našli mrtvih«. Najprej so jih mučili in potem odvrgli
nekje na robu mest.«
Vojaški državni udar ni prišel čez noč. Dejansko je bil
boj proti terorju že v letu 1979, ko je bil predsednik
vlade še Ecevit, samo oblika državljanske vojne. Faši-
stična organizacija MPH, ki je združevala radikalne
nacionaliste, nezadovoljne policaje, najrazličnejše bra-
nilce pred narodnim in moralnim propadom itn., je bila
kraj, h kateremu je vodila večina sledi v policijskih
poročilih o politično motiviranih umorih. Kot v Južni
Ameriki so tudi v Turčiji operirali »švkadroni smrti«, ki
jim legalizirana represija ni bila dovolj. In ta je imela v
Turčiji tradicijo vse od ustanovitve moderne države pod
Mustafo Kemalom Atatürkom, in je dobila najbolj bru-
talne in množične razsežnosti v pogromih nad milijoni
neturškega (armenskega in grškega) prebivalstva.
Toda po tistem, kar je vojaška hunta razglasila za
bistveno, namreč da bo naredila konec terorju in držav-
ljanski vojni, se po udaru situacija sploh ni spremenila.
časopis za kritiko znanosti/57/8
Kajti že od konca leta 1978 je bilo v »najvažnejših
terorističnih centrih« v veljavi izredno stanje in s tem
vojaško pravo, tako da je imela vojska enaka poobla-
stila pred udarom in po njem. In kljub temu je terori-
zem usahnil po 12. septembru in pred sodišče je prišel
celo voditelj MPH, Alparslan Tiirkes, ki so mu priredili
proces. V deželi je zavladal nekakšen red in mir, postav-
ljena je bila kulisa, ki opravičuje udar.
Toda te brutalne oblike družbenih konfliktov so apo-
strofirale značilno ekonomsko situacijo pred vojaškim
udarom. Tako je sredi leta 1979 takratni vodja opozi-
cije Sleyman Demirel oprl svojo volilno kampanjo z
geslom: »Ecevit - to pomeni zvišanje cen«. Ko pa je
sam postal predsednik vlade, so se cene večine potroš-
nega blaga zvišale za približno 300%. Inflacija je v
tistem času znašala okoli 100% letno ob množični brez-
poselnosti in gospodarski stagnaciji. Turčija je bila šol-
ski primer stagflacije, se pravi gospodarske stagnacije in
inflacije, ki sta si bili še v vseh klasičnih ekonomskih
učbenikih alternativi, ki sta izključevali ena drugo, ki pa
so ju povezovali v »normalnih oblikah«. Tako naj bi
bila neka »normalna« stopnja inflacije, recimo do 10%,
zlo, ki ga je treba tolerirati, ker spodbuja intenzivno
gospodarsko rast. Državni birokraciji, omogoča na-
mreč, da vsako leto natisne približno za 10% denarja, ki
je bil v obtoku, in ga nameni za nove investicije. To naj
bi potem poživljalo celotno gospodarstvo.
Militarizacija
produkcijskega
procesa
Razmere v Turčiji so bile leta 1980 seveda neznansko
daleč od te podobe v ekonomskih učbenikih. 19. junija
1980 so časopisi poročali, da bo mednarodni denarni
sklad (IMF) v naslednjih treh letih odobril Turčiji 1,6
milijarde dolarjev. Tako je znašala, skupaj s pomladi
1980 dano pomočjo »Organizacije za sodelovanje in
razvoj« (OECD) 1,1 milijarde dolarjev, z 250 milijoni
Saudske Arabije in 260 milijoni Svetovne banke, ce-
lotna pomoč Turčiji 3,2 milijarde dolarjev. Toda teh
kreditov ni dobila brez pogojev. Tako je že leta 1977
takratna Ecevitova vlada skušala zapolniti zunanjetrgo-
vinski deficit s krediti iz tujine. Vendar so bili pogoji
OMF zelo trdi: razvrednotenje turške lire za 30—40%,
zamrznjene delavskih plač, zamrznjene kmetijskih pro-
izvodnih cen in zvišanje cen za produkte državnih go-
spodarskih podjetij. Socialdemokratska vlada je te po-
goje zavrnila in izpeljala le junija 1979 razvrednotenje
za 30%. Toda to ni zadoščalo za odobritev nadaljnjih
kreditov, tako da je vlada trdila, da je Turčija izpostav-
ljena zahodni gospodarski blokadi.
Po porazu Ecevita zaradi ekonomske mizerije je prevzel
vlado Demirel, in ta je dobila širokogrudno kreditno
pomoč kot branik pred Sovjetsko zvezo. Toda tudi tej
vladi sta IMF in OECD postavila pogoje: ukinitev
pravice do stavke in do verižnega zviševanja plač za pet
let, ter da vlada določa mezde, zvišanje cen poljedelskih
produktov ter omejevanje denarnega volumna.
Te pogoje, razen ukinitve pravice do stavke in verižnega
zviševanja plač, je Demirekwa vlada izpolnila, toda tudi
za to je pripravila ustrezne zakonske predloge. Vojaški
udar pa je potem na mah izpolnil še ta pogoj.
Kot gospodarstva tolikih nerazvitih dežel se Turčija
otepa s strahovitimi disproporci v industrijski in infra-
strukturni razvitosti različnih delov države, izrecno pa
ga je ruinirala odvisnost od uvoza energije oz. nafte.
»Sredi leta 1980 potrebuje Turčija približno 8 milijo-
nov US dolarjev na dan za nafto. Ce odvisnosti od nafte
ne bo mogoče reducirati, se bo potreba po nafti v letu
1983 podvojila in pripeljala Turčijo pri rastočih cenah
do absolutnega miniranja.« (The Turkish Economy,
TUN4SIAD, Istanbul 1979, str. 297)
K nerazvitosti in njenemu reproduciranju pod vojaško
diktaturo spada, »da velik del državnih izdatkov ni
uporabljen za socialno infrastrukturo ali za reformo
kmetijstva, temveč služi za izgradnjo militarističnega
aparata. V zadnjih letih so dajali za vojaške izdatke
25% celotnega državnega proračuna; v primerjavi s tem
za razvoj podeželskih območij 4,7% in za zdravstvo
3,8%. Če so bili proračunski izdatki za obrambo leta
1980 113,6 milijard turških lir (2,46 milijard DM), so
jih po vojaškem udaru povečali na 334,7 milijard turških
lir (7,27 milijard DM). Celoten proračun je obse-
gal pribl. 1.500 milijard lir.«4
Navidezna paradoksalnost tega razvoja, ki je priklical
na dan vojaško diktaturo tako na Poljskem kot v Tur-
čiji, da sta militarizirali produkcijski proces in delavce
postavili pod vojaško zakonodajo in pred hitro sodišče,
ker so' svoje zahteve uveljavljali s stavko, je tako v dveh
deželah kot v mnogih afriških in južnoameriških prišel
do tiste točke, ko lahko stabilnost svetovnega trga,
svobodno menjavo blaga in nanj oprte klasične velike
demokracije sodobnega sveta varujejo vse bolj le še
regionalne vojaške diktature. Te postajajo prava oblika
in garancija svobodnega pretoka profita, hkrati pa nji-
hova vsakokratna izvirna oblika brutalnega vzdrževanja
družbenega reda in miru daje temu procesu kolikor
mogoče privlačno folklorno podobo.
Surovo tudi potrjuje idejo, da sta birokracija in tehno-
kracija dve frakciji kapitala in kot taki svetovno-zgodo-
vinski kategoriji, ki pa lahko koeksistirata le v naddr-
žavnih povezavah. V nerazvitih deželah birokracija v
svoji najvišji, najbolj dovršeni formi, namreč kot solda^
teska, in sicer kot intronizirana soldateska, vbija v glavo
celotni družbi, da je sama idealna forma družbenega, se
pravi vsakršnega medčloveškega razmerja. Kaže ji
njeno skorumpiranost vsepovsod, kjer to ni militari-
stična skorumpiranost. Na Poljskem vlači na primer
politično garnituro izpred vojaškega udara na sodišče in
sramotni oder, da njene lastne kreposti in vrline bolj
sijejo na temnem ozadju. Soldateska s tem postaja v
današnjem svetu temeljna produktivna sila, to kar je
bila včasih znanost, kapital in delovna sila.
• S tem je hkrati idealno odpravila razredni antagoni-
zem. Prej so apologeti zatrjevali, da je razredni antago-
nizem sploh samo fantazma, torej le produkt nekontro-
liranih intelektualnih predstav. Zdaj postaja jasno, da
se stari Hegel vendar ni toliko motil, če je povzdigoval v
nebo birokracijo in soldatesko. Pravilno je zaslutil, da je
prava bodočnost šele pred njo. Kako pa je s tehnokra-
cijo? Njen mednarodni značaj je zanemarljiv, kolikor se
pač ne uveljavlja neposredno kot tehnokratski center
kapitala oz. svetovnega kapitala. Njeni lastni principi in
praksa uveljavljanja ekonomskih zakonitosti, njeno ne-
brzdano dajanje ali jemanje kreditov, navijanje in zbi-
janje obresti, cen itn., jo mečejo na kolena pred biro-
kracijo. Vojaški udari so samo pravna legalizacija takš-
nih stanj.
Toda tehnokracija s svojim forsiranjem svobodne
menjave blaga, svobodnega gibanja lastnine in sploh
kapitala, gibanja delovne sile, znanosti, čeprav le kot
produktivne sile kapitala, itn., hkrati ustvarja pogoje ne
za asociacijo svobodnih proizvajalcev, temveč »le izpod
birokracije osvobojenih proizvajalcev.« Tehnokracija si
torej v tem spopadu z birokracijo ne zasluži podpore
zato, ker je pač slabotnejši kontrahent in bo njena
zmaga proletariatu lažja ovira za emancipacijo, ampak
ker je zgodovinski korak naprej, ker svoboda, ki jo
tehnokraci'a postavlja kot svoje geslo, tudi kadar je
njena zavestna fraza, predstavlja enega od pogojev
osvoboditve.
Opombe:
1.	Janez Stanovnik, Mednarodni gospodarski sistem, Državna
založba Slovenije, Ljubljana, 1982, str. 552
2.	Hans Magnus Enzesberger, Najvijši stadij nerazvitosti. Ča-
sopis za kritiko znanosti 50/1982, str. 71
3.	Jiirge Roth/Kamil Taylan: Die Türkei, Lamuv Verlag 1981,
str. 16
4.	Roth/Taylan, str. 39-40
UDK: 339.5 : 323.276
mednarodni krediti, birokracija, državni udari
Leo Šešerko: Spirala ali zanka mednarodnega zadolže-
vanja
Značilnost sodobnega mednarodnega kreditiranja je, da
prinašajo najbolj tvegani krediti odločilne profite, po-
stali so dominantna oblika pretakanja profitov. Vse več
držav v t. im. tretjem svetu zapada v situacijo, ko lahko
le še vojaške diktature jamčijo odplačevanje mednaro-
dnih kreditov. Pri tem prihaja do alternativ in spopa-
dov, ko se birokracija in tehnokracija neogibno razideta
in spopadeta, če ima tehnokracija sploh kakšne zgodo-
vinske korenine in samostojen koncept razvoja. Beda in
obilje sta v sodobnem svetu povezana, ni nobene devi-
ške bede in nerazvitosti.
Tehnokracija s svojim forsiranjem svobodne menjave
blaga in svobodnega gibanja kapitala, znanosti itn., ne
zasluži podpore v spopadu z birokracijo in njeno najbolj
dovršeno formo, soldatesko, zato, ker je slabotnejša,
ampak ker je svoboda, tudi bornirana, pogoj osvobodi-
tve.
UDK: 339.5 : 323.276
international debt, bureaucracy, coups d'etat
Leo Šešerko: The Spiral or Trap of International Borro-
wing
A characteristic feature of the present state in interna-
tional lending is that risk-prone credits have come to
bring in the largest profits and to represent the domi-
nant form in profit distribution. An increasing number
of states in the so-called Third World is reaching the
point where only military dictatorships can guarantee
repayment of international debt. Alternatives and con-
flicts arise in this process, in the course of which bureau-
cracy and technocracy unevitably part with each other,
if of course technocracy can at all be considered to have
an historical base and an independent concept of deve-
lopment. In the modern world misery and plenty come
together, there is no pure misery and underdevelop-
ment.
In its conflict with bureaucracy and bureaucracy's most
perfect form, the military - technocracy, promoting
freedom of trade and movement of capital, science, etc.,
does not deserve support because it is weaker but
because freedom, even confined freedom at that, is a
condition of liberation.
гпасај
tehnologije
in osnove strategije tehnološkega razvoja
v samoupravni socialistični družbi
Valentin Jež
Med osnovnimi vprašanji strategije nadaljnjega razvoja
naše družbe je tudi vprašanje tehnološkega razvoja.
Nanj lahko gledamo iz različnih zornih kotov, vendar se
kaže potieba po celostnem obravnavanju, ki bi vključe-
valo ekonomske, tehnične in družbene aspekte v smislu
temeljne politične orientacije samoupravne družbe. Ta
naj bi bila končno, kot aplikacija ideologije delavskega
razreda, merilo ustrezne izbire.
Pojem tehnologije se zelo heterogeno uporablja v vsa-
kodnevni praksi in v okviru najrazličnejših opredelitev
se srečujemo tudi z različnimi stališči glede njegove
ideološke nevtralnosti. Tako izbira ustrezne opredelitve
tehnologije oziroma vsebine tega pojma, kot razumeva-
nje njene tehnološke determiniranosti, je precejšnjega
pomena pri nadaljnjem, planiranju njenega razvoja.
C
Človekov odnos do narave, ki se kaže kot zavesten
proces, »v katerem človek s svojo dejavnostjo posre-
duje, uravnava in kontrolira menjavo snovi med seboj
in naravo«1, »ni mogoč brez nekega orodja za proizva-
janje, pa čeprav bi bila to orodje sama roka (in prav
tako ne) brez minulega, nakopičenega dela, pa čeprav bi
bilo to delo samo tista spretnost, ki se je s ponavljajočo
vajo zbrala in osredotočila v roki divjaka«2.-Ta odnos
do narave, proizvajanje, najpogosteje poteka v družbi
in sicer v okoliščinah določene stopnje razvitosti te
družbe. Zaradi tega ima družbeni značaj. Kot tak je v
specifičnih družbenih razmerah, kot produkcijski pro-
ces, dobil svoj poseben pečat. Ta pečat je tista značil-
nost produkcijskega procesa, po kateri se med seboj
razlikujejo posamezne ekonomske formacije družbe,
tisti agens, ki opredeljuje, kako se dela, s kakšnimi
produkcijskimi sredstvi.
Kot je splošno znano, ima človeško delo zaradi svoje
specifične narave dve plati: a) tehnično, ki se nanaša na
proces izmenjave med človekom in prirodo in b) druž-
beno, ki je v tem, da poteka edinckv družbenem kontek-
stu in ima s tem posebne karakteristike, ki jih dobi od
dane družbe. Prvi vidik je splošen, drugi pa poseben.
Kot produkcijski proces je torej splošno opredeljen, s
posebnim, tehnično z družbenim.
V produkcijskem procesu potekajo različni postopki
predelave tvarine. Gledano z vidika naravoslovnih zna-
nosti, ki so osnova tem procesom, so le-ti fizikalne,
kemične, biološke ali druge narave. Torej čisto tehnični.
Zaradi determiniranosti produkcijskega procesa z druž-
benimi odnosi, v katerih poteka, pa je hkrati družben.
Tehnologija, veda o postopkih obdelave ali predelave
surovin, polproizvodov in proizvodov, torej ni zgolj
skupek tehničnih znanj, ampak še kaj več.
Kako delati, s kakšnimi produkcijskimi sredstvi - to
znanje, ki je predmet tehnologije - se je spreminjalo s
stopnjo in vrsto delitve delal. Kot enotnost s procesom
večanja vrednosti v svojskem produkcijskem načinu
meščanske družbe je to spreminjanje delovnega procesa
potekalo vedno bolj pospešeno zaradi osnovnega gibala
te družbe. Sprva spontano, zatem vedno bolj načrtno.
Delitev dela na nivoju posameznega je nadaljevala to,
kar je družbena delitev načela. Da bi večalo svojo
produktivno moč in oplajalo svojega pendanta, se je
delo delilo horizontalno in vertikalno, pri tem pa hkrati
izgubljalo svoj človeški značaj, da bi postalo bolj člove-
ško potem, ko bi opuščalo svoje manj človeške priti-
kline z. njihovim prenašanjem na stroj. Ta transforma-
cija delovnega procesa je potekala postopno. Z razdeli-
tvijo dela med različne individue in s prenašanjem na
mehanizme, se je spreminjalo tudi znanje o tem, kako
se dela. In sedaj dobimo povraten učinek: Različna
delitev dela na eni strani in drugačna produkcijska
sredstva na drugi, so postopoma spreminjali način proi-
zvajanja z družbene plati; tehnično je pričelo opredelje-
vati družbeno.
Ves gornji proces, ki smo ga na kratko opisali, je
potekal dolga stoletja, venomer pa zato, da bi bili
doseženi produkcijski cilji meščanske družbe, ki se zgo-
ščeni kažejo v profitu. Vseskozi je torej potekala igra
dialektike med produkcijskimi silami in produkcijskimi
odnosi. Kapital, kot temeljno produkcijsko razmerje je
izvedel »preobrat v tehničnih in družbenih pogojih de-
lovnega procesa, torej v samem načinu produkcije« ' z
industrializacijo dela je vnesel v tehnologijo načelo
industrije, »da vsak produkcijski proces kot tak in brez
obzira na človeško roko razčleni na njegove sestavne
dele... Pestre, na videz nepovezane in okostenele
oblike družbenega produkcijskega procesa se zreduci-
rajo na zavestno, načrtno in z vsakokratnim namerava-
nim koristnim učinkom skladno sistematično specializi-
rano uporabo prirodoznanstva.«4 Tako opredeljuje člo-
vekovo razmerje do narave, s tem da vanj vnaša svojo
ideologijo, abstrakcijo sebe kot družbenega razmerja.
Tehnologijo, kot znanje o tem kako in s kakšnimi
produkcijskimi sredstvi producirati materialne dobrine
v skladu z ideologijo produkcijskega razmerja dane
družbe, lahko torej pojmujemo kot družbeni fenomen.
Ideologija meščanskega načina produkcije pa se s te-
hnologijo tudi materializira. Sprva prisotna le v kapitali-
stičnem organiziranju dela, v odnosih vspostavljenimi
med deljenimi opravili, se prenese na povezovanje po-
sameznih orodij v stroje, povezovanje sestavnih strojev
v kombinirane in teh v strojne sisteme. Čim kompleks-
nejši je stroji sistem, čim bolj obsežen produkcijski
proces zajema, tem bolj je oplojen z ideologijo, ki je v
njem vgrajeni tehnologiji prisotna. Čim kompleksnejši
je strojni sistem glede produkcijskega procesa, ki ga
zajema, tem bolj opredeljuje odnose med delavci, ki
zapolnjujejo nemehanizirane vrzeli tega sistema, tem
bolj determinira produkcijska razmerja. To determini-
ranje pa se prekriva s tistim, ki izhaja iz širše organizira-
nosti produkcijskega procesa v okviru tovarne in izven
nje. Poleg osnovne produkcije strukturira taka delitev
dela tudi njeno ožjo »nadgradnjo« v podobnem odnosu,
kot v širšem smislu strukturira celotna ekonomska
osnova družbe njeno nadstavbo. Seveda niti v enem niti
v drugem primeru vpliv osnove ni absoluten niti zgolj
enosmeren.
Opredmetena in neopredmetena tehnologija predstav-
ljata v vseh družbenih dobah glavni vzvod produkcije, v
časopis za kritiko znanosti/57/9
masovni produkciji pa prihaja ta njena vloga toliko bolj
do izraza, kolikor bolj tako produkcijo regulirajo tržni
odnosi. Predstavlja ključ konkurentnosti, ključ večjega
profita, zaradi česar je v odnosih na tržišču vedno bolj
strateškega pomena ne le za posamezne organizacije,
ampak celo za nacije. Tehnologija predstavlja vedno
večji delež ekspanzivne moči kapitala.
Zaradi znanih razlogov konkurentnosti in iz nje izhaja-
jočega profita ter superprofita, kot tudi zaradi neeko-
nomskih razlogov (vojaško-političnih na primer), je
neprestano prisotna skrb za omejevanje uporabe najra-
zvitejše tehnologije, sploh pa za njen pretok med orga-
nizacijami in nacijami. Tu je tudi vzrok pohlepu po
obvladovanju glavnih tehnoloških dosežkov in razlog
velikih naložb v raziskave in razvoj kot tudi razvijanju
institucij in mehanizmov za kontrole prenosa tehnolo-
gije, kot so Technology Transfer Group, Co Com in
drugi organi5. Prenos tehnologije od razvitejših na
manj razvite zato poteka na nivoju nižje stopnje inova-
tivnosti oziroma, kolikor gre za višjo stopnjo, prototip-
nih tehnologij, ki predstavljajo določen ekološki riziko
za matično deželo in so zato prepovedane z njenimi
predpisi ali pa dejansko »umazano tehnologijo«. V
vsakem primeru so pri prenosu višjih tehnologij vgra-
jeni varnostni mehanizmi (v tehnologijo samo, njeno
uporabo ali pa distribucijo), ki sprejemalca postavljajo
v zadostno stopnjo odvisnosti od posredovalca, da z njo
ne more povsem razpolagati.
Razmerje med razvitostjo produkcijskih sredstev kot
materialne plati produkcije in razvitostjo znanja in iz-
kustev vpletenih v delo, s katerimi skupaj tvorijo pro-
dukcijske sile, je po našem prepričanju relativno opre-
deljeno z enim ali drugim elementom teh sil in je tisti
vidik, ki obenem determinira prostostno stopnjo uvaja-
nja sodobne tehnologije. Ta odnos je približno tak, kot
je odnos med razvitostjo produkcijskih sil in produkcij-
skimi odnosi oziroma med družbeno bitjo in zavestjo.
г
Zaradi tega je tudi receptivnost družbe, v katero se
prenašajo tehnološki dosežki, omejena. To pomeni, da
najnovejših tehnoloških dosežkov relativno zaostala
družba ne more sprejemati ali vsaj ne tako uspešno, kot
v primerih nekoliko bolj razvite družbe. Potrdila za to
najdemo v zgodovini prenosa tehnologije v nerazvita
območja v svetu pa tudi v primeru uvajanja naprednej-
ših tehnologij v manj razvitih predelih Jugoslavije. En-
tropija takega neustreznega cepljenja z razvito tehnolo-
gijo je tolikšna, da je efektivnost naprednejše tehnolo-
gije v takih pogojih manjša kot pa je učinkovitost bolj
zaostale tehnologije ob razvitejših pogojih živega dela.
Prav tako kot gornje razmerje, je za učinkovitost pre-
nosa tehnologije pomembno tudi razmerje med stopnjo
razvitosti te tehnologije in razvitostjo nacionalne zna-
nosti in tehnike. Prenos tehnologije je namreč »živ« le
takrat, kadar se lahko nadalje oplaja z dodatno inova-
cijsko dejavnostjo. Za nivo inovacijske dejavnosti pa so
še kako pomembne predhodne plasti fundamentalnega
in replikativnega znanja. Inovacijski proces je namreč
kreativni proces, za katerega pa vemo, da sestoji iz faz
preparacije, inkubacije, iluminacije in revizije. Da pride
do iluminacije t.j. invencije, sta torej potrebni dve
predhodni fazi, od katerih je prva najpomembnejša.
Preparacija pa pomeni ustrezno nakopičenje splošnega
znanja kot podlage, na katero je v tej fazi potrebno, kot
predpogoj ustrezni inkubaciji, nagrmaditi še primeren
kvantum specifičnega znanja. Za specifično razmišlja-
nje (inkubacijo) je potrebna specifična preparacija. In-
vencije in inovacije torej zahtevajo ustrezno, osnovo.
Za invencije, inovacije ali pa zgolj za prenos tehnologije
je poleg navedenih (in drugih) momentov pomembna
tudi narava širše družbene nadstavbe. Poleg njenega
vrednostnega sistema je pomembna tudi njena struk-
tura, t.j. način organiziranosti posameznih elementov
družbe v njeno celoto na eni strani in sistem pravil, ki
ureja odnose med temi elementi, na drugi strani. Če-
prav sta (kot vemo) družbena struktura in družbena
zavest, v okviru katere se nahajajo vrednote in vre-
dnostni sistem, odvisna od ekonomske osnove družbe,
pa je vpliv vrednostnega sistema na družbeno strukturo
le nekoliko drugačen kot neposreden vpliv ekonomske
osnove. Vrednostni sistem je namreč relativno samosto-
jen glede na družbeno bit, živi relativno samostojno
življenje, v katerem se spreminja in restrukturira bodisi
v zaostanku ali pa z določeno prednostjo glede nanjo.
Tabela 1
Njegov karakter opredeljujejo tiste vrednote, ki imajo
najbolj operativen značaj in ki vzajemno, zaradi medse-
bojne bližine, ki jo opredeljuje intenziteta razdalj med
njimi, tvorijo jedro sistema, ki usmerja delovanje večjih
družbenih skupin. Te vrednote, oziroma vrednostno
jedro družbene in posameznikove zavesti, predstavljajo
hkrati tudi tisto plast zavesti, ki zrcali motive, interese in
stališča in jim daje v konkretni situaciji njihov zunanji
izgled.
Struktura družbe, njena organizacija, je tisti medij, ki
opredeljuje pretok in distribucijo informacij in sploh
njihovo sprejemljivost. Zaprta struktura, struktura brez
ustreznih kanalov z drugimi družbami ali z omejenim
številom in kakovostjo takih kanalov, je manj sprejem-
ljiva za vse vrste informacij, med njimi tudi za tiste v
zvezi s tehnologijo. Po drugi strani pa notranja razveja-
nost in diferenciranost prav tako bolj ali manj omogoča
širjenje in oplojevanje informacij. Pri visoki diferenci-
ranosti in ustrezni integriranosti elementov družbene
strukture, je tudi možnost za inventivno in inovativno
inkubacijo mnogo večja, kot pri nizki diferenciranosti in
atomiziranost brez medsebojne povezanosti6. Se-
veda so tudi pomembni še mnogi drugi vidiki organiza-
cijske strukture družbe, ki pa jih tu (zaradi prostora) ne
moremo obravnavati. V splošnem velja, da nudi
ustrezno ozadje invencijam, inovacijam, prenosu in
uporabi tehnologije taka družbena struktura, ki je vi-
soko receptivna, transmitivna, elastična in ki ima razvite
ustrezne elemente za komuniciranje z drugimi družbe-
nimi strukturami.
Ti vidiki značaja tehnologije in njenega prenosa ter
distribucije so po našem mnenju osnove za vsako plani-
ranje strategije na področju tehnološkega razvoja. Če
torej postavljamo osnove za strategijo takega razvoja,
moramo upoštevati na prvem mestu zgodovinski razvoj
tehnologije nasploh in posebej v okviru naše dežele. Iz
njega je mogoče na eni strani izvleči nauk za razvijanje
lastne tehnologije in opredeliti spodrsljaje in stranpoti
na nivoju občega, hkrati pa tudi postaviti realne dimen-
zije in ob njih ustrezne varnostne ventile in sistem
opozarjanja na konkretni ravni.
Opredelitev strategije tehnološkega razvoja mora torej
izhajati iz ocene razmerja, v katerem bomo v bodoče
uporabljali lastne zmožnosti in v kolikšni meri se bomo
še naprej naslanjali na druge. Ob tem se predvsem
postavlja vprašanje, na kakšni stopnji tehnološkega ra-
zvoja smo in kaj lahko storimo, t. j. kako daleč lahko
skočimo sami in kakšne so lahko posledice za naš druž-
benoekonomski razvoj nasploh, če nam pri tem skaka-
nju pomagajo drugi.
Iz začetne razprave nam je znano, da je tehnologija
močno ideološko obarvana, pa naj obravnavamo njeno
materializirano (hardware) ali pa nematerializirano
zvrst (software in orgware). Zaradi tega je delež uvoza
tehnologije v eni ali drugi obliki, ne glede na politiko
posredovalca, tudi kriterij naše odločitve, v kolikšni
meri nameravamo dopuščati tuje vplive v naši nadaljnji
politiki ali drugače rečeno, v kakšni obliki in v kakšni
meri si to lahko dovolimo, da s tem ne ogrozimo naše
samostojnosti ne le v ekonomskem ali »političnem«
smislu, ampak tudi z vidika izgradnje novih družbenih
odnosov. Dejstvo je namreč, da je popolnoma absurdno
planirati popolno naslanjanje na lastne sile ne le zaradi
naših omejenih zmožnosti, ampak tudi zaradi stopnje
negentropije, ki bi bila potrebna za ohranjanje tako
zaprtega sistema vsaj na sedanji ravni. Tudi če temu ne
bi bilo tako, je sedanji status povezanosti naše družbe z
drugimi že tako kompleksen, da bi nenadni poskusi
preusmeritve pomenili katastrofo v obliki izredno hi-
trega razpada sistema.
Obseg naslonitve na tuje sile je odvisen od lastnih sil
tako zaradi omenjenega problema samostojnosti, kot
tudi zaradi učinkovitosti aplikacije-tujega-.- Če s po-
močjo razpoložljivih podatkov poskušamo oceniti sta-
nje, v katerem smo, ugotovimo (glej tabelo 1 ), da v
jugoslovanski industriji prevladujejo stroji z ročno
strežbo in polavtomati, saj je sestav delovnih sredstev
glede na njihovo vrednost tak, da le 41 odstotkov te
•vrednosti predstavljajo avtomatska delovna sredstva.
Pri tem je treba upoštevati, da so avtomati mnogo dražji
kot drugi stroji. Seveda je stopnja avtomatiziranosti, ki
je prisotna, zelo širokega razpona. Pregled podatkov o
avtomatiziranosti industrije nam v vsakem primeru po-
nuja dve pomembni ugotovitvi: 1.) splošna raven razvi-
tosti delovnih sredstev v naši industriji je relativno nizka
in 2.) razlike med posameznimi republikami so precejš-
nje. Tudi podatki o strukturi novih investicij in deležu
uvožene opreme potrjujejo te ugotovitve. Pri tem velja
opozoriti, da je bilo v letu, na katerega se podatki o
investicijah nanašajo, kar 47,3 odstotkov teh sredstev
namenjenih v gradbena dela in torej le polovica v
opremo. Glede na to je soditi, da se stanje avtomatizira-
nosti industrije le počasi spreminja.
časopis za kritiko znanosti/57/10
ti patenti realizirani (kar je za patente nasploh povsem
nereaffio), se ne more reči, da bi naša industrija naredila
pomemben korak naprej, razen če bi bili nekateri med
njimi epohalni.
Podatki o patentih ne kažejo na veliko inventivnost v
naših logih in gajih. Tudi podatki o izumih in tehnolo-
ških izboljšavah niso razveseljujoči. Izumi od leta 1968
dalje (n = 161) varirajo takole: 1969 - neznano, 1970 -
157%, 1971 - 25%, 1972 - 113%, 1973 - neznano,
1974 - 84%, 1975 - 110%, 1976 - 83%, 1977 - 51 %.
Toda tehnološke izboljšave le kažejo rahle tendence
naraščanja: 1972 - 100% (91), 1973 - 98%, 1974 -
146%, 1975 - 189%, 1976 - 113% Pri tem je treba
upoštevati tudi dejstvo, da je od prijavljenih tehnolo-
ških izboljšav uporabljenih 60 do 70%. Zelo dvomljivo
je sprejeti razlago, da je kar tretjina ali celo polovica
predlogov neuporabnih.
*% narodnega dohodka
Poleg podatkov o patentih, izumih in tehničnih izboljša-
vah je za oceno receptivnosti in razvojne moči naše
družbe možno uporabiti tudi podatke o raziskavah in
razvoju. Tu imamo na razpolago podatke o številu
zaposlenih v znanstveno-raziskovalnem delu, izdatkih
za znanstveno raziskovalno delo (glej tabelo 2) in struk-
turi teh izdatkov. Kot je razvidno, se v Jugoslaviji
nameni za znanstveno raziskovalno delo okrog enega
odstotka narodnega dohodka. Pri tem se med posamez-
nimi republikami vsa leta pojavljajo relativno precejš-
nje razlike. Tudi večletno obdobje kaže precejšnjo kon-
sistentnost financiranja znanstveno-raziskovalnega dela
v posameznih republikah. V letu 1977 je na nivoju
Jugoslavije od celotnih sredstev namenjenih za znan-
stvenoraziskovalno delo šlo za naravoslovno matema-
tične vede 13,9%, za tehnične vede 57,9% (!), za
kmetijske in gozdarske vede 12,1% in za vse ostale
16.1%.
Podobno je tudi s številom zaposlenega osebja v
znanstveno-raziskovalnem delu. Na 10.000 prebivalcev
je bilo v Jugoslaviji leta 1966 le 3,6, leta 1970 3,4, leta
1975 4,0 in leta 1978 6,1 znanstveno-raziskovalnih
delavcev. Porast je bil pospešen v zadnjih petih letih. V
razdobju od 1973 do 1977 je število vseh raziskovalcev
v Jugoslaviji naraslo za 49%, s področja naravoslovno-
matematičnih ved za 60%, tehničnih za 26%, kmetijsko
gozdarskih pa za 20%. Izredno hitro je naraslo število
raziskovalcev in znanstvenih delavcev v ostalih vedah; v
omenjenem razdobju je indeks porasta kar 200%. Tako
po številu raziskovalcev in znanstvenih delavcev, kot po
vrsti strok in porastu v zadnjih desetih letih, so med
republikami precejšnje razlike. Kljub temu, da je šte-
vilo raziskovalcev in znanstvenih delavcev relativno
nizko, pa je njihovo naraščanje glede na naraščanje
narodnega dohodka kar ugodno. Problem pri tem nara-
ščanju je !e nesorazmerje med posameznimi vedami.
Poseben problem znanstveno raziskovalnega dela je
režija. V znanstveno-raziskovalnih institucijah ie raz-
merje med raziskovalci in drugimi precej neustrezno.
Na nivoju Jugoslavije je to razmerje leta 1977 sledeče:
splošno 3.23:1, naravoslovno-tehnične vede 2.38:1, te-
hnične vede 4:1, kmetijsko-gozdarske vede 4.5:1 in
ostale 2,56:1 v korist drugih zaposlenih. Razumljivo je,
da je potrebno poleg osnovnega raziskovalnega osebja
tudi več tehničnih in drugih delavcev, toda tu je raz-
merje le nekoliko visoko. Predvsem je treba upoštevati,
da zaradi takega razmerja že tako nizka sredstva za
raziskave kaj hitro skopnijo za indirektne namene in je
potem učinkovitost raziskovalnega dela toliko manjša.
□
Ob vsem tem pa je treba opozoriti, da smo tudi na
raziskovalnem področju zadnja leta zgradili obsežen
administrativni aparat in postopke dodeljevanja sred-
stev za raziskave kar precej sformalizirali.
Poleg znanja in kreativnih potencialov družbe, ki so
razvidni iz navedenih podatkov, je za planiranje strate-
gije tehnološkega razvoja nujno upqštevati tudi stanje
delovne sile, ki operativno deluje pri produkciji dobrin.
Tu se bomo omejili zgolj na industrijo kot tisto produk-
cijsko področje, ki je povsod največji konzument te-
hnoloških inovacij. Ce gledamo podatke za Jugoslavijo
nasploh, bomo pri proučevanju strukture zaposlenih
glede na izobrazbo in glede na stopnjo strokovnosti, ki
se zahteva za delovno mesto, ugotovili več indici j za
našo oceno strateških možnosti tehnološkega razvoja.
Prvo, kar nas zbode v oči, je razmeroma visok delež
nizko izobraženih (nekvalificirani, polkvalificirani, nižje
šole). V ietu 1976 je takih kar 49,7 odstotka. V desetih
letih se je tak delež popravil za tri odstotke. Delež
zaposlenih s tako nizko izobrazbo po republikah kar
precej varira. Drugo pri teh podatkih je, da je zahte-
vana strokovna usposobljenost za delo prav na obravna-
vanem nivoju manjša, t. j, več je delavcev z nizko
izobrazbo, kot je del, ki tako izobrazbo zahtevajo.
Takih del je v jugoslovanski industriji (v istem letu) 34
odstotkov. Jasno, da je pri zahtevnejših delih razmerje
obrnjeno. Takemu neskladju smo priča, z manjšimi
odstopanji, že več kot petnajst let. Seveda gre tu upo-
števati nekoliko napeto oceno glede zahtevnosti del, do
katere prihaja iz znanih razlogov. Tretje, kar je v podat-
kih o izobrazbi zaposlenih v industriji zanimivo, je, da je
v desetih letih narastel delež zaposlenih z visoko izobra-
zbo za 0,6%, z višjo za 1,4%, s srednjo za 3,9%, delež,
visokokvalificiranih delavcev za 0.6% in kvalificiranih
za 2,5%. Nazadnje, v strukturi zaposlenih imamo naj-
večji delež kvalificiranih (1976: 28,4%) in polkvalifici-
ranih (isto leto: 24,6%).
Vsi našteti podatki o strukturi zaposlenih nakazujejo po
eni strani to, kar smo ugotovili pri podatkih o avtomati-
zaciji: dela v industriji so manj zahtevna in pretežno na
nivoju kvalificiranih do nekvalificiranih opravil, ki
ustrezajo razvitosti delovnih sredstev. Po drugi strani je
iz podatkov možno razbrati, da tako stanje kronično
perzistira in ne nudi ustrezne osnove za zahtevnejše
produkcijske nivoje, kajti ob uvedbi zahtevnejših te-
hnoloških postopkov bi na eni strani preostajala mno-
žica polkvalificiranih in nekvalificiranih delavcev, na
drugi strani pa bi primanjkovalo strokovnih kadrov.
Problem je še bolj pereč, če upoštevamo, da je število
brezposelnih pri nas že tako kočljivo in da večina razvi-
tejših tehnologij, zaradi njihovega ideološko determini-
ranega nastanka, reducira število zaposlenih (zaenkrat)
predvsem na spodnjem delu izobrazbene lestvice.
Tu je potrebno pogledati še naravo družbene zavesti, ki
je, kot smo videli, pomembna pri planiranju tehnolo-
škega razvoja. O teh vidikih je bilo na področju družbe-
nih ved izdelano že mnogo študij, žal (zaradi razdroblje-
nosti raziskovanja na družboskivnem področju, kot je
to pri raziskovanju nasploh) le malo takih, ki pokrivajo
celotno področje Jugoslavije.
Obsežna študija, v kateri so se proučevale vrednote po
vsej Jugoslaviji8, kaže, da prevladujeta med vsemi
sloji samoupravna ideološka orientacija in orientacija
napram družbeni lastnini, kot tudi umerjeni neegalitari-
zem, zaradi česar so avtorji sklepali, da je vse to pravza-
prav znak dominantne samoupravne socialistične ideo-
logije. V okviru tega pa se pojavljajo v družbi mnoge
vrednostne orientacije, ki so za nadaljnji družbeni na-
predek zaviralnega značaja, in se predstavljajo kot do-
minantne v nekaterih družbenih slojih. Nas zanimajo tu
le tisti sloji, ki so v zvezi z industrijsko tehnologijo. Tu
naletimo na dvojnosti: na eni strani se pojavljajo vodilni
delavci, inteligenca in kvalificirani delavci, na drugi
strani pa nekvalificirani delavci. Glede na razmerja enih
in drugih (ki smo jih že navedli), je pričakovati kon-
fliktno ozadje, na katerem bi gradili naprednejše proi-
zvajalne usmeritve. Tako na eni strani prevladuje mo-
derna orientacija, kolektivizem, težnja po diferenciaciji,
odprtost k' svetu, nematerialna orientacija in humanita-
rizem, na drugi strani pa tem nasprotne vrednote. Po-
dobne rezultate dobivajo posamezni raziskovalci tudi
pri republiških študijah.
Posebno problematična vrednostna usmeritev je v da-
našnjih zgodovinskih okoliščinah pretiran egalitarizem,
saj predstavlja niz stališč, ki nasprotujejo industrializmu
zaradi tega, ker znižujejo učinkovitost razpoložljivih
potencialov s tem, da usmerjajo obnašanje od tistega, ki
je zaželjeno v industrijski organizaciji9. Takoj za tem
pa je pogosto disfunkcionalen tradicionalizem, ki ga
označujejo nekatere usmeritve, za katere smo prej re-
kli, da so prisotne pri veliki večini zaposlenih v naši
industriji. To je tisto vrednostno jedro, ki skuša ohra-
njati staro, kar sicer ni prav nič oporečno, če se taka
težnja ne pojavlja v svoji ekstremni obliki. Toda tradi-
cionalizem vključuje med drugim tudi klikaštvo, grupni
egoizem, familijarizem in druge komponente, ki so zavi-
ralni momenti družbenega razvoja.
Materialna orientacija, ki je močno razširjena, je de-
loma rezultat neprestanega instrumentaliziranja dela v
zadnjih desetletjih, deloma pa fetišiziranja potrošniških
dobrin ter tretiranja potrošnje kot cilja samega zase.
Taka orientacija jc dominantna v vseh družbenih slojih,
čeprav je dominantnost nekoliko šibkejša pri omenje-
nih. V pogojih, ko je potrebno angažirati vse človeške
potenciale in zagotoviti pospešen razvoj družbe s kolek-
tivnimi silami, se taka vrednostna orientacija izkaže kot
disfunkcionalna.
O vrednotah in vrednostnih sistemih bi glede na strate-
gije planiranja tehnološkega razvoja lahko še razprav-
ljali, vendar bi to zahtevalo bolj podrobno in obširno
razpravo. V skladu z začetnimi razmišljanji nam tu
preostaja še vpogled v organizacijsko strukturo družbe
nasploh in posebej industrijskega podsistema. Tudi ta,
tako kot vrednostni sistem, ki v jugoslovanski družbi
prevladuje, je precej stvaren odraz razvitosti materialne
osnove. Na družbenem nivoju namreč neprestano sre-
čujemo obnavljanje etatističnih, liberalističnih in biro-
kratskih tendenc kot protiuteži vsem obsežnim prizade-
vanjem po nadaljnjem poglabljanju samoupravljanja.
Kar izrazito nastopajo v posameznih obdobjih razvoja
samoupravljanja najrazličnejše manifestacije teh anti-
samoupravnih odnosov. Poskusi prestruktuiranja
družbe kot formalnega značaja drugačnih odnosov, ki
naj bi veljali v tej družbi, so poskusi, ki jih najprej
razodevajo. Federalni, decentralizirani in demokratični
sistem avtonomnih, a v celotno družbo visoko integrira-
nih enot, je ovira tem tendencam. V tem se kaže tudi
težnja po restavraciji starih, preživelih družbenih odno-
sov in njim primerne družbene strukture. Zaradi neza-
dostno razvite ekonomske baze družbe se te tendence
vedno znova obnavljajo in zahtevajo dodatne napore
subjektivnih sil po njihovem premagovanju. Zaradi tega
tudi sama organizacijska struktura družbe defacto ni v
marsičem korespondentna tisti, ki je načrtana de iure.
Od tu razcepljenost na nivoju tržnega reprodukcijskega
in energetskega subsistema družbe, problemi delegat-
skega komuniciranja in drugi organizacijski problemi.
Prav slično je z organizacijo na nivoju substrukture, na
področju industrije in njenih posameznih organizacij.
Tu se pojavljajo tehnokratsko maličenje samoupravne
organizacije, ilegalna redistribucija moči in kratenje
samoupravnih povezovanj. Tu se kažejo problemi ce-
lotne družbe v malem. Posamezni tozdi se na primer
obnašajo podobno kot posamezne republike. Toda po-
leg teh organizacijskih značilnosti se na nivoju industrij-
skih organizacij pojavlja še specifičen problem dvojno-
sti hierarhične organizacije, ki jo je oblikovala posa-
mična delitev dela in samoupravne organizacije, ki je
nastala kot rezultat hotenj subjektivnih sil. Med njima
se bije stalen boj. Na eni strani dobiva klasična organi-
zacijska struktura podporo razvitosti proizvajalnih sil,
predvsem zaradi njihove relativno nizke stopnje, na
drugi strani pa samoupravna, ki jo morajo stalno vzdr-
ževati aktivne sile družbene zavesti. Konflikti, ki iz tega
vzniknejo, se kažejo v najrazličnejših pojavnih oblikah.
Kakorkoli že, na splošno lahko ugotavljamo, da je
dominantna organizacijska oblika industrijskih orga-
nizacij pri nas še vedno hierarhična, z relativno precejš-
njo stopnjo formaliziranosti, standardiziranosti in cen-
traliziranosti ob nizki profesionalni in funkcionalni dife-
renciaciji in šibkem povezovanju relativno visoko avto-
nomnih delov v celoto" Poleg tega so naše indu-
strijske organizacije majhne, ekonomsko premalo
močne in hkrati organizacijsko neekspanzivne. Vse te
organizacijske značilnosti na mikro in makro nivoju
otežujejo sodoben tehnološki razvoj. Hkrati s tem pa je
otežkočen pretok in disperzija tehnoloških inovacij, kar
pomeni, drugače povedano, visoko entropijo.
Vsi obravnavani dejavniki pa tudi tisti, ki se jih na tem
mestu nismo mogli dotakniti, narekujejo pri planiranju
tehnološkega razvoja celosten pristop. Ni namreč mo-
goče pri snovanju strategije tehnološkega razvoja
obravnavati le vprašanj tehnologije. Ta so povezana s
celotnim sistemom produkcije in drugimi elementi
družbe tako, da je vsako parcializiranje hkrati siromaše-
nje pristopa in s tem pomanjkljivo načrtovanje. Prav
tako je za opredeljevanje temeljev take strategije po-
membneje podrobneje analizirati vse dejavnike, ki so s
tehnološkim razvojem povezani v konkretni družbeni
situaciji, kot pa ugotavljati, kaj počnejo drugi. Res je,
da se z analiziranjem izkušenj drugih lahko marsikaj
naučimo toda naša situacija je še vedno tako specifična,
da ni mogoče drugih posnemati toliko, da bi potem
ubrali slično pot. Lahko le ugotavljamo njihove načine,
da vidimo, kako se obnašajo, kakšne so posledice v
njihovem družbeno-ekonomskem kontekstu in si s tem
pomagamo pri inkubaciji lastnih rešitev. Zdi se mi, da je
Drugi element za oceno naše tehnologije in hkrati eden
od kazalcev naše inventivnosti so prijavljeni patenti.
Znano je. da se Jugoslovani ne moremo ponašati s
številom prijavljenih patentov, saj se njihovo število
giblje komaj okrog tri tisoč. Toda za oceno možnosti ni
važno le število patentov. ampak tudi podatek o nara-
ščanju ali padanju v daljšem obdobju. No, žal za Jugo-
slavijo tudi tu ni spodbudnih sprememb, saj se odstotek
patentov elede na osnovo leta 1968 (n=3150) giblje za
nadaljnjih deset let takole: 19e»9 - 104,9%, 1970 -
102,0°o 1971 - 105.6%. 1072 - 104,8%, 1973 -
107,6°o, 1974 - 112.0%, 1975 - 109,5%. 1976 -
103.1% in 1977 - 100.6%. V desetih letih se je torej
nabralo 33.084 patentnih prijav, kar ne ponuja kdo ve
kalo bogatega zelnika naši industriji. Tudi če bi bili vsi
Tabela 2
časopis za kritiko znanosti/57/11
Komisija zveznih družbenih svetov vse preveč krenila
na indentificiranje vzorcev tehnološkega razvoja razvi-
tih kapitalističnih dežel.
•
Iz obravnavanih elementov analize tehnoloških možno-
sti v naših pogojih najprej zaključimo, da ne gre Jugo-
slavije obravnavati enotno, kadar planiramo njen te-
hnološki razvoj. Niti naravne niti zgodovinske osnove
vseh republik niso toliko slične, da bi bilo možno ubrati
isto pot. Tudi stanje tehnologije je po republikah tako
različno, da bi kakršnokoli unificiranje pri obravnava-
nju zamegljevalo dejanskost. Kot smo videli, je razvi-
tost proizvajalnih sil različna, bodisi zaradi različne
stopnje avtomatiziranosti delovnih sredstev, bodisi za-
radi različne zakladnice znanja, ki izhaja ali iz šolanja
kadrov ali pa iz industrijske (ne-)tradicije. Receptivnost
za prenos tujih tehnologij in možnosti za razvijanje
lastnih naprednih tehnologij so različne tako glede stop-
nje, kot tudi zvrsti. Tudi možnosti oplajanja so, glede na
obstoječe družbeno znanje, produkcijske izkušnje in
manifestirano kreativnost (slonečo na prejšnjih dveh)
različne. Industrijska tradicija in z njo povezani kulturni
vzorci in vrednostne orientacije so prav gotovo dru-
gačne npr. v SR Sloveniji, kot v SAP Kosovo. Že res, da
ekonomska baza razvija družbeno zavest, toda vse pre-
več enostaven bi bil dialektični materializem, če bi
hoteli zavest razvijati pospešeno tako, da bi v okoljih
manj razvite družbene zavesti razvijali tehnološko vi-
soko napredno produkcijo. Cena take entropije nam je
iz preteklosti znana.
Drugo, kar nam podatki s prejšnjih strani (in drugi)
narekujejo, je, da bi bilo iluzorno misliti, da bi bila
politika izključnega naslanjanja na lastne sile smotrna.
Prav tako pa je iz vsega povedanega očitno, da bi
dosedanja pot pri konzumiranju tujih licenc in drugih
zvrsti uporabe tujega znanja, vodila ne le v vse večjo
odvisnost od transnacionalnih družb in drugih oblik
sodobnega kapitala, ampak še naprej destimulirala
lastno kreativnost. Izhod je v primernem razmerju in
razvijanju lastne osnove za plodnejšo preparacijsko
fazo, ki so v izgradnji učinkovitega iformacijskega si-
stema za diseminaci jo tehnoloških informacij, stimulira-
nju inventivnosti, večjem vlaganju v raziskave in razvoj
na izbranih področjih in prevrednotenju današnjega
pristopa do znanja.
Strategija tehnološkega razvoja po republikah mora
poleg obravnavanih vidikov upoštevati prednosti posa-
meznega gospodarstva. Čeprav smo v tem prispevku
obravnavali le industrijo, to ne pomeni, da se je pri
planiranju tehnološkega razvoja treba nanjo orientirati
v vseh predelih naše domovine. Pomanjkanje hrane,
energetska kriza in drugi vidiki gospodarskih težav v
svetu so lahko dober nauk, da napredek ne pomeni
zgolj visoke industrijske produkcije po konkurenčnih
cenah itd. Diferenciran pristop pri razvijanju gospodar-
stva in v okviru tega tudi tehnologije bi ob ustreznih
mehanizmih solidarnostnega prelivanja sredstev bolj
krepil integriranost družbe, kot pa jo razdvajal.
Razvijanje tehnologije pomeni razvijanje celotne druž-
bene strukture, to se pravi ne le ekonomske baze,
ampak tudi njene nadstavbe. Ne le produkcijo in zna-
nost, ampak tudi kulturo, moralo in druge elemente
družbene zavesti moramo načrtno preoblikovati v dol-
goročnem preoblikovanju družbe. Ne smemo namreč
pozabiti družbenih zakonov, ki oblikujejo prvi ali drugi
sestavni del družbe v dialektiki odnosov med njima.
Pri vsem planiranju bodočega tehnološkega razvoja v
naši družbi pa leži na nas dolgoročna obveza, da je pri
tem treba zasledovati ideološke cilje, na katerih je
zasnovana vsa današnja in projecirana struktura te
družbe. Res bo potrebno pri tem pogledati realnosti v
oči in se sprijazniti, da lahko izhajamo le iz dejanskega
družbenoekonomskega stanja in je zato vsak naš tehno-
loški skok le kratek, zaradi česar bodo materialne mož-
nosti še dalj časa omejene. Materialno blagostanje
(predvsem pa tisto brez dejanske osnove) je pač treba
jemati le kot en vidik človeške eksistence in sicer tisti, ki
ob pomanjkanju ustreznega duhovnega ravnotežja ne
pomeni znanilca človekovega uspeha v spirali njegove
evolucije, ampak tragično degradacijo na nivo homo
economicusa.
Opombe:
1	K. Marx: Kapital I, Cankarjeva založba Ljubljana 1961, str.
201.
2	K. Marx: Temelji slobode, Naprijed, Zagreb 1977, str. 9-10.
3K. Marx: Kapital I, Prosveta, Beograd 1960, str. 283.
4	Prav tam, str. 547.
5	J. Majski idr.: Nekateri problemi v zvezi z zaščito in razvojem
domačih tehnoloških inovacij; v zborniku: Družba, znanost,
tehnologija, Delavska enotnost, Ljubljana 1982, str. 387-408.
6	V. Jež: Tehnologija kot faktor dezintegracije. Posvet ointegra-
cijskih in dezintegracijskih procesih v jugoslovanski družbi,
Maribor 1982 (neobj. referat)
7	Statistički bilten, Savezni zavod za statistiku, Beograd 1980, št.
1167.
8	M. V. Popović idr.: Društveni slojevi i društvena svest, Centar
za sociološka istraživanja, Beograd 1977.
9	J. Županov: Egalitarizam i industrijalizam; v zborniku: Socio-
logija i samoupravljanje, Zagreb 1977.
10	V. Jež: Tehnologija, organizacija in samoupravljanje, Ljub-
ljana 1980 (neobj. raziskovalno por.)
11	Komisija saveznih društvenih saveta za probleme ekonomske
stabilizacije: Osnove za strategiju tehnološkog razvoja, Beograd
1982
Sodobna
slovenska
teologija
dela
Zlatko Mihaljčič
Ko je konec leta T 981 izšla okrožnica papeža Janeza
Pavla II O človeškem delu (Laborem exercens), je
sprožila precej zanimanja. Komentarji na Zahodu niso
ostali samo znotraj verskega tiska in teologije, svojo
pozornost sta mu posvetili tudi komunistična in levo
usmerjena znanstvena publicistika. V Jugoslaviji in Slo-
veniji je bil odziv na encikliko dokaj skromen.
Enciklika ne pomeni radikalnega premika v katoliškem
socialnem in političnem nauku, temveč prej odraža
evolucijo, ki jo je doživela katoliška misel v obdobju po
II. vatikanskem koncilu. Še naprej namreč ostaja zno-
traj tradicionalnega pojmovanja odnosov med kapita-
lom in delom. Brez dvorna pa se tako, kot nobena
enciklika s socialno vsebino doslej (Rerum novarum
1891, Quadrogesimo anno 1931, Mater et Magistra
1961, Populorum progressio 1967), odpira nasproti
»svetu dela«. To je prvi papežev dokument, ki izhaja
neposredno iz dela, s tem pa se katoliška doktrina, vsaj
posredno, odpira tudi proti marksizmu. To približeva-
nje seveda zahteva odgovore na nova vprašanja, ki se
pojavljajo na teoretični ravni, pa tudi v vsakdanjih,
»praktičnih« družbenih odnosih.
/
Tako imenovana »teologija dela«, je bila do sedaj v
katoliški in slovenski katoliški teologiji dokaj slabo
zastopana.
Z njo se je med teologi na Slovenskem eksplicitno
ukvarjal samo Vekoslav Grmič, deloma pa tudi Vladi-
mir Truhlar in Anton Trstenjak. Drugi so se problema-
tike dela dotikali v svojih spisih le mimogrede, obrobno.
Enako, kot velja za celotno sodobno slovensko teolo-
gijo1, se tudi eologija dela giblje »korelativno z
razvojem katoliške teologije v svetu, namreč (...) z
njeno vodilno in bazično linijo«.2 To pomeni, da ne
zapušča območja katoliške ideologije ter da se le pola-
goma osvobaja sholastične tradicije.
Klasična katoliška teologija dela je nastala v srednjem
veku, vendar segajo njeni začetki še bolj nazaj v zgodo-
vino. Katoliška cerkev je ob svojem nastanku namreč
prevzela določen sistem vrednot, ustvarjen v judovsko-
krščansko-islamski tradiciji, ki je pravzaprav izobliko-
vala celoten mediteranski kulturni kompleks. Centralna
ideja klasične teologije dela, je poznavanje dela kot
kazni za izvirni greh. Sveto pismo pravi: »Bodi prekleta
zemlja zaradi tebe! V trudu se boš živil od nje vse svoje
dni življenja. Trpljenje in osat ti bo rodila, in vendar boš
moral poljsko zelišče jesti. V potu svojega obraza boš
užival kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, ker si vzet iz
nje.« (1 Mojz 3, 17-19). Vendar srednjeveška teologija
poudarja, da delo kot kazen nima maščevalne, temveč
vzgojno funkcijo. Delo omogoča človeku, da se spokori
in po smrti ponovno zaživi v »nadnaravnem redu«, raju.
Tako pojmovanje je bilo seveda idealno ideološko
kritje za izkoriščevalske produkcijske odnose.
To se še bolj jasno vidi iz srednjeveškega cerkvenega
nauka, ki dela ne šteje kot splošno obvezo. Delo kot
metoda spokoritve je bilo vezano le na najnižje sloje.
Tistih, ki niso delali, a so imeli druge vire za preživlja-
nje, cerkev ni štela med grešnike Vzor v tedanjem času
ni bil delaven človek, temveč človek, ki se predaja
molitvi in kontemplaciji. Takšen vzor se v glavnem v
cerkvi propagira še danes, vendar v ravnotežju z idea-
lom človeka, ki je predan tudi ustvarjalnemu delu.
Z nastankom novih, kapitalističnih produkcijskih odno-
sov se je spremenil družbeni značaj dela. Razvoj prole-
tariata iz »razreda po sebi« v »razred zase«, oziroma vse
večje zaostrovanje razrednih nasprotij, je sililo cerkev,
da poskuša delavstvo ohraniti pod svojim okriljem.
(Mimogrede, sodobni slovenski teologi še vedno nava-
jajo potrebo po ohranitvi delavstva pod cerkvenim vpli-
vom kot glavni smoter teologije dela.). Pojmovanje dela
kot kazni za izvirni greh je v razmerah blagovne pro-
dukcije kaj malo primerno za uresničevanje navede-
nega cilja. Zato se je pričel cerkveni jezik opazno
spreminjati. Vse bolj se poje himna na čast delu, opo-
mini, da je delo kazen za izvirni greh, pa postajajo vse
bolj fragmentarni. Delo kot pot do odrešitve postaja vse
pomembnejše, pri vsem tem pa teologija trpljenje pri
delu še vedno pojmuje kot božjo voljo. Tako je tudi
zapisano v svetem pismu, vendar pa to trpljenje nikakor
ne zmanjšuje odrešujoče vloge dela.
t
Takšen razvoj svetovne katoliške teologije je privedel
do tega, da vsi sodobni slovenski teologi iščejo bistvo
človeka v njegovem delu. Delo je za človeka sinteza
med obvladovanjem stvarstva in njegovim presega-
njem, transcendiranjem. Evolucija srednjeveške teolo-
gije dela je šla predvsem v tej smeri, da sodobni sloven-
ski teologi v delu ne vidijo zgolj njegove individualne
oziroma invidiualno-transcendentne dimenzije, temveč
tudi socialno. Stvarstvo ima svojo avtonomnost (ki se-
veda ni popolna), delo pa omogoča razvoj celotne člo-
veške družbe. »Zato je vodilo (norma) vse človeške
dejavnosti to, da v skladu z božjim načrtom (consilium)
in božjo voljo ustreza resnični blaginji človeškega rodu
časopis za kritiko znanosti/57/12
in da omogoča človeku kot posamezniku ali kot članu
družbe neokrnjeno gojitev in spolnitev njegove poklic-
nosti«, je zapisano v Pastoralni konstituciji Gaudium et
spes.
Zaradi omejenega obsega tega spisa bomo analizirali
samo tekste V. Grmiča in A. Trstenjaka. Grmičevo in
Truhlarjevo pojmovanje dela sta si namreč podobni,
medtem ko je Trstenjakov pogled precej bolj pesimisti-
čen.
Grmič meni. da se sodoben »svet« razlikuje od človeške
družbe v preteklosti. Človekov pogled na svet in nje-
gova dejavnost sta se pod vodstvom »resnične znanosti«
precej spremenila. Človek je v teoretičnem pogledu
»antropološko«, v praktičnem pa »antropocentrično«
usmerjen Kljub spremenjenemu pogledu na stvarstvo,
pa je bog v njem še vedno navzoč, ta prisotnost ima
transcendentno naravo:
»Ne smemo pa pozabiti, kakor smo že omenili, da je
prisotnost transcendentnega značaja, da Bog ostane
transcendentno bitje kljub svoji imanenci v stvarstvu.«3
Ker je torej božja navzočnost neotipljiva, lahko človek
odkrije boga edino tako, da združi oba elementa »eksi-
stenčne dialektike, ki je metafizično utemeljena v nje-
govi bogopodobnosti, fizično pa v njegovi sestavljenosti
iz telesa in duha, in to je, da združuje navezanost na svet
in odpoved svetu, transcendiranje sveta.«4
Človek je po Grmiču torej dialektična enotnost tustran-
ske in onstranske usmerjenosti. Bog pa je »ens trans-
cendens«, »semper maior«, zato je veren človek trdno
»prepričan o smislu vsega, kar se dogaja in česar ne
more spremeniti, četudi mu je marsikaj temno in nera-
zumljivo.«5 Grmič se torej zavzema za dinamično
obliko človekovega prilagajanja stvarstva, ki vključuje
tudi aktivno spreminjanje stvarstva v skladu z božjim
načrtom. Ta dialektična enotnost človekove narave pa
je istovetna z enostnostjo med človekom kot homo
faber in človekom kot homo religiosus.
Človek je »dvodimenzionalno« bitje. Horizontalna raz-
sežnost je človekova »služba življenju na zemlji«, člo-
vek je homo faber, ki spreminja materialni svet, razvija
svoje sposobnosti, ustvarja odnose z drugimi ljudmi:
»Njegova narava je takšna, da ga sili k temu, da si
poskuša z različnimi pristopi podvreči prirodo in sile, ki
so v njej. Res mu to prinaša koristi, a predvsem pomeni
to delo zanj tudi razvoj njegovih sposobnosti, razvoj sil,
ki so v njem samem. Podobno je globoko v njegovem
bistvu osnovana družbenost, in tako je prisiljen, da se
enako zanima za sočloveka, za človeštvo sploh in se v
tem ogledu razvija.«6
Tesno s človekovo horizontalnostjo je povezana nje-
gova vertikalna dimenzija, usmerjenost k absolutnemu.
Sele ta daje pravi smisel horizontalni dimenziji:
»Omenjena duhovnost je istočasno ravno izvor člove-
kove usmerjenosti v neskončnost, odprtost za človeštvo
nasploh, za »universum«, za Boga. Zato je upravičeno
in potrebno, da se človek tudi v smeri vertikalne razsež-
nosti razvija, da skuša priti v stik z bitjem, ki ga nevidno
privlači in mu daje pobude za vedno nove prijeme in
poskuse, kako bi se povezal z drugimi ljudmi in si v
dobro vsega človeštva čimbolj »podvrgel zemljo«, ka-
kor beremo v sv. pismu Če bi človek zanemaril ta svoj
razvoj, bi bil zopet nezvest sebi, človeštvu in Bogu.«7
Teoretično in praktično upoštevanje človekove dvodi-
menzionalnosti je za Grmiča podlaga (edinemu) resnič-
nemu humanizmu, obenem pa takšna doktrina omogoča
dialog z vsemi tistimi miselnimi sistemi, ki ne gledajo na
človeka enostransko, necelostno. Danes obstajajo po
njegovem trije glavni tipi humanizma: krščanski, mark-
sistični in eksistencialistični. Humanizmi, ki upoštevajo
samo vodoravno razsežnost človekovega bivanja, so
»pogosto« dejanski antihumanizmi.
Samemu pojmu dela se lahko najbolje približamo preko
Grmičevega razumevanja človeka. Na vprašanje, kaj je
človek, zgoščeno odgovarja v knjigi Med vero in ne-
vero. Človek je po njegovem:
-	tvarno-duhovno bitje (človekova dvodimenzional-
nost);
-	družbeno bitje (»ker ne more ničesar doseči sam«8,
-	gospodar nad stvarstvom (»Človekov delež pri bož-
jem gospodstvu nad stvarmi ima kar najbogatejšo vse-
bino in obseg. Človek odkriva vsebino stvarstva in jo
podreja sebi in drugim v korist. Človek oblikuje stvar-
stvo in ga izpopolnjuje. Človek odkriva zadnje resnice o
stvareh in se tako dviga preko stvari k Bogu ter daje
hvalo tistemu, o katerem stvari govorijo s svojim biva-
njem in s svojo popolnostjo. Človek s svojim delom
sodeluje z Bogom in usmerja stvari k »novemu stvar-
stvu«, ki bo nastalo ob »koncu sveta«. Človek pa istoča-
sno tako izpopolnjuje tudi sebe, tudi svoje gospodarstvo
poglablja in vedno popolneje odraža svojo bogopodob-
nost.«)9;
-	bogopodobno bitje (človek je »odraz Boga, kakor
druga bitja na zemlji«)10;
-	moralno bitje (»Človek preprosto ne more biti v
resnici božji sodelavec pri gospodarstvu nad stvarstvom
in ne more živeti v polnem pomenu kot božja podoba,
kot človek v pravem pomenu brez ozira na bližn jega, ali
celo tako, da bi delal bližnjemu škodo.«)11;
-	grešno bitje (»Človek more samo po zvezi s Kristu-
som postati to, kar bi naj bi po božji zamisli, in živeti
tako, kakor bi naj živel po božjem načrtu. Po zvezi s
Kristusom zmore boj z grehom, ki nasprotuje njegovi
bogopodobnosti.. ,«)12.
Ugotovimo lahko, da Grmič svoj pogled na človeka
skoraj v celoti povzema po Koncilski pastoralni konsti-
tuciji Gaudium et spes, le da še posebej poudarja člove-
kovo sposobnost aktivnega obvladovanja stvarstva.
Sama potreba po teologiji dela je po Grmiču uteme-
ljena s krizo, ki vlada v današnjem svetu in cerkvi.
Posledica te krize je vse večje oddaljevanje delavstva od
cerkve in religije.
»Med najvažnejše probleme, ki jih mora rešiti v današ-
njem času cerkev, spada gotovo oznanjevanje evange-
lija delavcem. Delavstvo je namreč v mnogih deželah
razkristjanjeno ali pa je na poti razkristjanjenja.«13
Zato je ena glavnih nalog cerkve v sedanjem času, da se
z vso vnemo zavzema za pravice delavcev. To pomeni,
da mora omogočiti delavcu, da spozna pravi smisel
svojega poklica in dela, pa tudi prizadevanja, da se
uresničijo »takšne delovne razmere, v katerih se bo
delavec počutil kot človek, ki je po božji volji ustvarjen
in bo lahko razvil vse svoje sposobnosti s polno odgo-
vornostjo.«14
P
Po tem poskusu utemeljitve upravičenosti teologije dela
preide Grmič na sam pojem dela. Pri tem razlikuje
filozofski in teološki pojem dela. Filozofski pojem dela
je pri njem takšen:
-	delo je specifično človeška dejavnost, z njim se
ustvarjajo objektivne, pa tudi imanentne subjektivne
vrednote;
-	pri vsakem delu se udejstvujeta »duh in telo«, le da je
poudarek pri vsakem konkretnem delu premaknjen
zdaj na telo, zdaj spet na duha;
-	vsako delo ima socialno dimenzijo, ima pomen za
sočloveka in je od sočloveka odvisno;
-	delo je odnos med človekom in naravo (stvarstvom);
-	delo je dialog med človekom in bogom.
Tako kot pastoralna konstitucija, tudi Grmič priznava
delu individualno, socialno in transcendentno razsež-
nost. Delo je instrument, s katerim se vzpostavlja akti-
ven odnos na relaciji človek - stvarstvo (narava in
družba) - bog.
Teološki pojem dela pa opredeljuje tako:
»Kar zadeva teološki pojem dela, moramo reči pred-
vsem, da je delo dinamična stran človekove bogopodob-
nosti, da pomeni delež pri božji stvariteljski dejavnosti,
da predstavlja sodelovanje s Kristusom pri »rekapitula-
ciji« vsega stvarstva, dokler ne nastopi stanje, ko bo
»Bog vse v vsem«. Seveda spada sem tudi služba Bogu,
izpolnjevanje božje volje, kakor z druge strani križ v tej
ali oni obliki, ki je združen s človeškim delom, pa tudi
greh, ki se večkrat v njem uveljavlja.«15
Delo ima v okvfru teološkega pojmovanja torej izrazito
eshatološko vsebino. Tako pojmovano delo temelji na
posebnih temeljih, »ki usposabljajo človeka za delo«.
Prvi tak temelj je poslanstvo človeka na zemlji. Bog
stvarstva ni dokončal, zato je človek poklican, »da s
svojim delom izpopolnjuje obličje zemlje«. Drugi te-
melj izhaja iz same človekove podobe. Človek je »spoji-
šče« med materialnim in duhovnim svetom, delo pa je
tisto, ki omogoča delovanje te »spojnice«, saj je izraža-
nje duha, ki se uresničuje v stiku z materijo.
Za razliko od klasične, pojmuje sodobna Jeologija delo
ne samo kot dolžnost, temveč tudi kot pravico. Oboje je
ontološko utemeljeno v človekovi bogopodobnosti. Pri
tem se seveda postavlja vprašanje, ali je za Grmiča
vsako delo že a priori dolžnost. Odgovor najdemo v
naslednjem citatu: »Tri stvari so, ki sestavljajo življenj-
ski slog vernega človeka, in sicer: vestno izpolnjevanje
poklicnih in stanovskih dolžnosti, ljubezen do Boga in
bližnjega in razgovor z Bogom.«16 In dalje: »Vendar
ima naša molitev šele takrat pravo vrednost, je šele
takrat iskrena, kadar ji ustreza naše vsakdanje življenje
in delo.«17
Gre torej za enačenje »dolžnosti« do dela z vestnim
izpolnjevanjem delovnih »dolžnosti« v okviru obstoje-
čih lastninsko-produkcijskih odnosov:
»... dejansko je popolnost odvisna od izpolnjevanja
poklicnih in stanovskih dolžnosti, od zvestobe, ki jo
človek spričuje s svojim delom in življenjem v določe-
nem stanu in poklicu. Bog kliče vse ljudi k svetosti,
stanovi in poklici pa so samo različna pot do svetosti,
pač tista pota, ki jih je Bog posameznim ljudem name-
nil. Ne poklic ne stan, marveč zvestoba v izpolnjevanju
poklicnih in stanovskih dolžnosti je važna, je merilo
vrednosti človeka pred Bogom.«18
Vsi dosedanji hvalospevi delu pa imajo žal temno plat.
Skozi delo se manifestira tudi greh in trpljenje. Kadar
človek zanika svojó bogopodobnost in skozi delo greši,
postane njegova dejavnost destruktivna. Posledica so
vojne, taborišča smrti, zloraba znanosti itn. Tudi trplje-
nje pri delu izvira iz greha. »Delo, ki ga spremlja greh
ali ki celo služi grehu, rodi trpljenje in ne prinaša
blagoslova sreče.«20 Vse, kar je v človeškem delu sla-
bega, torej izvira iz greha. A človek ima možnost greh,
ki je imanentno prisoten v celotnem stvarstvu in s tem
tudi v sferi dela, premagati. Pri tem se mu ponujata dve
alternativi: individualni odpor proti zlu (udejanjanje
krščanske ljubezni do bližnjega) ali pa sprejemanje
stvarnosti kot kompleksne celote »pozitivnih in negativ-
nih dejstev« in verovanje v odrešitev.
Vsa do sedaj navedena mesta dovolj ilustrirajo osnovno
značilnost sodobne katoliške in slovenske teologije
dela. Problematika dela je problematika človeške
osebe, delo ni družbena, temveč osebna kategorija.
Človekovo delo je osebno delo, dostojanstvo do dela
izhaja iz človekove osebe, greh in trpljenje pri delu
izvirata iz človekove osebne odločitve, celo »brezob-
zirni kapitalizem« je človekov osebni nazor in ne druž-
beni odnos.
Seveda pa po Grmiču delo ni zgolj posameznikov »mo-
dus vivendi« in vrednota. Človek mora pri delu skrbeti
ne samo za lastno zveličanje, ker je vsako delo pove-
zano z delom vseh ljudi in je prispevek ali ovira zveliča-
nju celotnega stvarstva. Tako se torej v Grmičevi teolo-
giji krog človek-stvarstvo-bog smiselno zaključi.
Na koncu se dotakne še sodobnega produkcijskega
načina. Ta ima po njegovem dve bistveni značilnosti.
Prva je »industrijsko-tehnična lastnost« (ki ima nega-
tivno plat-zasužnjevalna vloga tehnike v proizvodnji -
in pozitivno-participacija delavcev in vse več prostega
časa). Druga značilnost pa je »kolektivni značaj dela«,
ki ga razume predvsem kot kooperacijo med produ-
centi. Da je Grmič zelo optimistično razpoložen glede
situacije v sodobnem produkcijskem procesu, je razvi-
dno iz naslednjega citata:
»Gotovo pa je, da sedanji način dela zahteva vsestran-
sko zrelega človeka, doraslega človeka, ki se bolj svobo-
dno kakor na kakršen koli prisiljen način odloča za
nekaj dobrega in koristnega. Torej more prihajati isto-
časno tudi njegova bogopodobnost pri delu bolj do
izraza kot včasih, čeprav je morda videz drugačen.
Gremo pa lahko še dalje in rečemo, da celo teže pride
do zlorabe človekovih sposobnosti, kar zadeva proiz-
vodnjo nečesa, kar bi bilo človeštvu v škodo, če je zß
nastanek takšnih proizvodov potrebno veliko znanstve-
nih in odgovornih sodelavcev, kakor če bi to lahko
izvršil en sam. Seveda je pogoj ta, da ljudje ne gledajo v
delu samo sredstva, s katerim si pridobijo denar, ampak
gledajo v njem odgovorno poslanstvo, ki ga morajo na
zemlji izpolniti. Iz tega, kar smo omenili, lahko povza-
memo, da vse, kar smo s teološkega vidika rekli o
delu sploh, velja tudi za sodobno delo in ga osvetljuje
tako, kakor more to božje razodetje.«21
Čeprav se v svojh člankih in knjigah tudi Anton Trste-
t njak giblje znotraj »zakonitega« teološkega pluralizma,
je njegova teologija dela precej bolj pesimistično obar-
vana. Trstenjakova osnovna teološka teza je, da je
današnja »era v znanosti, tehniki in politiki usodno
ponorela, zdrknila s tirnic narave.«22
Življenje se je po njegovem izneverilo starim principom
in mu grozi propad, če ne bo izvedena »sanacija so-
dobne družbe«. Pod vplivom behavioristične psiholo-
gije in njene praktične uporabe - »behavioral enginee-
ringa«, se je namreč izoblikoval model človeka-stroja-
robota. S koncem srednjega veka je prišlo, piše Trste-
njak, do miselnega preobrata do pričetka kvantitativne
razlage sveta, ki je nasprotovala prejšnji kvalitativni, a
izključno metafizično-spekulativni razlagi. Prej je ob-
stajalo »golo filozofiranje«, sedaj pa je nastala »prava
znanost«. A ta razvoj je bil usmerjen preveč enostran-
sko - izključno kvantitativno gledanje na svet (neupo-
števanje »nadsvetovne modrosti«) je imelo za posledico
nastanek kvantitativnega gledanja na človeka:
»Tako je tudi človek le »kvantiteta med kvantitetami«,
plačljivo, merljivo, po načelu »daj dam« bolje ali slabše
konvertibilno blago; njegovo osebnostno vrednost me-
rimo po količini delovnega, se pravi produkcijskega
učinka. (...) Človek kot osebnost, to je kot kvaliteta
edinstvene, nenadomestljive vrste, izginja v masi pro-
dukcijskih sredstev in njihove občudovane veličine. Ves
ta sklop pojavov ustvarja to, kar imenujemo masovno
kulturo ali potrošniško družbo; in ker jo je ustvarila
hčerka znanosti - industrija, jo imenujemo tudi indu-
strijsko družbo.«23
»
l
Industrija je torej »hčerka znanosti«, homo faber pa je
sin homo sapiensa:
»Homo sapiens je vzrok za nastanek človeka, ki je
homo faber. Isti homo sapiens je ustvaritelj ne samo
tehnike, ampak tudi že najpreprostejšega rokodelstva.
Ni homo faber šele polagoma ustvaril tudi človeka
modreca in človeka tehnike, marveč obratno: homo
sapiens se je razvil v rokodelca in preko njega v te-
hnika.«24
Sprememba sveta je torej posledica enostranskega tol-
mačenja sveta (v »filozofskem« jeziku: zavest določa
družbeno bit). Materialne produktivne sile, ki so tako
nastale, sedaj avtonomno, neodvisno od človekove vo-
lje negativno vplivajo nanj:
»Tudi vsa civilizacija z vsemi tehničnimi, mehanskimi
napravami je končno usedlina človeškega duha, ki jo je
ustvaril, je tako rekoč njegov petrefakt, je izraz njegove
inteligence, toda take, da je močnejša od njega samega in
ima svojo avtomatično, algoritmično logiko, ki se člove-
kovim težnjam že upira, začenja nasprotovati njegovim
življenjskim interesom.. .«25
In kje je izhod iz tega morečega stanja? Ker svetu grozi
katastrofa, ga bo lastni samouravnalni egoizem slejko-
prej prisilil k »sekularnemu obratu«. To pomeni, da bo
moral sodoben človek uveljaviti geslo »dober biti« nad
geslom »živeti«. Gre torej za nastanek »nove morale«
in za »prebujanje etičnosti v potrošniški družbi«. Le
tako bo človek dosegel srečo, ki je čisto individualna, od
zunanjih družbenih pogojev neodvisna kategorija:
»Sreča je čista kvaliteta, neodvisna od količine dobrin,
ki jih uživamo. Zato je obenem čisto notranja kvaliteta:
če jo v notranjosti ali intimnosti srca doživljamo, jo
imamo, če ne, je pač ni; če je ne doživljamo v sebi, jo
zaman od zunaj uvažamo.«26
časopis za kritiko znanosti/57/13
Misel o sreči razvija dalje v knjigi Človek in sreča. (27)
Sreča je usmerjena predvsem v onostranstvo, v upanje.
Tistim ljudem, ki onostranstva ne priznavajo, pa preo-
stane le, da v poskusih doseči srečo hlastajo za vsakda-
njimi materialnimi dobrinami.
Kakšno »prebujanje etičnost« ima Trstenjak v mislih, je
zapisano v članku Odgovor zahoda na uganko sveta,28
»Potrošniška družba«, ljudje v njej, bodo morali
spoznati transcendentnega boga nad seboj, pogoj za
tako spoznanje pa je posameznikova poglobitev v lastno
dušo, ustvarjeno po božji podobi.
Po Trstenjaku obstaja med človekom in materialnimi
produktivnimi silami nenaraven odnos. Človek vlaga v
»tehniko« svoje naravne moči, ta pa se mu na ta način
vse bolj izmika, postaja samostojna sila nad njim sa-
mim, odtujuje ga naravi in sebi samemu.
Ta odtujitev je dosegla že takšne razmere, da mu grozi s
pogubo:
V
»Vedno glasnejša so apokaliptična, do nedavnega skrita
in skrivnostna svarila pred pretečim polomom in stra-
hotno pogubo, v kakršno ženejo tehničnega človeka vse
njegove najveličastnejše zmage nad prostorom in časom
na Zemlji in v vesolju.«29
»Znanost« in »modrost« sta danes dve različno usmer-
jeni sili. »Tehnična katastrofa« zavzema že »vesoljske
razsežnosti«, ker ljudje na svet okrog sebe gledajo kot
na »objektivno« in »predmetno«, so postali tudi sami le
»predmet med predmeti«. »Tako pa so zanemarili v
njem prav specifično človeške vrednote, z njimi pa
osebnost samo. In to se iz leta v leto usodno maščuje
nad celotno družbo.«30
Tehnika se, kot smo videli, osamosvaja in postaja sila
nad človekom, obenem pa človek s tem, ko se zanaša
zgolj na tehniko, zanemarja razvoj lastnih sil.Razvoj
tehnike pa je prav tako vzrok za odtujitev v delovnem
procesu. Posledice spremenjenega človekovega odnosa
do »delovnih sredstev in učinkov«, »tehnokratska ure-
ditev življenja«, se zrcalijo v človekovem delu:
»Čim bolj je človekovo delo mehanizirano in prek vse
mehanizacije celo avtomatizirano, tem manj posamez-
nik vidi celotno delovno dogajanje, končnega izdelka
navadno sploh ne, zato pa tudi ne vseh posledic svojega
dela. Če pa neposredno ne vidi posledic prav tako nima
neposrednih pobud za odgovornost. Zavest odgovorno-
sti nima konkretnega ozadja,ostaja abstraktna, kakor je
vse naše »racionalizirano« in »mehanizirano« delo in
mišljenje samo vedno bolj abstraktno.«31
Tako človek izgublja »specifično človeške etične krepo-
sti«. To »okrnjevanje etičnosti« ne temelji v sami člove-
kovi naravi, temveč ima svoje vzroke izven človeka, v
»tehnizaciji življenja«. »Usoden pa je ta razhod (med
človekom in tehniko - op. pis.) v tem, da se ta dvojna
smer razvija v obratnem sorazmerju: bolj ko človek
napreduje v tehnični smeri, bolj obenem nazaduje v
etični smeri. Z napredkom tehničnega človeka nazaduje
hkrati etični človek.« In dalje: »Zločinec je ob natanč-
nejšem razbiranju zapletenih dejavnikov - sistem sam;
človek posameznik je v tem mehanskem strojnem si-
stemu sam njegova prva žrtev, ki ji ob napačnem priti-
sku na gumb slede še številne druge osebne žrtve.«32
Trstenjak pojmuje namreč družbeni sistem, produkcij-
ski sistem itd. kot simbole, ki so močnejši od človeka,
njihovega tvorca. Sistem, ki ga je ustvaril človek prične
kmalu delovati avtonomno po lastnih zakonitostih.
Vendar po Trstenjaku kljub vsej črnogledosti situacija
le ni tako brezizhodna. Na koncu članka ponudi tudi
rešitev iz krize. V produkcijskem procesu je treba na
osrednje mesto postaviti človeka. Upoštevati je treba
človekovo etičnost, delo mora biti tako, da pride pri
njem do izraza odgovornost:
»Le če bo angažiran v tehnološki proces človek obenem
kot osebno etično bitje, odgovorno bitje, ne samo kot
razumsko računarski načrtovalec, bo lahko oznanjal v
vsem tem orjaškem sistemu tudi sebe samega s svojimi
specifično človeškimi vrednotami.«33
Ta osebna etičnost in odgovornost pa pomeni: »spošto-
vanje«, spoštovanje »skrivnosti v bitnem redu«, spošto-
vanje »meja spoznanja in napredka«, spoštovanje svoje
»osebne zmogljivosti«.
»Le tako spoštovanje mu bo (človeku - op. pis.) omo-
gočilo obenem prepotrebno upoštevanje navpične vre-
dnostne lestvice, po kateri se mora ravnati tehnično
ustvarjen svet tem resneje, čim večja je nevarnost, da
zbrisuje že dano vrednostno stavbo v nedotaknjeni na-
ravi sami.«34
Vidimo torej, da je po Trstenjaku sodobni produkcijski
proces ovira za človekovo vertikalno delovanje. Ta
proces, ki temelji na tehniki, mehanizaciji in avtomati-
zaciji, ruši bitni red v stvarstvu. Trstenjaka zanima
predvsem usoda današnjega sveta, ki po njegovem drvi
katastrofi nasproti. Skozi to optiko gleda s tem tudi na
človekovo delo. Delo je zanj v današnjih razmerah
»zločinskega«, »strojno-tehničnega sistema« predvsem
človekovo pehanje za materialnimi, potrošnimi dobri-
nami in vse večja moralna degeneracija. Delo kot tako
je samo ena od pojavnih oblik in simptomov splošne
degeneracije.
V	tem se kaže tudi osnovna razlika med »naravna-
nostjo« teologije dela pri Grmiču (in Truhlarju) ter
Trstenjaku. Trstenjak vidi v obstoječem svetu splošno
sivino (svet je v globoki krizi, katere rešitev se je šele
pričela svetlikati na nekaterih področjih), Grmič pa
predvsem vedrino. Po Trstenjaku razvoj znanosti in
tehnike ter produkcijski proces, ki to tehniko uporablja,
uničujeta človeka in svet, oddaljujeta človeka od nje-
gove vertikalne dimenzije. Grmič pa nasprotno trdi, da
v vsakem delu, in še posebno v sodobnem produkcij-
skem načinu, obstaja možnost uničevanja človekove
bogopodobnosti. Produkcijski proces je za Trstenjaka
vse večji razkorak med človekom in bogom ter med
človekom in naravo, po Grmiču pa ima delo osrednjo
vlogo pri uresničevanju bogopodobnosti ter nove zem-
lje in novih nebes. Po Trstenjaku je delovna sfera v
celoti področje destrukcije in degeneracije, Grmiču pa
samo v primeru, ko pri delu prevlada greh.
Trstenjak je pesimist, strah ga je pred prevladovanjem
kvantiete nad kvaliteto, kar pomeni, da ne pristaja na
obstoječi »sistem«, zahteva spremembo sistema, ki jo
mora človeštvo doseči s sekularnim miselnim preobra-
tom. Šele ta preobrat bo po njegovem omogočal uresni-
čevanje človekove bogopodobnosti. Po Grmiču pa ob-
staja tesna zveza med človekom in bogom pri njem sta
pojmovana človek in bog, v skladu s pokoncilsko tehno-
logijo, kot dva centra. Človek ima samostojnost, ni
potreben zunanji pritisk, ki bi človeka preoblikoval in
ga spet spravil nazaj v meje bogopodobnosti. Grmič
daje delu izredno velik pomen in samostojno vrednost,
po Trstenjaku pa je delo v današnjih razmerah pred-
vsem oblika človekovega samoodtujevanja, odtujevanja
od narave in od boga. Za Grmiča je ostajanje zgolj na
horizontalni ravni pri opravljanju »poklicnih dolžnosti«
samo potencialna nevarnost, za Trstenjaka pa žalostno
pravilo, ki se vse bolj potrjuje.
Ta spis ni mišljen zgolj kot prikaz sodobne slovenske
tehnologije dela,temveč kot njena kritika z marksistič-
nih stališč, pri tem je treba najprej opredeliti, kakšna
»marksistična kritika« je s tem mišljena. Ker je za
marksista religija predvsem sublimat določene oblike
materialnega življenja, ne gre za kritiko religije in te-
hnologije kot religije in teologije. Religija ni pojmo-
vana kot zase eksistirajoča bitnost.
»Če že hoče govoriti o ,bitnosti' religije, to je o mate-
rialni podlagi tega (nebitja), potem ga ima iskati ne v
,bistvu človeka' niti v predikatih boga, temveč v mate-
rialnem svetu, ki nanj naleti vsaka stopnja religioznega
razvoja.«35
n
Ne gre torej za »filozofsko« kritiko religije in teologije
kot cerkvene ideologije, temveč za kritiko politične
ekonomije. Ne zanima nas posebna substanca religije.
Tako, ontološko zastavljeno proučevanje, bi bilo že v
naprej abstrakcija. Zanima nas izvor religije zdaj in tu.
Ljudje, ki razvijajo svojo materialno dejavnost, ki spre-
minjajo dejanskost, spreminjajo tudi svoje mišljenje in
proizvode tega mišljenja. Zavest torej ni abstraktni
individuum, ki ljudem skače v glavo.
Pred Marxom se je spor o stvarjenju odvijal v zahodni
miselni tradiciji v glavnem med dvema usmeritvama:
med teistično-spiritualističnim kreacionizmom (človeka
je ustvarilo Najvišje bitje ali Bog) in vulgarno-materia-
lističnim ateizmom (človeka je ustvarila Narava). Samo
vprašanje o stvarjenju prirode in človeka je za Marxa
abstrakcija od prirode in človeka. Marx se zavzema za
mišljenje človeka in prirode kot bivajočih, to pa ne
more biti mišljenje »večnih vprašanj«, temveč mišljenje
konkretnega, praktičnega življenja. Pogojno bi lahko
imenovali Marxov pogled na človeka avtokreacionisti-
čen:
»Kar je na Heglovi fenomenologiji in njenem končnem
rezultatu - dialektiki negativnosti kot gibalnem in
ustvarjalnem principu - velikega, je torej najprej to, da
pojmuje Hegel samoustvarjanje človeka kot proces,
opredmetovanje kot razpredmetovanje, kot povnanje-
vanje in odpravljanje tega povnanjevanja, da torej do-
jema bistvo dela in pojmuje predmetnega človeka, re-
sničnega, dejanskega človeka, kot rezultat njegovega
lastnega dela. Dejansko dejavno človekovo zadržanje
do samega sebe kot generičnega bitja, t. j. kot člove-
škega bitja, je mogoče samo po tem, da le-to dejansko
spravi iz sebe vse svoje generične moči - kar je spet
mogoče s pomočjo celotnega človekovega delovanja,
samo kot rezultat zgodovine - da je do njih v takem
odnosu kot do predmetov, kar je spet mogoče s po-
močjo celotnega človekovega delovanja, samo kot re-
zultat zgodovine -, da je do njih v takem odnosu kot do
predmetov, kar je najprej spet mogoče samo v obliki
odtujevanja.«36
Nastanek človeka povezuje Marx z nastankom novega
tipa odnosov med organizmom in okoljem, s produktiv-
nim delom. Delo je naravni materialni odnos, iz tega
odnosa pa izvirajo vsi drugi odnosi. Proces nastajanja
pripisuje torej Marxov človek sebi samemu. Človek je
spontano rojevanje, sam sebi (in drugim ljudem v
družbi) ustvarja tu-bivanje, sam se ustvarja v zgodovin-
skem (in ne zgolj fiziološkem) pomenu. Človek je sam
svoj začetek in konec, v samem sebi je smiselno zaklju-
čen. Delo omogoča človeka in prirodo kot »bivanje za
človeka«:
»Toda v tem, ko za socialističnega človeka vsa tako
imenovana svetovna zgodovina ni nič drugega kot
ustvarjanje človeka s človeškim delom, kot nastajanje
narave za človeka, ima le-ta torej nazorni, neizpodbitni
dokaz o svojem porajanju po samem sebi, o svojem
procesu nastajanja.«3
Delo je za Marxa večna naravna nujnost, izmenjava
materija med človekom in prirodo, pogoj za eksistenco,
ki je neodvisna od vseh družbenih oblik, čeprav zmeraj
nastopa v eni izmed njih. Marx torej pojmuje zgodovino
kot »produkt« delovne prakse, pri čemer bistvene ka-
rakteristike te prakse niso podvržene zgodovinskemu
spreminjanju v smislu minljivosti, temveč zgolj, v smislu
drugačnega manifestiranja. Marx torej ne vidi tako kot
Hegel subjekta gibanja v misli (Gedanke) kot stvari
logike (ontologije), temveč v družbenem človeku, ki je
nastal in se iz svojega drugo-bivanja povrnil vase »s
pomočjo svojega dela.«
Značaj dela za Marxa torej ni podvržen »zgodovinsko-
sti«, vendar pa delu kot mehanizmu vsakokratnega
samoustvarjanja človeka, določa funkcioniranje kon-
kretni zgodovinski kontekst. Ta kontekst vzpodbuja ali
zavira ustvarjalni napor ljudi, razširja ali omejuje do-
stop članov družbe k ustvarjalnemu delu. Delo v okviru
blaga, v »politično-ekonomskem smislu«, kot eksploa-
tacija delovne sile, izgubi svoj specifično človeški zna-
čaj, saj je degradirano na sredstvo za življenje. Delo ni
več oblika, v kateri se življenje izraža. Ker pa je (raz-
redni) družbeni kontekst v sebi zmeraj protisloven, ne
pomeni samo dogradacije, temveč prinaša tudi možnosti
osvoboditve dela. Blagovna produkcija ne zahteva samo
izkoriščevalskih produkcijskih odnosov, temveč tudi
konstanten razvoj produktivnih sil, tako materialnih,
kot človeških. Vse bolj naraščajoče protislovje med
produktivnimi silami in odnosi pripelje zato ob izpol-
njenih drugih pogojih, na določeni točki do revolucije.
Z revolucionarno teorijo in prakso kritike družbe je po
Marxu možno odpraviti večni dualizem med človekovo
sceno in eksistenco, možno je odpraviti tiste odnose v
proizvodnji, ki ovirajo, da bi delo ustrezalo »dejanski
človekovi biti«. Zato je ukinitev kapitalističnega načina
proizvodnje predpogoj za »resnično življenje«, »gene-
rično dejavnost«, »vsestranski in svobodni razvoj oseb-
nosti«, »vsakega posameznika«. Oziroma, do generične
dejavnosti lahko pride samo preko ukinitve odtujene
socialne sfere, privatne lastnine, kapitala, meščanske
družbe.
Religiozno-teološka mistifikacija produkcije je za
Marxa samo posebna oblika splošne ekonomske mistifi-
kacije kapitalsko-blagovne produkcije:
»Za družbo producentov blaga, katerih splošni družbeni
produkcijski odnos je v tem, da so njihovi produkti
zanje blago, torej vrednosti, in da se v tej osnovni obliki
njihova privatna dela primerjajo med seboj, kot enako
človeško delo, je krščanstvo s svojim kultom abstrakt-
nega človeka, zlasti v meščanskem obdobju svojega
razvoja, v protestantizmu, deizmu itd., najprimernajša
oblika religije.«38
Teologija se ukvarja s človekom izključno znotraj meta-
fizično pojmovanih odnosov v trikotniku bog-delo-člo-
vek. Človek v teološki teoriji ni svoj lastni tvorec, '
njegov smisel je v nečem drugem, višjem. Človekov
smoter, cilj in naloga je zveličanje sebe in stvarstva. S
tem teologi, kot piše Marx, utesnjujejo človeka v »spe-
kulativno konstrukcijo«, v kateri človek ne, da nima
nobene izbire, ampak je tudi samo sredstvo «ačrtane
poti in končnega smotra. Človek je nekaj pomanjklji-
vega, nezadostnega.
Za teologijo je človekovo konkretno, materialno življe-
nje (»horizontalizem«) nesubstancialno, zato poskuša
odbiti »večne principe« dela. Delo po bitnem redu
vsebuje križ, trpljenje; to trpljenje pa pelje k odrešitvi.
Na konkretni, družbeno-zgodovinski ravni, pomeni tak
nazor poskus etično pozitivnega vrednotenja mezdnega
dela. Povedano drugače, gre za poskus vzpostavitve
večnostne perspektive mezdnemu delu. V kolikor se
teologija prizadeva za osvoboditev dela, zmeraj naspro-
tuje ... blagovne produkcije, ne da bi ji nasprotovala.
t
Teologi zahtevajo drugačno delo, ne da bi zahtevali
drugačno družbo. Zahteve po uveljavitvi večnih krščan-
skih načel je potem možna seveda samo s pomočjo
metodične abstrakcije. Teolog nikoli ne govori v kon-
kretni formi družbenega produkcijskega procesa, nikoli
se ne sprašuje po specifičnem značaju skupnosti, v
kateri človek živi, nikoli ne govori o družbenem značaju
dela, temveč le o človeškem delu nasploh. Zanj se
ekonomija od človeškega izgona iz raja do današnjih
dni ni bistveno spremenila, osnovni principi dela so
večni, dokler bo trajal ta svet. Kadar pa je teolog
»konkreten«, ko govori o »današnji« družbi, »industrij-
ski« produkciji itd., to zanj ni konkretna forma produk-
cije, temveč nekaj naravnega (ali pa pri Trstenjaku -
protinaravnega).
Teologija pri svojem razglabljanju ne potrebuje znano-
sti. Znanost nima funkcije spoznavanja sveta, takšna
funkcija je nepotrebna, saj teologija že poseduje naj-
višjo, od boga razodeto resnico. »Znanost« (empirično
ugotovljiva dejstva) je sredstvo za dosego nečesa dru-
gega. Ker je bogoslovna resnica večna, je postavljena
pred znanost. Znanstvena analiza služi samo za sistema-
tiziranje in pedantiziranje teoloških ugotovitev. Tipična
ilustracija take metode je npr. Trstenjakovo vztrajno
naštevanje najrazličnejših negativnih pojavov (od strip-
tiza, hitrih lokomotiv,, nudizma, vesoljskih poletov,
stroja itd.) z namenom, da bi ti »fenomeni« potrdili
njegovo tezo o ponorelosti sveta, v katerem znanost in
tehnika prehitevata človekov duhovni razvoj.
Teolog torej ne išče resnice o delu, saj s to resnico že
razpolaga. Posel znanosti je le, kot piše Grmič, da
poskuša »znanstveno osvetliti«, razločiti in sistematično
urediti versko resnico. Znanost bi naj podobno kot
komik Woody Allen v enem svojih filmov, potem ko se
mu prikaže nadangel Gabriel, vzkliknila: »Mojzes je
imel torej prav, Bog obstaja!« Ker je teologija zasno-
vana izključno deduktivno je treba dejstva prilagoditi in
jih prisiliti v službo lastnemu načrtu. Ne gre jim za
analizo dejstev, zadostuje zaznavanje dejstev. Namen
časopis za kritiko znanosti/57/14
take znanosti je dokazovanje edinopravilnosti, odrešil-
nosti cerkvenega nauka. S tem pa prihaja ta nauk
seveda v protislovje s samim svojim bistvom. Ker hoče
biti »sodoben«, nujno zapušča svojo zgolj vertikalno
usmerjenost. Ker se želi obnašati kot subjekt svojih
resnic, ker ponuja odgovor na vse, s tem ubija svojega
lastnega boga, ki ga skuša dokazati. Ubija namreč boga
kot Sveto in Skrivnostno.
S tem, ko je teologija ločena od družbene prakse (nanjo
se ozira samo toliko in samo zato, da »dokaže« pravil-
nost svojih postulatoričnih trditev), ji je dana možnost,
da se emancipira in postane »čista« teologija, ki ima
univerzalno in občo veljavo. S tem, ko se dvigne nad
zgodovino, ji je dana možnost, da postane moralni
reformator, ki brani mezdne odnose.
Teologija dela neprestano zahteva spremembo zavesti
vseh tistih, ki so vključeni v delovni proces, od »neposre-
dnih proizvajalcev« do »delodajalcev«. Apelira na tiste,
ki ovirajo, da bi bil delovni proces takšen, kot mora biti,
naj se vendar poboljšajo in ustvarijo razmere, ki bodo
omogočale delo kot aktivno plat človekove bogopodob-
nosti. Vse to seveda izvira iz prepričanja da je takšno ali
drugačno življenje stvar zavesti, »dobre volje« »upošte-
vanja principov«, p» katerih se mora ravnati »življe-
nje«. Kot je o tem pisal že Lukàcs, se družbena praksa
na ta način pretvarja v obliko dejavnosti izoliranega
posameznika. Najpogosteje uporabljena beseda v tek-
stih teologov je »človek«. Neprestano pridigajo temu
človeku, naj spremeni svojo zavest, naj v svoji praksi
uresničuje ideale. Ostajajoč na istih družbeno-material-
nih temeljih naj delavec deluje tako kot je to všeč
cerkvi:
»Ker je to meni (šomoštru - op. pis.) mišljivo, je ljudem
mogoče, kar je ljudem mogoče, zato naj bi to bili, zato
naj bi bil to njih poklic; in končno je ljudi treba jemati
le po poklicu, le kot poklicane. In nadaljnji sklep? Ni
posameznik človek, temveč misel, ideal je človek-rod-
človeštvo.«39
Višek neučinkovitosti takšnega moraliziranja se pokaže
v zahtevi: kapital mora služiti človeka, ne pa obratno.
Neuresničljivost take pobožne želje znotraj kapitalsko-
blagovne produkcije osvetljuje utopičnost katoliške
moralke. Teologija dela se tako pokaže kot beg teolo-
gije pred ekonomijo v moralo. Ta morala si neprestano
nekaj prizadeva, ne da bi to tudi storila.
Na tej točki se zastavi vprašanje, ali gre pri teologiji
dela zgolj za dobronamerno pridigarstvo in moralizira-
nje, ali pa morda vsebuje tudi določene politične cilje,
oziroma, ali je ta teologija tudi socialni program. Delo
je v slovenski teologiji izenačeno z »življenjskim slogom
vernega človeka«. In kaj to pomeni? Življenjski slog
mora biti »vestno opravljanje poklicanega dela«, »iz-
polnjevanje poklicnih in stanovskih dolžnosti;« Gre
torej za vcepljanje »zvestobe«, »vestnosti«, zavesti o
»dolžnosti« do obstoječe družbe. Temu je Marx svoje
dni rekel produciranje »notranjega farja« pri ljudeh.
Gre za ustvarjanje občutka, da so obstoječi produkcij-
ski odnosi odlika, da je pristanek na družbeni red pogoj
za potrjevanje človekove bogopodobnosti.
Praktičnih razlogov, ki vodijo slovensko teologijo dela k
takem naziranju je več. Skoraj v celoti pod okriljem
uradne vatikanske teologije, se mora po njej ravnati
tudi pri obravnavi takšnih »kočljivih« vprašanj, kot je
družbena vloga dela. Ker ta teologija izvira iz ab-
straktne osebe mora veljati kjerkoli, ne glede na ra-
zlične realne družbeno-produkcijske odnose, ki obsta-
jajo v določeni družbi.
Osnovni razlog, ki vodi celotno katoliško pokoncilsko in
s tem tudi slovensko teologijo dela k temu, da se skuša
čim bolj »približati delavcu«, pa je po vsej verjetnosti
ta, da se nahaja tradicionalna cerkev v vse večji krizi. Ta
se med drugim manifestira tudi kot odtujevanje delav-
stva od cerkve. »Svet tehnike, mesta in industrije pa je
religiji tuj. Religiozne vrednote so v najboljšem primeru
le ena vrsta v sistemu vrednot. Za človeka pri kakršnem
koli delu je značilen metodičen ateizem. To pomeni, da
se vsakega dela že po pravilu loteva, ne da bi imel
kakršnokoli hipotezo o bogu. Rezultati njegovega dela
niso več odvisni od komuniciranja z božanstvom, človek
se zanaša le nase.«40
Tako piše Grmič, da prihaja teologija dela v svet zato,
da bi delavstvo, ki je »v mnogih deželah razkristjanjeno
ali pa na poti razkristjanjenja«, delavstvo, ki so se ga
polastile različne ideologije, ki »so usmerjene proti
veri«41, zopet pridobile za cerkev. Gre za pridobiva-
nje delavstva, ki temelji na mistifikaciji blagovne pro-
dukcije, na poskusu konserviranja obstoječih produk-
cijskih razmerij.
Če se na tem mestu povrnemo k encikliki Laborem
exercens, ki je eden novejših tekstov, ki se ukvarja z
vlogo dela, lahko ugotovimo, da tudi ta še naprej ostaja
v okviru tradicionalnega katoliškega pojmovanja
odnosa med delom in kapitalom. Človek je pri vsakem
delu subjekt svojega dela, pa naj si bodo produkcijski
oziroma lastninski odnosi kakršnikoli. Vsi sodobni pro-
dukcijski sistemi lahko uresničijo prednost dela pred
kapitalom. Okrožnica je torej »odprta« tako do kapita-
listične zasebne lastnine, kot tudi do državne ali po-
družbljene kolektivne lastnine. Vsak takšen »sistem«
mora le »omogočiti delavcu zavest, da dela na svojem,
za svojo stvar«.
Da gre dejansko za mistifikacijo blagovne produkcije,
lahko razberemo tudi iz teološkega pojmovanja odtuje-
nega dela. Glavna karakteristika sodobnega produkcij-
skega načina je za slovenske teologe stroj. Stroj je tisti,
ki povzroča in omogoča odtujitev. Po Grmiču stroj npr.
»omenjuje možnosti za uveljavljanje svobode, možnosti
za pobude in svobodne odločitve (...), človek ni kos
nalogam, ki jih mehanizacija dela prinaša«42. Pri
Trstenjaku pa gre že za pravo tehnofobijo. Stroj je zanj
Golem, produkt človeka, ki ustvarja tisto, čemur ni
duhovno dorasel, produkt, ki se je zaradi tega osamo-
svojil in sedaj s svojo ogromno močjo škodi svojemu
ustvarjalcu.
Teologi tehniko kot materialno produktivno silo loču-
jejo od producentov in njihovih medsebojnih odnosov.
Za Marxa je tehnološka determiniranost samo sestavni
del širše, družbenoekonomske proizvodne determinira-
nosti. Marx nenehno povezuje temeljne razvojne stop-
nje produkcijske tehnike z neposrednim družbenim po-
ložajem samih producentov. Zgodovirio tehnike in teh-
nologije razume kot zgodovino nastajanja produktivnih
organov družbenega človeka. Z drugimi besedami, gre
za determiniranost minulega, opredmetenega dela do
živega dela, ne pa za nekakšno zunanjo, omejujočo silo
- človekove dejavnosti. Ali, kot je zapisal Marx v Kapi-
talu, eno je stroj, drugo pa kapitalistična uporaba stroja,
oziroma konstruiranje takšnih strojev, ki služijo pred-
vsem povečevanju profita v razmerah blagovne produk-
cije.
Iz vsega do sedaj povedanega se pokaže tudi smisel
kritike teologije dela. Religijsko-teološka mistifikacija
produkcije je zgolj oblika splošne ekonomske mistifika-
cije kapitalsko-blagovne proizvodnje. Kljub pozitivnim
premikom deluje torej katoliška socialna in politična
doktrina še zmeraj pretežno kot produktivna sila kapi-
tala. Pozitivni premik pa se kaže predvsem v tem, da ta
doktrina ni več direktno nasprotna teoriji in praksi
samoupravnega socializma. To je brez dvoma velik
napredek od časa ko so papeži ostro obsojali »nepra-
vične zahteve dela«. Teksti slovenskih teologov in pape-
ževa enciklika vsebujejo tudi drugo pozitivno kompo-
nento - so svojevrstna kritika kapitalizma in socialistič-
nega etatizma.
Mnenja o »zbližanosti« in »približevanju« krščanske
teologije marksistični teoriji se med posameznimi teore-
tiki precej razhajajo. Vsi pa so si edini, da krščanska
teologija evoluira in doživlja v času po II. vatikanskem
koncilu pomembne spremembe. Ta evolucija postavlja
nova teoretična, pa tudi praktična vprašanja glede me-
sta in vloge cerkve in religije v naši družbi, kar vsekakor
predstavlja svojevrsten izziv marksistični misli pri nas.
Opombe:
1.	S pojmom »sodobna« teologija mislimo na obdobje po II.
vatikanskem koncilu, ki je bil zaključen 1. 1965.
2.	Hribar Tine: Filozofkse osnove sodobne teologije III. (Slo-
venska katoliška teologija), FSPN, Ljubljana, 1975, str. 285
3.	Grmič Vekoslav: Bog v stvarstvu, Bogoslovni vestnik, 1967,
št. 1-2; str. 29
4.	Prav tam, str. 30
5.	Prav tam, str. 30
6.	Grmič Vekoslav: Človek ene ali dveh dimenzij, Znamenje,
1972, št. 1-2, str. 20
7.	Prav tam, str. 22
8.	Grmič Vekoslav: Med vero in nevero, Mohorjeva družba,
Celje, 1969, str. 91
9.	Prav tam, str. 91
10.	Prav tam, str. 91
11.	Prav tam, str. 92
12.	Prav tam, str. 92
13.	Grmič Vekoslav: Teološki vidiki dela. Bogoslovni vestnik,
1967, št. 1-2, str. 91
14.	Prav tam, str. 91-92
15.	Prav tam, str. 92
16.	Grmič Vekoslav: Med vero in... str. 72
17.	Prav tam, str. 77
18.	Prav tam, str. 77
19.	Prav tam, str. 77
20.	Grmič V.: Teološki vidiki..., str. 99 f
21.	Prav tam, str. 108
22.	Trstenjak Anton: Za človeka gre, Znamenje, 1971, št. 1-2,
str. 44
23.	Trstenjak Anton: Antiinteligenca v svetu in družbi, Zna-
menje 1973, št. 6, str. 477
24.	Trstenjak Anton: Hoja za človekom, Mohorjeva družba,
Celje, 1968, str. 34
25.	Trstenjak A.: Antiinteligenca v..., str. 481-482
26.	Prav tam, str. 488
27.	Trstenjak A.: Človek in sreča, Mohorjeva družba, Celje,
1974
28.	Trstenjak A.; Odgovor zahoda na uganko sveta, Zname-
nje, 1974, št. 6
29.	Trstenjak A.: Razhod med človekom in tehniko, Zname-
nje, 1974, št. 4-5, str. 313
30.	Prav tam, str. 316
31.	Prav tam, str. 318
32.	Prav tam, str. 319 in 321
33.	Prav tam, str. 321
34.	Prav tam, str. 323
35.	MEID II, str. 125
36.	MEID I, str. 397
37.	MEID I, str. 344
38.	MARX Karl: Kapital I
39.	MEID II, str. 282
40.	Roter Zdenko: Cerkev in sodobni svet, Cankarjeva za-
ložba, Ljubljana, 1973, str. 33
41.	Grmič Vekoslav: Iskanje in upanje, Zadruga katoliških
duhovnikov, Ljubljana, 1975, str. 568
42.	Prav tam, str. 581
Andrej Klemene
Kadar govorimo o ekonomski krizi, govorimo o krizi
globalne družbene produkcije. Najlepše lahko vidimo,
kako meglene predstave o ekonomiji se vključujejo v
govorno prakso, če pustimo enemu od teh konstruktov,
da spregovori iz samega sebe, z mesta, kjer je izplaval iz
svoje posebnosti in kot fantazem preplavil družbeno
občost. Naši »težki časi« dokazujejo, da pri nas eko-
nomske zakonitosti ne delujejo v dovolj veliki meri.
Vendar, ali je res možno, da te zakonitosti ne delujejo
oziroma ne v dovolj veliki meri, kar pomeni, da hkrati
delujejo in ne delujejo. Če vsa produkcija v vsakem
primeru poteka po ekonomskih zakonitostih, ki delu-
jejo, prav tako kot npr. gravitacijski zakon, mimo naše
volje, v kolikor seveda s svojo voljo ne moremo spremi-
njati pogojev delovanja teh zakonitosti, potem gornja
časopis za kritiko znanosti/57/15

trditev ni možna, oziroma je možna samo kot neresnica.
Če skočim z balkona v drugem nadstropju in si pri tem
polomim obe nogi, potem pa trdim, da niso v dovolj
veliki meri delovale nekatere zakonitosti, kaj s tem
dokažem? Ali sem naivnež, ki ne pozna gravitacijskega
zakona niti v njegovi praktični obliki, ali pa sem idiot, ki
skače kljub temu, da zakon pozna, vendar računa na
čudež, ki naj bi ga rešil.
Ekonomske zakonitosti so naravni zakoni v sferi druž-
bene produkcije. Od kod izraščajo? Iz zakonitosti pro-
dukcije, ki je odvisna od razvoja produkcijskega načina
kot integriranega kompleksa družbenih proizvajalnih sil
in odnosov povezanih z določeno obliko lastnine nad
sredstvi za proizvodnjo. Ekonomske zakonitosti so izraz
zgodovinsko znanih razmerij med produkcijskimi silami
in produkcijskimi odnosi. V pogojih kapitalističnega
produkcijskega načina, na katerega se neogibno nave-
zuje tudi socialistično tržno gospodarstvo (in hočeš no-
češ tudi plansko), so te zakonitosti najlepše vidne na
trgu, zato se zamenjujejo s tržnimi zakonitostmi. V čem
je razlika med enimi in drugimi? Ekonomske zakonito-
sti (gospodarke produkcije) delujejo v sferi celotne
družbene produkcije, katere pogoji (in s tem pogoji
ekonomskih zakonitosti so produkt zgodovinsko danih
razmerij med produkcijskimi silami in produkcijskimi
odnosi, medtem ko delujejo tržne oz. trgovinske zako-
nitosti samo na področju menjave in so torej podvržene
specifičnim zakonitostim srečevanja predmetov na eni
in potrošnikov na drugi strani (ob ideološki razdelitvi
produkcije na proizvodnjo in potrošnjo). V primeru
trgovinske krize gre torej za krizo v sami menjavi, kar je
spet novo protislovje, saj je v izmenjavi med dvema
blagoma vedno vmes enačaj - X blaga a = Y blaga b,
kar konec koncev pomeni, da s stališča menjave same
do krize ne more priti, menjava je v vsakem primeru
ekvivalentna, če seveda zanemarimo možnost, da me-
njava poteka tudi takrat, kadar z njenega lastnega stali-
šča v njej sami ni znaka enakosti (torej X blaga a = Y
blaga b), to pa se dogaja v zvezi z raznimi podkupni-
nami in korupcijami (ki so nemi zakon neupoštevanja
oz. izigravanja ekonomskih zakonitosti).
Med bistvom (gospodarskimi zakonitostmi) in pojavom
(trgovinske zakonitosti) je nujno protislovje. Zato so
krize v družbi s stališča vladajočega razreda vedno krize
v delovanju trga, prikazane pa v nujni sprevrnjeni po-
javnosti kot ekonomska kriza, kot da je vzrok globalne
družbene krize kriza tržnih odnosov in ne kot da so
tržne krize posledica krize v družbi kot celoti. Stara
avtomatična finta spremenjenega predstavnika občih
interesov oblasti - spet - sprevrača vzroke v posledice
in obratno, pri tem pa seveda ne gre brez pompoznega
misticizma in meglene frazeologije lepih želja. Zame-
njevanje vzrokov in posledic v resnici ne pomeni nič
drugega, kot da se bodo bakterije, potem ko so se ob
spokornosti MEA CULPA posipale s pepelom, oblekle
v bele plašče in se šle zdravnike. Če že hočemo govoriti
o ekonomski krizi, potem moramo govoriti o krizi
družbe kot celote in seveda tudi o vzrokih teh kriz. To
pa pomeni postaviti pod vprašaj obstoječe produkcijske
odnose, torej globalne družbene odnose. Vladajoča
ideologija govori o ekonomski krizi - s tem seveda misli
samo trgovinsko krizo, ki neposredno zadeva le posle-
dice, oziroma postavlja vprašanje, kako spet skrpati vso
mašinerijo, da bo spet za silo in ob škripanju (tistih, ki
jih bodo trenja najmočneje prizadela) spet stekla. Pod
to floskulo se skriva resnica menjave s stališča produk-
cije same, menjava je neckvivalentna kot odnos med
delom in kapitalom.
Da bi se izognil zdaj takšnemu zdaj drugačnemu pojmo-
vanju, bom v nadaljnjem besedilu uporabljal termin
trgovinska kriza, s katerim označujem izključno odnose
v procesu menjave.
Pojem trgovinske krize je torej za silo pojasnjen, ven-
dar v začetku postavljeno vprašanje v zvezi z naravo,
okoljem in trgovinsko krizo ostaja odprto. Na prvi
pogled kakšne bistvene povezave ni, vendar je to ravno
specifika prvega pogleda, ki v svetu ne vidi druge pove-
zanosti kot namerjen kaos, za katerega je nujno, da ga
drži skupaj neka ureditev (red, disciplina). Dokler ne
definiramo že prej objavljene formule, da so produkcij-
ski odnosi (odnosi, ki se dotikajo tudi menjave oz.
bolje, vsebujejo tudi menjalne, tržne odnose) člove-
kovo razmerje do narave in družbe, toliko časa težko
vzpostavimo zvezo med posameznimi elementi. Toda
tudi ta definicija nam ne zadostuje, ker v logično zvezo
še vedno nismo spravili okolja, po drugi strani pa se v
njej sami skriva nevarnost, da fetišiziramo značaj ra-
zlike med naravo in družbo, spregledamo povezavo te
razlike in iz razlike spodrinemo nasprotje. Da do tega
ne pride, moramo opredeliti odnos med naravo in oko-
ljem.
Vladajoča ideologija v okviru specifičnega moralnega
diskurza (diskurza, ki apelira na vest, moralo ali zavest)
govori enkrat o uničevanju narave in drugič o uničeva-
nju okolja. Tudi z opozarjanjem sveta v njegovi pojav-
nosti lahko izenačimo naravo in okolje, enotnost pojav-
nosti in govora nas zapelje v na videz nedolžno trditev,
da konec koncev lahko naravo izenačimo z okoljem.
Kaj pa ta nedolžna trditev ne izjavi? Narava je nekaj
zunaj človeške družbe, kot je potem človeška družba
nekaj zunaj narave, je torej nekaj okoli nas, nekaj, kar
se nas v najboljšem primeru dotika samo na obrobju.
Zato je tudi moralni apel, apel na nekaj zunaj nas, in
nas zadeva samo toliko, kolikor imamo zavest o tem
zunanjem, kolikor pristopimo k problemu od zunaj in
ne iz točke, iz katere se problem zastavlja. Zavest gor ali
dol, zgleda, da tu ne gre za biti ali ne biti, saj gre za
OKOLJE, nekaj okoli nas, v vsem ekološkem vrišču in
preplahu je nekaj marginalnega (konec koncev so eko-
logistr že po definiciji marginalci.)
Problem se lahko obrne na glavo. Človeška družba in z
njo človek sam je nekaj na obrobju narave, nekaj, česar
se, čeprav v popolnosti človeškega bitja, narava le do-
tika. S stališča Narave je marginalen človek. Vendar nas
tako pojmovanje narave, narave kot Narave (kot Sub-
jetka - kot objekt, ki mu vladajoča ideologija nadene
abstraktno zavest, da lahko vzpostavi do njega neki
sprevrnjeni odnos), kot nedojemljivega vesoljstva, s
katerim smo v nekem racionalnem odnosu, pripelje
kvečjemu do agnosticizma, nečesa, kar je nespoznavno
našemu umu. Pa vendar tako pojmovanje dokaže kot
absurdno neko trditev, s katero ima skupno izhodiščno
točko: narava kot okolje. Kako lahko govorimo o ure-
sničevanju narave, če je le-ta nekaj izven nas, večnega
in nespremenjljivega, podvrženega lastnim zakonom, ki
jih lahko uravnava samo kakšno notranje gibalo
(DEUS SVE NATURA) ne pa človek, zgubljen v tem
vesoljnem prostranstvu naravnih sil?
To skoraj teološko razglabljanje o brezkončnosti in
nedoumljivosti narave nam vendar pokaže neko manj
teološko in v vsakdanji praksi izpričujoče dejstvo. Še
tako sprevrnjeno pojmovanje narave na more mimo
tega, da ne vzpostavi do narave nekega odnosa, da jo
interpelira preko imaginarnega razmerja kot Subjekt
(ki je objekt z abstraktno zavestjo), po drugi strani pa je
ta Subjekt - torej ta Narava v ideološkem nasprotju z
naravo, naravo kot Objektom - sam. Bolj preprosto -
enkrat uničujemo naravo mi - torej smo mi Subjekt!
Drugič nas uničuje ona (tokrat kot Narava - objekt smo
mi). To na videz protislovno pojmovanje ima isto izho-
diščno točko, ki je hkrati njegova enotnost in tudi
izhodiščna točka religioznega meščanskega ateizma v
pojmovanju narave, odnosa, katerega značaj je shizo-
frenija - NARAVA JE V KONČNI INSTANCI NE-
KAJ IZVEN ČLOVEKA SAMEGA, ČEPRAV JE
ČLOVEK NARAVNO BITJE. Praktična relevanca ta-
kega pojmovanja narave je evidentna v vsakdanjem
življenju. Tam, kjer je značaj odnosa v polju vidnega
njegova nevidnost, je prav ta nevidnost naraven odnos,
odnos, ki ravno s tem, da nima odnosa do nje same
vzpostavi kot predmet, kar je enako naraven odnos
mimo objekta. Narava obstaja kot predmetna (in ne kot
objektivna) stvarnost, kot nekaj, kar je vrženo pred nas
(pred-met) kot potencialna uporabna vrednost - kar
pomeni: potencialna menjalna vrednost - potencialno
blago (t. i. naravna bogastva). Kot blago je nujno
fetišizirana. Ne gre za kritiko prisvajanja narave, ki je
samo človekovo anorgansko telo in s tem, ko si jo
človek kot njen integralni del prisvaja, jo spreminja,
hkrati pa spreminja tudi sebe, v kolikor je to izkorišča-
nje prisvajanje in ne uničevanje. Treba je razlikovati
med prisvajanjem in uničevanjem. Smoter prisvajanja
narave je zadovoljevanje človekovih naravnih potreb,
potreb človeka kot naravnega bitja, medtem ko je uni-
čevanje narave posledica nekega drugega cilja - izkori-
ščanja narave kot blaga, njeno prisvajanje zaradi zado-
voljevanja odtujenih človekovih potreb, kajti tu ne gre
za zadovoljevanje potrebe kot take, ampak za prisvaja-
nje človekovega dela preko potrebe, za prisvajanje
človekove naravne dejavnosti, dejavnosti, preko katere
je v razliki od narave kot družbeno bitje. Prisvajanje
človekove naravne dejavnosti temelji na ločitvi med
naravno dejavnostjo in naravno potrebo. Zaradi te loči-
tve dominira sprevržena potreba nad človekovo dejav-
nostjo, ki postane prav tako sprevržena. Značaj takega
uničujočega prisvajanja ima samo eno logiko - profit in
meje te logike so meje eksistence. Te meje so tako meje
individuuma, ki je prisiljen prodajati svojo naravno
dejavnost za zadovoljevanje svojih potreb, dejavnost, ki
se mu preko akta prodaje odtuji in mu stopa nasproti
kot tuja sila in potrebo, ki postane z aktom kupovanja
prav tako odtujena; kot tudi je meja njegove eksistence
kot naravne vrste, ki s svojo odtujeno dejavnostjo v taki
meri posega v obstoječe naravne strukture, da ogroža
njihovo reprodukcijo in s tem pogoje svoje lastne eksi-
stence kot naravne vrste.
Bolj preprosto - produkcija zaradi prisvajanja presež-
nega produkta (bodisi prisvajanja zaradi monopola nad
lastnino produkcijskih sredstev, bodisi glede na mono-
pol nad upravljanjem s produkcijskim sredstvi), ki v
svoji predpostavki zahteva čim nižje produkcijske stro-
ške, zato so pogoji take produkcije pogoji maskimalne
koristi in če se relativno izboljšujejo z razvojem samih
produkcijskih sil, se ne izboljšujejo zaradi kakšnega
humanizma do človeka, ampak zaradi takšnih ali dru-
gačnih koristi.
Uvajanje tako imenovane ekološke tehnologije, tehno-
logije, ki zaradi vgrajevanja posebnih filtrov, predelave
odpadkov, uporabe novih materialov itd. zvišuje pro-
dukcijske stroške, ni toliko posledica »skrbi za okolje«,
kot predvsem oblika pritiska državnih in multinacional-
nih monopolov, ki v imenu občega (človeštva, civiliza-
cije ...) pritiskajo na manjša podjetja, ki ne morejo
vzdržati stroškov uvajanja tako imenovanih ekoloških
tehnologij in so tako prisiljena, da se integrirajo z
monopoli ali pa propadejo.
Pri praktični relevenci pojmovanja narave kot okolja se
nam je pokazalo, da v kolikor abstrahiramo cel odnos
opredmetenja samega, ki je v vladajoči ideologiji nujno
spremenjen, kajti to je resnica zavesti vladajočega raz-
reda, potem se nam značaj odnosov pokaže v svoji
spekulaciji ravno v tem, da je opredmetenje samo pri-
krito, predmet stopi na mesto objekta in tako se izpo-
stavi gospostvo nad opredmetenjem, odnosom med člo-
vekom in naravo, ki v sami spekulaciji ni viden. Ker je
ta odnos zakrit, je gospostvo predmeta naravno gospo-
stvo. Toda kaj se zgodi z objektom? Odnos do narave
kot objekta ne zagotavlja gospostva predmeta, kajti
zahteva neki proces metamorfoze objekta v predmet,
proces katerega značaja se v sami preobrazbi objekta ne
da prikriti, samo opredmetenje. Vladujoča ideologija
<-——■—■——-—
interpelira objekt kot objekt z abstraktno zavestjo, kot
subjekt in tako do njega izpostavi imaginaren odnos,
kar pa je konec koncev druga plat iste medalje, v
kolikor je seveda specifika subjektu njegova lastna po-
predmetenost, kajti objekt za abstraktno zavestjo je
prav tako predmet, navkljub temu da obstaja do njega
imaginaren odnos, ki ga šele v nasprotju s predmetom a
priori izpostavi kot predmet.
Odnos do narave, ki ni odnos opredmetenja v smislu
izkoriščanja, oziroma je odnos specifičnega izkoriščanja
same človekove narave, se lahko izpostavi le v polju
imaginarnega. Narava kot imaginarna občost razpade v
svoje posamezne imaginarne kategorije - Lepo, Božan-
sko, Cisto, Prvinsko... Funkcija Narave (narave kot
subjekta) je substitucija preko »estetskega učinka«, je
imaginarna zadovoljitev človekove potrebe po narav-
nem življenju izven odtujene opredmetene stvarnosti,
stvarnosti popredmetenja. Vendar se nam tudi ta imagi-
narna zadovoljitev človekovih naravnih potreb še en-
krat pokaže v luči eksploatacije, takrat kot eksploata-
cija človekove narave same. Odtujeni individuum lahko
svojo potrebo zadovolji samo kot potrošnik, kot turist,
kot lastnik 10 m2 angleške trave okoli svoje hiše, kot
lastnik psa... in v tem svojem begu od stvarnosti vse
bolj brede po lastnem dreku, dreku, ki ga je sam ustvaril
kot proizvajalec. Nekoč idilični beg v Naravo je danes
izgubil zadnjo tančico svoje idilike - postal je prav tako
industrijski produkcijski proces, katerega gonilo je pro-
fit, kot vsa druga produkcija, katere del je. Imaginarni
beg iz produkcije se v realnem prikaže kot nezmožnost
bega od obstoječih produkcijskih odnosov in se pokaže
kot realen samo v svoji lastni imaginarnosti.
Narava se torej interpelira preko svojih spekulativnih
oblik enkrat kot predmet a priori in drugič kot Subjekt,
kot predmet preko imaginarnega odnosa. Isti odnos, ki
je v pojmovanju narave ali prekrit ali pa ga sploh ni, pa
je postavljen kot formalen - pravna osnova človeške
družbe v tistih njenih zgodovinskih oblikah, ki so rabile
avtoriteto Boga. Protislovje med naravo in formalno-
pravno osnovo človeške družbe ima svoje prečiščenje v
pojmovanju samega odnosa opredmetenja, ki je priz-
nan samo kot pravni odnos, ne pa tudi kot odnos do
narave.
Ko odkrijemo delo kot subjektivno bitnost predelova-
nja narave v predmet, kot odnos, s katerim postane
potencialno blago tudi stvarno blago, potem vidimo, da
se nam je narava opredmetila skozi delo, skozi neko
človeško, in s tem družbeno dejavnost, da je prav preko
te dejavnosti postala narava, človekovo anorgansko
telo. Človekov odnos do narave in s tem do samega sebe
je odnos preko dela, odnos preko njegove bistvene
lastnosti kot naravnega bitja. Od tu dalje ne moremo
več govoriti o izkoriščanju in uničevanju narave kot
nečem izven nas samih, kot okolju, ampak lahko govo-
rimo samo o izkoriščanju in uničevanju človeka. Na-
sprotje med naravo in družbo je samo spekulativna
konstrukcija, ki prikriva dejansko nasprotje znotraj
družbe, protislovja, ki izhajajo iz narave prisvajanja
produktov dela. Med naravo in družbo seveda obstaja
razlika, ki je nasprotje samo toliko, kolikor obstajajo
nasprotja znotraj človeške družbe, nasprotja, ki se na
drugi strani kažejo kot nasprotja znotraj človekove
lastne narave, narave, ki je dobila družbeno obleko.
Narava torej ni okolje in jo preko dela lahko povežemo
s trgovinsko krizo kot izrazom nenaravnih odnosov
znotraj človeške družbe. »Še enkrat - trgovinska kriza
je kriza v sferi menjave, je kriza v konvertibilnosti
(izmenljivosti) blaga, kriza v menjavi opredmetene na-
rave kot blaga. Toda, ker je menjava sama vedno odnos
konvertibilnosti, potem vzrok krize ne more biti v njej
sami, pač pa v pogojih produkcije (pogojev opredmete-
nja), katere končni smoter je menjava, ki služi samo kot
mehanizem za prisvajanje profita, ki se lahko realizira
samo na račun prisvajanja dela. Ker pa je delež opred-
metene narave - delovnih sredstev - v samem produktu
vedno večji, vsebuje posamezni produkt vedno večji
delež že opredmetene narave, delež živega dela kot
potentie profita pa je zato vedno manjši, se to lahko
kompenzira samo s stalno ekspanzijo produkcije in
investiranja kapitala v tista področja produkcije, kjer je
delež živega dela v samem produktu še vedno relativno
velik. Sama produkcija je menjava med človekom in
naravo, med delom in kapitalom, med variabilnim in
konstantnim kapitalom, medtem ko je menjava sama
samo odnos med različnimi razmerji konstantnega in
variabilnega kapitala, neekvivalenten odnos, ker so ra-
zlični pogoji samega opredmetenja, ki v sami menjavi
blaga niso vidni. Nekonvertibilnost blaga je samo izraz
nekonvertibilnosti med delom in kapitalom, v obstoje-
čih družbenih odnosih.
Kakšne scenarije nam ponujajo za izhod iz krize? Pu-
stimo spet družbeni praksi, da spregovori skozi občost
svojih reprezentantov, ki obenem tudi pokaže, kako le
ti pojmujejo naravo. »V izpolnjevanju obvez do tujine
mora priti v ospredje tudi naše znano domoljubje. Če
bo potrebno, bomo sekali tudi gozdove, samo da ne
ostanemo nikomur nič dolžni!« (N. Stojanovič, sekretar
predsedstva CK ZKJ). Gre torej za nekakšno, na glavo
obrnjeno, novo russujevstvo: »Nazaj k naravi!« Narava
kot nekaj izven človeške družbe bo kompenzirala ra-
zliko v pogojih lastnega opredmetenja, narava kot pred-
met brez odnosa opredmetenja, kot potencialno blago,
ki blago že je. Razlika v pogojih dela ni samo razlika v
razvoju delovnih sredstev. »Delovna sredstva niso samo
stopenjsko merilo razvoja človeške delovne sile, temveč
tudi pokazatelj družbenih razmerij, v katerih se dela.
»(K. Marx: Kapital 5. poglavje, Časopis za kritiko
znanosti str. 28) Izhod iz krize se seveda ne išče v
družbenih razmerjih, v katerih se dela, ker bi kakršno-
koli neverbalno iskanje rešitev postavilo pod vprašaj
časopis za kritiko znanosti/57/16
obstoječe »naravne« privilegije, ki so rezultat obstoje-
čih družbenih razmerij, zato se mora kriza rezrešiti
znotraj teh razmerij. Izhod iz krize se išče izven družbe,
v naravi, vendar je to, kot smo pokazali, možno samo v
ideoloških sferah, ker ima vsaka eksploatacija narave
družben značaj, ker je eksploatacija človekove narave,
njegove naravne dejavnosti.
In ker pri nas nimamo velikih količin nafte, niti velikih
količin strateških rud (z izjemo bakra), potem nam
konec koncev ostanejo gozdovi, oziroma les.
Vsem zaščitnikom okolja so se ob izjavi.tov. Stojano-
viča verjetno naježili lasje. Oglejmo si še enkrat nje-
govo izjavo malce pobliže. »Ce bo potrebno, bomo
sekali tudi gozdove, samo da ne ostanemo nikomur nič
dolžni.« Gozdove bomo sekali samo, če bo potrebno.
To bi lahko pomenilo, da zdaj gozdov sploh ne sekamo,
kar pa verjetno ni res. Ker jih tako ali tako sekamo,
potem najbrž ni mišljena ta »normalna« sečnja, pač pa
sečnja neke posebne vrste. Taka sečnja pa je bila po-
trebna pred nekaj stoletji in so jo prakticirali Benečani,
na kar nas danes spominjajo goli in opustošeni predeli
ob jadranski obali. Sečnja je pospešila erozijo, veter je
odnašal zemljo, spremenili so se klimatski pogoji... Za
Benečane seveda to ni bilo pomembno.
Vendar ne sprožimo alarma, še preden je začelo goreti.
»Če bo potrebno...« Gozdovi zaenkrat še niso pokli-
cani k svoji domoljubni dolžnosti, da na žrtveniku do-
movine amortizirajo probleme znotraj družbe. Kdo bo
stopil na njihovo mesto?
Obstaja še druga možnost, ki pa na žalost ekologistov ni
nič bolj rožnata. V razvitih področjih industrijskega
kapitalističnega produkcijskega načina se, deloma za-
radi pritiska ekoloških gibanj, predvsem pa, ker je
razvoj produkcijskih sil zaradi svojega značaj ogrozil
lastno eksistenco (če ne drugače sta potrebna čista voda
in čist zrak vsaj za produkcijo v ožjem smislu) uvaja t. i.
ekološka tehnologija. Nerazvita oz. manj razvita po-
dročja industrijskega produkcijskega načina imajo »na
srečo« še deležne rezerve, saj so kasneje vključile v
pospešen ritem industrializacije, zato jim je ostalo še
nekaj neoskrunjene narave, ki je lahko kompenzirajo.
Tako lahko svojo tehnološko inferiornost nadomeščajo
z relativnim zniževanjem produkcijskih stroškov (pač
ne bomo uvajali drugih ekoloških tehnologij). Spet bo
na videz plačala narava. In posledice?
»Leta 1979 je bilo v vsej državi le 39 mestnih naprav za
čiščenje odplak in 182 v industriji (a samo Reka ima
npr. 150 industrijskih obratov) in še od teh jih je zaradi
dragega vzdrževanja precej izključenih. V Sloveniji je
okrog 1000 km vodotokov 700 km zelo onesnaženih, a
ob suši še 4% čistih... Še naprej razvijamo umazano
industrijo in kršimo čl. 51. Zakona o vodah, po katerem
bi vse OZD morale redno nadzorovati količino in vse-
bino svojih odplak ter zagotoviti njihovo redno čišče-
nje. .. Sava vsebuje v vsakem litru povprečno 240 tisoč
bakterij in 9 mg raznih strupov. Ribam je potrebno
najmanj 3 mg kisika na liter vode, Sava pa ga vsebuje
povprečno manj od 1 mg. Ren slovi kot najbolj uma-
zana reka. Toda Sava je od Mosteca do Galdova še bolj
onesnažena«.
(M. Ružič, Biti ali ne biti, Prešernova družba, str.
125-125
Na Zahodu so v pogojih ekološke krize politično osve-
ščeni državljani organizirani v »Združenju zaskrbljenih
državljanov,« ki apelirajo na razum v imenu svojih
otrok in vnukov, ki bodo jutri ostali brez surovin,
energetskih virov in bodo živeli v popolnoma uničenem
in človeka nevrednem okolju. Razvoj sam je treba
ustaviti, kajti drvimo v neizogibni propad. Vprašanje
okolja se postavlja kot vprašanje morale. Naraščujoča
ekološko-politična zavest je vzporedna z begom iz ve-
dno bolj onesnaženih industrijskih predelov in je
obratno sorazmerno z (imaginarno) možnostjo bega v
naravo. Z moralne pozicije apelirajo na družbo kot
poosebljeno utelešenje razuma znotraj urejenega kaosa
in tako sebe postavljajo v fetišiziran položaj, žrtve, ki
jim hkrati daje moralni družbeni azil v zameno za azil v
Naravi. Interes države kot predstavnika kapitala se v
trenutku krize ujema z njihovim interesom, kapital se v
krizi mora ustaviti, da zajame sapo in se prestrukturira,
potem pa se začne ponoven proces ekspanzije. Pojavi se
tendenca k vrnitvi k naturalnemu gospodarstvu, ki se
kaže tudi v iskanju nekega pristnega sožitja z Naravo,
kar je spet navidezno prenašanje družbenih protislovij
na razmerje narava: družba.
Na koga apelirati v pogojih samoupravnega socialistič-
nega sistema, da se ustavi to samouničevanje? Mogoče
na »sistem«, ki je »v osnovi dober, samo uresničiti ga je
treba«? Torej naj se apelira na nekaj, kar hkrati že je
(je kot ideal) in obenem še ni kot praksa) - na samou-
pravni socialistični sistem. Če hočemo biti idealisti in
apelirati na tisto, kar je samo izdal, ali lahko apeliramo
na samoupravljanje v nekem obstoječem sistemu, kjer
samoupravljanje »še ni uresničeno«? Ker ni uresničeno,
nanj (na samoupravljanje) tudi ni moč apelirati, ekolo-
ški (in videli smo, da sam naziv ekološki ne pomeni
človekovega okolja, pač pa ravno nasprotno - človeka
samega) apel na samoupravljanje ni možen (oz. je
možen samo kot moralni apel,) možen je samo kot apel
v imenu in z mesta samoupravljanja samega kot pro-
dukcijskega odnosa, to pa pomeni poseganje obstoje-
čega sistema, ki vidi kulminacijsko točko pri reševanju
ekološke problematike v svojem produktu - člen 51.
Zakona o vodah. Problem je s stališča statusa quo že
rešila država (z zakonom o vodah) - nanjo torej tudi ni
mogoče apelirati, ker je protislovje že rešeno. Konec
koncev nam ostane le še to da s stališča države (zakona
o vodah) apeliramo na tiste, ki zakona ne spoštujejo. Na
koga torej? Na OZD, ki so prisiljene poslovati po logiki
kapitala - čim nižji stroški pridobivanja dohodka in čim
nižja vrednost produkta v nasprotju i ekološkim ravno-
težjem produkcije in ustvarjanjem uporabne vrednosti,
V »zaostrenih gospodarskih pogojih« je teža zakona te
logike še toliko težje breme za OZD, ki jim po porav-
navi obveznosti do družbe in obračunu produkcijskih
stroškov ostanejo v glavnem samo sredstva za izplačilo
osebnih dohodkov. Druga možnost obstaja v z zakonom
določenem zbiranju sredstev za odpravo posledic one-
snaževanja okolja. V ZDA je s tako državno interven-
cijo izpuhtelo neznano kam milijon dolarjev. V procesu
čiščenja okolja je kar tretjina sredstev ostala na filtrih
državnega aparata.
Protislovja naslovljena na državo tako perpetuirajo v
neskončnost. Država je zaradi svoje ideološke vloge
reprezentanta občih interesov prisiljena, da se kot pes
vrti v krogu in se lovi za rep. Če se za rep ujeme, ga
seveda ne odgrtene, pač pa besno hlasta po bolhah.
»Vozel ekološke krize se ne more presekati s papirna-
tim nožem. Kriza jene oddvojljiva od življenjskih pogo-
jev, ki so sistematsko določeni z obliko proizvodnje.«
Enzensberger: Kritika političke ekologije, Marksizam u
svetu,I. 1974 št. 3, str. 191
Meje proizvodnje so zaradi profita meje eksistence.
Individuum, ki je prisiljen prodajati svojo delovno silo
kot blago, ki je postavljen pred biti ali ne biti, je v
pogojih ekonomske krize družbe, naraščajoče brezpo-
selnosti in realnega padanja mezde še bolj neposredno
postavljen pod kolesje obstoječih mehanizmov, saj se
mu zmanjšuje njegova svoboda - svoboda tržne izbire.
Svojo delovno silo je prisiljen prodati ne glede na
pogoje akta prodaje, tako pogoje, v katerih si v obliki
odtujenega produkta odtujuje svoje delo in ki povzro-
čajo razne poklicne bolezni, ki hkrati s tem, ko mu
zagotavljajo producirajo tudi njegovo lastno ne-biva-
nje, njegov propad, kot tudi ne glede na pogoje me-
njave svoje delovne sile za mezdo. Pri izbiri bivalnega
okolja se je prisiljen ravnati po zakonitostih ponudbe in
povpraševanja, po katerih je bivalno okolje toliko ce-
nejše, kolikor slabše pogoje bivanja nudi, kolikor bolj
ogroža njegovo eksistenco.
Pred leti je v milanskem predmestju Saveso prišlo do
ekološke katastrofe in celo območje je postalo strupeno
in življenjsko nevarno. Vsi, ki so imeli dovolj finančnih
sredstev so pobrali šila in kopita in zbežali z zastruplje-
nega območja, cene stanovanj so izredno padle, kar je
kljub zastrupljenemu okolju in prepovedi oblasti spro-
žilo migracijo v obratni smeri. Nizka cena stanovanj je
dala velikemu številu ljudi možnost, da sploh kje stanu-
jejo.
Da bi individuum lahko eksistiral v pogojih, ki so si-
stemsko določeni z obliko proizvodnje, mora v obstoje-
čih pogojih producirati in obenem, ko producira, produ-
cirati svojo lastno neeksistenco, utaplja se v dreku, ki ga
je prisiljen proizvajati.
UDK: 338,124.4 : 628.5
Trgovinska kriza, ekologija
Andrej Klemene: Narava, okolje in ekonomska kriza
Trgovinska kriza ima tudi svoje ekološke posledice, ki
jih vse bolj občutijo tudi dežele v razvoju. Vendar nas
sam izraz ekologija zavede v pasiven odnos do proble-
matike; zamegli namreč dejstvo, da okolje ni nekaj
okoli nas, pač pa prostor naše eksistence. Meje produk-
cije zaradi profita so meje tega eksistenčnega prostora.
Eksploatacija se nam tako pokaže v dvojni podobi:
1.	Kot neposredna eksploatacija človekove narave.
2.	Kot uničevanje človeka zaradi eksploatacije okolja.
V praksi pa nastopa pojem narave v sprevrnjenih obli-
kah, ki abstrahirajo družbeni pomen narave. Nasprotje
med naravo in družbo je samo spekulativna konstruk-
cija, ki prikriva dejanska protislovja znotraj družbe.
Samo v taki luči se lahko kot »domoljubna« izkaže
težnja po povečani eksploataciji gozdov.
UDK: 338.124.4:628.5
Enconomic crisis, ecology
Andrej Klemene: Nature, Environment and Economic
Crisis
The economic crisis has ecological consequences as well
which the developing countries are also experiencing on
a growing scale. The very term Ecology will however
mislead into a passive stance to the problems concer-
ned; it conceals the true fact that environment is not
something that is around us but, rather, the very space
of our existence. The frontiers of production for profit
are the frontiers of this living space. Exploitation thus
appears in double form:
1.	As direct exploitation of human nature
2.	As destruction of man in the service of exploitation of
environment.
In practice the term Nature presents itself in perverted
forms which do not comprise the social implications of
nature. The contrast between nature and society is only
a speculative construction to hide the real contradic-
tions within society. Only through such perversion can
the promotion of an increased exploitation of forests be
made to appear »patriotic«.
ALTERNATIVE
CRIMINOLOGY
JOURNAL
nadaljevanje
6. Torej je učinek kazenskega prava, prav tako kot
njegove definicije, obrnjen od ljudi, katerih interese
vsiljuje in ščiti. Takšno izvajanje omogoča zelo selekti-
ven kazensko pravni sistem. Selektivno uporabo kazen-
skega prava proti tistim, ki so manj zaščiteni, lahko
prikažemo, če premislimo različna mesta, na katerih se
lahko oseba, ki je - ali za katero se misli, da je -
vpletena v kaznivo dejanje, izogne obsodbi.
Uradno prepoznavanje kaznivega dejanja
»Skrite številke« neprijavljenega kriminala smo že
omenili v povzetku nekega poročila avstralske raziskave
revščine. Vir, iz katerega je raziskava črpala, je bila
tabela V. Statističnega poročila št. 12 Oddelka za stati-
stiko in raziskavo kaznivih dejanj Novega Južnega Wa-
lesa. Če upoštevamo, kar se pogosto poudarja, da so
časopis za kritiko znanosti/57/17
zapori v takšni ali drugačni obliki potrebni za uspešno
obravnavanje prestopništva, je zanimivo, da se iz ome-
njenega poročila dà razbrati, da pride na vsak prijavljen
napad 13 neprijavljenih. Če bi takšno privatno proti-
družbeno vedenje v resnici uničevalo družbo in če bi
bilo vzdrževanje zaporniškega sistema naš edini branik,
bi morala družba zagotovo že davno propasti. Podobno
lahko ugotovimo, da bi bil porast števila prijavljenih
kaznivih dejanj v primeru, da bi vse sedanje zapornike
izpustili in bi ti spet zagrešili prav taka kazniva dejanja,
zaradi kakršnih so zaprti, zgolj marginalen. Dejansko ni
nikakršnega razloga za sklepanje, da bi oprostitev vseh
kaznjencev hkrati spremljalo večje povratništvo, kot če
bi bili izpuščeni pogojno po sedaj veljavnih zaporniških
pravilih ali po izteku kazni. Možno je, da bi bil porast
prestopništva, ki bi bil posledica oprostitve vseh kaz-
njencev, povsem minimalen.
Uradno prepoznavanje nekaterih kaznivih dejanj ni
odvisno od poročanja organom za izvrševanje zakonov,
ampak od njihovega neposrednega opazovanja kaznivih
dejanj.
Izpostavljenost
»Ljudje, ki se pogosto zadržujejo na javnih mestih, na
primer na cestah, v parkih itd. (ali so k temu prisiljeni),
so veliko bolj izpostavljeni policijski zaznavi in zaradi
tega tudi policijski dejavnosti.« Nova kriminologija
Taylorja Waltona in Younga, 1973).
Za ukrepe o javnih mestih Zakona o prekrških Novega
Južnega Walesa velja, da so definicije kazenskega prava
bolj ali manj razredno pristranske, a tudi pri izvajanju
so očitno primerno orodje za selektiven nadzor sumlji-
vih' ali ,deviantnih', ki se v resnici pogosto zatekajo na
javna mesta. Če povemo kar najbolj preprosto, pijan
človek, ki se opoteka iz hotela Wentworth ali iz katere
od (nezakonitih) igralnic, ki jih obiskujejo bogataši, le
redko vzbudi takšno zanimanje policije kot pijan črnec
v W'algettu ali pred hotelom Empress v Redfernu.
7.	Aretacija
Korak, ki sledi uradni prepoznavi kaznivega dejanja, je
odločitev policije za aretacijo. Ta odločitev je zelo
selektiven proces, odvisen od značilnosti situacije in
kaznivega dejanja. Zdi se, da v Avstraliji ni bila oprav-
ljena raziskava o diskretnosti aretacij. Wilson iz ZDA je
v svoji primerjalni študiji o ravnanju policije z osumlje-
nimi mladoletniki ugotovil, da je razmerje med belci in
črnci v številu aretiranih nihalo od 16% belih mladost-
nikov v vzhodnih mestih do 51% črnih mladostnikov v
zahodnih mestih«. (Bottomley, str. 52).
Wilson, Black in Reiss pravijo, »da je v nekaterih
ameriških mestih delež osumljenih črncev, ki jih areti-
rajo, 2-3-krat večji kot delež belih osumljencev, ki jih
doleti enaka usoda.« (Bottomley, str. 57). Na odločitev
za aretacijo in/ali posebno obravnavanje osebe v ambi-
valentni situaciji, še zlasti ko gre za majhne prestopke
ali prestopke, ki ne vključujejo večjega nasilja, lahko
vpliva jasno izraženo zavračanje, potencialnega obto-
ženca. Tako je Wastley v neki raziskavi o odnosu polici-
stov do uporabe sile pri aretaciji z intervjuji ugotovil, da
je večji del anketiranih navedel kot razlog za uporabo
sile nespoštljivo obnašanje »pametnjakovičev«, ki mi-
slijo, da vedo več, kot v resnici vedo, odgovarjajo ali
žalijo policista. (Cit. po Bottomley»: Decisions in the
Penal Process).
Podobno so bili v študiji Piliavina in Briarja anketirani
patruljni policisti mnenja, »da je obnašanje mladoletni-
kov poglavitni vzrok za 50-60% njihovega ravnanja.
(Bottomley, str. 53).
Visok odstotek aretacij med prvotnimi prebivalci in
mladino delavskega razreda v Avstraliji zaradi manjših
uličnih neredov in podobnih prestopkov dokazuje, da so
takšne empirične raziskave uporabne tudi v avstralskih
okoliščinah. Okoliščine, ki verjetno vplivajo na to, da se
policija odloči za aretacijo v primeru spornih manjših
nenasilnih prestopkov, vključujejo domnevni ,moralni
značaj', ,odnos' prestopnika, naključne domneve o
osumljenčevih osebnih lastnostih in že obstoječa karak-
teristika. Vsi ti dejavniki delujejo v prid prestopnikov iz
srednjega ali zgornjega razreda, ki so izobraženi, spretni
v govoru in premožni, sposobni, da se obrnejo na prav-
nega svetovalca, in povzročajo nesorazmerne neprijet-
nosti revnim, v izražanju nespretnim manjšinskim sku-
pinam.
Precej »uličnega« policijskega preudarka poteka na
podlagi grobih stereotipov. Kot pravi Skolnick: »Et-
nični stereotipi, kot je modus operandi prestopnikov,
postanejo del maneverskega prostora preiskave.« (Bot-
tomley, str. 55).
Samozadostna narava tega postopka je razvidna. Posle-
dica aretacij na osnovi policijskih stereotipov (npr.
črncev, dolgolase delavske mladine, etničnih manjšin)
je, da se še več policijskih sil napoti v domnevno proble-
matične predele, kar povzroči še večjo vpadljivost teh
tako stereotipiziranih ljudi in večjo verjetnost njihovih
nadaljnjih aretacij. Zdi se, da zvišana stopnja aretacij
potrjuje in hrani originalni stereotip. Skratka, pojavi se
»začarani krog samozadostnih domnev«. (Bottomley,
str. 58).
Seveda takšen postopek ni omejen na policijsko sfero,
zgolj na odločitev za aretacijo. Vse bolj se poudarja
raznovstna strategija v fazah {k>teka kazenskega po-
stopka in sojenja. Policija ter sodišča imajo pravico do
uradne nezaupljivosti, in tudi tukaj srečamo iste dejav-
nike. Goldman je v ZDA ugotovil, da »je bilo 34%
belih mladostnikov predanih sodišču za mladoletnike,
enako pa so ravnali kar s 65% aretiranih črncev. (Bot-
tomley, str. 66).
Kljub pomanjkanju avstralskih raziskav obstajajo ra-
zlogi za domnevo, da se podobno dogaja tudi v Avstra-
liji.
8.	Kavcija
Zavrnitev kavcije ali obtoženčeva nesposobnost, da bi
zbral denar in poravnal odobreno kavcijo, ima neposre-
dne posledice za verjetnost obsodbe in naravo kazni.
Poleg tega zavrnitev kavcije neposredno vpliva na to, da
bo osumljenec preživel določen čas v ječi že pred sodno
obravnavo, kar je bistvenega pomena na osebnem in
družbenem področju in terja resno opravičilo, tudi če ne
upoštevamo možnih učinkov na obtoženčevo poznejše
napredovanje skozi faze kazenskega postopka.
Študija angleškega notranjega ministrstva iz leta 1956
je pokazala, da so v Angliji obsodili na zaporno kazen
40% oseb, ki so prišle pred višja sodišča, potem ko so
poravnale kavcijo in preživele čas pred sodno obrav-
navo na prostosti, medtem ko so izrekli zaporno kazen
78% tistih, ki so preživeli čas pred sodno obravnavo v
zaporu. V obravnavah na mirovnih sodiščih je bilo na
zaporno kazen obsojenih 14% tistih, ki so poravnali
kavcijo, in 39% tistih, ki so bili pred sodbo zaprti.
Prevladujoč princip pri odločanju o tem, ali naj se
osumljencu odobri ali zavrne plačilo kavcije, naj bi bila
ocena, ali se bo obtoženec zglasil na sodni obravnavi,
vendar kriteriji, ki jih navadno upoštevajo, segajo daleč
preko tega. Dejavniki, kot so zakoreninjenost v skup-
nosti, finančni položaj, zmožnost, da osumljenec zbere
denar za kavcijo, in podobni pokazatelji 'videza' delu-
jejo v prid srednjim in višjim družbenim razredom in
oškodujejo revne, neosveščene in nezaposlene. S tem
nismo zadovoljni, v luči medsebojnega vpliva med od-
klonitvijo izpusta proti kavciji in dokončno razsodbo in
zaporno kaznijo pa je še bolj vznemirjujoče, da je
pogosto plačilo kavcije dovoljeno, a je za kavcijo dolo-
čena tako velika vsota, da je obtoženec ni zmožen
zbrati, in je kavcija dejansko de facto zavrnjena iz
ekonomskih razlogov.
Tako lahko sodišča zavzamejo navidezno human odnos
do izpusta proti kavciji, toda ker določajo vsote, ki
presegajo ekonomske zmožnosti obtožencev, jim to
možnost v bistvu odrekajo. Nesposobnost, da bi zbral
denar za plačilo kavcije, pomeni za obtoženca kazen
pred obsodbo. Ta položaj je drakoničen, kadar končna
kazen sploh ni zaporna. Ce je obtoženec zaprt že pred
sojenjem, nima dostopa do pravnih nasvetov, kar
zmanjšuje možnost ustreznega zagovora.
9. V sodni dvorani
V sodni dvorani se neenakost nadaljuje v enakem ob-
segu. V celotnem strukturalnem in jezikovnem aparatu
se že obstoječe nepravilnosti še povečujejo.
Pravno zastopstvo ni napredek na poti k humanemu
obravnavanju osumljencev na sodiščih, ampak je sploh
prvi pogoj zanj. Manifestaiivna nezadostnost obstoječih
programov pravne pomoči na mirovnih sodiščih, na
katerih se reši preko 90% kazenskih postopkov, spre-
minja povzdigovanje ideje o enakosti pred zakonom v
farso. Obtoženci, ki so revni, neizobraženi ali pripadniki
narodnostnih manjšin, so redkeje deležni ustreznega
pravnega zastopstva. Največkrat tudi niso dovolj izo-
braženi, da bi v celoti razumeli, kaj se dogaja v sodni
dvorani. Celo kadar je poskrbljeno za pravno pomoč,
dobi dodeljeni zagovornik v roke zapis pogovora z
osumljencem, ki se po navadi ne zaveda svojih osnovnih
zakonskih pravic.
Sodniki višjih sodišč so v glavnem iz srednjih in višjih
slojev družbe, če pa se že niso v njih rodili, preidejo
vanje takrat, ko zasedejo sodniško klop. Zadosten do-
kaz za to trditev nam nudijo dela Encela: Equality and
Authority, Melbourne 1970, str. 76; R. N. Douglassa:
Courts in the Political System, objavljeno v Melbourne
Journal of Politics, 1. zv. 1968, str. 47 in Eddyja Neu-
manna: The High Court of Australia: A Collective
Portrait 1903-1970, Priložnostna monografija št. 5,
Univerza v Sydneyu 1971.
Za mnoge mirovne sodnike to ne velja, vendar, kot
pravi Playford: »to ne vpliva na njihovo vlogo branilcev
obstoječe razporeditve moči.« (Čit. po delu Playforda
Who Rules Avstralia).
Očitno je, da so sodniki sprejeli družbene konvencije
srednjih in višjih slojev. Šolanje in tesna povezanost s
policijo jim zožujeta zorni kot. Kot pravi Buckley, »radi
sprejemajo vrednostne sodbe vladajoče skupine in ne-
kritično sprejemajo poročila policistov.« (Cit. po Play-
fordu, str. 141).
Skratka, tisti, ki so oškodovani v vseh fazah sodnega
postopka, le-tega in dogajanja v sodni dvorani ne vidijo
takšnega, kot v resnici je. Tako vsak branilec prestopni-
kov ve, da prestopnika iz srednjega sloja obravnavajo
kot prevzgojljivo deviantnega, in temu ustrezno se to-
liko bolj potrudijo, da bi mu poiskali ustrezno nadome-
stilo za zaporno kazen. Za sodstvo so pravi prestopniki
ljudje z dna družbene lestvice, 'družbeni neuspešneži*.
Enakovredno odmerjanje denarnih kazni brez ozira na
plačilno sposobnost, kot ga narekuje mit enakosti pred
zakonom, očitno deluje v škodo revnih. Odvetniki po-
gosto menijo, da se sodniki, ko nalagajo denarno kazen,
zavedajo, da je obtoženec ne bo mogel poravnati, in
računajo na zapor kot na končno sankcijo. Zaporna
kazen bi se, če bi bila naložena neposredno, lahko zdela
prestroga.
Posledice takšnega postopka in ponazoritev dejstva, da
breme zaporne kazni ponavadi nosijo reveži, najdemo v
dramatičnem odgovoru na parlamentarno vprašanje,
zastavljeno v sredo, 3. septembra 1975,
Gospod Mäher je vprašal: »Koliko ljudi so zaprli, ker
niso plačali denarne kazni, v vsakem od zadnjih petih
let?«
Odgovor:
197	0_4786
1971	_5746
1972	_5471
1973	_4333
197	4_ 3086
Hansardški zakonodajni zbor Novega Južnega Walesa,
sreda, 3. septembra 1976, prod. 105, št. 9).
Najbrž nobeno drugo dejstvo ne ponazarja in potrjuje
naše trditve tako brutalno kot dejstvo, da je bilo v
obdobju od 1970 do 1974 v zaporih Novega Južnega
Walesa 23.462 ljudi samo zaradi tega, ker niso porav-
nali denarnih kazni, ker so bili, če povemo z drugimi
besedami, revni. Mit o enakosti pred zakonom je raz-
krinkan. Spomnimo se na Shakespearjev odgovor na
»Poglej, kako te zasmehuje tvoja pravica, tat«, namreč
»Katera pravica in kdo je tat?«
10.	Zapor
Različno obravnavanje prestopnikov, ki temelji, na raz- |
redni delitvi, se prenaša celo v sam zaporniški sistem. |
Zaradi tega so revni, neizobraženi in manjšinskim sku-
pinam pripadajoči kaznjenci v zaporu največkrat odri-
njeni na rob, medtem ko imajo kaznjenci iz vrst umskih
in upravnih delavcev (tako imenovanih »belih ovratni- Î
kov«) celo v zaporu možnost, da izkoriščajo sistem v j
svoj prid in blagostanje.
Predpogoji za izobraževanje izven zapora so, na primer »
v malabarškem izobraževalnem centru (Malabar Trai- j
ning Centre), takšni, da ustrezajo kaznjencem, ki izha-
jajo iz srednjega ali višjega razreda, ne pa tudi kaznjen-
cem revnega izvora. Kaznjenci ne morejo študirati na
tehnični šoli, če nimajo zahtevane uradno priznane izo-
brazbe: šolskega, srednješolskega ali maturitetnega
spričevala. Tukaj gre za podatke, ki jih je v raziskavi
revščine predložil Bob Jewson.
Klasifikacijski postopek v zaporih je tak, da so sposob-
nosti in poklicna kvalifikacija ključni kriteriji, na pod-
lagi katerih odobravajo določene minimalne ugodnosti,
na primer opravljanje tečajev. Sleparski odvetniki in
drugi kaznjenci iz vrst umskih in upravnih delavcev
(White collar criminals) s terciarno kvalifikacijo na ta
način z lahkoto pridejo do nadaljnjih izobraževalnih
priložnosti (primerjaj številke iz Silwerwater Works g
Release Centre). Ne le, da si sodni postopek pogosto I
izbere za tarčo ljudi, ki so bili za izobrazbo prikrajšani, j-;
tudi institucijska struktura v zaporih je prirejena tako, g
da še slabša situacijo. Zaporniki, ki izhajajo iz delav-
skega razreda in so sposobni za terciarno izobraževanje,
so kaznovani, če poskušajo svoje znanje uporabiti na
političen način, da bi dosegli izboljšave življenjskih
pogojev in večje pravice zapornikov. Primer takšnega
kaznovanja je bilo obravnavanje Bretta Collinsa, zapor-
nika, člana PAG, ki so mu zaporniške oblasti preprečile
nadaljnje terciarno izobraževanje, ker je deloval pri
organiziranju zapornikov in jih seznanjal z raziskavo
zaporov in z možnostjo, da komisijo seznanijo s svojimi
težavami. To je le eden izmed najbolj kričečih primerov
o tem kako se v praksi na izobraževanje in druge
pravice gleda kot na privilegije, ki se jih lahko odreka
tako imenovanim težavnim ali domišljavim zaporni-
kom. Na voljo bi morale biti vsaj tiste izobraževalne
možnosti, ki lahko jetnikom olajšujejo njihov položaj.
Ironija se kaže v tem, da naj bi bila selektivni postopek
sodne prisile in indiskriminacijsko zatiranje po izjavah
pristojnih oblasti za zapornike koristna in rehabilita-
tivna.
11.	Zaključek
Prestopek je torej sestavljen iz:
a)	zakonodajne ali pravosodne definicije, ki nekatere
oblike ravnanja označuje kot protipravne, pri čemer je
definicija odvisna od policijskega postopka;
b)	dejanja, ki sodi ali naj bi sodilo v okvir te definicije;
c)	selekcije in postopka proti osebi, ki je dejanje zagre-
šila. Oboje izvedejo organi družbenega nadzora.
Trdimo, da je ta postopek naključen in v veliki meri
selektiven. Naključen, ker ne obstajajo nikakršne mo-
ralno socialne ali verske utemeljitve, ki bi ga opraviče-
vale, in selektiven, ker v praksi na jasno razviden način
deluje proti določenim skupinam, bolj natančno: proti
delavskemu razredu in nekaterim manjšinam.
Skupina, ki jo na ta način izberejo in obravnavajo kot
prestopniško, je majhna, nereprezentativna, v veliki
meri poljubno izbrana skupina, in torej družbi nič bolj
nevarna od katerekoli druge družbene skupine ali celo
občutno manj od določenih neprestopniških skupin.
Vendar jo uporabljajo za grešnega kozla, da bi prikazali
upravičenost obstoječe ureditve. Uporabljajo jo za po-
nazoritev grožnje odpusta z dela, družbene stagnacije,
ki mu sledi in je definirana kot protipravna. V tem
smislu primarna funkcija sodnega postopka ni nadzor
nad dejavnostjo določenih »prestopnikov«, temveč
nadzor nad vsem prebivalstvom, ki ga izvaja tako, da
zagotavlja kazenske oddelke, v katerih lahko izolirajo
in ponižajo izbrane grešne kozle v svarilo ostalim. »Ni
piramide uspeha brez sence neuspeha.« (Pearce, str, 17)
»Namen je ustvariti simbolično skupino, ki je fizično in
materialno degradirana, da bi zarisali obseg delovanju
aparata družbenega nadzora.« (Working Class Crimi-
nology in Critical Criminology, Routledge and Kegan
Paul 1975, str. 83).
Poleg tega družbena izolacija majhne skupine povzroča,
da se zmanjša razredna sovražnost v družbi, ki bi se
drugače lahko usmerila proti ljudem s statusom, močjo
in premoženjem. Jasno je, da se mnogo kaznivih dejanj
zgodi znotraj razreda. Mnoge žrtve tatvin in osebnega
nasilja so tudi same iz neprivilegiranih družbenih sku-
pin. Ko posveča pozornost nekaj posameznim tatovom,
se aparat družbenega nadzora odvrača od važnejših
vprašanj, denimo: zakaj so nekatere skupine vidno
oškodovane, zakaj obstaja tako neenaka porazdelitev
bogastva in imetja in kdo ima korist od ohranjevanja
takšnega sistema. Če bi se hoteli s temi vprašanji ukvar-
jati pošteno, bi morali obrniti pozornost od revnih in
oškodovanih storilcev kaznivih dejanj k družbeno vpliv-
nim prestopnikom, ki se okoriščajo z ohranjanjem ob-
stoječe ekonomsko-socialne in politične ureditve, struk-
turnih neenakosti ter neenake porazdelitve bogastva in
življenjskih možnosti.	prevedla: JANA UNUK
časopis za kritiko znanosti/57/18
PllMCSA
in strokovne dileme tretmana
v ..
piiTMOLOsimi
INSTITUCIJAH
Polona Matjan
Penalni zavodi so institucije posebnega družbenega po-
mena, ki so kljub družbenopolitičnim usmeritvam po-
družbljanja in odpiranja še vedno zelo zaprte in težko
dopuščajo občanom, da bi temeljiteje pogledali za nji-
hove zidove. Ne glede na omenjene novejše usmeritve,
po katerih naj bi tudi zavodi omogočali razvoj samou-
pravne ureditve, so večinoma totalne inštitucije, kjer je
življenje vsakega posameznika natančno v naprej dolo-
čeno in predvideno. K takšnemu funkcioniranju pripo-
more tudi izrazita vertikalna družbena mikrostruktura z
avtokratskim načinom vodenja.
K
Kazenski poboljševalni zavodi v SR Sloveniji so repu-
bliški upravni organi v sestavu Republiškega sekreta-
riata za pravosodje in upravo. So kazensko poboljše-
valni domovi in zapori. Zavodi so zaprti, polodprti in
odprti. Pri zaprtih zavodih so lahko polodprti in odprti
oddelki. Obsojenci, ki so obsojeni na zaporno kazen
daljšo od enega leta, jo prestajajo praviloma v kazen-
skih poboljševalnih domovih. Zapori so zaprti kazensko
poboljševalni zavodi, kjer se prestaja pripor, kazen z
zaporom do enega leta in zaporna kazen izrečena v
postopku za prekršek. V SR Sloveniji imamo centralni
KPD Dob pri Mirni za moške, KPD Ig pri Ljubljani za
ženske, Odprti KPD Rogoza Maribor, KPD za mlado-
letnike Celje in Zapore v Celju, Kopru, Mariboru,
Ljubljani ter Prevzgojni dom Radeče.
V	zadnjih leti opažamo v zavodih močan dotok strokov-
nih delavcev, s katerimi se veča želja po drugačnem,
bolj strokovnem delu in razdiranju obstoječe strukture.
Za skrb nad delom zavodov je določena Služba za
izvrševanje kazenskih sankcij pri RSPU, ki ima funkcijo
nadziranja in svetovanja. Delavci v skupini za svetova-
nje smo s strokovnimi delavci v zavodih mnogo razmiš-
ljali o tem, kako strokovno delo dvigniti na višji kvalita-
tivni nivo. Potrebno je poudariti, da smo pri prizadeva-
njih izboljšali strokovno delo v zavodih, zelo različno
uspešni. Različna uspešnost naših skupnih prizadevanj
je odvisna od velikosti zavoda, naravnanosti vodstva,
oddaljenosti in dostopnosti zavoda od urbanih naselij in
urejenosti prometnih zvez, števila strokovnih delavcev
in nenazadnje od njihove strokovne usposobljenosti in
osebnosti.
v
V	naših prizadevanjih smo trenutno največ dosegli v
KPD za ženske na Igu pri Ljubljani, kjer poteka po-
sebna akcijska raziskava, ki jo izvajamo delavci Službe
za izvrševanje kazenskih sankcij skupaj z osebjem
KPD. Med izvajanjem eksperimenta smo začeli razmiš-
ljati o temeljitejši reorganizaciji naših zavodov. Pri ek-
sperimentu smo izhajali iz teoretičnih izhodišč, ki opre-
deljujejo disocialnost kot zmanjšano sposobnost komu-
nikacije in pomanjkanje občutja povezanosti z ljudmi
(Sullivan, Fromm). Vsa tretmanska prizadevanja so
neuspešna, če ima vzgojno osebje v neformalnih skupi-
nah obsojencev opozicijo in ni med njimi nobene
ustrezne komunikacije. Ugotovili smo, da samo gomi-
ljenje strokovnih delavcev ne da zadostnih terapevtskih
učinkov, če se obenem ne spreminja tudi mikrostruk-
tura in način komunikacij. V nameščanju strokovnih
delavcev vidimo smisel le, če nimajo pasivne »dušebriž-
niške« vloge, ampak imajo tudi vpliv na obstoječo
strukturo in način delovanja zavoda.
I
Izhajajoč iz omenjenih predpostavk vodi razvoj sam po
sebi v socioterapevtske oblike dela. Izoblikovali smo
varianto nedirektivnega grupnega svetovanja v manjših
skupinah (Rogers) in kmalu smo priključili terapevtsko
skupnost. Sprva je bila vsebina usmerjena doživljenj-
sko, danes pa imajo skupine pomemben vpliv na organi-
zacijo življenja v zavodu, na dodeljevanje ugodnosti,
kaznovanje in oçlo predloge za pogojni odpust. Obe-
nem se je intenziviralo tudi individualno delo z obsojen-
kami.
P
Po dveh letih skupinskega dela smo ugotovili, da je
večina tradicionalnih grobosti in zaprtost zavoda odveč in
smo lahko večino obsojenk dali v odprti režim, s tem da
ima zavod še vedno zaprti oddelek, kjer pa je v pov-
prečju le dvajset odstotkov obsojenk. Posebej velja
poudariti, da delujeta tako odprti kot zaprti oddelek
pod isto streho, kar je ravno nasprotno tradicionalnim
kriterijem za kategorizacijo. Vse obsojenke so vklju-
čene skupaj v delo in vzgojne ter prostočasne dejavnosti
v zavodu. Pomembno je tudi to, da smo delo organizi-
rali brez škode za varnost in disciplino v zavodu.
Obsojenke preko skupin lahko vplivajo na hišni red
zavoda in na ta način smo odstranili mnogo zapovedi, ki
so v bistvu le prizadevale samospoštovanje obsojenk in
zmanjševale njihov občutek človeškega dostojanstva.
Večkrat se dogaja, da obsojenke oblikujejo na primer
za pogojni dopust mnogo strožja merila, kot pa to stori
osebje. Ugotavljamo, da je večina obsojenk zelo nave-
zana na skupino in predlagale so celo, da bi organizirali
klub odpuščenih obsojenk. Mnoge so, ki povedo, da sc
šele v zaporu prvič doživele občutek neke lastne vre-
dnosti. Ob takšnem delu ugotavljamo, daje osebnostne
zraslo tudi osebje.
O
Obsojenke iz zaprtega in odprtega oddelka so vključene
v skupine po principu heterogenosti. Na ta način je
omogočena živahna skupinska dinamika, ki jo vodje
skupin izkoriščajo za oblikovanje občutka povezanosti
in pripadnosti, pa tudi za doseganje uvidov in s tem
možnosti za korektivne spremembe pri obsojenkah. Po
našem mnenju manjše skupine prenesejo eno do dve
disocialni osebnosti še brez prevelikih težav pri razvi-
janju grupnih procesov. Pri obsojenkah iz odprtega
režima prihaja do znanega konformizma za ohranjanje
obstoječega statusa in ugotovili smo, da s heteroge-
nostjo tudi takšen konformizem lahko dovolj učinko-
vito razbijemo.
Pri uvajanju socioterapevtskih oblik dela se vloge
osebja zelo spreminjajo. Osebje se pojavlja vedno bolj
v funkciji usmerjevalcev in koordinatorjev in vedno
manj nadzornikov. Največja težava, ki jo imamo ob
uvajanju novih oblik dela, izhaja ravno iz sprejemanja
novih vlog osebja. Tu so prav gotovo najbolj prizadete
tradicionalne penološke strukture - pazniki, ki si težko
najdejo svoje mesto. Občasno se strah nakopiči prav v
vseh delavcih od vodstva navzdol, ker so posledice za to,
če se v zavodu nekaj močno nalomi, zelo jasne. Strah je
potrebno za ustrezno funkcioniranje sproti reducirati s
terapevtsko pomočjo osebja. To pomoč izvaja Služba za
izvrševanje kazenskih sankcij preko rednih oblik super-
vizije, brez katere po našem mnenju novi način dela ne
bi mogel biti izveden.
TJ
Ugotavljamo, da je ob novih metodah dela v resnici
prišlo do spremenjene komunikacije na vseh nivojih:
obsojenke med seboj, obsojenke - osebje, osebje -
služba na sekretariatu. Spremenjene komunikacije ni
mogoče pričakovati pri obsojenkah, če celoten sistem
komuniciranja te spremembe ne dopušča. Prepričani
smo, da je v dobro organizirani penološki instituciji z
intenzivnim skupinskim in individualnim delom možno
doseči pozitivne spremembe tako pri zavíxlskem vede-
nju kot tudi pri postinstitucionalnem, posebno če obso-
jenkam pomagamo najti že med prestajanjem kazni
referenčno skupino na prostosti.
Menimo, da je s še tako dobrim organiziranim in stro-
kovnim tretmanom možno v zavodu organizirati le
delno rehabilitacijo posameznika in da je le-ta v celoti
možna le na prostosti. Naše izkušnje kažejo, da sociote-
rapevtsko organiziran zapor k rehabilitaciji posamez-
nika lahko prispeva. Ob intenziviranju tretmana v za-
vodu smo izdelali tudi koncept postpenal nega tretmana,
ki vključuje tako širše družbenopolitične kot tudi stro-
kovne dejavnike in jih pritegne v sodelovanje že takoj
ob prihodu obsojenca v zavod. Pogosto bi bilo potrebno
začeto delo v zavodu nadaljevati na prostosti z ustrez-
nim terapevtskim pristopom oziroma svetovanjem. Po-
trebno je tudi intenzivirati delo s svojci, ki že sedaj
prihajajo pogosteje in sodelujejo z zavodom tesneje kot
prej ter se neredko čudijo spremenjenemu vedenju
njihovih sorodnic.
O
Ob izvajanju iškega eksperimenta smo prišli do novih
izhodišč za organizacijo zaporov nasploh. Menimo, da
so potrebni najmanj naslednji pogoji: majhna kapaci-
teta, ustrezno osebnostno stabilno in strokovno uspo-
sobljeno vodstvo, strokovno dobro usposobljeni de-
lavci, zagotovljena supervizija in ne nazadnje širša druž-
bena podpora. Reorganizacija zavodov mora, po našem
mnenju, upoštevati predvsem princip regionalnosti in
heterogenosti, kar pa predstavlja popolnoma drugačno
klasifikacijo z,avodov od obstoječe. Regionalnim usta-
novam bi priključili tudi obsojene mladoletnike iz re-
gije. Pri tem se izpostavi seveda tudi smiselnost in
koncept dosedanjega centralnega prevzgojnega doma.
časopis za kritiko znanosti/57/19
B H КМИГКЦДД
Friedrich
Engels
Osnutek zakona o prisilnem posojilu in njegova utemeljitev
Neue Rheinische Zeitung Nr. 56,26. julij 1848
Köln, 25. julij. Razvpit lopov blagoslovljene londonske
četrti St. Giles se je pojavil pred porotnim sodiščem.
Obtožen je bil, da je skrinjo nekega znanega stiskača iz
cityja olajšal za 2.000 funtov šterlingov.
»Moji gospodje porotniki,« je začel obtoženi, »ne bom
dolgo izkoriščal Vaše potrpežljivosti. Moj zagovor je
nacionalno-ekonomske narave in bo z besedami ekono-
mičen. Gospodu Crippsu sem vzel 2.000 funtov šterlin-
gov. Nič bolj gotovega od tega. Toda vzel sem privat-
niku, da bi dal ljudem. Kam je odšlo 2.000 funtov
šterlingov? Sem jih morda egoistično zadržal zase? Prei-
ščite moje žepe. Če najdete peni, Vam za četrtak pro-
dam svojo dušo. Teh 2.000 funtov, te najdete pri kro-
jaču, trgovcu (shopkeeper), v restavraciji itd. Kaj sem
torej naredil? 'Nekoristno ležeče vsote, ki jih je bilo
mogoče le s prisilnim posojilom' iztrgati skopuškemu
grobu, sem 'dal v obtok'. Bil sem agent cirkulacije in
cirkulacija je prvi pogoj nacionalnega bogastva. Gospo-
dje moji, Vi ste Angleži! Vi ste ekonomisti! Nacional-
nemu dobrotniku vendar ne boste sodili!«
Ekonomist iz St. Gilesa sedi v Vandiemenslandu (danes
Tasmanija, od 1803 do 1854 britanska kaznjenska ko-
lonija) in ima priliko razmišljati o slepi nehvaležnosti
svojih rojakov.
Vendar ni živel zaman. Njegovi principi tvorijo temelj
Hansemannovega prisilnega posojila.
»Dopustnost prisilnega posojila,« pravi Hansemann v
utemeljitvi tega ukrepa, »izhaja iz trdno utemeljene
predpostavke, da velik del gotovine v manjših ali večjih
vsotah nekoristno leži v rokah privatnih oseb in ga
lahko samo prisilno posojilo spravi, v obtok.«
Če kapital použijete, ga spravite v obtok. .Če ga ne
spravite v obtok, ga použije država, da bi ga spravila v
obtok.
Bombažni tovarnar zaposluje npr. 100 delavcev.
Dnevno plača vsakemu od njih 9 srebrnih grošev.
Dnevno torej potuje 900 srebrnih grošev oz. 30 tolarjev
delavcem v žep in iz delavskih žepov v žepe trgovca
(epiciers), lastnika stanovanja, čevljarja, krojača itd. To
potovanje 30 tolarjev se imenuje njihov obtok. Od
trenutka, ko lahko tovarnar svojo bombaževino proda
samo še z izgubo ali je sploh ne more prodati, preneha
producirati, ne zaposluje več delavcev in s prenehanjem
produkcije se preneha tudi potovanje 30 tolarjev, pre-
kine se obtok. Obtok bomo vzpostavili na silo! vzklika
Hansemann. Zakaj tovarnar sploh pušča svoj denar
nekoristno ležati? Zakaj ga ne pusti krožiti? Kadar je
lepo vreme, kroži na prostem mnogo ljudi. Hansemann
žene te ljudi na prosto, jih sili h kroženju, da bi vzposta-
vil lepo vreme. Veliki vremenski umetnik!
Ministrska in komercialna kriza ropata obresti kapitalu
meščanske družbe. Država ji pomaga spet na noge, ko
odvzame tudi kapital.
Žid Pinto, slavni borzni špekulant 18. stoletja, v svoji
knjigi o »obtoku« priporoča borzno špekuliranje.
Borzno špekuliranje sicer ne producira, vendar pospe-
šuje obtok, pretok bogastva iz enega žepa v drugega.
Hansemann spreminja državno blagajno v ruleto, na
kateri kroži premoženje državljanov. Hansemann-
Pinto!
V	»utemeljitvi« k »zakonu o prisilnem posojilu« trči
zdaj Hansemann na veliko težavo. Zakaj prostovoljno
posojilo ni prineslo potrebnih vsot?
Saj je vendar znano »brezpogojno zaupanje«, ki ga
uživa zdajšnja vlada. Znan je zanesenjaški patriotizem
velike buržoazije, ki se ne pritožuje čez nič drugega,
kakor čez to, da nekateri predrzni rovarji ne delijo
njenega vdanega zaupanja. Saj so vendar znani naslovi
zvestih po vseh provincah. In kljub »vsemu temu in
vsemu temu« je Hansemann prisiljen poetično prosto-
voljno posojilo spremeniti v prozaično prisilnega!
V	diisseldorfskem vladnem okrožju so npr. plemiči pri-
spevali 4.000 tolarjev, oficirji 900 tolarjev - in kje vlada
večje zaupanje kakor med plemiči in oficirji v diissel-
dorfskem vladnem okrožju? Da sploh ne govorimo o
prispevkih prinčev iz kraljeve hiše!
Naj nam Hansemann razloži fenomen.
»Prostovoljni prispevki so doslej prihajali le skromno.
To gre pač pripisati manj pomanjkanju zaupanja v naše
stanove, kot pa negotovosti o dejanski potrebi države, s
tem ko se je menilo, da se bo smelo počakati, ali in v
tolikšni meri se želi izkoristiti denarno moč naro^g. Na
tej okoliščini temelji upanje, da bo vsakdo prostovoljno
prispeval po svojih močeh, brž ko mu bo prispevna
obveznost prikazana kot neizogibna nujnost.«
Država v največjih stiskah apelira na patriotizem. Naj-
vludneje prosi patriotizem, naj na oltar domovine položi
15 milijonov tolarjev, in sicer nikakor ne kot darilo,
temveč le kot prostovoljno posojilo. Človek ima naj-
večje zaupanje v državo, vendar ostaja gluh ob njenem
kriku na pomoč! Človek se žal nahaja v takšni «negoto-
vosti« o »resničnih potrebah države«, da se v največjih
duševnih mukah začasno odloči, da državi ne bo dal
prav nič. Človek ima sicer največje zaupanje v državno
oblast in častivredna državna oblast trdi, da država
potrebuje 15 milijonov. Ravno iz zaupanja človek zago-
tavljanju državne oblasti ne zaupa, njeno vpitje po 15
milijonih ima mnogo bolj za čisto igračkanje.
Znana je zgodba o tistem korenjaškem Pennsylvanijcu,
ki ni svojim prijateljem nikoli posodil dolarja. Imel je
takšno zaupanje v njihov urejeni način življenja, njiho-
vemu podjetju je podaril takšen kredit, da do svoje
smrtne ure ni dosegel »gotovosti«, ali imajo »dejansko
potrebo« po dolarju. V njihovih silovitih zahtevah je
videl le preskušanje svojega zaupanja, in zaupanje
moža je bilo neomajno.
Pruska državna oblast meni, da je vsa država poseljena s
Pennsylvania.
Toda gospod Hansemann si pojasnjuje nenavadni poli-
tično-ekonomski fenomen še z neko drugo posebno
»okoliščino«.
Narod ne prispeva prostovoljno, »ker je verjel, da bo
smel počakati, ali in v kolikšni meri se želi izkoristiti
njegovo denarno moč.« Z drugimi besedami: nihče ni
plačal prostovoljno, ker je vsakdo čakal, ali in v kolikšni
meri bo prisiljen k plačevanju. Previdni patriotizem!
Zelo zapleteno zaupanje! Na tej »okoliščini« torej, da
za modrooko sangviničnim prostovoljnim posojilom
stoji zdaj temnogledo hipohondrično prisilno posojilo,
»utemeljuje« gospod Hansemann »upanje, da bo
vsakdo prostovoljno prispeval po svojih močeh.« Tudi
najbolj zakrknjen dvomljivec se je moral znebiti nego-
tovosti in se prepričati, da gre državni oblasti z njenimi
potrebami po denarju dejansko zares, in vse zlo je bilo
vendar, kot smo videli, samo v tej mučni negotovosti.
Če ne daste, vam bo vzeto, in jemanje tako vam kot
nam ne dela težav. Upamo torej, da vaše zaupanje
opušča sv@j prenapeti način in se namesto z voModone-
čimi frazami izraža s polnozvenečimi tolarji Est-ce
clair? (Je to jasno?)
Tako zelo torej gospod Hansemann utemeljuje »upa-
nja« na tej »okoliščini«, tako je tuhtajoča čud njegovih
Pennsylvanijcev vendarle okužila njega samega, in čuti
se prisiljenega ogledovati se po še močnejših spodbuje-
valcih zaupanja. Zaupanje je sicer tu, vendar noče ven.
Potrebuje spodbujevalo, da bi ga pognalo iz latentnega
stanja.
»Da pa bi za prostovoljno udeležbo ustvarili še moč-
nejšo spodbudo,« (kot je pričakovanje prisilnega poso-
jila),« je (v) 1. paragrafu načrtovano obrestovanje po-
sojila do 3 1/3 odstotka ter puščen odprt termin« (do
prvega oktobra), »do katerega naj se še sprejemajo
prostovoljna posojila do 5 odstotkov.«
Gospod Hansemann torej postavi na prostovoljno po-
sojilo 1 2/3 odstotno premijo, in zdaj se bo patriotizem
kar raztopil, skrinje bodo poskočile in zlati potoki zau-
panja bodo lili v državno blagajno.
Gospodu Hansemannu se zdi seveda »primerno«, da se
velikim ljudem plača 1 2/3 odstotka več kakor malim, ki
si dajo le s silo odvzeti, česar ne morejo pogrešati.
Zaradi svojih manj udobnih premoženjskih okoliščin
bodo vrhu tega za kazen plačevali še pritožne stroške.
Tako se izpolnjuje biblijski rek. Kdor ima, mu bo dano.
Kdor nima, mu bo vzeto.
Neue Rheinische Zeitung Nr. 60, 30. julij 1848
Köln, 29. julij. Kakor nekoč Peel za žitno carino tako je
Hansemann-Pinto odkril »drsečo skalo« za neprosto-
voljni patriotizem.
»Kar zadeva število odstotkov za prispevno obveznost,«
pravi naš Hansemann v svoji utemeljitvi, »je sprejeta
progresivna skala, ker očitno zmožnost priskrbeti denar
raste v aritmetičnem razmerju s premoženjskim zne-
skom.«
S premoženjem raste zmožnost priskrbeti denar. Z dru-
gimi besedami: v meri, v kateri ima človek na razpolago
več denarja, ima človek na razpolago več denarja. Do tu
nič pravilnejšega. Da pa zmožnost priskrbeti denar raste
le v artimetičnem razmerju, tudi če so različni premo-
ženjski zneski v geometričnem razmerju - to je Hanse-
mannovo odkritje, ki mu mora med zanamci zagotoviti
večjo slavo kot Malthusu stavek, da življenjska sredstva
rastejo le v aritmeričnem razmerju, medtem ko prebi-
valstvo narašča v geometričnem.
Če so torej npr. različni premoženjski zneski v medse-
bojnem razmerju kakor
1, 2, 4, 8, 16, 32, 64, 128, 256, 512,
tedaj po odkritju gospoda Hansemanna zmožnost pri-
skrbeti denar raste kakor
1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10.
Kljub navidezni rasti prispevne obveznosti torej po
našem ekonomistu zmožnost prispevati denar pojema v
isti meri, v kateri se povečuje premoženje.
V neki Cervantesovi noveli najdemo največjega špan-
skega finančnika v norišnici. Mož je bil odkril, da naj bi
bil španski državni dolg izničen, brž ko
»bi cortez sprejel zakon, da naj bi bili vsi vazali od 14.
do 60. leta obvezani Njegovemu Veličanstvu en dan v
mesecu postiti se ob vodi in kruhu in sicer na poljubno
izbran in določen dan. Izdatek pa, ki bi se bil sicer na ta
dan potrošil za sadje, zelenjavo, mesne jedi, ribe, vina,
jajca in stročnice, naj se oceni v denarju in pod kaznijo
krive prisege odpravi Njegovemu Veličanstvu, ne da bi
izpadel en sam belič.«
Hansemann skrajša postopek. Vse svoje Špance, ki
imajo letni dohodek 400 tolarjev, je pozval, naj odkri-
jejo v letu dan, na katerega lahko pogrešajo 20 tolarjev.
Male (ljudi) je pozval, naj se, drseči skali primerno, za
približno 40 dni vzdržijo vsakršne potrošnje. Če med
avgustom in septembrom ne najdejo 20 tolarjev, jih bo
oktobra iskal sodni izvrševalec po besedah: Iščite, pa
boste našli.
Sledimo dalje »utemeljitvam«, ki nam jih poverja pru-
ski nagajivec.
»Vsak dohodek,« nas pouči, »iz obrti v najširšem smislu
besede, torej ne glede na to, ali se od njega plačuje
obrtni davek, recimo dohodek zdravnikov, advokatov,
lahko pride v poštev šele po odbitku obratnih izdatkov,
vključno z obrestmi na dolgove, ker se samo na ta način
najde čisti dohodek. Iz istega razloga je moral biti iz
zahteve izvzet obrtniški obratni kapital, kolikor znaša
posojilni prispevek, izračunan po dohodku, kakor po
obratnem kapitalu.«
Nous marchons de surprise en surprise. (Korakamo od
presenečenja k presenečenju.) Dohodek more priti v
poštev samo po odbitku obratnega kapitala, kajti pri-
silno posojilo ne more biti in naj bo nič drugega kot
izredna oblika davka na dohodek. In obratni stroški
spadajo k dohodku industrialca tako malo, kot pripa-
dajo deblo in korenine drevesa njegovim sadovom. Iz
tega razloga, torej ker naj bo obdavčen zgolj dohodek,
ne pa obratni kapital, je obdavčen ravno obratni kapital
in ne dohodek, če se zdi prvi način fisku donosnejši.
Gospodu Hansemannu je torej popolnoma vseeno, »na
kakšen način se najde čisti dohodek«. Kar išče, je, »na
kakšen način se da najti največji dohodek« za fisk.
Gospod Hansemann, ki se loteva samega obratnega
časopis za kritiko znanosti/57/20
kapitala, je podoben divjaku, ki podre drevo, da bi
prišel do njegovih sadežev.
»Če torej znaša« (9. čl. zakonskega osnutka) »glede na
obrtni obratni kapital odmerjena posojilna udeležba več
kot glede na desetkratni znesek dohodka, nastopi prvi
način cenitve« in se torej »zahteva« sam »obrtni obratni
kapital«.
Kadarkoli se torej fisku zljubi. lahko vzame za osnovo
premoženje namesto dohodka.
Ljudstvo zahteva, da se pregleda misteriozna pruska
državna blagajna. Ministrstvo za delo odgovarja na to
netaktno zahtevo s pridržkom, da si pozorno ogleda vse
poslovne knjige in prevzame inventar premoženjskega
stanja vseh svojih pripadnikov. Ustavna era se v Prusiji
ne začenja s tem, da se da državno premoženje kontroli-
rati ljudstvu, temveč ljudsko premoženje državi, da se s
tem na stežaj odpre vrata naj nesramne jšemu vmešava-
nju birokracije v civilno občevanje in privatna razmerja.
V	Belgiji se je država prav tako zatekla k prisilnemu
posojilu, vendar se je skromno držala davčnega registra
in hipotečnih knjig, razpoložljivih javnih dokumentov.
Ministrstvo za delo nasprotno preigrava špartanstvo iz
pruske armade v prusko nacionalno ekonomijo.
V	svojih »utemeljitvah« poskuša sicer Hansemann po-
tolažiti meščana z vsakovrstnimi milimi besedami in
prijateljskimi očitki.
»Osnovna razdelitev posojila,« mu prišepetava, » je
samoocenitev.« Izogne se vsemu »sovražnemu«.
»Zahtevano ne bo niti sumarno navajanje posameznih
delov premoženja... Za preverjanje samoocenitev po-
stavljena okrožna komisija naj po poti prijateljskega,
očitka pozove k primerni udeležbi in šele, če je ta pot
neuspešna, oceni znesek. Proti tej odločitvi je možen
priziv za okrožno komisijo itd.«
Samoocenitev! Niti sumarno navajanje posameznih de-
lov premoženja! Prijateljski očitek! Priziv!
Reci, kaj še hočeš več?
Začnimo ravno s koncem, s prizivom.
16. člen določa:
»Zaplemba sledi ne glede na vloženi priziv v določenih
rokih, s pridržkom povračila, kolikor se ugotovi uteme-
ljenost priziva.«
Torej najprej eksekucija kljub prizivu, zatem utemelji-
tev kljub eksekuciji!
Še več! .
S prizivom povzročeni »stroški bremenijo rekurenta, če
je njegov priziv povsem ali delno zavrnjen, in se po
potrebi izterjajo eksekutivno.« (19. čl.) Kdor pozna
ekonomsko nemožnost eksaktne premoženjske cenitve,
vidi na prvi pogled, da je priziv vedno moč delno
zavrniti, rekurent je torej vsakokrat oškodovan. Priziv
je torej lahko, kakršen hoče, globa je njegova neraz-
družljiva senca. Vse spoštovanje prizivu!
Od priziva, konca, gremo nazaj k začetku, samooceni-
tvi.
Zdi se, da se gospod Hansemann ne boji, da bi se
njegovi špartanci sami precenili nerazdružljiva.
Po 13. čl. tvori »samonapoved prispevnih obveznikov
osnovo za porazdelitev posojil.« Arhitektonika gospoda
Hansemanna je takšna, da iz temeljev njegove stavbe
nikakor ni moč sklepati na njene nadaljnje obrise.
Ali mnogo bolj »samonapoved«, ki naj jo v obliki
»izjave« gospod »finančni minister ali po njegovem
naročilu okrožna vlada izroči določenim uslužbencem«
- ta osnova je zdaj globlje utemeljena. Po 14. čl. »se za
preverjanje oddanih izjav sestane ena ali več komisij,
katerih predsednike kakor siceršnje člane v številu naj-
manj pet imenuje finančni minister ali urad, ki mu to on
naroči.« Imenovanje finančnega ministra ali urada, ki
mu to on naroči, tvori torej pravo osnovo preverjanja.
Če se samoocenitev razlikuje od »sodbe« te okrožne ali
mestne komisije, ki jo imenuje finančni minister, se
»samoocenjevalca« pozove, naj da izjavo (15. čl.). Zdaj
lahko on izjavo da ali ne da, gre za to, ali le-ta komisija,
ki jo imenuje finančni minister, »zadošča«. Če ne zado-
šča, »komisija po lastni oceni določi prispevek in o tem
obvesti prispevnega obveznika.«
Najprej se prispevni obveznik sam oceni in o tem obve-
sti uradnika. Nato oceni uradnik in o tem obvesti pri-
spevnega obveznika. Kaj je nastalo iz »samooeenitve?«
Osnova je šla po zlo. Medtem pa, ko je samoocenitev
nudila le povod za težavno »preverjanje« obveznika, se
tuja ocenitev takoj sprevrže v eksekucijo. 16. čl. namreč
odreja:
»Obravnave okrožnih (mestnih) komisij je treba izročiti
okrožni vladi, ki mora potem takoj določiti vloge poso-
jilnih zneskov in jih odpraviti dotičnim blagajnam za
izterjevanje - v sili z eksekucijo - po predpisih, ki
veljajo za (...) davke.«
Videli smo že, da pri prizivih ni vse »cvet«. Prizivna pot
skriva tudi trne.
Prvič. Okrožno komisijo, ki preverja prizive, se obli-
kuje iz poslancev ki so jih po zakonu z dne 8. aprila
1848 izvolili voljeni volilni možje itd.
Toda vsa država je pred prisilnim posojilom razpadla v
dva sovražna tabora, v tabor upornih in tabor dobrohot-
nih, katerih oddanega ali ponujenega prispevka
okrožna komisija ni grajala. Poslanci smejo biti izvo-
ljeni samo iz tabora dobrohotnih (17. čl.).
Drugič. »Predsedstvo vodi komisar, ki ga imenuje fi-
nančni minister in ki mu je lahko za nasvete dodeljen
uradnik.« (18. čl.)
Tretjič. »Okrožna komisija je pooblaščena, da odredi
posebno ocenitev premoženja ali dohodka in v ta na-
men sprejme vrednostne takse ali dobi na vpogled
poslovne knjige. Če ta sredstva ne zadostujejo, je mo-
goče od rekurenta zahtevati zagotovitev z veljavnostjo
prisege.« (19. čl.)
Kdor se torej »ocenitvam« uradnikov, ki jih imenuje
finančni minister, ne vda brez pomisleka - bo moral
morda za kazen razkriti vse svoje premoženjske raz-
mere dvema birokratoma in 15 konkurentom. Trnjeva
pot priziva! Hansemann se torej roga samo svoji pu-
bliki, ko v utemeljitvah pravi:
»Osnovna porazdelitev posojila je samoocenitev. Da pa
bi se te na noben način ne bi delale sovražno, sploh ni
potrebno sumarično navajanje posameznih delov pre-
moženja.«
Kazen za »krivoprisežnika« Cervantesovega izdelovalca
projektov niti v projektu ministrstva za delo ne manjka.
Namesto da se je mučil s svojimi navideznimi utemelji-
tvami, bi naš Hansemman storil bolje, če bi dejal z
možem iz komedije:
»Kako hočete, naj plačam stare dolgove , in naredim
nove, če mi ne posodite denarja?«
V tem trenutku pa, ko poskuša Prusija v korist svojih
posebnih interesov izdati Nemčijo in se upreti centralni
oblasti, je dolžnost vsakega patriota, da za prisilno
posojilo prostovoljno ne prispeva nobene pare. Samo z
dosledno odrezanostjo od življenjskih sredstev je lahko
Prusijo prisiliti, da se vda Nemčiji,
prevedla: Mojca Dobnikar

Milan Balažic
Uveljavljanje zgodovinskega procesa samoupravne de-
mokracije, ki je zajet v alternativi interesnega in mnenj-
skega pluralizma kot specifični obliki realizacije Marxove
»asociacije svobodnih proizvajalcev« oziroma svobodne
družbe samoupravijalcev, je šele na začetku svoje poti.
Negacija petrificiranih oblik državnega socializma obe-
nem z obvladovanjem tehnobirokratskih možnosti ra-
zvoja preko odtujenih centrov ekonomske, finančne in
državne moči, je formalno deklarirano z integralnim
sistemom, v katerega delovni človek odloča o pogojih in
rezultatih svojega dela ter upravlja z družbo. Pluralizem
družbenih interesov se seveda odraža tudi v sferi zavesti
in se kaže kot »pluralizem idejne, znanstvene ter poli-
tične misli«, kot izraz »gibanja družbene zavesti«. In
kot tak je tudi »organski del demokratičnega odločanja
samoupravnih subjektov«.1
Kardeljevska »diferencirano organizirana socialistična
zavest« nosi v sebi vsekakor imperativ, da vse interese,
ki vznikajo na različnih področjih družbenega življenja,
ni nujno avtomatično prevajati v sfero politike, kajti
integralni sistem samoupravljanja omogoča neposredno
usklajevanje in reševanje interesov z metodo samou-
pravnega sporazumevanja. V družbenopolitično struk-
turirani skupnosti pluralizem protislovnih interesov, ki
se pojavlja v vseh oblikah družbene zavest, od poli-
tično-pravne, moralne, znanstvene do umetniške in filo-
zofske, temelji na boju mnenj, soočanju stališč in inter-
esov ter na permanentni kritiki družbene prakse. Prava
iluzija je, da je mogoče konfliktne interese nekako
pomiriti in družbo spremeniti v nekonfliktno, identično,
interesno nediferencirano, harmonično strukturo z eno-
vito zavestjo in enotnim javnim mnenjem.
Mnenjski pluralizem je komplementarni del artikulacije
stališč in interesov temeljne samoupravne ravnine, ki se
preliva po institucionalnih in ncinstitucionalnih kanalih,
javno mnenje pa ni nič drugega kot izraz interesov
razredov, slojev, skupin in drugih družbenih segmentov,
ki realno esksistirajo v družbi. Jugoslovanska federacija
je skupnost z ekstremno diferenciranostjo interesov.
Njihove najpomembnejše vzroke najdemo v neenako-
merni gospodarski razvitosti in na njej temelječi kul-
turni, verski, nacionalni in socialni diferenciaciji. Ker pa
je družbeni dejanskosti še vedno čutiti dokaj relevatne
ostanke industrijske nerazvitosti in pečat polpretekle
nedemokratične parlamentarnosti, se pojavlja država
kot arbiter, ki z močjo oblasti rešuje interesne konflikte,
producira že prej omenjene odtujene centre moči, duši
samoupravno demokracijo in vsiljuje svoj posebni in-
teres kot splošni interes.
Tako se sredi razvoja samoupravnih socialističnih odno-
sov struktura približuje farsi meščanske repezentance
javnosti, ki jo glede na ekonomsko in politično moč
sestavlja ozek krog velikih lastnikov, tehnobirokratske
elite in vojaško-politične oligarhije. Ta javnost si prila-
šča pravico do artikulacije mnenja delavskega razreda
in drugih depriviligiranih slojev, nadzor pa poteka prek
državnega in političnega stroja, prek sistema oligopol-
nih interesnih skupin in multinacionalnih družb, pa tudi
prek sistema ncinstitucionalnih mehanizmov kot so
množična občila, vzgojni sistem, cerkev in druga sred-
stva integralnega ideološkega in socializacijskega si-
stema. Liberalni model meščanske javnosti zasebnikov
kot avtonomne, kritične, rezonirajoče javnosti, ki stopa
v interakcijo z vlado, se preobrača v sredstvo vladajo-
čega razreda in države za ohranjanje oblasti zasebnega
in državnega kapitala ter politične oligarhije.
Ker gre pri javnem mnenju vedno za razredno determi-
niranost. ki sloni na razrednem značaju političnega si-
stema, gre pri samoupravni javnosti za bistveno drugačno
javnost: za javnost, ki jo sestavljajo delovni ljudje in
občani, ki združeni v svoje temeljne samoupravne orga-
nizacije in skupnosti neposredno svoja stališča in inter-
ese, tako v sferi dela kot v sferi oblasti. Zato mnenjski
pluralizem ni neka abstraktna struktura, temveč odraz
ostankov antagonističnih razrednih nasprotij, s tem da
eksponenti oblasti ne morejo imeti nobenega poseb-
nega interesa, ločenega od interesa delavskega razreda;
prav tako pa javno mnenje, glede na svoje delavsko
razredno bistvo, ne more imeti značaja politične opozi-
cije, kot je to v meščanski strukturi javnosti.
Marx v »Kritiki Heglove filozofije državnega prava«
zavre Heglovo pojmovanje javnega mnenja, za kate-
rega najde le izraz »empirična splošnost pogledov in
misli mnogih« ter kritizira postopke, s katerimi Hegel
idealizira birokracijo in empirizira javno zavest. Nada-
lje ugotavlja, da je kritična javnost birokraciji nevarna,
ker ruši njeno misterioznost in moč, je torej nega-
časopis za kritiko znanosti/57/21
tivni korelat birokracije. Pri tem gre za to, da se sporoča
publiki dejanski predmet, in sicer dejanski publiki,
sredstvo za dosego tega cilja pa, je svobodni tisk,
»oblast, pred katero izginja razlika med upravo in ti-
stimi, s katerimi upravlja«.2 Svobodni tisk je produkt
javnega menja in obenem sam javno mnenje, zato se
Marx zavzema za popolno odpravo vsake cenzure, ra-
zen v okoliščinah uradne cenzure, ki jo je potrebno
cenzurirati z ljudskim tiskom kot cenzuro vladnega
tiska, katerega vsebina so vladne manipulacije.
V	protiutež vladavini birokratske samovolje, pasivne
pokorščine, vere v avtoriteto, je treba postaviti načelo,
da vsak, ki se uči pisati in brati, tudi sme pisati in brati,
saj je svoboda splošna dobrina, pogoj zanjo pa je svo-
boda tiska: »Svobodni tisk je povsod odprto oko ljud-
skega duha, utelešeno zaupanje ljudstva v samega sebe,
govoreča vez, ki povezuje posameznika z državo in
svetom, utelešena kultura, ki materialne boje spreminja
v duhovne boje in idealizira njihovo grobo materialno
obliko ... Tisk ni nič drugega in ne sme biti nič drugega
kakor glasno, seveda često strastno ter v izražanju preti-
ravajoče in napačno dnevno mišljenje ter čutenje ka-
kega res kot ljudstvo mislečega ljudstva«.3
Medtem ko ima marksovsko koncipirana javnost torej
zakonodajno in kontrolno funkcijo, pa Lenin tematizira
tisk v vlogi kolektivnega propagandista in agitatorja
socialističnih idej ter organizatorja partije, kot kritično,
polemično, vseljudsko javno tribuno, ki omogoča vsem
»sposobnim in pripravljenim« kritičnim duhovom, da
razgaljajo obstoječo družbeno ureditev. Funkcija tiska
je po Leninu v povezovanju članstva revolucionarne
partije oziroma delavskega gibanja, to funkcijo hori-
zontalne politične komunikacije pa lahko opravlja Je
»avtonomno uredništvo«, ki je samostojno v odnosu do
partijskih komitejev.
Leninove koncepcije tiska vsekakor ne smemo enačiti s
poznejšimi stalinskimi vulgarizacijami, ki so vlogo tiska
zreducirale na transmisijsko-propagandno dejavnost.
Če govorimo o neki leninski koncepciji tiska, ne mo-
remo prezreti aktualnosti ideje o tisku kot reprezen-
tantu interesov široke javnosti delovnih množic, nosilcu
javne kritike družbe, kar ni nič drugega kot implicitna
formulacija tiska v funkciji razkrivanja družbenih proti-
slovij in konfliktov, odkrivanju novih družbenih odno-
sov in izvajanju socialne kontrole.4
V	jugoslovanski družbeni dejavnosti že tja od vojne
poteka bitka med birokratskim forumskim poročanjem
in varnim slikanjem politično legitimne stvarnosti na eni,
ter samoupravno koncipiranim tiskom kot integralnim
delom sistema pluralizma samoupravnih interesov, ki na
podlagi znanstvene analize artikulira in rešuje probleme
in protislovja družbenega razvoja, na drugi strani. Tako
utemeljen tisk pa lahko prevlada samo na podlagi nepri-
merno širše socialne strukture dejavnih občanov in de-
lavcev ter na podlagi odprtih kanalov med delegati in
delegatsko bazo - pod kontrolo široke javnosti. Gre za
model demokratične samoupravne interakcije med de-
legatskimi skupščinami in delegatsko bazo, oziroma te-
meljno družbeno ravnino, ter za model interakcije med
vlado in javnostjo kot posledico dialektike med samou-
pravnostjo in državnostjo.
Hkrati pa se v raziskavah razkrivajo procesi formaliza-
cije institucionalnega sistema samoupravne demokra-
cije: moč delegatskih skupščin prehaja na izvršilne or-
gane, ki se pojavljajo kot osamosvojena oblast države,
kot izvenskupščinska oblast, delegatske skupščine pa
vse bolj izgubljajo svojo vlogo skupščin dela in politike,
to je primarnih in neposrednih oblikovalcev konsenza
javnosti, ter vlogo mehahizma za usklajevanje in inte-
gracijo družbenih interesov. To pomeni, da so skupščine
potisnjene v vlogo formalnega potrjevalea in spreje-
malca vnaprej pripravljenih predlogov, odločitev. Pozi-
tivni vzvratni tokovi in oblike demokratičnega dialoga
kot pogoja družbene morfogeneze so s tem onemogo-
čeni, interakcija je omejena na aklamacijska sporočila
in na razmerje med vlado in deli javnosti: poljavnosti ali
elitističnih javnosti. Tako se v nekem smislu producira
in reproducira oblika polivalentnega modela interakcije
med vlado in javnostjo: država ohranja elemente sa-
moupravnega komuniciranja, obenem pa se krepijo se-
stavine birokratskega državnega informiranja.
Preden opredelimo mesto alternativne "komunikacije, si
oglejmo še nekaj empiričnih podatkov,5 ki potrjujejo
trditev, da so za razvoj delegatskega sistema esencial-
nega pomena prav javna občila.
Iz tabele je razvidno, da je seznanjenost delavcev in
občanov s procesi odločanja v delegatskih skupščinah še
vedno zelo skromna. Obenem pa je zaslediti izjemno
rast vpliva izvršnih svetov občin na reševanje proble-
mov v krajevni skupnosti (od 2,5% občanov v letu 1977
na 5,8% v letu 1981). Največ delavcev pripisuje vpliv
direktorjem, upravnim in strokovnim strukturam ter
vplivnim posameznikom (38,6%), zatem delavskemu
svetu (27,6% - pred štirimi leti 31,7%) in šele nato
lastnemu vplivu na zborih delavcev (23,7% - leta 1977
27,6%). Če k temu prištejemo še dejstvo, da se delegat-
ski sistem še ni ustrezno uveljavil (delo delegatov v
republiški skupščini spremlja prek informacijskih sred-
stev 80,6%, na sestankih z delegati le 1,6% občanov
oziroma 82,3% in 4,3% delavcev) in da občani ter
delovni ljudje spremljajo npr. delo zvezne skupščine
izključno prek javnih občil (preko delegatskih sestan-
kov je seznanjenih le 1,3% občanov in 3,2% delavcev),
potem ti podatki zgovorno potrjujejo zgoraj navedene
teze.
Vsaka družba reproducira poleg materialnih pogojev
svoje eksistence tudi eksistenco na področju socialnega
reda, političnega, ideološkega in vrednostnega sistema.
Ideološki sistemi so nosilci procesov politične socializa-
cije in ideološke homogenizacije. V tem okviru imajo
množična občila eno najpomembnejših mest pri pro-
dukcije podobe resničnosti in pri totalizaciji kapitalizira-
nja vseh področij javnega življenja prek ohranjanja
kapitalskih in blagovnih odnosov ter pri stabilizaciji
strukture moči. V delu zahodnih demokracij, kjer se
uveljavlja konotacija političnega pluralizma, se je éta-
blirai ideološki protiaparat alternativne komunikacije v
funkciji razbijanja državnokapitalističnih selekcijskih
mehanizmov in različnih oblik cenzure in samocenzure.
Le-ta s kritiko vladajočega razreda oziroma kapitalistič-
nega produkcijskega načina izraža interese delavskega
razreda in se odziva na akcije in ukrepe vlade z diskur-
zivno prakso negacije vladajoče politične misli in ideo-
logije. Tipologija protiaparata je naslednja: L institu-
cionaliziran ideološki protiaparat (Italija), 2. marginali-
ziran protiaparat (Vel. Britanija), 3. fiktivni, latentni ali
občasni protiaparat (ZDA) in pod 4. alternativna poli-
tična komunikacija v socialističnih državnopartijskih si-
stemih, ki je pretežno latentna in je podvržena represiv-
nim ukrepom.
Seveda tudi jugoslovanska družba v dosedanjem ra-
zvoju ni bila imuna pred alternativno politično komuni-
kacijo. Da ne bi prihajalo do zamenjav, je treba takoj
dodati ustrezno specifikacijo: »Očitno (pa) je potrebno
razlikovati med protiideologijo kot razrednim pojavom,
kot rezultatom spopada sil v neki družbi, in med alter-
nativno politično komunikacijo, ki se razvije v okviru
mnenjskega in interesnega pluralizma samoupravne de-
mokracije.«6 Tu gre torej za to, da je treba razliko-
vati med protiideologijo, ki v sistemu socialističnega
samoupravljanja odkrito ali prikrito nastopa z dogmat-
skih oziroma informbirojevskih ali anarholiberalnih po-
zicij, t. j. s pozicij unitarizma in centralizma, ali v smislu
delne ali popolne restavracije kapitalizma, kar to protii-
deologijo nujno vrže na področje delovanja konzerva-
tivnih sil v naši družbi. Povsem nekaj drugega pa je
alternativna komunikacija, ki se poraja predvsem kot
reakcija na državnobirokratski model odločanja in in-
formiranja ter nosi v sebi kontinuirani radikalni odpor
proti birokratizaciji in formalizaciji političnega sistema
socialističnega samoupravljanja. Ta zvrst alternativne
politične komunikacije je konstitutivni člen mnenjskega
in interesnega pluralizma, ki vitalizira in demokratizira
sistemske in komunikacijske kanale s tem, da ne deluje
z neke nemogoče, »čiste«, value-free pozicije nad
družbo ali morda s pozicijo opozicije, temveč se znotraj
samoupravnega sistema bori za čimbolj dejansko arti-
kulacijo in diferenciacijo mnenj in interesov, torej za
udejanjanje kardeljevskega pluralizma samoupravnih
interesov. Birokraciji je taka komunikacija »nevarna«
zato, ker deklarirane postavke jemlje »resno«, ker se
torej dejansko bori za soočanje različnih predlogov in
izvaja stalni pritisk z namenom, da bi družbene odloči-
tve strokovno utemeljili in znanstveno argumentirali.
Simptomatično je, da se ta alternativna politična komu-
nikacija v jugoslovanski praksi pojavlja predvsem v
obliki študentskih časopisov, kot so Tribuna (Ljub-
ljana), Studentski list (Zagreb), Student (Beograd) itd.
Ost alternativne politične komunikacije je naperjena
proti ideološki dominaciji birokracije, ki za različnimi
mehanizmi subordinacije in ideološkega pritiska (ako-
modacija na normativni sistem, čut za neizogibnost,
podrejanje zaradi tega, ker ni alternativ ali ker ljudje
niso osveščeni, da alternative so),7 producira politično
marginalizacijo velikih segmentov populacije in jih ek-
skomunicira z mehanizmi represije. Alternativna komu-
nikacija z visoko stopnjo korelacije z družbeno dejan-
skostjo, t. j. družbenoekonomski položaj dežele, kriza,
nezaposlenost, padec standarda, terja nenehno adapta-
cijo in bogatenje političnega sistema glede na procese,
ki poteka v družbeni praksi. S tem pa omogoča vzposta-
vitev relevantne politične moči delavskega razreda in
drugih marginalnih slojev ter deluje akcijsko. Je od-
krita. neposredna, človeška komunikacija, ki absorbira
empirično zavest ljudskih množic, ki resničnost doživ-
ljajo v nenehnem eksistenčnem boju za zadovoljitev
osnovnih potreb. Nenehno odpira razkorake med ideo-
loškimi projekti in resničnostjo ter usmerja kritično
pozornost od uresničevanja samoupravnih norm k ana-
lizi delovanja delegatskega sistema v družbeni dejan-
skosti.
Na podlagi povedanega lahko na kratko in efektno
zaključimo z ugotovitvijo, v kateri se skriva bistvo alter-
nativne politične komunikacije in spoznanja o njeni
nujnosti v naši družbenopolitični praksi socialističnega
samoupravljanja: ko pade birokracija, pade alterna-
tivna politična komunikacija.
Opombe
1	Kardelj. Smeri razvoja političnega sistema socialističnega
samoupravljanja. Druga dopolnjena izdaja, ČZP Komunist.
Ljubljana 1978, str. 1 19
2	Marx und Engels über die presse, Leipzig 1975, str. 52-55
3	Marx und Engels über die presse. Leipzig 1975, str. 49-50
4več o tem: dr. France Vreg. Javno mnenje in samoupravna
demokracija. Obzorja. Maribor 1980, str. 201-230
5 vir: dr. France Vreg, Procesi komuniciranja in odločanja v
družbenopolitični skupnosti. Bilten št. 1 1, Raziskovlani inštitut
FSPN. december 1982
6dr. France Vreg, Ibidem, str. 9
7 Göran Therborn, The Ideology of Power and the Power of
Ideology. Verso Editions and NÍ.B. London 1980, str. 94-98
in
mesto
pravega
gledalca
V teatrskem svetu je precej znana postavka o naivnem
gledalcu, ki ga dandanes najdemo mogoče le še med
otroci. Ta naj bi v trenutku, ko skušajo zle sile z zvijačo
ugonobiti poštene, a nevedne, stopil na oder in z oseb-
nim prispevkom poskušal ukrčiti pot pravici, zgodba ni
Andrej Drapai
toliko zanimiva zato, ker se ukvarja z nekim mitičnim
človekom, in ker daje zato sodobnemu in kulturnemu
gledalcu prividen občutek nadmoči, saj on sam ne bo šel
delat take neumnosti - mnogo bolj je zanimiva evi-
denca, s katero zgodba predpostavlja, da se ta mitski
človek postavi na pravo stran. Ta evidenca kot da
računa z nekim posebnim žarčenjem, ki ga umetniško
delo usmerja proti svojim gledalcem, žarčenjem, ki
etično poenoti to maso po sebi in zunaj teatra sicer
dobrih in pa (predvsem) slabih. Tu nekje bi navsezadnje
časopis za kritiko znanosti/57/22
lahko tudi iskali polje katarzičnega momenta za nava-
dnega gledalca, za tistega, ki sicer ne bo reagiral z roko,
zato pa toliko bolj s srcem, V obeh primerih pa gre
navsezadnje za to, da se gledalec znajde na odru, da se
za tisti dve uri presede z gledaliških sedežev za mizo
Ludvika XIV.
Malce manj znane, a še vendar zadovoljivo, so tiste
novejše gledališke in dramske tendence, ki se bore prav
proti gornji opojni moči Talije. Tam se celo zahteva, da
naj se gledalec čim bolj zaveda žuljev, ki jih povzroča
malomarno delo gledaliških tapetnikov, kajti za svoje
delo so slabo plačani. Gledalec naj se zaveda, da je pred
njim oder, za njim pa ulica, na kateri ga bo čez nekaj
trenutkov obral navaden taksist.
Nikakor pa nam še ni prišlo v zavest, da smo v Jugosla-
viji korak naprej celo glede na najradikalnejše tovrstne
tendence. Pri tem se naslanjamo na znano dejstvo, da je
gledališče prav tako delovna organizacija kot vsaka
tovarna zobotrebcev in da je njegov proizvod, gledali-
ška predstava, prav tako proizvod, kot je to zobotrebec.
Gledališka predstava ni nobena iluzija, v katero bi se
gledalec lahko vživljal, ampak je realnost iste vrste kot
ulica. Ko torej od jugoslovanskega gledalca zahtevamo,
naj bo do vsega dejavno kritičen, ga s tem nikakor ne
spravljamo v neprijeten položaj, da bi v gledališču
moral izpasti kot naivnež. Nobene nevarnosti namreč
ni, da bi namreč pri prehodu iz dvorane na oder spregle-
dal, da je stopil iz realnosti v fikcijo - ko stopi na oder,
je v resnici stopil na ulico, in ko po predstavi na ulici
ustavlja taksi, je še vedno na sceni. Na obeh straneh se
lahko proti krivici, laži in slabostim bori na enak način.
Tako smo izoblikovali človeka, ki mu ni treba enkrat
biti ključavničar, drugič gledalec, tretjič pa oče - v vseh
primerih je enoviti borec za napredek. Shizofrenija je
radikalno onemogočena.
Pa vendar se ne sme spregledati nečesa: s takim novim
položajem odrske predstave je izničeno ono kvarno
žarčenje, ki je obsédalo in zavajalo starega gledalca. S
tem pa je uničena tudi tista lastnost stare predstave, ki
je tako rekoč napravila iz vsakega etično popolnega
razsodnika iluzorično in le za dve uri seveda. Empiričen
gledalec z vsemi svojimi lastnostmi pač ne more biti
tisti, ki bi bil lahko zanesljiv sodnik. Da bo jasno: stari
gledalec je bil zanesljiv prav zato, ker je v gledališču
prenehal obstajati kot empiričen, ker se je preselil v svet
iluzije. Danes, ko ostaja ves čas on in vedno bolj on, se
pojavlja neki drugi, recimo mu »subjekt gotovosti«, ki
je tak prav zato, ker ni empiričen. Množica empiričnih
gledalcev z vsemi svojimi slabostmi se zdaj etično poe-
noti prav preko njegove besede, tiste besede, ki jo,
mimogrede, pogreša Josip Vrhovec. To je tista beseda,
ki bi omogočila, »da bi se naš človek in komunist, na
koncu koncev, v tem hrupu in neredu laže znašel in vsaj
spoznal za kaj pravzaprav gre, kar bi mu tudi omogo-
čilo, da bi se lahko opredelil, če bi tako hotel.« (Delo,
17. 1, 1983)
Golubnjača je prav to, kar se dogaja okoli nje, v časopi-
snih člankih, v vrstah pred blagajno Cankarjevega
doma, v žiriji Goriškega srečanja malih in eksperimen-
talnih odrov. Golubnjača so zaprti sestanki delavcev in
komunistov Srbskega narodnega gledališča v Novem
Sadu, ki so predstavo samozaščitno ukinili, Golubnjača
je neke vrste tihotapski pobeg iz Novega Sada v Stu-
dentski kulturni center v Beogradu, Golubnjača so iz-
jave Josipa Vrhovca, dr. Dušana Dragosavca in drugih.
Da !"н> jasno: nobeno umetniško delo ni nekaj, kar bi
svoje vrednosti črpalo iz samega sebe, iz svoje avtono-
mije, Golubnjača zaradi svoje enormne razsežnosti, ki
bi morala dati spregledati tudi slepcu, samo jasneje
eksplicira to, da se kot objekt ne daje v »svoji posebni
umetniško strukturirani logiki«, kot to misli Andrej
Inkret, pač pa da jo kot objekt konstituirajo izključno
»zunanji« učinki. Naj tekstu in predstavi očitajo še
takšno neavtentičnost, je ta očitek pač vedno namenjen
le neki abstraktni predpostavki, nekemu idealnemu
substratu - to kar danes gledamo v Golubnjači so prav
poulični boji in časopisne tirade, se pravi še kako avten-
tičen odlomek te naše sedanjosti.
Ko se torej spravljamo k neke vrste refleksiji o Golub-
njači, je jasno, da se ji je mogoče približati prav in edino
prek analize teh ulično časopisnih bojev.
»Domnevna ogroženost svobode ustvarjanja se je po-
kazala, kot je danes dejal Vasa Milic, še zlasti v zvezi z
Golubnjačo. V tem okviru je teza o svobodi ustvarjal-
nosti doživljala avtentično protikomunistično in protisa-
moupravno interpretacijo - umetnost umetnikom, če-
prav gre v bistvu za odrivanje umetnosti v ,bleščečo
izolacijo' na obrobju družbe.«.To je odlomek iz teksta
dopisnika Dela, Slobodana Dukiča, objavljenega v tem
osrednjem glasilu dne 20. 1. 1983. Za vsak primer je
potrebno seveda odgovoriti na možen ugovor, češ da je
povsem mogoče, da je Dukič Milica citiral netočno. V
tej in naslednjih variantah izhajam izključno iz teksta,
ki je v svoji natisnjeni pojavni obliki nedvoumen, pa naj
bo njegov avtor ta ali oni.
Gre za izjemen pasus, ki svoj logični spodrsljaj skriva
(in seveda hkrati razkriva) za formalno konfuznostjo.
Tekstovno delo je v tem primeru uporabilo postopek, ki
ga poznamo iz Freudove analize sanj: vsebinska logična
napaka misli se manifestira v formalni nerazumljivosti.
Razdelimo torej odstavek na posamezne pomenske seg-
mente.
1.	svoboda ustvarjanja je le domnevno ogrožena,
2.	ta domnevnost se je izkazala prav z Golubnjačo.
Konsekvenca prvih dveh segmentov je torej naslednja:
Prav s tem, ko so Golubnjačo ukinili, se je izkazalo, da
pri nas svoboda ustvarjanja NI ogrožena.
Na ta dva segmenta in njuno konsekvenco se bomo še
vrnili, zato pogumno naprej, do prve čeri.
3.	v tem okviru...
Določni člen »ta« sicer obljublja, da je okvir res tudi
jasno določen, v resnici pa ni prav nič jasno, za kateri
okvir gre. Možnosti je več:
a)	za okvir polemik okoli Golubnjače (okvir domnevne
ogroženosti),
b)	za okvir zgoraj izvedene konsekvence.
In še bi lahko nizali možnosti pod c), d), e) in naprej.
Saj prav za to tudi gre: sintagma »v tem ovkiru« je
pleonazem - določni člen »ta« v resnici ne določa
nobenega določenega okvirja, namreč določenega iz
teksta samega. Ta formalni spodrsljaj pa samo prikriva /
razkriva resnico pozicije izjavljalca, da gre namreč de-
jansko za ta in en sam okvir, ki seveda ni tekstovno /
argumentirano izveden, pač pa je to sama pozicija /
okvir izjavljalca, njegova pred-postavka. Ta predpo-
stavka se je seveda morala skriti za neko formo, saj bi
sicer izdala svoje poreklo (okvir moči). Ta forma pa
iztiska simptom, površinsko alogičnost določnega člena
»ta«, ki na sicer obrnjen način zrcali potlačeno resnico.
Gremo naprej s segmenti.
4.	obstaja teza o svobodi ustvarjalnosti,
5.	avtentična protikomunistična in proti samoupravna
interpretacija te teze je: »umetnost umetnikom«,
6.	čeprav gre v bistvu za...
7.	... odrivanje umetnosti v »bleščečo izolacijo« na
obrobju družbe.
Prvo kar pade v oči, ko se skuša orientirati v izjavnem
blodnjaku tega odlomka, je sintagma »avtentična proti-
komunistična in protisamoupravna interpretacija«. Ne-
navadnost te sintagme je v tem, da obrača metodo, ki je
običajna v takih primerih, ko se enotni poziciji ZK
zoperstavlja neko disperzno polje (nekateri, posamez-
niki, vsi, in drugi), ki ga je moč naknadno naseliti s
poljubnimi osebki. V tem primeru pa je temu nasprot-
niku pripisan atribut avtentičnosti. Izgleda, kot da je
torej spoznana tista temeljna pozicija, tako rekoč pod-
stat vsake proti.. .pozicije. Ta temelj pa je celo pozi-
tivno in vsebinsko opredeljen kot interpretacija, ki ra-
zume »svobodo ustvarjalnosti« z »umetnost umetni-
kom«. Toda dobičku na eni strani je vzporedna izguba
na drugi, izguba, ki se prikriva s sintagmo št. 6. »čeprav
gre v bistvu za« ... »sama zase spet izvablja privid neke
gotovosti glede tega«, »za kar v bistvu gre«. Učinkuje kot
prehod, ki uvaja neko zaključno resnico. In ta resnica
naj bi bila, da je bistvo tistega (?) odrivanje umetnosti v
»bleščečo izolacijo« na obrobju družbe. Že z vprašajem
je bilo opozorjeno, da nikakor ni jasno, kaj je to
»tisto«, česar resnica je v bistvu bleščeča izolacija.
Obstajata namreč natanko dve možnosti:
a)	resnica teze o svobodi ustvarjalnosti je odrivanje
umetnosti v bleščečo izolacijo;
b)	resnica interpretacije te teze, se pravi resnica zahteve
»umetnost umetnikom«, je odrivanje v »bleščečo izola-
cijo«.
Prav s tem je razdrobljena predpostavljena enotnost
pozicije ZK. A slednje spet velja le na ravni argumenta.
Pravi smisel se^ razkrije šele, če te zadnje rezultate
osvetlimo v luči konsekvence prvega in drugega seg-
menta.
A)	Če je ukinitev Golubnjače dokazala, da pri nas
svoboda ustvarjanja ni ogrožena, potem je ta ista ukini-
tev v skladu z gornjo (a) varianto tudi dokazala, da z
ukinitvijo ni ogrožena niti »bleščeča izolacija«, tudi ne
kot resnica teze o svobodi. Točneje: ukinitev kot deja-
nje, ki šele konstituira svobodo, v permanenci podpira
tudi izolacijo na obrobju.
Misel, da ukinjanje v imenu svobode potiska umetnost v
bleščečo izolacijo na obrobju seveda ni neznana, ni pa
tiste vrste*- ki bi lahko prihajala iz ust tistih, ki ukinjajo.
Da pa pri teh, ki tako govore velja dosti bolj tisto, kar
nočejo povedati, dokazuje tudi primer gostovanja v
Ljubljani: šele prepoved je ustvarila tisto bleščavo, ki je
upravičila visoko ceno kart in ki je že deset dni pred
uprizoritvijo prodala tri srednje dvorane.
B)	Vprašamo se: če pelje interpretacija teze o svobodi
umetnosti kot zahteva »umetnost umetnikom« dejan-
sko v izolacijo umetnosti, se pravi v neke vrste nesvo-
bodo, komu potem dati umetnost, da se ne bo znašla na
robu, v izolaciji, v nesvobodi. Ugotovili smo že, da se je
prav z ukinitvijo vzpostavilo ustvarjanje (in s tem tudi
umetnost) kot svobodno. Logično je torej: če hočemo,
da bo umetnost svobodna, jo dajmo tistim, ki jo uki-
njajo. Prava interpretacija teze o svobodi ustvajalnosti
je »umetnost ukinjevalcem«.
S tem pa je tudi šele povedano, katero je tisto polje, ki
dejansko obvladuje analizirani odlomek (in ne le njega):
resnica ni tam, kjer se argumentira, pač pa tam, kjer se
ukinja, kjer obstaja moč za to (analiza B) in kjer
argument uhaja izključno kot neljub simptom (analiza
A). To je »ta okvir« in »za to v bistvu gre«.
22. 1. 1983 so bile v Delu, v rubriki »Rekli so«,
objavljene besede dr. Dušana Dragosavca o nekaterih
aktualnih vprašanjih narodov ter o odnosih med narodi
in narodnostmi. Rečeno na kratko: govori o nacionali-
zmih, pri čemer mu prav dogodki v zvezi z Golubnjačo
pomenijo enega takih pomembnejših. Poglejmo, kako
je ta očitek zastavljen:
Najprej našteje tri elemente, ki v njegovem tekstu ne
bodo igrali vloge:
1.	ne bo govoril o svojih stališčih do estetskih vrednot
teksta,
2.	svoje si misli o idejnih in političnih implikacijah
3.	pušča ob strani, da avtor ni zgodovinar.
Da pa bi to postavljanje ob stran toliko bolj izpostavili,
nadaljuje: »Če pustim ob strani tudi to, pa moram reči,
da so glavna stališča drame iz idejnopolitičnega izhodi-
šča v naši družbi morala zbuditi kritiko.« S tem do-
končno potrdi, da ne bo operiral z lastnimi mišljenji,
pač pa s tistim, kar je opazil kot družbeni pojav. Toda,
ostalo bi samo pri opažanju, če bi se vanj ne prikradel
imperativ »moral«, ki z neke za zdaj še neznane pozicije
za nazaj predpisuje to, kar zdaj dr. Dragosavac lahko
opaža. Do tega položaja pa pripelje nadaljevanje go-
vora: »Iz vsebine namreč razberemo, da...« Nenadoma
je torej uporabljena 3. os. množine, tista torej, ki pona-
vadi predpostavlja vključenost govorca. Toda v tem
primeru dejansko ne gre za identifikacijo (spajanje
govorčevega mišljenja z obče družbenim. Smisel te 3.
os. množine je v resnici: »iz vsebine se razbere«, kar
pomeni, da gre za brezosebno izjavo. Dobimo torej lepo
uprizorjeno mesto cepitve subjekta, ki se v prvem delu
zaveda, da je »le« samoupravno govorilo družbe, da kot
funkcionar ne sme izražati lastnega mnenja, saj je nje-
gova naloga prav poslušati glas ljudstva - v drugem delu
pa skuša to svojo nemoč prikriti z brezosebnim govo-
rom. Edino tak brezoseben, objekten govor namreč
odgovarja imperativu prejšnjega stavka. Edino v pri-
meru, da tisti, ki razbira, ni zmotljiva oseba, temveč
objektna občost, so lahko za tisto, kar se razbere, tudi z
nujnostjo predpostavlja, da mora zbuditi kritiko. Kri-
tika je bila torej nujna in kot taka že vnaprej predvid-
ljiva. Kako torej, da je niso pravočasno zastavili niti
delavci, niti komunisti SNP iz Novega Sada? Slednji so
prisodili delu na nekem svojem predhodnem sestanku
celo polno zaupnico. To je bilo zato, ker je objektni
govor, ki naj bi bil predpostavka drugega dela govora
dr. Dragosavca, dejansko iluzoričen. Hoče sicer delo-
vati kot objektiven, za nas pa razkriva prav tisto, kar ga
žene. Logika namreč ne gre v smeri, kot jo hoče prika-
zati, da je najprej obstajala nujnost, kot njena posledica
pa kritika, temveč, da je najprej nastopila kritika, ki si
je prilastila vrednost objektivnosti, ta pa je za nazaj
skonstruirala ono nujnost.
Do kraja pa je logika neempirične instance gledalca
razvita v našem tretje izbranem primeru. Tu se bo na
neki način tudi razjasnilo precej neprijetno vprašanje,
ki si ga je verjetno že marsikdo zastavil. Kako je mo-
goče, da predstava, kljub tako ostrim kritikam in likvi-
daciji v Novem Sadu, še vedno živi in to celo v izvedbi
institucije iz prestolnice? Naj bo kar vnaprej jasno, da v
tem primeru ne gre, kot bi utegnil kdo pomisliti, za v
zadnjem času precej pogrevane spore med vojvodinsko
in srbsko partijsko organizacijo.
V tretje nam torej prihajajo besede Josipa Vrhovca,
objavljene prav tako v Delu z dne 17. 1. 1983, spet v
rubriki »Rekli so«.
«... toda pravzaprav je tema Golubnjače tema z naših,
da tako rečem, republiških tal, vendar nisem nikjer
prebral, kaj mislimo o njej, o njeni vsebini in sporočilih,
ki jih nosi v sebi.
Ali se tako naš človek in komunist, na koncu koncev, v
tem hrupu in neredu ne bi laže znašel in vsaj spoznal, za
kaj pravzaprav gre, kar bi mu tudi omogočilo, da bi se
lahko opredelil, če bi tako hotel.« (Podčrtal A. D.)
Na prvi pogled gre za že kar preveč obrabljeno, a zato
nič manj delujočo metodo. Najprej se zahteva, da se
pove, »kaj mislimo (mi) o njej«, da bi potem »naš
človek in komunist« lahko spoznal, za kaj pravzaprav
gre. Šlo bi za klasično stalinistično izjavo, ki predpo-
stavlja neko instanco, ki je hkrati občost in posebnost.
To razmerje je v Vrhovčevi izjavi izjemno lepo razvito,
saj pravi naprej »mi«, se pravi neka občost, nato pa
»naš«, kar vnese v razmerje odnos posesivnosti. Ko reče
»mi«, je občost prav na tej ravni, ko pa dostavi »naš«, je
občost šele v obeh, v »mi« in v »naš« - »mi« je posebni
del te nove občosti. Do sem kot rečeno nič novega. To,
kar preseneča, pa je, da je našemu človeku priključen
tudi komunist. To seveda še ne pomeni, da bi bili tisti
»mi« nekaj drugega kot komunisti, neka instanca, kot
npr. birokracija ali tehnokracija. V resnici je s tem samo
dosledno ubesedeno dejstvo, da obstaja na eni ravni
komunist, na drugi pa ZK. Tako tisti »mi«, se pravi ZK,
dejansko postaja institucija občosti, ki smo jo po drugi
strani spoznali ob analizi izjav dr. Dragosavca.
Nato pa spet naletimo na že znano zadrego, samo da v
tem primeru vsaj na videz ni tako zakamuflirana. ZK,
občost ne more spregovoriti, spregovori lahko le Josip
Vrhovec in to sam tudi pove: »Povedal bom svoje
mnenje o Golubnjači.« Spet smo priče zgrešenemu
srečanju, spet ne bomo zvedeli »kaj mislimo o njej«,
naš človek bo zvedel »le« za sodbo komunista in člo-
veka, ne pa za sodbo ZK. Tako ne more več posebej
presenečati, da se naš človek in komunist še vedno ne
zna orientirati in v podobi Studentskog kulturnog centra
iz Beograda še vedno uprizarja to inkriminirano zadevo.
A navsezadnje je iluzija, da bo Vrhovec govoril v
lastnem imenu, le kratke sape. Po odstavku, v katerem
kondenzira kritiko v oceni, da je drama pisana s težnjo,,
da bi prinesla splošno resnico, pravi: »Če hočemo ali ne,
gre za to«. Izjava sicer žalostno spominja na podobno iz
našega okolja: »Šolsko reformo bomo izpeljali, pa naj
stane kolikor hoče«, je pa za naša življenja neposredno
manj nevarna, saj samo pove, da teh stavkov ni več
govoril Josip Vrhovec, temveč da je skozenj govorila
prav instanca ZK. Edino ta lahko namreč daje brezpri-
zivne, od subjekta neodvisne izjave, pa čeprav je navse-
zadnje samo predpostavljena skozi govor določenega
subjekta. Izkaže se, da Vrhovec govori v istem polju kot
tudi dr. Dragosavac. Zato naslednji stavek ne more več
presenetiti: »glede na to ugotovitev so sporočila jasna«.
Ko je enkrat ugotovljeno, da gre za to, je to jasno, pa če
hočemo ali ne. Od tu naprej se lahko (in tudi se)
premetava izjave po mili volji. Nikogar več ne more
presenetiti, če prebere, da ni nujno, da bi bil kakšen lik
pozitiven, pomembno pa je, da je pozitiven. »Nobeden
od likov ni pozitiven. Saj ni nujno, da bi bil pozitiven,
pomembno pa je, kakšni so ti liki.« Ne preseneča niti
šepava implikacija, ki iz nekaterih posamičnosti sklepa
na občo brezizhodnost, nato pa to splošno brezizho-
dnost atribuira na samega avtorja, katerega sporočila so
zato nesprejemljiva. »Ce je na primer prvoborec Dam-
časopis za kritiko znanosti/57/23
jan zavržen in ogorčen, v prikazu pa ironiziran, če je
učitelj homoseksualec,... ter če so hrvaški dečki po-
polni stahopetci, potem je razumljivo, da gre za splošno
brezizhodnost, ki ne vodi nikamor in ki v družbenem
pogledu razkriva dezorientacijo samega avtorja in ne-
sprejemljivost njegovih sporočil.«
Nesmiselno je loviti naprej - gre le za ponavljanje
istega, pa če hočemo ali ne.
Zdaj bi nekako lahko bilo znano, na katerem sedežu v
tem našem gledališču sedi oni neempirični gledalec in
kaj vse mora pretrpeti ta ali oni posameznik, ki skuša
vsaj za trenutek, ko spregovori, zasesti njegovo mesto.
Na zaseden prostor se dejansko ne more vsesti, zato
vedno zdrsne mimo. Prostor je ves čas zaseden, a ta
neempirična oseba občost pač ni sposobna spregovoriti
niti besedice. Zato mora spregovoriti ta empirični posa-
meznik, ki seveda še vedno vztrajno, a zaman, s ponav-
ljajočimi se spodrsljaji, napada prestol. Govoriti mora
kot da že sedi, pri tem pa njegovi stalni in resnični
spodrsljaji v njegovem tekstu producirajo simptome, ki
smo jih nekaj poskušali obelodaniti tudi v tem tekstu.
H knjigi Iran proti
Iranu, Uroš
Lipušček, Založba
Borec, Ljubljana
1982.
Janko Lubej
Delo Uroša Lipuščka Iran proti Iranu, ki je nastalo po
avtorjevih potovanjih v Iran v ča^u neposredno po
uspelem političnem prevratu v tej državi, je obsežen
opis razmer v »šah-in-šahovi« državi pod dinastijo Pa-
lliavi in oris fenomena islamske fundamentalistične oži-
vitve. Rdeča nit tega dela je konflikt političnih ideolo-
gij, ki so se pojavljale na tem področju od začetka XX.
stoletja - od različnih domačih do vsiljenih tujih - in
iskanje možnih odgovorov na vprašanja, ki jih zastavlja
sedanja vodilna politična garnitura v Iranu.
Obsežna knjiga, razdeljena na enajst poglavij, daje
občutek, da je nastajala brez jasnega koncepta. Zastav-
lja množico vprašanj in daje množico alternativnih od-
govorov, giblje se od predstavitev novejše politične
zgodovine do karlmajevskega opisovanja avtorjevih do-
živetij na kraju samem, ob pogostih kratkih analizah
dogodkov, za katere je značilna površinskost in nezave-
dni evropocentrizem. Duh analiz, ki jih zasledimo v
Iranu proti Iranu, je duh primata političnega. Ta po-
manjkljivost je verjetno vzrok, da avtorju ni uspelo
skleniti niti najbolj preprostega kroga interakcij med
ekonomsko bazo in nadgradnjo, ki vključuje, v primeru
Irana, politično ideologijo islama. Analiza revolucije
kot fenomena družbenega razvoja je namreč nemogoča
ob izključnem razčlenjevanju teze in nezavedanju ob-
stoja antiteze, kajti ravno ta je pogosto vzrok za neu-
speh političnega in ekonomskega programa revolucio-
narno še tako napredne ideologije.
Avtor se že v uvodu distancira od kakršnihkoli sklepanj,
saj po njegovem mnenju za zdaj ni mogoče dati celovite
analize pojavov, ki so pretresali in še pretresajo ta del
sveta. Delo je zato le poskus »bolj ali manj poljudne
osvetlitve« te protislovne revolucije — celovite odgovore
bo prinesel šele čas.
Lipušček predstavlja islamsko revolucijo v Iranu na
različnih ravneh;
a)	obsežna opisovanja novejše politične zgodovine
Irana;
b)	intervjuji »pisca te knjige« z različnimi političnimi
cminencami revolucije, opozicije, narodnostnih manjšin
in oboroženih grupacij;
c)	orisi splošne zgodovine islama, kot pogoja za razume-
vaje verske renesanse v celotnem mohamedanskem
prostoru s posebnimi poudarki na različnost šiftskega in
sunitskega koncepta družbenih odnosov in
d)	poskusi analize fenomena »revolucija« in »islamska
revolucija«.
Razčlenjevanje Lipuščkove historično-politične retro-
spektive Irana se mora v prvi vrsti dotakniti cilja, kot si
ga je avtor zastavil, ko se je lotil obsežnega kupa
literature in premnogih virov, ki obravnavajo iransko
XX. stoletje. Očitno je želel najti korenine revolucije v
Zalivu prav v burni zgodovini, pogostih političnih prepi-
rih znotraj države in tekmovanju velikih sil, da bi si
pridobile prevladujoč vpliv v tem strateško zelo po-
membnem delu sveta. Poleg predstavitve razvoja države
(v II. in III. poglavju) od Rez Kana, prek zapletov in
predaje oblasti sinu Mohamedu, prek kratkotrajne vla-
davine Mosadeka, bele revolucije, pa do umika dina-
stije Pahlavi, se je avtor posvetil tudi razvoju odnosov
Irana s Sovjetsko zvezo in odnosom s »tutorjem«:
ZDA. V zgodovino se avtor vrača še večkrat, ko pred-
stavlja »sopotnike revolucije«, kot so različne levo in
desno usmerjene politične in vojaške skupine, posebno
v IX. poglavju, ko raziskuje ozadje vojaškega spopada z
Irakom.
Brez dvoma je pisec delo temeljito opravil, saj nam
poleg že znanih podatkov nasuje tudi pomembne, a
precej manj znane podrobnosti iz raznih sporazumov in
dokumentov, ki se krojili usodo Zaliva.
Zgodovinski pregled je tako obsežen, da dobi prikrit
»zgodovinsko-politični determinizem« v celotnem kon-
tekstu analize iranske revolucije izjemno pomembno
mesto, ki ga Lipušček celo odkrito potrjuje z obravnava-
njem režima kapitulacije oziroma eksteritorialnosti kot
prevladujočega vzroka protiameriške nastrojenosti no-
silca političnega prevrata. Kljub sorazmerni pomemb-
nosti negospodarskih dejavnikov v iranski revoluciji, si
marksistična analiza ne bi smela dovoliti tako popol-
nega neupoštevanja primata ekonomske baze, kot tudi
zamenjave vzroka in posledice. Ko je avtor širše pred-
stavil to plat dogodkov v Iranu, je bolj škodoval celot-
nemu delu, kot pa koristil.
Korenine srda muslimanov segajo še dalj v preteklost
države - to je v obdobje prodora kolonialnega kapitali-
zma v islamski prostor in tujega kapitala v Iran. Kapital
je namreč (kot produkcijski odnos v razrednem boju)
uničil drobno blagovno produkcijo in drobnokapitali-
stično lastnino, katerih nadgradnja je bil islam - pojmo-
van v najširšem, ne le teološkem smislu. Prodor zaho-
dnega kapitalizma ni prinesel le kapitalističnih repro-
dukcijskih odnosov kot prevladujočih odnosov v eko-
nomski formaciji, pač pa tudi sebi lastne oblike nad-
gradnje, ki so ravno tako kot produkcijski odnosi po-
stale dominantne: islam s svojo etiko, moralo in pra-
vom, kot tudi oblikami državnosti, ustreza produkcij-
skim odnosom, za katere je značilna mala kapitalistična
in drobna blagovne lastnina, nikakor pa ne ustreza
kozmopolitski moči kapitala. Torej, konfrontacija Irana
z velikimi silami, posebej z ZDA kot najeminentnejšim
predstavnikom imperialističnega prodora v Zaliv, ni le
ekonomska, ampak tudi duhovna - a kljub vsemu je
vzrok zunaj političnega.
Druga raven predstavitve revolucije v Iranu so številni
intervjuji, ki jih je avtor knjige imel z osebnostmi
revolucije, teoretiki in praktiki šiizma, opozicije, naro-
dnostnih manjšin ter njegovi vtisi s poti po deželi nepo-
sredno po uspelem prevratu. Tako predstavljanje poja-
vov mu je, kot novinarju, očitno »pisano na kožo«, saj
izkazuje veliko mero inventivnosti in reporterskega po-
guma. Ti odlomki omogočajo tudf* najbolj nezahtev-
nemu bralcu vpogled v zapleteno sliko razmer, ki jih je
rojevala revolucija, četudi se Lipušček ne trudi po-
sebno, da bi izjave v intervjujih tudi komentiral in tako
ločil zrno od plev oziroma politično pamfletiranje od
dejanskih namenov.
Vendar je ozračje predaha, nestrpnosti, politične resig-
niranosti, nepopustljivosti vseh strani, ironij in naklju-
čij, mojstrsko predstavljeno. Ostaja pa občutek, da ta
del ne sodi v to zasnovo knjige, ki osvetljuje in analizira
neko revolucijo.
Tretji prerez, ki nam ga posreduje knjiga Iran proti
Iranu, je prikaz splošne zgodovine islama in razkola
med suniti in šiiti po smrti četrtega kalifa Alija. Nemo-
goče je namreč razumeti današnjo renesanso islama
brez. vsaj delnega poznavanja mohamedanskega razu-
mevanja islama. Bistvo zavračanja avtentične islamske
poti razvoja, kot jo je začrtala fundamentalistična linija
v Iranu, temelji prav na nepoznavanju temeljnjih načel
korana in v ocenjevanju tamkajšnjih razmer z evrop-
skimi merili. Takšen pristop k analizi je značilen za
mnoge razprave o Iranu in vzrok za odločno odklanja-
nje vsega, kar ni v skladu z evropoccntričnim načinom
mišljenja.
Lipušček je ubral za evropske razmere nekonvencio-
nalno pot - zavedal se je nevarnosti nepoznavanja
kulture islama, le da se mi zdi, da je za razumevanje
tega fenomena premalo poudaril, da islam ni le religija v
strogem pomenu besede, pač pa celotni koncept druž-
benih odnosov, temelječ na koranu. Mohamed je v
Medini ustanovil islamsko skupnost na podlagi koran-
skih ajetov, ki izražajo pripadnost islamu kot bazični
kohezivni element skupnosti, egalitarnost, tovarištvo in
medsebojno pomoč. Načela umme-skupnosti vernikov
- so značilna oblika politiziranja »verskega sporočila«
in podlaga za praktično življenje posameznika ter orga-
nizirane skupnosti - države. Islam je že v samem za-
četku s prodorom na posvetno področje prerasel oznake
klasične religije - postal je »politični islam« in politična
ideologija.
Predpisi medinskega obdobja so skupnosti, organizirani
po načelih islama, dopolnili strukturo družbenih odno-
sov z dodatno razsežnostjo - to je z božjim ukazom.
Kršitev pravil družbe ni le kršenje ustaljenih družbenih
odnosov, pač pa tudi nevernost - kršenje »božanske
pogodbe«, ki jo vsak vernik sklene z Alahom. Islam ni
le način esencialnega življenja, marveč tudi način preži-
vetja. V tem sekularno-sakralnem značaju islama je
treba iskati izjemno politično moč teokracije, ki se ji je
v Iranu posrečilo združiti v protišahovi fronti različne
razrede in povsem nasprotujoče si politične smeri.
Lipušček si je v I. poglavju (str. 23) dovolil tudi korek-
cijo zgodovine. Piše: »...prvi abasidski kalif Moa-
viya...« Kalif Moaviya. ki je nasledil 4. ortodoksnega
kalifa Alija, Mohamedovega bratranca in zeta, je bil
potomec bratranca Prerokovega deda Mutaliba - Eme-
vije (Umeje) in je začetnik dinastije Umejadov, ki so
prestolovali v Damasku. Abasidski kalifi, ki so bili
potomci Mohamedovega strica El-abasa, so prevzeli
kalifat skoraj sto let kasneje in so prestol preselili v
Bagdad (2. abasidski kalif El-Mensur). Definitivna od-
cepitev šiie od ortodoksne veje islama je posledica
Moaviyinega uzurpiranja oblasti, ki pa jo je velika
večina podanikov kalifata, zaradi njegove politične pre-
pričljivosti, priznala, čeprav šele po umoru kalifa Alija
(24. januar 661 v Kufi - Irak). Alijev starejši sin Hasan,
ki so ga šiiti imenovali za imama, se je odpovedal oblasti
v korist Moaviye v zameno za visoko apanažo. Četudi
ga slavijo kot mučenika, so zgodovinarji mnenja, da je
Hasan umrl kot žrtev osebnega maščevanja in ne poli-
tičnih spletk.
Druga nedoslednost, ki jo zasledimo v Lipuščkovi pred-
stavitvi zgodovine šiitske veje islama, je to, da ni omenil
ene najpomembnejših šiitskih ločin (ostale omenja) -
karmatov, kar privede do še ene napačne trditve (na str.
119 namreč trdi, da je Islamska republika Iran prva
fundamentalistična država po Mohamedu). Karmatska
ločina je nastala 874. leta, leta 899 pa so karmati na
jugozahodni obali Perzije ustanovili državo z organiza-
cijo, ki je temeljila na načelih »islamskega boljševizma«
(organizirana so bila združenja obrtnikov, delavcev,
družbena lastnina ipd.), sicer pa so jo vodili nasledniki
Hamadana Karmata. Iz ene veje te ločine se je razvil
tudi druzizem, ki igra danes pomembno vlogo v Liba-
nonu.
Rad bi opozoril še na eno veliko napako, ki se pojavlja v
obravnavanjih islama kot nadgradnje v ekonomski for-
maciji družbe, in ki jo zasledimo tudi v Lipuščkovem
delu. Islamski nadgradnji namreč oporeka nemoč, da bi
uokvirila razvoj produkcijskih odnosov kapitala, ker je
pač nastala v VII. stoletju in je ustrezala »... potrebam
plemenske oziroma zgodnje fevdalne družbe...« (str.
239). Islam se je rodil v času nastajanja produkcije,
temelječe na menjalni vrednosti, in porajanja razreda
trgovcev, ki je temeljil na menjavi menjalnih vrednosti,
ter svobodnega dela kot občega pogoja bogastva. Ta
proces jo ločil delo od njegovih objektivnih pogojev -
povzročil je torej razpad plemenske družbe, ki je teme-
ljila na kolektivni lastnini produkcijskih sredstev. V
proces nastajanja kapitala in osvobajanja delovne sile
se je »vmešal« islam; ta je z uveljavljanjem svojih
duhovnih vrednot nastopal kot katalizator procesa raz-
padanja načinov produkcije, ki so vezali delovno silo
(kozmopolitizem islama razbija »ozke spone« krvnega
sorodstva), in kot zaviralec nastajanja kapitala (z ome-
jevanjem privatne lastnine in radikalnim humani-
zmom). Islam se je torej pojavil kot nadgradnja pro-
dukcijskemu načinu, ki je povzročil razpad plemenske
družbe, produkcijskemu načinu, za katerega je značilna
privatna trgovska lastnina. Islamsko pravo je kot izraz
visoko komercialne družbe (kar gotovo ni bila plemen-
ska družba) posebno pozornost posvetilo obligacijam in
principom splošne etike v poslovanju, ustreznost šarie
razmeram XX. stoletja pa ni posebno težko vprašanje -
rešujejo ga v Pakistanu, Bangladešu, Saudski Arabiji...
V	zvezi s problemom kompatibilnosti šarie in »zgod-
njega fevdalizma« pa je treba povedati, da se je v
arabsko-islamskem svetu fevdalizem, kot ga poznamo v
Evropi, razvil le na zelo omejenih območjih, ki so bili
predvsem otoki krščanstva (Libanonske gore, Sirija ...).
Sicer pa je za islamski svet značilen tako imenovani
»polfevdalizem«, ki ima le redke stične točke z evrop-
skim fevdalizmom (odsotnost institucije kmetstva, deli-
tev produkta na podlagi pogodbe, neobvezna delovna
renta, formalna svoboda podjarmljenega razreda ...)
V	protislovju z izjavo , v kateri govori avtor knjige o
obstoju in povezavi šarie in fevdalizma, pa navaja tudi
Engelsovo ugotovitev (str. 130), da je ključ »... razu-
mevanja Orienta prav neobstoj zemljiške lastnine...«
(Kakšne? Menim, da privatne, sodeč po opombi na isti
strani), torej ne more biti govora o kakršnemkoli fevda-
lizmu. Poleg tega pa se Engelsova ugotovitev nanaša na
problem lastnine zemlje v produkcijskem načinu, ki ga
gotovo niso poznali za časa islamske vladavine - to je bil
azijski produkcijski način, s katerim se je Marx ukvarjal
v tem obdobju (1853), in za katerega je bila značilna
nujnost močne centralne oblasti (absolutistične državice
- ne imperija), ki je skrbela za organizacijo namakanja
zemljišč. Vprašanje lastnine je Marx rešil z vpeljavo
termina renta-davek, ki zahteva gledanje na lastnino
kot na dejanski družbeni odnos in ne pravo fikcijo.
Vprašanje uporabnosti šarie v razmerah družbe XX.
stoletja načenja Lipušček v X. poglavju, ko že obrav-
nava problem revolucije in islamske revolucije. Iz nje-
govega pisanja veje odklonilno stališče do koranske
pravice, posebno do kazenskega zakonika, ki mu očita
nehumanost in okrutnost - predvsem bičanja, kamenja-
nja ipd. Pravosodni sistem vsake države je izraz družbe-
nih odnosov in s tem tudi branilec razrednega ustroja -
orodje vladajočega razreda v razrednem boju. Vlada-
joči razred postavlja individualna merila o tem, kaj je
humano ali okrutno, kaj je potrebno zaščititi z zako-
nom, česa ne. Menim, da odklonilno stališče do šarie
temelji tudi na nepoznavanju nekaterih osnov islam-
skega pravosodja - neenakosti splošnega načela in
izrecne odredbe, nepoznavanja idžme (nekakšne sodne
prakse) in idžtihada (individualnega mnenja).
Zadnja raven predstavitve dogodkov v Iranu so avtor-
jeve analize revolucije nasploh in islamske revolucije v
Zalivu. V IV. poglavju obravnava probleme organizira-
nja države, zastavlja vprašanje o možnosti brezrazredne
družbe in niza probleme v zvezi z ekonomskim siste-
mom. V XI. poglavju pa se sprašuje, ali so dogodki v
Iranu sploh revolucija - naslanjajoč se na definicijo
revolucije iz Politične enciklopedije. Metoda, ki jo je
avtor izbral za analizo fenomena revolucije, se mi zdi
napačna - revolucija, ki je institucionalizirana, namreč
ni več revolucija, kot tudi revolucija, ki je definirana, ni
več revolucija. Prehodno obdobje med različnimi eko-
nomskimi formacijami družbe ni preprosta kombinacija
časopis za kritiko znanosti/57/24
pozitivnega v starem in še neravzitega v novem produk-
cijskem načinu, kombinacija, ki bi jo bilo moč defini-
rati. pač pa pomeni nekatere specifične produkcijske
odnose. Revolucija ni le preprosto prevračanje obstoje-
čega. temveč sinteza spreminjanja na politični, ekonom-
ski razredni in družbeno-kulturni ravni - torej pojav, na
katerega je treba gledati kot na proces, kjer revolucio-
narni nosilec postavlja svoje razredne interese nasproti
interesom nasprotnih razredov in objektivnim omeji-
tvam. Revolucija je proces; stanje, ki ga Lipušček anali-
zira (in se sprašuje, če ni morda politični prevrat le
mahdijevsko gibanje), pa je rezultat - presek.
Strateški in taktični cilj »versko ideološkega« boja (kot
so opredeljevali svoje cilje fundamentalisti) proti odvi-
snosti od kolonialnih in neokolonialnih metropol ter za
nacionalno suverenost se spreminjajo v metafizične ka-
tegorije. če revolucijo razumemo kot ideološki boj dveh
nasprotujočih si ideologij brez upoštevanja njunih no-
silcev in ideologij nosilcev ter seveda objektivnih mož-
nosti. Avtor knjige namreč pozablja, da je vsako vsena-
cionalno gibanje razslojeno, da vsebuje notranja na-
sprotja. ki dajejo boju celotne skupnosti za osvoboditev
izpod kolonializma (neokolonializma) še dodatno raz-
sežnost. to je razsežnost razrednega boja proti obstoje-
čim materialnim odnosom. Mistifikacija ideologije re-
volucije z obravnavanjem okvirnih problemov zakrije
dejstvo, da sta revolucijo v Iranu izvedla ideološko
ločena vodstvo in nosilec.
Menim, da je avtor, ki se sicer zaveda poenostavitev, v
poenostavljanju kompleksnih problemov šel predaleč in
diskreditiral celotno zasnovo pogumno in široko zastav-
ljenega dela. Poljudne predstavitve revolucije pač ni
mogoče od A do Ž stisniti na nekaj polah papirja.
Marksizam
u savremenom
društvu
(Zbornik radova)
Lj. Simakovič, V. Pilić,
S. Jankov
O Zborniku
Siniša Zarič
Zbornik pod naslovom »Marksizam u savremenom
društvu«1 predstavlja izbor, ki ga določajo predvsem,
kot to pripominjajo tudi njegovi sestavljalci v Predgo-
voru, potrebe študentov Ekonomskih fakultet, ki poslu-
šajo predmete kot so »Marksizem v sodobni družbi«,
»Marxova metoda ekonomske analize«, »Sodobni go-
spodarski sistemi« itd. Zbornik ima sicer zelo značilen
obseg (864 strani) in je izdan v dveh knjigah.
Pojav tega zbornika nujno vsiljuje neke primerjave z
nedavno objavljenim zbornikom pod naslovom »Mark-
sizam i savremeno društvo« , ki je prav tako zelo obse-
žen in prav tako namenjen predvsem študentom. Av-
torja zbornika sta dr. Miroslav Pečuljič in Jovica Trku-
Ija. V samem naslovu je, na prvi pogled, prišlo do
spremembe veznika »i« v predlog »u«. Za kaj pravza-
prav gre? Kakšna je podobnost in kakšna razlika?
Tako prvi, kot tudi drugi zbornik sta namenjena
predvsem študentom. Na drugi strani zbornika, tako
prvi kot drugi s svojimi prispevki težita k odražanju
integralnega razumevanja marksizma, kar predstavlja
tudi pomemben uspeh sestavljalcev teh dveh krestoma-
tij. Vendar pa lahko rečemo, da je, tako zaradi znan-
stvene orientacije sestavljalcev teh dveh zbornikov, kot
tudi zaradi različnega profila študentov, ki sta jim zbor-
nika namenjena, v delu, katerega avtorja sta profesor
Pečuljič in J. Trkulja, bolj poudarjen sociološko-polito-
loški aspekt v delih sodobnih marksistov, dočim je v
zborniku, ki so ga sestavili Lj. Simakovič, V. Pilić in S.
Jankov, predstavljena predvsem ekonomska literatura.
Ali to pomeni, da se ti dve krestomatiji da razumeti kot
komplementarno literaturo? Menimo, da mora segment
bralcev, ki se ukvarja s širšim proučevanjem sodobnega
marksizma4, imeti pred očmi obe krestomatiji, pri če-
mer bralcu zbornik »Marksizma i savremeno društvo«
ponuja več možnosti za pridobivanje potrebnih znanj in
informacij o »civilizacijski krizi« ter sodobnih aspektih
razredne strukture družbe in oblikah razrednega boja,
prav tako pa tudi pogled na »razredno polarizacijo
tretjega sveta«, vse do tako posameznih posebnih vpra-
šanj, kot sta to urbana revolucija ali industrija zavesti. V
nadaljevanju teksta bo več besed o posebnostih ter
značaju določenih prispevkov v zborniku »Marksizam u
savremenom društvu«, pri čemer se nadalje ne bomo
ukvarjali s komparativno analizo teh dveh zelo po-
membnih prispevkov novemu, sodobnejšemu in učinko-
vitejšemu konceptu pouka marksizma na visokih šolah,
kar predstavlja z druge strani tudi osnovo za reformo
Univerze.
O strukturi zbornika »Marksizam
u savremenom društvu«
Vsekakor je v takem zborniku, katerega cilj je predsta-
vitev sodobnega marksizma oziroma marksizma v so-
dobni družbi, bilo treba kreniti od začetkov marksizma.
Razlogi za pristop so dvojne narave: prvič, táko meto-
dološko izhodišče je bilo nujno, drugič, pred očmi av-
torjev so bile tudi potrebe izobraževalnega procesa,
torej, edukativna plat tega dela. To so določujoči mo-
menti za to, da se že na samem začetku zbornika
nahajajo teksti klasikov marksizma, ki uvajajo tiste
karakteristike, tiste osnove marksizma, ki eksplicirajo
okoliščine, v katerih je marksistična teorija nastala.
Predmet naslednjih dveh del sta osnovna momenta
Marxove teorije in predvsem Marxova metoda: to sta
dialektika in zgodovinski materializem. Tako se v dru-
gem delu zbornika »Marksizem u savremenom druš-
tvu«, ki nosi naziv: »Marksistična revolucionarna dia-
lektika« nahajajo teksti o krakteristikah Heglove ideali-
stične filozofije, da bi se nato bralec skozi Engelsove,
Marxove in Leninove misli spozna! z osnovnimi zakoni-
tostmi in karakteristikami dialektike kot znanosti in kot
metode.
Naslednji, četrti, del zbornika nosi naslov »Kritika bur-
žoazne politične ekonomije«. Tu so pravzaprav osnove
Marxove kritike politične ekonomije, pri čemer je po-
svečena posebna pozornost tistim Marxovim, Engelso-
vim in Leninovim delom, v katerih se razkrivajo
osnovna protislovja, ki nastajajo v razvoju kapitalizma,
kar tvori logičen prehod, most razumevanja, za nasled-
nji, peti del te krestomatije, v kateri sledimo nadalj-
nemu razvoju marksistične, posebej politekonomske
misli, v letih po Marxu in Engelsu. Tu so našli mesto tisti
teksti, v katerih so politekonomska analiza protislovij,
ki nastajajo v procesu razvoja kapitalističnih gospodar-
stev, povezuje z možnostmi razrednega boja v smislu
zahteve po bistveni spremembi odnosov. V tem petem
delu krestomatije so podane tudi osnove tako imeno-
vane teorije zloma. Teorija zloma dobiva danes, ko se
kapitalizem kot svetovni sistem nahaja v enem svojih
najdaljših obdobij krize, ki jo zaradi vrste njenih kvali-
tativnih karakteristik imenujemo splošna, na pomenu in
aktualnosti, o čemer priča vrsta del, ki se ukvarja s temi
problemi z aspekta proučevanja razvoja protislovij v
samem kapitalizmu, toda tudi protislovij v odnosu do
ostalega nekapitalističnega sveta (okruženja?)4.
Zete je zanimiv, posebej za ekonomiste, šesti del zbor-
nika »Marksizam u savremenom društvu«, ki nosi na-
slov »Teorija socialističnega gospodarstva in praksa
njegove izgradnje v SSSR v 20. in 30. letih.« Izbor
vsebuje tekste Preobraženskega, Trockega, A. Leon-
teva, Stalina, Tajca, Butajeva, Rogoljskega, polemiko
med Preobraženskim in Buharinom o zakonitostih
predhodnega obdobja, dela Borilina, Kofmana, Kuzne-
cova, Bronskega, Voznesenskega. Sestavljalci so pose-
bej v tem delu zbornika realizirali svoj namen, da
bralcem ponudijo celo vrsto tekstov, ki doslej še niso
bili dostopni v srbohrvatskem jeziku. Morda je treba še
pripomniti, da je večji del tekstov iz obdobja debate v
20. in 30. letih nastal v neki specifični atmosferi, ki jo je
v veliki meri omogočalo tako svobodno kot samostojno
formuliranie teoretičnih stališč.
Z željo, da bi čim bolj podčrtali Leninova stališča iz
obdobja nove ekonomske politike, so sestavljalci te
tekste uvrstili v poseben oddelek (poglavje).
Že iz tega prikaza se dà opaziti, da vsebuje Zbornik
nekako kronološko razvrstitev tekstov. Iz tega sledi tudi
naslednje, osmo poglavje, katerega predmet je diskusija
o osnovnih vprašanjih zakonitosti socialističnega gospo-
darstva. V tem obdobju, torej po diskusiji iz 20. in 30.
let o vprašanju regulatorja sovjetskega gospodarstva in
nove ekonomske politike, je poudarjena debata o zna-
nem odnosu plana in trga v socialističnem gospodarstvu,
o karakterju socialističnega gospodarstva (blagovno ali
neblagovno), delitvi v socializmu itd. V vrsti tekstov
sovjetskih avtorjev (Stalina, Strumilina, Trockega, Li-
bermana, Cagalova, Fcdorenka itd.), so tu tudi izvlečki
iz najpomembnejših del Oskarja Langeja, Edwarda Li-
pinskega, Hu Čiao-Mua, Nikolae Konstantineskua itd.
Cilj predzadnjega, devetega, oddelka krestomatije je
prikaz današnjih tendenc razvoja marksizma. V tem
izboru tekstov je moč spoznati misel dr. Vere Pilić, ki
obenem predstavlja tudi naslov nekega njenega eseja:
»Inkongruentna razumevanja - karakteristika procesa
razvoja marksizma danes.«- V tem oddelku nahajamo
med drugim tudi tekste Lefebvra, Sartra, Bloha,
Mandla, Dobba, Barana in Sweeryja, Kolakowskega,
Marcuseja, Gorza itd. Ker so v tem delu tudi dela
novolevičarske provinience, so umeščeni sem tudi tekst
Mihaila Bakunina »Revolucionarni katekizem«, delo
Vere Pilić pod naslovom »Korenine anarhizma nove
levice«, kakor tudi njen članek, kjer obravnava odnos
med neotrockizmom in marksizmom. Ob že podanih
tekstih Trockega v prejšnjih oddelkih lahko bralec
spozna tudi genezo novolevičarskih stališč ter do neke
mere tudi njihov zelo specifičen odnos do marksizma.
V tem bežnem prikazu strukture zbornika del »Marksi-
zam u savremenom društvu«, smo prišli končno tudi do
zadnjega oddelka, ki nosi naslov » Družbe no-zgodovin-
ski in ekonomski pogoji razvoja socialističnega samo-
upravljanja v Jugoslaviji«. Lahko rečemo, da je v tem
zborniku specifična jugoslovanska izkušnja zelo pri-
sotna, kot tudi v tistem, ki sta ga sestavila Pečuljič in
Trkulja. Vendar pa, ne glede na to, da smo na začetku
omenili, da v tem prikazu ne bo podana samo kompara-
tivna analiza teh dveh krestomatij, pa se zdi, da so
specifičnosti razvoja socializma v svetu bolj prisotne v
zborniku »Marksizam i savremeno društvo«.
Sestavljalci krestomatij so menili, daje upravičeno vne-
sti v oddelek, katerega centralna tema so različni
aspekti razvoja socialističnega samoupravljanja v Jugo-
slaviji, vrsto del, ki se ukvarjajo s prispevkom naših
mislecev, kot so to Svetozar Markovič, Dimitrije Tuco-
vić, Veselin Masleša, Mijo Mirković. To je po našem
mnenju posebna in redka kvaliteta tega izbora tekstov.
Zaključna razmišljanja
Predvsem je treba pozdraviti napore pri izdaji zbornika,
ker se tako širši krog bralcev, posebej študentov, spoz-
nava z avtentičnimi teksti. To je bistveno vprašanje z
aspekta nadaljnjega razvoja marksističnega izobraževa-
nja in pouka marksizma nasploh.
Posebna kvaliteta zbornika je v tem, da je storjen očiten
trud, da manj znani, manj dostopni teksti, in tudi dolo-
čeno število do sedaj neprevedenih tekstov pri nas,
postanejo dostopni, o čemer smo zgoraj že govorili.
Zbornik je rezultat kolektivnega napora treh sestavljal-
cev, ki so v potrebni meri vključili tudi nekaj lastnih del,
po katerih so tudi znani strokovni javnosti kot emi-
nentni ustvarjalci. Prav vključitev določenega števila
njihovih esejev predstavlja potrebno vezno tkivo, kar je
sicer v krestomatijah lahko določen problem.
Končno,, sproži li bomo tudi sugestijo avtorjem zbornika
»Marksizam u savremenom društvu«. Zastavlja se na-
mreč vprašanje aktualnega trenutka marksizma.6 Če-
prav se v delih, ki so v zborniku, posebej v predzadnjem
- devetem delu, lahko implicite spozna protislovnost
razvoja marksizma ter neke osnovne dileme, ki so v.
omenjenem eseju profesorice Pilić prisotne tudi ekspli-
cite, pa bi morda morali biti prisotni tudi teksti, ki
govorijo o tako imenovani krizi marksizma ali zastoju v
njegovem razvoju. To bi vsekakor še bolj usmerilo
bralce v razmislek o eventualni opravičenosti takega
stališča, ali pa o eventualnih razlogih za tako stanje v
marksizmu danes.
Prevod: Janko Zlodre
Opombe:
1 Simakovič Lj., Pilić V., Jankov S., »Marksizam u savreme-
nom društvu« (Zbornik radova), Privredna knjiga, Gornji
Milanovac, 1981
: Pečuljič M., Trkulja J., Marksizam i savremeno društvo,
Savremena administracija, Beograd, 1979
' Dr. Vera Pilić, eden od avtorjev Zbornika, v svojih nastopih
pogosto poudarja, da predstavlja sintagma »sodobni marksi-
zem« ali sodoben ali pa ni marksizem. Mi smo termin uporabili
za označevanje kronološke dimenzije marksizma.
4 Eden najpopolnejših izborov del, ki se ukvarjajo s t.i. teorijo
zloma, je bil izdan nedavno: Teorije sloma. Globus, Zagreb,
1981, ki vsebuje dela: Marxa, Lenina, Cunowa, Bernsteina,
Kautskega, Hilferdinga, Rose Luxemburg, Buharina, Stern-
berga, Grosmanna, Pollocka, Dobba, Sweezyja, Varge, Ba-
rana, Matticka, Amina, Mandla, Jacobyja.
^ Vera Pilić se v tem eseju ukvarja z osnovnimi kontraverznimi
dojemanji sodobnih marksistov.
hGlej, na primer, istoimensko tematsko številko časopisa
»Marksizam u svetu«, 5-6/1980
Izdajata
Univerzitetni konferenci Zveze socialistične mladine
Slovenije Maribor in Ljubljana.
Revijo sofinancirata Kulturna skupnost Slovenije in
Raziskovalna skupnost Slovenije.
Izdajateljski svet
dr. Andrej Kirn, Tomaž Krašovec, Zdravko Kravanja,
Franci Pivec (predsednik). Rudi Podgornik, Marjan
Pungartnik, Ivo Soče
Uredništvo
Milan Balažic, Igor Bavčar, Peter Gruden, Srečo Kini,
Andrej Klemene, Bogomir Kovač, Bojan Korsika, Lev
Kreft, Erna Kraševec, Mitja Maruško, Ranko Novak
(grafični urednik), Rudi Podgornik, Diana Sivec, Leo
Šešerko (odgovorni in glavni urednik), Nada Špolar-
Kirn, Peter Wieser, Siniša Zarič, Pavle Zgaga, Janko
Zlodre (tehnični urednik).
Lektor
Miha Bregant
Naslov uredništva
Trg osvoboditve l/ll, YIJ-61000 Ljubljana, uradne ure
(torek in četrtek od 11. do 13.) tel. 061/214-372
Naročnina
Cena številke 30.00 din / celoletna naročnina 200,00
din, za tujino dvojno
Številka žiro računa: 50101-678-47303. UK ZSMS.
Predsedstvo, Trg osvoboditve 1 II / za Časopis
Tisk
ČGP Delo
Po sklepu Republiškega sekretariata za prosveto in
kulturo št. 421-1/74 z dne 14. 3. 1974 je revija opro-
ščena temeljnega davka od prometa proizvodov
Nenaročenih rokopisov ne vračamo.
Popravek
V tekst Andreja Kima Ekonomski in ekološki zakoni. Časopis
za kritiko znanosti 55 56 str. 13. sta pomotoma zašla dva
odstavka Poročila g. Nikolasa Valtikosa. Opravičujemo se
bralcem in avtorju.
Redakcija