Pripravljeni na 21. stoletje?
o tem ko se je zdel znameniti Drnovškov slogan izpred štirih let o Sloveniji kot »zgodbi o uspehu« že docela pozabljen, nam ga je ta teden, ob koncu svojega obiska pri nas, spet diplomatsko, navrgla redna misija Mednarodnega denarnega sklada (IMF). Je omenjeno »Zgodbo« še mogoče podpreti z dovolj trdnimi argumenti? Da in ne — odvisno pač, v katero primerjalno skupino držav uvrstimo Slovenijo in katera merila uporabimo.
V tradicionalni družbi tranzicijskih kandidatk za vstop v Evropsko unijo ima Slovenija neizpodbitno najvišji bruto domači proizvod na prebivalca, najvišje povprečne plače in pokojnine in razmeroma dobro, v posameznih primerih celo neselektivno širokosrčno socialo. To je objektivno dejstvo. Slovenci se po uvedbi demokracije nismo tako navdušeno vrgli v objem potrošniškim čarom Zahoda kot ljudje v državah s tršo komunistično represijo: na budimpeštanski ulici Vaci ali praških Vaclavskih namestih boste v poplavi tujih trgovin in blagovnih znamk težko našli še kaj pristno madžarskega ali češkega. In kljub večji naklonjenosti do tujih naložb je osebni standard povprečnega Madžara ali Čeha za zdaj še znatno nižji od statistično povprečnega Slovenca, da tistih, ki nastopajo v manj srečnih in uspešnih tranzicijskih zgodbah, niti ne omenjamo. Če pa se po drugi strani primerjamo recimo z dosežki Finske ali Irske, ki v EU dosegata najvišjo rast, je domnevni »uspeh« seveda videti v precej drugačni luči. Tudi kot zamujeno priložnost. Kot neuspeh. Ali pa kot izziv za prihodnjo vlado oziroma koalicijo.
Kajti zdajšnja vladajoča koalicija nam bo svojo bilanco (ne)uspeha morala predložiti čez nekaj mesecev. Kdaj natančno, seveda še ni mogoče reči, saj za zdaj ni znano niti, po kakšnem sistemu bomo volili - znano pa je, da si ena vladajoča stranka želi volitev še pred poletnimi počitnicami, druga pa jeseni, ko naj
Miha Jenko
bi iz proračuna najbolj radodarno delili denar za kmetijstvo...Od zdajšnje koalicije tako kaj prida dosežkov ne gre več pričakovati. Če bo v prihodnjih dveh mesecih spravila pod streho vsaj povprečen pokojninski zakon in primanjkljajsko znosen proračun za prihodnje leto, bo s tem izpolnjen pogoj, da ji bo mogoče prisoditi vsaj zadostno oceno. Vsekakor pa bo v prihodnjih tednih in mesecih, če uporabimo izrazoslovje Marjana Podobnika, »še frčalo perje« zaradi nekaterih strateških in kadrovskih odločitev, recimo o dinamiki privatizacije bank in Zavarovalnice Triglav, o novih nadzornikih v omenjeni zavarovalnici in v Slovenski razvojni družbi, o prodaji državnega premoženja. Zlasti glede tega zadnjega se vladajoči stranki nikakor ne moreta dogovoriti - bolj trdoglava naj bi bila SLS, tako da je nedavno prekipelo predsedniku državnozborskega odbora za finance in monetarno politiko Kopaču in je vlado javno opozoril, da v primeru, če omenjenega seznama ne bo, ne bo tudi državnega proračuna.
Omenjena misija Mednarodnega denarnega sklada pa nas je tudi nemalo presenetila. Kajti IMF je zdaj tisti, ki dobrohotno opozarja, da nam utegne prevelika odprtost za tuje kapitalske naložbe povzročiti težave, ker bi lahko naenkrat iz države odšlo ali vanjo prišlo preveč kapitala. Kar bi bilo še ne tako dolgo nazaj čista fantastika: tedaj sta Arhar in Gaspari s svojima ekipama z natanko istimi pomisleki upravičeno odgovarjala na pripombe in zahteve dobro plačanih uradnikov z washington-ske centrale IMF. Skratka, IMF se naposled uči iz lasmih napak, kar je na moč pohvalno. Seveda pa od njega nismo-slišali le laskanja. Ta organizacija pač trdno ostaja trdnjava svetovnega kapitalizma in zagovornica svobodnega trga in globalizacije. In medtem ko ima naš guverner, ki je hkrati predstavnik Slovenije v IMF, kot monetarist veliko čuta
za socialo in probleme slehernika, to za misijo IMF očitno ne velja. V nos ji gredo domnevna prevelika zaščita zaposlenih in, recimo, kar šestmesečni odpovedni rok pri odpuščanju delavcev. Kapitalu delavske pravice niso prav nič všeč, zato se tako rad seli v Azijo, kjer so konfucijansko disciplinirane ljudske množice pripravljene potrpežljivo delati za sto ali dvesto dolarjev na mesec. Ko in če bo ta kapital v obliki sicer potrebnih tujih naložb prišel k nam, bo zahteval zase več, za delojemalce pa manj pravic. Skratka, slovenski sindikati in socialdemokracija - v prihodnje vas čaka precej dela in izzivov zaradi pritiskov globalne konkurence.
Globalizacija, zlitje v univerzalno svetovno kapitalistično občestvo ima pač tudi temne plati. Le kakšna družbenoekonomska formacija se bo na njen diktat razvila v Sloveniji? Na samoupravno osnovo smo v samostojni državi cepili malo tržnega liberalizma, nemalo populizma in kot kaže, bomo morali na to podlago nastlati še zajetno mero drage nove birokracije. Na poti v EU nas iz Bruslja pač opozarjajo, da bomo vredni njihove družbe le, če bomo imeli dovolj nove administracije — družbene nadgradnje, ki naj bi iz nas naredila primerno organizirane Evropejce.
Drugače pa je pričakovati, da bo kapitalizem po slovensko postajal zrelejši, bolj razviden, z bolj izraženimi interesi in še z večjo željo tudi po političnem vplivanju. Lastništvo v podjetjih se sicer že zgošča v rokah manjšega števila lastnikov — in ta trend se bo še nadaljeval. V Sloveniji nimamo tajkunov po hrvaškem modelu, ko je bilo dovoljeno obogateti 200 politično pravovernim družinam. Resda so si nekateri, ki so na oblasti ali blizu nje, materialno opomogli. Pravi »bogataši« in novodobni solastniki in/ali upravljavci podjetij pa so praviloma — in še posebej v primerjavi s hrvaškimi kolegi - bolj diskretni, manj opazni, skratka bolj slovenski.. Če odmislimo
slovensko privatizacijsko eksotiko, sklade in družbe za upravljanje, ki sta jim bila lasmina in vpliv prav tako podarjena, se gospodarska, finančna in s tem posredno še kaka drugačna moč in vpliv koncentrirata v peščici podjetij, ki z načrtno politiko gradijo svoje poslovne imperije: najbolj tipični so Jankovičev Mercator, Rigelnikov Autocommerce in Bohoričeva Sava. Slovenija lahko računa na »zgodbo o uspehu« le z uspešnimi podjetji. Vendar pa morda z izjemo Gorenja v Sloveniji nimamo kakih velikih, v tujini uveljavljenih podjetij: na svojo majhnost se sicer lahko izgovarjamo, vendar pa ima le dvakrat večja Finska svojo prodorno Nokio, trikrat večja Švica pa giganta Novartis in Nestle — od omenjenih orjakov pa ima korist seveda odvisna še množica manjših podjetij.
In če za konec parafraziramo še zdaj na moč aktualen naslov knjižne uspešnice Paula Kennedyja izpred nekaj let: kako smo Pripravljeni na XXI. stoletje? Če predpostavimo, da se to začne čez dober mesec - mnenja o tem so sicer nasprotujoča - kaže, da bo vsaj na začetku rast zmerna, nespektakularna, inflacija pa bo morda nižja kot zdaj. Na dolgi rok pa čaka našo nacionalno ekonomijo več negotovosti -s to ugotovitvijo IMF se kajpak strinjamo. Pa ne gre samo za očitke o neustrezni javni porabi, še neizvedenih socialnih reformah in za sproščene kapitalske prilive in odlive, ki bi čez čas lahko zamajali denarno stabilnost. »Mesni« in zdajšnji »mlečni« šok in polemika o zaprtju prostocarinskih prodajaln že povsem konkretno nakazujejo, da se bomo kot nacija v prihodnjih letih zelo pogosto in intenzivno spraševali, kako odgovoriti na nove okoliščine ob približevanju v EU in pritiske globalizacije. V kolikšni meri bo pri tem za Slovenijo obveljal slogan iz doktrine realne politike, da »večje države delajo, kar želijo, manjše države pa storijo tisto, kar morajo«? Zunanji pritiski na Slovenijo se bodo še stopnjevali, recimo na področju bančni-
štva, pred napovedano privatizacijo državnih bank. Dragoceni primerjalni prednosti Slovenije sta njena lega in izhod na morje: tudi tu se zahodni sosedje zelo trudijo, da bi ujeli v svojo mrežo ali pa - če ne bo šlo drugače
-	onemogočili koprsko pristanišče, ki očitno postaja preveč resen tekmec tržaškemu. V tej luči je prav absurdno, da utegne koprskemu projektu poleg zavistne tuje konkurence metati polena pod noge sama slovenska vlada
-	če ne bo zmogla ali hotela uskladiti združitve Luke in Intereurope v globalno logistično
..središče (GLS). Vladajoča koalicija že tako ne zna ali — zaradi ljudskega nasprotovanja
-	noče ustvariti boljših razmer za neposredne tuje naložbe: te so letos, kot je zapisano v jesenskem poročilu Umarja, rekordno nizke. Zato gospodje podpredsednik vlade, prometni in finančni minister (pa še kakšen državni sekretar bi se našel zraven), vsedite se za mizo in uskladite se vsaj glede perspektivne domače naložbe, koprskega GLS!
Vsekakor pa bi bilo iz več razlogov dobro, da bi se čimprej nehali zavajati z »zgodbami o uspehu« v primerjavah le s tranzicijskimi državami: slovenske makroekonomske kazalce bi morali postavljati na lestvice z državami EU. Navsezadnje, če bomo uspešni, bomo to neizbežno morali storiti že čez nekaj let, čas pa hitro teče... Take primerjave - ne pa tiste z Estonijo, Češko, Romunijo ali pa Belorusijo — bi nam verjetno pokazale, da smo (še) podpovprečno razvita država, s previsoko inflacijo in dragim denarjem. Ta podoba vsaj naši politiki zagotovo ne bo všečna in vprašamo se lahko, ali je nanjo pripravljena. So nanjo pripravljeni državljani? Naj nam bo v tolažbo vsaj to, da po nekaterih kazalcih vendarle presegamo najrevnejši državi EU (Grčijo in Portugalsko) in da sta tudi uvodoma omenjeni uspešnici, še zlasti Irska, pred vstopom v EU v precejšnji meri ustrezali zgornjemu opisu?

&
m
$
Vsebina PPS 29
Grega Repovi
Leta 1994 je bilo mnogo predlogov, naj v odstavitev ne privolimo
Janez Janša, predsednik SDS 3
Marjeta Šoštarič
Zoran Kovač
Portret tedna	36
Mija Repovi
Deset let slovenske borze
Čas zlatega dežja	37
Dr. Bogomir Kovač
30 izkušenj v enem letu
Matija Grah V strahu je tudi država
Dr. Marko Kerševan, sociolog religije, o sporazumih s Svetim sedežem
Dr. Janez Šmidovnik
Bo res potrebno razkosanje?
Pred volitvami v Kopru	38
Dr. Alojz Ihan
Vzgoja prestrašenih hipohondrov
Pred letom 2000: Sedanjost in prihodnost medicine (1)	39
Mag. Dušan Nolimal, dr.med.
Trden ideal ostaja: brez drog!
Ali je odgovorna raba drog možna (4)
Saša Vidmajer
Stisnjenih zob in kislega nasmeha
Kočljivi odnosi z BiH____________40
Zelo trdno se branimo
Največji prevzem v zgodovini industrije
Dragiša Boškovič
Na izpitih se tudi pada
Vojislav Despotov
Črna roka	41
Jani Kovačič
Ne bi bilo neodvisne Slovenije brez neopravičenih
Dnevnik (3)
Oto Giacomelli
Kako to počno v bundesrvehru
Vrhunski šport v nemški vojski 42
Marko Zorko
Cvetje v jeseni
Najprej je bila dolga, dolga noč Samo Rugelj
Brez radikalnih sprememb — brezupno
Analiza stanja in perspektiv
slovenske filmske produkcije
tik pred letom 2000	43
Jure Apih
Ples v maskah
Viki Grošelj
Nimam občutka, da sem se postaral, le gore so začele rasti
Reinhold Messner, himalajski papež
Celo mesto kot poskusni kunec
Srčni infarkt	44
Dragica Bošnjak
Intenziva: na tanki črti med življenjem in smrtjo
Dr. Matija Horvat, predstojnik kliničnega oddelka za intenzivno medicino KC Ljubljana
Marko Bauer
Zaradi Klana joče celo Karlov most
Moja draga TV	45
Vesna Milek
V Avstraliji pa avtomobilčki
Matej Andraž Vogrinčič, krojač za hiše
Reptili iz velikih studiov
Daniel Myrick. človek, ki je posnel najbolj donosen film vseh časov (Blaire Witch Project)	46
Boris Jež
Slovenija ne verjame solzam?
Dejan Pušenjak
Marjanov balon
Marko Milosavljevič
Črne vreče papirjev, sive lise preiskave
Marko Crnkovič
Civilnost družbe
Principi	48
Sporočilo bralcem
Ker je 23. aprila 1994 začel veljati novi zakon o javnih glasilih, so s tem prenehala veljati tista določila o obravnavanju prispevkov bralcev, ki jih je predpisoval stari zakon o javnem obveščanju iz leta 1986. To pomeni, da si poslej uredništvo pridržuje vso pravico do objave ali neo-bjave, krajšanja, povzemanja ali delnega objavljanja teh prispevkov, pač v skladu s svojo uredniško politiko in prostorskimi možnostmi. Izjema so odgovori in popravki objavljenih informacij, ki bi lahko prizadeli posameznikovo pravico ali interes, kot to določa novi zakon v tretjem poglavju. Zaradi naraščajočega števila prispevkov bralcev in zaradi želje uredništva, da čim večjemu številu ljudi omogoči povedati svoje mnenje, pripombe in pobude, opozarjamo, da bomo dosledno zahtevali spoštovanje predpisane dolžine največ 60 tipkanih vrstic v rubriki PP-29 (namenjeni odzivom na že objavljene tekste v časopisu) in največ 90 vrstic za rubriko Prejeli smo (namenjeni izražanju posameznih stališč, mnenj in pobud). Vsi prispevki za obe rubriki morajo biti opremljeni s polnim imenom in naslovom odgovorne fizične osebe (tudi v primeru institucij, organizacij, strank, društev ipd.), biti morajo v tipkopisu ali na računalniški disketi, po možnosti opremljeni s telefonsko številko, na kateri je mogoče preveriti avtentičnost avtoija. Uredništvo si pridržuje pravico, da vse daljše prispevke avtomatično zavrne ali skrajša.
email: pisma@delo.si
Delo, 24. novembra
Tudi zaradi Prešerna na Prešernovi
Ob prebiranju novice o »delovanju« pravne države, ki je prek svojega uradnika tj. tožilca Gorazda Fišerja sprožila najširšo možno policijsko akcijo v zvezi z domnevnimi nepravilnostmi na javnem zavodu RTV Slovenija, utemeljeno in skupaj z drugimi bralci Dela in drugimi državljani RS pričakujem takojšnje in podrobno poročilo pristojnih organov o razlogih, stroških in posledicah te »operacije«, ki je po svojem obsegu zasenčila vsakršno dejavnost pristojnih organov ob problemih v številnih drugih, po obsegu in vsem drugem pomembnejših zadevah, npr. dogajanju v velikih sistemih z ogromnimi posledicami za žepe in morale slovenskih ljudi.
Do takrat pa si dovoljujem protestirati zoper takšno delovanje pravne države, ker ne verjamem, da je bilo potrebno in da ima kakršnekoli druge utemeljene razloge kot.boj za prevzem javnega zavoda RTV v predvolilnem času na način, ki je v globokem nasprotju z načeli pravne države in očitno pomeni zlorabo in prekoračitev njenih pooblastil!
Do takrat tudi upam, da »kristalna« noč, ki so jo doživeli na javnem zavodu RTV, ne bo vplivala na njihovo korektno delo in da bodo še naprej in korektno opravljali svojo dolžnost poštenega obveščanja slovenske javnosti in da vodilni in drugi delavci zavoda ne bodo klonili in odstopili, ampak v rednih postopkih uveljavljali svoje pravice!
Upam tudi, da se ne bodo ponovile izkušnje tovrstnega »zakonitega« postopanja državnih aparatčikov še kje drugje, npr. pri tistih, ki takšne »metode« odobravajo!
Danijel Malenšek, Ljubljana
Delo, 6. novembra
Noč dolgih televizijskih nožev
Kot vsakemu polemičnemu nasprotniku, kise poštenemu odgovoru na jasne očitke izmika s sprenevedanjem, lahko tudi mag. Milosavljeviču žal (v škodo dragocenega časopisnega prostora) odgovorim le tako, da že drugič citiram njegov sporni odstavek, ki sem ga ostro kritiziral kot širjenje neresnic in nedopustnih insinuacij. Glasil se je: »Potem so se politični akterji spomnili, kako bi speljali vodo na svoj mlin. Ponudili so amandma zakona o RTV, v katerem so vodstvu hiše, ki prav tako nasprotuje soglasju zaposlenih in ki bi se prav tako verjetno rado znebilo Ambrožiča, nenadoma dali 100 tisoč ali še več novih plačnikov naročnine (po novem pristojbine), vodstvo pa je medtem z veseljem pristalo, da se iz zakona zbriše omenjeno soglasje.«
Neresnica in zavajanje javnosti: »Potem so se politični akterji spomnili ...«. Bilo je ravno obratno: predlog novega načina financiranja je z mojo pomočjo naredilo vodstvo RTV samo in nato že od januarja letos prosilo vse stranke za uzakonitev tega predloga. Vse do zadnjega je to preprečeval prej vloženi predlog SKD.
Nedopustna insinuacija: »vodstvo pa je medtem z veseljem pristalo, da se iz zakona zbriše omenjeno soglasje«. Ta trditev je v svoji abotnosti naravnost smešna: komu »pristalo«? Kot da bi stranke, ki so hotele iz zakona izbrisati to soglasje, za to potrebovale »pristanek vodstva RTVS«! In druga abotnost: zamenjavo soglasja z mnenjem je predlagala SKD, torej stranka, ki je novemu načinu financiranja ostro nasprotovala! Včasih so starši otrokom ob takih smešnih izmikanjih radi rekli: »Vsak izgovor je dober, pa če ga pes na repu prinese.«
Toda potem pa pride Čadež in izjavi (na koncu intervjuja v Dnevniku), da »so drugi postavljali pred nas izbiro: denar ali soglasje« in da je on izbral denar! Zaradi celotedenskega ukvarjanja z važnejšimi stvarmi sem ta interxju prebral šele po tem, ko ga je Milosavljevič citiral. In nisem mogel verjeti svojim očem: je Čadež ob kopici obtožb, ki letijo nanj, zdaj začel »priznavati« že tudi tisto, kar sploh ni res? Ali pa je morda resnico zamolčal meni? Edina logična varianta, ki bi lahko potrdila resničnost te »priznane« obtožbe, bi lahko bila, da je morda poskušal na ta način on »kupiti« glasove SKD (češ bom podprl Vaš predlog za ukinitev soglasja, če ne boste nasprotovali zakonu) - ampak tudi ta ne gre, je spet preveč abotna: zakaj neki bi pa SKD potrebovala Čadežev »pristanek«, če bi hotela to predlagati? In potem tudi je predlagala — Čadež gor ali dol. Si je Čadež na tak skrajno nerazumljiv in čudaški način morda poskušal »dvigniti ceno« - češ poglejte, stranke mene sprašujejo, ali smejo kaj takega predlagati ali ne?
Stvar je resnično čudna - ampak vrli novinar Milosavljevičev ega kova in morale ne postavi Čadežu logičnega vprašanja: »Kdo pa so bili tisti 'drugi’, ki so vas baje postavljali pred izbiro: denar ali soglasje? Če ste že imeli pogum postaviti na laž Krivica, ki je zastavil svoj profesionalni ugled za financiranje RTVS, povejte sedaj naravnost, kdo vas je na tak način izsiljeval?« Ne, Milosavljeviču to ne pride na misel; njemu je to Čadeževo Čudaštvo (ali lapsus) prišlo kot nalašč, da se skrije zanj in da mu ni treba pošteno in odkrito odgovoriti na moje očitke. Kajti celo tedaj, če se Čadež tu ni zlagal ali po herostratsko »s slabim junačil«, ampak je govoril resnico, to Milosavljeviča ne bi prav nič opravičevalo, da je razširjal trditve (kot resnico, ne le kot ugibanja), za katere ni imel nikakršne ne dej-stvene ne logične podlage — dokler mu ni z neba padla ta čudna Čadeževa izjava.
Da bi izvedel resnico, Milosavljevič očitno tu sploh ni zainteresiran. Jaz pa sem. Zato javno
pozivam Čadeža, da jo pove. In da se javno opraviči bodisi meni, če me je naplahtal, ali pa vsej javnosti, če je s svojo izjavo naplahtal njo. In naj se, prosim, ne izgovarja na to, da je v tem čudnem odgovoru rekel tudi nekaj, kar je Milosavljevič (o, polemična poštenost!) gladko zamolčal. Njegov sporni odgovor se je namreč v resnici začel z besedami: »Vendar mi v vodstvu s tem nismo imeli nič« -potem šele sledi: »čeravno so drugi postavljali pred nas izbiro: denar ali soglasje«. Ampak to drugo je, čeprav v tem nejasnem kontekstu, vendarle javno izrekel. In sedaj naj lepo in pošteno pojasni, kako je bilo v resnici: kdo so bili tisti »drugi«, kaj so zahtevali, kdaj in od koga. Domnevam namreč, da mu je kaj do svoje javne podobe kot poštenjaka in moža besede, ki stoji za tem, kar reče.
Za konec pa moram še enkrat ponoviti, kako in v zvezi s čim sem Milosavljeviču zadnjič očital neodgovorno in pokvarjeno pisanje. Delo pri iskanju rešitve za problem financiranja RTVS sem namreč vzel kot resen strokovni izziv in se zato čutim s takim pisanjem osebno prizadetega: »Skrajno tendenciozno in za strokovnjaka neodgovorno pa je prikazovanje poskusa reševanja težkega finančnega problema financiranja javne TV (kar je bil težak ustavnopravni problem tudi npr. v Nemčiji in Franciji) z namigovanjem, kot da je šlo za trgovino: vi nam Ambrožiča, mi vam 100 novih plačnikov. Neresnično, skrajno neresno in pokvarjeno. Kot da bi šlo za kakšne nedolžne žrtve politične trgovine, ne pa za ljudi (po predvidevanjih predvsem v dobro situiranih krogih - revni ljudje so praviloma bolj pošteni!), ki so se doslej plačevanju nepošteno izmikali in breme vzdrževanja javne RTV prelagali na poštene državljane.« Ampak to pa Milosavljeviča očitno kaj malo zanima. In vse druge novinarje očitno prav tako malo. Ste morda kje sploh že lahko prebrali kaj iz obrazložitve zakona o tem, zakaj in s kakšnimi argumenti je bil novi način financiranja RTVS predlagan in nato uveden? Matevž Krivic, Spodnje Pirniče
V	vrsti novinarskih prispevkov v Vašem časopisu se vrsta avtorjev v različnih povezavah sklicuje na povzetek mojega razgovora z novinarjem Dnevnika, češ da je Janez Čadež v parlamentarni razpravi o noveli zakona o RTV Slovenija, s katero je parlament urejal način zajemanja podatkov upravičencev za plačilo rtv pristojbine, za 100 tisoč novih plačnikov »prodal« soglasje kolektiva k imenovanju odgovornih urednikov. Ker je izjava iztrgana iz Konteksta celotnega razgovora, dovolite kratko razjasnitev, ki je odgovor vsem avtorjem, ki stavek iz razgovora zlorabljajo in z njim manipulirajo.
Vodstvo RTV Slovenija si je ves čas od razsodbe Ustavnega sodišča, da Javni zavod RTV Slovenija ne sme pridobivati nekaterih podatkov plačnikov rtv naročnine, prizadevalo uvrstiti v parlamentarno razpravo problematiko zajemanja podatkov o zakonskih obvezancih za plačilo rtv naročnine. Zaradi proceduralnih zapletov v parlamentu je do obravnave dejansko prišlo tik pred dnem, ko naj bi odločba Ustavnega sodišča stopila v veljavo. Predlog novele zakona o RTV Slovenija je pripravilo vodstvo javnega zavoda, ki se je dejansko omejilo le na reševanje problema, povezanega z razveljavitvijo zakonskih določil Ustavnega sodišča.
V	parlamentarni razpravi pa je, neodvisno od vodstva RTV Slovenija ali celo Janeza Čadeža, prihajalo do pobud tudi za spremembo drugih zakonskih določil v veljavnem zakonu o RTV Slovenija. Prvoten predlog, ki ga je želel k osnovnemu predlogu norele vključiti poslanec g. Zmago Jelinčič, bi povsem odpravil institut soglasja kolektiva k imenovanju odgovornih urednikov v RTV Slovenija. Po umiku tega predloga je SKD to zahtevo omilila in oblikovala predlog za zamenjavo soglasja v> mnenje kolektiva pri imenovanju omenjenih programskih vodstev delavcev na RTV Slovenija. Ne vodstvo RTV in ne Janež Čadež na takšen razplet v parlamentu nista imela nobenega vpliva in tudi želje ne, da bi z novelo obširneje spreminjali zakon o R TV Slovenija. Če bi imelo vodstvo RTV Slovenija možnost, bi veliko prej želelo uveljaviti spremembe vrste drugih določil v tem zakonu, o čemer je Svet RTV Slovenija v zadnjih dveh letih razpravljal in podprl kar nekajkrat. V vodstvu RTV Slovenija in Svetu RTV Slovenija smo ocenili, da je za nadaljnjo usodo javnega rtv servisa v Sloveniji pomembneje, da sistemsko in trajneje uredimo zagotavljanje gmotne osnove za njegovo delovanje, zato v svoj predlog ni vključevalo prav ničesar, kar ni bilo neposredno povezano z odločitvijo Ustavnega sodišča.
Današnje manipuliranje z dokaj skopim stavkom me spominja na informiranje javnosti okoli središčnega problema odločbe Ustavnega sodišča, ko so vsi novinarji poročali, da je v nevarnosti rtv naročnina. Pa Ustavno sodišče ni razveljavilo člena, ki govori, da je vsak imetnik tv ali radijskega sprejemnika dolžan plačevati rtv naročnino (torej se s formalnopravnega stališča tudi ob nesprejeti noveli ne bi samo po sebi zgodilo nič pretresljivega), razveljavilo pa je pristojnost RTV Slovenija za zbiranje nekaterih podatkov obve-zancev za plačilo, kar pa bi javnemu zavodu RTV Slovenija domala povsem onemogočilo izterjavo v primeru neplačevanja, saj sodiščem ne bi mogli vlagati popolnih vlog, hkrati pa RTV Slovenija ni mogla izvajati zakonske pravice do plačila naročnine pri vseh tistih, ki so se vrsto let izogibali plačilu naročnine. Kršitelji zakona so bili deležni v zadnjih letih celo veliko simpatij pri nekaterih novinarjih slovenskih časnikov, RTV Slovenija pa vrste izkrivljenih primerjav z evropsko prakso o naročninah.
V	parlamentarni razpravi, ki je potekala po javnosti znanih zapletih, vodstvo RTV Slovenija ni bilo vključeno v nikakršno »trgovino« v stilu: vi nam plačnike (s pravico do zajema podatkov iz različnih baz podatkov), mi vam soglasje. Če bi imelo vodstvo ali Janez Čadež tolikšen vpliv na parlamentarne stranke ali posamezne poslance, tedaj novela zakona ne bi čakala na obravnavo do »pet minut do dvanajstih«, ampak bi bile dileme rešene že zdavnaj. Vsi, ki so brali razgovor, ki je bil objavljen v Dnevniku, bodo sedaj tolikokrat navajano izjavo povezali vsaj s stavkom, ki mu je omenjena izjava sledila in v katerem sem rekel: »Vendar mi v vodstvu s tem (odpravo soglasja, pojasnilo J. Č.) nismo imeli nič, čeprav so drugi (skozi razpravo in z ravnanjem opozicijskih strank, pojasnilo J. Č.) postavljali pred nas izbiro: denar ali soglasje. Šele temu je sledila »znamenita« izjava (po vmesnem vprašanju novinarja) o tem, da sem se odločil za denar.
Kot generalnega direktorja RTV Slovenija me zakon zavezuje, da odgovarjam za poslovanje in gmotni položaj zavoda, zato je normalno, da sem se s sodelavci osredotočil le na to vsebino v noveli, medtem ko soglasja zaposlenih pri imenovanju odgovornih urednikov ne potrebuje generalni direktor RTV Slovenija, marveč programska direktorja Radia in Televizije Slovenija, ki Svetu RTV Slovenija predlagata v imenovanje odgovorne urednike. Ker potemtakem Janez Čadež v okviru svojih pristojnosti ne subjektivno ne objektivno sploh ni bil postavljen pred alternativo, je v tej luči moja »sporna« izjava logično spoštovanje zakonske odgovornosti, ki mi pritiče.
Dejstvo pa je, da je potrebno obsežnejše razgovore z novinarji prebirati celoviteje in sila neodgovorno je iz njih trgati le posamezne stavke ali delne misli. Priznam pa, da sem za nastali nesporazum sokriv tudi sam, ker sem se na koncu dolgega intervjuja preveč na kratko in nejasno izrazil s tistim, ki so »drugi postavljali pred nas izbiro: denar ali soglasje«. Mislil sem na Jelinčiča - o tem so tudi mediji poročali in sem preveč naivno mislil, da na koncu intervjuja ni treba vsega tega še enkrat podrobno razlagati. Ta »izsilje-
vanja« so bila povsem javna, z govorniškega odra državnega zbora. Seveda niso bila povedana izrecno z besedami »denar ali soglasje«, ampak toliko pa menda že vsak razumen človek ve, da ni treba vedno na vsakogar pokazati s prstom. Obžalujem, da sem se netočno in nejasno izrazil.
Upam, da bodo »abonirani« kritiki vsega ravnanja in početja na RTV Slovenija v slovenskih medijih vsaj enkrat dejstva sprejeli takšna, kot so, in ne bodo pikolovsko analizirali prav vsake besede, jih sprevračali in v njih iskali pomenskih odtenkov.
Janez Čadež, generalni direktor RTV SLO
Delo, 15. novembra
Šli bodo na ulice in podrli zid še pri nas
Gospod Janša, pridevnik »spoštovani« vam v tem sestavku res ne pristoji.
Po prvi konferenci socialdemokratov v Mariboru ih po vaših nastopih na njej se človek enostavno vpraša, od kdaj lahko nosi radikalna stranka, ki jo poosebljate, socialdemokratski naziv. Socialdemokrati drugod po svetu so levosredinsko usmerjeni. Najmanj bi človek od socialdemokrata pričakoval, da bo pozival narod s pouličnimi hujskaškimi izzivi: »Šli bodo na ulice in podrli zid še pri nas!« To ni niti demokracija niti mirnodobsko obnašanje leaderja stranke. Naš zid ni bil nikoli tako trden kot berlinski in je, vsaj za večinski narod, že zdavnaj podrt.
Priporočala bi vam, da odprete kak leksikon — če ga imate - kjer povsod piše, da socialde-mokratizem pomeni socializem po demokratični poti. Povejte že enkrat javno, ali hočete biti res socialdemokrat ali kaj drugega, če ne celo kaj tretjega. Povejte javno, ali ste somišljenik ali nasprotnik socializma in demokratizma?
Pred časom ste namreč prostovoljno vstopili v vrste komunistov, kar vam je vsekakor takrat ustrezalo, in bili kasneje izključeni. To ste sicer že priznafi pozabili pa ste hkrati povedati, da ste kasneje ponovno zaprosili za sprejem v KP, vendar niste bili uslišani. Narod naš dokaze hrani!
Moti vas predsednik države Milan Kučan. Na vaši konferenci mu niste pozabili očitati, da je bil pred dvajsetimi leti izvoljen za predsednika Socialistične republike Slovenije, pozabili pa ste povedati, da je bil v samostojni državi Sloveniji dvakrat neposredno izvoljen za predsednika države z veliko večino glasov (64%) in da v vseh anketah o popularnosti politikov zavzema prvo mesto. Ti podatki povedo, da je pravi zastopnik našega naroda v domovini in tujini, pa če je vam to prav ali ne. Spoštujte voljo večinskega naroda, ki je Milana Kučana izvolil za svojega predsednika!
Kako ste opisali tipičnega predstavnika LDS, pove precej več o vas samih kot o njem. Vaše besede kritike niso nič drugega kot prostaško klevetanje in zmerjanje. Gotovo je tipičen predstavnik LDS za stranko sposoben in ni prav nič važno, ali zna uporabljati računalnik ali mogoče celo igrati klavir, važno pa je, da je sposoben, pošten ter dostojnega in kulturnega obnašanja.
Vaš nastop kot prvaka SDS je izzvenel kot nastop preplašenca, ki mu očitno stvari uhajajo iz glave in rok.
Takih izpadov, kot jih člani vaše stranke večkrat uprizarjajo, iz drugih parlamentarnih strank ni. Kaj bi bilo iz našega parlamenta in naše države kot narodne skupnosti, če bi se vsi predsedniki političnih strank in njihovi člani začeli obnašati vam enako! In kako bi ocenjevale našo politično »kulturo« resnično socialdemokratske stranke v drugih državah. Vsekakor vam kot leaderju stranke z naslovom »socialdemokratska« tak način komuniciranja med ljudmi res ni v čast in ugled. Na tak nivo se spusti le človek brez najmanjšega občutka za kulturo obnašanja, ki nikakor ni v duhu demokracije, na katero se tako vehementno kar naprej sklicujete. Verjetno hočete posnemati svoje vzornike pri naših bližnjih sosedih. Lahko pa tudi ugotovite, kako take izpade ocenjujejo njihovi sodržavljani: tam grejo na ulice, ampak za obrambo demokracije, ne pa zaradi protesta, s katerim nam grozite vi.
Zvonka Tepina, Ljubljana
*
Delo, 15. novembra
Politiki brusijo nože
Calumniare audacter, semper aliquid haeret! (Pogumno obrekuj, vedno se kaj prime!) Tale rek se nanaša na izjavo predsednika socialdemokratov Janeza Janše na prvi programski konferenci socialdemokratov v Mariboru. Zaradi natančnosti moram to izjavo citirati: » Tipičen predstavnik LDS je oseba moškega spola srednjih let, ki izhaja iz družine z visokimi dohodki — ti izvirajo pretežno iz privilegiranih pokojninskih dodatkov - ima nedokončano izobrazbo, a dobro državno službo ali lastno podjetje... ima računalnik, a ga ne zna uporabljati... zvečer najprej piše po zidovih proticerkvene grafite, nato pa v diskotekah prodaja tabletke ekstazi.«
Ko sem navedeno izjavo prebral, nisem mogel verjeti, da je to res. Socialdemokrati so na svoji konferenci dejansko zavzeli tršo linijo, vendar ta izjava, skupaj z izjavo, da bodo šli na ulice in podrli (berlinski) zid še pri nas, presega vse moralne in razumne meje. Seveda pa tudi daje občutek »deja vu« (že videnega). Z velikim uspehom je to uporabljal Hitlerjev minister za propagando Goebbels, čigar glavno načelo je bilo, da laž, ki jo tisočkrat ponoviš, postane resnica. Če je ta izjava emblem najnovejše linije socialdemokratov, nima ničesar skupnega s t.i. proklamirano »pomladnostjo«, kakor tudi ne z normalnim političnim delom. Kleveta je politično smetišče in ne način politične diskusije!
Seveda pa je iz opere Seviljski brivec znana arija »Moč klevete«, ki se povsod priplazi in je ne moreš nikoli uničiti. Zgrožen sem, da se v današnji slovenski politiki kaj takega lahko zgodi!
Anton Podgoršek, Ljubljana
Delo, 20. novembra
Glasujemo za ozimnico
Naslov Crnkovičevih principov je pamfleten, tudi sicer, saj sporočilna ozimnica pritiče slovenskemu podeželju, ne pa okolju slovenske metropole, ki živi v »političnem in kulturnem razvratu«. Gre seveda za nedopustno zaplankano prepričanje in pojmovanje (predsodek) mestnega novinarja, ki izključuje vnaprej druge resnejše možnosti in oblike globalne komunikacije v Sloveniji kot informacijski provinci — ne glede na urbano in podeželsko okolje.
Janšev pamflet o povprečnem LDS-ovcu seveda ni brez aktualnosti, ker odkriva značilne elemente neke mentalitete in stanja, ki so LD-S-ovski. Zelo težko bi bilo zanikati tisto o starših, ki so otroka »delegirali« prav v to stranko. Ko sem prvič poslušal Janševo definicijo povprečnega LDS-ovca, sem izbruhnil v spontan in glasen smeh zaradi aktualne in duhovite resničnosti pamfleta. Sicer pa vsebina Janševe definicije sploh ni kaj posebej neznanega, sam bi ji lahko dodal še vrsto prilastkov, kot so grabežljivost, politična in poslovna promiskuiteta, aroganca, pa tudi povsem nepomembne podrobnosti, s katerimi je mogoče ustvarjati medijsko karizmo LDS-o-vih posameznikov.
Precej več zlobe je zaznati v Crnkovičevi opredelitvi Janše kot govornika na kongresu SDS, ko pravi, da je bila duhovita definicija izrečena z značilnim knedlom krčevitega preseganja frustracije v grlu, z glasom lustracijskega robota in z vase prepričanim ciničnim nasmeškom. Narod je Janševo domislico oce-
nil kot politično aktualno in post festum tega ne bo mogoče več spremeniti. Tudi ne drži, da je Janša zvaril pravega malega, a zato nič manj grdega in nevarnega urbanega mon-struma (mestnega plazilca), t. j. LDS-ovca kot dilerja, zasvojenca, razvratneža, pijanca. Po drugi plati pa so prav mediji povzdignili predsednika LDS v karizmatično figuro. Pozornemu opazovalcu se ta karizma kaže v povsem nepomembnih podrobnostih o predsednikovem življenju, kot so jogging, pes Artur in udeležba na imenitnih sestankih mednarodne smetane. Iz vsega tega pa ne izhaja nič drugega kot dejstvo, da je predsednik le povprečen balkanski politik. Zanimivo bi bilo odkriti slovenski javnosti, ali se morda kje 4rugje vendarle skriva prava, pozitivna karizma, tista, kije za slovensko prebivalstvo brez dvoma koristna in razvojno obetajoča. Celo nasprotno: Drnovškova karizma je podobna oni predsednika Kučana, saj njuni politiki zavirata vstop Slovenije v evropsko-a-tlantske integracije, s klanovskim obvladovanjem politične, gospodarske, sodne, medijske, intelektualne, lastninske in celo športne scene pa jo dejansko onemogočata. Kontinuiteta niso le kadri, je miselnost in akcija teh kadrov in 'z njimi medijsko in eksistencialno manipuliranega prebivalstva.
Da je LDS edina moderna in urbana stranka na Slovenskem, ki premore sposobne ministre in državne uradnike in dopušča delo blazira-nim in ciničnim intelektualcem, pa je seveda značilna pripoved slovenske kontinuitete. In še tu gre bolj za inteligenco (izpeljano iz ruske inteligencije), ki živi od prodaje idej in idejne podpore režimu. Intelektualci živijo namreč za ideje in svoja prepričanja ne glede na posledice. Gre torej za držo trajno podrejenih političnim interesom pri inteligenci in za neupogljive, objektivne in razumne pri intelektualcih. Leon Štukelj je bil priča poslednjega. Dobrodošel je tako vsakdo, ki lahko kon-tinuitetni inteligenci soli pamet. Janševa sol je za nacijo v letargičnem stanju koristna. Po tem zapisu se odpravljam na branje po medmrežju, po svetovnih časopisih pa tudi k sporočilom zame pomembnih prijateljev po svetu. Kakšno je stanje naših skupnih projektov? Kaj je treba in mogoče odgovoriti na kritične pripombe urednikov in prodajalcev idej in predlogov? Da je to virtualen svet? Nevaren je predvsem domači avtizem, sporočila brez živega obraza, ki jih prebiramo doma, nekakšen dialog slepih in gluhih - eno mimo drugega v prazno.
Anton P. Železnikar, Ljubljana
Marko Kos je 7.1.1994 v »Novi podobi Slovenije« v Razgledih (str. 12-13) optimistično opisal, kako se je težišče dežele v 90. letih preneslo izven mest, tudi po zaslugi informatike, prometa, in drugačnih proizvodnih tehnologij-
Žal verjamem, da je v črnem opisu podeželske omejenosti, ki ga ponuja kolega Crnkovič, drugi in zelo drugačni Marko, več kot nekaj sledi resnice. (A ne vem, če je v mestih dosti bolje.)
Če pa mi s to omejenostjo in nezaupanjem podeželja do dekadentnih in postulirano bistveno manj zaplankanih mest (ali obratno s poštenjem in večjo narodno zavednostjo podeželja) kdo poskuša pojasnjevati pasti slovenske tranzicijske politike, se ob poudarjanju razlik med mestom in podeželjem najprej spomnim, kako je sociolog Slaven Letica pomladi 1990 prestavniku nemških Zelenih in dvema slovenskima spremljevalcema opisal naraščajočo hrvaško-srbsko napetost: »Narcisizem malih razlik,« je rekel.
Zdi se mi, da ima s slovenskimi političnimi težavami, nevednostjo in teflonsko neodgovornostjo politikov vseh barv, njihovimi preferencami za kimavce ter posledično blokado razvoja, drago državo in, naraščaj očim državnim dolgom ta sicer prijetno berljiva analiza sicer več opraviti kot flogiston s kemijo, a ne dosti več.
Vsaj v eni stvari dajem kolumnistu prav: kar nekaj ljudi v Sloveniji je na hadezejevski način dobilo zelo polne riti. Premnogim drugim pa ne gre tako lepo. (Včasih prvo ne vpliva na drugo, pogosto pa.) Njemu se zdi to dobro, meni ne. Morda sva oba neobjektivna, saj sva pač vsak v eni od teh skupin.
Samo Resnik, Ljubljana
Delo, 20. novembra
Če bomo volili večinsko, bodo potrebne varovalke
»Hej, pazi! Povozili te bodo!« Tak stavek normalno izrečemo dovolj glasno, dovolj živčno, dovolj prizadeto, da se človek nevarnosti zave in se ji še lahko izogne. Če ga izrečemo mrmrajoče sebi v nos, kot da bi molili Očenaš, ne bomo preprečili nesreče. In ravno tako se mi zdi izrečen naslov eseja dr. Marka Perdiha v SP. V njem avtor profesorsko natančno in nazorno, kot da bi predaval, secira volilne sisteme, razlaga njih delovanje in posledice, kam vodijo. In kaj ugotovimo na koncu predavanja? Veliko! Med drugim tudi tole:
—	da noben od obravnavanih volilnih sistemov ne omogoča volivcem, da bi odločali, kdo bo sedel v parlamentu in kdo ne,
—	da noben od volilnih sistemov ne preslika verodostojno volje ljudi v voljo parlamenta,
—	da lahko po dvokrožnem večinskem sistemu pride celo do diktature po ustavni poti. Ako se ustavi na pol poti, potem pride do diktature hrvaškega tipa, ki pa je preoblečena v kostum demokracije:
Nekaj takega smo že iz izkušnje vedeli, nekaj smo slišali, kar pa ne pomeni, da je bil trud dr. Perdiha zaman. Nasprotno! Ta lekcija nam je izredno potrebna in dobrodošla in vsak, ki ga malo le zanima, kako volilni sistem deluje, je našel razlago, ki smo jo še kako pogrešali. Politiki in pravniki niso bili voljni ali sposobni le tega razložiti tako nazorno, neprizadeto in netendenciozno.
In kaj sedaj? Od tod dalje se z avtorjem razhajava. Medtem ko se dr. Perdih zavzema za varovalke, sem mnenja, da znamo biti Slovenci zelo inovativni ter kot za šalo premostiti in se izogniti vsem varovalkam, in da bi to po potrebi in brez oklevanja naredila katerakoli od naših strank, ki bi bila na oblasti in bi ji to ustrezalo. Ne zaupam namreč nobeni stranki, da bi skrbela za ’vsestransko in stabilno blaginjo državljanov’, sem pa prepričan, da zna vsaka poskrbeti za svojo lastno blaginjo. Mi, državljani, pa bomo morali za svojo blaginjo poskrbeti sami po vseh svojih močeh.
Idealno bi bilo, ako bi vsi državljani sedeli v parlamentu, odločali po svoji pameti in volji in seveda čutili odgovornost za odločitve na lastni koži. Seveda to ne gre. Zato pa potrebujemo pošten sistem, po katerem svojo usodo polagamo v roke svojih predstavnikov, poslancev. In če nam takega sistema ne ponudijo Že narejenega, zakaj si ga ne bi naredili sami? Pameti imamo Slovenci za izvoz, zakaj bi jo uvažali, če nam ponujeno ne ustreza?
In kako bi naredili sistem, čim bolj podoben idealnemu? Treba je izbrati predstavnike poslance, ki bi od ljudi bili deležni dovolj zaupanja. Poudarjam, predstavnike poslance, ne stranke, kjer velja kolektivna odgovornost, kako je s kolektivno odgovornostjo, pa vemo iz izkušnje. In kaj je tako zapletenega pri tem? Sestavi se seznam kandidatov, s takim seznamom gremo na volitve, volivci oddajo glasove za kandidate, ki uživajo pri njih podporo, in proti kandidatom, s katerimi izrecno niso zadovoljni. Potem se naredi iz rezultatov volitev ’rang lista’ in tistih 50 ali 90 najboljših dobi mandat. Na kmečko preprost način dosežemo tisto, kar zapleteni ponujeni volilni sistemi niso omogočali: volivci odločamo, kdo bo sedel v parlamentu.
Tako sestavljen parlament odloča spet z glasovanjem, toda glas vsakega poslanca mora imeti težo, sorazmerno rezultatu, ki ga je
poslanec dobil na volitvah. Dosežemo drug namen volitev: volja ljudi se sorazmerno prek glasovanja poslancev preslika v voljo parlamenta.
Potrebujemo še preverjanje dela poslancev. V ta namen mora parlament glasovati javno in poimensko (kar s pomočjo današje računalniške tehnologije ni noben problem) in zapisniki morajo vsebovati rezultate glasovanj in biti na voljo ljudem. (Zapisniki so že sedaj brezplačno na voljo ljudem, ki imajo dostop do interneta, in to je velika usluga demokraciji. Seveda poimenskega rezultata glasovanj ne vsebujejo, ker sedaj poslanci glasujejo pretežno tajno.) Ljudje se bomo na naslednjih volitvah lahko oprli na podatke, kdo je kako v kakšni zadevi volil, veliko bolj zanesljivo kot na obljube in besede, izrečene v veter predvolivnih zborovanj.
Preprosto, prozorno, čisto! Morda preveč. Saj veste, marsikdo rajši ribari v kalnem! Sicer pa upam, da vpijem dovolj na glas: »Ljudje, povozili nas bodo!« da bo kdo prisluhnil in spravil diskusijo o volilnih sistemih in posredno o našem bodočem volilnem sistemu še v to smer.
Vilko Sustič, Ljubljana
Delo, 19. novembra
Kdo bo rekel:
takole se pa ne bomo šli
V četrtem nadaljevanju člankov o volilnih sistemih je ga. Jana Taškar postavila retorično vprašanje, ali je dvokrožni večinski volilni sistem primeren za Slovenijo. Če prav razumem njen lakonski odgovor v članku, lahko sodim, da »čisti« dvokrožni večinski volilni sistem nikakor ni primeren za naše trenutne razmere (delitev na dva politična pola). Kakšno delitev je imela novinarka v mislih, ne vem. Verjamem pa, da je mislila na poslance oz. politike in ne na državljane, volivce.
Z ustanovitvijo posebne komisije državnega . zbora, ki ima naloge poiskati najprimernejši model volilnega sistema za državnozborske , volitve, ob spoštovanju ustavne odločbe o obveznem sprejetju volilnega zakona, s katerim bo državni zbor uredil vprašanje volilnega sistema tako, kot narekuje izid referenduma, bi sam rekel, takole bi se pa lahko šli.
Seveda pa bi se morali poslanci vsaj začasno (do volitev v l. 2000) odpovedati premlevanju raznih kombinacij - mal’ večinskega, mal’ pa proporcionalnega volilnega sistema z bolj ali manj poudarjeno večinsko noto.
Pri iskanju kompromisne rešitve predlagam (ne vem, ali prvi) nov kombiniran dvokrožni večinski volilni sistem. Glede na majhnost slovenskega volilnega telesa, kjer bo bržkone še najprimernejša oblika vladavine neposredna demokracija (hitro razvijajoča se informacijska tehnologija z glasovalnimi karticami bo v bližnji prihodnosti to omogočala), bi bilo vsakršno povečanje poslanskih mest v državnem zboru preveliko breme za slovenske davkoplačevalce.
Ob dveh poslancih, predstavnikih narodnosti, ki ju že sedaj volivci teh dveh narodnosti volijo po večinskem sistemu, je možno z modelom, ki ga imenujem kombiniran dvokrožni večinski volilni sistem, izvoliti tudi 88 poslancev. Kako? Naj v kratkih obrisih predstavim model.
Namesto ene kandidatne liste se v vsakem od 88 volilnih okrajev volivcem predložijo 3 kandidatne liste, in sicer: 1. lista kandidatov volilnega okraja, 2. lista kandidatov volilne enote (v bodočnosti morda »regijska« lista) in 3. republiška aMr nacionalna lista. Vsak volivec ima 3 glasove. Pri tem je pomembno, da bo pri izračunu volilnih rezultatov teža oddanega glasu na posamezni listi različna, in sicer v sorazmerju s številom evidentiranih volivcev v volilnem okraju, na območju posamezne volilne enote in na območju celotne Slovenije.
Primer: Oddani glas za kandidata A na »okrajni« listi šteje s koeficientom 1, glas za kandidata B na listi volilne enote šteje (npr.) s koeficientom 0,125, en glas za kandidata C na »nacionalni« listi šteje s koeficientom 0,0114. Navedeni koeficienti so izračunani iz števila volilnih upravičencev — npr. v nekem volilnem okraju je 17.000 volivcev v volilnem imeniku, v neki volilni enoti jih je 136.000 in na območju celotnega volilnega telega v državi je 1,496.000 volilnih upravičencev. V 2. krogu volitev, ki bodo izvedene le v volilnih okrajih, kjer svojega poslanca v 1. krogu niso izvolili (seveda po kriteriju nad 50% dobljenih glasov vseh glasujočih), bodo lahko (ni pa nujno) ti koeficienti korigirani glede na spremenjeno število volilnih upravičencev za 2. krog volitev. Po dosedanjih volilnih izkušnjah (po večinskem sistemu) lahko ocenimo, da bodo v približno v polovici vseh volilnih okrajev že v 1. krogu volitev izvolili svojega poslanca. Za te okraje so s tem volitve končane.
Bistvena posebnost tega modela je kandidatura v 2. krogu volitev, ko kandidirata le 2 kandidata. Eden od njiju bo tisti, ki je v 1. krogu z »okrajne« liste dobil največ glasov, medtem ko bo njegov protikandidat bodisi z liste »volilne enote«, bodisi z »nacionalne« liste ali pa drugouvrščeni z »okrajne« liste. To bo tisti, ki je od svojega volilnega telesa dobil za prvouvrščenim »okrajnim« kandidatom največ glasov vseh glasujočih in sočasno v tem volilnem okraju največ glasov izmed protikandidatov za 2. krog volitev.
Število kandidatov za 1. krog volitev bi bilo smiselno na »nacionalni« listi omejiti na 88 kandidatov in na listi »volilne enote« na 28 kandidatov. Pri tem pa sme posamezni kandidat kandidirati le na eni od teh dveh list. Ker mi čas in prostor ne dopuščata širše obrazložitve modela, naj ob koncu le poudarim prepričanje, da bodo poslanci s pomočjo strokovne skupine kmalu našli ustrezno različico dvokrožnega večinskega volilnega sistema, ki bo zagotavljal, da bomo volili in izvolili poslance s priimkom in imenom (t.i. personalizacija) in ne političnih strank. Zagotavljal, da se doseženi volilni rezultati neke politične stranke glede na celotno slovensko volilno telo, kjer bodo pač kandidirali njihovi kandidati, ne bo bistveno razlikoval od dobljenih sedežev v državnem zboru, in, kar menim kot najpomembnejše, da bodo sedanji poslanci, ki naj novi volilni zakon pravočasno sprejmejo, v celoti spoštovali znano odločbo ustavnega sodišča.
Aleksander Hunyadi, Ljubljana
Delo, 4. novembra
Povabljenih prič ni bilo na zaslišanje
Univ. dipl. inž. Franc Pukšič me 20. t.m. v tej rubriki vabi, naj mu odgovorim na nekaj vprašanj. V prvi vrsti bi bilo dobro, če bi pisec moj sporni članek o parlamentarni preiskavi v reviji Pravnik prebral, ugotovil, da sem ga pisal ustavnopravno in na splošen način, če so se kasneje udeleženci v njegovi komisiji nanj sklicevali, me ne prizadene, saj niso z ničimer posegli v moje avtorske pravice. Očitno je glede na odmevnost članek strokovno zanimiv. Kar se tiče odgovorov na vprašanja ing. Pukšiča, pa naslednje:
-	Hkraten potek parlamentarne preiskave in kazenskega postopka je določen v republiškem zakonu, vendar je to v nasprotju z ustavnim načelom o delitvi oblasti pa tudi z načeli evropskega prava.
—	(Ji le materialnim zakonom prepovedana veljavnost za nazaj, pač pa vsem, kajti določba 155. člena ustave se glasi: »Zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj.« Gre za ustavno normo, ne pa za mojo morebitncrželjo po varstvu politikov prejšnjega političnega režima. Ustavno varstvo velja za vse državljane, lahko celo za
vse ljudiy torej niso izvzeti bivši in tudi ne sedanji politiki.
- Res lahko vsakdo naznani kaznivo dejanje, vendar se po zakonu o parlamentarni preiskavi uporabljajo pravila postopkov pravosodnih organov, po teh pa sodnik (predsednik komisije) zaradi načela nepristranosti ne sme dajati nobenih javnih izjav pred razglasitvijo sodbe (ugotovitev o krivdi pred zaključkom komisije).
Za strokovno razglabljanje ne potrebujem dovoljenja g. ing. Pukšiča (navaja, da mi raziskovanja ne dovoli), ker je z ustavo zagotovljena svoboda avtorskih in drugih pravic, ki izvirajo iz umetniške, znanstvene, raziskovalne in izumiteljske dejavnosti. Kot nosilec javnih funkcij se bo pač moral navaditi na kritiko in oceno njegovega dela ne glede na to, katera ideologija mu je ljubša. Zavezan je k spoštovanju ustave ter dosežene pravne civilizacije, pa čeprav je to morda za koga lahko dokaj težko.
Ker je g. ing. Pukšič rad gostobeseden, mu s tem sporočam, da z njim ne bom več polemiziral; za polemiko je koristno, da v njej sodelujejo poznavalci spornih teorij. dr. Janez Šinkovec. Ljubljana
Delo, 16. oktobra
Zame so vsi avtomobili enaki
Naj začnem z zahvalo gospodu Ivu Jakopu, ki se je odločil »braniti« me pred napadi. K njegovi »obrambi« bom poskusil nekaj prispevati še sam.
Pravzaprav me zanima le ena od očitanih »iskric«. Tista izpred devetih let o ostajanju Slovenije v dinarskem sistemu. Takrat, v drugi polovici 1990. leta, bili smo še del Jugoslavije, sva s finančnim ministrom dr. Markom Kranjcem obiskala nekaj guvernerjev centralnih bank. Samo skozi zadnja vrata. Tudi banko, kjer bi imeli devizne rezerve, sva morala iskati skrivaj. V novembru istega leta sem bil v Londonu pri poznejših tiskarjih pravih tolarjev. Tudi ne preveč uradno. Prisvajam si celo ideji, da bomo na začasnih, pozneje zaničevanih, a vseeno koristnih bonih, tiskanih med oktobrom in decembrom 1990, imeli Triglav in čebelo. Največ zaslug za bone prepuščam gospodu Kranjcu, ki se je nanje korajžno podpisal precej pred referendumom o osamosvojitvi; takrat so politiki še sramežljivo govorili o precej neotipljivi suverenosti Slovenije. Skupaj s takratno NBS, zdajšnjim guvernerjem BS in spet nepogrešljivim takratnim finančnim ministrom sem malo prispeval tudi k zakonu o Banki Slovenije. ki je nastal v začetku 1991. leta. Pripisujem si celo nekaj zaslug, da so konec 1990. leta v Slovenijo s prodajo po uličnih vogalih iz preostalega dela Jugoslavije pritekale devize in tja odtekali dinarji in da je takratna vlada uzakonila imenitno zamisel bank o uporabi sistema »šticung«, s katero je Slovenija, ko je Jugoslavija imela znamenitih Markovičevih »7 dinarjev za marko«, uvedla drseči tečaj. Nič tega ne kaže, da bi Slovenijo rad obdržal v dinarskem sistemu in branjevkam oteževal računanje. Žal je bilo treba uporabljati tudi »iskrice«. Malo, ker smo takrat še imeli jugoslovanske denarne in druge oblasti, še bolj zaradi domačih nestrpnežev, ki so npr. verjeli v popolno stabilnost Hamurabijeve lipe. Ne vem, ali ste bili med njimi?
Pripisujem si tudi nekaj zaslug, da je Svetu BS kljub nasprotovanju vlade, ki je verjela tujim svetovalcem, uspela uvedba drsečega tečaja tolarja, kar imam še naprej za najpomembnejšo makroekonomsko odločitev v Sloveniji. Rad pa vseeno »prostodušno« priznam, da je bilo pri denarni osamosvojitvi veliko sreče in da vsaj sam, ko sem bil »na oblasti«, nikoli nisem prav dobro vedel, kaj se bo zgodilo naslednji dan. Prav tako »prostodušno« se zdaj po devetih letih hvalim, da ne vem, ali bi katerokoli stvar mogli narediti drugače. Vključno z »iskricami« o ostajanju v jugoslovanskem denarnem sistemu. Kako bi tam ostali po osamosvojitvi, pa sploh ne vem.
O drugih »iskricah« bolj na kratko. O tisti, da bi podjetja podaril direktorjem, ne vem nič. Nasploh nisem bil navdušen, da bi komurkoli karkoli podaril; celo zaposleni naj bi do delnic podjetij prišli počasi z odpovedjo povečevanju plač, vsi drugi le, če bi za delnice plačali. Ostajam pa prepričan, da bi bil popravljen Markovičev zakon za zdajšnjo in prihodnjo uspešnost slovenskega gospodarstva boljši od tistega, ki ga imamo. Čeprav bi imeli manj »kapitalistov«; bilo bi več delavcev.
Vaša »iskrica« o dragi majhni državi in primerjava Luksemburga in Rusije se Vam je, če pošteno premislite, malo sfižila. S Handkejem in Srbijo ter Marxom in Sverdlovskim ni dosti bolje. Tudi med Tomažem Akvinskim in sežiganjem čarovnic ali Aristotelom in holokavstom bi se našle takšne zveze. Vendar, če boste s tem zadovljni, priznam vsaj, da vsi avtomobili niso enaki. Tudi »iskrice« ne.
Jože Mencinger, Ljubljana
Delo, 20. novembra
Naj si jo še drznem piti?
Vsekakor, g. Komat, in to naravnost s pipe!
Opažam, da surfate po strokovnih in manj ■ strokovnih virih in izvlečete na plan načrtno samo črno zgodovino našega, mnogokrat res zelo neprimernega in nedopusmega ravnanja z okoljem. Okoli sebe vidite grozljivo smetišče in odplakovališče, zraven pa kar povprek napišete še seznam vseh mogočih nevarnih in škodljivih snovi. V maniri negativnega izbiranja pogosto pretiravate, saj že samo domneva, da je neka snov nevarna, zadostuje, da jo apriorno za takšno razglasite.
Po vaših navedbah bi bilo čisto mogoče pričakovati zastrupitve s pitno vodo, epidemijo črevesnih bolezni ali ožarčenje kakega Človeka pri prhanju. Ali ste morda zasledili kaj takega? Prevzemite vendar odgovornost za pošteno informiranje.
V podtalnici in v pitnih vodah v Sloveniji seveda ni večine kemičnih strašil, ki jih nekritično navajate. Arzena, PCB, diklorocetne kisline (pravilno DCAA), čezmernega fekalnega onesnaženja ali radionuklidov! Ne! V sledovih ali v nizki koncentraciji so v nekaterih vodnih virih neizogibno prisotne nezaželene snovi, ki so v okolju splošno razširjene in so naravnega ali umetnega izvora. Sem sodijo tudi pesticidi (razvpiti atrazin), ki se še vedno nezakonito uporabljajo na zaščitenih območjih vodnih virov. Omejitev in prepoved uporabe je, tukaj se seveda strinjam z vami, primeren način za preprečevanje nadaljnjega poslabševanja kakovosti vodnih virov. To potrjujejo tudi izkušnje v tujini.
Varna oskrba z vodo pomeni tudi in predvsem zagotavljanje mikrobiološko ustrezne pitne vode. K sreči je mikrobiološka kakovost vode in omrežja večjih vodovodov v Sloveniji takšna, da stalna dezinfekcija pitne vode pogosto ni potrebna. Kloriranje je tako predvsem lokalno in preventivno in je namenjeno varovanju vode med transportom po cevovodih. Zaradi nizke vsebnosti organskih snovi pri naših pitnih vodah je potencial za tvorbo trihalometanov nizek. Uporaba plinskega klora je nasledek preteklosti in ga v veliki meri že nadomeščajo drugi načini dezinfekcije. Trajne bakteriološke zaščite pitne vode v omrežju pa niti ozoniranje niti dezinfekcija vode z UV svetlobo, sama po sebi ne zagotavljata.
Pitno vodo in podtalnico v Sloveniji analizirajo kompetentni profesionalci pri zadostnem (predpisanem) številu vzorcev. Tehnološka oprema, metode dela in kadri so povsem primerljivi s tujimi laboratoriji. Postopki odvzema vzorcev in preiskav so predpisani in nadzorovani. Pravilnost rezultatov analiz potrjujejo pogoste mednarodne medlaboratorij-
Nadaljevanje na 46. strani
Janez Janša, predsednik SDS
Leta 1994 je bilo mnogo predlogov, naj v odstavitev ne privolimo
anez Janša, predsednik socialdemokratske stranke, je eden izmed treh politikov, ki so najbolj zaznamovali zadnjih deset let - poleg Milana Kučana in Janeza Drnovk V vška. Janša že od leta 1994 ni več na oblasti, je pa neformalno vodja opozicije in predsednik ne samo največje, ampak tudi realno najmočnejše opozicijske stranke. Daleč od tega torej, da bi bil zgolj bivši obrambni minister - čeprav mora zaradi nerazčiščenih dejstev o poslih z orožjem vse pogosteje nastopati v tej vlogi. Še preden pa se je pogovor začel, je dejal: »Ne bom odgovarjal samo na vprašanja, povedal bom tudi nekaj o Delu.« Seveda, zakaj pa ne.
Ste po internetu spremljali Humarjev vzpon na Dhaulagiri?
Nekajkrat sem poskušal. Enkrat sem bil uspešen.
Glede na to, da ste tudi sami rekreativni plezalec, ste se morda ob spremljanju jezili, morda rekli pa pojdi že dol, zdaj gre pa že previsoko...
Ne. tega nisem rekel. Ker z neke točke ni bilo več povratka.
Velik podvig, kajne?
To je bil podvig, vreden konca tisočletja. Zagotovo še nekaj časa nikomur ne bo uspelo, da bi naredil kaj podobnega.
Kako ocenjujete vsebino za zdaj še ne-ratificiranega sporazuma med Svetim sedežem in Slovenijo?
V tistih formulacijah, kjer bivši ustavni sodnik Krivic vidi največje probleme, jih sam ne vidim. S strani kritikov se namreč pristopa s stališča, da bo druga stran poskušala zlorabiti prav vsako črko. Če bi tudi Sveti sedež pristopal k temu sporazumu z enakim stališčem, potem bi imel desetkrat več osnov za takšne sume; in kaj takšnega bi se pojavilo tudi ob vseh drugih mednarodnih sporazumih. Celo smešen je ta vihar - glede na to, da je v slovenskem parlamentu v ratifikaciji še nekaj mednarodnih pogodb, kjer so
Grega Repovž
stvari bistveno bolj sporne. Poleg tega sporazuma, ki ga omenjate, je tu še maloobmejni sporazum s Hrvaško. Tam sporazum že v prvem členu govori, da je maloobmejno območje na molju sestavljeno iz teritorialnih morij obeh držav. Na moje vprašanje, kaj je slovensko teritorialno morje, od katere točke do katere točke sega, vlada nima odgovora. Če torej mi podpišemo ta sporazum, bomo priznali dejansko stanje. To stanje pa obsega gojišča školjk v Piranskem zalivu, hrvaška gojišča; obsega hrvaške uradne dokumente, ki jih izdajajo in s katerimi si lastijo suverenost nad polovico Piranskega zaliva, in obsega seveda tudi pravico kontrole Piranskega zaliva do sredinske črte, ki jo izvaja hrvaška policija. Se pravi - mi bi s tem sporazumom, ne z besedami, ampak s to nejasno formulacijo, priznali status quo. Ta status quo pa pomeni, da Slovenija nima izhoda na odprto motje preko svojih teritorialnih voda... Ampak zaradi tega sporazuma ni nobenega viharja v javnosti. Sporazum je drugače potreben in brez te napake ga potrebujemo čimprej.
Člen, ki eksplicitno pravi, da sporazum ne prejudicira meje, za vas ni garancija? Seveda ne. Problem je v tem, da se hoče narediti en korak, recimo temu korak številka dva, še preden je bil narejen korak številka ena. Se pravi: želeli so podpisati maloobmejni sporazum, s tem da meja ni določena na posamičnih točkah. Podpis tega maloobmejnega sporazuma bi bil morda mogoč za kopensko mejo -nikakor pa ne za morsko! Saj je vprašanje popolnoma odprto. In vendar so vključili tudi morsko mejo in na ta način je Slovenija odprla svoj mehki trebuh v odnosih s Hrvaško. Ni čudno, da je hrvaški sabor ta sporazum takoj ratificiral. Pri nas pa je bila zadeva postavljena pod vprašaj šele tik pred zdajci; tik pred ratifikacijo; prej pa so se na vladi obnašali, kot da je vse v redu.
Podpirate sicer željo RKC, da bi verouk, ki je doslej potekal v župniščih, postal obvezen izbirni predmet za osnovno in srednjo šolo?
Takšna želja stanja po mojem mnenju tudi ne bi bistveno spremenila. Pomenilo bi le to, da imajo tisti učenci, ki zdaj hodijo k verouku v župnišče, to svojo dejavnost priznano kot izbirno dejavnost v okviru šole. Ampak to ne pomeni nobenega pritiska na tiste, ki ne 'hodijo ali ki si izberejo kakšno drugo izbirno vsebino. To je popolnoma v domeni proste presoje in svobode posameznikov ter staršev otrok.
Kot da poskušate nekako balansirati med svojimi zavezniki — pri tem mislim na Cerkev - in svojimi volivcu Volivci vaše stranke niso pretežno verni - tako kažejo nekatere raziskave...
No, volivci našo stranko uvrščajo levo od ■ljudske stranke in krščanskih demokratov in desno od liberalne demokracije in združene liste. Vendar bi rad poudaril nekaj drugega: mi smo edina s%mka, morda smo tudi zato pri volivcih tako uvrščeni, kjer opredelitev posameznika do vere oziroma njegova vernost ni kriterij. V naši stranki je po mojem občutku približno polovica ljudi, ki se deklarirajo kot verniki, katoliki. V Prekmurju je med našimi volivci tudi veliko evangeličanov, v naši stranki v Prekmurju so tudi funkcionarji evangeličanske cerkve. Skratka, imamo dobre odnose z obema avtohtonima cerkvama v Sloveniji. Slaba polovica pa se ne deklarira kot verujoča ali pa je nekje vmes. Vendar v stranki to nikoli ni bil problem in nikoli to ni bil kriterij. Mislim, da smo po tem zelo evropska stranka oziroma celo edina stranka v Sloveniji, kjer to ni izraženo na tak ali drugačen način. V liberalni demokraciji ali združeni listi se težko uveljavi nekdo, ki bi se deklariral za recimo zelo vernega pripadnika rimskokatoliške cerkve. Na drugi strani pa bi pri krščanskih demokratih, v veliki meri tudi pri ljudski stranki težko dobili nekoga, ki bi se deklariral kot ateist.
Eno osebno vprašanje: od kdaj ste vi osebno verni, od malih nog ali je to z leti prihajalo kasneje?
Sem krščansko vzgajan od malega. Moja družina je bila zelo verna in je še. Res pa
Boris Jukič

fm
■
V-i:
ZLelo JVLobi
f %m %
&
Oh 1 X3	rep
mobitel

gglgJP

je, da sem v mladih letih, tako kot mnogi mladi ljudje, taval, iskal svoje poti. A osnovne vere nisem nikoli zgubil. V nekem intervjuju mi je nekdo rekel: kako pa to, da je lahko nekdo, ki se ima za socialdemokrata, veren?
Osebno se mi to ne zdi problematično. To je popolnoma irelevantno. Krščanska etika je tudi temelj socialdemokratskih programov. Tony Blair se deklarira kot veren človek, Jacques Delors enako. Oba pripadata socialdemokratom oziroma Delors celo socialistom.
Kako deluje sedanji obrambni minister? Kako ga ocenjujete?
Težko bi dal kompletno oceno, to moram reči na začetku, ker se zelo redko pojavlja v javnosti. Oziroma je njegovo delovanje relativno slabo spremljano s strani medijev. Ne bom rekel, po čigavi krivdi. Na odboru za obrambo sem ga srečal dvakrat, pred tem ga nisem poznal. Po informacijah, ki jih imam, deluje tako, da prepušča mnoge odločitve podrejenim. V mnogih pogledih je to precej boljše, kot pa je bilo pri vsaj dveh njegovih predhodnikih - ki sta mislila, da vse znata in sta skušala uveljavljati svoje odločitve tam, kjer bi se lahko zanesla na sodelavce. Ne vem pa, koliko on dejansko odloča kot minister. Na nekaterih dokumentih, ki jih dobimo v državni zbor od obrambnega ministrstva, je namreč napisano: podpis »minister za obrambo«, kjer je podpisan sam, pod tem podpisom pa piše odobravam in je podpis enega od njegovih svetovalcev. Ne vem, ali gre tu za nerodnosti, ampak težko bi svetovalec odobraval tisto, kar podpiše minister. Običajno je obratno.
Pred enim leto ste na vprašanje o poteku trgovine z orožjem odgovorili: to vprašanje so mi novinarji zastavili Že dvestotisočkrat, jaz sem že najmanj dvestotisočkrat odgovoril. In da gre za gola namigovanja itd... V zadnjem času malce dopolnjujete, spreminjate izjave. Dolga leta ste trdili, da Hrvaški nismo prodajali orožja, ampak da smo ga podarjali. Potem ste pred kratkim priznali, da je šlo za menjavo orožja za nafto, da je INA dajala nafto Petrolu, Petrol pa ministrstvu za obrambo denar. Je ta denarni tok Petrol-ministr-stvo za obrambo možno zaznati na žiro računu?
Možno ga je zaznati, možno ga je rekonstruirati in tudi vsi dokumenti, ki vključujejo vse do zadnjega tolarja, obstajajo. Res pa je, da ti prihodki niso beleženi na računu kot prihodki od prodaje orožja ali vojaške opreme, ampak so beleženi kot prihodki od prodaje sanitetnega materiala, kar vedo vsi na ministrstvu in kar vedo tudi na ministrstvu za finance. To vedo tudi vse finančne kontrole, ki so bile v tem času na ministrstvu. To je bilo vsem pojasnjeno. Gre za vsoto, ki presega 20 milijonov nemških mark in te vsote seveda ni mogoče skriti, ker pride na račun. In je tudi ni nihče skril.
Pretekli teden ste priznali še to, da je res, da je potekala prodaja orožja tudi v gotovini. To ste vedno doslej zanikali in zavračali kot neresnico. Trgovanje v gotovini naj bi po vašem opisu potekalo nekako tako, da so Hrvati nakazali denar v tujino nekim prodajalcem orožja, mi smo Hrvatom zato dali naše orožje, ti prodajalci orožja pa so potem nam poslali novo orožje.
To je bila ena od variant. Najprej bi rekel pa to: tudi če bi potekala tako, kot so nekateri hoteli karikirano prikazati — češ da je nekdo prišel na ministrstvo za obrambo s kovčki denarja, ne glede na to, kakšen denar je bil, in za ta denar kupil sredstva na ministrstvu za obrambo, in je ministrstvo za obrambo za ta sredstva kupilo druge stvari... In tudi če bi šle te stvari tako, se pravi, da bi šle preko aktivne vloge prodajalcev in kupcev ministrstva za obrambo, bi bilo to zakonito in legalno. Ministrstvo za obrambo je bilo pooblaščeno za tovrstne stvari po takratni zakonodaji, ki v veliki meri še vedno velja. Vendar pa smo se mi iz različnih razlogov - dva bom posebej navedel - izogibali takšnemu načinu. Prvi razlog je bil v tem, da je bila Slovenija pod močno kontrolo tujih obveščevalnih služb in različnih mednarodnih dejavnikov. Bili smo pod embargom in smo se želeli čimmanj uveljavljati kot neposredni kupci orožja in kršitelji embarga. Vsi so vedeli, da to delamo, vendar pa je eno, če se to ve na splošno,, drugo pa je, če ti nekaj dokažejo. Zato smo izkoristili to možnost, ki smo jo imeli - in smo
pri posredovanju orožja za Hrvaško in tudi za Bosno praviloma, ko je šlo za transakcije, pustili, da so oni nastopali kot stranka, ki kupuje. Tako da je v knjigovodstvu oziroma formalnem postopku šlo za menjavo blago za blago. Drugi razlog je bil v tem, da smo vedeli, da nas tudi vsi nasprotniki osamosvojitve nadzorujejo.
Te evidence obstajajo?
Te evidence obstajajo! Knjigovodske in druge. Za vsak prehod državne meje obstajajo evidence. Ministrstvo ni neka zanikrna firma, kjer bi bilo možno imeti črno blago. Poleg tega pa je obstajala tudi neposredna sprotna zunanja kontrola, kajti ministrstvo za obrambo ni nadzorovalo meje. In za vsak prehod državne meje, za orožje in vojaško opremo, obstajala je ustrezna zakonodaja, ki je veljala in ki v veliki meri še vedno velja, je ministrstvo za obrambo moralo dati ministrstvu za notranje zadeve obrazec, v katerem je zahtevalo možnost prehoda državne meje. Na tem obrazcu je moralo biti zapisano in je tudi bilo zapisano, za kaj gre. Ti obrazci so obstajali in še obstajajo, vsaj v dveh izvodih. Edina izjema pri teh prehodih je vojni čas in čas neposredno po njem, ko ti konkretni postopki še niso bili neposredno dogovorjeni. Prej ste rekli:-enkrat ste tako govorili, drugič drugače.To, kar sem jaz govoril, se dopolnjuje.
Tega ne zanikam. Ampak zakaj ste toliko časa molčali oziroma trdili, da tega ni bilo?
Velikokrat sem govoril veliko stvari naenkrat; novinarji pa ste citirali enkrat to, drugič ono. Poročilo o orožju, ki obstaja na ministrstvu za obrambo in obsega obdobje od 15. maja 1990 do septembra 1993, ko ga je vlada zahtevala, vsebuje vse te stvari. Opisuje vsa obdobja, navaja zakonsko podlago in navaja cene, če hočete, za to orožje. In v prilogi so vsi dokumenti v zvezi s prehodi državne meje. In doslej nisem še od nikogar slišal, da bi rekel, da bi bilo s tem poročilom kaj narobe. Nasprotno, očitno je interes tistih, ki seveda vedno znova odpirajo to vprašanje, da to poročilo nikoli ne bi prišlo v državni zbor ali v javnost. Čeprav danes - ko Slovenija ni več pod mednarodnim embargom in ko je Nato bombardiral to isto vojsko, kateri smo se mi uprli, ali naslednico te vojske, ko je tudi svetovno priznano, da smo prav ravnali, ko smo se sami oborožili - ni več tako tvegano govoriti o teh stvareh. Ne vidim razlogov, zakaj preiskovalna komisija, ki se s tem ukvarja, ne dobi tega poročila, da bi ga člani prebrali. Motita pa me še dve stvari. Prav je ta, da skoraj nihče, ki piše o tem, kako smo kupovali in prodajali orožje, ne napiše, zakaj smo to morali početi. Če Kučan ne bi omogočil 80-odstotne razorožitve TO maja 1990, potem bi imela Slovenija dovolj orožja za uspešen odpor JLA. Tako pa so morali mnogi, naj omenim samo Ludnika Zvonarja, Francija Kosija in Ivana Draušbaherja, dobesedno tvegati glave, in to večkrat, da smo se do vojne vsaj za silo oborožili. Spomnim se prizora, ko je jeseni leta 1990 na brniškem letališču pristal avion z orožjem, v katerem je bil tudi Franci Kosi. Ni veliko manjkalo, da jih JLA ni sestrelila. Ko smo se po pristanku videli, je bila barva njegovih las drugačna kot pred nekaj dnevi. Sedaj te ljudi vlačijo po sodiščih in jih izsiljujejo, naj vendarle izpovejo kako stvar, ki bi bremenila mene ali takratno vlado. Oblast države, ki so jo ustvarjali, jih sedaj preganja, po mojem predvsem zato, ker se v tem pregonu išče politične koristi. Morda je kdo od njih kasneje kaj zagrešil, v to se ne spuščam, toda za tisto obdobje zaslužijo medalje, ne pa javnega blatenja. To zadnje mene moti toliko, ko gre zame. Vedel sem, da nam tisti, ki smo ji prisilili v osamosvojitev, tega ne bodo nikoli odpustili. In pipravil sem se za ta čas. Jaz imam možnosti, da se branim. Neposredno prizadeti pa jih imajo bistveno manj.
So vas krščanski demokrati že podprli pri vstopanju v evropsko demokratično zvezo in evropsko ljudsko stranko? Njihov sklep je približno tak: da bodo o tem razpravljali, ko bo zadeva v fazi odločanja na organih zveze.
Toda glede na prijateljstvo med tema dvema strankama bi človek pričakoval, da bi v SKD pohiteli.
Potem ko smo dali prošnjo - tako za evropsko demokratično zvezo kot ta parlamentarni del, se pravi evropsko
ljudsko stranko - smo dobili same pozitivne odzive. V tem trenutku nobena stranka, ki je članica ene ali druge zveze, ne nasprotuje naši včlanitvi. Tako da bi bil velik čudež, če bi temu nasprotovali slovenski krščanski demokrati. Mislim, da ne bodo.
Govorim o nečem drugem - da bi vas zelo jasno podprli. Tega ni.
Če ne nasprotuješ, podpreš. Ni vzdržanih. Še to: v naravnem interesu slovenskih krščanskih demokratov je, da če nastopamo v Sloveniji skupaj, v neki koaliciji, če se borimo za iste stvari, da tudi v mednarodnem prostoru nastopamo skupaj. To je naše stališče. In njihovo ne more biti nič drugačno, če so iskreni.
So iskreni?
Mislim, da so.
Če se spomnite majskega kongresa in tudi vaših napovedi - takrat ste zelo podpirali in razlagali, kako prihaja čas socialdemokratskih strank; kako socialdemokratske stranke počasi prevzemajo oblast v Evropi, pozdravljali ste Blairovo zmago, Schroderjevo zmago... Potem pa je prišel tesni izid socialdemokratske stranke v Avstriji. Ko je ena socialdemokratska stranka izgubila, ste Z njimi opravili ha neki način trdo, rekli ste jim socialisti, nekako postavili s tem ločnico med svojo stranko in njimi -češ da je prav, da po 30 letih pride do sprememb...
Do avstrijskih socialistov smo kritični od leta 1994, ko smo se dobili z delom njihovega vodstva v Celovcu in nas je začel gospod Ausservvinkler, takrat je bil predsednik koroških socialistov, prepričevati, da moramo biti zelo previdni pri podpori slovenski manjšini v Avstriji - češ da so deli te manjšine nacionalistični. Gospoda Aussenvinklerja sem vprašal, kako je možno, da je manjšina, ki šteje nekaj 10.000 ljudi, nacionalistična in nevarna. In dejal sem, da imamo mi drugačne občutke. Oni se niso dali in so začeli navajati argumente o multikulturnosti in asimilaciji, po katerih naj bi se slovenska manjšina v čim-krajšem času popolnoma asimilirala. To je bilo stališče avstrijskih socialdemokratov oziroma socialistov v zvezi z enim od zelo pomembnih vprašanj. Od tistega trenutka so naši odnosi zelo hladni, ker mi na to stališče enostavno nismo mogli pristati. Od takrat naprej imam zelo realno predstavo o avstrijskih socialistih.
So pa avstrijski socialdemokrati vključeni v mednarodno strankarsko integracijo, katere del bi bili radi tudi vi.
To, da so oni v isti internacionali kot angleški laburisti, še nič ne pomeni. Mi ne želimo k njim, temveč v EDU. V socialistični internacionali boste našli tudi sandoniste iz Nikaragve pa Al Fatah pa Polisario in tudi mnoga druga revolucionarno teroristična gibanja. Dobro bi si bilo ta spisek pogledati.
Kaj pravite na oceno mariborske konference, da je vaša stranka tam še dodatno zaostrila svoja stališča? Najprej se je bolj na desno postavila že s kandidaturo za vstop v Evropsko demokratsko zvezo.
Prvič, s to kandidaturo nismo nakazali nobene zaostritve. Drugič, na kongresu smo sprejemali splošni politični program za daljše obdobje. Od tega programa nismo odstopili ne s svojo kandidaturo za Evropsko demokratsko zvezo niti z našo zadnjo konferenco. Na tej konferenci smo sprejemali konkretne opredelitve do posamičnih aktualnih vprašanj. Sprejeli smo 17 resolucij in deklaracij. V bistveni vsebini ni bila v medijih povzeta nobena, razen ta o političnih zavezništvih. So bile pa še mnoge druge - ki' so razdelale program. Ga niso revidirale, ampak so ga dopolnile. V medijih sta odmevali samo dve stališči. Eno, ki smo ga izrazili v zvezi z manipulacijami ob uveljavljanju rezultatov referenduma in odločbi ustavnega sodišča o volilnem sistemu. In drugo glede vladajoče stranke liberalne demokracije. Tu moram reči, da še je vaš časopis razgalil v vsej svoji veličini, kajti na mojo oznako tipičnega predstavnika oziroma aparatčika liberalne demokracije se je odzvalo kar uredništvo Dela s svojo oznako tipičnega namišljenega predstavnika socialdemokratske stranke...
( V Delu smo nekaj dni po konferenci socialdemokratov v šaljivi rubriki Ventil objavili opis povprečnega liberalnega demokrata, ki ga je podal Janša, zraven pa za šalo dodali tudi opis povprečnega
Fotografije Blaž Samec
socialdemokrata, ki je bil sestavljen na podoben način; op.p.)
Rubrika Ventil, v kateri je bilo to objavljeno, je rubrika, v kateri objavljamo šaljive, zajedljive in podobne zafrkljive stvari. Ne gre za resno rubriko, ne gre za komentar ali članek. Vi to veste.
Vem, da je to rubrika Ventil. Vendar je bil to edini primer. Čez ta Ventil je prišla ven frustracija uredništva Dela.
Ah...
Doslej se to uredništvo nikoli ni odzvalo s svojim stališčem na stališče enega politika. Niti takrat ko je Milan Kučan zagrozil, da bo na neustaven način razpisal volitve. Nasproti mojemu stališču in oznaki se je postavila v bran liberalne demokracije kot vladne stranke uredniška ekipa Dela.
Pretiravate ali pa ne razumete. V tem Ventilu smo pokazali metodo - z metodo nad metodo. In problematizirali smo metodo. To, da politiki zabavljate in se šalite eden na račun drugega, je normalno in prav super. Poudarek pa je bil na tem, da v Mariboru vi tega niste povedali kot šalo. Povedali ste smrtno resno. In zato ste tudi prišli v Ventil.
Ne vem, kaj je za vas smrtno resno. Jaz sem pač karikiral tipičnega predstavnika liberalne demokracije, kot ga mi vidimo v političnih spopadih, in naredil tudi razmejitev med tem tipičnim predstavnikom in netipičnim volivcem liberalne demokracije. In tukaj izpostavil tudi predsednika te stranke. Citiral se je le tisti prvi del...
Za medije so take izjave bolj zanimive. In izjava je bila taka, da je spadala v takšno rubriko.
Poanta je bila mnogo globlja od tega, kar je ugotovil vaš »ventilski« strokovnjak. Lahko vam pojasnim vsako alineo...
No, na primer kriminaliziranje liberalnih demokratov. Da prodajajo ekstazi po diskotekah.
V	času, ko je potekala naša konferenca, je državni zbor sprejemal zakon o drogah. V drugem branju se je liberalna demokracija preko nastopov in amandmajev gospoda Jakiča, poslanca liberalne demokracije, ki so ga podpirali tudi drugi, zavzemala za praktično legalizacijo drog v Sloveniji. Pogovarjalo se je o amandmaju, ki se je glasil, da se praktično ne kaznuje storilec, ki ima pri sebi manjšo količino droge za enkratno lastno uporabo (amandma k 37. členu zakona). Če bi bil ta člen sprejet, bi to pomenilo, da bi vsi tisti, ki pred šolami otrokom prodajajo mamila, to mimo delali legalno. Kajti ti preprodajalci imajo vedno pri sebi manjše količine droge in vedno pravijo, daje za lastno uporabo. Gospod Jakič, ki se tudi javno zavzema za legalizacijo droge, je zagovarjal rešitve, na podlagi katerih bi Slovenija postala raj za preprodajalce mamil. In ni edini tak predstavnik liberalne demokracije. Kasneje je bil amandma umaknjen. In vesel sem, da tak zakon ne bo sprejet. Če bi ga sprejemala pa sama liberalna demokracija, bi bile droge v Sloveniji legalizirane. In še beseda glede opisa volivcev LDS. Za gospoda Kovača in še prej Sirca, ki sta bila oba kandidata liberalne demokracije na predsedniških volitvah, je glasoval en odstotek volivcev. Vsi ostali volivci liberalne demokracije so glasovali za Milana Kučana. To ni nobena skrivnost...
Ne razumem - hočete reči, da če bi na primer vaš volivec glasoval za Janeza Podobnika, takratnega kandidata za predsednika, da bi bil zato izdajalec? Kaj je sploh narobe s tem, da enkrat voliš to stranko, drugič drugo, voliš eno stranko, pa predsedniškega kandidata druge?
Nisem rekel, da so izdajalci, rekel sem, da je to ena od očitnih nedoslednosti in protislovij v tej stranki. Nenormalno je, da stranka postavi svojega kandidata in s tem zavaja javnost, da je neodvisna, da nima nobene zveze z nekom drugim, potem pa se po rezultatu vidi, da je bila to samo manipulacija.
Pa saj je bilo vnaprej jasno, da je Kučan premočen kandidat za kogarkoli. Seveda so vedeli vnaprej, da njihov kandidat ne more zmagati.
V	redu - če jim to pravico dajete. To pravico imajo. A zato morate tudi nam dati pravico, da to kritiziramo in da to razgaljamo.
Nadaljevanje na naslednji strani
Nadaljevanje s prejšnje strani
Leta 1994
je bilo mnogo predlogov, naj v odstavitev ne privolimo
A problem vaše izjave je bil način. Mislim, da tudi tisti Ventil ni problematiziral besed samih in to tudi ni bil namen. Ni problematiziral besed, ampak način diskvalifikacije.
Vedno kadar sem jaz v zadnjih dvajsetih letih v tem prostoru, ki seje različno imenoval - včasih je bila Jugoslavija, zdaj samostojna Slovenija - stopil komu na žulj in so stvari držale, so problematizirali način. Vedno je bil način sporen. Ko so me leta 1988 zaprli, so rekli: saj nekatere stvari v teh člankih držijo; saj je marsikaj narobe, ampak način, na kakršnega ti to izpostavljaš...
Zdaj pa postavljate primetjavo z obdobjem, ki ga vsi zelo spoštujemo. Seveda vam je potem težko ugovarjati... Obdobja so različna, jaz sem pa isti. In imam iste probleme. Z istimi ljudmi. Vedno kadar komu stopim na žulj z neko ugotovitvijo in se ne da polemizirati z vsebino ali pa je doseg takšne polemike zelo omejen - ker ni argumentov ali pa jih je premalo - se problematizira način. »To je bilo pa grdo rečeno. To se pa ne dela. To je nestrpno...« To pa ni nestrpno, da nekdo skuša ukrasti Zavarovalnico Triglav. Kar postaja v zadnjem času očiten primer največje posamične divje privatizacije. To je pa v redu!?
Prosim? Kdo poskuša ukrasti!?
To se počne s strani vodstva te zavarovalnice in s strani tistih v vladi in v uradu predsednika vlade, ki jim držijo štango. Ni namreč nobena skrivnost, da se prek zavarovalnice Triglav financira večina prireditev oziroma veliko promocijskih prireditev gospoda Kučana. Nastopa kot pokrovitelj od pohoda na Triglav do mnogih drugih stvari. Vlada na pritisk SLS ugotovi, daje šlo za nezakonite poskuse. Ampak to vodstvo zavarovalnice in njena skupščina še vedno ostaja in nadaljuje svoje delo...
Vlada v tem primeru in tem trenutku pač nima te moči na primer v nadzornem svetu. In kaj lahko potem naredi? Fizično odstrani te ljudi?
Ne. ne. Lahko predlaga ukrepe, uvede sankcije. Tudi vi mene ne boste odstavili kot predsednika stranke, če vam ne bom všeč. Ne morete - ampak vseeno ste v Delu napisali tisto v Ventil. In glede tega primera, ko je tudi vlada s svojo odločbo ugotovila, da gre za očitne nezakonitosti, ni nobeden nič problematiziral, pa gre za milijarde našega skupnega denarja. Nada Klemenčič ni tista, ki je zaslužna za to, da ima zavarovalnica veliko denarja, ampak vlada, ki je dopuščala tako velike premije. Plačali pa smo jih državljani. V Sloveniji je vedno problem način, s katerim nekdo opozarja na nepravilnosti. Mediji pa na ta opozorila ne reagirajo...
Krivični ste. Kadar ste imeli kakšen predlog ali kritiko - če bi šli gledat nazaj - so vsi mediji predstavili vaše pobude. Ste med najbolj prisotnimi v medijih. Ta očitek se mi zdi krivičen do vseh medijev...
Nisem rekel, da nisem prisoten v medijih.
S stališči, s pobudami, z vsem.
Veliko sem prisoten v medijih. A eno je, če si ti prisoten s celovitostjo svojega odraza ali pa tako, da le pljuvajo po tebi. Ravno naša zadnja konferenca v Mariboru je primer, kako se ravna z nami. Mi smo se opredelili do sedemnajstih aktualnih vprašanj v tej državi - od pokojninske reforme do pravice do oskrbe z zdravo pitno vodo, do vprašanja poklicne vojske oziroma reforme slovenske vojske, do deklaracije o človekovih odgovornostih, ki je ni nihče omenil. Gre za dokument, ki bo v naslednjih letih gotovo pred generalno skupščino ZN, sprejet v takšni ali dopolnjeni obliki kot dopolnilo splošne deklaracija o človekovih pravicah. Mi smo se prvi v Sloveniji začeli s tem ukvarjati; državni zbor se bo kmalu. Vendar je ni nihče omenil! Velika razlika je, ali ti mediji predstavijo dva stavka in se pri tem žveplo in ogenj zgrne na tisto ali pa gredo v celovito predstavitev. Tega v našem primeru ni. Situacija je ravno takšna, kot je bila pred desetimi leti. Nič boljša ni. Kadar mi kaj pokritiziramo, je to vsaj do polovice prisotno v javnosti in v medijih itd., kadar kaj predlagamo, pa tega ni. Vendar je v
našem delu poslanske skupine in stranke najmanj polovica zelo resnih predlogov. Mi kot opozicija moramo kritizirati, in to tudi delamo, to je naša ustavna vloga. In tudi ne moreš nekaj novega predlagati, če ne oceniš, kakšno je staro. To je prva stvar. Prva stvar je ocena stanja in kritika. Drugi korak je nov predlog, tn mi gremo po tej poti. V tem mandatu smo vložili nekaj deset zakonov; deloma so bili obravnavani, deloma čakajo. Nobeden od teh ni doživel niti deset odtotkov popularnosti te moje izjave o tipičnem predstavniku liberalne demokracije.
Logično, da mediji takšno izjavo bolj opazijo. Saj to je njen namen. Tudi.
Jaz to razumem. Ko smo pripravljali to konferenco, sem vedel, da bo to poudarjeno in da bodo napadi. In nimam nič proti temu. To sem izjavil tudi zato, da se sproži polemika; to primerjavo z ekstazi-jem in diskoteko sem dal namerno pred tretjo obravnavo zakona o drogah - ker sem vedel, kakšne bodo posledice. Oziroma sem upal, da bodo posledice takšne, kot so bile. Vendar pa to seveda ne pomeni, da tudi drugih stvari, ki smo jih predlagali, v medijih ne bi smelo biti...
To drži.
Ampak jih ni bilo... Ali pa komentar, kot ga je imel novinar Robert Škerjanc na radiu prejšnji teden, ko sem bil v Parizu. Češ, odkrile so se nove mahinacije v trgovini z orožjem..., to je konec Janševe politične kariere..., zdaj se bo še na Hrvaškem zamenjala oblast in bodo prišli vsi dokumenti do tam..., stvar je zapečatena... Toliko da ni omenil, da je LDS pripravljena zamenjati Piranski zaliv za takšne dokumente!
Ampak...
V osrednjih poročilih!
Pa saj so kritike politikov nekaj normalnega. Kritizira se vas, če je treba, kritizira se na primer Drnovška, če je treba...
Drnovška je dovoljeno kritizirati. Do neke mere.
Seveda!?
Kučana ni dovoljeno kritizirati.
!? Tudi Kučana se lahko kritizira.
Ja? Res? Kje pa?
Zdaj me iščete na primeru, ki naj bi vam ga povedal.
Vedno je kakšen primer. Vse stvari se dogajajo v svoji konkretnosti, v abstraktnosti nobena...
Mislim, da je teh primerov dosti. Vprašam vas nekaj drugega: kaj pa je treba potem narediti? Je treba zato nas novinarje zamenjati? Hočete to reči?
Ne mislim, da so glavni problem te države mediji. Stanje v medijskem prostoru je posledica splošnega stanja v družbi. In ključnih problemov v družbi se ne da reševati tako, da se skuša spreminjati medije, ampak je pot obratna. In mi si za to prizadevamo - z vsem našim programom, z delovanjem, z referendumi, z volitvami itd. In stvari se bodo spremenile, ker takšne pač ne morejo ostati. Socializem je imel vso moč v svojih rokah, vso represijo, vso vojsko, vse medije pod kontrolo, pa je sam sebe zrušil, ker je bil nekonsistenten sistem... Ne sodim med tiste, ki mislijo, da se problemi začno pri medijih. Problemi v medijih so posledica vsega ostalega. In ne mi očitati, da je treba novinarje zamenjati. To ste rekli vi oziroma ste mi to hoteli na neki način podtakniti, mi sugerirati...
Nisem vam sugeriral. Jasno sem vas vprašal.
To ni moja formula.
Na majskem kongresu ste dajali poudarek na potencialne mlade volivce. Ne zdi se mi, da se s svojim dnevnopolitičnim delovanjem res obračate na mlade volivce. Bolj — in to je tudi vtis iz mariborske konference — se zdi, da se obračate na volivce ljudske stranke in krščanskih demokratov.
Ne, ne. Mlada generacija volivcev so še vedno ena naših ključnih prioritet. Res pa niso samo ti. (Janša vstane in odide k svoji delovni mizi. Vzame z interneta stiskano anketo o priljubljenosti politikov, v kateri sodelujejo uporabniki interneta.)
Tu imam anketo z interneta, ki govori o tem, kdo je najbolj priljubljen politik -med tistimi, ki seveda obiščejo to stran na internetu. To so v glavnem mladi. Kot vidite, tu vodim...
...tik pred Kučanom.
Odkar uporabljam internet, že nekaj let, vsak dan komuniciram vsaj z desetimi povsem neznanimi »surferji« po internetu. In to so v glavnem mladi ljudje. Sporočajo mnoge stvari. In naš podmladek - socialdemokratska mladina - je najmočnejši podmladek v državi, po številu članov pa tudi, si upam trditi, po sposobnostih in kapacitetah ljudi. Tako da nimam bojazni v zvezi z mlado generacijo in tudi vem, kako diha.
Pa poskušate pridobiti tudi volivce ljudske stranke, krščanske demokracije....
Vsaka stranka cilja na vse volivce. Vprašanje je, koliko jih zajame - vendar pa naš prvenstveni cilj ni prelivanje znotraj pomladnega bloka. Če bi bil to naš cilj, potem ne bi sprejeli takšne resolucije o političnih zavezništvih, kot smo jo v Mariboru. Ker če ti želiš volivce nekoga drugega, potem ga ne vabiš k sodelovanju, ker njegovi volivci v tem primeru ne bodo šli k tebi.
Seveda bodo šli, če rečete, da ste vi tisti, ki ste gonilna sila in od katerega je odvisna celotna politična opcija. Avtomatično ste bolj privlačni.
Se bom popravil. Če bi uporabili isto formulo kot ljudska stranka pred zadnjimi volitvami, ko so rekli »mi smo glavna politična stranka, smo za pomladno koalicijo, glasujte za nas, mi bomo tisti, ki bomo stvari premaknili naprej, ni obljube, ki bi nas premamila, da bi šli kam drugam, razen v pomladno koalicijo...«, potem pa naredijo točno obratno - je to seveda manipulacija in prevzemanje volivcev. Vendar mi ne uporabljamo iste strategije in če jaz rečem, da smo za pomladno koalicijo, in to za koalicijo, ki bo skupaj pred volitvami in po volitvah, potem to drži. In nam verjamejo, ker mi držimo besedo. V tem primeru pa to seveda ni razprostiranje mrež za volivce ostalih dveh pomladnih strank — ker zakaj bi nekdo prestopal od krščanskih demokratov k nam, če bomo tako ali tako skupaj sodelovali.
No, ker si reče, Janša bo kaj naredil, ker je bolj odločen in ker, kot nakazuje, sam vodi ta blok. Vedno se večina obme k tistemu, ki ima pobudo.
V redu, če gre za večjo prepričljivost programa, nastopa, je to druga stvar. Vendar to ni sovražni prevzem.
Na TV 3 ste v intervjuju izjavili, citiram: večinski volilni sistem bo prisilil stranke slovenske pomladi, da končno nastopijo na volitvah skupaj. Hočete reči, da jih drugače ni bilo možno pripraviti do tega, kot pa da se jih s spremembo volilnega sistema prisili? Poenostavljam seveda.
Za to primerjavo je ta poenostavitev dobra. Gre pa za to, da sedanji volilni sistem sili stranke, da nastopijo ločeno na volitvah, kar pomeni, da so zainteresirane tudi za medsebojni konkurenčni boj. Večinski volilni sistem pa sili
stranke k sodelovanju; sili s svojim načinom, s svojimi posledicami, s svojim načinom delovanja, ker zahteva predvolilne koalicije. Sedanji volilni sistem pa sili stranke v čim večjo razceplj enost.
Še vedno bi se lahko odločili za
predvolilno koalicijo tudi v sedanjem sistemu. Ta prisila daje čuden vtis.
Ne, ne... Sedanji sistem je namreč tak, da je težko priti do koalicije. Sama predvolilna kampanja naredi mnogo zamer, mnogo razlik. Obveze držijo ali pa ne držijo. Večinski volilni sistem pa prisili stranke, da nastopijo s skupnimi kandidati. Ker če tega ne upoštevajo, se same izločijo.
Saj stranke ne lažete v predvolilnem času, ko govorite ena o drugi, ali pač? Kot smo videli, se to dogaja.
Za volivce je namreč dobro, da stranke ena o drugi povedo čim več, da so seznanjeni s čim več podatki. Vaše besede lahko razumemo tudi tako, da bo večinski volilni sistem preprečil, da bi te povezane stranke medsebojno razkrivale grehe. Da si v primem večinskega volilnega sistema iz preračunljivih razlogov nekaterih stvari, ki držijo in ki jih je mogoče tudi treba povedati, ne boste povedali.
Iz preračunljivih razlogov je liberalna demokracija v vladi, združena lista pa v opoziciji. Za nadzor je v demokraciji opozicija. To so preračunljivi razlogi, čeprav so skupaj glasovali za predsednika Drnovška kot za mandatarja. To so preračunljivi razlogi! To, da so pa pomladne stranke v različnih vlogah, da je ena v vladi, dve pa v opoziciji, je pa neumnost,-kajne?! To pač niso preračunljivi razlogi! To je bila napačna kalkulacija, za katero se plača cena. To niso preračunljivi razlogi, temveč žalost.
Bi se strinjali z oceno, da je politika med dmgim tudi umetnost iskanja kompromisov?
To delamo vseskozi. Obletnico iskanja kompromisov v usodnih časih bomo praznovali v teh dneh. To bo deseta obletnica ustanovitve Demosa in deveta obletnica plebiscita. Demos bi lahko z večino, ki jo je imel v parlamentu, brez problemov sam sprejel zakon o plebiscitu. Si pripisal vse zasluge za plebiscit, ki bi bil pozitiven v vsakem primeru. Ljudje bi, ne glede na to, kaj bi rekel Kučan, ne glede na to, kaj bi rekla Ribičič ali Školč, glasovali za samostojno Slovenijo. Ne najbrž 90-odstotno, sedemdeset pa zagotovo! Demos bi lahko izkoristil to priložnost in nekateri so se zavzemali za to. Lahko bi deplasiral ostale stranke, lahko se ne bi nič pogajal; imel je večino za to. Če bi ravnal tako, kot zdaj ravna liberalna demokracija, se ne bi nič pogajal. Imel je v Poljčah sprejeto odločitev na poslanskem klubu; mirno bi lahko to naredili. Imeli bi plebiscit in bi šli potem v osamosvojitev razcepljeni. Kaj bi bilo med vojno, tega ne
vem. Zagotovo pa ne bi trajala samo 10 dni. Zagotovo bi bili slabše pripravljeni in zagotovo ne bi izgubili samo nekaj deset ljudi v tej vojni, ampak nekaj sto ali nekaj tisoč. In to šolo politične zrelosti na najbolj usodnih stvareh je naredil Demos. Prvi! Po tem nihče več tega ni ponovil. In eno so kompromisi, drugo pa polnjenje po formuli »biti zraven«^
Vem, da ne morete razkriti svojih pogajalskih izhodišč glede končne oblike volilnega sistema. Ali vidite v teh svojih pogajalskih izhodiščih kakšno možnost, ki je toliko odprta, da omogoča, da jo bo podprlo vsaj 70 poslancev...
Po tem, kar danes berem v časopisih (intervju je bil v sredo, 24. novembra, op. p.), da bo liberalna demokracija predlagala kompromisni predlog in če ta ne bo sprejet, bodo glasovali za večinski volilni sistem - ne vidim nobenih problemov. Potem to pomeni uvedbo večinskega volilnega sistema, saj so tri pomladne stranke za - sodeč po tem, kar so včeraj povedale na ustavni komisiji. Če se temu pridruži še liberalna demokracija, ne potrebujemo nobene taktike... če ta napoved LDS drži.
Drugače vas bom vprašal. Kakšna je najbolj realna možnost, po vašem predvidevanju, razrešitve tega stanja?
Ne da bi se hvalil, lahko po včerajšnji seji komisije za volilni sistem in ustavne spremembe rečem, da si večina poslancev, ki tam sodeluje, kakor tudi večina vodstev strank niti ne predstavlja, kaj je to zaokrožen zakon o volilnem sistemu. Vidijo le osnovne zadeve, ki izhajajo iz referenduma. Volilni zakon pa mora rešiti veliko vprašanj, pri katerih bo svoboda državnega zbora in strokovnjakov, ki bodo pomagali pri pripravi teh rešitev, in poslancev, popolna. Čaka nas torej še vmesna učna doba, po kateri se bo možno realno pogovarjati o stvareh, ki so odprte.
Prosim vas še za eno oceno: bodo volitve v rednem roku ali prej?
Vprašanje predčasnih volitev ni v ničemer odvisno od nas. Mi smo za predčasne volitve rajši včeraj kot jutri. Bodo pa različne stvari znotraj liberalne demokracije vplivale na to odločitev.
Koga bolj cenite, Marjana Podobnika ali Janeza Drnovška?
Z Marjanom Podobnikom nikoli nisem bil v vladi in nikoli nisem delal z njim na operativni ravni. In kakršnokoli oceno bi dal o njem kot človeku na oblasti, bi bila ocena od daleč. Z gospodom Drnovškom sem delal v vladi leto in pol. In so stvari,*ki bi jih lahko pri njem pohvalil, in so stvari, ki mi niso všeč, ko gre za vlado. Drugače pa - v tem trenutku gre za dva predstavnika vlade in do te vlade sem jaz' zelo kritičen.
Boste bojkotirali volitve, če ne bo dvokrožnega volilnega sistema?
Rekel bom: dvokrožni večinski volilni sistem bo. Če je bila dilema v času, ko smo imeli kongres v Portorožu, o tem še odprta, je zdaj ni več.
Za tuj časopis, za hrvaški Večerni list, ste govorili, da je pri nas reprodukcija elit devetdesetodstotna. Tega podatka nista uporabila ne Adam ne Kramberger - oba strokovnjaka sta uporabljala nižje odstotke. Nikjer ni nihče navedel 90 odstotkov. Kako lahko tako mimo v tujem časopisu pretiravate in kažete v tujini lastno državo v slabši luči kot recimo strokovnjaki, ki so te analize delali? Zakaj to pretiravanje?
Me veseli, da ste stvar tako postavili -kajti če je ugotovitev, da pri nas vlada 80- ali 90-odstotno kontinuiteta, za vas nekaj slabega, je to...
... nisem tega rekel.
No, rekli ste - da je to prikazovanje države v slabi luči, potem je to za vas nekaj slabega, da vlada 90 odstotkov kontinuitete... tu se strinjava.
Nisem tega rekel. Rekel sem, da je to poslabševanje podatkov.
Če je pisalo 90 odstotkov, to ni bilo točno, ker je raziskava ugotovila 83 odstotkov.
Prav tako ste za isti Večerni list opisovali gospodarsko stanje v Sloveniji kot vse slabše, primerjalno z drugimi državami, sokandidatkami za EU, kot eno samo nazadovanje. V tem pa vas ocene, predvsem neodvisnih tujih institucij, demantirajo. V torek je bila na primer v Sloveniji delegacija IMF, ki je Slovenijo ocenila zelo dobro, kot najboljšo izmed vseh kandidatk. Zakaj torej v tujem časopisu lastno državo prikazujete kot slabšo?
To vaše vprašanje je povsem na liniji uredniške politike Dela, ki stanje v Sloveniji v glavnem prikazuje zelo enostransko. Nedavno sem slišal dober štos: če bi Markovič leta 1991 imel Delo, se v Jugoslaviji še zdaj ne bi vedelo, da je razpadla. Pri vsaki stvari je tako, pri ekonomski situaciji pa še posebej, da lahko vedno navajaš ali samo dobre ali samo slabe podatke. Tisto, kar šteje, je realna primerjava. Brez zveze je Slovenijo primerjati s Srbijo...
Vica ne bom komentiral. Kdo jo primerja s Srbijo?
Jaz govorim o realnih primerjavah. Brez zveze je Slovenijo primerjati tudi z Nemčijo. Mi se lahko primerjamo s Srednjo Evropo, s postkomunističnimi državami, s katerimi tekmujemo za čimprejšnjo vključitev v Evropsko unijo. In ta primerjava kaže, da so nas v zadnjih šestih letih mnoge te države v tempu razvoja, prehitele. Slovenija je imela začetno prednost. Bila je bistveno bolj razvita. Nacionalni dohodek na prebivalca v Sloveniji je bil najmanj dvakrat večji kot na Češkem. V zadnjih desetih letih se je ta razlika bistveno zmanjšala. Se pravi, stvari niso mogle biti samo v redu. Če ste v tem času brali samo Delo, potem je seveda razkorak med stanjem in predstavo zelo velik. Tuje institucije zelo različno ocenjujejo ekonomsko situacijo v Sloveniji. Vi ste navedli dobre podatke, jaz vam lahko naštejem slabe, cel kup. Resnica je seveda vedno nekje vmes. Nekatere stvari so boljše, nekatere slabše. Dejstvo je, da je v sedmih letih Drnovškove vladavine javna poraba rasla...
Se strinjam.
Dejstvo je, da imamo v zadnjih dveh letih občuten proračunski primanjkljaj...
Za zdaj neproblematičen, je pa možna rast res vedno nevarna.
Odvisno, ali verjamete uradnemu podatku, da je manjši od enega odstotka, ali pa verjamete strokovnjakom...
Kateremu strokovnjaku na primer? Prvi, ki je na to opozoril, je bil guverner Banke Slovenije France Arhar. Rekel je, da je proračunski primanjkljaj v bistvu večji od tega, kot se prikazuje v dokumentih o proračunu. Naslednji podatek, ki nas mora vse zaskrbeti, je to, da smo Slovenci v tem trenutku, ko gre za zadolžitev na glavo prebivalcev, bolj zadolženi, kot smo bili v bivši Jugoslaviji. Res je, da imamo večji nacionalni dohodek, večje možnosti, da to odplačujemo, mednarodno okolje je bolj ugodno, vendar pa nas mora to kljub temu skrbeti. Tu je tudi podatek, ki ga je prav tako povedal guverner Banke Slovenije: letos bomo odplačali 500 milijonov ameriških dolarjev tujih kreditov. Naslednje leto milijardo, leta 2001 skoraj milijardo in pol. Se pravi, da so se ti krediti najeli in porabili. Najemanje tujih kreditov ni vedno slaba stvar. Če te kredite porabiš za investicije — pa za mene to ni samo tovarna, ki jo postaviš in zaposliš 100 delavcev; zame je to tudi vlaganje v šol-
stvo, znanje, infrastrukturo - potem se to splača. Potem boš tudi obresti z lahkoto plačal. Če pa. jih porabiš za to, da krpaš luknje v proračunu, potem je to slabo, stanje bo vse slabše. In velik del teh kreditov je šel za to, da so se krpale takšne in drugačne luknje v proračunu -tako kot v času Jugoslavije. Zadnji podatki ekonomistov opozarjajo na vprašanje plačilne bilance s tujino. Prvič naj bi letos povpraševanje po devizah spet preseglo ponudbo, prvič v zadnjih letih - in to bo imelo določene posledice. Država ne pobira davkov kot bi jih morala. Najhujši problem za najbolj vitalni del slovenskega gospodarstva pa je plačilna nedisciplina.
Realne možnosti so, da boste čez eno leto kandidat za predsednika vlade. Če bi bili zdajle oziroma boste takrat, katere so prve tri stvari, ki bi jih naredili na tem položaju?
No, o tem vprašanju, kdo bo kandidat za predsednika vlade, se mi ne bomo pogovarjali, dokler ne bodo stvari, ki jih je treba poprej urediti, urejene. Drugače bi delali isto, kot dela vlada - ko sklepa maloobmejne sporazume na tistih delih ozemlja med Slovenijo in Hrvaško, kjer meje še ni. Skratka, narediti je treba najprej prvi, potem drugi korak. Ampak tisto, kar mora izvršna oblast v Sloveniji narediti, če hoče za sabo potegniti tudi druge, je to, da se sprejme odločitev, kaj hočemo. Izvršilna oblast, ki bo prevzela Slovenijo po naslednji volitvah, ima na izbiro alternativo. Ali nadaljevati to stanje, kakršno je zdaj - to je životarjenje od proračuna do proračuna, od koalicijske trgovine do koalicijske trgovine in mandat mine. In z enim samim ciljem: to je Evropska unija. Kar je tako ali tako napačno. Ali pa realno oceniti stanje, 'ugotoviti, da vstop v EU za nas ni cilj, ampak je pot. Jasno povedati, kaj je pot in kaj je cilj, in v skladu s tem ravnati. Čilj pa je: bogat vsestranski materialni in duhovni razvoj Slovencev. Samo to nam bo tudi omogočilo, da bomo enakopravni in konkurenčni v Evropi. In da bomo izkoristili prednosti, ki nam jih EU ponuja. Jih samo ponuja - jih pa ne zagotavlja. Vsaka država sama mora biti sposobna to izkoristiti. Mi smo pred to dilemo. In znotraj tega je treba jasno določiti ključno prioriteto. Realna ocena pove, da Slovenci v integraciji, kamor gremo in kamor bomo najbrž prišli (pa ne tako hitro, kot obljublja vlada), ne moremo biti konkurenčni po številu prebivalstva, ne moremo biti konkurenčni po gospodarski moči, ne moremo biti konkurenčni po vojaški moči, ne moremo biti konkurenčni po finančni moči... Potem pa ugotoviti, v čem smo lahko konkurenčni.
V	čem mislite vi, da smo konkurenčni?
V	tej integraciji smo Slovenci lahko konkurenčni kot posamezniki. Če bomo kot posamezniki v EU konkurenčni, bomo potem tudi kot nacija in kot država. Da pa to lahko dosežemo, je treba definirati to prioriteto! In dvigniti kvaliteto! Ne samo graditi šol in telovadnic, ampak dopolnjevati šolske programe - ne v tem smislu, da se bomo sposobni nekaj naučiti in znali brati predpise, pač pa da bomo znali znanje tudi uporabiti. To je ključni izziv, ki ga vidim kot nekdo, ki bi to delal, če bi bil v naslednji vladi. Temu v SDS pravimo Slovenski razvojni izziv.
Kakšno glasbo poslušate v avtu, ko se na primer peljete zvečer domov?
Če ni prepozno, moram žal poslušati poročila. TV dnevnik in ostalo v glavnem zamudim in če nisem preveč utrujen, pogledam posnetke. Sicer pa je trenutno v mojem kasetofonu v avtu kaseta Ane Gabriel.
Tudi dobronamerni ljudje se sprašujejo, ali ni morda v vas res nekaj diktatorskega - kar opozarjajo vaši kritiki. Kako lahko ljudi prepričate, da tega v vas ni?
To je takole: jaz sem se že zdavnaj odločil, da drugih ne bom prepričeval o tem, da sem nedolžen. Vedno se postavim na stališče, če mi kdo kaj očita, da naj to tudi dokaže, ker drugače se lahko ukvarjam samo z dokazovanjem svoje nedolžnosti. Na vaše vprašanje pa lahko odgovori moje dosedanje ravnanje. V svojih rokah sem imel veliko moči. V času, ko se je govorilo o plebiscitu, bi lahko forsiral drugačne prijeme. In lahko bi jih tudi uporabil. In leta 1994, ko so me odstavljali, je bilo mnogo predlogov, naj na to odstavitev ne pristanemo. Jaz bi to lahko naredil. Pa nisem - ker mislim, da cilj ne upravičuje sredstev in da se proti zlu ne moreš boriti z zlom. Sicer pa. Jaz v življenju še nikogar nisem dal zapreti. Zakaj ti dobronamerni ljudje, o katerih govorite, takšnih spraševanj ne usmerijo v koga drugega, na primer v Kučana - ki je to že storil.
Portret tedna
Zoran Kovač
Marjeta Šoštarič
Foto Blaž Samec
o oktobrski objavi poročila evropskih veterinarskih in-špektorjev so postali vete-rinarji v Sloveniji medijsko silno zanimivi ljudje. Še zla-™	s ti tisti na vodilnih mestih po-
sameznih veterinarskih organizacij in služb, med katerimi naj bi iskali krivce za blamažo in za še vedno aktualno grožnjo Evropske unije, da naši državi zapre izvozna vrata za meso, pa tudi druga živila. Na unikatno sestavljenem vrtiljaku slovenskih veterinarskih služb je že poldrugo leto tudi mag. Zoran Kovač, direktor republiške veterinarske uprave.
Za mnoge, ki ga ne marajo, bodisi zato, ker veliko ve in se ne pusti prepričati brez pravih, trdnih argumentov, bodisi zato, ker se ob njegovi vztrajnosti pri spreminjanju dela in organiziranosti veterinarske službe po zgledu evropskih držav zavedajo, da bodo izgubili svojo moč, je človek, ki bi ga morali odžagati. Samozavesten in odličen govorec je tako (ne)hote postal zaradi-dogajanja z mesom in v zadnjem času tudi zapletov z izvozom mleka medijska osebnost, ki raje kot o sebi govori o svojem poklicu in delu, ki ga opravlja. Ko je sredi leta 1997 postal direktor veterinarske uprave, so »dobro poučeni'« razglašali, da se je prodal ljudski stranki, saj sicer ne bi mogel zasesti direktorskega stolčka. Ne bo držalo, odgovarja na take trditve in zagotavlja, da ni član nobene stranke. V resnici se nikoli ni potegoval za direktorski stolček, zato je bilo imenovanje tudi zanj presenečenje, pravi. Kot vodja projektov Phare na upravi in pomočnik direktorja za kužne bolezni se je ob ka-
drovskih zamenjavah prej videl na oddelku za evropske zadeve. Torej sploh ne bi bil več v službi na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano oziroma na veterinarski upravi, ki naj bi s spremembo zakona o veterinarstvu zdaj postala zares prava veterinarska oblast v državi.
Prav moč in pooblastila, ki naj bi jih imela ta oblast, na vrhu katere je zdaj 36-letni Zoran Kovač, pa mnoge moti. Čeprav so ob »pomoči« argumentov tujih, evropskih strokovnjakov že spoznali, da ne bodo več mogli pluti proti toku. Zato ker je to, kar jim že skoraj dve leti poskuša dopovedati direktor veterinarske uprave in k čemur nas zdaj sili pripravljanje na popravni izpit pred novimi obiski oglednikov iz EU, v glavnem res.
Kljub zameram in antipatijam, katerih pravi vzrok je iskati tudi v neizogibnem generacijskem konfliktu in trdni odločenosti Kovača, da je v veterinarstvu treba delati po predpisih, mu bodo tudi tisti, ki ga ne marajo, morali priznati, da je zmagovalec.
Rojen v Slovenj Gradcu je mladost preživljal v Dravogradu in na Ravnah, od koder se je po končani gimnaziji, odsluženi vojaščini in po opravljenih sprejemnih izpitih leta 1982 vpisal na študij veterine na ljubljanski veterinarski fakulteti. Z idealističnimi pričakovanji, kako bo nekoč zdravil živali na nekem svojem območju, kjer bo spoznal svoje stranke, kmete in živali. Z leti študija pa je ta preprosta želja fanta iz delavske družine prerasla v iskanje novih znanj in novih ciljev v veterinarstvu. Po diplomi in magisteriju je opravil še enoletni specialistični študij epidemiologije
na veterinarski fakulteti v Utrechtu, bil v ZDA na specializaciji za področje epidemiologije in menedžmenta v veterini.
Po znanju in delovnih izkušnjah, mu vsekakor ne bi mogli očitati nestrokovnosti, pa tudi tega ne, da ni vešč dela z ljudmi. Sicer pa sam pravi, da delati z ljudmi ne pomeni zgolj ali pa predvsem poslušati njihovih mnenj, ampak misliti tudi s svojo glavo. Prepričajo ga lahko le pravi argumenti, ki jih lahko razume in zagovarja, nikoli pa ne priznava argumenta moči nekoga, kije na položaju. Zase pravi, da ni trmoglav, marveč je le vztrajen, pa tudi, da je to, kakšen je njegov način dela, nakazal že v prvih dveh mesecih, ko je prevzel vodenje veterinarske uprave »in se znašel v obupnem položaju, ker je bila uprava, če bi jo primerjal s podjetjem, pred bankrotom«. Sredstva za tekoče leto so bila porabljena, dolgov za tisto leto in onih za nazaj pa si niso mogli pojasniti in jih razumeti. Ko jim je le uspelo najti rešitve in poravnati zapadle obveznosti ter preživeti tisto drugo polovico leta 1997, so v naslednjem letu malo bolj konkretno in načrtno zastavili delo, »da je uprava začela delovati po osnovnih pravilih delovanja državne uprave«. Ko zdaj ocenjuje opravljeno delo, pravi, da je bilo leto 1997 katastrofalno, saj so bili po opravljeni analizi stanja »praktično vsi roki za izdajo podzakonskih predpisov zamujeni. Stvari, ki bi morale biti narejene že leta 1995, še zasnovane niso bile. Vse ukrepe, predpise je bilo treba prilagoditi z upoštevanjem dveletne praznine, si razjasniti dogovore iz preteklosti, jih prekiniti in postaviti stvari na novo, tako da so postale
transparentne, razumljive in logične.« Ne dvomi, da je najbrž tudi to motilo ljudi, ki so bili prej skozi pogovore navajeni iskati zase najboljše rešitve, »ki pa niso temeljile na pravnih aktih in jih niti niso bili pripravljeni spoštovati«. Zato se nasmehne, ko pravi, da so nekateri kolegi zapisali v svoj časopis: Kovač je legalist, misli resno z zakonom, torej dajmo ga spremeniti. Ampak spreminjanje sistema je vselej za nekoga boleče. Tako je tudi s prenašanjem in vgrajevanjem evropskih predpisov v naš sistem in prostor, v katerem Živimo.
Na vprašanje, ali bi lahko v razmerah, kakršne so pri nas, naredil še kaj več, odgovarja: če lahko upravni organ, ki v treh letih po uveljavitvi zakona ni bil sposoben izdati osnovnih predpisov, v slabih dveh letih pa izda 108 izvršilnih predpisov, pripravi dva zakona in sodeluje pri pripravi zakona o nadzoru nad živili, je skorajda nemogoče pričakovati še kaj več. Če želimo narediti še kaj več, moramo imeti tudi ustrezne kadre z ustrezno izobrazbo. Sicer pa po tem, kar se je zgodilo in razkrilo ob obisku evropskih veterinarskih inšpektorjev pri pregledu nekaterih klavnic, in za mnoge še vedno neodgovorjenem vprašanju, ali ni bilo kljub številnim obveznostim delavcev veterinarske uprave vendarle mogoče preprečiti dogajanja, pravi, da je lahko biti general po bitki.
Ob očitkih na račun dela veterinarske inšpekcije, službe torej, ki je v domeni »njegove« veterinarske uprave, zaradi česar so nekateri v samem vrhu vladajoče politike zahtevali njegovo glavo, povsem mirno razlaga, da se ne čuti
odgovornega za negativno oceno bruseljskih inšpektorjev. Če bi bil oziroma če bi bila veterinarska uprava kriva za vse odkrite šlamparije in bi bilo to nedvoumno razvidno tudi iz poročila evropskih inšpektorjev, pa je že takoj po njihovem obisku ministru dal vedeti, da ima njegovo odstopno izjavo. Toda zato ker v pregledanih obratih ljudje preprosto niso upoštevali priporočil in zahtev domačih inšpektorjev, ki so kot predhodnica evropske misije obiskali vse inšpicirane obrate, je bilo, kot je pač bilo. Obtožbo, da je za vse kriva veterinarska inšpekcija, pa zato primerja z obtoževanjem policistov, ki naj bi bili odgovorni, če se ljudje zaletavajo, ko vozijo skozi rdečo luč na semaforju. Ali drugače, če zakon nekomu naloži delo, ki ga mora opraviti, ga je dolžan opraviti, če ga ne, je za to odgovoren. Tisti, ki ga nadzoruje, lahko opazi napake, ga opozarja nanje in tudi kaznuje, če ne dela v skladu s predpisi. In inšpektorji v vlogi policajev so to delali.
Je človek, ki poskuša strogo ločiti življenje doma in v službi. Zdaj so razmere v poslu, ki ga opravlja, tako obremenjujoče, da ne more zanikati, kako malo časa ima zase, za družino, ki je s tremi otroki za slovenske razmere nadpovprečna. Seveda bi rad hodil v službo in ob uri neobremenjen Z vsem mogočim zapustil pisarno, izključil svoj mobitel, ki zvoni ob vseh mogočih urah. Še zlasti v zadnjih dveh, treh mesecih. Po drugi strani pa se čuti dolžnega, da delo, ki si ga je naložil, opravi korektno. Tako kot naj bi ga vsak drug, ki se odloči za tak položaj.
Deset let slovenske borze
Časi
zlatega dežja —
kako dolgo še?
Mija Repovž
Ko se je 29. marca 1990 po slovesni otvoritvi Jugoslovanske borze vrednostnih papirjev v Ljubljani — v prvi vrsti je sedela politična, podjetniška in akademska smetana Slovenije - začelo tako rekoč zgodovinsko trgovanje, je bilo v konferenčni dvorani SKB banke vsaj nekaj rahlo zadržanega dihanja. Trgovanje samo, ki ga je tedaj in pozneje običajno vodil mladi Tomaž Rotar, pa se je tistega dne odvilo brez vsakega tveganja, ključne značilnosti vsake borze. Vadili so ga na generalki, usodnega dne so ga le še odigrali. »Kakšen pa bi bil borzni sestanek, če bi na njem sklenili za 500 mark poslov?« pravi eden od graditeljev borze.
ilo je tik pred prvimi parlamentarnimi vo-litvami, iz Beograda so kar naprej nekaj žugali, borza pa - za-■ nesljivo je bila še en. simbolno zelo mo-čan dokaz, da Slovenija odločno stopa nazaj v kapitalizem. Rahla evforičnost ni bila neumestna. Prvj borzni sestanek druge slovenske borze, na katerem je 14 borznih posrednikov »sklenilo« za okoli 2,5 milijona jugoslovanskih dinarjev oziroma 360.000 nemških mark poslov, se je torej po pravici končal več kot uspešno. »Najbolj je poskočil Yulon« — je prvo tečajnico, na kateri je bila ena sama delnica, osem obveznic podjetij in dva blagajniška zapisa, naslovil Delov poročevalec. »V desetih letih se zgodi marsikaj —' otroci zrastejo, nekateri izgubijo lase in se spremenijo, ali pa tudi ne,« je včeraj, torej ta petek zvečer v ljubljanski operi
na slavnostni akademiji ob 10-letnici ljubljanske borze začel svoj govor njen tedanji in sedanji direktor dr. Draško Veselinovič. »Nekatere institucije se zgoščeno hitro razvijajo in hkrati dozorevajo. Od borznega zvončka do zvonca in naprej, od majhnih in okornih do velikih in ploščatih trgovalnih ekranov...«
Ljubljanska borza se je po najbolj vidnih zunanjih spremembah, ki jih je naštel njen dolgoletni prvi mož, zares močno spremenila. Kaj spremenila — Slovenija, še vedno globoko v tranziciji, ima naravnost odlično in skrajno sodobno borzo. Po zunanjem in notranjem izgledu poslopja, v katerega se je že pred časom preselila — tam je tudi težko najdena oljna slika Dragutina Hribarja, prvega direktorja predvojne slovenske borze, štampiljka, tintnica in edini ohranjeni pisalni stroj... Enako velja za njeno organiziranost in seveda še zlasti za tehnološko opremljenost. Prehitela je marsikatero zahodno.
Borzna hiša Publikum
Diskretni, uspešni, trdi
Z. Taljat in D. Čendak
Foto Igor Zaplatll
»K
orporacija, kakršna je Publikum, ne prenaša razkazovanja in blišča, sicer ne more biti uspešna,« pravi 50-letni Zvone Taljat. Njegova pisarna, elegantna, ne pa kičasto razkošna, ga ne demantira.
Diskretnost je v treh nadstropjih ljubljanske Miklošičeve 38, kjer ima poslovna skupina Publikum svoje prostore, božja zapoved. Novinarje redko sprejemajo. Najdragocenejša deviza je zaupanje strank. Zato so tam kamere; zato imajo dva računalničarja, ki enakovredno skrbita za zdravje elektronskih možganov in za to, da vanje nihče, noben heker ali kdo drug, ne more vtikati nosu; vsako telefonsko naročilo o nakupu ali prodaji delnic ali drugih papirjev tonsko posnamejo.
Okoli ustanovitve te največje slovenske borznoposredniške hiše se spletajo bajke. Ideja se vendar ni spočela v neki študentski sobi, kot pripovedujejo, temveč v v začetku leta 1991 v odvetniški pisarni Zvoneta Taljata na Resljevi cesti. Takratni ustanovitelji so tudi njegovi sedanji največji lastniki; 50-letni Zvone Taljat, odvetnik, ima 50,01-, 31-letni Dean Čendak 40,01-odstotni delež, Darko Klarič, ki seje na neki način umaknil in se ubada z mediji, ima nekaj manj kot petodstotni delež, ostalo drugi člani uprave.
Vloge so že dolgo natančno porazdeljene: Čendak, tudi jurist, je predsednik uprave, Taljat predsednik nadzornega sveta. Nastopata kot neločljiva, dobro uigrana dvojica; celo v pogovoru z nami sedita drug ob drugem na eni strani Taljatove delovne mize. Prvo besedo ima Taljat, a vedno modro predaja besedo mlajšemu partnerju. Nastopata z enakovredno dozo premišljene ljubeznivosti in hladnega razuma. A Taljat zna biti, če je treba, jekleno trd, tudi grob. Odvetnik skratka, kakršne vidimo v zahodnih filmih. V Hudičevem odvetniku? Premalo vemo o njem. Tudi Čendakova podoba je skoraj celuloidna. Kot bi človek gledal Charlija Sheena v znamenitem Wall Streetu!	,
Publikum je začel z menjalniškimi posli. V najboljših časih so imeli po vsej državi 20 poslovalnic. Prvotni dejavnosti so zelo zgodaj priključili borznoposredniške posle. S temi je borzna hiša istega imena lani dosegla 34,2 milijarde tolarjev oziroma 206 milijonov dolarjev prometa. V konkurenci 46 domačih borznih hiš si je pridobila desetino trga, le nekaj manj kot borznoposredniška hiša največje banke v državi. Pri Publikumu, pravijo, kupuje ali prodaja 45 odstotkov vseh tujih investitorjev, ki se odločijo za vrednostne papirje slovenskih podjetij ali bank. V zadnjih dveh letih so dobili Euromoneyjevo nagrado za najboljšo borzno hišo v Srednji Evropi.
Že lep čas Publikum, ki zdaj zaposluje okoli 70 ljudi, ni predvsem borzni posrednik, temveč dealer. »Tudi v razvitem svetu ni mogoče živeti samo od borznega posredovanja. Pri nas še manj. Predpisi so strogi, zahtevajo veliko ljudi, zaradi plitkosti trga pa podjetja in prebivalstvo kupuje razmeroma malo papirjev,« pravi Taljat. Publikum tako že nekaj časa bolj kot za stranke kupuje papirje zase, za svoj račun. V nekaterih podjetjih postaja strateški lastnik (npr. Telekom, nekatere trgovske hiše). Že dobro leto se usmerja v trenutno najbolj vročo in zagotovo tudi najbolj donosno dejavnost. Za laiku težko razumljivo skovanko »korporativni projekti« se skriva izvedba prevzemov in združevanj podjetij. »Pri teh je poleg ekonomije ključno absolutno obvladovanje prava,« poudari Čendak. Za Publikum dela osem pravnikov in več ekonomistov, šolanih doma in v tujini. »To je neskončen lov na delnice med prevzemniki in delničarji ciljnih podjetij,« opiše to delo Taljat.
Publikum zagotovo predstavlja novo gospodarsko elito. »Uspeh družbe daje užitek, ki nevtralizira druge učinke,« pravi Taljat. Ni mu všeč, da slovenski trg vrednostnih papirjev ni povsem odprt za tujce, čeprav po drugi strani razume, da mora imeti stabilen denar prednost in da ima torej centralna banka prav, ko ta tok omejuje. Prepričan pa je, da večje gospodarske rasti brez tujih naložb v domače delnice in obveznice ne bo več mogoče dolgo dosegati.
Začetki so bili seveda drugačni. »V 6. nadstropju SKB, kjer smo dobili prostore, je bilo vse skupaj precej po rusko. Nekaj belih miz, stolov...,« pripoveduje Tomaž B. Šnuderl, zdaj direktor klirin-ško-depotne družbe, leta 1989, ko so se aktivnosti za ustanovitev borze čisto zares začele, pa - poleg Draška Veselinoviča, Tomaža Rotarja, Miloša Časa in Mojce Perko - eden od pomembnejših članov prve ekipe.
Učna leta izumiteljev polžev
Nič čudnega. Ne gre le za to, da tedaj niso bila leta debelih krav. Tudi znanja o borzi, še zlasti pa o trgu kapitala, ni bilo zelo veliko. »To so bila učna leta izumiteljev polžev,« sočno pravi Šnuderl.
Še največ so ga imeli pri tedanji Ljubljanski banki oziroma sedanji NLB — že dolga leta je pomalem poslovala na mednarodnih trgih; nekateri direktoiji iz izvoznih podjetij - denimo šef Slove-nija-lesa Matija Škof, Uroš Slavinec iz Heliosa, Marjan Cerar iz Belinke in Milan Lovrenčič, zgodnji petelin med zasebnimi podjetniki itd.; profesorji ekonomije, zlasti z ljubljanske ekonomske fakultete, v prvi vrsti prof. Ivan Ribnikar. »Vedeli smo, da je borza prostor,-kjer se srečujeta ponudba in povpraševanje in da je treba zagotoviti dvorano, luč, kredo in tablo ter kurjavo za pozimi,« pripoveduje o tedanjih razmerah - nekoliko karikirano - Stane Valant, takrat še podpredsednik Ljubljanske banke in predsednik iniciativnega odbora za ustanovitev borze, zdaj direktor največje družbe za upravljanje pidov.
Govoriti o kapitalu je bilo konec 80. let po Valantovih besedah po svoje greh. Ne ravno smrtni, pa vendar. Veljal je že Markovičev zakon o podjetjih, ki je dopustil ustanavljanje delniških družb in zasebnih podjetij, nekaj podjetij je izdalo obveznice, na njihovo izdajo -RS1 in RS2 - se je pripravljala tudi država. No, v vodstvu slovenskega CK so se moral vsaj pretvarjati, da jih skrbi, malo pa jih je zares. Tedaj sta bili še vedno dve struji, ortodoksna in tista s »človeškim obrazom«. Valant je, če se prav spominja, dvakrat poročal, kako in kaj. »Milan Kučan, tedaj predsednik CK, je znal zmarginalizirati odpore, ki so se pojavljali.«
Pri vsem skupaj ni šlo le za pomemben del bodočega finančnega sistema. Borza in vse kar je z njo povezanega, je bila
-	kot bi rekel vsak pošten menedžer tega časa - za bančnike oziroma finančnike »izziv«, v strokovnem in siceršnjem pogledu vznemirljivo delo. Tudi kandidatov za položaj njenega prvega moža je bilo več. Valant zdaj pravi, da je bil dolgo časa najbolj resen dr. Janez Drnovšek, sedanji premier. Kot bivši bančnik je o drugačnih instrumentih financiranja podjetij med prvimi javno in glasno razmišljal. Toda potem je precej nepričakovano postal kandidat za člana predsedstva SFRJ in zmagal.
Prvo ekipo je potem vodil Draško Veselinovič. Tudi on je delal v Ljubljanski banki, kot svetovalec za devizna vprašanja, proučeval devizne borze v svetu, jih obiskoval, hodil na izobraževanje, tudi magisterij je delal na tem področju. Pozneje je svoje izobraževanje še poglobil
-	med drugim je bil z direktorjema zagrebške in beograjske borze na študij-, skem potovanju po Ameriki; obiskovali in proučevali so tamkajšnje borzne, revizijske in pravne hiše in nekatere tamkajšnje federalne in zasebne finančne institucije.
Kakorkoli — Veselinovič, že dolgo nekakšno poosebljenje slovenskega borzni-štva, si je v desetih letih pridobil občudovalce in kritike, tudi kakšnega sovražnika. Agresiven je, nekaj časa je znal biti — stranski učinki slave - tudi prevzeten in osebno žaljiv. Po drugi strani pa - »če bi bil tisti, ki bi vodil borzo, bolj anemičen, bi bilo vprašanje, kako bi se vse skupaj razvijalo,« meni Matjaž Gantar, nekdaj borzni posrednik, zdaj velikopotezni direktor Kmečke družbe.
Koncepti in dileme
Ljubljanska borza je, drugače kot borze drugih trancizijskih držav, kljub začetnemu pomanjkanju znanja nastala z
Draško Veselinovič - Še štiri leta časa, da se ustrezno pripravimo na 'evropsko superborzo’.
lastnimi močmi. Uveljavljene zahodne borze so sicer - in to ob finančni podpori svojih vlad - kar tekmovale, da bi socialističnim državam prodale svoj koncept, sistem in regulativno zakonodajo. »Francozi so bili tu zelo aktivni
—	komplet jim je uspelo prodati Poljski in eni od baltinških držav,« pravi Veselinovič. Kot pravi, ta pot po odcepitvi od Jugoslavije za Slovenijo sploh ne bi bila mogoča. Dolgo ni bila mednarodno priznana, odločilne mednarodne finančne institucije so jo kar nekaj časa »držale na hladnem«. Tudi v tem pogledu je bilo torej »opiranje na lastne sile« primerno.
Pri tem začetku, z današnje perspektive skoraj idiličnem, ni manjkalo dilem, tudi dvomov. Nekateri so živi še danes. Koles časa resda ni mogoče obrniti nazaj. Izkušnje pa utegnejo biti dragocene za naprej.
»Ponovna ustanovitev borze v Ljubljani ni niti tako naključna niti tako revolucionarna, kot je videti od daleč ali kot se morda želi prikazati,« pravi Šibil Svilan. Svilan je kot bančnik v tedanji Ljubljanski banki, specializiran za mednarodno poslovanje, v drugi polovici 80. let napisal prvo knjigo o vrednostnih papirjih v Sloveniji. V krogih, ki v teh dneh radostno proslavljajo jubilej borze, ga nekateri omenjajo kot enega od prvih dveh pobudnikov (poleg Šnuderla) za oblikovanje trga vrednostnih papirjev. Tako ga vidi tudi Stane Valant.
Kot pravi Svilan, je že nekaj let pred njeno ustanovitvijo v slovenskih financah prihajalo do dogajanj, ki so presegala enostranskost in togost tedanjega finančnega sistema, ki je temeljil na 'nepovratni kreditni logiki’. »Torej na bankah, ki naj bi bile 'servis združenega dela’, ne pa finančne institucije, ki zagotavljajo lociranje kapitala in upravljajo z določenimi tveganji.«
Svilan pri tem opozarja, da je v drugi polovici 80. let spontano prišlo do iskanja novih, finančnih instrumentov — podjetja so širila poslovanje internih bank, prihajalo je do zamenjav premoženja (svvapov) in prvih oblik vrednostnih papirjev... Zlasti slovenska podjetja so, če so hotela na nove trge, potrebovala in zahtevala drugačne oblike financiranja. Praksa je skratka vsiljevala novo ureditev in nove finančne instrumente. Posledice tega so bile pozitivne - podjetja so prihajala do svežega denarja. Pa tudi negativne, to so bile zlasti finančne afere
—	gromki zlom Agrokomerca iz Bosne in Elana z njunima internima bankama sta denimo tipičen primer.
Kura in jajce
Razprave o tem, kako naprej, so potekale na različnih ravneh. »Tako v Beogradu kot v Ljubljani je postajalo vedno bolj jasno, da vrednostni papirji kot novi finančni instrumenti zahtevajo prostor, kjer se bosta srečevali ponudba in povpraševanje po njih, torej borzo,« pravi Svilan.
Pojavljati so se začeli različni koncepti, kakšna naj bo slovenska borza, še zlasti pa, kje. Večina se jih je opirala na izkušnje najbolj razvitega trga kapitala na svetu, torej ameriškega. »Nekateri so se zavzemali, naj bo samostojna institucija, drugi, naj deluje v okviru tedanjih institucij, na primer Združenja bank Jugoslavije. Tudi med zagovorniki prve alternative so bile razlike. Nekateri so bili mnenja, naj 'se borza organizira in deluje kot povsem nova in samostojna institucija po vzoru velikih zahodnih borz z vsemi njihovimi značilnostmi; drugi so se zavzemali za bolj omejen in skromen začetek, za t.i. OTC trg, 'trg prek okenc’. Začeli naj bi torej s trgovanjem po telefonih in računalnikih, nadaljnji razvoj borze pa naj bi se potem postopno prilagodil potrebam,« se spominja Svilan. Sam je bil zagovornik drugega koncepta, torej postopnega
razvoja borze glede na potrebe trga kapitala.
Bistvena razlika med obema konceptoma je bila, če malo poenostavimo, v tem, ali naj najprej nastane borza kot institucija, ali pa naj se najprej pojavi kritična masa vrednostnih papirjev, ki naj bi jih zaradi iskanja svežega kapitala izdajala podjetja in banke. »Veliko je bilo razprav, ali je prej kura ali jajce,« se spominja Gantar.
No, dogodki so se v tistih letih naglo in burno odvijali - »zmagal« je prvi koncept. V Ljubljani se je torej na hitro oblikovala samostojna borza po zahodnem vzoru, čeprav je bilo zelo malo vrednostnih papirjev. Deloma tudi zaradi tekme z Beogradom. Že prvotno ime - Jugoslovanska borza vrednostnih papirjev v Ljubljani - pove, da so ustanovitelji slovenske pravilno startali na celotni tedanji trg. Ljubljana naj bi bila jugoslovanski Frankfurt. Simbolna zmaga nad nekdanjo prestolnico je sicer pozneje izgubila svoj prvotni pomen. Jugoslavija, z njo skupni trg sta leto zatem povsem razpadla.
V nečem so si danes vsi edini. Odločitev za koncept samostojne borze je bila za popularizacijo vrednostnih papirjev in institucije same sicer dobra. No, znanje o vrednostnih papirjih je bilo vendar tako zelo omejeno, da je borza dolga leta koristila predvsem ozkemu krogu ljudi, ki so se spoznali na vrednostne papirje. Ta krog še zdaj ni prav velik. Prav neverjetno, kako malo energije in denarja je bilo v minulih letih porabljenega za širše izobraževanje o tem področju!
Z narodnogospodarskega vidika pa je bila odločitev kar precej vprašljiva. Tudi Šibil Svilan je denimo prepričan, da odločitev za omenjeni koncept ni pospešila razvoja trga kapitala kot celote, z vsemi instrumenti in institucijami, ki so uveljavljene v razvitih tržnih gospodarstvih. »To se je pokazalo tudi pri nadaljnjem razvoju,« pravi Svilan.
Stane Valant - Ljubljana naj bi bila jugoslovanski Frankfurt.
Ivan Ribnikar - Čez pet let bo borza začela počasi ugašati.
Tomaž B. Šnuderl - Bila so učna leta izumiteljev polžev.
Še bolj kritičen je prof. Ivan Ribnikar. »Kakšna bo vloga borze, so določili politiki. Zato ne igra vloge, ki bi jo pridobila naravno, torej iz ekonomskih potreb gospodarstva, države in prebivalstva. Če smo kritični do njene vloge, moramo biti tudi do politikov,« pravi. Po njegovem mnenju je osnovni problem v tem, da seje najprej začel razvijati sekundarni trg kapitala, na katerem se na podlagi množične privatizacije prerazdeljuje nekdanje družbeno premoženje. »To onemogoča še tisti obseg primarnega trga kapitala - izdaje novih delnic in obveznic - ki bi ga lahko imeli v tako majhni ekonomiji, kot je slovenska. Borza skratka služi predvsem izvedbi druge faze privatizacije, čeprav takrat, ko se je o njej sprejemal zakon, nihče ni govoril niti o prvi niti o drugi fazi, ampak o tem, kako bo vse lepo.« čeprav kritični do borze, pa ji tudi nekateri največji dvomljivci - denimo prof. Jože Mencinger - zlasti za del njenega zgodnejšega obdobja - priznavajo zelo konstruktivno vlogo. Pri tem gre zlasti za tako imenovane EDP, evidenčne devizne pravice, s katerimi se je na borznih sestankih trgovalo do oktobra 1991. S pomočjo tega instrumenta, ki si ga sicer kot idejo lasti predvsem Draško Veselinovič, medtem ko mu je nekateri ne priznavajo do konca, je Slovenija veliko pridobila. »Prvič, slovenski izvozniki so z EDP zaslužili veliko več, saj je bil njihov tečaj za 20 do 25 odstotkov višji, kot je bil uradno. Drugič, gospodarski položaj Slovenije je bil s tem, ko so podjetja iz celotne Jugoslavije svoje devize prodajala na ljubljanski borzi, v tistih, sicer gospo-drasko težavnih časih, boljši, kot bi bil sicer,« pravi Valant.
O obdobju, ko se je na ljubljanski borzi na veliko trgovalo z EDP, Tomaž B. Šnuderl govori kot »o času zlatega dežja«. »Tako rekoč ves priliv in odliv deviz v bivši Jugoslaviji je tekel prek naše borze. To ni bilo dobro samo v narodnogospodarskem pogledu, temveč tudi za borzne posrednike in borzo samo. Nekateri posredniki so tedaj obogateli. Z denarjem, ki ga je zaslužila na ta račun, je borza financirala nabavo novega računalniškega sistema, šolanje svojih ljudi... « Brez dvoma, borza je bila koristna tudi pri papirjih, s katerimi je centralna banka uravnavala tečaj oziroma denarno politiko.
Tik pred 10. obletnico so po pisanju Draška Veselinoviča na borzi trgovali s 163 delnicami, med njimi 46 pidovskimi, 53 obveznicami in skoraj 20 kratkoročnimi vrednostnimi papirji. Tržna kapitalizacija znaša skoraj 900 milijard tolarjev oziroma devet milijard nemških mark. Čeprav zlati dež na tiste, ki so znotraj ali blizu borze, pada manj intenzivno kot v sanjskem začetku 90. let, ni slabo. Preglednost, nadzor m zaščita malih investitorjev, prva zapoved vsakega trga vrednostnih papirjev, so bili deloma objektivno, deloma pa zaradi subjektivne nepripravljenosti dolga leta zapostavljeni. Po drugi strani pa - borza je bila tu, celo vedno bolj veličastna, sodobna. Potrebovala je promet, morala je funkcionirati. Nekako do leta 1994 je bilo zato precej navideznega, fingiranega trgovanja, deloma narejenega z manipulacijami. Razlog, da se je zgodil Dadas, gre - če odmislimo osebne karakteristike njegovega ustanovitelja - med drugim iskati tudi v dopuščanju trgovanja za vsako ceno. Od tedaj se stvari popravljajo. No, slabosti, pomanjkljivosti je še zelo veliko.
Prelomnica in izkušnje
Kaj bo z borzo v prihodnje? »Imamo še kakšna štiri leta časa, da se ustrezno pripravimo na 'evropsko superborzo’. V vmesnem času moramo vzpostaviti
določen regionalni položaj, ki nas bo hkrati branil pred drugimi 'nevarnimi borznimi regionalizmi’« pravi Veselinovič.
Svilan meni, da bo nadaljnji razvoj borze, ki je bil v precejšnji meri pogojen z začetnimi iniciativami in z izbrano organizacijsko obliko, dosti bolj revolucionaren kot njena sama ustanovitev. »Borza ne more delovati izolirano, je samo eden od elementov celotnega trga kapitala oziroma finančnega trga. po drugi strani pa je neposredno odvisna od njegove celotne ureditve.« Drugače povedano: borza kot institucija sama po sebi je po njegovem dosegla zavidljiv razvoj, večjega, kot drugi deli trga kapitala. Forsiranje njenega hitrega razvoja je - morda nehote - na drugi strani negativno vplivalo na trg kapitala kot celoto. Prepričan je, da sta slovenski trg kapitala in borza kot njena najbolj vidna institucija zdaj celo na morda bolj usodni prelomnici kot kadarkoli doslej. Deloma zaradi njenega dosedanjega razvoja, še bolj pa zaradi razvoja mednarodnih finančnih trgov. »Razvoj na teh trgih je izjemno hiter in neizprosen, za ustrezne strateške odločitve oziroma vključevanje in povezovanje ne ostaja veliko časa. Če se želi Slovenija v mednarodne finančne tokove, mora pripraviti strategijo.«
»Čez nekaj let, pet, morda nekoliko pozneje, borza pri nas ne bo imela neke posebne funkcije,« pravi prof. Ribnikar. Pri tem navaja, da so za stabilen finančni trg pogoj institucionalni lastniki - pokojninski skladi, vzajemni skladi, zavarovalnice. »Ti pa so izbirčni. Ne kupujejo delnic podjetij, če jih imajo ta malo, ker se bojijo manipulacij. V ZDA samo dva odstotka vseh delniških družb izdajajo same nove papirje, ker so vse ostale premajhne, da bi zagotovile, da bi bilo njihovih papirjev toliko, da do manipulacij ne bi prihajalo.«
Slovenija po Ribnikarjevih nima pravih institucionalnih lastnikov in jih tudi ne bo kmalu imela. Tisti, katerim pri nas pravimo institucionalni lastniki, so v resnici nekaj drugega. »Ko bodo začeli nastajati odprti investicijski skladi, ki jih pri nas narobe imenujemo vzajemni, bo moral zakon od njih zahtevati, da bodo imeli svoje premoženje predvsem v tujih vrednostnih papirjih, samo približno 20 odstotkov pa v vrednostnih papiijih domačih pravnih oseb. To bo moralo veljati tudi za Prvi pokojninski sklad, za zavarovalnice. »Samo tako bodo lahko zagotavljali investitorjem oziroma varčevalcem potrebno kombinacijo varnosti in donosnosti. Drugod imajo zelo sofisticirane mehanizme, s katerimi poskušajo preprečiti manipulacije. S tem je kot s prodajo gob na tržnici - kupci morajo upravi tržnice zaupati, da niso strupene. Vsak, ki deluje na borzi, bi moral biti zainteresiran, da investitorji ne bi kupovali »strupenih« papirjev,« meni Ribnikar.
Slovenija je majhna država. Zanjo je po Ribnikarjevem mnenju najbolj značilno to, da so najbolj povezane osebe tiste, ki so formalno nepovezane. Najbolj čisto bi po njegovem mnenju zato bilo, da bi-slovenski investitorji kupovali tuje papitje, tuji investitorji pa slovenske. »Za tistega, ki bi od Latinske četrti v Parizu zahteval, da njena podjetja in prebivalci kupujejo samo vrednostne papirje, ki so izdani v tej četrti, bi rekli, da je nor. Slovenija ni dosti večja od omenjene četrti. Zato mislim, da bodo čez nekaj let, ko bodo tranzicijske razmere na slovenskem trgu minile, na ljubljanski borzi predvsem državne in -Če bodo vzpostavljeni potrebni pogoji -hipotekarne obveznice. Pri teh dveh vrstah lahko dosežemo tudi naj večji možen volumen.«
Dr. Bogomir Kovač
30 izkušenj v enem letu
■ edavno sre-I Čanje Pro-I	■ dija, Blaira,
^^^B Schroderja,
Clintona in D’Aleme v Firencah je razkrilo tri dileme sodobne politične levice.
Prva zadeva ekonomsko opredeljevanje novega socializma z nizkimi stroški. Druga govori o »tretji poti« kot alternativi modeme politične demokracije. Tretja pristaja na novo politično ekonomsko vizijo integralne skupne EU. V prvem primeru dejansko rešujemo krizo socialne države, v drugem tradicionalni razcep na levico in desnico, v tretjem primeru pa gre za razvojne dileme preraščanja nacionalnih držav v novo transnacionalno Evropo. Prodijeva vizija EU je novi socialni inženiring centralizirane, visoko regulirane in vedno bolj intervencioni-stično naravnane Evrope. Kajpada obstaja tudi alternativa takšnemu globalnemu evropskemu socializmu, ki je bližja liberalni poslovni logiki in jo običajno razlagajo kot evroskepticizem. To je EU, ki temelji na nizki stopnji regulacije, večji avtonomiji nacionalnih držav in večji tržni svobodi.
Pravi politični preizkus teh dilem bo ekonomska sposobnost evropskih vlad, da učinkovito rešijo problem socialne varnosti. Dejstva so pri tem nenavadno preprosta in zgovorna. Do leta 2025 bo četrtina prebivalcev stara prek 65 let. Ljudje preprosto živijo dlje in se hitreje upokojujejo, zato pa mora vse manj zaposlenih vzdrževati vedno večje število upokojencev (113 milijonov). Tudi tukaj lahko glede stroškov pokojninskega sistema delimo evropske države v dve skupini. V prvi so države, ki jim je uspelo prenesti socialne stroške pokojnin na podjetniško in individualno raven. Semkaj sodijo Irska, ki porabi za pokojnine 2,9 odstotka BDP, sledijo ji Anglija (4,5 odstotka), Nizozemska (5,7) in Danska (6,4 odstotka). Drugi razred predstavljajo izrazito socialno naravnane države, ki so zadržale drag in neučinkovit javni zavarovalni sistem. Tu prednjači Italija z 12,56 odstotka BDP stroškov za pokojninsko blagajno, pa Nemčija (11,5), Švedska (11,1 odstotka), Francija in Španija (9,8), Belgija (9,7) in podrobno. Nižji stroški prve skupine držav temeljijo predvsem na zasebnih pokojninskih shemah, dobrih davčnih spodbudah pri podjetniškem financiranju, raznovrstni ponudbi kapitalskih skladov in razvitem trgu kapitala. V drugi skupini imajo višje stroške prevladujoči javni sistemi zavarovanja. Njihovo pokrivanje bo z veliko verjetnostjo povzročilo hkrati večje javno zadolževanje države in pritiske na dvigovanje obrestih mer. Oboje pa lahko na koncu vpliva na manjšo gospodarsko rast in zaposlenost.
Novi slovenski predlog tristebrnega pokojninskega sistema je s tega vidika na pravi poti. V predlogu države je prevladalo zrelo stališče, da je mogoče prevaliti del socialnih stroškov pokojninskih zavarovanj predvsem na podjetja in posameznike. Država bo jamčila predvsem za obvezno dokladno zavarovanje in sistem poklicnih pokojnin. Posredno pa bo nadzirala prostovoljno podjetniško in individualno zavarovanje, ki bo praviloma v rokah zasebnih pokojninskih skladov, zavarovalnic in bank. Največje prednosti novega predloga so bogatejša ponudba zavarovanj v javnem in podjetniškem sektorju, individualni pokojninski načrti posameznih zavarovancev in davčne spodbude za dolgoročno varčevanje.
Toda prave nevarnosti pokojninske reforme tičijo drugje. Prva čer med Scilo in Karibdo je v politični sprejemljivosti reforme. Vlada bo morala v političnem marketingu pokazati mnogo več spretnosti in prepričevalnosti, kot smo bili vajeni doslej. Tako večina pokojninskih izračunov pada v zanko razlikovanja med nominalnimi in realnimi vrednostmi. Kaj realno pomenijo »natančni« pokojninski izračuni za dvajset ali trideset let vnaprej za Lizo B. ali Tevža K. v številnih javnih objavah, vedo verjetno samo tisti, ki ponujajo te finančne zvezdne ihizije. Še dobro, da ljudje pri tem nevede priznavajo bistro Keynesovo pomisel, da smo na dovolj dolgi rok v prihodnosti tako vsi mrtvi in so zato izračuni dejansko nesmiselni. Drugo čer predstavlja davčna zakonodaja. Tukaj je predlog temeljitejši, saj predlaga oprijemljivejše sedanje podjetniške in dohodninske olajšave. Toda predlagani popusti še vedno niso pretirano spodbudni za dolgoročne varčevalce. Še težavnejši je tretji problem. Kako v naših razmerah spodbuditi trg kapitala in kapitalske naložbe pokojninskih skladov kot institucionalnih investitorjev. Pred nedavnim je na primer KPN, podjetniški pokojninski sklad nizozemske telekomunikacijske skupine, vložil 100 milijonov evrov v različne evropske naložbe. V EU so pokojninski skladi v okviru novih socialnih reform finančni hit in zelo perspektivno področje novega finančnega menedžmenta. Pri nas so možnosti dobrega menedžiranja kapitalskih portfeljev zaradi majhnosti in omejenosti kapitalskega trga slabe. Zato je edina prava alternativa večja kapitalska odprtost in globalizacija na novih evropskih' pravilih delovanja pokojninskih skladov in shem. Četrta zanka pa je najtežja. Zahteva namreč reformo trga dela in delovnih razmerij. Pri tem so še posebej pomembne kolektivne in individualne delovne pogodbe. Najdaljše delovne pogodbe sedaj podpisujejo menedžerji (do osem let) in najkrajše delavci (do treh let). V preteklosti so pri zaposlit\’i imeli prednost tisti s tridesetletnimi delovnimi izkušnjami, danes cenimo ljudi, ki imajo trideset izkušenj v enem letu. Trg dela zahteva hitre prilagoditve, kratke pogodbene čase in konkurenčen pritisk na zaposlene. Toda na drugi strani se med družbo, podjetjem in posameznikom gradita dolgoročnejša soodvisnost in zaupanje v okviru pokojninskih načrtov in drugih oblik poslovnega sodelovanja in družbene odgovornosti.
Eden izmed razlogov, zakaj je v zgodovinski bitki kapitalizem premagal komunizem, je zagotovo v tem, da so na zahodu bolje razumeli socializem kot njihovi nasprotniki na vzhodu kapitalizem. Morda je prav zato tako težko razumeti, da je tudi delo na trgu blago, ki postaja ob pametni uporabi intelektualni kapital. Zanj pa veljajo vrednote, da je treba tudi danes najprej trdo delati, se pri tem čimbolj zabavati, zato da bi hkrati skupaj spreminjali svet.
Dr. Marko Kerševan, sociolog religije, o sporazumih s Svetim sedežem
V strahu je tudi država
Matija Grah
Dr. Marko Kerševan je profesor sociologije religije na ljubljanski filozofski fakulteti; z vprašanji razmerij med državo in verskimi skupnostmi se ukvarja že več kot tri desetletja. Je tudi avtor nedavno objavljene razprave, ki se posebej posveča mednarodnim sporazumom, ki jih Sveti sedež kot subjekt mednarodnega prava sklepa z državami, v katerih žive katoličani.
lovenska katoliška Cer-C	' kev želi, da bi vprašanja
lastnega pravnega polo-Žaja in delovanja ure-dila v mednarodnem spo-V	^^B razumu med državo Slo-
venijo in Svetim sedežem. Zakaj ureditev teh vprašanj v zgolj slovenski notranji zakonodaji za katoliško Cerkev ni dovolj?
Ne gre za posebnost katoliške Cerkve na Slovenskem, to je značilnost katoliške Cerkve v odnosu do sodobnih držav nasploh. To prizadevanje je po eni strani rezultat hierarhične organiziranosti katoliške Cerkve, ki je organizirana enotno in s katero je zato nekaj sklenjeno zares in samo, kadar je sklenjeno, potrjeno in podpisano tudi s Svetim sedežem. Po drugi strani pa je rezultat izkušenj katoliške Cerkve, njenega nezaupanja do spremenljivosti in spremenljivih oblasti. Gre za izkušnje, vezane predvsem na stare čase, ko sta bili v igri posvetna in cerkvena oblast, ki sta si med seboj delili oblast in državljane. Ne pozabimo, da je bil prvi konkordat med takratnim cesarjem in papežem podpisan že v dvanajstem stoletju, in sicer zaradi spora o tem, kdo bo umeščal škofe. Škofje so imeli svoje mesto v Cerkvi, hkrati pa tudi v takratnem fevdalnem redu in vprašanje, kdo ima besedo pri njihovem imenovanju, se je vleklo tudi še v konkordate tega stoletja. Šele z drugim vatikanskim koncilom in novim zakonikom cerkvenega prava to vprašanje iz konkordatov izgine. Cerkev odtlej trdno vztraja, da o škofih kdo drug kot katoliška Cerkev nima kaj za reči.
Skozi zgodovino sta se izoblikovali dve temeljni obliki sporazumov, ki jih države sklepajo s Svetim sedežem. Bodisi da sklenejo konkordat bodisi več delnih, parcialnih sporazumov, s katerimi uredijo posamezna področja. V čem se ti dve obliki razlikujeta?
Konkordat je celovit, slovesno razglašen sporazum med dvema oblastema - tako se je včasih reklo - ki sta se dogovorili o zadevah, ob katerih se njuni interesi prekrivajo, stikajo ali prihajata v konflikt.
Za razliko od preteklosti pa danes moderne demokratične države že same vključujejo svobodo delovanja verskih skupnosti, vseh. tudi katoliške Cerkve, in jim priznavajo avtonomijo na njihovem področju; na drugi strani pa tudi katoliška Cerkev po drugem vatikanskem koncilu sama poudarja, da zase ne terja nobenih posebnih privilegijev, ampak si želi zagotoviti samo normalen prostor svojega delovanja. Zato je takšnih celovitih, slovesno razglašenih sporazumov vse manj, pravilo, nasprotno, postajajo konkretni, stvarni, omejeni sporazumi za posamezna področja. Njim v prid govori tudi praktična izkušnja; posamične, parcialne sporazume je laže menjati, če se razmere spremenijo, kot pa celovite, kompleksne konkordate.
Ne kaže pozabiti, da so vsa sporazumevanja s Svetim sedežem zelo dolgotrajna. Praviloma trajajo več let. Živ primer je Italija, ki se je pogajala celih trinajst let, preden je leta 1984 podpisala sicer zelo dodelan konkordat, ki je predstavljal temeljito revizijo starega Mussolinijevega konkordata iz leta 1929. Imamo sicer tudi primere sporazumov, ki so bili narejeni zelo na hitro in v katerih ozadju so bili posebni interesi in računi. Recimo konkordat med Hitlerjem, ki se je takrat sveže zavihtel na oblast, in Svetim sedežem iz leta 1933 ali konkordat z Avstrijo takoj po uvedbi Dolfussove diktature leta 1934. Katera vsebinska področja, področja družbenega življenja pa so urejali konkordati?
Včasih so problematiko konkordatov delili na, kot so rekli, duhovne, posvetne in na mešane zadeve. Duhovne so bile vprašanja postavljanja škofov, ustanavljanja škofij in nasploh regulacije notranje cerkvene ureditve. Tostranske ali časne so praviloma zadevale premoženje in financiranje katoliške Cerkve, mešane pa so bile tiste, na katerih sta se takratna cerkvena na duhovnem področju in posvetna oblast v zemeljskih zadevah stikali. Recimo vprašanja zakonske zveze in družinske zakonodaje, šole in šolske zakonodaje, pastoralnega delovanja katoliške Cerkve v državnih službah, kot je vojska ipd. Takšna je tradicionalna delitev.
Če so nekdanji sporazumi izhajali iz predpostavke dveh oblasti, ki se morata med seboj dogovoriti o delitvi oblasti, imajo danes sporazumi svojo osnovo v - morda se bo slišalo paradoksno - izrazito modernem načelu, ki ga je razglasila država, na poseben način pa sprejela tudi katoliška Cerkev po drugem vatikanskem koncilu, to je v načelu o ločitvi cerkve in države. Izhajajoč iz tega načela se modema država sama omejuje v svojih pristojnostih in duhovnega, verskega področja, področja izpovedovanja prepričanj nima več za področje, na katerem bi karkoli zapovedovala ali prepovedovala, ampak je, nasprotno, nasproti vsem verskim in nazorskim prepričanjem nevtralna. Gre za državo, ki sebe razume kot laično državo, ki se ne veže na nobeno versko skupnost ali cerkev, ki ne izpoveduje in še manj državljanom zapoveduje vero ali svetovni
Marko Kerševan - Slabo feli nevdržno zapisane konkretne določbe.
nazor. Če sta torej cerkev in država v tem smislu ločeni in v nekem smislu - prav o smislu tega pa potekajo spori - neodvisni, potem obstaja tudi potreba, da se medsebojno dogovorita, da skleneta sporazum o zadevah, ki so z različnih vidikov v pristojnosti obeh strani.
Eno od prepričanj, ki jih srečamo dandanes v literaturi o urejanju teh področij, je, da je bolje, da se o tem sporazumeta, kot pa da država enostavno oktroira zakon, ki posega na področje, za katero cerkve štejejo, da naj država nanj ne bi posegala ali vanj vsaj ne bi posegala brez razumevanja in pristanka cerkva. Stvar državnopravne ureditve pa je, ali se potem sporazum - če gre za sporazum s cerkvijo. ki ni mednarodno organizirana — sprejme kot poseben zakon, ki zatem kot zakon velja v pravnem redu te države, ali pa kot mednarodni sporazum, če gre za katoliško Cerkev, ki je pač mednarodno organizirana.
Je še kak drug razlog, zaradi katerega ste tudi vi naklonjeni sklepanju delnih sporazumov med Slovenijo in Svetim sedežem?
Načelni razlog sem navedel pravkar, drugi pa je bolj pragmatične narave. Je opazno insistiranje katoliške Cerkve, da odnose uredi na tak način. Hoteli ali ne, imeli razumevanje za cerkvene razloge ali ne, dejstvo je, da katoliška Cerkev na mednarodnih sporazumih vztraja in za državo je na neki način dobro, da te stvari spravi z dnevnega reda.
Sveti sedež ima sporazume z večino držav, v katerih žive katoličani. Samo nekatere države trdo vztrajajo na takem razumevanju ločitve cerkve od države, da jim to preprečuje sklepanje sporazumov z verskimi skupnostmi, še posebej sklepanje mednarodnih sporazumov. Take države so Francija, Nizozemska, Združene države Amerike ter nekatere latinskoameriške države kot Mehika ali Brazilija, ki sta v zgodovini imeli velike konflikte s katoliško Cerkvijo.
Druge države različne sporazume s Svetim sedežem vendarle ohranjajo ali sprejemajo, hkrati pa poskušajo, spet v različni meri, zagotoviti enakopravnost vseh verskih skupnosti. Da torej to, kar preko sporazuma priznajo katoliški Cerkvi, v drugi obliki, bodisi z drugimi spo-
razumi ali s posebnim zakonom o verskih skupnostih, priznajo tudi drugim verskim skupnostim. To je conditio sine qua non za sprejemanje sporazumov s Svetim sedežem v moderni državi, če ustava države izrecno opredeljuje ločenost verskih skupnosti od države, enakopravnost verskih skupnosti in enake pravice, ki jih imajo ljudje in državljani na tem področju. Versko področje je v takih državah področje pluralizma in svobode, ne pa monopola ali privilegijev ene same cerkvene hierarhije kot »duhovne oblasti«.
Na začetku devetdesetih so se vse eksko-munistične države znašle pred podobno zahtevo Svetega sedeža kot Slovenija, to je, pred zahtevo po mednarodnopravni ureditvi statusa in delovanja delnih katoliških cerkva v teh državah. Kako so na zahteve Svetega sedeža odgovorile te države?
*
Lahko bi rekli, da se je ponovno pokazalo, kako velike so razlike med temi državami, čeravno so katoliške Cerkve v času komunističnih režimov oziroma socialističnih sistemov v njih imele v veliki meri enak položaj. Države, v katerih je bil vpliv katoliške Cerkve že prej največjf, so šle prve in obenem v najobsežnejše sporazume, celo v konkordat. Tak primer je Poljska, čeprav je tudi tam to bila dolga zgodba. Konkordat je bil sicer hitro napisan in s strani vlade tudi sprejet, a potem je moral čakati celo volilno obdobje, da ga je sprejel v vmesnem času zamenjani poljski sejm. Druga država, ki je sklenila, pa ne konkordata, ampak več sporazumov, je Hrvaška. Finančni sporazum je sprejela tudi Madžarska. To pa je, če se ne motim, tudi vse. Pogajanja z Litvo še vedno potekajo, pogajanja s Češko tudi še niso obrodila sadov.
Slovenija se, kot se tudi sicer, nahaja nekje na sredini. Javnomnenjske raziskave kažejo, da smo nekje na sredini, kar zadeva religioznost, kar zadeva zaupanje ali nezaupanje do katoliške Cerkve itn., in nekje na sredini smo tudi tu. Na enem polu imamo izrazito katoliški Poljsko in Hrvaško, na drugem polu med vsemi evropskimi državami najbolj sekularizi-rano Češko, nekje v sredi, blizu skupaj z Madžari pa smo mi.
Katere delne sporazume pa bi z vidika države bilo smiselno podpisati s Svetim sedežem?
Tu bi ločil dvoje. Eno so zadeve, ki so res tako mešane, da je zanje treba najti soglasno rešitev s katoliško Cerkvijo, ker sicer lahko postanejo vir stalnih konfliktov z njo. Recimo, katoliška Cerkev ima pri nas pravico ustanavljati svoje privatne šole, zato se bo prej ali slej pokazalo, kot seje denimo v Franciji, da bo treba nekatere zadeve, kot so npr. pravice in dolžnosti zaposlenih v takih ustanovah, urediti. Značilen primer so katoliške teološke fakultete, ki so, tako kot naša, večinoma - a ne vedno - vključene v državne univerze. Univerze imajo svoje procedure, po katerih volijo in nastavljajo profesorje, na drugi strani pa ima katoliška Cerkev svoje dodatne predpise o pravovernosti in pravem načinu življenja profesorja teološke fakultete, zaradi katerih lahko tak profesor zaradi svojega načina življenja ali nepravovernosti po cerkvenih merilih profesorsko mesto tudi izgubi in ne more več učiti na teološki fakulteti, po državnih merilih pa ne - in zato je ta problem treba rešiti. Eden od smiselnih, čeprav ne edino možnih načinov je, da se problem uredi s sporazumom.
Bi bil potreben tudi sporazum s Svetim sedežem o osnovnem in srednjem javnem šolstvu?
Če bi bil v šole vpeljan katoliški verouk -da. Dokler pa v javnih šolah ni posebnega katoliškega predmeta, vzgoje za in v katoliški veri, za katerega bi bila pristojna katoliška Cerkev, pa potrebe za tak sporazum ni.
Katera je pa druga vrsta vprašanj, o katerih se po vašem mnenju velja sporazumeti s Svetim sedežem?
To so zadeve, za katere katoliška Cerkev vztraja, da se urede z mednarodno pogodbo, čeprav z vidika države tako urejanje kakega posebnega smisla nima, ker so že itak urejene v naši ustavi, zakonodaji, deklaraciji o človekovih pravicah itn. Katoliška Čerkev na njih vztraja verjetno na podlagi nekih zgodovinskih nezaupanj. Tako imamo, recimo, v sedanjem osnutku sporazuma določbo, ki pravi, da ima katoliška Cerkev pravico do svojih sredstev obveščanja, kar je danes tako elementarna pravica, ki velja tako za katoliško Cerkev kot za druge, da jo je pravzaprav nesmiselno posebej navajati kot pravico katoliške Cerkve. Pa vendar katoliška Cerkve na njej vztraja. Morda
Foto Blaž Samec
se boji, da bo ta pravica nekoč v državi drugim ukinjena, njej pa bi kljub temu ostala, ker je mednarodno zaščitena. Ali drug primer: v sporazumu prav tako najdemo določbo, da ima katoliška Cerkev in samo ona pravico izbirati in postavljati škofe, čeprav je pri nas že desetletja jasno, da se zaradi ločitve cerkve in države država v to ne vmešava.
Na splošno pa velja, da je seznam zadev, ki jih je treba posebej urediti in konkretizirati, v moderni državi, ki izrecno loči državo in verske skupnosti in izrecno poudarja enakopravnost verskih skupnosti, manjši, kot je bil nekoč ali kot je v državah, katerih načela so tu nedorečena. Kakšna je vaša ocena sedanjega osnutka sporazuma med Slovenijo in Svetim sedežem?
Najprej, jaz ne nasprotujem temu, da se sporazumi s Svetim sedežem v prid dobrih odnosov, miru itd. sklenejo, če se le z njimi ne krši enakopravnosti državljanov in verskih skupnosti. Moje mnenje je, da se s samim dejstvom sklepanja takšnih sporazumov enakopravnost ne krši.
Na sam sporazum pa imam dve vrsti pripomb.
Če naj sporazum pomaga k ureditvi, normalizaciji odnosov med državo in katoliško Cerkvijo, potem mora bolj upoštevati obremenjenost tega časa in prostora za sklepanje takih sporazumov. Na katoliški strani bi se morali zavedati, da obstajajo tako strukturni kot zgodovinski razlogi za nezaupljivost in strah pred preveliko vlogo in močjo katoliške Cerkve. Strukturni so, da je Slovenija majhna, neizkušena država. Obstaja strah, da bi pretesen bratski objem z veliko, močno, izkušeno katoliško Cerkvijo lahko dušil ustrezno samostojnost, samozavest in odgovornost te države, še posebej če se ve, da je bila slovenska družba v preteklosti nadpovprečno klerikalizirana, katoliška Cerkev pa spolitizirana, in je to bistveno prispevalo k izjemno zaostrenim konfliktom v času druge svetovne vojne. Zato katoliška Cerkev v sporazume ne bi smela vrivati vsebin, ki bi tovrstne strahove povečevale, pa čeprav so v drugih razmerah povsem normalne. Tu mislim predvsem na preambulo. Stoletna povezanost katoliške Cerkve in slovenskega naroda, o kateri govori, je dejstvo. Vprašanje pa je,
ali je to smiselno vključevati v preambulo sporazuma z eno versko skupnostjo, če hkrati vemo, da v preambulo sporazuma z drugo, evangeličansko versko skupnostjo kaj podobnega ni vključeno, pa čeprav ima ta ravno tako, sicer drugačne zasluge za slovenski narod, jezik itn. Drugo pa so slabo ali nevzdržno zapisane konkretne določbe. Recimo člen, ki govori, da država katoliški Cerkvi zagotavlja »svobodo bogočastja, kateheze in vseh drugih njenih dejavnosti«. V sporazumih z drugimi državami je ta del ponavadi bolj natančno zapisan. Posebej se zagotavlja svoboda bogočastja, kateheze, pastoralne in včasih še karitativne dejavnosti. Te dejavnosti so praviloma posebej naštete in ločene od drugih dejavnosti, ki jih katoliška Cerkev praviloma tudi lahko opravlja, a pri katerih je izrecno povedano, da jih opravlja v skladu z zakonodajo, ki za ta druga področja velja. Recimo kulturne v skladu z zakoni za kulturno dejavnost, šolske v skladu s šolsko zakonodajo, gospodarske v skladu z gospodarsko zakonodajo itn. Ta del osnutka sporazuma je preprosto narejen nestrokovno.
Sem gotovo sodi tudi razvpiti 10. člen o področju vzgoje in izobraževanja. Dovolj evidentno je, da je zadnja alinea tega člena tako na široko zapisana, da dejansko odpira vrata »pristojni oblasti Svetega sedeža« - zdaj bom pa tudi jaz malo po jelinčičevsko govoril - to je, tuji oblasti, da bo ob naši državni oblasti reševala »druga odprta vprašanja vzgoje in izobraževanja«. Sintagma »druga odprta vprašanja« je občutno preširoka.
Vidim sicer, da naša pogajalska stran, pa tudi vladna pravna služba zatrjujeta, da je bila ta sintagma mišljena ože, tako da naj bi se nanašala samo na cerkvene privatne šole; nadalje zatrjujeta, da ko se o pravni osebnosti katoliške Cerkve govori brez prilastka zasebnopravna, da je bilo razumljeno, čeprav ne tudi zapisano, da gre za zasebnopravno osebnost itn. - Dobro, lahko so taka z državne strani izražena stališča tudi pomembna za bodoče interpretacije. Če država tako misli, jih bo tako tudi interpretirala. Toda sporazum je zadeva, ki jo imata enako pravico interpretirati obe strani. Če torej naša stran sporazum interpretira tako, hkrati pa se besedilo evidentno da interpretirati tudi drugače in lahko pričakujemo, da ga bo cerkvena stran interpretirala drugače, potem tak sporazum ne rešuje vprašanj, ampak jih sproža.
Je mogoče govoriti o kakem evropskem vzorcu ureditve vprašanj med državo in katoliško Cerkvijo oziroma drugimi verskimi skupnostmi?
Ne. Položaj verskih skupnosti je v evropskih državah silno različen. Živ primer je Francija s trdo izpeljano ločitvijo cerkve od države, ki pa - ob vsej centralizaciji svojega ozemlja - znotraj sebe dopušča veljavnost konkordata za Alzacijo in Loreno, kije bil podpisan še v Napoleonovih časih.
Zaradi izjemne različnosti situacij v posameznih državah je Evropska unija implicitno že ob nastanku, eksplicitno pa z nedavno amsterdamsko pogodbo zapisala, da skupnost priznava nacionalno urejenost položaja cerkva in verskih skupnosti. Da torej ne zahteva in ne pričakuje poenotenj, enotnega, »pravega«, evropskega vzorca ureditve. Kar je tudi razumljivo. Kaj bi namreč pomenilo ustavnopravno poenotiti položaj katoliške Cerkve v Franciji z njenim položajem v Avstriji ali Nemčiji? Nemogoče podjetje! V nekaterih deželah, ki so federativne, kot Nemčija ali Švica, imajo že posamezne zvezne dežele odnose s cerkvami različno urejene. Te države torej že znotraj sebe nimajo uveljavljenega enega, enotnega vzorca.
Po eni strani smo torej priča velikemu spoštovanju različnih zgodovinskih poti, razmerij moči itn., po drugi strani pa v osnovi vendarle vlada velika enotnost v pomenu, da v vseh teh državah spoštujejo iste in temeljne človekove pravice, pravice ljudi in državljanov. Prav to tudi omogoča, da življenje v teh državah, kljub zelo različnim ustavnopravnim ureditvam položaja verskih skupnosti na verskem področju poteka brez večjih konfliktov. Značilen primer so skandinavske države, ki imajo celo državno cerkev; toda hkrati so to države, v katerih je varovanje človekovih individualnih pravic na tem področju najbolj razvito.
Pred volitvami v Kopru
Bo res potrebno razkosanje?
Dr. Janez Šmidovnik
Na volitvah, ki bodo naslednjo nedeljo v mestni ;	občini Koper, bosta izvo-
ljena novi občinski svet in novi župan na podlagi (p	zakona o razpisu volitev
^	v mestni občini Koper
*	W	(Uradni list RS, št. 53/99),
ki je bil kot ustavno nesporen potrjen z odločbo ustavnega sodišča. V zvezi s temi volitvami se neposredno postavljata dve - tudi za širšo javnost - pomembni vprašanji. Prvo je vprašanje trajanja mandatne dobe novoizvoljenih organov v Kopru, drugo pa je vprašanje samega statusa mestne občine Koper -glede na to, da bi se ta občina po odločbi prejšnjega ustavnega sodišča zaradi »neskladnosti z ustavo« morala razdeliti na več občin. O prvem vprašanju se je že govorilo; o njem so bila dana tudi (neobvezna) uradna mnenja. O drugem vprašanju, ki je po moji oceni daleč pomemb-
nejše, pa doslej še ni bilo povedano nič in tudi nič napisano. Zato se bom v tem sestavku ukvarjal predvsem z vprašanjem statusa mestne občine Koper, o mandatu novoizvoljenih organov pa le nekaj besed.
Glede trajanja mandatne dobe novoizvoljenih organov v Kopru se ne morem strinjati z mnenji, da bo ta mandatna doba trajala štiri leta. Zagovorniki tega mnenja se sklicujejo na določbo 41. člena zakona o lokalni samoupravi, po kateri se člani občinskega sveta volijo za štiri leta, in na določbo 42. člena istega zakona, po kateri traja mandatna doba župana štiri leta. Tisti, ki se opirajo na navedene zakonske člene, sicer priznavajo, da bi taka rešitev povzročala določene probleme, vendar pa menijo, da bi drugačno ureditev za ta primer lahko predpisal le zakon. Sam mislim, da za rešitev tega vprašanja ni treba nobenega dodatnega zakonskega urejanja, ker se
da rešiti z uporabo sistemske logike, kakor izhaja iz strukture lokalne samouprave in iz načina volitev v lokalnih skupnostih. Treba je imeti pred očmi situacijo v občinah, ki ni enaka kot pri državnih volitvah. Redne občinske volitve se pri nas in povsod drugod v svetu opravljajo skupaj za vse občine in ne za vsako občino posebej. Pri nas jih razpisuje predsednik državnega zbora za vse občine hkrati. Nemogoče si je predstavljati, da bi morale biti volitve za občino Koper v vseh naslednjih volilnih ciklusih razpisane in izpeljane posebej. Enako bi veljalo tudi za morebitne občine, ki bi nastale na območju občine Koper, in tudi za vse tiste občine, v katerih bi bili njihovi organi po nadzorstveni pravici razpuščeni po 90.b člen zakona o lokalni samoupravi. To bi povzročalo kaos, ki bi postajal z leti čedalje večji. Zato morajo mandati vseh občinskih svetov in županov teči istočasno. Posamezna občina se
V
X
4
«
Pred letom 2000: Sedanjost in prihodnost medicine (1)
Vzgoja prestrašenih hipohondrov
Dr. Alojz Ihan
ri aktualnem, milenij-skem razmišljanju o ra-zvojnih usmeritvah me-dicine in medicinske znanosti lahko človek zapade v veliko pretiravanje, če resno razmi-šlja v kategoriji tisočletja. S tem bi spregledal, da je ritem medicinskih odkritij in sprememb zelo dinamičen, zato je treba medicinski razvoj opazovati v precej krajših obdobjih, kot je tisočletje. V preteklih tisoč letih se je namreč v medicini zgodilo mnogo preveč vzponov in padcev, da bi lahko govorili o enem samem tisočletnem obdobju. Še bolj nemogoče pa bi bilo karkoli napovedovati za celo tisočletje naprej. Zato je kljub prelomu tisočletja v zvezi z medicino bolj realistično govoriti o prelomu stoletja. Ki ima v tem trenutku pač okroglo zaporedno številko.
Ampak tudi v tem primeru bi za kakršnokoli preroštvo veljalo najprej pogledati stoletje nazaj in ugotoviti, kako bi lahko medicinec na prelomu prejšnjega stoletja napovedal razvoj medicine do trenutka, v katerem se zdaj nahajamo. Če ostanem na trdnih tleh, je treba reči, da bi napoved medicinskega kolega s preloma preteklega stoletja vsebovala zelo malo tistega, kar je potem v tem stoletju zares angažiralo in obvladovalo razmišljanja in dejanja me-dicincev. Predvsem zato, ker številne metode diagnostike in zdravljenja, ki so današnjemu zdravniku in bolniku del vsakdanjika, pred sto leti niso bile še niti v povojih. V zvezi s tem naj omenim samo zdravljenje nalezljivih bolezni z antibiotiki, kemoterapijo in radioterapijo tumorjev, anesteziološke tehnike in spremljajočo tehnologijo, ki omogoča dolgotrajne kirurške posege s transplantacijami vred; v zvezi z diagnostiko pa na začetku stoletja ni bilo še niti sledu o klinični uporabi encimskih, imunskih in genetskih testov, ki danes omogočajo pridobiti številne odločilne podatke o vzrokih bolnikovih težav. Seveda ni bilo tudi vse tiste bleščeče diagnostične tehnologije (od ultrazvoka do magnetnoresonančih slikanj), ki jo danes sestavljajo računalniki in optični kabli in laserji in s svojim skrivnostnim bliščem očara tako bolnika kot pogosto tudi zdravnika.
Komercializacija medicine
Pisec podobnega članka pred sto leti torej objektivno sploh ne bi imel možnost za kakršnokoli resničnejšo napoved razvoja medicine. Še posebej to velja v primeru, če si razvoj predstavljamo kot zbirko medicinskih tehnologij, v katere je v določenem obdobju usmerjeno največ zaupanja bolnikov in še bolj zdravnikov. V naslednjem stoletju bo tehnološki razvoj medicine brez dvoma še bliskovitejši. Vsaka inovacija, ki bo obetala boljšo diagnostiko ali terapijo (pa čeprav samo obetala!), bo zaradi vedno bolj izdelanih metod trženja v kratkem postala dostopna velikemu delu bolnikov in zdravnikov razvitega dela sveta. Pri tem poudarjam besedo »bolnikov«. Bolniki (oziroma potencialni bolniki, ki so pravzaprav vsi ljudje z dovolj polnimi denarnicami) bodo verjetno čedalje močnejša potisna sila tega, kar si predstavljamo pod pojmom razvoj medicine. Osnovni vzrok je seveda v tem, da se medicina razvitega dela sveta vedno bolj komercializira. Farmacevtska in ostala zdravstvena industrija želi pač prodati čimveč izdelkov. Zato prek medijev načrtno »vzgaja« (potencialne) bolnike k čim večji kapriciozno-sti v smislu potrošniškega kreiranja svojega zdravja. Pomislimo samo na desetine in stotine »domačih« preparatov, ki so v lekarnah, drogerijah in samopostrežbah na voljo najširšemu krogu potrošnikov za njihove avtoterapevtske poskuse. Prenekateri ljudje že danes, ko smo komaj na pragu »nove dobe«, za proučevanje in uporabo takih preparatov porabijo najmanj toliko časa kot za ukvaijanje s svojimi partneiji in otroki skupaj. Pri čemer bi jim to zadnje prineslo mnogo več zadovoljstva in zdravja kot pa obsedeno, otročje po-
sagg
MSI/
f - ' ; *
Ilustracija J. Lorenci
tapljanje v svoje »bolezni« in terapije. Iz teh opazk je mogoče celo sklepati, da enega od glavnih »negativnih« pritiskov na zdravstveno paradigmo (razvitega sveta) naslednjega stoletja trenutno izvajajo farmacevtski giganti, ki bi želeli ustvariti čimbolj prestrašenega hipohondra in nenasitnega zdravstvenega potrošnika, tj. človeka, ki želi z malo znanja pa veliko napihnjene samozavesti brskati po prodajnih katalogih in si naročati preparate za zdravljenje ali preventivo različnih (bolj ali manj namišljenih) bolezni.
Čeprav so vse mogoče kolekcije domačih in vitaminskih in zeliščnih preparatov v medicinskem smislu nedolžen pojav, pa v kulturnem smislu usmerjajo pozornost laične (nezdravniške) javnosti od pozornosti do lastnega zdravja v pozornost do lastne (potencialne ali konkretne) bolezni. To pa je usodna razlika! Ker človeka iz vloge, za katero je kompetenten (skrb za lastno dobro počutje in srečo, ki s sabo vedno prinese tudi zdravje) prestavi v vlogo, za katero ni izobražen in kompetenten (skrb za odkrivanje, preprečevanje in zdravljenje posameznih bolezni). In kaj je za nebrzdano potrošništvo bolj ugodno kot človek, kije po eni strani odtrgan od lastnih, prirojenih občutkov (zaznavanje lastnega zdravja in energije), po drugi strani pa nasilno potopljen v morje medicinskih diagnoz, terminologije in terapij, nad katerimi nima niti osnovnega pregleda, kaj šele razumevanja.
Seveda pa farmacevtski industriji ni mogoče prav resno zameriti njenih prizadevanj za čim večje dobičke^ V industriji gre pač za dobičke. Človek, ki je z ohranjenim občutkom za realnost pozoren na svoje zdravje (in ne na bolezni), bo pač poskušal živeti čimbolj usklajeno sam s sabo in z okolico, oblikovati kvalitetne medčloveške vezi in se izogibati nezdravemu načinu življenja (stresom, odvisnostim, preobremenjenosti, enostranskosti, ekološkim škodljivostim). Vse to pa prinaša zelo malo dobičkov farmacevtski industriji, zato ta razumljivo ni navdušena nad vizijo takega (ne)potrošnika. Mnogo bolj ji diši zmeden nevrotik, ki se prostovoljno obteži z deset ali dvajset (potencialno) grozečih bolezni in začne z različnimi pisanimi tabletami zganjati dolgoročno preventivo proti vsaki od njih. To je zlata jama za bodočnost farmacevtskih delnic!
Hipokrat in podobno
Kaj pa vloga zdravnikov? Trend vzgajanja vedno bolj zahtevnih (ali kapri -cioznih) zdravstvenih potrošnikov po eni strani sicer ni povsem po godu »klasičnim« zdravnikom. Vsaj ne v prvem hipu, ko zdravnik v pacientovih samozdravilnih teorijah in praksah začuti upor in dvom o njegovi strokovni presoji in avtoriteti. Ampak čez nekaj časa, ko mine prvi šole, pa zdravnik pragmatično začuti, da je bolnik, spremenjen v zdravstvenega potrošnika, resda nekoliko bolj tečen in naporen, ampak hkrati je zdravstveni potrošnik tudi nova tržna niša, ki se ne le farmacevtski industriji, ampak tudi zdravnikom kar sama ponuja kot podjetniški izziv. Zakaj bi se torej zdravniki pritoževali nad novimi, vznemirljivimi (in celo dobičkonosnimi) izzivi? Če pacient začne v čustveni zmedenosti projicirati vse, kar mu gre v življenju narobe, v lastno telo in njegove bolezni, lahko zdravnik brez velike slabe vesti (in v duhu časa) reče: pacient (potrošnik) je kralj, njegova želja pa ukaz. Da o njeni dobičkonosnosti ne govorimo. Seveda bi zdravnik lahko takemu (potrošniškemu) pacientu odkrito povedal, kaj misli o njegovih številnih »simptomih in samodia-gnozah«. Ampak v tržnih razmerah to pomeni zgolj pacientov odhod k drugemu zdravniku. Po drugi strani bi se zdravnik lahko poskušal koreniteje lotiti vzrokov bolnikovih težav, ampak to je praviloma prekomplicirano in presega časovne ter neredko tudi strokovne zmožnosti zdravnika. Ne nazadnje pa tudi številni pacienti od zdravnika želijo zgolj tablete in niso navdu-
šeni, da bi se skupaj z njim (ali brez njega) soočali ali celo poskušali razreševati globlje vzroke svojih življenjskih težav. In če se zdi pacientu prenaporno ukvarjati z lastnim življenjem (in zato išče potrošniške nadomestke), mar ni po svoje nasilno, da bi ga zdravnik proti njegovi volji silil v kaj takega?
Saj ga večinoma tudi ne. Po fazi začetnega, samoobrambnega nerganja nad kapricioznimi pacienti postane zdravnikom jasno, da so lahko farmacevtski industriji pravzaprav hvaležni, ker jim je s svojimi reklamami in multivitaminskimi kapljicami senzibilizirala paciente za nekaj, kar morda ni več idealen odnos zdravnik-bolnik, je pa še vedno (dobičkonosna) medicina. Seveda pa se na tem mestu nujno postavi vprašanje, kje je meja, ko medicina na sledi za denarjem preneha koristiti pacientu? Na žalost ločnice med komercialno in koristno medicino ni mogoče postaviti s preprostimi principi, ampak se ta ločnica oblikuje v vsakem posameznem primeru. Ni na primer mogoče vnaprej trditi da je liposukcija nepotreben medicinski poseg, po drugi strani pa je nerealno trditi, da je liposukcija v vsakem primeru upravičen (čeprav s strani pacienta zaželen) ali vsaj opravičljiv medicinski poseg. Podobno velja za številne druge posege in zdravljenja. Pri tem je zdravnik vedno v (komercialni) skušnjavi, da pusti željam svojega potrošnika prosto pot in jim s toplim, optimističnim zdravniškim nasmeškom streže do skrajnih meja medicinske znanosti in tehnologije. Vendar naj bi se zdravnik kot strokovnjak ob tem vsaj zavedal, kdaj so pacientove želje še usmerjene k njegovi vrnitvi v zdravo življenjsko (telesno in duševno) ravnovesje, kdaj pa se pacient s svojimi željami predvsem zateka v pravljične projekcije, ki z njegovim zdravjem nimajo več nobene zveze, prej nasprotno. Ločnica med koristno in komercialno medicino je pravzaprav ločnica med zdravnikovim dejanjem, ki približa pacientu občutek in odgovornost za lastno zdravje, in med dejanjem, ki pacienta odvleče še dalj od lastnih občutkov v zmedeni, virtualni svet diagnoz in nerazumljivih, magičnih terapevtskih postopkov.
Naslednje medicinsko stoletje bo torej moralo loviti še smiselno ločnico med medicino, ki bo koristila, in medicino, ki bo v službi potrošniškega, histeričnega nadomeščanja neizpolnjenih (zlasti čustvenih) človeških potreb. To ločnico bo čedalje teže zarisovati zlasti zato, ker vse razvite države jasno izražajo namen, da se financiranje zdravstva čim-prej umakne iz državnih (restriktivnih) proračunov v zasebno (zavarovalniško) * financiranje. Seveda je to najlažja (in najmanj odgovorna) obramba državnih birokracij pred razvojem zdravstvenega potrošništva. Ampak pri tem se pozablja, da se zdravstveno potrošništvo samo zato, ker se bo država umaknila iz financiranja zdravstva, ne bo ustavilo. Ravno nasprotno, kajti država bo zaradi svojega umika vedno manj zainteresirana za organizirano racionalizacijo zdravstvenih stroškov, osamosvojene zavarovalnice pa bodo poslovale podobno kot pač vse zavarovalnice, sicer tržno in celo dobičkonosno, vendar brez interesa za dolgoročno omejevanje količine denarja, ki se bo pretakal v zdravstvenem sistemu iz zavarovančevega žepa. Seveda so tu tudi zdravniki, ampak v zvezi z njimi še zdaleč ni jasno, kako odločno se bodo v dvojni vlogi zdravnikov in podjetnikov prizadevali za medicino, ki koristi, ne pa spodbuja zdravstveno potrošništvo. Ce na primer pacient - potrošnik želi terapijo, ki sicer nič ne koristi, ampak hkrati tudi nič ne škoduje in poleg tega prinaša zdravniku dobiček, je mogoče v krasnem novem stoletju pričakovati, da bo zdravnik -podjetnik poskušal odvrniti pacienta od njegovih nerealnih zdravstvenih želja in namer?
Zato bodo v prihodnjem stoletju še zlasti na preizkušnji osnovna načela zdravnikovega odnosa do bolezni in zdravja, ki jih je v antični Grčiji zasnoval že slavni zdravnik in »oče moderne medicine« Hipokrat. Hipokrat je kot ustano-
mora prilagoditi ostalim; če se mandat organov kakšne občine začne pozneje kot pri drugih občinah, traja za toliko krajši čas in ne štiri leta. Tudi zakon, ki bi morebiti urejal to vprašanje, bi moral upoštevati tako sistemsko logiko.
2. Glavno vprašanje, ki se postavlja ob teh volitvah, pa je, kaj je s temeljnim problemom, ki je bil odprt glede mestne občine Koper z odločbo (prejšnjega) ustavnega sodišča iz leta 1998, to je z ugotovitvijo tega sodišča, da je občina Koper »v neskladju z ustavo« in da jo je treba razdeliti na več občin. Ta del odločbe ustavnega sodišča ostaja slej ko prej v veljavi, vprašanje pa je, kakšna je realna vsebina te sodbe. Moj odgovor je: po opravljenih volitvah v občinski svet in za župana bo mestna občina Koper v istem pravnem in dejanskem položaju kot vse druge (mestne) slovenske občine — z eno samo (nebistveno) izjemo; glede na odločbo ustavnega sodišča se v Kopru lahko začne postopek za ustanovitev kakšne nove občine - ne le enkrat v mandatnem razdobju občinskega sveta, kot to predpisuje zakon o ustanavljanju občin in o določanju njihovih območij iz leta 1996, pač pa se ta postopek lahko ponovi večkrat v posameznem mandatnem razdobju. Tako je določeno v 3. členu zakona o volitvah v občini Koper, ki je upošteval prvotno odločbo ustavnega sodišča.
Pomembno pa je, da bo moral biti vsak predlog za ustanovitev nove občine na območju občine Koper prav tako kvalificiran kot vsak drug predlog za ustanovitev nove občine kjerkoli drugje v
Sloveniji. To je bilo v tem času in na tem primeru razčiščeno in tudi dokazano v postopku pred državnim zborom. Se pravi, da bo moral vsak predlog potekati po enakem postopku, z vsemi fazami postopka* z referendumom vred, kot predpisuje že navedeni zakon iz leta 1996. Dane pa bodo morale biti tudi iste vsebinske predpostavke, se pravi, da bo morala biti pri odločanju o vsakem predlogu upoštevana na referendumu izražena volja prebivalcev glede predlagane nove občine. Zato ni mogoče šteti, da bo izvedba navedene sodbe ustavnega sodišča, po kateri je treba mestno občino Koper razdeliti na več občin, zgolj še mehanična operacija, ki se lahko opravi po kratkem postopku - brez referenduma in celo proti volji prizadetih prebivalcev. Državni zbor je zavrnil predlog za ustanovitev nove občine Dekani na območju občine Koper po skrajšanem postopku, kakor ga je predložila vlada — brez referenduma in brez ugotavljanja volje prebivalcev. In ustavno sodišče je s svojo zadnjo odločbo, s katero je potrdilo zakon o razpisu rednih volitev v mestni občini Koper, potrdilo to njegovo odločitev. Še posebej pomemben pa je poudarek na ljudski volji, kakor izhaja iz okoliščine, da je državni zbor že v letu 1998 zavrnil vse predloge za razdelitev občine Koper, ker so se prebivalci na vseh referendumih za predlagane nove občine izrekli proti njihovi ustanovitvi.
S tem je državni zbor uveljavil pravi pomen in pravo vsebino ustavne določbe drugega in tretjega odstavka 139. člena ustave Slovenije o predhodnem referen-
dumu na območju, kjer naj bi se ustanovile nove občine, s tem da mora veljati isto tudi v tem posebnem primeru občine Koper. S tem referendumom se dejansko ugotavlja območje skupnih potreb in skupnih interesov, ki po ustavi upravičujejo in utemeljujejo oblikovanje občine. Pri tem referendumu torej ne gre zgolj za formalizem, ki ne zavezuje državnega zbora pri oblikovanju občin, kakor bi izhajalo iz nekaterih prejšnjih sodb (prejšnjega) ustavnega sodišča, po katerih je to le »poizvedovalni« referendum, ki ne zavezuje, pač pa le informira državni zbor. Tako stališče je bilo morda še mogoče zagovarjati pred vzpostavitvijo prve mreže slovenskih občin, ko je bilo treba preoblikovati bivše »komune«, ki niso bile subjekti lokalne samouprave z ustavnopravnim položajem samoupravnih lokalnih skupnosti. Mestna občina Koper pa je »prava« občina. Ta občina je sicer ohranila teritorij bivše komune Koper, vendar pa je z vzpostavitvijo prve mreže občin postala prava samoupravna občina kot vse druge slovenske občine in je zato v enaki meri zaščitena pred nasilnimi posegi v svojo teritorialno integriteto kot vse druge občine.
S to zadnjo odločbo ustavnega sodišča (o volitvah v občini Koper) je bila odstranjena razlika med državnim zborom in ustavnim sodiščem v razlagi predpisov in v načelnem pojmovanju položaja lokalnih skupnosti. Uveljavilo se je evropsko gledanje na lokalno samoupravo in na položaj lokalnih skupnosti znotraj državnega organizma. Lokalne skupnosti
niso organi države, ki bi jih ta lahko ustanavljala in odpravljala po mili volji. Država je pri tem ozko vezana na kriterije in postopke, ki jih je sama predpisala. Med vsemi temi kriteriji pa je na prvem mestu volja prebivalcev. To izhaja iz same narave lokalne samouprave kot institucije lokalne demokracije. Izhaja pa tudi iz ustave Republike Slovenije, iz citiranega 139. člena, ki nima za oblikovanje občin nobenih drugih meril kot na referendumu izražene skupne interese prebivalcev v naseljih, kjer naj bi se oblikovala nova občina. (Zakonski kriteriji za oblikovanje občin pa so nejasni in deloma tudi nesmiselni - še posebej glede mestnih občin, 16. člen zakona o lokalni samoupravi). Zato imajo te volitve v Kopru velik pomen, ne le za samo občino Koper, pač pa tudi velik načelni pomen za uveljavljanje in utrjevanje sistema lokalne samouprave in s tem tudi političnega sistema države Slovenije.
3. S temi volitvami se dejansko končuje zloglasna zadeva občine Koper. Odločba ustavnega sodišča iz leta 1998, s katero se je ta zadeva začela in po kateri je občina Koper »neskladna z ustavo« in jo je zato treba razdeliti na več občin, kar zveni kot smrtna obsodba te občine, nima nobene realne vsebine več. Tako se je zgodilo tudi z odločbo ustavnega sodišča iz leta 1994, s katero je ustavno sodišče celotno prvo mrežo slovenskih občin razglasilo za »neskladno z ustavo«. Vsebina te sodbe je sama po sebi izpuhtela v prazno brez vsakih realnih posledic. Vse občine, ki so bile tedaj po odločbi ustavnega sodišča »ne-
skladne z ustavo«, so ostale pri življenju. Tudi tiste, ki so se v letu 1998 teritorialno preoblikovale, se niso preoblikovale zaradi uskladitve z ustavo, pač pa zaradi zahtev prebivalcev na posameznih območjih, da dobijo svojo občino. To samo po sebi kaže na »vrednost« take sodbe takratnega ustavnega sodišča, ki je z njo prestopilo meje svojih kompetenc in poseglo v (politično) sfero zakonodajne in izvršilne oblasti. Se bolj izrazito pa je to storilo v primeru občine Koper, kjer je - poleg izreka o neskladnosti občine z ustavo — izrecno zaukazalo tudi teritorialno razdelitev občine in rok za njeno izvedbo, poleg tega pa je poseglo celo v mandat organov te občine in preprečilo volitve v te organe v rednem roku. S tem da je ustavno sodišče sedaj razsodilo, da zakon o razpisu volitev v mestni občini Koper ni »v neskladju z ustavo«, je bil na eleganten način rešen problem - ne le občine Koper, ki je bila v slepi ulici - pač pa tudi samega ustavnega sodišča, ki je razsojalo o tej občini.
Mestna občina Koper bo torej za naprej poslovala kot vsaka druga slovenska občina. Pričakovati bo morala sicer nadaljnje predloge za teritorialno razdelitev občine ali za odcepitev posameznega dela občine in za oblikovanje nove občine; vendar lahko računa s tem, da noben tak predlog nima možnosti za uspeh, dokler bo stala za njim le kakšna manjša skupina ljudi, ne pa na referendumu izražena volja večine prebivalcev ustreznega območja.
vitelj znanstvene medicine tedaj predvsem preganjal iz medicine magične zdravilce, ki so pred bolnikom malo zaplesali, naredili nekaj žgalnih daritev, v nerazumljivi latovščini pokomunicirali s tem ali onim božanstvom, pobrali bolniku denar in ciao! Hipokrat se je upiral banalni komercializaciji starogrške medicine s tem, da je zahteval natančen popis bolnikovega stanja in simptomov pred zdravljenjem in po njem. Zato da bi postalo jasno, ali je zdravnik bolniku zares koristil ali pa ga je zgolj brez učinka mučil z zdravljenjem. Morda zveni paradoksno, ampak zdi se, da bo v prihodnjem stoletju postala še kako aktualna davna Hipokratova zahteva po koristni medicini. Zato ker moderni Hipokrati pod pretiranim vplivom podjetniške logike morda ne bodo zelo odločno iz svoje medicine preganjali potrošniške magije, ki jim bo, podobno kot starogrškim vračem, omogočala služenje denarja, ne da bi to pacientom prinašalo zdravstvene koristi.
Krasni novi svet
Seveda pa novo stoletje v medicino ne bo prinašalo samo potrošniških regresij, ampak tudi mnogo resničnega napredka, ki bo temeljil na novoodkritih -dejstvih o delovanju človeškega telesa od molekularno-ge-netskih zasnov do človekove vpetosti v psihosocialno okolje.
Ampak v zvezi s tem je nesmiselno in nemogoče napovedovati, kaj bo medicina v prihodnosti novega odkrila in razvila. Ideje v medicini pridejo šele z novimi dejstvi ali pa celo za njimi. V zvezi z medicinskimi novostmi je mogoče kvečjemu evidentirati, kaj danes v zvezi s človekovim zdravjem ostaja še nejasno in nerazrešeno. Marsikaj od tega bo namreč v naslednjem stoletju odkrito in bo najmanj tako spreminjalo medicino, kot so jo v tem stoletju antibiotiki ali imunološka diagnostika nalezljivih bolezni.
Ena od skrivnostnih in vznemirljivih temnih lis današnjega medicinskega znanja je gotovo razumevanje procesov, ki iz posameznih celic izoblikujejo organizirana tkiva in organe. Obvladovanje teh skrivnosti bi omogočilo gojenje novih tkiv in organov, potrebnih za nadomeščanje okvarjenih organov. Na žalost se zdi umetno uravnavanje takih procesov še zelo oddaljeno, zato bodo morda največji dobički v prihodnjem stoletju prihajali iz - prašičereje. Farme s transgenskimi prašiči bodo bržkone postale simbol najrazvitejših držav (računalnike bodo sestavljali manj razviti), prašičji organi za transplantacijo pa najdražji in patentno najbolj zaščiteni izvozni artikli. V vohunskih filmih bo normalno, da bo azijski tajni agent poskušal ukrasti kakšnega nemškega pujsa, na vseh menedžerskih šolah pa se bodo učili, kako organizirati transgenski živalski projekt. Tudi najboljša terapija raka bo postala genska terapija, če bo genetikom uspelo najti novo, učinkovito metodo za dovolj usmerjen in učinkovit prenos genov v bolnikove celice. Zaenkrat take metode še ni na vidiku.
Geni, geni...
Na začetku stoletja bo največji biomedicinski projekt našega časa »projekt človeški genom« ustvaril osnovni zemljevid človeških genov, To bo po eni strani omogočilo izjemne možnosti za iskanje povezav med boleznimi in posameznimi podedovanimi geni, ki povečujejo verjetnost za nastanek bolezni. Veijetno bo to osnova za razvoj napovedne diagnostične medicine, ki bo z analizo genskega materiala posameznika lahko napovedala, katere bolezni določenega človeka v življenju ogrožajo in se jih mora človek zato izogibati oziroma skrbeti za take preprečevalne ukrepe, da se bolezen ne bi pojavila.
Poleg tega bo genska diagnostika razbila mnoge bolezni v številne podvrste in zdravnik bo bržkone potreboval zelo zmogljiv računalnik, da se bo pri bolniku prikopal do njemu razumljive in smiselne predstave o bolnikovem stanju.
Bolezen, kot jo razume današnja znanstvena medicina, je namreč abstrakten, posplošen opis mehanizma, s katerim je mogoče razumeti nastanek bolnikovih težav. Zato je v naravi znanstvene medicine, da želi bolnikove simptome čimprej abstrahirati v model določene bolezni, nato pa se ukvarjati bolj z boleznijo kot pa z bolnikovimi simptomi. V takem pristopu se seveda skriva skušnjava, da se pozablja na konkretnega bolnika - vendar se to ne zgodi zato, ker bi bila medicina »preveč« znanstvena, ampak le tedaj, kadar je premalo osebna in človeška. Z diagnozo bojezni v eni in s statističnimi podatki v drugi roki lahko današnji zdravnik svojemu bolniku precej podrobno opiše, kakšno zdravstveno usodo lahko pričakuje v bodoče.
Ali se bo v prihodnosti glede tega še kaj temeljito spremenilo? Morda se spremembe že dogajajo zaradi novih diagnostičnih metod, ki se razvijajo na osnovi genske tehnologije. Zelo obetavni so na primer silikonski mikročipi, na katerih je nameščeno nekaj sto ali nekaj tisoč različnih genskih preizkusov. Ena sama kaplja bolnikovega vzorca (npr. krvi ali izpljunka) naj bi v bodočnosti zadoščala, da bo računalnik po nekaj urah lahko dobil nekaj tisoč bolnikovih genetskih in fizioloških podatkov. S tem bodo bolezni, kot jih poznamo danes, bržkone postale zgolj ohlapni okviri, znotraj katerih bo mogoče določiti številne različice glede na bolnikovo gensko zasnovo, trenutne psihofizične lastnosti, stanje imunskega sistema itd. Na ta način bo bolnik spet pridobil svojo lastno, individualno bolezen.
Morda se bo zato s tem končal nenavaden zgodovinski krog, ki ga je začela znanstvena medicina (na čelu s Hipokratom), š tem ko je bolnikovo usodo napovedovala iz zapletene kombinacije telesnih simptomov. Kasneje so znanstveniki te znake logično povezali v abstraktne modele bolezni, s katerimi je bilo mogoče napovedati bolnikovo usodo enostavneje in bolj dolgoročno, čeprav je po drugi strani bolnik bil nekoliko nasilno potisnjen v okvir določene »tipične« bolezni, ki se ni vedno ujemal z njegovim dejanskim stanjem. V prihodnje pa bodo preiskave na osnovi genske tehnologije verjetno spet razbile pojem bolezni na tisoče posameznih koščkov in spet začele, kot je nekoč to delal Hipokrat, bolnikovo usodo napovedovati iz zapletene, zgolj z računalnikom obvladljive kombinacije genskih in fizioloških lastnosti, ki bodo povedale več o individualni usodi bolnika, kot pa danes o tem pove miselni model, ki mu pravimo »bolezen«.
Zemljevid človeških genov pa bo omogočil odkrivati tudi povezave med številnimi boleznimi in njihovimi vzroki, ki jih doslej nismo hiti slutili. Za mnoge usodne bolezni, ki v starosti običajno končajo človekovo življenje (bolezni srca in ožilja, tumorji, revmatske in av-toimunske bolezni, kot je multipla skleroza ali diabetes tip I), se bo verjetno pokazalo, da njihov pravi začetek ni takrat, ko se pojavijo bolezenski znaki, ampak mnogo prej. V marsikakem primeru bo postalo jasno, da se je bolezenski proces začel ob na videz nedolžni okužbi v otroštvu ali celo v maternici. Ter se je nato bolezen počasi razvijala in se šele po desetletjih pokazala kot resna zdravstvena motnja, ki jo v zdravniškem jeziku lahko opredelimo kot bolezen.
Konec prihodnjič
Farmacevtska in ostala zdravstvena industrija želi pač prodati čimveč izdelkov. Zato prek medijev načrtno »vzgaja« bolnike k čim večji kapricioznosti v smislu potrošniškega kreiranja svojega zdravja.
Ali je odgovorna raba drog možna? (4)
■
Foto Danilo Jakovčič
Trden ideal ostaja: brez drog!
Mag. Dušan Nolimal, dr. med.
Nekateri miti o marihuani
b upoštevanju splošno sprejetih znanstvenih stan-■ dardov ni bilo mogoče dokazati možganskih okvar ab trajnih dušev-nih sprememb po daljšem času uživanja kanabisa. Nedvomno pa zaužitje kanabisa moti mentalne procese, poslabšajo se zmožnosti presoje, koncentracije in koordinacije. Lahko oslabi spomin. Zato je učenje pod vplivom droge manj učinkovito.
Med telesnimi znaki, ki izdajajo uporabnika kanabisa. se največkrat omenjajo vnetje očesnih veznic ( »rdeče oči«), vnetja sapnika ( bronhitis), grla ( faringitis) in sinusov. Kanabisov dim vsebuje podobne škodljive snovi kot tobačni dim. Kadilci kanabisa vdihujejo dim globlje in ga dlje časa zadržijo v pljučih. Tako lahko zaužijejo več nevarnih snovi na cigareto ( »joint«). Vendar je pri okvari dihalnih poti pomembna skupna količina vdihnjenih nevarnih snovi in ne količina na eno cigareto. Večina kadilcev tobaka pokadi na dan več kot 10 cigaret in nekateri jih pokadijo 40 in več na dan. Redni kadilci kanabisa pa redko pokadijo več kot pet cigaret na dan.
Kot najpogosteje opažane dolgotrajne posledice intenzivnega uživanja večjih količin kanabisa navajajo utrujenost, topost. brezbrižnost, popustitev navzven orientiranih interesov,-opešanje energije in neproduktivnost. Govore o »sindromu brezvoljnosti«. Drugi pa opozarjajo, da ima lahko pri nastanku take pasivizacije škodljiva uporaba velikih odmerkov kanabisa sicer določeno vlogo. Da pa utegnejo imeti opisane duševne spremembe bolj skupni vzrok v osebnih in socialnih motnjah prizadete osebe. Nedvomno je, da stalna intoksikacija s kanabisom lahko povzroči spominske motnje in težave v koncentraciji ter zanemarjanje socialnih dolžnosti. Vendar kanabis nima farmakoloških značilnosti, ki bi spreminjale posameznikova stališča, vrednote in delovne sposobnosti. Pri dolgotrajnejšem uživanju večjih količin droge lahko nastopijo kot komplikacije duševne bolezni (psihoze), trajajoče od enega do šest tednov. za katere so značilne blodnje zasledovalne in veličinske vsebine in prisluhi. Te psihoze so pogosto podobne znani, pretežno iz dednih dispozicij nastajajoči shizofreniji, le daje njihov izid ugodnejši.
O tem, da škodljiva uporaba kanabisa zmanjšuje splošno odpornost organizma, zlasti proti okužbam, si raziskave niso enotne. Še več, ravno zaradi tega, ker THC ne povzroča imunskih sprememb, se sintetični THC uporablja za zdravljenje sindroma izčrpanosti pri okužbi z virusom aidsa.
Duševne motnje
ali potovanje v neznano
Halucinogeni so droge, ki povzročajo stanja. podobna različnim duševnim obolenjem z motnjami čutnega zaznavanja. V večjih odmerkih lahko izzovejo huda psihotična stanja. Prenehanje jemanja halu-cinogenov ne povzroča abstinenčnih težav. Te droge delimo na naravne in sintetične. Njihovo uživanje ne povzroča dokazanih telesnih okvar. Tudi ne povzročajo psihične in telesne odvisnosti. Psihiatri so sintetični LSD, preden so ga uvrstili na mednarodni seznam drog pod posebnim nadzorom, uporabljali v psihoterapiji za »spoznavanje in proučevanje podzavesti«. Privlačnost uživanja teh drog ob stalni uporabi popušča, saj doživetja niso več prijetna in so zelo odvisna od okoliščin. Nevarnosti uporabe ha-lucinogenov je na psihičnem področju in so odvisne od psihične strukture posameznika. Medtem ko veliko eksperimentatorjev opisuje pozitivne izkušnje in »enkratna in nepopisna doživetja«, pa bolj labilni posamezniki, nagnjeni k duševnim motnjam, poročajo o izrazito negativnih izkušnjah (»bad trip«), Tudi v primeru prevelikih odmerkov se doživetja lahko sprevržejo v grozo.
Pomembno je vedeti, da zaužitje teh drog močno zveča verjetnost nezgod in nesreč zaradi uživalčevih napačnih ocen prostorske razdalje ter telesnih tin psihičnih zmožnosti.
Psilocibin in meskalin
Psilocibin je psihoaktivna učinkovina v gobah, ki jih nekateri imenujejo »čudežne gobe«. Te gobe rastejo bolj ali manj na vseh kontinentih. Ponekod jih še danes uporabljajo v spiritualnih obredih.
Običajen odmerek droge je 10 do 20 mg, ki je v 0,5 g do lg suhih gob.
Pejotl pa je korenu ali redkvi podoben kaktus, s približno 10 cm dolgo korenino. Specifično učinkujočemu sredstvu v njem pravijo meskalin. Pri mehiških Indijancih je bil pejotl zelo cenjen kot vsestransko zdravilo. Uporabljali so ga tudi pri svojih obredih. Meskalin ima neprijeten, grenak okus in pri nekaterih ljudeh povzroča bljuvanje. Učinkovit odmerek rrieskalina je 200 mg, kar pomeni 3 do 5 pejotlovih popkov. To pa pomeni, da je naravni meskalin manj učinkovit kot psilocibin in precej manj kot sintetični LSD.
LSD (dietilamid lesergične kisline)
LSD proizvajajo v obliki drobnih tabletk ali manjših koščkov pivnika, pomočenih v LSD. Je torej učinkovit že v izredno majhnih količinah. Zgoraj opisana znamenja zastrupitve se pri odrasli osebi pokažejo že po zaužitju 150 do 200 mikrogramov. Učinkovita snov, ki jo pridobivajo iz alkaloidov rženih rožičkov, je brez barve, vonja in okusa.
LSD je med uživalci drog najpogosteje uporabljani halucinogen, pri tem pa tudi najmočnejši. Na trgu se pojavlja v obliki prav drobnih raznobarvnih tablet različnih oblik. Svoj čas so ga prodajali v raztopini, in sicer tako, da je kupec dobil kocko sladkorja ali pa košček pivnika, na katerega so kanili kapljico »acida«. Tabletkam pravijo pri nas tudi »trip«. Pravzaprav pa je »trip« prvotni naziv za duševno izkustvo, ki ga posreduje halucinogeno sredstvo, zlasti LSD. »Potovanje« (učinkovanje LSD) traja več ur -tudi do 24 ur.
V omami LSD
LSD začne učinkovati približno pol ure po zaužitju skozi usta, ko se pričnejo psevdohalucinacije ( izmaličeno zaznavanje obstoječe okolice, pa tudi stvari, ki jih v resnici v uživalčevem okolju ni). Spremeni se zlasti zaznavanje barv in zvokov, ki postanejo izrazitejši in »psi-hadelični«. Uživalca pod vplivom droge prepoznamo po močno povečanih zenicah, pospešenem dihanju, negotovi hoji, omotičnosti, vročici ali mrzlici. Vegetativni pojavi, ki jih zaznava uživalec, so še močno slinjenje, siljenje k bljuvanju, potenje, vrtoglavica. Zaužitje velikih odmerkov droge skrči ožilje. Ni znan primer smrti zaradi previsoke doze zaužite droge. O tem, ali uživanje LSD pri noseči ženski lahko pusti okvare na plodu, se avtorji v svojih mnenjih ne ujemajo docela. Med motnje čustvovanja in razpoloženja, ki jih lahko povzroča zaužitje droge, sodijo: blažena radost, povezana včasih z izbruhi smeha, ali pa tesnoba vse do morebitne paničnosti in bojazni pred smrtjo. Prav o teh učinkih pravijo, da so v veliki meri odvisni od okolja, v katero je uživalec vključen, ko vzame drogo. V paniko prav lahko pade kdo, ki drogo užije, pa ni poučen o njenih učinkih. Začetnik torej potrebuje vodnika (mentorja) in zato se droge jemljejo v skupini.
Izrazite so motnje zaznavanja, predstavljanja in mišljenja. Doživljanje časa in prostora je pogosto spremenjeno; Zaznavanje - zlasti vidno - je spremenjeno. Uživalec vidi predmete na razne načine zmaličene, javljajo se tudi prividi, vendar ohrani praviloma kritičen odnos do teh pojavov. Redkejši so prisluhi kot npr. grozeči glasovi in blodnje.
« Bad trip« po zaužitju LSD utegne včasih dobiti podobo kratkotrajnega paničnega ali blodnjavega stanja oziroma potrtosti (»bad trip«,»horror trip«); opisane so samopoškodbe, samomori v takšnem duševnem stanju. Na okolico lahko napravi vtis, da gre za samomor, tudi takšen izjemen primer, ko se kdo v »tripu« požene skozi okno v blodni predstavi, da lahko leta po zraku. Agresivna dejanja v teh stanjih pa so redka. Do takšne podobe panike in blodnjavosti pride pri uživalcu LSD lahko tudi po daljšem presledku, ko droge že nekaj časa ni užival (»flash back«).
Uživanje LSD in njemu sorodnih halu-cinogenov lahko pripelje tudi do dalj časa (6 mesecev in več) trajajočih razpoloženjskih motenj (distimij), ki imajo včasih podobo depresivne naveličanosti z razmišljanji o smrti, drugič indiferentne pasivnosti.Med temi dalj časa trajajočimi stanji so tudi stanja zmedenosti in blodnjavosti, ki včasih močno spominjajo na duševno bolezen, znano pod imenom shizofrenija.
Droga za živali	/
Tudi pisihoaktivno sintetično snov PCP (fenciklidina) uvrščajo nekateri med halucinogene. Ta glede priprave cenena snov se sicer uporablja v veterinarski praksi za narkozo živali. Uživalci drog, ki se usmerijo na PCP (imenovan tudi »kristal« ali »angelski prah«), ga jedo, njuhajo ali kadijo v dozah od 5 dolO mg. Glavni učinek naj bi bil v sprostitvi, toploti in mravljinčenju po telesu ter občutju čutne in čustvene izolacije ali spremenjenem doživljanju svojega telesa, prostora in časa. Srčni utrip je pospešen, krvni pritisk povišan. Prekoračena količina droge lahko privede do globoke nezavesti in celo smrti - to tudi, ker pod hudim vplivom droge človek izgubi sposobnost presoje ter obvladovanja gibov, pa so nezgode zato pogostne. Najnevarnejša komplikacija je pa, kot pravijo izkušeni strokovnjaki, psihotična reakcija - zmedenost, ki se lahko kaže v zelo različnih oblikah: kot vzburjenost, kot potrtost ali huda grozavost ali pa tudi nepredvidena nasilnost.
Najdostopnejše in najcenejše droge
Opojne psihoaktivne droge še zdaleč nimajo tolikšnega družbenopatološkega pomena kot nedovoljene droge. Jih pa moramo omeniti, ker se njihova škodljiva , raba v posameznih primerih vendar utegne usodno končati. Med takšna sredstva uvrščamo bencin ter različna organska topila (toluol, aceton, heksan in ciklohe-ksan), ki se zlasti uporabljajo v raznih sprejih in lepilih.
Vdihavanje hlapov teh snovi je posebno vabljivo za mlajše adolescente. Niso pa redki pojavi, ko se z opojnimi sredstvi v zvezi z poklicem opajajo odrasle osebe na delovnem mestu. Redna uporaba teh snovi lahko vodi do odvisnosti in pojava, ki mu pravijo »inverzna toleranca«. Pri takšni toleranci človeku za nadaljnja opijanja niso potrebne večje količine snovi, temveč je zadrogiran že po manj vdihljajih. Ni pa takšno vdihavanje brez nevarnosti. Svetovana zdravstvena organizacija poroča o več sto smrtnih primerih v zvezi s tem škodljivim vedenjem. Smrt pogosto nastopi zaradi ohromitve centrov za krvni obtok in/ali za dihanje. Nevarna je lahko tudi tehnika uporabe. Npr. če si uživalec nabrizga topilo v plastično vrečko, ki si jo potem povezne čez glavo, lahko pride do zadušitve.
Učinke vdihavanja teh topil opisujejo kot pijanost, podobno alkoholni; zasuknjen potek misli; razigranost; občutje vsemogočnosti; vrtoglavica; izkrivljenje predstave prostora in časa. Opisujejo pa tudi - namesto omenjene razigranosti - strah, krivdna občutja, potrtost, otopelost.
Medicinske droge
V grobem lahko ločimo »težja« pomirjevala in uspavala, kamor sodijo tudi barbiturati, in »lažja»benzodiazepinska pomirjevala. Ljudje po vsem svetu vsako leto zaužijejo tudi »na tone in tone« protibolečinskih tablet, v želji, da bi si ublažili oziroma odpravili glavobole in druge bolečine. Veliko teh snovi predpisujejo zdravniki za »boljše spanje«, velik del pa jih ljudje použijejo mimo zdravniških priporočil ali pa daleč prek njih. Blažja t. i. benzodiazepinska pomirjevala pa se v medicini že dolgo časa uveljavljajo kot učinkovita zdravila pri blagih duševnih motnjah, zlasti pri zdravljenju čustvenih in nevrotskih motenj. Nekatere teh snovi imajo pomembno vlogo pri lajšanju abstinenčnih težav v času, ko zasvojence odvajamo od alkohola in drugih drog. Mnogi bolniki prejemajo ta sredstva v večjih ali manjših količinah mesece in celo leta. Pri tem lahko spregledamo, da se je uporabnik na te snovi navezal tako, da postal z njimi zasvojen. V zvezi s privajanjem na te droge je dnevna količina zaužitih tablet na koncu lahko že 10- do 40-krat tolikšna, kot jo priporoča zdravnik proti nespečnosti ali bolečinam. Nekateri posamezniki zlorabljajo te snovi tudi v nemedicinske namene, ker v njih najdejo tudi nekaj evforizirajočega učinka, ki privzdigne človekovo razpoloženje, podobno kot to delajo mnoge nedovoljene droge.
Učinkovanje »malih« psihoaktivnih zdravil
Manjše količine zaužite droge povzročajo pomirjenost in mišično sprostitev. Večje količine, zaužite v mirnem okolju, navadno povzročijo zaspanost. V družbi pa
ima uživalec občutek »pijanosti«, zatika se mu jezik, besede izgovarja nejasno, hojo ima opotekajočo in tudi drugi gibi so negotovi. Pogosta sta tudi vrtoglavica in dvojni vid. Razpoloženje je plehko in razigrano, toda nestanovitno, tako da se lahko sprevrže tudi v jezavost in togoto. Učinek teh snovi se stopnjuje ob hkratnem pitju alkohola.
Zasvojenost s pomirjevali in uspavali se pojavi šele po daljšem jemanju večjih količin teh snovi. Abstinenčni simptomi se pojavijo tem hitreje in s tem večjo silo, kolikor hitreje ta snov deluje in kolikor kratkotrajnejši je njen učinek - in narobe. Abstinenčni znaki so popolnoma nasprotni učinkom teh snovi. Npr. namesto zaspanosti in topo blaženega opoja -močna in stopnjujoča se vznemirjenost, anksioznost, nespečnost in razdražljivost. Opisani so tudi krči, bruhanje, delirij s halucinacij ami.
Mnoge analgetične tablete vsebujejo poleg drugih snovi tudi barbiturate. Zato so znaki kronične zastrupitve z njimi kot tudi abstinenčne motnje po eni strani podobne tistim, ki jih povzroča odvisnost od uspavala. Tudi pri tej zasvojenosti so v abstinenčni fazi možni epileptični napadi. Dokler so analgetične tablete vsebovale še fenacetin, so utegnile pri daleč prekoračenih dopustnih količinah, kakršne uživajo te vrste bolniki, povzročati še druge telesne motnje, zlasti okvaro ledvic in slabokrvnost posebne vrste. Ta slabokrvnost je povzročala umazano modrikasto polt in kožne madeže, ki so imeli barvo mlečne kave.
Če zaužijemo v kratkem času veliko količino teh tablet, zlasti če jih kombiniramo z alkoholom, povzročijo prek zaspanosti globoko nezavest in lahko tudi smrt zaradi ohromitve dihanja in srca. Med osebami zrelih let je zasvojenost s temi drogami najpogostejša oblika zasvojenosti ; seveda za zasvojenostjo z alkoholom in tobakom, ki zasužnjujeta daleč večje število odraslega prebivalstva. Obupani ljudje si zato te snovi pogosto izberejo tudi kot sredstvo za samomor.
Nova politika do drog
Da bi ustrezno odgovorili na širjenje rabe drog, proučujemo tako dobre kot tudi slabe izkušnje drugih na področju politike do drog. Na širok sistem ukrepanja na področju drog je mogoče gledati kot na piramido. Oblike pomoči, ki zahtevajo popolno opustitev rabe drog, tvorijo vrh piramide. Vendar s temi ukrepi dosežemo največ 10 odstotkov uporabnikov drog. Predčasni odhodi iz teh programov in recidivi so zelo pogosti. Vzpostavljanje zgodnjih stikov s čim večjim številom uporabnikov drog je z vidika javnega zdravstva najpomembnejše.
Zato temelje piramidi ukrepanja tvorijo pristopi zmanjševanja škode. Na prvem mestu so službe nizkega praga, ki so za večino uporabnikov drog bolj privlačne kot službe visokega praga, ki zahtevajo popolno opustitev rabe drog. S temeljnimi službami (terensko delo, izmenjava igel, metadonsko vzdrževanje, terenska medicinska pomoč, svetovanje) lahko dosežejo 7CU80 odstotkov uporabnikov drog. Pristop zmanjševanja škode predpostavlja, daje odgovorna raba drog možna, ne izključuje pa abstinence od drog. V njej vidi zgolj enega od možnih izhodov.
Tako s programi zmanjševanja škode spodbujamo večjo dostopnost pomoči uporabnikom drog, kar je strokovno, moralno in finančno upravičeno. Pristopi zmanjševanja škode so dobri in pragmatični odgovori na vsa potencialno nevarna vedenja. Vendar si nekateri tudi pri nas zaradi vse večje zaskrbljenosti glede povečane rabe drog med mladino želijo zaostriti kaznovalno politiko na področju drog. Zagovorniki represivnih ukrepov pa pogosto pretiravajo o škodljivosti nedovoljenih drog. In kar je še bolj pomembno, v svojih prizadevanjih so dvolični, saj največkrat pozabljajo na dovoljene psihoaktivne snovi, zlasti alkohol in tobak. S tem izgubljajo kredibilnost, zlasti pri delu z mladimi, ki jih ta hinavščina moti.
Računati moramo tudi s tem, da vseh ljudi (v določenem obdobju in situacijah) ne zanima popolnoma abstinentno življenje in da z vsiljevanjem sicer dobronamernih preventivnih vsebin dosegamo ravno nasprotne učinke." Uporaba drog pri nas nenehno narašča med najstniki, ki jih je šola vzgajala v duhu sporočila recite drogam NE!. Ukrepi nas lahko močno razočarajo zaradi neuspešnosti. Takšni rezultati so potem navadno povod, da krivdo naprtimo nezainteresiranosti in nemotiviranosti mladih za zdravo življenje, ne da bi preverili in ugotovili, kje je napaka. Ali v problematičnosti vse večjega deleža
mladih ali pa morda v izboru vsebine in oblike preventivnih ukrepov.
Na drugi strani pa se je zaradi skrbi, da bi represivna politika do drog postala prevladujoč odgovor na ta problem, ljubiteljem psihoaktivnih snovi sprožil refleks obrambe človekovih svoboščin in so v svojih prizadevanjih za človekove pravice pozabili na tveganja in ogroženost, ki izhaja iz rabe vseh drog. Človek naj bi bil nad-svojim telesom in duhom absoluten gospodar, zato je tudi samomedikacija z drogami temeljna človekova pravica ne glede na to, ali gre za rabo piva, vina, cigaret, zdravil ali marihuane ali heroina. To, menijo, naj bi veljalo za odrasle, za otroke, mladino in bolj občutljive populacijske skupine (ljudje s psihičnimi motnjami, ženske v času nosečnosti in dojenja, bolniki z nekaterimi telesnimi obolenji, vozniki in osebe, ki upravljajo stroje aii delajo z nevarnimi snovmi in napravami) pa morajo veljati enake omejitve kot na splošno.
Nihče ne more trditi, da ima vse odgovore na vprašanja, ki zadevajo škodljivost drog, vendar pa vedno več ljudi razume, da prohibicija in represija nista najbolj uspešni in humani rešitvi’ žriotraj; politike do drog. Prihodnost našega odnosa in politike do drog je težko napovedati.
V	Evropi je vse bolj prisotno gibanje, ki teži k razpravljanju o drogah in zasvojenosti z moralno-političnega stališča, k načinu dialoga in ukrepanja, ki je podprt z epidemiološkimi kazalci in znanstvenimi ugotovitvami. Vse več je zahtev po drastični reklasifikaciji dovoljenih in nedovoljenih drog na podlagi spoznanj o resnični škodi, ki jo lahko raba posameznih drog povzroča.
Alkohol in tobak skupaj s heroinom in kokainom uvrščamo v sam vrh najškodljivejših drog. Pri tem gre naziv najbolj zasvajajoče droge tobaku, ne pa heroinu. Mednarodna usklajevalna politika se vedno bolj osredotoča na kombinirane pristope zmanjševanja ponudbe (najbolj potencialno nevarnih drog), povpraševanja in škode skupaj z bolj horizontalnimi pristopi pospeševanja zdravja med celotno mlado in odraslo populacijo.
V	mnogih državah je že prišlo do premika od ideološkega k pragmatičnemu pristopu, kar se kaže v dopuščanju rabe relativno manj škodljivih drog, npr. marihuane, za osebno uporabo. Priznavamo, da so droge človeku lahko tudi v pomoč, drugače se ljudje k njim ne bi zatekali. Zato se bo človek prihodnosti moral naučiti živeti z drogami in jih, če že, uporabljati na bolj odgovoren način.
Slep
Zdi se da prav na področju, kjer smo odrasli sami pogosto negotovi — to je področje odgovorne rabe drog - dobijo mladi najmanj ustreznih navodil in ustreznih modelov. Starši se sami premalo zavedamo, koliko vzgojnih sporočil povzemajo naši otroci iz našega vedenja. Tako se otroci lahko zelo zgodaj seznanijo z vlogo, ki jo imajo alkohol, tobak in pomirjevala, ki so droge generacije staršev, v življenju njihovih staršev, in prek tega posredno uravnavajo svoj odnos do drugih drog.
Droga nam je v določenih življenjskih situacijah tudi v pomoč, saj nam lahko prinaša pomiritev, poživitev, omamo, ekstazo. Občutek notranje praznine nam lahko vsaj začasno nadomesti z užitkom in olajšanjem. Vendar lahko vse to dosežemo tudi s smiselnim delom, umetniškim, znanstvenim in verskim udejstvovanjem, športom, rekreacijo, vlaganjem v medčloveške odnose, partnerstvo in družino. Kdor skrbi za svoje telesno, duševno in duhovno zdravje in pomaga drugim, se ne bo pustil zasvojiti nobeni drogi ne aktivnosti. Otroci imajo nešteto priložnosti opazovati, kako njihovi starši rešujejo osebne probleme in kako se spoprijemajo s težavami. Tudi ti modeli se prenašajo v vedenje in ravnanje otrok. Zato se zdi prav, da je večji del naše politike in prizadevanj na področju drog kljub ugotovitvam o pozitivnih učinkih drog ter možni odgovorni rabi usmerjen k spodbujanju osebnostnega razvoja in iskanju življenjskega smisla brez drog.
Konec
Literatura
Milčinski L.. Tomori M., Hočevar F. Droge v svetu in pri nas. Ljubijana.DE 1983;
Dekleva B„ Grund J. P., Nolimal D., (eds). Politika droge: zmanjševanje škode. Mreža drog, 1997; 2—4; Inštitut za varovanje zdravja RS. Kvalitativna raziskava rabe heroina (poročilo za skupino Pom-pidou), 1999.
Kočljivi odnosi z BiH
Stisnjenih zob in kislega nasmeha
Saša Vidmajer
' |	ovembrskega predse-
I	dovanja Varnostnemu
I	I	svetu Združenih naro-
dov se je Slovenija lotila ambiciozno. Na dnevni A	N	red ključnega organa
svetovne organizacije je ob strinjanju stalnih članic, predvsem ameriškem, postavila razmere v podaytonski Bosni in Hercegovini. Ob četrti obletnici mirovnega sporazuma je tričlansko predsedstvo BiH odpotovalo v New York in na zasedanju VS OZN spregovorilo o stanju v državi. Bilo je prvič, ko je ta država v varnostnem svetu sedela kot enakopravna članica Združenih narodov. Potrditev državne suverenosti je nekoliko zastrlo dejstvo, da je sestanek Jelavič-Ize-tbegovič-Radišič z ameriškimi sogovorniki potekal v znamenju običajnih Holbrooke metod. Še ena potrditev skratka, daje Bosna in Hercegovina protektorat. Glede na pokroviteljski odnos in lekcije, ki jih je delegacija BiH doživljala ob tej priložnosti, bi se lahko spraševali, ali je bila slovenska zunanjepolitična zamisel primerna. Dilem je več. Koliko je bilo Bosni in Hercegovini sami že spočetka do tega, da je bila predmet aktualne obravnave v Varnostnem svetu, saj že uvrstitev teme na dnevni red Varnostnega sveta potrjuje, da je država problem? Je bila ideja poprej dobro usklajena med Sarajevom in Ljubljano? Je bilo v ozadju preveč pregovarjanj, prepričevanj in lobiranj, celo na najvišji državni ravni? Je vse skupaj naposled izzvenelo, kot da bi BiH s privolitvijo naredila Sloveniji uslugo? Vprašanj je veliko, odgovori pa so manj enoznačni. Slej ko prej jih ni mogoče zožiti na goli izračun izplena, kaj država pridobi, kaj izgubi. Zopet smo pri večkrat omenjani dvoreznosti nestalnega članstva v Varnostnem svetu Združenih narodov, ki jo Slovenija šele spoznava in se uči lovljenja krhkega ravnotežja med dvostranskimi in večstranskimi interesi, zapletene igre, ki jo sestavljajo prepletanje politik načelnosti, pragmatizma in zaščite nacionalnih interesov.
Ob analizi, kakšne posledice ima nastop BiH v Varnostnem svetu za dvostranske odnose, gotovo drži, da ne bistvenih, četudi nekatera diplomatska mnenja opozarjajo, da nad ravnanjem Ljubljane v Sarajevu navdušeni niso mogli biti. Bosni in Hercegovini mogoče ni bilo preveč všeč, da ravno država, ki je nastala na ruševinah nekdanje federacije, vodi sejo Varnostnega sveta, na kateri so predmet
obravnave. So zadevo sprejeli s stisnjenimi zobmi in kislega nasmeha? Še najbolj pogodu je bil slovenski predlog o obravnavi podaytonske Bosne v Združenih narodih Američanom, pod pokroviteljstvom katerih je sporazum pred štirimi leti nastal. Ameriški veleposlanik pri ZN Richard Holbrooke se je ob robu zasedanja sestal s člani predsedstva in jim pral glavo. Zaradi daytonskega nedokončanega miru je vsilil newyor-ško deklaracijo o hitrejšem uresničevanju sporazuma, medtem ko je bila rdeča nit bosanskih jadikovanj ta, da jim mednarodni pritisk povzroča preglavice na domačem terenu.
Ko gre za vpliv slovenske pobude za slovensko-bosanske odnose, pa je odvisen od njihove siceršnje kondicije. Teh meddržavnih stikov se že leta drži sloves najbolj zglednih med vsemi z državami. nastalimi na območju nekdanje Jugoslavije. Pod plastjo navdušenih oznak pa opažamo manj pristno vzdušje. Nedavni uradni obisk predsedstva BiH v Ljubljani je tudi na ravni javnih izjav pokazal, so odnosi niso neproblematični. Drži, da veljajo za tradicionalno dobre, v njihovi senci pa postaja čedalje večje breme nerešeni dolg Ljubljanske banke. Uradna BiH se Sloveniji ob vsaki priložnosti zahvaljuje za politično, moralno in konkretno pomoč, vendar zaradi hvaležnosti zdaj ne molči več o bančnem dolgu. Za razrešitev problematike LB d. d. Sarajevo je skrajni čas, si ni pomišljal pred novinarji izjaviti član predsedstva Alija Izetbegovič. Doslej je bilo vprašanje omenjano v meddržavnem dialogu in v diplomatskih stikih, javno ne. Sarajevo pa se je čakanja očitno naveličalo. Odprto vprašanje je povezalo v paket s podpisom nekaterih dvostranskih sporazumov, za katere je Slovenija najbolj zainteresirana. In kakšne so možnosti za dogovor, je negotovo. Eden od članov predsedstva je ob obisku predlagal etapno pot reševanja finančnega vprašanja. Slovenska stran se je nedavno zavzemala za koncept dokapitalizacije. Medtem ko se Sarajevo nadeja postopnega vračanja prihrankov, v prvi etapi majhnim varčevalcem, se Slovenija boji, da bi to bil precedens za druga finančna vprašanja na nekdanjem jugoslovanskem terenu. Diplomatski viri medtem vneto dopovedujejo, da se nerešeno vprašanje neprijetno zajeda v odnose in da bi utegnilo iti po poti slovensko-hrvaškega.
m

mm? *’ n- ■
■ : - , ' '
'
fC
* - •
-
u•••. >» "

' * .• —»
^ • . ~ •
► '
1

-t	%
■ •...
v*4
-. ... ._ . -
?.	i'.
Foto Tomi Lombar
4
*
i
Največji prevzem v zgodovini industrije
Zelo trdo se branimo
irektor Manne-smanna Klaus Es-ser se obupano H bojuje za ne-■ odvisnost svojega koncema, a nje-gov nasprotnik ^Vodafone je v ofenzivi. Dogaja se največji prevzem v zgodovini industrije, ki bo temeljito spremenil nemško gospodarstvo.
Chris Gent ni hotel izgubljati časa. Minuli petek je v Londonu pilotom svojega lear jeta naročil ure dolgo čakati v pripravljenosti. Trud je bil zaman, povabila iz Diisseldorfa, na katero je upal, ni bilo. Vodja britansko-ameriškega koncerna mobilne telefonije Vodafone Airtouch je moral razočarano priznati: »Doktorja Esserja očitno ne zanima konstruktivna razprava.« Vseeno je bil enainpetdese-tletni Gent lahko zadovoljen. Nekaj prej je nadzornemu svetu koncerna Manne-smann predložil najdražjo ponudbo za prevzem v gospodarski zgodovini - in ta je ni gladko zavrnil, kot je upal enainpetdesetletni vodja Mannesmanna Klaus Essen. Namesto tega bo do konca novembra v miru proučil ponudbo. Vodafone naj bi v okviru izmenjave delnic prevzel nemški koncem za 242, 5 milijarde nemških mark. »To je najboljša ponudba tako za Mannesmannove kot Vodafonove delničarje,« je zagotavljal Gent.
Spiegel, Hamburg
Esser je popolnoma drugačnega mnenja, a dvajsetčlanskega nadzornega sveta Mannesmanna AG, ki se je minuli petek zbral v diisseldorfski centrali na redni seji, očitno ni popolnoma prepričal. Gen-tove strategije nima za popolnoma nesmiselno. »Industrijskopolitično bi bila združitev obeh koncernov popolnoma smiselna,« ponuja v razmislek eden izmed udeležencev seje.
Če nadzorni svet na koncu dogovor vendarle odkloni, bodo imeli besedo delničarji. Odločiti se bodo morali, ali je menjava delnice Mannesmanna za 193,10 evra (petkov zaključni tečaj) proti 53,7 delnice Vodafona po aktualnem tečaju 275,5 penija posel, ki se splača.
Pripravlja se hud boj: Za mnoge je Man-nesmann več kot le vzpenjajoče se podjetje v konjunktumi branži telekomunikacij. Na voljo je tudi eno redkih nemških vzorčnih podjetij, ki si je prislužilo mednarodni ugled in ki je med borznimi ljubljenčki.
Bo s prevzemom uspešnosti konec? Ima britansko-ameriški telefonski koncem, ki se predvsem omejuje na področje mobilne telefonije, slabšo strategijo od Mannesmannovega direktorja Esserja, ki stavi na kombinacijo klasične telefonske mreže in mobilne telefonije? Na ta vprašanja še strokovnjaki ne vedo nedvoumnih odgovorov. Bo zato na koncu zmagala, kot je to imenoval časnik Bild, lakomnost delničarjev?
Direktor Mannesmanna Klaus Esser:
»Hočejo nas ustaviti«
ospod Esser, iz vodenja čisto običajnega pod-l jetja je nastala z nacionalno patetiko nabita S	obrambna bitka, iz precej neznanega vodje kon-
■	cema, kot vas je imenoval Bild, »supermo-
I žgani«. Kako se počutite te dni?
Nacionalne patetike ta hip res ne potrebujemo.
To ne spada v naše čase, to zlasti ne spada v Mannesmannovo strategijo. Gradimo panevropsko podjetje s poudarkom na evropskih kupcih in trgih in ta čas se borimo za zaupanje tujih investitorjev.
Ti komajda verjamejo, da je ravno eden najuspešnejših nemških koncernov kandidat za prevzem.
Vse skupaj je, priznam, res težko razumeti. Vsak vendar ve, da so mannesmannovci na zmagovitem pohodu, ker so opravili več strukturnih sprememb kot drugi, ker so zagrabili več priložnosti za prihodnost. Zato bi bilo zdaj škoda, če bi nas kdo ustavil. In ravno zato trdo delamo na tem, da bi odvrnili prevzem.
Običajno preživi vodja koncema svoj dan tako, da pregleduje številke, razpravlja o strategijah in vzdržuje stike z največjimi delničarji. Kako poteka trenutno vaš delavnik?
V	ospredju je nedvomno komuniciranje s svetovalci, bankami, analitiki, a tudi z najpomembnejšimi mediji v državi. Delovna obremenitev vodstva koncerna je trenutno velikanska, običajen posel igra skorajda stransko vlogo.
Vaši sodelavci pravijo, da ste v osmih dneh po prevzemu britanske družbe mobilne telefonije Orange spali le dvanajst ur. To drži?
Sploh nisem imel časa, da bi štel ure, ki sem jih prespal. To sicer velja za celotno moštvo.
Kako velika je skupina, ki trenutno tudi pripravlja obrambno bitko?
V	njej je okrog 20 naših ljudi. Poleg tega je stalno zaposlenih še okrog 10 zunanjih sodelavcev, denimo investicijski bančniki ali odvetniki. A tudi druge zaposlene v koncernu v tej fazi hudo priganjamo k pripravljanju številk in analiz za upravni odbor. In investicijski bankirji zdaj sedijo v direktorskem nadstropju?
Ne, sedijo na strogo skritem kraju. Ohraniti hočemo zaupnost. Zdaj moramo igrati na gotovost in si ne smemo dovoliti očitkov o kakršnihkoli nepravilnostih.
Kaj natanko mislite s tem?
Vzemite denimo vsa domnevno odprta mesta v Londonu, od koder so curljale govorice o domnevnem stanju pogajanj. V resnici - novinarji veste to bolje od mene - so bile te informacije namenski vpliv na tečaje delnic Vodafona.
Temu smo nekoč rekli psihološka vojna.
Z vojno proti nam bi igraje opravili. A dejansko smo imeli opraviti z namenskim vplivom na delničarje. Sporočila, ki so jih sprožili iz Londona, so vendar bila: »Konstruktivno se pogajamo z upravo Mannesmanna in koncern bomo lahko prevzeli za ceno 200 evrov na delnico.« S tem so hoteli doseči, da bi delničarje Vodafona prevzelo navdušenje in da bi šel tečaj naših tekmecev navzgor.
Pravite tudi, naj bi bili Mannesmannovi delničarji prevarant
Hočejo jih prevarati, da bi svoje dragocene Mannesmannove delnice zamenjali za Vodafonove, katerih vrednost je bila umetno zvišana. Pravim: tečaj delnic Vodafona bo prišel pod skrajni stres. V najslabšem primeru v trenutku, ko bodo naši delničarji že zamenjali svoje papirje. To hočemo svojim lastnikom prihraniti.
Vsi vaši argumenti ciljajo na delničatje, da bi zaupali sedanjemu menedžmentu in njegovi strategiji Kakšno vlogo po vašem mnenju igrajo zaposleni, ki so izjemno negotovi, hkrati jezni in nemočni?
Vem, da je za zaposlene čustveno komaj mogoče predelati to, kar se dogaja. Vsi so minula leta tekli hitreje od tekmecev, zdaj pa morajo doživeti, da jim s tribun mečejo polena pod noge. To je težko, kajti poskus prevzema ima le en cilj: hočejo na ustaviti. A vse to bomo prestali skupaj, takšno je življenje. Trg ima vedno prav.
Bitka za Mannesmann se je pričela prejšnjo soboto. Po tedne trajajočih govoricah o načrtih Vodafona je Gent odpotoval v Diisseldorf s prvo ponudbo za nakup nemškega koncema: 200 milijard mark. Genta predvsem zanima uspešni Handy-Sparte (D2), saj bi z 42 milijoni strank in vodilno pozicijo v več evropskih državah skupaj postali največji na področju mobilne telefonije.»To je enkratna priložnost za Evropo, da prevzame globalno vodilno vlogo v branži visoke tehnologije,« je snubil Gent. »Podjetji se odlično dopolnjujeta in sta naravni in idealni partnerki.«
Po dveumi razpravi je Esser ponudbo hladnokrvno zavrnil. »Poskus prevzema ima le en cilj: hočejo nas ustaviti,« je izjavil za Spiegel. Tudi nova ponudba, ko je Vodafone prvotni predlog povišal za 40 milijard mark, je pustila Esserja hladnega. Meni, da je vrednost delnic Vodafona, ki so ponujene delničarjem Mannesmanna, umetno napihnjena.
V	Nemčiji ta čas poteka z velikimi čustvi nabita debata o argumentih za in proti temu največjemu sovražnemu prevzemu. Delavci Mannesmanna prirejajo protestne shode, sindikalisti hvalijo politiko Mannesmannovega direktorja, čeprav namerava v prihodnjem letu tradicionalni koncern razkosati.
V	nemškem gospodarstvu je čutiti strah. Če je v nevarnosti, da ga požrejo, takšno podjetje, kot je Mannesmann, noben nemški koncern ni varen. Kdo bo naslednji?
Še v začetku letošnjega leta je vodja Siemensa Heinrich von Pierer na vprašanje, ali bi njegov koncem lahko postal žrtev sovražnega prevzema, hladnokrvno odgovoril: »Tega se ne bojim.« Siemens ne bi bil posebno ugodna ponudba, kupec bi moral imeti najmanj 100 milijard mark. Siemens pa je vreden 150 milijard mark, a še vseeno poceni v primerjavi z 240 milijardami, kolikor je bilo ponujeno za Mannesmann.
Po bitki za Mannesmann v nemškem gospodarstvu nič ne bo tako, kot je bilo prej. Mimo so časi mehkega dogovornega kapitalizma, ko so se predstavniki bank in delavcev v nadzornih svetih med seboj dogovarjali o usodi velikih koncernov - in ovirali vdiranje tujih tekmecev. O usodi koncernov se zdaj odloča na trgu kapitala. V primerjavi z dobički in dividendo je vse pomembnejši tečaj delnic. Zato je za direktorje najpomembnejše vprašanje, kako delničarje prepričati, da je njihova strategija najboljša.
Nemški direktorji podjetij zdaj hitro dohitevajo tisto, kar imajo njihovi ameriški kolegi že zdavnaj za seboj in kar analitiki in upravljavci fondov že leta terjajo. Svoje »trgovine z mešanim blagom« razbijajo na osnovne trgovine, se združujejo, režejo proč nekatere dele, druge dokupujejo: Siemens je odstranil Sparto, Viag je združil svoj mešani koncern s tekmico Vebo, vodja Preussaga Michael Frenzel preoblikuje podjetje za ladjedelništvo in inženiring v turistični koncem. A to ne prinaša gotovosti. »Bolj zanimiva je struktura podjetja,« svari Frenzel, bolj smo zanimivi za potencialne kupce.« Esser že ima to izkušnjo. Vrednost Mannesmanna na borzi ta hip presega celo vrednost industrijskih velikanov, kot sta Daimler-Chrysler ali SAP. Tako imenovano razmerje med tečajem in dobičkom, s katerim analitiki primerjajo delnice, je preseglo vrednost 200. Pri povprečno velikem podjetju je tečaj 20- do 30-kratnik letnega dobička. A za stratege prevzema se tečaj Mannesmanna ne zdi nobena ovira, saj gre za tržno moč v eni od ključnih gospodarskih vej 21. stoletja. Le tisti, ki bo lahko kar se da številnim kupcem ponudil široko paleto komunikacijskih ponudb iz ene roke - takšen je kredo šefov telefonije na obeh straneh Atlantika - lahko preživi tudi v prihodnosti.
Politiki in funkcionarji združenj že svarijo pred preveč nezadržno konkurenčnostjo. »To bi bilo treba z zakonom pre-pričiti,« je denimo zahteval Hans Peter Stihi, predsednik nemške industrijske in trgovinske zbornice, »da- ne bi oskubili zdravih, v konkurenci uspešnih podjetij in njihove dele prodali najboljšemu ponudniku.« Celo kancler Schroder je pozabil na diplomatsko previdnost in v po-
Še veliko dinozavrov
e Vodafonu uspe prevzem Mannesmanna, to ne bo 1 le največji sovražni prevzem v gospodarski zgodo-■	vini, označil bo tudi konec nekega obdobja: do zdaj
v Nemčiji nobenemu koncernu ni uspelo prevzeti j drugega, ne da bi se s tem strinjala tamkajšnja uprava.
Italijanskemu izdelovalcu gum Pirelliju v začetku devetdesetih let ni uspela priključitev Continentala. In pred dvema letoma je Tyssen odvrnil napad Kruppa; združitev jeklarskih velikanov je uspela šele, ko sta se sporazumela za - kot se je glasila dikcija - »fuzijo enakopravnih«. Do zdaj so banke s svojimi prepletenimi udeležbami in mandati v nadzornih svetih skrbele za to, da so sovražni prevzemi ostali tabu. Tudi delničarsko pravo, ki je malim delničarjem dajalo sorazmerno večji vpliv, je otežkočalo takšne posle.
A zdaj je s to dobrodušnostjo konec. Renski dogovorni kapitalizem je naletel na grobe običaje ameriškega tržnega gospodarstva. In tam na koncu odločajo le delničarji. V ZDA so sovražni prevzemi od poznih osemdesetih let dalje povsem običajna stvar, ko so tako imenovani raiders (plenilci) svoje plenilske'pohode uprizarjali vsevprek po gospodarskem prizorišču. Kupovali so načeta podjetja, jih razkosali in jih, večinoma z dobičkom, prodali naprej po delih. Plenilci, kot je bil Michael Milken, so brezobzirno napadali podjetja, a val razbijanja je imel tudi svojo dobro plat: Razbil je okostenele strukture in pospešil potrebne strukturne spremembe v ZDA. Od tega država še danes živi in ameriško narodno gospodarstvo cveti. Mega posli današnjih dni pa imajo strateški značaj, njihova gonilna sila je globalizacija. »Tudi nemški menedžerji,« pravi Paul Achlei-tner, šef odseka za Nemčijo pri investicijski banki Goldman Saehs, »so zaradi strukturnih sprememb v svetu prisiljeni vedno znova iskati svoje novo mesto med tekmeci.«
Po letu 1992 se je obseg združevanj povečal za skoraj šestkrat. Samo v tretjem kvartalu letošnjega leta so dosegla vrednost v višini 780 milijonov dolarjev ali 46 odstotkov več kot pred letom
dni. Večina teh podjetniških zakonov je bila sklenjena v Evropi — menedžerje številnih prevzetih podjetij so pri tem ujeli popolnoma nepripravljene.
Tako je italijanskemu izdelovalcu računalnikov Olivettiju uspel nadzor nad sedemkrat večjim Telecomom Italia. Francosko-belgij-sko energijsko podjetje TotalFina je napadlo Elf Aquitane. In tri največje francoske banke so si pred kratkim privoščile bitko za prevzem brez primere.
»V gospodarstvu je še veliko dinozavrov,« pravi Wilder Fulford iz londonske investicijske banke Salomon Smith Barney. »Tam bo še veliko sovražnih aktivnosti,« napoveduje. Za sovražnega prevzem najprej začuti menedžment; boji se za svoje položaje.
V resnici pa je skoraj vseeno, ali je prevzem sovražen ali prijateljski. Najkasneje takrat ko je domnevno prijateljska združitev pod streho, se pogosto pričnejo prepiri. Pred dvema letoma so spojitev Daimlerja in Chryslerja slavili kot »poroko v nebesih«. Danes je jasno, da je Chrysler mlajši partner in da kocka pade v Stuttgartu. Poleg tega so cilji spojitve vedno enaki, naj bo ta dosežena na sporazumen ali agresiven način. Nova podjetja naj bi razvila sinergijo, znižala stroške in povečala dobičke. Vsa področja, ki ne dajo pričakovanih donosov, odvržejo.
Ena in ena je tri, se imenuje posebno računstvo investicijskih bankirjev, ki načrtujejo takšne spojitve. Izkušnja pa nas uči, da se ta račun ne izide vedno. Le za delničarje pomeni razliko, za kakšno združitev gre. Da bi bila ponudba za delničarje, za katere se potegujejo, privlačnejša, mora napadalec ponuditi dosti višji tečaj delnic kot pri prijateljski rešitvi.
Tudi po sovražnem prevzemu se tečaj združenih podjetij giblje občutno bolje, je pokazala študija univerze iz Iovve. Domnevajo, da se ta podjetja laže lotijo sprememb, ne da bi morala biti kaj obzirna. Predrznost zmaga - vsaj na borzi.
Foto Reuters
govoru za Le Monde posvaril pred poskusi sovražnih prevzemov nemških podjetij: »Tisti, ki to načrtujejo, podcenjujejo moč pravice do delavskega soodločanja.«
Politiki začudeno ugotavljajo, da sprostitev trga telefonije ni samo znižala cen in ustvarila nova delovna mesta, temveč je v branži pripeljala tudi do premikov moči , ki jih ni bilo pričakovati tako kmalu in ki jih je zdaj komajda mogoče usmerjati. Tako je dve leti po liberalizaciji večina novincev na nemškem trgu bolj ali manj v tujih rokah. Pri podjetju mobilnih aparatov E-Plus ima glavno besedo Mic-hel Bon, vodja francoskega telekoma. Pri Viag Interkomu namerava British Telecom svojih 45 odstotkov povečati na večinski delež. Nekdanje Daimlerjevo hčerinsko podjetje Debitel, ki ima v Nemčiji štiri milijone strank, je prevzel švicarski Swisscom in sevemonemško telefonsko družbo Talkline obvladujejo Danci in Američani. Če bo zdaj še Mannesmann prišel pod britanski nadzor, bosta gospodarja v svoji hiši ostala le še enfant terrible Gerhard Schmid s svojim Mobicomom in vodja nemškega telekoma Ron Sommer.
Politiki Mannesmannu ne morejo pomagati, pa tudi od industrije lahko pričakuje kaj malo podpore. Predsednik Siemensa Von Pierer noče biti vitez na belem konju. »Na to področje delovanja ne gremo,« pravi, »saj bi škodili svojemu poslu dobavitelja drugim telefonskim ponudnikom.« In komentira govorice, da bi kot rešitelj vskočil Viag, kot »popolno neumnost«.
Dolgoročno se nemško gospodarstvo ne bo moglo zapirati pred načinom obnašanja, ki je v tujini običajen. Navsezadnje so nemška podjetja, kot so Daimler, Deutsche Bank ali Telekom, tudi sama kot kupci na lovu na tujem. »Nemci,« opozarja tudi Norbert Walter, glavni ekonomist v Deutsche Bank, »pri združitvah razmišljajo preveč nacionalno.« »Sovražni prevzemi,« svari tudi neki član nadzornega sveta v Mannesmannu, »ne bi smeli biti v Nemčiji noben tabu, tega dolgoročno ne bomo zdržali.«
Na to spremembo razmišljanja računa predsednik Vodafona Gent. Kajti skok, ki ga mora napraviti Anglež, le ni tako velik: za prevzem vodstva v nadzornem svetu nam zadošča 50,1 odstotka delnic. Če bi se Esser še naprej upiral, bi čas vendarle delal za Genta. Najkasneje junija 200 bi lahko prevzel predsedovanje v dtisseldoffskem nadzornem svetu in trmastega nasprotnika Esserja odslovil. Kajti potem odpade v Mannesmanno-vem statutu trdno zapisana omejitvena klavzula, ki je še največjim posamičnim delničarjem do zdaj dodeljevala le 5 odstotkov glasov na skupščini delničarjev. Toda odločitev o tem, ali bo Gent prvi tujec, ki bo zlomil odpor nemških menedžerjev, morebiti sploh ne bo padla v Nemčiji. Že zdaj imajo 60 odstotkov Mannesmannovih delnic tuji vlagatelji, predvsem fondi. Po prevzemu podjetja Orange, do katerega naj bi prišlo konec novembra, bi imeli celo 70 odstotkov Mannesmannovega kapitala. In pri njih bo Gent verjetno naletel na več posluha, če bo Mannesmannov nadzorni svet njegovo ponudbo 28. novembra dokončno odklonil.
Vojislav Despotov
v
Črna roka
mm	etošnji knjižni sejem v Beo-
gradu je izgubil oznako mednarodni; tuji založniki se niso želeli udeležiti sejma,
H_______ toda oblast je pohitela z lastno
hvalo, češ da tradicionalno prisotne izdajateljske hiše iz tujine niso bile povabljene, ker so (tradicionalni) sovražniki Srbov. Nova usmeritev srbskih nacionalistov, da ves svet prikažejo kot globalno zaroto sovražnika proti srbski neomadeževanosti, se je seveda potrdila že med zračnimi napadi. Televizija je ukinila predvajanje tujih filmov, večinoma ameriških, kinodvorane so zevale prazne, ker so kdo ve kolikokrat zaporedoma že vrteli domača filmska dela, toda to ni trajalo dolgo. Galopirajoči patriotizem, pomešan z odklanjanjem uvožene kulture, je imel le za nekaj dni sape.
Tako imenovana bolezen »strah pred Zahodom« se med samim sejmom ni v celoti razbohotila. Ustvarila je paradoks; navzlic uradnim trditvam, da založniki iz tujine niso bili povabljeni, da sploh niso potrebni, ker nacionalisti igrajo na karto manipuliranja z javnim mnenjem, češ da je srbska avtarkija naj-večji dosežek civilizacije, da Srbi sami sebi več kot zadostujejo, isti ljudje so peli hvalospeve domačim založnikom, posebej tistim, ki so izdali veliko število prevodov. To je res: prevodov in celo najpomembnejših zelo kvalitetnih del je veliko. Televizija je manično prikazovala velika dela nemških, francoskih, ameriških in angleških avtorjev. Poudarjali so sposobnosti domačih založnikov, nikakor pa ne veličine svetovnih piscev.
Tako je oblast postala črna roka, absurdna kopija resnične zarote Dragutina Dimitrijeviča Apisa in njegove Črne roke, organizacija, ki je ubila kralja in kraljico. Črna roka oblasti ubija knjižni sejem. Ker se na sejmu kot v srhljivki pojavlja še ena, mala črna roka. To so založniki in knjigarnarji sami. Delajo pa tako: proizvodno ceno knjige pomnožijo z deset, knjiga postane tako zelo draga, toda oni so nadvse velikodušni in ob sejemski priložnosti ponujajo velike, celo do osemdesetodstotne popuste. Njihove stojnice se nahajajo zgoraj, na obročastih nadstropjih dvorane. Konkurenčni založniki in knjigarnarji se vzpenjajo na galerije, tam kupujejo knjige z ogromnimi popusti, potem jih odnesejo v pritličje, kjer jih prodajajo po polni ceni. Pritličje sejemske dvorane je vedno veljalo kot ekskluzivni prostor, rezerviran za največje in najboljše založnike. Mnogi kupci se nikoli ne povzpnejo v višje prostore. Prepričani so namreč, da kupujejo knjige iz prve roke. Toda: tu je Vsaka roka črna.
akaj sploh še odhajati z doma na pot po svetu, ko pa povsod vse po-staja enako — avtomo-bili, hrup, onesnaženost, hitra hrana, Nike, Leviš, Barbie, ameriška TV in filmi? Vprašanje je tema enega iz serije oglasov, ki jih 20 ameriških «nedržavnih» organizacij in institucij - od Sierra cluba in prijateljev planeta do Greenpeace USA in Inštituta za politične študije — objavlja te dni prek celih strani vodilnih ameriških časopisov. Do pred kakim desetletjem, pravijo, se je splačalo potovati, ker je še obstajala kulturna raznolikost in raznolika arhitektura, pejsaži, jeziki, načini življenja, oblačenja itd. Managerji svetovne ureditve zdaj vse to homogenizirajo
—	domnevno zato, ker veliko korporacijo, ki investira in prodaja povsod po svetu, moti vsakršna raznolikost. Njen osnovni interes je, da se povsod razvijejo enake vrednote in okusi: namesto različnih želi «homogenizirane potrošnike«.
To je delček besedila teh ogla-'sov, kot so tudi oglasi samo del velikih priprav na množične proteste proti globalizaciji, v katerih kar okoli 1000 «nedr-Žavnih» organizacij obljublja, da bodo med 30. novembrom in 3. decembrom pripeljale v Seattle vsaj 50.000 demonstrantov. Povod je seveda to, da bodo v tem mestu tiste dni zasedali ministri 135
držav članic Sve-	------
tovne trgovinske
organizacije, da bi sprožile še en krog pogovorov o liberalizaciji svetovne trgovine.
Navedeni del protesta zveni aktualno in zelo sodobno, dokler malo ne polistamo po zgodovini. Oglaševalci bi lahko mirno prepisali dele eseja, ki jih je leta 1841 napisal Frangois Rene de Chateaubriand. Ta francoski pisec in diplomat se je prav tako spraševal, kaj nastaja s prihodom »univerzalne družbe« , ki je ni več mogoče opisovati kot francosko, angleško, nemško, turško ali rusko. Spraševal se je, pod katero podobno upravo in po katerem «enem zakonu« bodo živele te družbe, ko bodo odstranjene vse fiskalne in komercialne ovire, kot se je zgodilo z mejami med različnimi provincami iste države. V jeziku, ki danes morda zveni nekoliko arhaično, je Francoz pred več kot 150 leti zapisal dobesedno iste strahove, ki jih vsebuje navedeni oglas. Kako, se sprašuje, si poiskati mesto v svetu, ki je povečan s silami izenačevanja, vendar tudi zmanjšan, ker je povsod vse onesnaženo? Opisani strahovi torej niso novi, kot tudi ni nova analiza razlogov ali sil za procesom globalizacije. Francoski diplomat je videl, da ženejo stvari v to smer velike tehnične inovacije tistega časa: zlasti železnica in telegraf. Zanimivo je, da je ta avtor v tem videl največje politične nevarnosti prav tam , kjer je kako desetletje pozneje komunistični manifest videl priložnost, da se konča vladavina kapitalistične ureditve. Za francoskega diplomata ta verzija globalizacije iz srede 19. stoletja grozi ureditvi, ki se lahko, kot pravi, ohranja, dokler »velike razlike v razmerah in rezultatih ostajajo skrite«, ureditvi pa grozi »smrtna obsodba, ko enkrat te razlike postanejo splošno znane«. V nasprotju s tem piscem je komunistični manifest internacionalizacijo opisoval vzhičeno, kar zaneseno, kot velikanski dosežek buržoazije, vendar je potegnil zelo podobne sklepe o tem procesu kot pogoju, da se izkoriščeni razred osvobodi svojih okovov. Tako zelo sloviti Francis Fukuyama s svojim koncem Zgodovine torej ni osamljen in tudi ne brez predhodnikov, kakor že so različne prognoze, ki iz tega konca zgodovine sledijo.
To pomeni, da ima tudi globalizacija svojo zgodovino in da ni premočrtna, kot vedno radi verjamejo sodobniki. Brez bolj skrbnega proučevanja se površnemu pogledu zdi, da se stvari gibljejo v eni smeri: sile tehnološkega razvoja in sile ekonomske ureditve neusmiljeno ženejo stvari v to smer in rezultat se kaže v tem, da globalizacija zajema čedalje večje dele planeta. Zunaj nje ostajajo države, ki še niso sposobne, da bi se ji pridružile, nekatere pa se v nekaterih trenutkih odločijo , da bodo »pobegnile s planeta«. Toda proces v osnovi nenehno napreduje. Sodobniku se torej zdi, da živi v razmerah, ko globalizacija dosega nove in nove vrhunske točke, višje od prej-šnih. Zlasti je velika skušnjava, da bi na stvar gledali tako, potem ko se je zelo veliko število držav - tistih, ki so jih opisovali kot socialistične, in tistih, ki so živele v avtarkiji pod desničarskimi, najpogosteje vojnimi režimi
—	odločilo, da se »vrnejo na planet«, se vključijo v ureditev. To za globalizacijo, kakor je politična reklama v minulih letih kar naprej poudarjala, pomeni povečanje za okrogle 2,5 milijarde ljudi.
Tudi bolj površno branje ekonomske zgodovine pa vrže sum na ta . vzhičeni sklep. Številke so impresivne, toda primerjave z drugimi obdobji internacionalizacije gospodarstva pokažejo drugačno sliko. Razmerje te internacionalizacije je seveda mogoče in treba meriti s tem, s kakšno lahkoto (ali težavo) blago, storitve, kapital in ljudje oziroma delovna sila prestopajo državne meje. Dandanes je mogoče samo gibljivost blaga primerjati z gibljivostjo, ki jo je blago doseglo med liberalizacijo v poslednjih desetletjih prejšnjega in prvih desetletjih tega stoletja. Današnja gibljivost svetovnega kapitala pa ni niti približno taka, kakršna je vladala v tistem času. Veliko
Dragiša Boškovič
Na
izpitih se tudi pada
nje pa je to
se govori o enotnem svetovnem trgu kapitala, toda številke kažejo da je v tem desetletju samo okoli 12 odstotkov držav v razvoju imelo stalni dostop do tega kapitala. Enotni svetovni trg kapitala naj bi pomenil bolj ali manj enake cene za »iste» proizvode tega trga, toda položaj je drugačen: donosi na iste proizvode, na primer državne obveznice, se tudi med premočnimi državami občutno razlikujejo, včasih tudi v razmerju 1 proti 5, očitno tudi zato, ker so nekatere države velikanski potrošniki (tednik Business Week računa, da Amerika zdaj troši kar 72 odstotkov skupnega svetovnega varčevanja). Vse to velja še veliko bolj, če primerjamo nekdanjo in današnjo svobodo gibanja delovne sile prek meja: že statistika jasno pove, koliko večji so bili valovi imigracije, ki so se zlivali v države zahodne poloble. Da niti ne primerjamo tedanje in današnje intelektualno-politične klime, ki je spremljala gibanje človeških množic prek državnih meja: danes je imigracija z delno ameriško izjemo očitno sovražna v skoraj vseh bogatih državah.
Tu je poanta v tem, da na globalizacijo ni mogoče gledati ne samo kot na proces, ki ne poteka premočrtno navzgor, in tudi ne kot na proces, ki se po začasnih porazih in umikih obnovi še Z večjo močjo, geografsko razširi in vsebinsko okrepi. Morda to velja, če je na stvari mogoče gledati s »mi-lenijske« točke. Za ekonomsko življe-povsem nepomembno dolgo obdobje in veliko važnejši je sklep, da je to proces, ki se lahko giblje naprej ali nazaj, torej nikakor ne samo naprej. In da lahko oseke v globalizaciji trajajo tudi desetletje, kot se je zgodilo, ko se je obdobje internacionalizacije svetovnega gospodarstva končalo z veliko depresijo 30. let. Danes ni na obzorju nobene ekonomske depresije, zato je toliko bolj čudno, kako zelo so poslovni interesi v vodilni državi svetovne ekonomske ureditve vznemirjeni zaradi tistega, kar naj bi številne nedržavne organizacije v naslednjih dneh pripravile v Seattlu. Bližnje demonstracije opisujejo bodisi kot »protekcionizem bogatih, preoblečen v zeleno« (če gre za tiste, ki vidijo v globalizaciji uničevanje človekovega okolja) ali kot obsojenost delavcev v revnih državah ha izkoriščanje s strani lokalnih kapitalistov (če gre za tiste, ki bi velikim korporacijam omejili svobodno prestopanje državnih meja).Nekatera glasila poslovnih interesov shod in proteste v Seattlu vnaprej opisujejo kot »prvi veliki test globalizacije», za katerega se bojijo, da ne bo opravljen Z uspehom.
Tudi za bolj ugledne analitike nedržavne organizacije v tej stvari že dobivajo bitko za podporo javnega mnenja. Neki predstavnik ene od organizacij poslovnega sveta, ustanovljene za to, da zagovarja globalizacijo, re-signirano pravi: »Mi smo boljši v tekstih, oni pa so neprimerno boljši v kreiranju slik.« Stokanje je priznanje, da so organizatorji protestov postali veliko bolj vešči in so zrasli, kot pravi dekan Poslovne šole univerze Yale, v močno novo silo na globalni sceni.
Po teh ocenah nova moč teh nedržavnih in čedalje bolj globalno povezanih organizacij že prihaja do izraza v nekaterih konkretnih primerih: korporacijo Nike so prisilili, da spremeni politiko plačevanja delavcev v revnejših državah, Monsanto je moral opustiti genetsko predelavo proizvodo-v;Royal Dutch Shell opustiti nekatere projekte itd. Upravičeno ali ne se tem organizacijam pripisuje odgovornost (ali zasluga, odvisno od točke gledanja), da je bil leta 1997 torpediran in potopljen sporazum o globalnih pravilih za tuje investicije.
Ali gre za to ali pa so pomembni razni drugi faktorji, dejstvo je, da ni na ameriškem političnem vrhu nobenega navdušenja za nove pobude v smeri globalizacije, medtem ko v kongresu tonejo tudi nekateri čisto skromni predlogi (na primer trgovinske olajšave za revne afriške in karibske države). Predsednik sploh več ne poskuša dobiti od kongresa pooblastila za sklepanje trgovinskih sporazumov - pravico, ki so jo imeli vsi njegovi predhodniki, Preštevanje namreč kaže, da nasprotniki nadaljnje liberalizacije nimajo večine samo znotraj predsednikove, demokratske stranke, ampak temu nasprotuje tudi vsaj polovica poslancev rivalske stranke, ki je v teh vprašnjih tradicionalno »inter-nacionalistična«. Izvedenci mislijo, da je to glavni razlog, zakaj so nedržavne organizacije po nekem opisu prevzele nadzor nad dnevnim redom trgovinskih pogajanj.
Mogoče je torej, da imajo nasprotniki globalizacije prek vpliva na javno mnenje v teh zadevah že več teže kot politiki, zlasti v volilnem letu. To posredno priznava tudi glavni ameriški trgovinski pogajalec, ko pravi, da se bo zavzemal za to, da bi v sporazume prišla določila o standardih za delavske pravice in varstvo okolja. Ameriški ekonomisti, ki se ukvarjajo s temi rečmi, ocenjujejo, da je to obsodba pogajanj: tudi tisti, ki veliko dajejo na delavske pravice in človekovo okolje, mislijo, da teh stvari ne gre povezovati s trgovino, ampak jih razreševati v drugih mednarodnih forumih.
Kako se bo končalo zborovanje v Seattlu, bomo videli, za zdaj pa velja, da je na tem »testu globalizacije« mogoče tudi pasti.
Jani Kovačič: Dnevnik (3)
Ne bi bilo neodvisne Slovenije
brez neopravičenih
*** .
a vse, ki berejo le za-če tke: dovolj je bilo le-tanja. Tudi bralci so zadihani. Počasi. Dir-kal bomo tudi ves na-
_________ slednji teden, vendar
sedaj že veste, kaj vse se dogaja, in lahko preidemo k zgodbam. Toda šele čez vikend, do konca tedna pa tempo, tempo!
Četrtek, 18. novembra
Radio za GM, oddaja »koker druzga« dnevnika, šola, veiba in vaja.
Dopoldne je bila prav poučna oddaja o 30-letnici Glasbene mladine Slovenije. Povedal naj bi par skušenj kot dolgoletni sodelujoči. Bilo je, vsaj zame, prijateljsko srečanje s kavico na radiu. Ostali so govorili o aktivnostih, o zgodovini, o perspektivah. Hornist B. L. je začel na koncertih GM in ravnokar je sodeloval v Svetovnem orkestru in je pripovedoval izjemno zanimive reči: o turnejah po svetu, vajah... Človeku je kar toplo pri srcu, ko vidi, kam peljejo vsi ti neopaženi nastopi po vrtcih in šolah. S. M., starosta GM, je bil na razgovoru bolj rezerviran, očitno raje dela, kot pa govori o tem.
K.	Š. je pa sploh živa enciklopedija. Za vse, ki tole berejo in igrajo kakšen instrument - prijavite se na GM in lahko se zgodi, da boste igrali po svetu že zdaj! Potem sem planil v šolo. •
»Profesor, lejte!« so me v avli napadli dijaki, kazoč našo trobojnico in dres Z.Z. »Mi mormo bit zraven!« Res je, res morajo biti zraven: Ajde, pokajte se pred Prešerca! Zadnjo uro sem nagnal še vsa vedno pridna dekleta pred Magistrat in se še sam odpravil tja. Prišel sem bolj na koncu. Seveda so debate, kaj storiti ob takih priložnostih. V šoli jih učimo zgodovine, dogodki so zanje papirnati. Ce ne vključimo mladih v dogajanje, jih obsodimo na večne TV gledalce, ki stavijo vse na preklapljanje. Dve ulici od tebe se dogaja zgodovina, vendar ne -bohnedaj, dobimo neopravičeno! Ne bi bilo neodvisne Slovenije brez neopravičenih. Za take stvari v bistvu ni opravičila, če te ni zraven. Kot tudi ni opravičila za bedno sliko na naslovnici Dela: dva jokajoča fuzbalerja. Saj ne veš, ali slika govori o potresih v Turčiji ali o največjem uspehu pri nekdaj moški igri — nogometu. Slika je poučna: karkoli se zgodi, boš jokal! Svet je res solzna dolina. Tudi nov donesek S. K. k dokazom o božjem obstoju bo šel v anale teoretske misli. Včasih je kul, da ta jezik zastopita le dva milijona ljudi. Kljub nespretnim izjavam je to izredno velik podvig!
Za slavca smo končno našli nekaj primernega - na pol arijo. Celotno predstavo smo še enkrat preigrali. Sedaj pa detajli. D.Z-F: »Zdaj bum samo še čistil! Vse bo šlo van!« Njegov jezik je nekaj izrednega, je čisti izraz njegove biti. Kako že pravi eksistencialist M.H: Jezik je hiša biti. Kdor pozna D-ja, mu bo M. H. takoj jasen. Kakšna mešanica besed in prepričljivosti. V gledališkem listu bi morali nujno objaviti njegove komentarje, tako spodaj kot vodni tisk — to je res pravi metatekst predstave.
Z Rusi smo preigrali program. Zdaj že teče. Upam, da bomo imeli še kakšen koncert. Še pesmica iz našega programa za danes, in sicer slovenska ljudska:
Kam 'r sem lane tancala, / lejtos 'ko-privce rasejo. / Oj, kam to pride, oj, kam to g’rje/ to lansko lublejne! Zvečer sem gledal na nacionalki Pisave.
L.	K. je izvrsten govorec, prepričljiv in bogat jezik. A kadar se je muzal ob vprašanjih voditeljice, je bil kot star lisjak, ki putki, preden jo snede, razlaga o večnosti življenja. Voditeljica A.S. se je res dobro pripravila, vendar je L. K. človek monologa, polnega in nabitega s prispodobami in pronicljivostjo. Lahko noč!
Petek, 19. novembra
Šola, koncert v KUD-u.
Sneženje je napravilo svoje. Prvo uro jih je veliko manjkalo. 20.XI. je 10. obletnica konvencije o otrokovih pravicah. Kako malo vemo o tem, pa smo ure posvetili temu pomembnemu dogodku. No, dragi bralec, naštej mi vsaj štiri pravice otrok? Kaj pa štiri temeljne človekove pravice? Zoprno, ne? Naši mediji so to proslavili s prispevki in zapisi o pedofiliji.
Popoldne me je zgrabila kritičnost. Absolutno predolg je drugi dnevnik. Ko sem prvega oddal, je kazalo, kako malo sem spisal in kot vesten človek sem si vzel k srcu in zapisal - preveč, kajti v četrtek sem nekaj časa preživel na Delu, krajšajoč zapis. In še sem ga premalo. Pa saj je vikend še kaj drugega kot prebiranje časopisa. Prejšnji teden je bil res nabit, da ni bilo časa niti toliko, da se za nos primeš! Raje bom krajši, kline pa denar! Koncert zvečer je bil mnogo boljši. Potem smo z lukarsko genijalko B.B. in njenim škotskim možem A.D. razpravljali o njegovem filmu, o njegovem eksilu in klavstrofobiji Slovencev. Večni podalpski razgovor. Za film je škoda, da ni dokončan. Eh ta balkanski patos!
Ko vidim te, mi je tesno, / ko gledam te, mi je hudo! / Ah! če bi to srečo imel, / dav ljubezni bi uspel, / se ne bi duša žalostila, / se ne bi pesem ohladila. // In če bom kdaj, pozabil na ljubezen, / naj se mi
Foto Voranc Vogel
posuši srce / in duša ovene. / Naj šest cigank /še grob moj črni uroči: / nikdar potočiti ne sme / nihče niti solze.
Sobota, 20. novembra
Vaja Koreodrama, civilna družba.
Sneži. Zato je čas za zgodbico:
V avtomobilske motorju je v hladilniku prebivala voda. Dnevi so ji minevali v izmenjavanju počitka in dela. Včasih si je brisala potne srage, ki so kapale na dno hladilnika, včasih pa se je razlezla po kotih in dremala. Toda zadnje čase se je je polotila čudna vročica, ki se je izmenjavala z mrzlico. To se ji ni dogajalo nikdar prej. Zmedena je bila. Noge je imela težke in mrzle, ni se mogla premakniti, kot da bi ji namesto kapljic po žilah tekli kristali. Stara sem, je premišljevala, poročiti se bo treba! Res, po oglasih je spoznala prijetnega, preveč vljudnega, malo spolzkega možakarja z imenom Anti F. V dolgih zimskih nočeh sta se zbližala, to ni bila kakšna vroča ljubezen, bolj taka - zrela. In živela sta srečno celo zimo v avtomobilskem hladilniku, morda živita še danes, če ju ni ločila pomlad.
Med milijon milijoni si se ti rodil, / le ti si srečo imel, da si nastal. / Vse ostale čas odnesel je, / vse ostalo je čas pobral. // Čez tisoč let te nihče ne bo poznal, / čez tisoč let drugačen bo ta svet! / Vzemi vse, da kdaj ti ne bo žal, / saj nikdar ne prideš več na svet!
Sedaj poteka akcija Vrnimo otroke pravljicam. In ko sem gledal položnico, me je prešinjalo raznorazno. Humanitarne
akcije so vedno plemenite, njihov uspeh se seveda meri v tonah materiala in odzivu javnosti. Koliko časa in dobrih namenov je potrebno in ne nazadnje organizacije! Če bi bilo obrnjeno: Vrnimo pravljice otrokom, bi se po mojem bolje slišalo in bilo bi jasno, da moramo mi kaj storiti. Tako pa moramo popraviti otroke — ne pravljic. Naša »pravljica« je v redu. Romantični pogled na naše otroke, ki pobijejo na dan v svojem računalniku na miljone raznih kreatur, ki vidijo na TV le masakre, gledajo reklamo za reklamo, kajti edino tu je še doma optimizem na tem svetu; lastnih izkušenj nimajo in kadar je prilika - bežijo pred njimi, odločajo se kot filmski junaki iz nevemkaterega nadaljevanja. In sedaj jim bomo vrnili pravljice, našo zgodbo. Najprej — Komu? Kdo je naslovnik? Naša slaba vest. Otroci vedno manj berejo, to dokazujejo vse raziskave po svetu, toda prodaja otroških knjig, zlasti slikanic, rase. Otroci jih ne kupujejo. Kdo jih? Starši. Za otroka nam ni žal denarja. Gonimo jih od tečaja tujih jezikov do glasbene šole, kjer naj strokovnjaki poskrbijo in izvlečejo iz naših scrkljančkov genijalnosti, ki spe v naši družini in naših genih že tisočletja. Sedaj je čas in prilika, da se ptič Feniks oz. družinski talent, zatiran iz pokole-nja v pokolenje, razmahne. Pa smo si domislili še pravljice. Kakšnih pravljic? In — Katerih? Letos je izšel prevod temeljnega dela B.B Rabe čudežnega s podnaslovom O pomenu pravljic. Kdaj je nastala ta pravljica, ki jo želimo vrniti otrokom? V XVII. stoletju na temelju krvavih in neposrednih ljudskih zgodb. Geslo Vrnimo otrokom pravljice sledi preživetim zgodnjemeščanskim pogledom na otroštvo in kakor beremo v spremni besedi te knjige, »standarden pripomoček v procesu socializacije«. Socializacija je nujna, vendar je akciji naslov: Vrnimo otroke pravljicam. To je še boljši izraz naše slabe vesti. Pravljice so dobre, otroci niso. Tako si to akcijo lahko razlagamo za naše otroke. Ampak saj ta akcija je za otroke po svetu, kjer otroci umirajo od lakote m bolezni. Do-
bri nameni štejejo. Vrnimo svet pravljic, iger in otroštva. Otroštvo je izum XVIII. in XIX. stoletja, takrat se začnejo pisati prve knjige posebej za otroke. Izum XX. stoletja pa je adolescenca. Prej so bili praktično otroci le delovna sila in garancija na starost. Akcija sama je plemenita. Gesla pa so kot simboli — prazne forme, ki jih šele mi napolnimo — pravi nekje psiholog C.J. Govorimo o krutosti tega sveta, ki je v pravljicah le prikrita. Tudi sam navdušeno vpijem: Naredimo svet boljši! in se borim za obče dobre na račun svojih najbližjih. Jutri je cilj, danes je le sredstvo. Blagor dobroti, ki potolaži vest, ta izum civilizacije. Nič novega pod mesecem. Nedvomno bom izpolnil položnico za par jurjev.
O, mesec ti veš, / kako težko je v nočeh, / koliko je gorja / in prelitih solza - / to se povedati ne da.
In za konec uvodna zgodba k zbirki indijskih basni Pančatantra. Kralj je imel troje neumnih in nerazsodnih sinov, zato je bil zelo zaskrbljen za prihodnost kraljestva. Modrec V. jih je za šest mesecev vzel k sebi in jih poučeval preko basni, ki so zbrane v Pančatantri. O uspehu govori razširjenost in slava teh basni. Prva je pripovedka o preveč prizadevnem opičniku in je takale: Opičnik je v deblu zagledal zagozdo. Mnenja je bil, da ni zabita na pravem mestu, izdrl jo je, a njegova moda so se uščenila v razcep in revež je v hudih bolečinah končal svoje Življenje.
Nedelja, 21. novembra
Kostumska vaja Koreodrama.
Postaja napeto. Približuje se premiera. Koliko dela in naporov, koliko spustov v dušo, kaj vse razkrijemo o sebi in drugih. Bodi dovolj za danes. Počivajmo! In skidajmo sneg.
O, Katjuša, v meni suša. /Daj odpri mi dveri raja,/saj denar je le mornar, / ki nas pljuva po rokah... // O, Katjuša, bodi duša! / Zanohtalo se mi je to noč. / Nisem pil, le sam sem
bil -/ne odganjaj me, prosim, proč! //O Katjuša, o Katjuša,/ta boginja, ki me skuša!/ O Katjuša, bodi duša / in odpri ta preklet - bife!!
Ponedeljek, 22. novembra
Šola, vaja, kavica.
Šola je fajn. Za učitelje. Za dijake pa takoj ko je pouka konec. Kako je lepo prekopavati ceste, mislijo, eden z lopato, zraven drugi z mobitelom. Ja, mobitel bom pa že znal držat v rokah! V sredo bodo reševali vprašalnike za pomoč pri usmerjanju v poklice. Strahotno pomembna zadeva za najstnike. Ob tem so me spomnili na tole anekdoto: Kateri je bil prvi poklic na svetu? Medicine -ker je bog moral poznati tkiva in ustroj telesa. Ne, pravi geolog, prvi poklic je bil geolog, saj je bog moral poznati minerale in elemente, da je lahko ustvaril zemljo iz kaosa. Ne, ne! Prvi poklic je bil nedvomno pravnik, kaj pa mislite, kdo je ustvaril kaos?
Ejej, omladinci, vam bo poklic Miklavž prinesel? Tako kot Micki iz anekdote o znamenitem gorniku in alpinistu J.Č.-ju, ki gre nekako tako: »Micka, a t’je Miklavž kej prnesu?« »Ah en kline!« »Micka, drugič pa noge nastav’, buš vsej škorne dobva.«
Na vaji Koreodrame smo bili prvič na toplem v foajeju SNG-ja. Majhno intimno gledališče ravno pravšnje za predstavo o ljubezni. Verjetno bo premiera 5. decembra.
Torek, 23. novembra
Šola, opravki, vaje.
Platon in Aristotel — ves svet se ukvarja z njima - zdaj se pa še mi. Tega ne bo konca, dokler bo človeštva.Nato do banke: »Ježešna, kakšen minus!« »Ampak dva minusa dasta plus, kaj ne?« »Ne!« Očitno imam več kot dva minusa. Bek!
M. H. mi je e-majliral, da je srečevanje z menoj nevarno, kajti vsi so okratičeni.
Zato ne bom povedal niti zapisal, da sva se srečala. E! Sedaj tega nihče ne ve. Notranji monolog v funkciji dialoga z možnostjo debate in pogovora. »Šalo na stran!« »Na katero stran?« »Na tisto, na katero lahko greste!« »A tako kot v vrtcu?« »Ne, na tisto v časopisu.« Prav. (Od kod tole? To so nedvomno ostanki poganstva.)
Zakaj tak uvod? Zaradi dike slovenstva, pesniku, Dr. Figu - F.P, rojenega na 3. decembra dan. V KUD-u bo PREŠERNOV ANJ E. Že tretjič!!! (Naslednje leto bo četrtič, kar pomeni v povprečju na vsake petdeset let eno.). Svečani program s slavnostno akademijo bo takle: Apokrifni Prešeren, kvartet France in kvantarije na Prešerna. Najprej bo literarna znanost z glasom prej okratičenega povedala, katere znamenite gostilniške in nenapisane je F. P. zares izrekel, kdaj in kam sodijo ostale. Čeprav ljudski glas točno ve, kaj je F. P. mislil, dasiravno se pove vsakič malo drugače. Tragični F. P. je odkritje slovenistov starega trpečega kova. Narod pa bi rad duhovitega, zrelega, kvan-taškega, bistrega ženskarja in pivca -človeka, ki mu je svet dom, ne pa avtobusna postaja. M.H. zbira že uhuh časa vse, kar sodi k »slovenšni«, zlasti tisto, kar ne sodi k svetniškem siju slovenstva in je zanalašč preslišano, spregledano ali celo namerno uničevano. Kako razkrijete čistostnega Slovenca? Najenostavnejši test: Slovenci nimamo svojih kletvic? Nadaljne izpeljave prepuščam vam, dragi bralci! V etnologiji se je dolgo izganjalo iz narodovega telesa pesimizem in črne štorije, pri ljudski pesmi se je izganjala kvantarija in disharmonija, tako se je F.P-ju odrekalo veselje do življenja, češ tak velik pesnik ne more gledati na svet prozaično in žmohtno. No ja. Kaj pravite? Po moje je še celo bolj verjetno, da je bil F. P. priljubljen pri ljudeh. Pustimo državi in kulturnim inštitucijam mrtvega F.P-ja, nas zanima živi in tisto, kar razglaša polnočni ljudski glas.
Sreda, 24. novembra
Trst, vaja, Izštekani II.
Še za mraka sva se odpeljala z Mileno po zmrznjenem asfaltu do Trsta. V Slomškovem Slovenskem liceju se je vršila delavnica kreativnega pisanja. Milene je pravi šef za to in gostuje po Sloveniji, Koroški, Goriški in na Tržaškem. Nedvomno napravi več za Slovence kot jaz. Honorarji zadoščajo za prevoz in malico ter kakšno kavico. To so skromne ustanove s skromnimi prihodki. Zlasti za Slovence onstran meje so take povezave kot kruh. Na srečo je nekaj pokončne-žev, ki svoj čas in denar vlagajo v slovenstvo. Tu nam naj bo izhodišče: najprej Slovenec, potem vernik. Obrnjeno se nam je vedno maščevalo. Luna je bedela nad nama in za nama sonce, vse naokrog pa snežna pravljica. Trst - ljubezen moja. Ah, neuslišane slovenske sanje. Trst je zdaj upokojeni avstroogrski oficir, ki ga daje artritis in izguba spomina. Tresoč se opira na palico in benti. Mogočne hiše, kipi, svetniki z volani na glavi, rimski amfiteater... Trst se ni dosti spremenil od začetka vpadov balkanskih hord, lačnih kavbojk, čikgumijev in plastičnih punčk. Kar obstal je. Človek se rad spomni konzumšoka, kvavbojk rifle in prvih kapučinov. Trst-definitivni Zahod! Meja pri Sežani je bila kot D.-jev Pekel. Ostri policaji, nesramni cariniki, oblast v vsej svojih razkošnosti, in zraven mi, svobodni državljani samoupravnega socializma - socializma s človeškim obrazom, kot podgane stisnjeni v kot, igrajoč ljudsko igrico: švercanje.
Trst okrog devete ure, kot vsa mesta na svetu, zavzamejo penzionisti, suvereno posedajo po kavarnah in se ogledujejo po trgovinah. Potopil sem se v to reko mojih bivših prodajalcev mojih kavbojk in se odpravil z njimi do morja. Morje - oko sveta. Vidi vse. Zelo visoka plima je bila, če bi pihal jugo, bi bilo vse poplavljeno. Stal sem na robu pomola in gledal v motno slovensko morje. Starci so se ustavljali poldrug meter pred koncem pomola in stegovali vratove, da bi videli v globino. Res se ti zvrti od tega pogleda v dušo sveta! Izkušeni so ti penzionisti, njihov svet se oža in pogled v brezdanjost je lahko usoden. Na koncu koncev so pametni - lovijo sončne žarke, ki zamujajo osem minut. Še celih osem minut se bodo sončili, če sonce v tem hipu ugasne. Mi bomo o tem zvedeli šele zvečer - iz medijev. Kot bi imeli vrv iz peska.
Vaja je bila zelo razburljiva. Ljubezen je občutljiva zadeva. Kaj več kdaj drugič. Zvečer sva z Mileno šla v Hound-Dog na promocijo cd-ja IZŠTEKANI II. Naš omiljeni didžej J. L. je predstavil ta izredni dosežek. To je pet let oddaj, ki niso le oddaje, to je organizacija, prepričevanje, vztrajnost... J.L je eden redkih, ki v svojih oddajah gosti zvezde, ne zato ker so zvezde, ampak zato ker jih sprejme tako kot da so in jih tako tudi v resnici naredi. Zlasti TV oddaje pri nas so hommage nedosegljivim voditeljem — junakom in prvoborcem zabave, ki jim je zvezdno nebo domačih in obmejnih pokrajin nimb. Nastopili so Ana Pupe-dan - naši, pravi, heroji zabave, potem angleško pojoči duo Silence in zagrebški Stari konj. Potrem je zapel A. T. E, to je nekaj drugega. Jasen koncept, izvrstna izvedba. Ze od prvih davnih nastopov me je A. T. navduševal in tako je bilo tudi tokrat. Potem sem še sam precej nerodno nastopil. Moram priznati, da nisem nameraval, ampak ob poštenem trudu Dallasa in zlasti J.L. je to najmanj, kar lahko storim. Potem je legendarni P. L. zaplesal, J. L. pa končno do konca popil kupico vina. Prijeten večer in prijetna plošča.
So pustili cesto ležat / pozabljeno na tleh, / da je ne bi kdo odnesel / prišita je po starih poteh. / Z belo nitjo, tanko nitjo /prišita je kar na zemljo; / pa deželo razpolavlja / na desno in na levo. // Po tej črtici Življenja / cirkular luči / reže kar naprej - reže v temi!
Četrtek, 25. novembra
Za vse ki preberejo le konce: res je tale dnevnik krajši, a v sredini je boljši, ob krajih pa slajši!
Jani Kovačič, pesnik, profesor, muzikant
Foto Dušan Jež
o osamosvojitvi je tudi Slovenska vojska za-■ čela zaposlovati vrhun-ske športnike in jim na ta način zagotavlja socialno varnost. Vendar gre v bistvu za fiktivno zaposlitev, ki ne podpira tudi osebnostnega razvoja teh mladih ljudi, da bi se pozneje po končani športni poti čim bolj neboleče vrnili v civilno življenje ali pa se usposobili za poklicno delo v vojski.
Poglavitna nerodnost pa je že to, da je osnovni pogoj za zaposlitev športnikov v SV izpolnjena vojaška obveznost. Zlasti zelo nadarjeni slovenski vrhunski športniki zato raje odlagajo služenje vojaškega roka na poznejši čas. Upravičeno se bojijo, da bodo sicer zaostali za tekmeci, saj je prav starost med 18. in 21. letom, torej prehod iz mladinske v absolutno konkurenco običajno najbolj zahtevno obdobje zorenja vrhunskih športnikov. Olimpijski komite Slovenije-Z-druženje športnih zvez je iz tega zornega kota že sprožilo pobudo za spremembo zakona, ki ureja to vprašanje.
V SV so zato kot inštruktorji zaposleni predvsem že uveljavljeni vrhunski športniki iz nekaterih panog, ki so posebej zanimive za vojsko (strelstvo, biatlon, borilni športi ipd.) in imajo zato z njenega vidika upravičeno prednost. Ker so v (zahodnem) svetu že pred mnogimi
Vrhunski šport v nemški vojski
Kako to počno v bundeswehru
leti razvili različne modele zaposlovanja vrhunskih športnikov v vojski, policiji, finančni straži in carini, najbrž ni odveč predstaviti, kakšne rešitve so v ta namen izdelali v nemški vojski.
Nemški parlament (bundestag) je že daljnjega leta 1968 naložil bundesvvehru, naj organizira v svojem okrilju podporne enote za vrhunski šport. Ena izmed 22 tovrstnih enot s skupaj 740 vrhunskimi športniki je tudi v Oberhofu v Turingiji na območju nekdanje NDR, ki v neposrednem okolju razpolaga tudi z izjemno bogato športno infrastrukturo. Bundeswehr je namreč po združitvi Nemčije leta 1991 prevzel tudi armadni športni klub (ASK) Vorwarts (ustanovljen leta 1963) z njegovim športnim centrom vred, tako da ima 64 vojakov v tej športni enoti na voljo zares optimalne razmere za trening.
»Nobena druga športna enota btindes-wehra se ne more pohvaliti stako odlič-
Oto Giacomelli
nimi vadbenimi možnostmi kot naša, saj je bil Oberhof najpomembnejše zimskošportno središče v bivši NDR. Prav ustanovitev športne enote pa je bila srečna okoliščina, da to bogastvo, ki presega finančne možnosti neposrednega okolja, še naprej rabi športu,« je med tradicionalnim jesenskim zasedanjem združenja športnih novinarjev nordijskega smučanja Forum Nordi-cum poudaril komandant enote v Oberhofu, sicer pa hudomušen Bavarec iz Ga-Pa in zelo dober prijatelj Janeza Vodičarja, direktorja slovenskih biatlonskih reprezentanc.
Seveda so medtem objekte in naprave večpanožnega športnega centra temeljito obnovili. Prihodnje leto bodo rekonstruirali še 120-metrsko skakalnico, prvo veliko napravo na svetu, ki je že sredi sedemdesetih let (!) dobila plastično pokrivalo. Njeni konstrukcijski elementi namreč niso več v skladu z zah-
tevami sodobne škarjaste tehnike, zaradi katere je bila Mednarodna smučarska zveza (FIS) prisiljena prilagoditi konstrukcijske norme.
Brez njih ni športa
V vojaško športno enoto je lahko vpoklican športnik olimpijske športne panoge, če je član katere izmed reprezentanc A, B ali C (= mladinske selekcije) pristojne nemške krovne panožne zveze (na primer smučarske, biatlonske itn.). Športnice se pod enakimi pogoji lahko prijavijo pristojnemu (okrajnemu) organu za prostovoljno služenje v bundeswehru in jih po uspešno opravljenem izpitu zaposlijo za določen čas. Tudi izvirni igralci zveznih prvoligašev imajo možnost za vstop v športno enoto.
Drugi pogoji za to, da vrhunski športnik lahko dobi mesto v športni enoti bunde-svvehra, so še:
-	sposobnost za vojaško službo,
-	nemška krovna panožna zveza mora vložiti prošnjo za vpoklic (nastavitev) želenega športnika v športno enoto na pristojen okrajni urad,
-	pristojna zvezna komisija za vrhunski šport (Bundesausschuss fiir Leistungs-sport) preveri status športnika,
-	razpoložljivo prosto mesto v ustrezni športni enoti.
Po vpoklicu v bundesvvehr opravi vojak vrhunski športnik najprej dvomesečno osnovno vojaško usposabljanje, nato pa je premeščen v športno enoto.
Vojak športne enote je dolžan sodelovati na vseh skupnih treningih reprezentanc (A, B oziroma C) in nastopiti na vseh predvidenih kvalifikacijskih tekmovanjih. V zimskošportnih panogah, ki so zastopane v športni enoti v Oberhofu, se torej vojak poskuša uvrstiti v ekipe, ki tekmujejo v svetovnih in evropskih (celinskih) pokalih. Druge zadolžitve opravlja športnik le na lastno željo. Podaljšanje služenja v športni enoti je možno samo na podlagi ustreznih športnih dosežkov v pretekli sezoni in s soglasjem pristojnih krovnih nemških panožnih zvez. Kolikor športnik ne izpolni kvalifikacijskih pogojev, potrebnih za ohranitev statusa reprezentanta (ekip A, B oziroma C), mora preostali del vojaške obveznosti opraviti v redni enoti.
Usposabljanje za poklic
Vsak drugi kvartal v letuje namenjen vojaškim tečajem, na katerih si, na primer, vojaki lahko pridobijo čin narednika in za tem podoficirja. Prav tako imajo v tem obdobju možnost za udeležbo na poklicnih tečajih, ki jih organizira pristojna služba bundesvvehra za poklicno izobraževanje.
Cilj te službe je poklicno usposabljanje in izpopolnjevanje športnikov za čim lažjo vrnitev v civilno življenje na koncu športne kariere. Čas, ki ga ima vojak na voljo za poklicno usposabljanje in izpopolnjevanje, ie odvisen od trajanja vojaške službe. Če je vojaško službo opravljal štiri leta, potem mu je na voljo za poklicno usposabljanje 6 mesecev po končani obveznosti. Kdor je v vojski več 'kot štiri leta in največ 8 let, ima za poklicno usposabljanje na voljo 15 mesecev že med službovanjem in še 24 po končani vojaški obveznosti. V naslednji kategoriji (več kot 8 let) pa mu pripada še več časa: 24 mesecev med službovanjem in še 36 po morebitnem slovesu od vojske. Pri tem po končanem službovanju v vojski prejema v obdobju poklicnega usposabljanja 75 odstotkov zadnje redne plače. Potemtakem se lahko športni vojak z daljšim stažem izuči povsem novega poklica ali pa celo absolvira popoln visokošolski študij.

-v
t
M
t
i
n skozi to noč, dolgo dvaindvajset ur, sem letel proti Sloveniji. Lepa misel - na koncu noči je Slovenija. Uporabna v primeru, če se bo še kdaj osamosvajala, na primer iz kakšne prihodnje »ječe narodov«. Na “ sredi Avstralije smo bili, ko nas je dohitela noč — ta čudna meja, ko na zahodni strani še sije sonce na oblake, od vzhoda sem pa se plazi tema. Na vzhodu se temni in vzhod je črn in ni rdeč. Po desetih urah teme - Bangkok. Zdaj se ti že zdi, da se bo ta noč nekje končala, kajti ko si v Bangkoku, si že skoraj doma.
Nebo pod nami - ali pa je tisto samo nekaj atmosfere? - je brez oblačka in Indija se svetlika v lučkah manj razvitih. Ponoči so manj razviti rumeno-o-ranžni. Najbrž zato, ker so žarnice šibkejše in ker je manj neona. To jih dela skrivnostne in lepše. Posebej še ker se iz zraka vidijo samo lučke, ne pa tudi tisti Indijci, ki nemara v tem trenutku gledajo gor in si želijo, da bi jih tista mala, premikajoča se luč odpeljala nekam drugam. Pri čemer pa je popolnoma zanesljivo, da je nekdo gledal gor in jaz
Marko Zorko
Cvetje v jeseni
Najprej je bila dolga, dolga noč
sem gledal dol in sva se videla. Kako me že od nekdaj spremlja neki stavek iz Bradburyja:»Kdo ve, če me bodo videli?« Zgodba Kalejdoskop. Vesoljsko ladjo je razneslo in možje v skafandrih letijo vsak na svojo stran. Enega nese proti Zemlji in njegova zadnja misel je: »Kdo ve, če me bodo videli?« V poletni noči pa gresta po poljski stezi mati in otrok in ko vidita zvezdni utrinek, pravi mati, da si naj nekaj zaželi. Ray Brad-bury je minimalist in ni čudno, da je napisal knjigo, ki govori o vplivu zena na njegovo pisanje.
Pred mnogimi leti sem bil jaz tisti, ki je gledal gor. Šel sem peš čez Gorjance in nekje sredi gozda prespal. Zakuril sem
ogenj in pekel koruzo in bolj je bila noč globoka, bolj tesno mi je bilo pri duši. Ogenj je osvetljeval samo tistih nekaj metrov in zato je bila črna noč še bolj črna. Pa še Gorjanci so bili in tisto, kar hočem s tem reči, vesta recimo Janez Trdina in Mate Dolenc. Potok je mrmral in žužnjal in godrnjal, kot da od nekod prihaja množica ljudi in nikoli ne pridejo in nikoli ne odidejo. Vlečna žica za hlode, ki je izginjala v temi, je kdaj pa kdaj žveke-tnila, kot da je nekaj zadelo obnjo. In vedel sem, da jo je nekaj res zadelo, pa nisem vedel kaj. In potem sem se ozrl v nebo in videl drobno premikajočo se lučko. Šele takrat sem občutil svojo
popolno osamljenost. Samo deset kilometrov vstran, se pravi dobri dve uri in pol hitre hoje navkreber, sedijo ljudje na toplem in gledajo film, potem pa jim prinesejo večerjo in stjuardese se prijazno smehljajo in sprašujejo, ali bojo še kozarček. Jaz, ki sem tukaj na zemlji, eden med mnogimi, pa sem popolnoma sam. Edino kar me veže na druge ljudi, je ta pogled v temo in na lučko, pa še ta je izginila.
Tam nekje proti severovzhodu - če gledam iznad New Delhija, ki je bil pod mano kot oranžno rumeno morje — pa je bil tistikrat neki Slovenec tudi čisto sam. Lotil se je skalne stene in potem tik pod vrhom sklenil, da ne
bo več delal poskusa samomora. Slovenci in svet so to odločitev znali ceniti, kar pomeni, da vendarle nismo tako samomorilen narod, kot pravimo. Toda vseeno se mi zdi malo čudno — in pomembno je, da nekako razrešim to vprašanje, kajti med to ljudstvo se vračam — kako mirno kar naprej sprejemamo te poskuse samomora in jim zraven še ploskamo. Ponosni smo na svoje alpiniste in speleologe, jaz pa se zmeraj spomnim na Camusa, ki je rekel, da nikoli ni razumel, kaj žene ljudi tja gor ali tja dol, in da se mu je zdelo, da se v tem skriva zločin. In kaj si naj mislim o novici, ki je najbrž silno razveselila ljubitelje množične literature,
da je Paulu Coelhou naša dežela tako prirasla k srcu, da je dogajanje svojega zadnjega romana postavil v Slovenijo? Naslov je namreč: Veronika se odloči umreti. In to baš v Sloveniji!
Dan nas je dohitel na frankfurtskem letališču. Ko stopim iz letala, puhne vame cigaretni dim. Kadilci so sicer še zmeraj preganjano pleme, imajo pa pravico, da kadijo za posebnim pultom, na odprtem prostoru v generalno zaprtem prostoru, ne pa v steklenih kletkah, kot jih imajo tam, kjer so očitno sklenili, da so kadilci zreli za v terarij. Nisem zagrizen nasprotnik kadilcev, samo odvadil sem se, da se kjerkoli kadi v skupnih prostorih. In v duty free sedi gospa za blagajno in si brusi nohte. In na informacijah me postrani pogleda, ko pridem še enkrat nekaj vprašat, in pravi, če sem že spet tukaj. Saj pravim, nič posebnega, samo tako grdo razvadijo človeka, če se tri leta z njim pogovarjajo vljudno in predvsem potrpežljivo. Ozrem se okoli, vidim vse to in končno razrešim tisto staro vprašanje, ali se Balkan začenja na Kolpi ali v južnem dunajskem predmestju -začne se na frankfurtskem letališču.
Potem sedim na balkončku v še zmeraj socrealnem okolju BS 3 in se ne morem odločiti, da bi šel v mesto. Pod mano so avtomobili. Koder seže pogled, so parkirani avtomobili. Tako imenovane skupne površine so tapecirane z avtomobili. Dežela, kjer so vozniki pozabili, da so bili vsi nekoč pešci. Avtomobili, ki imajo uradno pravico, da s sprednjim ali pa bočnim delom parkirajo na pločniku. Pešci se prebijajo med zidom in kantami za smeti, ki imajo tudi pravico, da so na pločniku. V deželi, ki premore toliko poezije, da lansira reklamno geslo: S pticami delimo nebo.
S krti delimo zemljo, s kantami za smeti pločnike.
In tako sedim na balkonu in namesto da bi šel ven, pišem na zadnje strani beležnice, kjer imam telefonske številke, kar mi pade na pamet. Vendar je vse iz davnih časov, kot da bi se spomin prebujal po plasteh. Začenši s paleolitikom. Ne več tako mlad, da bi mislil, kako se medtem v mestu dogaja nekaj novega in razburljivega, česar nikakor ne smem zamuditi, ne tako star, da ne bi na tihem upal, da se bo vendar še kaj zgodilo. In si rečem na glas: Cvetje v jeseni.
truktume spremembe v M ^ določanju uredniške hie-rarhije na TV Slovenija, potrditev Romana Kon-čarja (s komercialnega »	stališča skorajda najslab-
šega filmskega poslov-neža v novejši slovenski filmski zgodovini) za realizacijo najdražjih televizijskih projektov zadnjih let - po dolgi tekmi je po podaljšku izgubil vsaj enega od njih - in odsotnost korenitih sprememb ali vsaj njihovih napovedi v delovanju slovenskega Filmskega sklada v zadnjih dveh letih, ko je tu novo vodstvo, kaže na to, da se pri od države subvencioniranem slovenskem filmu najbrž ne bo spremenilo nič bistvenega, dokler ne bo prišlo vsaj do popolne zamenjave generacij. Ozrimo se nazaj in analizirajmo zadnje desetletje in potem poglejmo še naprej, katere spremembe bi bile potrebne, da bi se lahko kaj vsaj srednjeročno spremenilo.
Stanje slovenske filmske produkcije
Po osamosvojitvi Slovenije je bil domači film deležen podobne usode kot v drugih vzhodnoevropskih državah, saj so v Sloveniji v letih 1991 do 1996 na leto posneli manj kot dva filma, ki pa razen Babice gre na jug tako pri gledalcih kot pri kritikih niso imeli nobenega uspeha. Sele Outsider (1997), ki si ga je v Sloveniji ogledalo skoraj devetdeset tisoč gledalcev, je spet vrnil nekaj zaupanja v slovenski film. Tako se je število slovenskih filmov v zadnjih letih sicer povečalo (dvanajst v zadnjih dveh letih), vendar ni nobeden ponovil uspeha Ousiderja. Daje možno tudi v Sloveniji o filmu razmišljati s povsem ekonomskimi parametri, pa je dokazal prav zadnji film V leru (1999), ki si ga je ogledalo več kot petdeset tisoč gledalcev, s te, da je bil to najcenejši celovečerec zadnjega desetletja.
*
Dostop do kapitala
Čeprav se med producenti slovenskih filmov v zadnjih letih pojavljajo nova podjetja (npr. A.A.C. production, Arka-dena. Arsmedia. Bindweed Soundvision, Casablanca, E-motion film. Infomedia 3 Filming, Nora Productions. Pegaz Film, Timaro, Triada itn.), pa ostaja dejstvo, da v zadnjih desetih letih noben slovenski film. ki je prišel v kinodvorane, ni bil financiran iz povsem zasebnega žepa. Tako ti samozvani producenti v procesu produkcije filma praktično nastopajo v vlogi t. i. izvršnega producenta, ki z dodeljenimi finančnimi sredstvi potem samo posname film. Viri kapitala za produkcijo filma so v Sloveniji zelo omejeni, saj za dodeljevanje neposrednih finančnih sredstev obstaja le ena državna institucija. Filmski sklad Republike Slovenije, ki je bil ustanovljen leta 1994. Po tem letu brez sredstev Filmskega sklada v Sloveniji še ni bil posnet noben film. Drugi financer slovenskih filmov je Televizija Slovenija, ki pa svoj delež k produkciji največkrat prispeva v opremi in storitvah, producent pa njen delež ponavadi navaja kot svoj delež, pridobljen v obliki sponzorstva, s čimer zadosti pogoju, po katerem mora k proračunu filma prispevati vsaj 20 odstotkov sredstev. Produkcija filma v Sloveniji je tako v sedanjem trenutku omejena na usklajevanje med tema dvema financerjema, kar zmanjšuje izbiro, njima pa daje izredno močno oziroma usodno vlogo glede izbire filmskih projektov.
Ker so slovenski filmski producenti prepričani. da se zaradi majhnosti slovenskega trga v filme ne splača vlagati, je tudi večina njihovih strokovnih prizadevanj usmerjena zgolj v to, da poskušajo pri ministrstvu za kulturo doseči povišanje sredstev, namenjenih filmu. Taka miselnost precej prispeva k temu, da se producenti tako v procesu produkcije kot tudi pozneje v procesu njegovega plasiranja na trg ne trudijo za optimalen rezultat, saj od njega niso finančno odvisni.
Kadri
Zaradi relativne majhnosti slovenskega filmskega trga so ljudje, ki se ukvarjajo s filmom, praktično primorani, da se zaposlujejo v drugih dejavnosti, od televizijskih do reklamnih, in se s filmom ukvarjajo le priložnostno. Če gremo po vrsti:
-	Scenaristi; čeprav gre za kader, ki poleg režiserja odločilno prispeva k osnovni podobi filma, so honorarji za filmske scenarije izredno nizki in se gibljejo v okviru nekaj sto tisoč tolarjev. Slovenija je pri financiranju razvoja filmskih projektov še zmeraj daleč za Evropo, saj ta sredstva praktično ne obstajajo, in tako se scenaristi financirajo sami, brez velikih možnosti, da bo njihov scenarij v končni fazi honoriran, če pa že bo, bo honorar tako nizek, da z njim ne bodo mogli preživeti. Zato so se mnogi obetavni scenaristi že umaknili.
-	Režiserji: ti večinoma delajo kot režiserji reklam v reklamnih agencijah ali pa sodelujejo pri različnih televizijskih oddajah. V Sloveniji imamo trenutno tri mlade režiserje (Andrej Košak, Igor Šterk, Janez Burger), ki so presenetili s svojim prvim filmom in so zanimivi že zaradi tega.
Prizor iz filma V leru - Tudi v Sloveniji je vendarle mogoče o filmu razmišljati s povsem ekonomskimi parametri.
Analiza stanja in perspektiv slovenske filmske produkcije tik pred letom 2000
Brez radikalnih sprememb — brezupno
-	Producent-, ta poklic v Sloveniji uradno ne obstaja, saj ni institucije, ki bi izobraževala zanj. Producent filma je zato v primeru slovenskih filmov v zadnjih letih velikokrat kar sam režiser ali pa lastnik oziroma direktor katerega od zgoraj navedenih t. i. producentskih podjetij.
-	Igralci-, ti so ponavadi zaposleni v gledališčih in v filmu nastopajo zgolj honorarno. Renomirani igralci so slovenskemu filmu v zadnjem času celo bolj ovira kot korist - to sta recimo dokazala Herzog in Patriot. Sveže, neznane ekipe igralcev v domačih filmih imajo prednost, ker napovedujejo novosti in spremembe, ki si jih gledalci pri slovenskih filmih zelo želijo.
-	Tehnično osebje-, v času upadanja slovenske filmske proizvodnje v začetku devetdesetih let se je postopoma zmanjšalo tudi število ustreznih tehničnih kadrov, saj ni bilo potrebe po njihovem naravnem obnavljanju. Tako sedaj v Sloveniji le s težavo hkrati zberejo dve ekipi za snemanje celovečernih filmov, posebej še ker so vsi kadri, še posebej pa tehnični, ponavadi redno zaposleni na drugih delovnih mestih in jim je sodelovanje pri filmskih produkcijah le honorarna dejavnost. Kot pri igralcih vse to povzroča resne probleme pri organizaciji produkcije, ki se mora prilagajati ključnemu igralskemu in tehničnemu kadru.
-	Kot lahko vidimo, je večina ključnih filmskih kadrov v Sloveniji redno zaposlena na drugih delovnih mestih in filmsko dejavnost opravljajo le honorarno. Negativna posledica tega stanja je, da je film zanje delovni presežek, honorarji, ki jih za to terjajo, pa so glede na opravljeno delo veliko previsoki. Tako ni redko, da dobi glavni igralec v slovenskem filmu, »renomiran« zaradi nastopanja v gledališču, kar letno plačo za nekajmesečno delo, pri tem pa njegova pojava v filmu ni niti najmanjša garancija za njegov uspeh. Še slabše je pri nekaterih tehničnih kadrih, npr. direktorjih fotografije ali montažerjih, ki jih je na slovenskem trgu zelo malo in zato lahko postavijo visoko ceno za svoje delo. To seveda precej povišuje tudi proračune za posamezne filmske projekte. Nekateri producenti poskušajo te težave v zadnjem času reševati z novačenjem tujih tehničnih kadrov in z izbiro perspektivnih naturščikov.
Produkcija
Slovensko filmsko produkcijo poleg težav, značilnih za majhno filmsko produkcijo in majhen filmski trg, pestijo tudi težave, ki so značilne za evropsko, birokratsko in s subvencijami podprto filmsko produkcijo. Zato slovenski filmi redko uspejo celo na domačem trgu, medtem ko drugod ne dosegajo sploh nikakršnih komercialnih rezultatov. Producenti slovenskih filmov se le redkokdaj spoprimejo z vprašanji o temeljnih elementih filma, kot so:
-	Primarna ciljna publika-, pri slovenskih filmih je le redkokdaj jasno, komu so namenjeni, zaradi česar so seveda pteženi tudi njihova promocija, distribucija in prikazovanje. Edini uspešni slovenski filmi zadnjega desetletja Babica gre na jug, Outsider in V leru so se svoje primarne ciljne publike še kako zavedali in to je bil eden od pomembnih faktorjev njihovega uspeha.
-	Osnovna premisa filma-, Pri večini slovenskih filmov je osnovna premisa nejasna oziroma neprepoznavna. Le pri posameznih slovenskih filmih je njihovo vsebino mogoče učinkovito in realno opisati v nekaj stavkih - brez tega pa se ljudski glas težko širi. Brez trdne vsebinske strukture, ki nima jasnih in prepričljivih glavnih karakterjev, je seveda nemogoče narediti filmski izdelek, ki bi v kinodvorane zvabil večje število gledalcev. Zadnji uspeh filma V Leru je temeljil predvsem na jasni, realni in prepričljivi osnovni premisi.
-	Žanr, v slovenskih kinodvoranah najbolje uspevajo komedije, saj je med desetimi najbolj gledanimi filmi zadnjega desetletja v Sloveniji kar pet filmov z močno komično komponento: Kremenčkovi na tretjem, Bean na četrtem, Forrest Gump na šestem, Očka v krilu na osmem in Maska na desetem mestu. Tudi večina uspešnih slovenskih filmov (vse od prvega Kekca pred skoraj petdesetimi leti) se je odkrito spogledovala s humorjem. Ognile se mu niso niti slovenske filmske uspešnice zadnjega desetletja Babica gre na jug, Outsider in V leru. Kljub temu se slovenski filmi tega žanra večinoma »otepajo«.
-	Igralci-, slovenski film na filmske zvezde ni pretirano občutljiv, ker zvezdnikov pač ne premore. Gledalci v slovenskih filmih
Samo Rugelj
z veseljem pozdravijo nove obraze, kar so v zadnjih letih nekajkrat že dokazali.
V	Babici gre na jug je imel Bojan Emeršič svojo prvo vidnejšo vlogo, prav tako Nataša Matjašec, kredibilnost je filmski ekipi dajala le častitljiva Majolka Šuklje.
V	Outsiderju nas je prepričal drugače povsem neznani Davor Janjič, ki mu je ob strani stala tudi filmsko precej sveža Nina Ivanič. V Stereotipu je pozitivno presenetil Magnifico, sicer znan z glasbene scene. Podobno je bilo tudi pri filmu V leru, kjer so skorajda vse glavne vloge zasedli naturščiki, na čelu z Janom Cvitkovičem. Kljub temu pa precej slovenskih filmskih produkcij iz neznanega razloga še zmeraj raje stavi na preizkušene gledališke igralce, čeprav ti v kino ne pritegnejo gledalcev, vendar z zasedbo delajo vtis pri Filmskem skladu.
-	Produkcija in proračun-, dejstvo je, da je pri slovenskih filmih produkcija le redkokdaj optimalna izvedena. Mogoče pravi model za učinkovito in cenovno ugodno produkcijo nakazujejo domače igrano dokumentarne televizijske oddaje na komercialnih televizijah, kot so Odklop, Adrenalina in TV Dober dan, kjer že njihov osnovni koncept natančno upošteva nizek proračun, s katerim je oddaja omejena na majhnem trgu. Scenarij je tako pisan na podlagi proračuna in ne obratno. Scenaristi po poprejšnjem natančnem ogledu snemalnih lokacij in v pogovorih z nastopajočimi vseskozi iščejo možnosti, da ekonomizirajo vsa pomagala pri posamezni temi oddaje, tako da se oddaje posnamejo hitro, v dveh do treh dneh, njena celotna produkcija in postprodukcija pa se konča v dobrem tednu. Če je le mogoče, posnamejo tudi po več oddaj naenkrat, s čimer še dodatno znižajo stroške tehničnih in podpornih služb. Dobro načrtovanje, usklajenost celotne produkcijske in postprodukcijske ekipe ter sposobnost improvizacije na kraju samem so že v osnovi nujne kvalitete, ki bi jih morali upoštevati tudi pri celovečernih produkcijah, tako pa se tu še zmeraj pogosto dogaja, da se snemanja prekinjajo, postprodukcija traja tudi po več let (!) in film se postara, še preden pride v kinodvorane.
—	Slovenska filmska produkcija ima še en velik problem, ki se ga v zadnjih desetih letih ni niti lotila reševati. V nobenem segmentu svojega nastajanja ni povezana s končnim plasmajem filma na trg, torej
z njegovo distribucijo in prikazovanjem v kinodvoranah, ki si ju oglejmo v nadaljevanju.
Distribucija in prikazovanje
Promocija in distribucija filma sta dejavnosti, ki se ju slovenski filmski producenti lotevajo večinoma zelo neorganizirano in neprofesionalno. Glavni razlog je najbrž to, da niso skoraj v ničemer odvisni od finančnega uspeha filma pri gledalcih v kinodvoranah in da si dovolj visoke prihodke najbrž zagotovijo že v procesu produkcije filma. Zanimivo je, da so imeli najuspešnejši slovenski filmi zadnjega desetletja pravzaprav skorajda najmanjše proračune in so bili hkrati narejeni v najbolj entuziastičnih razmerah, medtem ko so imele največje katastrofe (Rabljeva freska, Felix, Herzog, Brezno, Patriot) praktično največje proračune, saj so za njimi stala renomirana, vendar v konkretnih primerih povsem neučinkovita imena. Tako so pri slovenskih filmih pogosti naslednji pojavi:
-	Nefunkcionalna promocija-, do nje pride, če osnovna promocijska sredstva, kakršni sta filmski plakat in filmski napovednik, ne ustrezajo promocijskim zahtevam filma, torej ne nakažejo osnovnih odnosov med glavnimi junaki, zapleta in dela razpleta in zato včasih zaradi nedodelanosti pomenijo celo negativno reklamo. V zadnjem času so bile take promocijske kampanje za filme Herzog, Brezno in Patriot.
-	Neusklajenost promocije in distribucije-, do nje pride, če je film ustrezno promoviran, potem pa se prikazuje v premajhnem številu dvoran ali pa v premajhnih dvoranah (kar se je recimo zgodilo ravno pri zadnjem slovenskem filmu V leru, kjer je pričakovanje v začetnih tednih predvajanja vsaj v Ljubljani močno preseglo pričakovanja), tako da ostane promocijski potencial filma neizkoriščen,
-	Igralci ne prispevajo k promociji filma-, to se dogaja predvsem pri filmih, v katerih nastopajo renomirani gledališki igralci, ki s producenti nimajo sklenjenih ustreznih.pogodb, ki bi jih zavezovale h konstruktivni promociji. Od dvajsetih let tega stoletja, ko so spoznali moč filmske zvezde, je namreč jasno, da je promocija filma s prisotnostjo glavnih igralcev najučinkovitejša. V večino velikih evropskih
držav pridejo ameriški filmski zvezdniki promovirat svoje nove filme, saj ima to za posledico veliko t. i. zastonj promocije v obliki medijskega pokrivanja njihovega obiska. V Sloveniji imamo zaradi majhnosti trga promocijo filmov z igralci možnost izvajati samo pri slovenskih filmih in pri filmih iz območja bivše Jugoslavije, vendar se tudi te ponavadi ne izkoristi.
—	Neustrezen in neusklajen termin predvajanja-, pri distribuciji filma in njegovem prikazovanju v kinodvoranah je izjemno pomembno, vštric s kakšno konkurenco se film pojavi. Slovenski filmi se v dvoranah pogosto pojavljajo jeseni in pozimi, ko je konkurenca velikih ameriških filmov največja, kar še zmanjšuje možnost njihovega uspeha. Medtem ko želijo slovenski distributerji ameriških filmov datume nekaterih premier svojih večjih filmov rezervirati tudi za pol leta naprej, da bodo v prvih tednih predvajanja dosegli maksimalen prihodek, se pri slovenskih filmih pogosto dogaja, da bi jih producenti v dvorane radi spravili v nekaj tednih.
Kakšne so torej perspektive?
V tem trenutku ima slovenska kinema-' tografija birokratsko organiziran sistem, ki se tako kot sorodni v Evropi že desetletja ne obnese. Glede na to, da se v Sloveniji v primerjavi z Zahodno Evropo za film namenja precej manj denarja, kakšnih bistvenih sprememb ob sedanji organiziranosti kratkoročno ni pričakovati. Za dolgoročno boljše rezultate filmov v kinodvoranah bi moralo poleg zamenjave generacije in strukturnih sprememb, ki bi omogočile prilagoditev obstoječih, že precej zastarelih statutov Filmskega sklada razmeram na trgu, priti še vsaj do sprememb na naslednjih treh ravneh:
-	Razvoj filmskih projektov, sem sodijo literatura s področja scenaristike, produkcije, distribucije in promocije filma (Kljub poplavi raznovrstnih, večinoma angleško pisanih priročnikov, ki tržno obravnavajo predvsem pisanje za film ter njihovo prodajanje, ni za zdaj še nobeden našel poti v slovenščino, če odštejemo Napisati scenarij, francoski eksperimentalni in za študij scenaristike povsem neuporabni priročnik Michaela Chiona. Pred
letom dni je Miha Mazzini izdal knjigo Danes na sporedu: Dva priročnika in trije scenariji, kjer pouči tudi o osnovah scenaristike.); prostor, ta bi po vzoru Soroso-vega sklada zagotovil vzpostavitev filmskega laboratorija, ki bi bil opremljen z vso potrebno infrastrukturo (videoteka, računalniki, videokamere, televizorji, videorekorderji, montaža, filmska literatura) in v katerem bi lahko kontinuirano potekal razvoj raznovrstnih filmskih projektov; izobraževanje, ki bi prek stalnih scenarističnih in filmskih tečajev identificiralo in polovilo talente, česar formalni študij filma (AGRFT) zaradi premajhnih kapacitet (dva do štirje študentje filmske režije na leto) in usmerjene izbire ni zmožen narediti; izobraževanja v tujini za deficitarne kadre, kot so npr. scenarist, finančni producent in kreativni producent; subvencioniranje scenarističnega kandidiranja na tujih scenarističnih natečajih prek financiranja prevodov scenarijev; financiranje scenarija po fazah po zahodnoevropskem vzoru, ki bi uspešnim scenaristom zagotavljalo možnost preživetja; borza scenarijev, ki bi omogočala vzpostavitev transparentnosti scenarijev, ki so v igri za državna sredstva, in bi terjala jasno argumentacijo v prid odobrenih; vzpostavitev supervizorstva nad scenariji, ki bi omogočalo optimiranje in izboljšavo perspektivnih scenarijev ter vključitev večjega števila življenjskih izkušenj v scenarij. Ameriški studijski sistem se ravno s svojim nenehnim izboljševanjem scenarija in vključevanjem večjega števila piscev pri dodelavi posameznega scenarija izrazito razlikuje od evropskega avtorskega pristopa, saj filmska vsebina razen v izjemnih primerih presega življenjsko izkušnjo enega človeka.
-	Produkcija: Razvoj kratkega komercialnega filma v okviru sredstev Filmskega sklada, s katerim bi mladi režiserji pogosteje dobivali možnost za režijo narativne zgodbe, hkrati pa bi se filmi lahko prikazovali kot predfilmi v kinodvoranah; pritegnitev zasebnih usposobljenih produkcijskih enot, ki so se že dokazale na področju filmske, televizijske ali digitalne produkcije (npr. VPK, Arkadena, Arxel Tribe) in imajo interes investiranja v filmsko industrijo; vzpostavitev možnosti kandidiranja konzorcijev za sredstva Filmskega sklada po vzoru subvencioniranja iz sredstev Angleške loterije, kar je na primer povezava in skupno delovanje producenta, produkcijske enote, distributerja in prikazovalca; vzpostavitev stalnih produkcijskih enot, ki bodo omogočale kopičenje filmskega znanja. Kontinuirana produkcija je namenjena resni ekipi, ki bo tako sproducirala npr. tri filme v petih letih, za kar bo lahko tudi garantirala; potrebna je tudi optimizacija produkcije v smislu proračuna, časa in tehnike; ob centralizaciji produkcije je mogoče snemati več filmov hkrati ali zapored, z uporabo delno istih lokacij, iste scenografije in celo istih kadrov, hkrati pa je z uporabo digitalne tehnike možno močno pospešiti in poceniti produkcijo ter postprodukcijo; pritegnitev usposobljenih ekip, ki so se že izkazale na komercialnih televizijah, v celovečerno produkcijo (npr. Mangart); redefiniranje producentov - podjetja z minimalnim ali majhnim osnovnim kapitalom ne morajo upravljati z nepovratnimi državnimi sredstvi, ki za petdesetkrat in še večkrat presegajo njihovo sposobnost garancije; večja fleksibilnost do neodvisnih producentov, da potem ko projekt pripeljejo do ustrezne faze, nadaljnja sredstva dobijo avtomatično; stimuliranje koprodukcij s sosednjimi državami po vzoru Skandinavije; zaradi težav pri sestavljanju finančne konstrukcije filmov se je z globalnimi filmskimi temami treba pogosteje povezovati vsaj z državami bivše Jugoslavije (podobnost jezika in kulture) in s sosednjimi in bližnjimi državami, kakšne so Italija, Avstrija in Nemčija zaradi dobrih gospodarskih stikov na drugih področjih; uvoz tujih tehničnih ekip za realizacijo projektov bi poleg cenovne ugodnosti omogočal tudi nenehno oplajanje s tujim znanjem; dokončna izločitev slabilrpro-ducentov, ki imajo dokazane finančne polomije s svojimi realiziranimi projekti,
-	Distribucija, prikazovanje in promocija: odobritev določenih projektov tudi na podlagi pozitivnega mnenja distributerjev in prikazovalcev; smiselno je, da v izboru projektov sodeluje tudi distribucijski in predvajalski sektor, ki je zaradi stalnega spremljanja najbolj na tekočem s trendi v svetovni kinematografiji, hkrati pa neposredno sodeluje pri končni prodaji filma; definiranje distributerjev oziroma vzpostavitev jasnih meril, kdo sploh lahko distribuira domače filme; mednarodna promocija; vzpostavitev službe oziroma honoriranje novinarjev, ki bi pogosteje pisali v tuje strokovne filmske revije, kot sta npr. Screen International in Variety, in tako vsaj v ključnih tiskanih medijih umestili Slovenijo na filmski zemljevid vsaj v teh časopisih.
-	Ob dosedanjih že tako majhnih sredstvih, ki so namenjena produkciji filma, ob razdrobljeni infrastrukturi, ki nima niti samostojnega filmskega studia, v sistemu, ki temelji na komisijskem izbiranju scenarijev s strani državnih uradnikov, bodo redki uspehi slovenskih filmov tudi po letu 2000 bolj posledica naključja in svetlega trenutka njihovih ustvarjalcev kot pa načrtne strategije filmske politike.
4 .*
k
Jure Apih
Ples
v maskah
e je res, da oglaševalski trg kot lakmusov pa-pir kaže potenco naci-M	onalne ekonomije, po-
tem smo Slovenci že davno na konju. Sto-p n ja rasti oglaševalskih prihodkov slovenskih medijev, kot jo vsako leto znova ugotavlja in promovira Institut za raziskave medijev Janje Božič (IRM)), je tudi v primerjavi z zahodnega kapitala prepolnih Poljsko, Češko in Madžarsko fenomenalna. Ekonomija, ki s tolikšno dinamiko povečuje vlaganje v. komuniciranje s svojimi potrošniki, je lahko le hitro rastoča, zdrava in bogata. Pravi podalpski novoevropski tiger! Ali res? Daleč največji delež rasti slovenskega oglaševalskega kolača pripada vsem trem televizijskim hišam: Nacionalni RTVS, POP TV in Kanalu A. Skoraj petdesetodstotna letna rast skupne televizijske oglasne realizacije pokrije večino nacionalnega vsakoletnega prirastka. Ugotovitev je nesporna: marke-tingaši slovenskega trga so se odločili, da je televizijski medij za snubljenje slovenskega potrošnika in še posebej potrošnic najpomembnejši in najbolj zanimiv. Praksa jih v tem iz dneva v dan potrjuje. Ali res?
Janez Damjan, ki na ekonomski fakulteti uči trženje, se je poglobil v številke in ugotovil, da devetdeset odstotkov rasti televizijskega oglaševanja odpade na velike mednarodne oglaševalce, kot so Procter and Gamble, Henkel, Coca Cola, Wrigley.... itd., ki jim očitno ni žal denarja za, kot se Slovencem zdi, drage televizijske oglasne sekunde. Ali res?
Ugledni ameriški oglaševalski časopis Advertising Age piše, da je največji svetovni oglaševalec Procter & Gamble v preteklem letu investiral v slovenske medije za 12,347.000 $ oglasov. To je skoraj polovica vseh oglaševalskih prihodkov, ki sta jih po finančno računovodskih podatkih v istem letu realizirala POP TV in Kanal A skupaj. Nacionalna televizija se je sicer sladkim denarcem prvega svetovnega proizvajalca in prodajalca čistil odpovedala, ker na njegove zahtevane izjemne prodajne oziroma nakupne pogoje ni bila pripravljena pristati. Je že res, da imamo sladkobnih (čeških!) gospodinj, ki nam prodajajo pralne praške, da bi bili njihovi uspešni možje in razigrani otročiči zadovoljni, prek glave, polovico vseh oglasnih minut na obeh komercialkah pa vendarle ne plačajo. Kaj je res?
IRM ugotavlja obseg slovenskega oglaševalskega trga tako, da registrira vse objavljene oglase v opazovanih medijih in sešteje njihovo po uradnih cenikih veljavno vrednost. Podatek je v resnici natančen, saj ugotavlja vrednost (po ceniku!) dejansko objavljenih oglasov. Problem je le v tem, da je po prihodu ameriških televizijskih trgovcev trg bistveno manj transparenten kot kdajkoli prej. Koliko v resnici kdo plača za televizijski termin, je vsem deklarativnim izjavam navkljub skorajda vojna tajna. Manevrski prostor, ki si ga s tem jemljejo televizijski prodajalci, pa je komaj dojemljiv. Če je vsaj približno res, kar čivkajo vrabci za Bežigradom, plača prvi svetovni oglaševalec komaj kaj več od dvajsetih odstotkov cene po ceniku. Gesto nacionalne televizije, ki na tako diskvalificirano ceno, in še to pogojeno s preverjeno realiziranim dosegom - ratingom, ni pristala in se tako odpovedala vendarle velikega denarja, velja pravzaprav pozdraviti. Če tuja družba plačuje oglase nekajkrat ceneje od domačih tekmecev, ji ti viafacti sofinancirajo njen konkurenčni napad.
Slovenske vodilne televizijske hiše so javne ustanove, POP TV in Kanal A sta delniški družbi, RTVS pa javni zavod, zato so tudi podatki o njihovem poslovanju načeloma javni. Damjan se je potrudil in zbral finančno računovodske podatke iz poslovnih poročil za leto 1998 ter jih primerjal z IRM-je-vimi, ki so bili tudi vir omenjenega ameriškega poročila. Ugotovitev je več kot presenetljiva. Vse tri televizije, razlik med njimi skorajda ni, so dejansko iztržile največ 40 odstotkov po lastnih cenikih deklarirane vrednosti objavljenih oglasov. Toliko vsaj imajo v svojih knjigah zapisanih prihodkov iz tega naslova. Kje je ostalih 60 odstotkov?
Ni namen tega zapisa, da se spušča v špekulacije, kdo preplačuje in kdo podplačuje, komu to koristi in zakaj takšna televizijska ihta proti prizadevanjem, da bi se vendarle dosegla večja transparentnost slovenskega oglasnega trga. Domišljija je preveč vrtoglava in jo je bolje ustaviti. Naj bo dovolj ugotovitev, da je podoba slovenskega oglaševalskega trga in dogajanja na njem, kot se predstavlja javnosti, že vsaj četrto leto zapored popolnoma napačna, da ne rečem zlagana, kakor tudi vse konsekventne ugotovitve in sklepanja o vrednosti, učinkovitosti in preferencah medijev, ki temelje na njej.
Pa tudi slovenski gospodarski tiger ima še bolj mlečne zobe.
Reinhold Messner, himalajski papež
Nimam občutka, da sem se postaral,
le gore
so začele rasti
užnotirolski alpinist Rein-H hold Messner je človek, ki je najbolj zaznamoval alpinizem in še posebej himalaji-zem tega stoletja. Poleg Ed-■ munda Hillaryja, človeka, ki je skupaj s šerpo Tensingom prvi stopil na vrh Everesta, je tudi najbolj znani plezalec na zemeljski obli. Najbolj je zaslovel, ko je kot prvi na svetu preplezal vseh 14 vrhov, ki na Zemlji segajo več kot 8000 metrov visoko. Ideja preplezati vse osemtisočake in njena uresničitev pa je le ena od revolucionarnih zamisli, ki so tega izjemnega plezalca, vizionarja, lucidnega misleca in svetovljana ustoličile na himalajski papeški prestol. Messner je na področju alpinizma in predvsem plezanja v Himalaji nesporno prva avtoriteta. V svoji dolgi in bogati karieri je osupljal svet z izjemnimi vzponi, še bolj pa z novimi, na videz nemogočimi zamislimi, ki pa mu jih je praktično skoraj vse uspelo tudi uresničiti. Prav njegove zamisli in predvsem dejanja so bistveno pripomogli, da se je alpinizem obrnil v pravo smer. To pa so majhne odprave v visoke gore, nove smeri v težkih, še ne preplezanih stenah, plezanje brez dodatnega kisika. Vrhunec, tako rekoč ideal vrhunskega alpinizma danes in v prihodnosti pa bodo seveda solovzponi v alpskem slogu na najvišje gore sveta po prvenstvenih smereh.
Tomažu Humarju je letos oktobra in novembra s fantastičnim solovzponom po novi smeri v južni steni himalajskega orjaka Dhaulagirija uspelo stopiti na prvo mesto med vrhunskimi plezalci vsega sveta. To mu je navdušeno in z odkritim občudovanjem dal vedeti tudi veliki Messner. Z veseljem se je odzval našemu vabilu in 11. novembra prišel Tomaža pričakat na Brnik, ko se je po uspešnem vzponu vrnil v domovino.
Hvala, ker ste se klub veliki zasedenosti in nenehnim obveznostim odzvali našemu vabilu.
Moram reči, da sem res zelo zaseden, a potem ko sem pregledal vse informacije o Tomaževem izjemnem vzponu in po telefonskem pogovoru z vami odločitev, da ga pridem počakat, ni bila več vprašljiva. Naj kar takoj povem, da se nisem prišel poklonit samo Tomažu, ampak slovenskemu alpinizmu nasploh. Po Angležih v 70. letih in Poljakih v 80. ste prav Slovenci v 90. prevzeli mesto vodilne himalajske velesile. Že ves čas kar se ukvarjam z alpinizmom, poskušam biti tudi njegov kar najbolj objektivni kronist. Vas Slovence spremljam že od prvih začetkov v Himalaji. Poznam tudi in zelo cenim dejanja žal že pokojnih Aleša Kunaverja, Staneta Belaka in Nejca Zaplotnika. Poznam Toneta Škarjo, ki je vodil vašo odpravo po zahodnem grebenu na Everest. Še danes trdim, da je vaša smer iz leta 1979 najtežja, kar jih vodi na najvišji vrh sveta. Pa seveda vaju s Stipetom. Od našega prvega srečanja v Katmanduju leta 1983, ko se je ponesrečil Zaplotnik, je minilo že šestnajst let. Vem, da vama je od takrat v Himalaji uspelo nekaj imenitnih vzponov.
Danes ste slavni in finančno uspešni. To gre vašim kritikom še bolj v nos kot pa dejstvo, da ste bil najboljši plezalec svojega času
(Smeh) Da, najbrž res. Začelo pa se je čisto drugače. Rodil sem se v veliki družini kot drugi od devetih otrok. Na kmetiji v
Viki Grošelj
dolini Villnoss je bilo vedno veliko dela. Že zelo zgodaj pa sem vseeno začel hoditi v gore. Med študijem gradbeništva v Padovi pa se mi je strast do plezanja le še stopnjevala. Po prvi odpravi na Nanga Parbat, ki se je zame končala zelo uspešno in zelo tragično obenem, pa sem se začel preživljati kot alpinist in pisatelj. Veliko sem predaval, snemal filme itd.
Nanga Parbat se je končal zelo uspešno in zelo tragično?
Z bratom Gunterjem nama je uspelo priti na vrh tega nevarnega osemtisočaka po novi smeri preko južne stene. Zaradi velikih težav v zgornjem delu stene sva se odločila sestopiti na drugo stran gore. Sestopala sva v neznano in po čudežu nama je v dveh dneh uspelo priti do vznožja. Sam sem šel iskat pot naprej skozi razbit ledenik. Brata dolgo ni bilo za mano. Šel sem nazaj pogledat, kaj se je zgodilo. Opazil sem velik plaz, ki je padel čez moje sledi in pod seboj pokopal Gtin-terja. Bledlo se mi je od hudega, bil sem brez hrane in še dva dni sem taval proti dolini, dokler me ni po naključju našel domačin in mi pomagal nazaj v življenje. Jeseni istega leta so mi na kliniki v Innsbrucku delno amputirali šest prstov na nogah in blazinice na prstih rok. Vsa družina je bila zaradi bratove smrti hudo pretresena ih mislil sem, da niti plezal ne bom več, kaj šele, da bi šel še kdaj v Himalajo. Vendar klica v sebi, tiste notranje nuje po visokih gorah, niti to ni moglo zaustaviti. Dve leti kasneje sem bil po novi smeri na vrhu 8153 m. visokega Manasluja. V drami med sestopom z vrha sta mi umrla soplezalca Schlick in Jager. Takrat sem sklenil, da bom, če se bo le dalo, plezal na osemtisočake sam, tudi zato, da ne bi imel občutka, da posredno spravljam soplezalce v nevarnost. V naslednjih letih sem kar dvakrat poskušal sam'ponovno na Nanga Parbat, a mi ni uspelo. Imel sem še premalo izkušenj in psihične trdnosti.
Z več in več odpravami so se nabirale izkušnje, pa tudi uspehi.
V obdobju optimalne zrelosti za plezanje v Himalaji, to je med 30. in 40. letom, sem imel poleg znanja in izkušenj tudi veliko sreče, brez katere preprosto ne gre. Tudi potem ko sem preplezal vse osemtisočake, sem spoznal, da se najbolj veselim. tega, da sem vse skupaj preživel. Zato imam na naslovnici svoje knjige o osemti-sočakih odtisnjen žig UBERLEBT (preživel).
Veličino vašim vzponom daje način, kako ste se jih lotevali. Vem, da ste novim trendom dajali večjo prednost kot pa sami osvojitvi vseh 14 osemtisoča-kov. Preden ste splezali na zadnjega, ste bili na štirih kar po dvakrat.
Vedno me je zanimalo kaj novega. Predvsem kje so človekove meje. Na vse osemtisočake sem se povzpel brez dodatnega kisika. Nekateri vzponi pa so bili pravi mejniki v načinu plezanja na visoke gore. S Habelerjem sva leta 1978 kot prva na svetu splezala na Everest brez dodatnega kisika. Isto leto poleti mi je, spet prvemu na svetu, uspelo samemu splezati na Nanga Parbat po novi smeri in sestopiti po drugi, prav tako prvenstveni. Povsem sam sem bil na Everestu letal980, in to po prvenstveni varianti s severne strani. Leta 1984 sva s Kammer-landerjem, spet prva v zgodovini, opravila prečenje z enega osemtisočaka na drugega, ne da bi sestopila v bazo. To
sta bila Gašerbrum 1 in Gašerbrum 2 v Pakistanu.
—Kateri je po vašem mnenju vaš najboljši vzpon?
Najviše bi postavil moj drugi vzpon na Nanga Parbat leta 1978. Šlo je za res čisti alpski vzpon čez 4000 metrov visoko Diamirsko steno. Preplezal sem jo v štirih dneh in dva porabil za sestop. Na drugem bivaku sem doživel potres, ki je zajel ta del Pakistana in zaradi orjaških podorov ledu povsem spremenil podobo stene pod mano. Tudi zato sem moral sestopati drugje. Do danes te. moje smeri ni ponovil še nihče.
Že pred 21 leti vam je uspelo nekaj podobnega kot letos Tomažu Humarju?
Način, kako sva se lotila stene, je bil res enak. Povedati pa moram, daje Tomažev letošnji vzpon tehnično bistveno zahtevnejši in še bolj nevaren kot moj Nanga Parbat.
Preden ste se posvetili Himalaji, ste bili tudi izjemen plezalec v skali. V Dolomitih ste solirali za tiste čase nekaj izjemnih smeri, kot recimo Philip Flamm v Civetti?
Če hočeš biti dober plezalec v Himalaji, soloplezanje kar nekako spada zraven. Preden so me prevzeli osemtisočaki, sem imel idejo solo preplezati vse najtežje smeri v Dolomitih, vendar so me kmalu začeli zanimati drugi izzivi.
Prav vi ste dosegli, da se je lestvica ocenjevanja težavnosti v alpinizmu odprla navzgor. Do vašega prvenstvenega vzpona v Marmoladi je bila lestvica zaključena s številko 6, kar je pomenilo skrajno težavnost. Vi ste svojo novo smer ocenili s 7.
In povzročil strašne polemike. Ocenjevanje težavnosti se je dolga leta oklepalo rigidnih meril. Izkazalo se je, da sem imel prav, in danes je lestvica težavnosti odprta navzgor , kar je veliko bolj logično.
Ob vsem kar ste splezali in doživeli, ni čudno, da je vaš knjižni opus tako obsežen. Nekje sem prebral, da ste doslej napisali 35 knjig, ki so prevedene v številne jezike. Nekaj jih imamo tudi v slovenščini.
Mislim, da jih ni toliko. Sam sem pri številki 30. Res pa je, da številne ponatise poskušam dopolniti z najnovejšimi podatki, tako da je ponatis včasih videti kot nova knjiga.
Kakšne naklade dosegajo?
Različne. Odvisno, v katerem jeziku so tiskane. Za nemško govorno področje gre ponavadi za 30. do 70.000 izvodov. Imel pa sem že knjige, ki so bile tiskane v več kot 100.000 izvodih.
Na Južnem Tirolskem ste najbrž zelo popularni, saj ste bili na listi zelenih izvoljeni v evropski parlament?
Ne. Vse je precej drugače. Doma me ne marajo preveč, ker so moji nazori in stališča precej drugačni od večine. Žal moram reči, da se večina politikov na Južnem Tirolskem nagiba na desno in se zavzema za desno opcijo, kar mi ni prav nič všeč. Na listi zelenih sem kandidiral za evropski parlament kot nestrankarski kandidat. V njem poskušam narediti kar največ za regije, ki so po mojem mnenju prava perspektiva za prihodnost. Združene regije Evrope. Mimogrede naj povem, da se zelo zavzemam za Slovenijo in jo podpiram pri prizadevanjih za vstop
Reinhold Messner - Slovenci ste prevzeli vlogo vodilne himalajske velesile.
v Evropo. Ljudje s takimi dosežki v alpinizmu so združeni Evropi lahko le v ponos.
Živite v Italiji, ste Južni Tirolec, blizu vam je budizem, ukvarjate se s politiko, varstvom narave, kvalitetnim turizmom, biokmetovanjem, vinogradništvom, zanima vas zgodovinu.. Kam bi umestili sami sebe?
Sem Južni Tirolec in Evropejec z željo narediti kaj dobrega in koristnega za soljudi.
Bili ste eden redkih alpinistov, ki so mu hoteli podeliti olimpijsko medaljo za dosežke v alpinizmu, pa ste jo odklonili. Zakaj?
Pobuda je prišla od Poljakov. Takrat sva z Jerzyjem Kukuczko že oba preplezala vse osemtisočake. Meni ideja ni bila všeč iz dveh razlogov. Menim, da v alpinizmu ni tekmovanja med ljudmi. »Tekmuješ« z goro. Drugo pa, olimpijske medalje za alpinizem imajo vse vonj po nacizmu. Prva sta jo dobila brata Schmidt za severno steno Matterhorna. Nacistični veljaki so ju predlagali za to odlikovanje. Podobno je bilo tudi z Dyrenfurthom leta 1938. Vsi trije so mi čisto simpatični in spoštujem njihova gorniška dejanja, vendar mi ta senca nacizma, ki je na žalost povezana z do sedaj podeljenimi olimpijskimi odličji za alpinizem, ni prav nič všeč.
Iskali ste Jetija, to bajeslovno himalajsko bitje in ga tudi našli.
Ha, ha. To je res zabavna štorija. Prav zanimivo je, kako so bili nad mojimi trditvami najbolj ogorčeni tisti, ki moje knjige o Jetiju sploh niso prebrali. Uspelo mi je najti povezavo med bajeslovjem in znanstvenimi dognanji. Ze Hillary je med svojimi iskanji v 60. letih nakazoval to možnost, a je ni do konca raziskal. Pri svojih raziskavah sem prišel do spoznanja, da je Jeti tibetanski rjavi medved, ki živi v neprehodnih pragozdovih v vznožju Himalaje. Večkrat se preko visokih sedel seli na južno stran gorske verige pa spet nazaj. Zelo spreten je pri iskanju hrane. Na visokogorskih pašnikih pobija jake tako, da se postavi na zadnji nogi in z zamahom dvignjenih šap podre žival. Napada in giblje se ponoči, podnevi pa skriva. Tisti domačini,
ki so ga videli ponoči, pravijo, da hodi po dveh nogah. V nejasni svetlobi ne veš, ali gre za človeka, žival ali bajeslovno bitje. No kakorkoli, v svoji knjigi podrobneje predstavljam svoja dognanja in povem naj, da se knjiga imenitno prodaja.
Stari ste 55 let, energije pa imate še toliko, da kar vre iz vas.
No, čisto tako ni, kot je bilo včasih. Nimam občutka, da sem se postaral, le gore so začele rasti. Za pot na vrh potrebujem precej več časa kot takrat, ko sem bil mlajši. Sedaj si pač izbiram letom primerne cilje. Zadnja leta prav rad hodim v naravo z ženo in obema otrokoma. Vse bolj me zanimajo tudi drugi predeli našega planeta, ne le gore. Vesel sem, da lahko sedaj potujem z družino. Čez nekaj dni gremo v Indijo, ne v njene gore, ampak v puščave.
Grad Juval, v katerem živite, in način življenja »kot graščak« gre vašim obrekljivcem najbolj na živce.
To je res. Vendar naj povem, da sem se za Juval odločil, ker sem ga hotel predvsem ohraniti. Restavriral sem ga do te mere, da v poletnih mesecih lahko živim v njem, pozimi pa sem z družino v hiši v Meranu. Moja zamisel je urediti pravi alpinistični muzej in nekakšen »meeting point« za plezalce z vseh koncev sveta. Zbirali bi se na tem prostoru, kjer bi lahko izmenjevali informacije, se družili, zabavali, pa tudi napravili kaj koristnega. Ne vem še, ali bo to v Juvalu. Morda se bom lahko za tak prostor dogovoril z mestnimi možmi v Meranu ali Bolzanu.
Vaših polarnih potovanj se še nisva uspela dotakniti.
Sam jih opredeljujem kot iskanje neskončnosti, miru in tišine, ki ti je celo Himalaja ne more povsem dati. Seveda pa je vsako polarno potovanje zelo zahteven projekt, čeprav težko primerljiv z vzponi v Himalaji. Večen dan, dejstvo, da ti nič ne more pasti na glavo, pa tudi plaz te ne more zasuti, ti vseeno olajša izvedbo načrta. Nisem izvedenec za polarne kraje, a so mi kljub temu uspele nekatere imenitne reči. Opravil sem prečenje Grenlanda in Antarktike preko Južnega tečaja. Težave pa sem imel pri potovanju na Se-
Foto Viki Grošelj
verni tečaj, ko bi z bratom kmalu utonila in so naju morali rešiti Rusi s helikopterjem.
Vaša poškodba pete je pred nekaj leti zbudila veliko medijsko pozornost. Najbrž zato, ker se ni zgodilo v hribih. Zvečer ko sem se vrnil domov, sem opazil, da sem pozabil ključ od vhodnih vrat. Da ne bi po nepotrebnem budil domačih, sem čez grajski zid poskušal splezati na dvorišče, pa mi je kake tri metre nad tlemi zdrsnilo. Omahnil sem v temo in s peto priletel na kamen. Zdrobil sem jo na trideset koščkov. Po prvih pregledih je že vse kazalo, da ne bom mogel več hoditi, potem pa se je vse uredilo. Kakšnih ekstremnih naporov pa noga najbrž ne bi več prenesla.
Vas zanima še kakšen drug šport? Sprašujem zato, ker naju je gospod Majzelj (generalni direktor Mobitela, podjetja, ki je bilo generalni pokrovitelj Humarjevega vzpona v Dhaulagiriju in Messnerjevega obiska v Sloveniji) povabil na večerno tekmo med Olimpijo in Albo.
Rad imam smučanje, čeprav nisem ne vem kako dober. Spoštujem vsak šport in seveda košarko tudi. Vendar bi se zvečer raje nekam usedel z vami in še nekaj plezalci, da malo izmenjamo mnenja, se spomnimo preteklega, proslavimo izjemni Tomažev dosežek in se ozremo v prihodnost. Vseeno pa hvala za povabilo na košarko.
Upam in verjamem, da se pri nas dobro počutite. Imate še kakšno posebno Željo?
Zelo me zanima vsa likovna umetno-st.posebej pa tista, povezana z gorami. Vidim, da imate nekaj imenitnih grafik s to tematiko. Kdo je avtor?
Moj prijatelj in nekdanji soplezalec, tudi himalajec Danilo Cedilnik-Den. Opazil sem, da vam je posebej všeč njegova upodobitev Everesta, zato vam jo z veseljem podarim.
Hvala, tega res nisem pričakoval. Povem naj, da se pri vas zelo dobro počutim in verjamem, da to ni moj zadnji obisk Slovenije.
rebivalci majhnega me-steca so potrpežljivo ■ prenašali neštete ne-všečnosti. Od leta 1948 so jih zdravniki vedno znova merili in tehtali, rentgenizirali, vtikali v računalniške tomografe ali jim odvzemali kri.
Nekateri od človeških testirancev so noči preživeli priključeni na elektrode. Druge spet so obdelovale roke urologov ali pa so morali premagovati ovire na malodane neskončnih slišnih, vidnih, spominskih, sposobnostnih in inteligenčnih testih. »Ni bilo zmeraj prijetno,« se spominja eden od udeležencev, »toda rekel sem si: za znanost boš pa to že storil. Karkoli so od nas zahtevali, vse smo naredili.«
50 let je kakih 10.000 prebivalcev Fra-minghama, neopaznega mesta s 65.000 prebivalci v bližini Bostona, kjer izdelujejo gumijaste nalepke in zvočnike za hi-fi naprave ter sestavljajo avtomobile za General Motors, sodelovalo v nekakšni medicinski iskalni akciji.
Spraševali so jih o njihovih prehrambenih navadah in bojaznih, o alkoholu in cigaretah, izobrazbi, glavobolih in spalnih navadah ter jih vsaki dve leti presvetlje-vali z rentgenskimi žarki po vseh pravilih medicinske diagnostike.
Testirancem, ki jih je bilo mogoče prepoznati po belih srcih na kopalnih plaščih, ni bila zdravniška inkvizicija nikoli odveč. Le pičlih pet odstotkov prve generacije testirancev iz leta 1948 je odstopilo od raziskav. Leta 1971 so strokovnjaki rekrutirali preko 5.000 potomcev prvotne legije. Sedaj na vključitev v raziskovalni
Srčni infarkt
Celo mesto kot poskusni kunec
Der Spiegel, Hamburg
Ameriško mestece Framingham živi za znanost: podatki, ki so jih v petih desetletjih zbrali ob sodelovanju 10.000prebivalcev, so razkrili mnoge doslej nevidne sovražnike človeškega srca.
program čakajo že otroci druge generacije.
Velikanski trud se je obrestoval. Po zaslugi »framinghamske kardiološke raziskave« infarkt v medicini ne velja več za nerazložljivo mehansko okvaro mišice črpalke.
Vpliv bakterij (Chlamyda pneumoniae) na nastanek okvar srca, trenutno najbolj vročo temo pri raziskovanju infarkta, so sicer najprej odkrili na Švedskem. Toda soodvisnost povišane vrednosti maščobe v krvi in srčnega infarkta so prvi prepoznali raziskovalci v Framinghamu.
V zanko ameriških zdravstvenih preiskovalcev pa so se v teku desetletij ujeli
tudi drugi škodljivi vplivi, denimo nikotin, zvišan krvni pritisk, prekomerna telesna teža, sladkorna bolezen in pomanjkanje gibanja. Zaradi framinghamskih raziskav je pojem »rizični dejavnik« postal del osnovnega besednjaka kardiologov.
Za svoje lovorike v dvoranah zgodovine medicine pa se zaradi tega prebivalcem mesta ni treba bati. Ob 50-letnem jubileju dolgoročne raziskave so lansko jesen vrhovne avtoritete s področja medicine udeležence kar zasule s komplimenti. Framingham, je pojasnjeval Daniel Levy, sedanji vodja raziskave, je »bolj kot katerokoli drugo mesto v ZDA prispevalo k boljšemu zdravju naše države«.
Celo po mnenju treznega New York Timesa so si »najslavnejši poskusni zajčki sveta«, kakor jih je imenoval avtor, zaslužili pohvalo. Če bi vsi ljudje, ki del svojega življenja dolgujejo tej kardiološki raziskavi, pripotovali na jubilejno svečanost, potem bi morali prireditelji priskrbeti »na milijone zložljivih stolov«. Velika čast za podvig, ki se je leta 1948, sredi »dobe meso-maslo-in-jajca« (New York Times), pričel bolj tiho in skromno. Vsak četrti ameriški moški, starejši od 55 let, je takrat zbolel na srcu. Bolezni srca in ožilja so bile - in so še danes -pri vrhu statistik vzrokov smrti. O ozadju pa zdravniki pred 50 leti niso vedeli tako rekoč ničesar.
Ko se je raziskava začela, je na veliko kadilo še 70 odstotkov ameriških moških. Po obdobju pomanjkanja zaradi gospodarske krize in svetovne vojne so gospodinje ameriškega srednjega sloja soprogom najraje postregle z mastnimi jedmi. Tistim, ki so bolehali na srcu, so zdravniki svetovali čim bolj previdno življenje s čim manj gibanja. Telesni napori, sploh pa redna vadba, so bili prepovedani.
Šele dolgoročna raziskava, ki jo je financiral Nacionalni inštitut za srčna, pljučna in krvna obolenja, je razkrila prepletenost vzrokov.
Pri tem pa so emisarji raziskave sprva le stežka pridobivali udeležence za izčrpavajoč maraton. »Ljudi je bilo treba dobesedno prosjačiti,« se danes spominja neka 83-letna ženska. »Nihče ni hotel, da bi vohljali po njegovem zasebnem življenju.« Časi so se spremenili: »Sedaj bi si dali zlomiti roko, samo da bi bili vključeni v raziskavo.«
Po letu 1948 so ameriški raziskovalci potrebovali več kot deset let, da so pregledali in uredili na milijone podatkov o zdravstvenem stanju in v strokovnih časopisih objavili prve delne izsledke. Odtlej je marsikatero odkritje o nevidnih sovražnikih iz raziskave v mestecu Framingham v temeljih spremenilo medicino:
- Povišan krvni pritisk tudi v starosti ni eden od odpustljivih grehov blaginje. Če se pri sistolično merjenem krvnem pritisku sprijaznimo z vrednostjo 100 plus starost, tvegamo okvare srca in ožilja. Pri 70-letniku s sistoličnim krvnim pritiskom 170 je tveganje za kap štirikrat večja.
Framinghamski raziskovalci, med njimi William Castelli, vodja raziskave v letih od 1979 do 1995, so korenito znižali idealno vrednost krvnega pritiska. Vrednosti, višje od 140/90, so se jim zdele previsoke. Po najnovejših priporočilih WHO naj ne bi bile višje od 130/85.
-	Nikotin škodi srcu, s tem spoznanjem se je za framinghamske raziskovalce pričel desetletja trajajoč boj s tobačno industrijo. Končal se je šele leta 1981, ko so framinghamski podatki postavili na laž tudi pragmatične trditve proizvajalcev cigaret, da naj bi filtri odpravili nevarnost za zdravje.
-	Ljudje z idealno telesno težo ne živijo dlje od debelušnih. Kdor se z vilicami in noži zmerno pregreši in mu tehtnica kaže nekaj kilogramov preveč, zato še ne bo umrl prej. Učinek bumeranga pri številnih dietah, pri katerih kilogrami najprej ha hitro izginjajo, nato pa se spet naberejo na bokih, mišico črpalko obremenjujejo bolj kot zmeren obroč maščevja. Prava debelost pa je še vedno rizični faktor, ki ga je treba obravnavati z vso resnostjo.
-	Telesna dejavnost mišico črpalko okrepi. Kdor se že ob prvih težavah s telesnim motorjem boječe odpove vsakršnemu športu, ima pri okrevanju in pri preprečevanju drugega infarkta slabše možnosti.
-	Ženske so varnejše pred boleznimi srca in ožilja, ker jim ženski spolni hormon estrogen nudi nevidni ščit. Ko pa po kii-makteriju vir hormonov usahne, se tudi pri njih poveča tveganje za tovrstna obolenja - hormonsko zdravljenje temelji
L
sobot napriloga
Dr. Matija Horvat, predstojnik kliničnega oddelka za interno intenzivno medicino KC Ljubljana
Intenziva: na tanki črti med življenjem in smrtjo
ra je 8.15. Jutra-V nji raport: Šesti-nosemdesetletna bolnica z urgence z znaki srč-m	nega infarkta,
f	prenehala je di-
hati, nastopil je zastoj srca... Zdaj je stanje razmeroma stabilno, ima tudi levkemijo... Pacient, star 44 let, na urgenci v kardiogenem šoku, po oživljanju znaki prednjesten-skega srčnega infarkta, v CIIM devetnajsti dan... Oseminpetdesetletni bolnik s hudo alkoholno okvaro srca, potreboval bo spodbujevalnik... Moški, 55 let, infarkt zadnje srčne stene... Bolnik, 57 let, z aortno črpalko in zamašenimi vsemi tremi žilami, ki prehranjujejo srce...
V	nenavadno enostavnem, debelem črtastem zvezku velikega formata se nizajo zdravniški zapisi. Ponoči sprejem... preiskava koronarnega ožilja, fibrinoli-tično zdravljenje, premestitev na pulmologijo... Najbrž se je kje na kakšni kotni polici nabralo že za celo skladovnico takih »raportnih knjig«.
Profesor Horvat, koliko zdravnikov in drugega osebja skrbi za bolnike na enoti Centralne intenzivne medicine, na kratko CIIM, kjer ste, »med rekorderji preživetja na intenzivni«, že domala tri desetletja njen predstojnik? Že najmanj desetletje tudi vztrajno opozarjate na neznosno prostorsko stisko in premalo osebja ter se sprašujete, kdaj bo oddelek namesto razumevajočega prikimavanja dobil dodatne postelje, dovolj ljudi. Vedno je prisoten izkušen specialist, ob njem pa sta še en ali dva mlajša zdravnika. Praktično vsak naš bolnik, priklenjen na številne aparate za podporo in nadzorovanje življenjskih funkcij, bi tudi potreboval le zase medicinsko sestro, pa tega seveda ne moremo zagotoviti. Najbrž si le redko kdo predstavlja, kako izčrpavajoče je delo na oddelku, kjer so potrebni urgentna organizacija diagnostike in zdravljenja ter mnogi posegi, intuba-cije, aspiracije, nadzorovanje aortnih črpalk, doziranje zdravil v mikrogramih na kilogram telesne teže na minut ves dan.
Ste profesor na medicinski fakulteti, sicer pa po ožji usmeritvi kardiolog internist...
Sem internist, ker pri nas pravzaprav ni prave kardiološke izobrazbe. V Sloveniji nihče nima uradnega naziva kardiolog.
Kar naj bi pomenilo, tako pomenljivo poudarjeno...?
To, da v Sloveniji tega ni. V drugih državah obstaja omenjeni naziv in specifično izobraževanje zanj. Toda zaenkrat smo pri nas vsi. ki se ukvarjamo s kardiologijo, v bistvu specialisti internisti, usmerjeni v posamezno specialistično področje. Tako kot tudi vsi drugi, ki se ukvarjajo na primer z gastroenterologijo, rev-matologijo, hematologijo, endokrinologijo, diabetologijo in drugo.
Pri tem najbrž ni tako zelo pomembno, kako se formalno imenujete, temveč kako se izobražujete in delate. Pa vendar, po kom v Evropi ali v svetu bi se bilo dobro zgledovati?
To vprašanje je umestno. Sem namreč predsednik Sveta za izobraževanje pri zdravniški zbornici, ki je pooblaščena za urejanje specializacij. Dejansko si že nekaj časa prizadevamo te približati evropskim. Ta čas so vse intemistične specializacije v enem izobraževalnem programu. Po novem poleg kardiološke načrtujemo še vsaj pet ali šest posebnih specializacij. Podobno je tudi v kirurgiji. Odvisno od tega, s čim se posamezen kirurg največ ukvarja, ga potem imenujemo kardiovaskularni kirurg, kirurg plastik, nevrokirurg in tako naprej. Sicer pa tudi v drugih evropskih državah specializacije niso docela enotno urejene. Obstajajo pa priporočila in usmeritve evropskega združenja specialistov, UEMS. V Zdravniškem društvu so že pripravili programe za večino specializacij, ki sledijo UEMS.
V	kateri državi pa po vaši oceni, kar zadeva kardiologijo, posebej izstopajo
po organiziranosti študija, organizaciji dela in siceršnji ravni medicinske stroke?
Je nekaj držav, predvsem seveda zahodnih. Še posebej zanimiva se zdi Nizozemska, ki je že zelo zgodaj izstopala po svoji urejenosti, predvsem tudi organizaciji urgentne oziroma intenzivne kardiologije. Njihovo visoko raven smo si lahko ogledali že leta 1976 ob evropskem kardiološkem kongresu v Amsterdamu. Včasih premišljam, kako dobro bi bilo, ko bi pri nas lahko zagotovili tisto, kar^ smo si na njihovi univerzitetni bolnišnici lahko ogledali pred več kot dvajsetimi leti...
Kar pomeni, da ne nameravate prikrivati, kaj vse se lahko danes očita kardiologiji v KC oziroma v Sloveniji... Ključni problem je, gledano pač z mojega vidika, dolgoletno zaostajanje. Marsikaj bi se dalo pokazati in šele seštevek posamičnih zagat bi pokazal na
Dragica Bošnjak
inštitutu, pokvari. Ne, ni ugodno, če vas ravno takrat pripeljejo z infarktom na urgenco...
Človek kratko in malo umre predvsem tudi zaradi pokvarjenega aparata?
Ja, lahko bi umrl...
Ali ste tako pogumni in bi šli v javnost z dejstvi,, na primer kar s sporočilom, da bolniku niste mogli pomagati, ker ni bilo opreme? Ali pa ste zdaj, ko bi rada, do to potrdite, kot predstojnik v zadregi? Si tega ne želite nakopati na glavo, ne tvegate te alarmantne trditve, ker bi vznemirili svojce, od vas bi terjali odgovornost? Bi imeli močnejši občutek krivde, da niste poskrbeli za takojšnje popravilo, nadomestilo, skratka nemoteno delo?
Kot predstojnik, kot zdravnik zelo težko rečem... Saj veste, v medicini ni nič stoodstotno in bi bilo zelo narobe, če bi brez natančnega premisleka obremenjevali bolnike oziroma njihove svojce z
protezo oziroma stentom. Če zamudimo pravi čas za poseg ali ga sploh ne uspemo narediti, bolniku morda lahko rešimo življenje, vprašanje pa je, kakšna bo njegova kakovost, kolikokrat se bo moral vračati v bolnišnico. Na vsakdanjih dvakratnih vizitah natančno analizirano stanje slehernega bolnika. Če ugotovimo, da je prognoza brezupna, prenehamo s tisto obliko zdravljenja, ki bi pomenila le podaljševanje trpljenja, le vegetiranje brez kakršnega koii smisla.
Zdravniki nam sicer vedno zagotavljate, da so te stvari z vseh plati dovolj natančno opredeljene, ljudje pa se vseeno vedno znova sprašujejo, ali nemara le kdaj koga prehitro ne »odklopite«...
Etika in stroka sta tu najbrž bolj kot kjerkoli povezani. Vendar, če je na takih in podobnih oddelkih zagotovljena absolutno visoka strokovnost, so tudi odločitve hitreje jasne, pretehtane, nedvoumne. Dovolj izurjena ekipa ob pra-
Foto Blaž Samec
Dr. Matija Horvat - Gledati na smrt kot na absolutnega sovražnika življenja je pravzaprav nenaravno.
problem kardiologije v celoti. Seveda opozarjam predvsem na to, kar poznam, za kar sem zadolžen, to je urgentna kardiologija. Gre za bolnike z infarktom, z akutnim koronarnim sindromom in druga nujna stanja. V Ljubljani jih samo v našo enoto sprejmemo približno 500 na leto, v vsej Sloveniji pa vsaj 2000. Potrebujejo takojšnjo in zanesljivo diagnostiko, se pravi koronarografski prikaz zapor koronarnih arterij, kar da smernice za nadaljnje zdravljenje. Nekatere lahko zdravimo brez dodatne mehanične intervencije, dovolj je zdravljenje z zdravili. Pri drugih lahko napravimo širjenje koronarnih arterij, pri tretjih je treba narediti kirurški poseg. Pri bolnikih z akutnim infarktom lahko pričakujemo približno 10 odstotkov bolnikov v zelo slabi črpalni srčni funkciji, pomeni, da pridejo v bolnišnico v tako imenovanem kardiogenem šoku. Približno 50 bolnikov bo takih, kjer bi samo ’slepo’ zdravljenje z zdravili brez prikaza koronarnih arterij pomenilo brezupno prognozo... Pri teh bolnikih je treba nemudoma opraviti koronarografijo in po možnosti takojšnje odpiranje zaprte koronarne arterije, ki zagotovi srčni mišici preskrbo s krvjo in kisikom. Tako možnost bi morali imeti zagotovljeno za vsakega bolnika.
Pomeni, da ni vedno tako?
Število teh preiskav se pri nas nenehno zvečuje. In se seveda zgodi, da se že močno izrabljen Philipsov aparat, edini v KC, in še ta je nameščen na rentgenskem
prav na tem spoznanju framinghamskih raziskovalcev.
- Uradna medicina je model rizičnih faktorjev, ki so s framinghamsko raziskavo prešli v učbenike, v preteklosti včasih interpretirala preveč togo in poenostavljeno. Pričela seje nekakšna medicinska gonja proti srčnim uničevalcem.
Nič manj pomembni niso »mehki« faktorji, kot so denimo psihosocialni stres, strah, depresivnost, socialna izolacija, nezadostno priznanje, brezup in tudi emocionalna preobremenjenost, ki so jih sicer vedno znova navajali kot nevarne za srce, vendar jih niso natančneje proučevali. To je napaka, ki jo poskušajo zdravniki šele od nedavna popraviti, saj po mnenju psihokardiologov več kot 50 odstotkov vseh srčnih obolenj ni mogoče pojasniti zgolj s framinghamskimi standardnimi rizičnimi faktorji. Tudi tvegano ravnanje kadilcev, deloholikov in ljudi, ki preveč jedo, ter smrtno nevarna nedejavnost le-nuharjev pred televizorjem je po mnenju teh zdravnikov v mnogih primerih posledica nesoglasij v življenju, ki jih ni mogoče pojasniti zgolj z rizičnimi faktorji.
Kljub temu so ameriški zdravniki s svojo dolgoročno raziskavo vsaj upočasnili napredovanje civilizacijskih bolezni. Število srčnih in krvožilnih obolenj se je v ZDA v preteklih 30 letih zmanjšalo za več kot 50 odstotkov. Potencialne žrtve so postale previdnejše: le še 28 odstotkov ameriških moških kadi, redna vadba je postala družbeni ritual.
Že nekaj let framinghamski raziskovalci črpajo iz svojih podatkov tudi spoznanja o drugih civilizacijskih boleznih, kot
so rak, diabetes, Alzheimerjeva bolezen, Osteoporoza, motnje spanja, vida in sluha. V raziskovalni program sodijo od leta 1987 tudi genetske raziskave.
Toda ne glede na to, kaj vse bodo zdravniki še odkrili v genih udeležencev raziskave, so lahko že sedaj prepričani, da v dedni zasnovi zapisani ukazi pri boju proti tegobam bolezni srca in ožilja ne bodo imeli večjega pomena kot ravnanje in življenjski stil ljudi. »Prekomerna telesna teža na primer,« pojasnjuje Christop-her 0’Donnel iz Nacionalnega inštituta za srčna, pljučna in krvna obolenja, »k zvišanemu krvnemu pritisku ne prispeva nič manj kot geni.«
Vsi medicinski pionirji, ki so v raziskavi stoletja prispevali svoje podatke, pa se ne morejo več sončiti v svoji slavi. Le vsak tretji iz testne generacije 1948 je še pri življenju. Dejstvo, da preživeli svoje telo po tolikih letih še vedno ustrežljivo ponujajo v korist medicinskega napredka, napolnjuje nekatere z otroškim ponosom: »Ne boste verjeli, kolikokrat sem že slišala ta stavek: Veste, gospa doktor, sem še eden od prvih,« pripoveduje Sue Anderson, klinična menedžerka raziskave.
4
Odkar zdravniki svojim poskusnim osebam v zadnjem času priporočajo, naj svoje možgane po smrti zapustijo inštitutu Harvard Brain Tissue Resource Center v bližnjem Belmontu, se zadoščenju občasno pridruži tudi kanček samoironije: »Naposled,« hudomušno pravijo framinghamski veterani, »smo le imeli primerne možgane za 'sprejem na Harvard.«
decidirano izjavo, da je nekdo umrl zaradi pomanjkanja aparature. Ne gre za izmikanje. Kot veste, lahko v medicini vedno govorimo samo o verjetnosti, ne pa o stoodstotnosti...
Pa bi bili vseeno lahko konkretnejši? Bi za javnost spregovorili tako, kot se nedvomno morate na vaših kolegijih? Odkrito o napakah, na katerih se navsezadnje učite...?
Poskušal bom to pojasniti denimo na primeru bolnika s kardiogenim šokom. Tu je tveganje zelo visoko, celo do 90-od-stotno. Če pri njem ukrepamo recimo z aortno črpalko, z respiratorjem, z vsem, kar imamo in smo sposobni v naši enoti, vendarle pa brez slikanja koronarnih arterij, lahko računamo, da se bo njegova prognoza, da se bo smrtnost zmanjšala recimo na 70 do 80 odstotkov. Se pravi, da ima boljše možnosti preživetja za približno do 15 odstotkov. Če pa naredimo koronarografijo in s pomočjo omenjenega aparata tudi takoj odpremo zaprto koronarno arterijo, je verjetnost njegovega preživetja že bistveno boljša, poskoči na 70 odstotkov. To sicer pomeni, da bo verjetno 30 odstotkov bolnikov še vedno umrlo, kljub temu posegu. Vendar je možnost preživetja veliko večja. In zdaj, prav v luči teh podatkov, verjetnosti, možnih nepričakovanih zapletov ali zboljšanja, praktično ni mogoče postavljati zanesljivih trditev, daje nekdo umrl zaradi pomanjkanja aparature. Morda bi bolnik sodil v skupino tistih 30 odstotkov, ki ne bi preživeli kljub vsem optimalnim možnostim postopka, po drugi strani pa seveda lahko preživi, bo med onimi desetimi, petnajstimi do dvajsetimi odstotki preživelih tudi brez koronarografije in odpiranja zaprtih arterij.
Biti v službi v centralni intenzivni medicini pomeni zelo pogosto se soočiti s smrtjo...
Zdravimo neposredno življenjsko ogrožene bolnike, vendar ne takih, kjer je vnaprej znana najslabša prognoza. To so tako imenovani infaustni bolniki.
Kaj pa se potem dogaja z njimi?
Zanje je zagotovljena oskrba na za to namenjenih oddelkih. Imajo ustrezno terapijo proti bolečini in drugo vitalno podporo. Tako dolgo, dokler je smotrno. Tudi najbolj sofisticirana medicina ne more podaljševati življenja takrat, ko je vse brezupno. Vsak enkrat umre. In danes je medicina sposobna postavljati vse bolj in bolj zanesljivo prognozo. Pri vsakem bolniku smo dolžni poleg diagnoze postaviti tudi prognozo. Seveda pa se ta lahko v posameznih dnevih spreminja. Na našo enoto sprejmemo vsakega bolnika, ki ima vsaj majhno, četudi najmanjšo možnost preživetja.
V bistvu torej CIIM ne glede na prejšnje vprašanje in odgovor vseeno ni, kakor se sicer navadno govori, kraj, kjer je vse domala brezupno...?
Tu absolutno ni tako. Energično poskušam odklanjati tako razmišljanje. Enota je vendar namenjena boju za preživetje, ne za lajšanje smrti. Bolnik, ki ima možnost za preživetje, je deležen izurjene pomoči zdravnikov, medicinskih sester, opreme. Vedno pa je seveda pomembno hitro posredovanje. Pogosto je treba razširiti žile z balonom ali posebno žilno
vem času prekine brezplodno aktivnost. Manj izkušeni bodo tudi pri popolnoma brezupni prognozi v nedogled podaljševali napore, ki zanesljivo ne bodo privedli do zboljšanja bolnikovega stanja.
Kako pa tudi osebno, ne zgolj iz profesionalnega zornega kota po vseh teh letih gledate na tisto tanko, nevidno mejo med življenjem in smrtjo?
Menim, da sodoben človek, oseba v civilizirani družbi, gleda na to do neke mere izkrivljeno. Smrt je vendar sestavni del življenja. Kot je rojstvo. Je življenje in je smrt. To so neizogibni pojavi... In gledati na smrt kot na absolutnega sovražnika življenja je pravzaprav nenaravno. Vem, da danes veliko ljudi gleda na te stvari prav na ta način. Naraven odnos se zgublja, umiranje je daleč od sodobnega človeka, ki se je oddaljil od narave. Toda tisti, ki so ji blizu, ki so spojeni z naravo,gledajo na te stvari drugače. Vidijo porajanje in umiranje rastlin, živali, ljudi. In vsega drugega. Seveda pa imamo tudi različne poglede na to, kaj je človeka vredno življenje. Tega ne upam presojati za druge. Za nekoga je človeka vredno življenje nenavadno majhna stvar, kot je že samo pogled na okoliški svet, za drugega celotna fizična in duševna aktivnost.
Za zdravnika pa je bolnikova smrt vselej poraz—Tako so ga učili na fakulteti in je, vsaj v očeh povprečnega prebivalca, ’bog v belem’, ki se bojuje za življenje...
Ne, ne, na to ne bi smeli gledati tako. Smrt je vendar sestavni del življenja. Nekoga bo, žal, doletela že v mladosti, drugega pri stotih. Vsekakor pa bomo, ponavljam, za slehernega bolnika narediti prav vse, kar znamo, lahko in je smiselno.
Se vam je ta potreba po sožitju z naravo Že prej zdela tako zelo pomembna, ali se zatekate k temu življenjskemu slogu prav zaradi dela, ki ga opravljate? Športen način življenja sem gojil že prej. Je dediščina staršev. Oče je bil učitelj, sokol. Že zmlada me je navdušil za hribe. Gre, skratka, za zdrav slog, ki je bil pri nas doma.
... In je še zdaj pomemben za ohranjanje kondicije in lažje premagovanje vsakdanjih naporov?
Ja, zagotovo, brez dobre fizične aktivnosti in vzdrževanja ravnovesja med duhovno in fizično stranjo sploh ne bi zmogel tega dela. Vsaj ne toliko časa, tu na intenzivni medicini. V intenzivni enoti sem namreč že od leta 1969, se pravi 30 let...
Je bila to naključna odločitev, pač prosto mesto, povabilo predstojnika?
Ne, prav to sem hotel.
Kako pa ste že takrat vedeli, da želite ravno na tako, intenzivno enoto? Pravzaprav sem se že prej na svoj način ukvarjal z intenzivno terapijo. Med specializacijo iz interne medicine leta 1963 sem se ukvarjal z oživljanjem po infarktu, z masažo srca, ventilacijo... Vedno meje privlačila aktivnost v medicini, ne samo opazovanje, kaj se dogaja, ali računanje na naravno zboljšanje stanja. Ampak, kot sem dejal, smiselno aktivno vpletanje v potek bolezni.
Kako bi danes ocenili napredek medicine v minulih zaokroženih desetletjih?
Izreden napredek je bilo zaznati v šestdesetih letih. Takrat se je dogajalo marsikaj prelomnega. Rodila se je intenzivna medicina, lahko bi rekli na vseh področjih. Zboljšale so se možnosti srčnega oživljanja, uveden je bil elektrostimulator srca, na široko so začeli uporabljati re-spiratorje, umetno dihanje in druge postopke. Veliko novega je bilo pri zdravljenju infekcijskih bolezni. Šestdeseta leta so torej prinesla deleč največji napredek v intenzivni medicini. Prav pri zdravljenju srčnega infarkta pa se zdi, da je bil dosežen največji napredek v sedemdesetih letih. Gre za različne nove postopke, za širšo uporabo ultrazvoka, ki je pomenil velik preskok, pomemben napredek pri diagnostiki srčnih bolezni. Že takrat je postalo jasno, da obravnavanje akutnega srčnega ali kakršnega koli srčnega bolnika brez kontrole na ultrazvoku ne bo več mogoča. Razgledani zdravniki so se že takrat tega dobro zavedali. In končno je to tudi čas razvoja druge diagnostične opreme, kot je CT, NMR. Tovrstni slikovni prikazi so tedaj pomenili pravo majhno revolucijo v medicini. V isto obdobje, sedemdeseta leta, segajo tudi razvoj dilatacije koronark in še nekatere druge metode odkrivanja in zdravljenja bolezni srca in ožilja. In, najbrž za marsikoga presenetljivo, v osemdesetih v tem pogledu sploh ni bilo kdo ve kako vznemirljivih dosežkov. Morda je še najbliže ocena, da je bilo to obdobje vrednotenja poprejšnjih dosežkov, natančnejše definiranje, izpopolnjevanje posameznih tehnik. Ni pa bilo epohalnih odkritij. Vse kar se danes dela v intenzivni medicini, je bilo teoretično možno že ob koncu sedemdesetih.
Toda ali ni prav medicina tisto področje, kjer lahko sicer najpogosteje slišimo trditev, da so se v tem, tekočem desetletju dogajale spremembe hitreje kot kdajkoli poprej. Vsaj v luči sodobne elektronske, računalniške podpore?
Znanje se je hitreje populariziralo v tem času. Osemdeseta in devetdeseta leta so obdobje velikih študij, ki so dokončno potrdile tista mnenja, do katerih je pravzaprav prišel napreden zdravnik že na osnovi natančnih kliničnih opazovanj. Seveda pa natančno klinično opazovanje v osemdesetih, devetdesetih letih ne velja več toliko, kot je včasih, čeprav bi moralo imeti vse večjo težo.
In s kakšnimi občutji gledate na prihodnost, ko napovedujejo radikalne spremembe v organizaciji zdravstva in v medicinski stroki, denimo še naprej zmanjševanje posteljnih zmogljivosti, povečevanje ambulantne oskrbe, pri čemer naj bi bila to za bolnike vse bolj prijazna medicina?
To, če hočete, najprej zopet povezujem z odnosom do narave. Ta se, kot lahko na različne načine spremljamo vsak dan, vse bolj in bolj slabša. Pa ne mislite, da o tem govorim kot kak vnet privrženec gibanja zelenih. Prepričan sem tudi, da samo najbolj sofisticirane inovacije in vrhunski tehnološki napredek na primer na področju računalništva niso nekaj vseo-drešujočega. Marsikaj pridobimo, a smo tudi v marsičem osiromašeni. Primerjajte miselni in fizični napor nekoga, ki se danes odpravi v Ameriko, in kakšnega skandinavskega vikinga, ki se je napotil na tisoče kilometrov dolga meglena, neznana moija... Seveda nisem nameraval s tema skrajno poenostavljenima primeroma stvari zbanalizirati. To omenjam le, ker sva v pogovoru že 'zaplula’ malo v prihodnost. In pri tem ko sva se malce odmaknila od medicine, me neizmerno jezi še nekaj, skrajno neprofesionalno vodenje, lahko pa bi rekli tudi vedenje nekaterih današnjih politikov, ki nam krojijo današnji vsakdanjik. In bodo seveda tudi prihodnost. Politiki, ki imajo tolikšno moč odločanja v svojih rokah, bi morali biti seveda najbolj izkušeni, vešči svojega posla in strokovnjaki tudi na svojem področju. Tako menim, da morda ne bi bilo slabo priporočati za delovanje v politiki minimalno dobo recimo 50 let. Ne zaradi biološke starosti. V tem času se lahko vsak človek izkaže, ali pa se ne, na svojem področju. Če je inteligenten in sposoben, bo lahko nekaj tudi brez posebnega naprezanja za svojo osebno promocijo. Kritično okolje bo hitro ugotovilo, koliko je kdo vreden, verodostojen.
Vas ne skrbi, da utegne tak vaš pogled izzvati močno odklonilne odzive, da vam bodo očitali staromodnost in ne nazadnje ocene, da gre pač za stališče, oblikovano iz ’lastne perspektive’?
Star sem 64 let. Ampak to nima nobene zveze., ne glede na to bi bila po mojem doba, ki sem jo omenil v zvezi s političnim udejstvovanjem, kar primerna. Seveda pa sam nimam prav nikakršnih tovrstnih ambicij.
Je poškodba, nekaj kar je videti kot še nezaceljen žulj na vaši levici, kolesarska? Je od tenisa ali morda od čolnarjenja z veslom?
Ne, ne gre za kolesarski žulj. Je pa še napol sveža poškodba dlani res povežana z mojo športno aktivnostjo. Izvira iz minulega vikenda. Kot vsak konec tedna sem bil v hribih. To hribolazenje je nekaj, čemur se še ne nameravam tako hitro odreči. Tokrat sem prehitro sestopal z običajne poti na Dobrčo in podrsal z roko. Postajam... nekoliko manj prožen. Seveda pa še naprej tudi kolesarim. Ampak zdaj so tu že zimske radosti, tek na smučeh, smučanje.
Toda, ali se ne bi raje vrnila k naši enoti? Ste doumeli, kaj pomeni to, da se na skromnih petsto kvadratnih metrih stiskajo bolniki, ki bi v resnici potrebovali vsaj trikrat toliko površine s pripadajočo opremo? Vidite te kopice prošenj, ki sem jih vsa ta leta pošiljal na vse mogoče naslove, pa tudi v računalniku imam še marsikaj? Ko bi kdaj kje vsaj razvnel pravi dialog. Ampak ne, povsod prikimavajo, me razumejo...
Moja draga TV
Zaradi Klana joče celo
Karlov most
Marko Bauer
Atlantis
(Kanal A, nedelja, 21. novembra, ob 15.50)
mf erjeli ali ne, če pogledate iz zadosti bizarnega kota, lahko celo oddaja, kot je Atlantis, premore določen vpliv na K vašo identiteto oziroma, ožje rečeno, samozavest. Kako, se sprašujete.
Ok, zagotovo obstoji kak pop komad, ki vam je všečen. Njegova melodija je strašansko prikupna, telo se nanj prične bizarno, nenadzorovano odzivati, filing v glavi je optimalen, visokosten. Kdo ve, kakšen psiho razlog je v ozadju, toda navzven čutite, da je štiklc preprosto del vaše osebnosti, z njo se dično ujema.
Do sedaj je še vse kul, ne? Ampak, dajmo, gremo se hipotetiko. Predstavljajte si, da se vaša najprikupnejšfl popevčica znajde na Atlantisovi lestvici Globinskih Top 20. Vmes med reklamami za restavracije, jasnovidke in izza najnovejše, špansko šelestečepesmičice Garyja Barlowa. Kaj bi storili potem? Kako bi se spopadli s to situacijo? Kako bi jo racionalizirali, jo razložili pred samim seboj? Kaj boste tedaj storili s tem svojim okusom? To so vprašanja, na katera je silno težavno odgovoriti. Vedite pa, da se to lahko zgodi. Vsak čas, vsak hip. In ne mislite, da boste resnici ušli, če ne boste gledali televizije.
Nikoli ne podcenjujte banalnosti. Iz nje izhajajo najbolj uničujoče travme eksistence.
Stilski izziv
(Kanal A, nedelja, 21. novembra, 21.40)
Tole je ultimativni slovenski TV frik šou. Najbolj sprevrženo pri tem je, da se Aljoša Rebolj rad hvali, kako velikodušno pomaga gostom. Če kdo potrebuje pomoč, so to on in njegovi esteti.
S splošnega še na konkretno. V sklopu reklamiranja Jamesa Bonda so se v Stilskem izzivu nazadnje odločili, da se bodo šli nekakšno parodijo nanj. In so poudarjeno, odrezavo izgovarjali besede in so pretirano mežikali in se hihitali in se ekscesno premetavali, prekucavali, prepucavalipo prostoru in se obstreljevali s feni. Kar je bil jasno nonsens. Prvič, kot bi ob tej priložnosti dejal Marcel Štefančič jr., James Bond je že tako ali tako parodija samega sebe, tako da so tovrstne zajebancije docela odvečne in bedaste.
Drugič, Aljoša et kompanija se vendar čisto vedno, ves čas obnašajo prepoudarjeno, pretirano,'ekscesno. Zakaj so se torej pretvarjali, kot da so to počeli le tokrat, zgolj za to posebno priložnost? Pač le še ena tistih značilnosti prepotenciranih osebkov.
Studio City
(TV SLO 2, ponedeljek, 22. novembra, ob 21.00)
Igor E. Bergant zadnje čase vztrajno postavlja in z betonom zaliva trditev, da je Srečko Katanec nezgovoren človek, ki težko, z muko odgovarja na vprašanja in zatorej tudi ne mara intervjujev.
In res, ko smo selektorju še s posebno skrbnostjo prisluhnili v Športu v nedeljo, nam dejansko ni preostalo nič drugega, kot da smo se strinjali z Bergantom. Ob tem dejstvu pa razumljivo nismo občutili pretiranega zadovoljstva.
Toda potem so prišli ponedeljek, Studio City in Marcel Štefančič jr. Tokrat je bil Srečko, brez kakršnekoli melodramatičnosti rečeno, druga oseba. Prav gotovo zadostuje podatek, da se je smejal, ampak ne na tisti njegov tipični, zagrenjeni, skremženi način, ne, uprizoril je nekaj čisto tapravih brezskrbnih, multivitaminskih nasmeškov. In razprl, razmahal se je, za sleherno, še tako kratko poved iz njegovih ust ni bila več po-. trebna vvagnerjanska uvertura s fanfarami. Ydz,
Katanec tokrat ni bil idealen antijunak 15-minu-tnega kadra kakega ultraevropskega filma, temveč se je prežarčil v emtivejevskega akterja, ki z besedami šiba in miga, ker ga bo kmalu prekinil videospot. Priče smo bili torej sceni, ki jev njegovi dosedanji izmenjavi z nacionalkinimi športnimi novinarji še nismo doživeli. Sedaj se logično čudimo, kako je to mogoče, zakaj in čemu.
Povsem preprosto, bit je v postavitvi, mizan-sceni pogovora. In tu in zdaj se moramo soočiti Z dvema, diametralno nasprotnima šolama. Poglejte, šport žurnalisti so, kot vemo, približno tako dinamični, gibljivi, kot je studio, v katerem spoče-njajo svoje intervjuje. Stojijo, sedijo, čepijo, ležijo.
Horizontala, vertikala, kakorkoli, to so vam podobe večnosti. Potem pa iz notranjščine počasi, a zanesljivo (bi dejali) iztisnejo kako vprašanje, ki je brez dvoma usodnega, zgodovinopisnega pomena. Kje tičijo razlogi velikanskega uspeha?
Kako komentirate razvrstitev nogometašev po minutaži na igrišču skozi kvalifikacije? Katerega leta je izumrl dodo?
Štefančič je po drugi strani fan hitrosti. Zaslon brzi pred nami. No static, ecstatic. Na Katancu je bilo že od samega začetka vidno, da v tem ambientu silno uživa. Saj Stekate, pogovor z Marcelom je kot fuzbal, našponan, navit. To ni bila diskusija, to je bil čet dveh navijačev, dveh insiderjev, ki po zmagoviti tekmi srkata pivo, hmm, denimo raje kokakolo. Kamer, kar se njiju tiče, sploh ni bilo zraven. Pa so na gledalčevo srečo bile. Absolutno najlepši poklon slovenski reprezentanci.
Pri tem je postalo očitno še neko drugo dejstvo. Kaže ncpnreč, da znajo dober razgovor narediti le tisti ljudje, ki bi se lahko znašli tudi na drugi strani. Ja, zlahka bi bili intervjuvani in se izkazali za vznemirljive sogovornikov. Sedaj pa povejte, koliko športnih novinarjev si predstavljate v tem položaju?
Klan
(TV SLO 1, torek, 23. novembra, ob 20.00)
Vsekakor, gre za brezupen primer. Razumljivo je, da o tem niti nočete debatirati. Toda prisluhnite za minuto. Recimo, da se enkrat za spremembo odrečemo poziciji človeške osebe. Odklopimo jo, znebimo se je. In se vživimo v nekaj čisto drugega. Recimo v Karlov most.
Zdaj ste Karlov Most. Gotski most, ki ga je dal leta 1357 v Pragi zgraditi kralj Karel TV., njegov arhitekt je bil Peter Parler. Z njim so povezali Staro mesto z Malo Strano. Kasneje so nanj postavili baročne kipe, kombinacija, ki je Rodina spominjala na podobo kentavra. Arthur Schopenhauer ga je proglasil za prečudovito delo. V redu, navedba hi kdo ve kaj, ampak Arthur je pa le Arthur, a ne? Oscar Kokoschka ga je z divjimi, razvnetimi potezami upodabljal z okoliških hribov.
Bodi dovolj prepisovanja iz leksikonov, do zdaj ste že približno ugotovili, o kako sijajni, dih jemajoči zgradbi se pogovarjamo. Preidemo na poanto pripovedke.
Karlov most se je že večkrat na silo, proti lastni volji znašel v panoramskih posnetkih zloglasne slovenske nadaljevanke Klan.
Zlorabljen in ponižan trpi, potihem ječi ter se od tegobe ne zmore več premakniti z mesta. Ohromljen in osamljen je. Ljudje hodijo mimo, a ne opazijo njegove bolečine.
Epilog. Pravijo, da v Pragi kamen govori. In čuti. In če čuti, lahko tudi joče. Vltava bo prestopila bregove.


J*, v
46

5K1 CARVIi

V^shoa z
izzeono
pavv

Marko Kočevar

Bank@Net
vaše zasebno
bančno okence
NOVE STORITVE
• naročilo čekov • naročilo zahtevka za prekoračitev sredstev na TR • tolarski varčevalni račun z odpovednim rokom
http://www.nkbm.si
^Nova KBM,,
Vaš denar. Vaša banka.
sobot napriloga
Matej Andraž Vogrinčič, krojač za hiše
V Avstraliji pa avtomobilčki
Vesna Milek
osebnež, tale Matej Andraž. Skuštran na vse štiri strani neba. s svetlo modrimi očmi, v zanj že značilnih hlačah ultramarin barve, »klasične deia-vske hlače iz butika Astra«. Na umetnostno zgodovino se je vpisal, ker najprej ni vedel, kaj bi: arhitekt, režiser, modni oblikovalec? Zato pa je imel svoj najljubši kos garderobe. Tako kot najljubši film. Oboje je odvisno od razpoloženja.
»Ce sem vedno rad izzival? Ne bi rekel. Ni to pretežka beseda? Morda sebe, druge s tem, kar je izzvalo mene. To že...«
Odštekanost za vsako ceno, to pa ne. »To so že najstniške stvari, se vam ne zdi?« Hm, ni tudi sam še vedno najstnik? »Morda hočem v sebi ohraniti nekaj otroškega, nekaj nežnega, to je vse.« Ne gre za strah pred utapljanjem v množici, prej strah pred odraščanjem, pravi, pred tem, da ne bi izgubil otroškega naivnega pogleda na stvari. Stvari so zanj še vedno žive.
Tako kot sadje, ki gaje bilo treba obleči. Dve mareli, ki jima je nataknil stare kovinske viklerje in jima po receptu babice frizerke naredil vodno trajno. Čevlji, ki jih je postavil na stopnice galerije v Kopru in se spraševal, kdo hodi? Ali stopnice hodijo z nami ali čevlji hodijo s stopnicami?
Ja, stvari so zanj žive, zato jih oživi še za druge. Tako kot staro osamljeno hišo na obrežju Ljubljanice, ki smo jo opazili šele takrat, ko je sam opazil njeno osamljenost in jo oblekel. Precizno, natančno: hlače, kratke hlače in krila spodaj, srajce, jopiče, plašče zgoraj.
»Obleka je že taka stvar, da ne moreš brez nje. Prepričan sem, da ima vsak svoje kose oblačil, v katerih se najbolje počuti. Tako. se mi zdi, postanejo del tebe.« »To so kosi oblačil, ki imajo energijo. Ki imajo dušo tistega, ki jih je nekoč nosil.« Novih oblačil ne mara. Ne morejo oživiti hiše, v katerih trenutno Nihče ne živi, ki so... ne mrtve, ampak nekako pozabljene spijo svoje življenje. In takšna je bila gotovo hiša na Trgu svete Margerite v Benetkah, o kateri je razmišljal kar nekaj let, dokler ga ni kustosinja Aurora Fonda povabila tja. Še vedno je hotel »prav tisto in nobene druge«. Edino hišo v Benetkah, ki se ne stiska k drugim hišam, ampak odkriva vse štiri strani. Kar je povleklo za sabo kup birokratskih težav. Benečani so pač ljubosumni na arhitekturo, šlo je počasi. In še teže, ko jo je bilo treba obleči. Lesene letvice, plezanje po gradbenem odru, izbiranje pravih oblek, barvnih kontrastov. Slikal je s tem, kar je dobil.
»Kar nekaj časa sem rabil, da sem se vplezal na ta sistem odra. Na eni nogi stojiš, obe roki imaš zaposleni. V vsaki obleki dvajset žebljev. Ni tako enostavno. Obleko moraš pribiti tako, da ovratnik stoji tako, kot je treba. To traja.«
6. junija, tri dni pred otvoritvijo beneškega bienala, je snel plastične zavese in se začudil. Navsezadnje za to gre. Ko si prišel izza vogala na trg, se je stvar zazdela kot privid, fatamorgana za oči, navajene na sivino mesta, nekaj neresničnega. čudnega... Kot je zapisala kritičarka Los Angeles Timesa: Kot da je ni tam. Preprosto - ker nečesa tako velikega in živega tam ne pričakuješ.
Ni vedel, kaj se bo zgodilo, ko bo snel zavese. Če bi, bi si najbrž priskrbel vizitke. Morda je bil sam še najbolj fasciniran. Sploh takrat ko je zapihalo in seje zdelo,
Odkar je M. A. Vogrinčič oblekel hišo v Benetkah, je postal slaven
da bo hiša s plahutajočimi rokavi in krili zletela s Trga svete Margerite.
Stal je pred hišo podnevi in ponoči. Podnevi je dajal intervjuje, med drugim za New York Times, Herald Tribune, Art in America, Art Journal, za kup italijanskih televizij in revij, kot so Repubblica, Dars, 11 periodo del A rte, Abittare, Nu-ova Venezia... Se ne spomni več. Ponoči je stražil, ker ni imel denarja, da bi plačal varnostnike. In še vedno je skoraj vsako noč, trenutek nepozornosti, izginil kakšen kos. »Na hiši sem imel res ^dobre kose oblačil,« pravi s strastjo fetiši-" sta: »Chanelove plašče, kup Armanijevih hlač, ki so jih veselo kradli dol, Armani-jeve suknjiče, kašmirjeve jopice Romeo Gigli, Moschino spodnjice s srčkom in z morskimi psi. In leviske... Tisoč dvesto oblek. Največ sojih dali Benečani, kot bi čutili, da so prek hiše dobili stik s svojim mestom. In to z njimi.
Barve, barve, Benetkam manjka barv, pravi. Ne moreš reči, da si v Benetkah videla prav veliko pisanih barv? Zato je za vrata hiše iskal prav posebno oranžno barvo. »Oranžna je barva, ki je nikoli nikjer nisem videl v Benetkah. Strastna, živa, močna.« In seveda modra, ki se najlepše ljubi z oranžno. Če ob tem pomislimo na sončni vzhod, ni nič narobe.
»Tisto kar me najbolj zanima, je to, kar bo človek doživel v tistih dvajsetih sekundah, ko bo gledal ta kos.« Morda tudi v treh ali tridesetih minutah, toda sam je prepričan, da lahko prav v teh prvih dvajsetih sekundah najdeš povezave, asociacije ki so samo in čisto tvoje. John Gibson, galerist iz New Yorka, je potreboval prav toliko in nič več, da mu je ponudil, da košček oblečene Beneške hiše prenese v njegovo galerijo. In stvari so se zavrtele še veliko hitreje, morda prehitro." V bistvu še zdaj ne dojemam," se nasmehne: »Po Benetkah sem si želel malo morja, hribov in predvsem čim manj ljudi.« In dobil prav to zadnje. Hišo, ki jo je oblačil več kot dva meseca, je slekel v štirih dneh in z nekaj oblekami, obledelimi od beneškega sonca, odletel v New York.
John Gibson Gallery v Sohu, galerija s tradicijo, ki je zaslovela predvsem v osemdesetih, je dobila košček Benetk, Košček Slovenije in Mateja Andraža Vogrinčiča.
Najprej je bil omenjen v Newyorkerju na listi galerij ... »Res?« je široko odprla oči njegova prijateljica, Newyorčanka pač: »Obleči se, greva na šampanjec.« Tako se je začelo. Naslednji teden fotografija in povzetek njegove razstave v New York
Magazinu, v rubriki Talents. Nato, čisto na koncu razstave na prvi strani art sekcije v Time Outu prava pozitivna kritika. Slovenski Fashion freak v Sohu. »Tako da se je nekako zdelo, da sem opažen,« pripomni skromno, kar se je zdelo bolj čudno vsem okrog njega, še bolj Johnu Gibsonu, ki že dolgo, vsaj od srede osemdesetih, ni imel toliko publicitete za razstavo.
Tokrat se je v razstavi poigral z dvojnim, razcepljenim značajem obleke. Obleka kot potreba in obleka kot razkošje ekskluzivnega butika. Zato je naredil blagovno znamko. Vse, no, skoraj vse obleke, ki so visele na Hiši, so dobile svojo tkano etiketo Časa Vestita. »Hotel sem jih celo prodajati,« se nasmehne, »v smislu, kaj naredi obleko takšno, da so ljudje zanjo pripravljeni plačati tudi 300 dolarjev.« Jaz bi tudi, se ujamem v imidž zanko in se zazrem v njegov pulover, smučarski pulover z začetka sedemdesetih let, z drobnimi luknjicami na ramenih. »Tudi ta je s hiše,« se nasmehne in se dotakne luknjic. »To je od žebljev, s katerimi je bil pribit.«
Iz New Yorka v Avstralijo. Na Adelaide Festival 2000. Najstarejši festival vizualnih, gledaliških umetnosti v Avstraliji, ki bo potekal od tretjega do devetnajstega marca. Izbrali so ga zato, »ker je to, kar počne, v skladu z letošnjim konceptom festivala« — »Kako na prehodu v novo tisočletje iz nečesa starega narediti nekaj
ospod Myrick, ^ imate handy?
Seveda. Nenehno zvoni.
Ta pogovor naj bi H govoril o tem, ka-kšne klice dobiva mlad režiser, ki je posnel najbolj dobičkonosni film vseh časov.
Ja, na to se naglo odgovori. V nekaj dneh so se zvrstili vsi pomembni ljudje, investicijski svetovalci, odvetniki, glasbene založbe, izdelovalci srajc, intemetovska podjetja in kakšna milijarda novinaijev. Koliko hollywoodskih šefov je bilo vsega skupaj?
Nekaj ducatov, če štejemo samo klice, povezane s konkretnimi ponudbami. Seveda niso klicali šefi, ampak njihovi manageiji.
Ponudili so vam torej več ducatov filmov?
Name je delovalo, kot da bi tipi poslali svoje praktikante v arhive za scenarije, da bi izbrskali vse zavrnjene projekte za grozljivke. To smetje so potem stresli meni na glavo. Verjeli so, da imam o vsem kako idejo.
Kdaj se je začel telefonski teror?
Prvi histerični klici so prišli že med festivalom Sundance v januarju. Blaire Witch Project so vrteli od polnoči naprej, termini čez dan so bili rezervirani za bolj prerspektivne filme. Nobenega agenta nismo imeli. V programuje bila navedena moja zasebna številka. Se med predvajanjem filma je pri meni pozvonilo: Gospod Myrick, ste vi? Tu ta in ta. Film je res cool. Vas lahko povabim na kosilo? Med vsem festivalom si nisem plačal niti enega samega kosila.
Je bilo vsem takoj jasno, kakšen potencial je v vašem filmu?
Videli so, da je nekaj mladih ljudi umrlo, in sicer zelo brutalno. Gužva je bila posneta z ročno kamero, vse se je zibalo, vse je bilo čisto noro. Večina teh nakupovalcev potem samo še razmišlja: uf, uf, to bi lahko bilo všeč mojemu šefu.
Kako se oglašajo ti ljudje?
novega.« in Kar njega se najoolj zanima, da »stvari niso takšne, kot se zdijo na prvi pogled.«
. In tako se je še pred dobrim tednom sprehajal po mestu na drugi celini in iskal stavbo, ki bi morda potrebovala obleko. »Osnovna ideja je bila, da. bi izhajal iz mesta in iz prostora samega. Zato sem tudi moral priti tja.« Hiše ni našel, ker »nekako ni začutil«, da bi mesto Adelaide potrebovalo oblečeno hišo; »na silo pač ne moreš ...« Zato pa je opazil velike garaže, garaže z napisi za majhne in velike avtomobile. »Avto je tam res pomembna stvar, če že nimaš svojega letala.« In ko je na eni od garažnih hiš opazil opečnati zid, »lep zid«, visok približno petnajst metrov in dolg kakih dvajset, je že vedel, da bo iz njega naredil parkirno hišo za male avtomobilčke. Ja, tiste male, velikosti škatle vžigalic. Dva do tri na eno opeko. Kar pomeni... petdeset tisoč avtomobilčkov... Direktorica festivala je bila navdušena, medtem, ko je sam že razmišljal o tem, kako jih bo nabral. »Malo me je strah... petdeset tisoč ni malo.«
Prav zdaj se na eni od avstralskih nacionalnih televizij Chanel 9 že vrti videospot, v katerem Matej Andraž Vogrinčič iz Slovenije, naslonjen na opečnati zid garažne hiše, Avstralce prosi za njihove avtomobilčke...
Tudi tukaj ga zanima predvsem vizualni učinek. Predvsem, pravi, ne pa samo to. Predmeti zaživijo šele takrat, ko postanejo lastnina človeka, ko jih nekomu podariš. Avtomobilčki morajo biti takšni, s katerimi so se otroci nekoč igrali, ob njih razmišljali.. .Vsak tak avtomobilček ima svojo zgodbo. Skupaj bodo ustvarjali novo zgodbo. Ki bo imela močnejši naboj?
»Ne vem, če bo močnejši ali manjši, vem samo, da bo drugačen. Nov. In zato se pustim presenetiti.«
Tam bo visel tri mesece, dobesedno, na velikem posebnem dvigalu, in lepil mozaik avtomobilčkov. »Prilepljeni bodo s kolesi, kar ni tako enostavno, kot se zdi. V New Yorku sem izumil celo znanost, lepiloslovje se ji reče,« pravi z nasmeškom. Ali bo tam postavil še orjaški daljnogled, kot si je zamislil, še ne ve. Odvisno od denarja. Največja in najdražja projekta festivala v Adelaidu sta projekt Ilije Kabakova in mini parkirna hiša Mateja Andraža Vogrinčiča.
Zmeda, pravzaprav. Tega si še pred nekaj meseci, ko je skupaj s kustosinjo Au-roro in producentom Vittoriom Marchi-orijem še prepričeval beneške mestne oblasti, da mu odstopijo hišo, res ni predstavljal. Čeprav so njegovi cilji visoki, zelo visoki. Najvišji. Tako kot je zid parkirne hiše v Adelaidi višji in daljši, kot je bila beneška hiša.
Kakšen priloge?
Čvek o ciljnih skupinah, številke o uspehih mladih režiserjev.
Nobenega klepeta?
Pač, pač, toda ozračje je ponavadi nesproščeno. V mojem primeru so tipi pod morilskim pritiskom. Moja zavrnitev lahko pomeni konec njihove kariere. Vasje ta moč zapeljala?
Nisem sadist, toda pogosto so mi šli tipi tako na živce, da sem jih pustil v negotovosti. Malce.
V resnici torej obe strani, režiserji in veliki studii, drug do drugega občutijo samo odpor?
Popolnoma različne predstave imamo. Upravljavci filmov nimajo radi, prodati jih hočejo.
Vam je bilo ponujeno kaj drugega kot horror?
Zdaj sem nanj aboniran. Moje ime na plakatu za ljubezenski film? Hitreje filma ne bi mogli pokončati. ■
Ali ste pri pogajanjih začutili tudi zavist?
Seveda. Studii imajo rekorden promet, toda stroški naraščajo hitreje kot dohodki - začarani krog. Z Blair Witch smo zaslužili več denarja kot Wamer Studios v vsem letu! Moje sogovornike je na smrt živciralo, da se me z denarjem ne da privabiti. Imam ga namreč dovolj.
Koliko denarja vam ponujajo?
Brez komentaija.
Vas niso nikoli poklicali na zasebni telefon?
Horda svetovalcev za nalaganje denaija. In kaj ste jim povedali?
Da bom porabil svoj denar za zasebno floto letal. Prekleto. Pojma nimam.
Vaša bilanca po treh mesecih svetovne slave se zdi streznjujoča.
Drži. Bral sem bedne scenarije in srečal več nesimpatičnih ljudi kot kadarkoli prej v mojem življenju.
Vas kličejo vsaj dekleta pogosteje kot prej?
Živim v Orlandu, Florida. Tam ne potrebujemo telefonov. Na plažo gremo.
Daniel Myrick, človek, ki je posnel najbolj donosni film vseh časov (Blaire Witch Project)
Reptili iz velikih studiov
Nadaljevanje s 34. strani
ske primerjave. Laboratoriji, ki preiskujejo pitno vodo ali podtalnico, imajo dokumentirane sisteme za zagotavljanje kakovosti, sledljivosti in vodijo ustrezno dokumentacijo. Več laboratorijev pridobiva akreditacijo za posamezne preiskave.
Veliki vodovodi preiščejo letno v osnovnem obsegu (mikrobiološke preiskave in kemijske analize) več tisoč vzorcev. Pri vsakem vodnem viru se, skladno s predpisi, vsaj enkrat letng opravi tudi razširjena analiza pitne vode, pri kateri se določa vrednost oz. koncentracija prek sto parametrov. Pri velikih sistemih za oskrbo z vodo pa je takšnih analiz veliko več in obsegajo sistematični nadzor vodnih virov, črpališč, omrežja in vode pri potrošnikih. Prisotnost organskih onesnaženj se ugotavlja s plinsko kromatografijo v povezavi z masno spektroskopijo (GC-MS). Tako je mogoče ugotoviti in identificirati praktično vsako organsko spojino.
Okoljski monitoring in laboratorijski nadzor vod ima seveda neke racionalne meje, določene s predpisi, z obsegom znanih onesnaženj, zmogljivostjo laboratorijev, z razpoložljivim denarjem in še s čim. Nihče ne izvaja monitoringa na pamet, saj obsežne raziskave same po sebi ne zagotavljajo izboljšanja stanja v okolju. Različni monitoringi pitne vode in podtalnice so, kljub omejenim finančnim možnostim, izvedeni strokovno in primerljivo. Rezultati raziskav so pogosto objavljeni v strokovnih glasilih. Poročila o kakovosti pitne vode in pojasnila pa so občanom na voljo pri izvajalcih oskrbe z vodo, v posebnih publikacijah ali na internetu.
Analiz pitne vode kompetentni profesionalci seveda ne delajo z lističi Pesticide Test. Hitri testi so veliko preveč »občutljivi«. Pogosto jih namreč uporabljajo zviti trgovci, ki reklamirajo in prodajajo vodne jiltre in vse mogoče pripomočke za »izboljšanje« kakovosti pitne vode. Potencialne kupce najprej dodobra zmedejo in pripravijo z oblico (pol)informa-cij v člankih, kot je vaš. S prepričljivim »pozitivnim rezultatom analize« v roki in z nekaj poslovne spretnosti ni več težko prepričati prestrašenega kupca, da kupi prav tak, najboljši vodni filter. Ameriški uradi za varstvo potrošnikov zato pogosto svarijo potrošnike pred takšnimi poslovnimi prevarami.
Kaj predlagate namesto prijetnega prhanja po napornem delovnem dnevu? Ali resno mislite, da bom to počel s plinsko masko na obrazu?
Jurij Kus, Ljubljana
Delo, 23. oktobra
Nekdanji in sedanji Kardelji
K delu članka avtorja Borisa Ježa, ki se nanaša na pristojnost o kakovosti pitne vode, dodajamo naslednje pojasnilo. Avtor članka namreč očita ministru za okolje in prostor, da se mu poraznih ugotovitev o oporečnosti pitne vode iz oskrbnih sistemov (vodovodov) ne zdi vredno komentirati. Dejstvo namreč je,
da je kakovost pitne vode v pristojnosti Ministrstva za zdravstvo, medtem ko je v pristojnosti Ministrstva za okolje in prostor predvsem področje vodnega gospodarstva. To pa pomeni, da so naloge Ministrstva za okolje in prostor, kot so opredeljene v zakonu o vodah (Ur. I. SRS, št. 38/81):
-	urejanje vodnega režima z namenom, da se zagotovi obramba pred poplavami in erozijo ter varstvo vodnih količin in zalog,
-	spremljanje stanja vodnega režima,
-	usmerjanje gradnje vodnogospodarskih objektov in naprav,
-	usmerjanje regulacije in drugih ureditvenih vodotokov ter naravnih zbiralnikov vode,
-	vzdrževanje naravnih vodotokov in drugih naravnih zbiralnikov vode ter vodnogospodarskih objektov in naprav v splošni rabi,
-	zbiranje in obdelava za vodno gospodarstvo pomembnih podatkov,
-	urejanje medrepubliških in meddržavnih vodnogospodarskih zadev.
Ministrstvo za okolje in prostor tako skrbi, da se vodili režim v skladu z določbami 3. člena omenjenega zakona ureja z vzdrževanjem vodotokov in zbiralnikov, gradnjo in vzdrževanjem vodnogospodarskih objektov in naprav, kakor tudi z drugimi ukrepi in posegi, ki so pomembni za urejanje in ohranjanje vodnega režima in njegove celovitosti v povodju. Vodni režim se ureja na podlagi vodnogospodarske osnove v skladu s planskimi dokumenti vodnega gospodarstva.
Poleg tega Ministrstvo za okolje in prostor ureja, da se s poseganjem v vodni režim ne spreminja nivo gladine in smer podzemnih voda, tako da bi bila ogrožena preskrba s pitno in tehnološko vodo ali drugačna uporabnost vode, kmetijska proizvodnja ter mineralni, termalni in zdravilni vrelci ali stabilnost objektov in tal. Pri vsakem posegu v vodni režim je treba vselej zagotoviti minimalni pretok na vodotokih. Da se zavarujejo zaloge vode na območju, na katerem se zajema pitna in termalna, mineralna ali zdravilna voda, določi občina z odlokom varstveni pas in ukrepe za zavarovanje voda.
Mateja Gornik, Ministrstvo za okolje in prostor
Delo, 8. oktobra
»Da« za homeopatijo
V članku pod ogrnjim naslovom je bil 20. t.m. napisan tudi stavek: Bistvo homeopatskega pripravka je v mnogokratnih razredčitvah zdravilne substance. Tako ostane v zadnji zdravilni razredčini kvečjemu nekaj molekul te substance ali pa sploh ne več.
Na kratko želim razložiti pripravo in delovanje homeopatskih pripravkov. Snovi, ki se uporabljajo za izdelavo le-teh, so naravnega izvora, bodisi mineralnega, rastlinskega ali živalskega. Kadar je izhodna snov rastlina, farmacevt po predpisanem postopku rastlino namoči v alkoholu in tako pripravljeno tinkturo uporabi kot osnovo za potenciranje. En del tinkture pomešamo (razredčimo) z devetimi deli alkohola, stresamo oz. potenciramo in dobimo zdravilo s potenco Dl. En del tega pripravka spet pomešamo z devetimi deli alkohola, spet stresamo in dobimo zdravilo s potenco D2. Tako nadaljujemo do potence D200 in več in vsaka naslednja potenca je bolj
Suddeutche Zeitung Magazin, Mtiochen
Prodajalska retorika. Izstrelijo svoje floskule. Po tretjem pogovoru potolaženo odložiš slušalko, veš, kaj pripovedujejo: najpogumnejši film v zadnjih letih, blabla, povsem nove poti, blabla, ponujamo vam vso svobodo. Itd.
Zveni, kot da ste ostali brez iluzij.
Sem brez iluzij!
Ravnokar ste prišli z univerze in že ste imeli opraviti z najbolj prekaljenimi profijL Kako ste se pogajali?
Nič drugače kot z lepo žensko. Zavrti vam glavo - potem greste domov in preudarjate, ali zares misli resno, ali je dovolj zvesta in zvita, da bo s tabo zdržala nekaj mesecev. To je čisto stvar občutkov. Tudi srečo potrebuješ.
Imeli ste oboje.
Bilo je perfektno. Artisan, majhna založba se nam je posvetila. Šef firme, Amir Malin, je prišel osebno. Nič ni kvasil. Rekel je le, da lahko potegne iz našega filmčka 30 milijonov dolarjev. Malo pred tem je z matematično dramo Pi Darrena Wa-ranofskega priigral 3 milijone - majhen čudež. Ponudil nam je milijon in deleže pri dobičku, sprejeli smo.
Ponudbe velikih — \firamaxa, Univer-sala, 20 th Century Fox ste zavrnili. Ponudili so seveda neprimerno več denaija, toda saj nismo mogli svojega filma prodati kakršnemu koli uradniku. Ti imajo predpostavljene, ti pa spet svoje predpostavljene. Vsi hočejo soodločati, dokler na koncu ne ugotovijo, da se
film vendarle ne sklada z družini prijaznim ima-geom koncema. Včasih kupijo tudi kak film, zato, da izgine v skladišču. Strateški razlogi. Kaj je za vas storil Artisan?
Malo, a dovolj - lansi-ral je na primer bajno uspešno internetovsko kampanjo. Film je stekel v 27 kinematografih, in to takoj z rekordom stoletja: 65 tisoč dolarjev prometa na platno. Za primerjavo: Vojna zvezd, epizoda ena, je imela 25 tisoč dolaijev. Že teden dni pozneje so nas predvajali v 1100 dvoranah.
Kdo je bil prvi pri telefonu?
Neki tip iz Columbia Tristar, imel je kvečjemu 23 let. Srečala sva se še istega dne. Gibal se je kot hijena. V njegovih očeh je bilo lesketanje hudiča. Rečem vam, ta bi sežgal staro mater, da bi se prerinil naprej v svoji firmi.
Kakšno funkcijo ima 23-letnik v velikem studiu?
Managerji za razvoj, pogosto so zelo mladi. Vohljajo po univerzah in majhnih festivalih in poskušajo suniti ideje ali pa jih vsaj kupiti. Z malimi denarji si ovijejo mlade režiserje okoli prsta, da jih potem izsesavajo. Ti ljudje za razvoj nosijo zvečine čme obleke, bele srajce,
pisane kravate, toda ko so v pogonu, se prilagodijo okolju. To so reptili.
Kaj je hotel tip od vas?
Ne boste veijeli, toda jaz naj bi posnel deveti del More na Elm Streetu. Columbia hi dala na voljo 30 milijonov in mi priznala vso umetniško svobodo. Umetniško svobodo! Pri devetem delu More! Moral sem se obvladati, da ga nisem dvignil iz obleke.
Vse to zveni tako, kot si filmske posle predstavlja laik.
Tudi mene je presenetilo, kako malo sem bil presenečen.
Na kosilo pa se date radi povabiti, kaj.
Moj bog, 35 jih imam. Veste, kaj zame pomeni naposled dobro jesti? To je kot drugo rojstvo.
Navedite vendar kakšno razveseljivo srečanje.	’
Ga ni bilo. Najhujši so bili pogovori s firmami kot Miramax, ki celo veljajo za najbolj pogumne: predlagali so mi, da posnamem nekakšno komedijo grozljivko v estetiki Blair Witch, nekakšen Scream z ročno kamero. Spielbergovi Dreamvvorks — povsem enako: nakakšen horrordrek v vesolju.
Kako poteka tak pogovor?
Vedno enako. Razvojniki ugotovijo, katera restavracija v tvoji bližini je najboljša, in te tja povabijo. Vedno sta dva, eden pogovor vodi, drugi mu daje prav, zamišljeno prikimava in po potrebi potegne iz kovčka priloge.
J
t
't
poštni
predal
29
učinkovita od prejšnje. S tako dobljeno alkoholno raztopino omočimo sladkorne kroglice, ki se uporabijo kot homeopatski pripravek. Specifična informacija se med procesom potenciranja prenese iz rastline v topilo, alkohol.
Po fizikalnem zakonu o številu molekul v enem molu snovi lahko v homeopatskem pripravku do potence D23 s kemijskimi anali-znimi metodami dokažemo prisotnost molekul izhodne substance. Nad to razredčitvijo smo v svetu informacij. Za analiziranje višjih potenc se uporabljajo fizikalne metode. Ne dokazuje se več materija, pač pa spremembe lastnosti topila, v našem primeru alkoholne raztopine (npr. merjenje spremembe dielek-trične konstante).
Prav zaradi njihovih posebnih lastnosti homeopatska zdravila ne smejo biti izpostavljena virom sevanja (računalniki, mikrovalovne pečice) ali snovem z močnimi vonji (kafra, mentol), kar vse lahko izniči vgrajeno informacijo.
Homeopatske pripravke lahko raziskujemo s pomočjo kvantne fizike in kvantne mehanike, saj le ti povezujeta vse tri parametre: materijo, energijo in informacijo. V sosednji Avstriji opravljajo take raziskave na Inštitutu Ludwig Boltzmann v Gradcu.
Delovanje homeopatskega zdravila lahko preizkusi zdrav človek na sebi Če zdrav človek jemlje homeopatski pripravek dovolj dolgo in pogosto, občuti simptome, kot jih ima pacient, ki bi potreboval to zdravilo. Ko zdravnik homeopat tako izkusi na sebi simptome, se približa trpljenju pacienta, ker na podlagi svoje izkušnje bolj razume znake, o katerih pripoveduje pacient. Z natančnimi opisi simptomov in na podlagi tradicionalnih vedenj o delovanju posameznih snovi so nastale strokovne knjige Materia medica, zbirke znanja o lastnostih posameznih homeopatskih zdravil. To je osnovna literatura za vsakega, ki želi spoznavati bogastvo homeopatske lekarne.
Pri uporabi homeopatskega zdravila telo spozna in razume informacijo. Življenje je sestavljeno iz materije, energije in informacije. Na področju materije delujejo alopatska zdravila, kjer zdravimo z materijo v mg/kg telesne teže. Na področje energij sežemo z akupunkturo, ko s kovinskimi iglami uravnavamo pretok energij. Na področju informacij deluje homeopatija, kjer pripravek, ki je nosilec farmakološke informacije, deluje na avtoregulacijo organizma.
Prepričana sem, da s primernim znanjem homeopatske pripravke nizkih potenc lahko uporabljamo za samo zdravljenj e enostavnih akutnih obolenj, z visokimi potencami pa naj zdravi samo izkušen zdravnik homeopat. Metka Čiče rov, Ljubljana Šentvid
Delo, 8. novembra
Usodni skok na voziček
Sonja Merljak je 8. t. m. na tretji strani Dela najbrž še pravočasno končala razpravo o krivdi zdravnika, ki se je v medijih začela kak teden pred tem: kot vemo, se tak začetni apel lahko razraste v »lov na čarovnice«, ki zbudi tek naroda po linču in se je v preteklosti že nekajkrat končal tragično za prizadetega zdravnika, nato pa mediji niso zmogli skupaj z onimi, ki so konkretno prizadeto zdravnico »vrgli na grmado«, priznati svoje napake! »Nepremišljeni skok v vodo« slovenskega skakalca v Dubrovniku ni vodil do paraple-gije, kčr zdravnica V Ljubljani ni bila poslala helikopterja v Dubrovnik, saj bi tudi v tem primeru operacija v Zagrebu ali Ljubljani bila po roku, ki ga je dubrovniški operater »ocenil«, da bi še vodil do ozdravitve (ljubljanski operater ni bil niti ob pravočasnem prevozu tega mišljenja), in tako vse skupaj ostaja le pri opominu, da se kaj takega ne bi več zgodilo. »Zato bi kazalo razmisliti o posebni obliki dodatnega zavarovanja za tiste, ki jih v ekstremne pustolovščine najverjetneje vleče prav privlačnost tveganja.«
Dr. Darja z Jezerskega ni bila te sreče, da bi se (pravočasno) potegnila zanjo Sonja Mer-Ijakova, pa je primer skoro identičen: »Njegova krivda je bila v tem, da se ni zmenil za resno nevarnost, ki mu je pretila... Slovenci se vse rajši prepuščajo izzivom adrenalinskih športov.« Janez Podgoršek je šel v Južno Ameriko, leto zatem pa še v Afriko. Deset dni po vrnitvi iz Afrike je umrl. Zdravnica je bila spoznana »za krivo«, ker ni poslala reševalnega vozila, ki naj bi pacienta dan pred smrtjo peljal v bolnico, čeprav je bila le dežurna zdravnica in čeprav so na obdukciji našli v pokojnikovem truplu plazmodije, povzročajo malarijo, ki pa ni akutna bolezen, ki bi dovedla do smrti v dveh tednih od okužbe, torej jo je Podgoršek staknil že leto dni pred smrtjo v Južni Ameriki. Za odgovorne ni bil spoznan nihče drug, čeprav je bila v ekspediciji v Afriko tudi zdravnica socialne medicine in čeprav bi moral pred vnovično ekspedicijo biti vsak član najskrbneje pregledan na vse v tropskih krajih pojavljajoče se bolezni (glede na to, da je v tropskih krajih že prej bil), enako pa od vodje ekspedicije tudi po vrnitvi. Po krvoločni medijski gonji je odbor Medicinskega društva zaplenil dr. Darji njeno diplomo, jo v stilu najbolj črnega žurnalizma tudi kot osebo razvrednotil in s tem je bila za medije in medicinske forume zadeva »ad acta«, saj so napisali, da jim je šlo za drakonsko kaznovanje, torej predvsem za kazen kot k p zen, ki naj zbudi strah pri drugih (Nemci so med okupacijo z enakim namenom streljali nedolžne talce), čeprav odbor, ki je zdravnici vzel diplomo, v času, ko je to naredil, v svoji sestavi ni imel niti diplomanta pravne fakultete, kaj šele specialista za pravo dela.
Sploh pa je na prehodu v tržno poslovanje tudi področje medicine pravno docela nepokrito. Kot obstajajo (že) združenja pacientov, ki naj zagotavljajo njih pravice »proti zdrav-
nikom«, bi morala tudi Zdravniška zbornica služiti predvsem temu, da ščiti zdravnike pred »riziki posla«, tudi ko gre za pravno zaščito, kot povsod na Zahodu, namesto da zdravnike kot odmeven družbeni profil uporablja za različne demagoške manipulacije (spomnimo se smrti na kranjski noči, ko so novinarji zahtevali »glavi« kar dveh ministrov, stanje v zdravstvu in konkretno usoda nesrečnega pokojnika pa jim je bila malo ali nič mar in le brezskrupulozno sredstvo za politične obračune).
Boris Ogrizek. Kranj
Delo, 17. novembra
Neratifikacija ne reši meje
Ratifikacija pa bo mejo utrdila. Kdor stremi za tem, da se začasna meja spremeni v stalno, ali kdor bi se rad izognil trudu spremeniti stvari, ker je lagodje prijetnejše od napora, bo zamahnil z roko in rekel: »Zakaj ne bi podpisali, če so Hrvatje že!«
Novinar Šuligoj me je presenetil z za lase privlečenimi argumenti, ki naj bi utemeljevali ratifikacijo obmejnega sporazuma s Hrvaško. Primerjava z videmskim sporazumom je nesprejemljiva, v smislu časa in kraja. To bo vedel vsak, ki se s politiko ukvarja. Razlage o tem so, upam, odveč. Razlago pa bi želel slišati, in to zelo resno, da kako in zakaj naj bi 260 tisoč Slovencev iz obmejnih občin s Hrvaško začelo bolje živeti z ratifikacijo sporazuma, kot trdi Šuligoj. Zanima me tudi, kakšno olajšanje bi čutili turisti z ratifikacijo sporazuma. Res je samo to, da bi dvolastniki s tem predpisom imeli olajšano gibanje. Vendar za olajšano gibanje ni nujno sprejeti obmejnega sporazuma, ki ne obravnava samo dv o lastniškega vprašanja. To vprašanje se da rešiti z drugačnimi meddržavnimi pogodbami. Kar pa so zagotavljali slovenski in hrvaški državni predstavniki v zvezi z nepreju-diciranjem meje, pa Slovenci najbrž dobro vemo, kako zanesljive so takšne besede. Nenavadno: v najgloblji hrvaški krizi želijo Slovenci ratificirati, kar jim Hrvatje ponujajo. To je slovenska politika. In strah je, da bo še dolgo tako: na eni strani hrvaška napadalna, na drugi strani slovenska umikajoča se politična strategija.
Franc Goljevšček, Izola
Delo, 22. oktobra
Kriterijem Salzburških festivalov, ki so rezervirani za najboljše izvajalce na svetu in ekskluzivne umetnike glasbenih založb, Slovenska filharmonija seveda še ne more zadostiti. To dejstvo pa nas ne bi smelo ovirati, da ji omogočamo umetniško rast, da smo do nje zahtevni, da smo nanjo ponosni, da jo spodbujamo, da smo ji naklonjeni in da se veselimo slehernega njenega uspeha doma in na tujem. Za uspeh v Veliki Britaniji pa si naši umetniki zaslužijo vsaj čestitke, če jih že nismo z navdušenjem pričakali, ko so se vrnili
Dušan Hvala, prijatelj SF, Ljubljana
Kdaj v Salzburg?
Večina Slovencev se veseli uspehov svojih ambasadorjev na kateremkoli področju, kjerkoli na svetu. Pri tem največkrat kaj radi pozabimo na izročilo svojih prednikov, da je skromnost lepa čednost Zato ni nič nenavadnega, da je po uspešni turneji v Veliki Britaniji našo prvo damo zamikalo, da bi se Slovenski filharmoniki postavili tudi v Salzburgu. Zanimalo jo je, kaj naj naredimo, da nas bodo povabili na Salzburški poletni festival. Kaj misli o tem gospod Marjan Zlobec, smo prebrali pod gornjim naslovom 22. oktobra letos na 9. strani našega dnevnika Dela. Povsem sprejemljiva je njegova trditev, da bi za hitrejše približevanje salzburškim kriterijem moralo Ministrstvo za kulturo dati bistveno več sredstev za delovanje Slovenske filharmonije, vključno z boljšo in kompletnejšo zasedbo, ter za plačilo še boljših dirigentov in solistov. Na področju glasbe velja pač enako kot drugod: za malo denarja malo muzike.
V	zvezi s tem bi bilo prav vsaj omeniti, da muzicirajo umetniki v vrhunskih orkestrih na najboljših instrumentih, ki večinoma niso njihova last, naši filharmoniki pa pretežno na svojih. Kakovost teh glasbil je seveda odvisna od prihrankov, ki jih zmorejo posamezniki ob svojih plačah, ki so, kakršne pač so. Omenjena trditev in druga mnenja v nave-dnem prispevku pa odpirajo kar nekaj vprašanj, vrednih pozornosti. Na tem mestu se moram omejiti na tale tri:
1.	Koliko orkestrov šteje v tako imenovano prvo in drugo ligo?
Gewandhaus orkester in Češka filharmonija sta vendar ugledna orkestra, v Birminghamu pa sta pritegnila oba skupaj toliko poslušalcev kot naša filharmonija sama. Uspehi v Veliki Britaniji in drugod po svetu, ki sta jih priznali tako publika kot kritika, niso tako nepomembni, četudi so plodovi enkratnih akcij. Na tej podlagi oblikovano mnenje, da sodi Slovenska filharmonija med dvajset najboljših orkestrov, morda le ni tako zmotno.
2.	Zakaj dvom o delovni in umetniški zmogljivosti Slovenske filharmonije?
V	petih zaporednih dneh je nastopil naš orkester v petih napolnjenih koncertnih dvoranah petih različnih mest Velike Britanije. Po pričevanju njegovega spremstva je kljub fizičnemu naporu dal vse od sebe. Zato je bil tudi toplo sprejet. Če dodamo k temu še dejstvo, da nastopajo v orkestru Slovenske filharmonije v nasprotju z vrhunskimi orkestri na vseh koncertih vedno isti glasbeniki, saj jih je premalo za več zasedb, potem je dvom o zmogljivosti naše filharmonije milo rečeno neupravičen.
3.	Kako postaviti višje umetniške zahteve? Umetniške rasti pač ni mogoče normirati. Vsekakor pa je možno ustvarjati materialne in druge možnosti zanjo in jo spodbujati. Poleg finančnih sredstev sta zelo pomembna dejavnika tudi kritika in publika. Za prvo se zdi, da je v krizi, saj je objavljenih strokovno tehtnih, strogih in zahtevnih, hkrati pa spodbujajočih in dobronamernih kritičnih presoj vse premalo. Čudno, saj nam izvrstno izobraženih glasbenikov vendar ne primanjkuje. V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, ki je na abonmajskih koncertih razmeroma dobro zasedena, pa je še vedno preveč površnega poslušanja. To površnost očitujejo nepotrebno odkašljevanje, brskanje po torbicah, branje programskih listov in šelestenje Z njimi pa še kaj. Zaradi tega je zbranost poslušalcev prepogosto zmanjšana, njihovo pravo sodelovanje pa oteženo ali pa ga sploh ni. Takšna publika pač ne more biti odzivna, neizprosno zahtevna in dobrohotno spodbujajoča, kar vse močno prispeva k rasti orke-
Delo, 23. oktobra
Haider, Avnoj, mednarodne pogodbe in denacionalizacija
V	članku z zgornjim naslovom je dr. Šinkovec med drugim povedal, kakšne obveznosti so prevzele Italija, Avstrija, Nemčija in Madžarska do Jugoslavije in v zvezi s tem Slovenije s podpisom mirovnih pogodb po letu 1945. Zvemo tudi, da Haider zahteva, da se Slovenija odpove sklepom Avnoja, ki so določali odvzem državljanstva in premoženja nemško govoreči manjšini
Dr. Šinkovec tudi pravi, da se Sloveniji ni treba odpovedati sklepom Avnoja o izgonu in odvzemu premoženja Nemcem in sploh pripadnikom sil osi, ker ta vprašanja rešujejo drugi mednarodni dokumenti, zlasti tisti, ki se nanašajo na vojne reparacije bivših sil osi. Tako navaja jaltski sporazum iz leta 1945 in kasnejši pariški sporazum o reparacijah.
Iz sporazumov je razvidno, da je bilo sklenjeno glede vojnih reparacij v naravi, in sicer z zasegom premoženja v Nemčiji in nemško lastnino izven Nemčije.
V	naših medijih pa se ponavljajo vesti, da bo bivšim lastnikom zaseženo premoženje vrnjeno.
Če bi država Slovenija in njena oblast upoštevali vse dokumente, ki jih je naštel dr. Šinkovec, Sloveniji ni treba nič vračati. Imamo pa nekaj »poštenih« politikov, ki poskušajo vrniti zaseženo premoženje po drugačnih poteh.
V	Delu dne 30. 10. t. I. na strani 38 zvemo, da je g. Peterle v času svojega ministrovanja dodelil naše državljanstvo nekaj sto tujim državljanom, potencialnim denacionalizirancem. Tako naj bi bilo vrnjeno tem ljudem premoženje po našem zakonu o denacionalizaciji, čeprav so dobili plačano odškodnino kot državljani sil osi.
Ker obstoji možnost, da se je kateremu od potencialnih denacionalizirancev zaseženo premoženje že vrnilo, predlagam, da se ustanovi komisija, ki naj zadevo razišče in spravi v stanje, ki bo skladu z mirovnimi in drugimi mednarodnimi pogodbami.
Alojz Matičič, Koper
Delo, 22. novembra
Uspešni »kuzlin sin«
Novinar Boris Čibej v rubriki »Delo komen-tira« v prispevku z gornjim naslovom trdi, da Rusi nimajo nobenega dokaza o tem, da izvirajo teroristični napadi na civilno prebivalstvo iz Čečenije.
No, ta je pa debela. Od kod pa so prišle teroristične bande v Dagestan in kam so zbežale pred ruskimi oboroženimi silami, potem ko so posejali smrt, izropali in uničiti dage-stanske vasi ter prisilili v beg čez 20.000 prebivalcev? Te iste prebivalce Dagestana (Dagestan je administrativno-zemljepisni pojem, pomeni »dežela gor«), ki so jim dati zatočišče med zadnjo vojno. In kje so zdaj osumljeni za masakriranje spečih stanovalcev Moskve, Severodonska? Kot ve vsakdo, če se le malo zanima za svet okoli sebe: v Čečeniji. Med osumljenci pa ni niti enega etničnega Cečenca! In kdo se ni niti opravičil za teroristični vpad iz Čečenije v Dagestan oz. je nekaj izmrmral v opravičilo, ko je videl, da se ruska država še zna in hoče braniti? Aslan Mashadov, ki se ponuja za sobesednika, ki predstavlja interese svojega klana, stremi (predvsem) k temu, da pod seboj ustvari totalitarno državo, in je (bil) predvsem zaradi tega proti (skupaj z glavnim muftijem Čečenije Kadirovim) krepitvi radikalnega wahhabizma oz. njegovim glavnim protagonistom Jandarbijevu, Basajevu, Hat-tabu, Udugovu Barajevu, Radujevu. O popularnosti wahhabizma pa govori nedavna anketa v Groznem, ko je iz 1120 ljudi več kot polovica izrazila podporo Mashadovu, medtem ko je Basajevu zaupalo 6% in Udugovu 5,4%.
Čečenija je imela priložnost dvakrat v novejši zgodovini začeti s čistega tista pri popolni kontroli svojega teritorija in de facto neodvisnosti. Prvič 1991 s prihodom komunista (iz partije ni izstopil) in sovjetskega generala Dudajeva in drugič po zadnji vojni, ko je na oblasti že nekaj časa bil Mashadov. In kako so čečenski liderji uporabili sprva podarjeno in potem izvojevano svobodo? Režim Masha-dova se je v hasavjurtovski mirovni pogodbi 1996 obvezal uvesti pravni red, ne izvažati nasilja, preprečiti ugrabitve ljudi (vsaj3.500!), izplačevati penzije in plače iz redno prihajajočega federalnega proračuna, prenehati dajati zavetje vsemogoč(n)im kriminalcem, preprečiti notorično krajo nafte iz cevovoda, ne proizvajati nelegalno alkohola, ne tiskati ponarejene dolarje. Ničesar, popolnoma ničesar ni ukrenil, kot ni ničesar pred njim ukrenil Dudajev za pravno državo. Kaj bi si mi, recimo, mislili o herojskih Sarajevčanih in drugih Bošnjakih, če bi izkoristiti krvavo pridobljeno svobodo za podobne reči, kot jih delajo desperadosi iz Čečenije, in ustvariti pri sebi leglo terorizma? V Čečeniji je trenutno vsaj 30.000 izjurjenih in dobro oboroženih desperadosov, ki ne verjamejo ne v Boga ne v hudiča, temveč samo v dolarje in maradjor-stvo. Žrtve pa so preprosti Cečenci in drugi prebivalci Čečenije in seveda ljudje povsod drugje po Rusiji.
In v ta pravni vakuum je bila prisiljena vstopiti Rusija, če se ni hotela sprijazniti z nemočnim opazovanjem razraščanja rakaste tvorbe po vsem državnem telesu.
Just Rugel, Moskva
Delo, 13. novembra
Poberlinskih deset let
Bohtetova analiza »dalje in nebeške strani« poberlinskega sveta je dobrodošla, četudi je v svojem bistvu netočna. Dobrodošla je zato, ker se današnja »instant« civilizacija vse manj sprašuje o sami sebi, o svoji pretekli usodi pa o prihodnjem namenu. V tem smislu pomeni Bohtetovo razmišljanje dragocen prispevek k vse bolj odsostvujočemu samozavedanju zahodne civilizacije ob koncu nekega časa. Zavest o izvoru in identiteti zahodnega člo*-veka se dobesedno tali v vročici invazivnih medijskih tehnologij, kanalov, interneta in vseh sredstev, v katerih do človeka prihajajo sekundna in alarmantna sporočila.
Če se je metodično z Bohtetom moč strinjati, pa je njegova vsebinska analiza pomankljivo kritična, zaradi tega pa boleče neobjektivna. Prvo, kar je treba ugotoviti, je preprosto dejstvo: komunizem se ni podrl zaradi denarja in Mihail Gorbačov je bil toliko moder, da ga ni želel reformirati. Ni pa ga želel reformirati, ker ga ni mogel, mogel ga pa ni zato, ker mu je bila dodeljena zgolj vloga statista ob popolnem strukturnem zlomu te »utopične« ideje. Gorbačov ni mogel napraviti nič več in nič manj kot formalizirati polom komunistične »civilizacije«, to pa je storil z veliko, do sedaj še nespoznano dostojnostjo. Gorbačov je bil največji poraženec zgodovine, v obeh pomenih besede. V pomenu dostojnosti in osebne veličine ter v pomenu dejanske teže, ki jo bo imel v prihodnosti zlom komunizma v starem svetu.
Zakaj M. Gorbačov ni mogel napraviti ničesar drugega, kot priznati brezpogojno kapitulacijo, pa je drugo vprašanje. Bohte v svojem članku večkrat zapiše, da je komunizem vseeno imel nekaj dobrega, svoje ugotovitve pa na koncu oblikuje v misel: »Morda bo prihodnjim generacijam vendarle uspelo združiti dobre zamisli komunizma s svobodo kapitalističnega sveta.«
Ta trditev pa je napačna, neuresničljiva, predvsem pa zavajajoča. Komunizem ni imel dobesedno ničesar dobrega, v njem ni bilo ene same pozitivne ideje, ki bi preživela padec berlinskega zidu. Tako pa je bilo, ker je komunizem po definiciji negacija človeške družbe v svojem zgodovinskem izročilu. Boljševizem kot njegova najbolj vzorčna oblika je tako označevala razgradnja sleherne od družbenih institucij in slehernega od družbenih slojev. Najštevilčnejši sloj ruske družbe (mužiki, ca. 90% ruskega prebivalstva) je že v dvajsetih letih tega stoletja popolnoma izginil. Spremeniti so jih v solhozne delavce ati pa v industrijski proletariat. Ati pa so jih preprosto izničiti. Pravoslavne cerkve je komunizem spreminjal v kopališča, skladišča ati pa jih rušil. Trg je zamenjal za plan in predvideval odpraviti denar. Enakovrednost državljanov je zamenjal z enakostjo, na ta način pa temeljno uničil pojem človeške osebnosti. Bil pa je še temeljitejši pri hujših stvareh, npr. pri zločinih.	*
Kaj ostane dobrega od doslednega komunizma, je danes moč videti v Severni Koreji. Zgolj lakota.
Ta družbeni model se je tako v osemdesetih letih popolnoma izčrpal in ni ga bilo mogoče ne obnoviti ne ohraniti. Nasilno vzdrževanje komunističnega enoumja bi SZ pahnilo v še večjo krizo, kot jo pozna danes. Pa že danes je nekdanja SZ v svojem večinskem delu dobesedno na pragu »metafizične« katastrofe. Zahodni človek utemeljeno pričakuje, kdaj se bo kateri od »teroristov« polastil najbolj občutljivega delca razpadle strukture, atomskega orožja, in zanetil apokaliptični požar. Ta nevarnost obstaja zgolj v državah umrlega socializma. Za ZDA npr. bi bilo kaj takega absurdno pričakovati. Zakaj neki?
V svoji zadnji instanci pa je bil komunizem predvsem moralno sprevržen. Vsi neuspeli poskusi, npr. samoupravljanje, dogovorna ekonomija, združeno delo itd., se počasi umikajo iz naše zavesti in dobe se spominjamo samo po bistvenem: po negaciji morale, po zločinu. Katinski gozd, gulagi, cenzura, Rog. In drugo. Komunizem se je kot tak zato moral spopasti s centri moralnega iztočila, predvsem z zahodno demokracijo in predvsem s krščanstvom. Če Bohte omeni prvo, nehote zamolči drugo, bistveno. Komunizem v Evropi je padel, ker je človek (vseeno) dober. Če pa je človek dober, teži k morati. In če je v institucijah zahodne demokracije (večstrankarski sistem) ni mogel najti, jo je našel v tisti, ki je edina ostala. Od vseh oblik civilizacije je komunizem namreč dopuščal le eno, tj. veroizpoved. Za zahodni svet velja v tej zvezi krščanstvo.
Zmagovalec komunizma v Evropi tako manjka v Bohtetovi analizi. Imena Janez Pavel II. v njej ne najdemo niti enkrat, kar je njen temeljni primankljaj. Ne najdemo tudi srečne luči, ki bi iz te višine zasvetila v temo slovenskega nerazumevanja. Zgodovine, samega sebe. Našega »instant« bivanja v zlomljenih koordinatah domačega postkomunizma. Boštjan Turk, Ljubljana
Delo, 18. novembra
Bilanca desetih žametnih let
Ob obletnici žametne revolucije v nekdanji ČSR je gospa Margareta Thatcher 17. 11. 1999 v Pragi odkrila spomenik Winstonu Churchillu. Lastnim očem nisem verjela. Le kdo je dal pobudo za postavitev tega spomenika? Gospod Churchill je bil tisti, ki je konec leta 1943pahnil Jugoslavijo v komunizem in s tem neposredno tudi ČSR, ker so čehoslova-ški komunisti imeti zaslombo pri jugoslovanskih. To svojo napako je Churchill po vojni bridko obžaloval. Predsednik Truman je v imenu ZDA leta 1948 vsaj delno popravil to dejanje.
Leta 1945 se je ČSR vrnila v tržno gospodarstvo in zahodno demokracijo, kot je bila že pred vojno. Tudi prva Jugoslavija je imela predvojno tržno gospodarstvo in parlamentarno demokracijo. Pred 2. svetovno vojno je ČSR spadala med gospodarsko, industrijsko in kulturno najbolj razvite države v Evropi.
Po letu 1945 je obnovila telovadno društvo Sokol in v poletju 1948 je že bil tudi XI. vsesokolski zlet. Na tovarne v ČSR baje ni padla niti ena bomba, ostale so nepoškodovane, medtem ko je bila nemška industrija sesuta v prah in leta 1948 se je še celotna Nemčija zvijala v krčih, ki jih je zapustila vojna. Marshallov plan v znesku 13 milijard dolarjev, ki je bil namenjen za obnovo Evrope, je začel prihajati v ZR Nemčijo po letu 1950 in z njim tudi strokovnjaki. ČSR je bila med prvimi vzhodnimi državami, ki so takoj po vojni uvedle tržno gospodarstvo in ga začele tudi izvajati. Pregnani predsednik C SR Beneš se je takoj vrnil v domovino. Tudi nizozemska kraljica se je vrnila, le jugoslovanskemu kralju so komunisti prepovedali vrnitev. Med 2. svetovno vojno je samo v Jugoslaviji divjala komunistična revolucija, ki sta jo sprožila Tito in Kardelj.
Čehoslovaški komunisti po letu 1945 niso mirovali in v letu 1948 jim je uspelo odstaviti tržno in napredno usmerjenega predsednika Edvarda Beneša in njegove somišljenike. S tem so preprečiti ponoven vzpon CSR, ki bi se bila dvignila dosti prej kot Nemčija, ki je bila v razvalinah; ČSR je že bila obljubljena pomoč iz Marshallovega plana. Ko so prišli komunisti na oblast, so to pomoč odklonili. Da bi Amerika zaščitila Evropo pred nadaljnjim širjenjem komunizma, so pomoč ponuditi Zahodni Nemčiji, ker so velesile medtem že razdelile Nemčijo na dva dela. Tako so Nemci, povzročitelji vojne, biti nagrajeni.
Ko sta padla berlinski zid in komunizem v Rusiji, je bila ČSR spet med prvim, ki so ponovno vpeljati tržno gospodarstvo in zahodno demokracijo. Že 7. 1. 1990 so Čehoslo-vaki ponovno ustanoviti sokolsko društvo, ki gaje država tudi podprla. V dneh 5. in 6. julija je v Pragi že bil XII. sokolski zlet. Žal pa je komunizem tako uničil bivšo Čehoslovaško, da bo trajalo verjetno najmanj 50 let, preden bo lahko ponovno tekmovala z najbolj razvitimi državami, kot je leta 1939.
Naš svetovno znani in globoko spoštovani otimpionik Leon Štukelj je bil iz vrst slovenskega Sokola. Lepi sokolski ideji in Sokolski legiji je ostal zvest do groba. Na njegovo zgledno življenje in ne samo na olimpijska odlikovanja smo Slovenci res lahko ponosni, ker ga je svetovna javnost tudi iz tega razloga cenila. Sokolsko društvo ni samo telovadno, temveč tudi vzgojno društvo. Idejni Sokoli se strogo držijo načela » zdrav duh v zdravem telesu«. Take vzornike, kot je bil Leon Štukelj, bi Slovenija danes nujno potrebovala; potem ne bi toliko mladine stopilo na stranske, nezaželene poti.
Nada Blaško, Celje
Delo, 9. oktobra
RKC v Sloveniji
Čeprav smo že malo oddaljeni od objave tega članka izpod peresa g. A. Podgorška, bi vse-eno še rada dodala svoje mnenje.
NOB ni bila samo boj proti okupatorju, kakor ga prikazuje najnovejša zgodovina, temveč tudi boj za komunizem, ki ga je vodila partijska elita, izšolana v Sovjetski zvezi. O tem pričajo rdeče zvezde na kapah borcev, na zastavah ter končno srp in kladivo, narejeno iz samega čistega zlata, ki je kraljevalo na vrhu zastave. V gozdu so že med vojno imeti organizirane partijske šole, kandidature in sprejeme v partijo, kakor piše partizan Špetič. Pri Žužemberku je bila že tedaj organizacija mladih skojevcev, ki pa je bila potem pobita. Da vse to vodi h komunizmu, so hitro spoznali rdeči okupatorjevi vojaki iz italijanske vojske, zato so z njimi sodelovati in končno prestopiti k njim in skupaj ustvariti zmagovito kolaboracijo, ki je uničila vse domače idejne nasprotnike. NOB je pobila 10-krat toliko domačih slovenskih nekomunistov kakor okupatorjev. Vse bele postojanke so bile napadene in uničene z eno izjemo, okupatorjeva pa samo malo katera.
V	svobodi smo uvoziti sovjetski sistem, ustavo in zakonodajo, uvedli sovjetsko šolstvo z učbeniki Kotnilova, Jeffimova, Lenina in Stalina, peli smo ruske pesmi o Volgi in Katjuši, recitirati Majakovskega in njegovo Partijo, nazadnje pa še peti »Z ruskih step veliki Stalin kliče zmagovito, z naših se gora odziva mu tovariš Tito«. Nato še nacionalizacija.
Kje je bila še večja in dolgotrajnejša kolaboracija, ki jo čutimo še danes? Cerkev je že pred 60 leti obsodila tatotatitarni sistem na pohodu, mi smo ga šele pred kratkim, torej je bila v tem pogledu naprednejša od nas.
V	nekem letošnjem Dosjeju, ki ga je vodila neodvisna zgodovinarka Tamara Griesser-Pe-čar, je bil škof Rožman že čisto rehabilitiran, samo še ena malenkost v zvezi s prisego ni bila razjasnjena. Navajala je njegove stavke ob sprejemu okupatorja, ki so biti ponarejeni dani v javnost, nato pa še resnične njegove besede, ki so izzvenele malo drugače. Pisal je prošnje v tujem jeziku tudi za komuniste, do 50 jih je oddal na dan. In če je hotel upati na njihovo rešitev, se ni mogel kregati z okupatorjem. Ljubljana je bila tedaj polna beguncev, organiziral jim je zimsko pomoč. Delal je vse na tak način, da bi bilo v tem začasnem prehodnem obdobju čim manj žrtev. Cerkev ima naravno metodo kontracepcije, ki je tudi najbolj zdrava. Izdaja brošure, kako izračunati varne dneve pred zanositvijo, torej ji ne gre na tem področju samo za reprodukcijo, kot je očitano. Današnja utrujena žena, ki pride iz službe, zagleda pred seboj še goro domačega dela, bi bila najbolj srečna, če bi jo mož razumevajoče razbremenil, potem bi bila razpoložena še za kaj drugega. Zvestoba enemu partnerju je temelj družinske sreče, obenem pa je najbolj zanesljiva zaščita pred aidsom.
Neka mati, ki ima tri šoloobvezne otroke, mi je tožila, koliko stanejo: za enega, ki je v verski šoti v Žetimljem, mora plačevati še 6.000 din mesečne šolnine. Meni se zdi to krivično. Če smo v demokraciji, smo vsi enaki pred zakonom. V pluralizmu bi morale biti verske in neverske šole enako financirane. To velja še celo, če so kristjani v večini in so verske šole
cenejše, ker ne zaposlujejo varnostnikov. Ati bodo kristjani plačevati samo za veri nasprotne namene, kot so 54-letne ateistične šole za pokrivanje izgub rdečih medijev, za revolucionarne dodatke in privilegije?
Državo je stal papežev obisk toliko, kot je stala pred leti oprema Ruplove pisarne. Koliko so stale dodatne volitve župana, ki jih je sam povzročil s svojim odstopom, o tem ni nihče poročal. Koliko milijard se je zmetalo kar tako na Ministrstvu za obrambo, pa prizadeti minister ni nič v zadregi, še posmehuje se vsemu. Kaj pa milijarde pod Smeltovimi preprogrami?
Kdo se je izkazal najbolj narodno zavednega ob osamosvojitvi? Kdo jo je prvi priznal, slovensko državo, kdo ji je nasprotoval in jo celo napadel?
Odgovori na to mi dajejo svoje mnenje. Tončka Grm, Zagorica
Delo, 21. oktobra
Svetla stran meseca?
Že med branjem sem opazil, da ima gospod A. Gnidovec, vakuum v glavi, za nekatere navedbe pa, da so zmotne. Naslov razstave, če ga je prevzela po domobranskem geslu, ki ga je izrekel g. Stanko Kociper, bi se morala imenovati Bog, Narod, Domovina in ne Mati, Domovina, Bog. Res je, da je Slovenija prekrita z množičnimi grobišči, v katerih so žrtve domobranci in njihovi sodelavci, ki so sodelovati z okupatorjem v nedovoljeni kolaboraciji. Toda tako sodelovanje je izdajstvo. Grobovi, za katere so krivi domobranci, pa niso posejani samo po Sloveniji, ampak tudi v tujini: Rab, Gonars, Renici, Alah, Dachau, Munchen, Mauthausen. Mojega očeta so aretirati domobranci in ga izročili Nemcem, ki so ga poslati v Dachau. Ob osvoboditvi je tehtal 36 Kg. V p'etek, 28.1.1944, okoli ene ure j ko so domobranci streljali na Lisičjem nad Škofljico ižanske kmete in Acmetice, je Angela Komše iz Vrbljenja tik pred smrtnimi streti zavpila: »Danes vi streljate nas, ni pa več daleč dan, ko bodo pa drugi vas!« Uspelo ji je, da je ranjena pobegnila. Po vojni se je uresničil klic žrtev. Prizadevajmo si, da v bodoče takih klicev ne bo več.
Želite zvedeti za pravi vzrok za nastanek domobranstva? Nedovoljena kolaboracija slovenskih veljakov se je začela že pred vojno. Dr. M. Natlačen je pred kapitulacijo kraljevine Jugoslavije ob prihodu Italijanov v Ljubljano zagrozil, da bo vsak kaznovan s smrtjo, kdor se bo uprl okupatorju. Že pred vojno je nastal akademsjd klub Straža, ki je bil fašistično usmerjen. Vodja je bil prof. teologije dr. Lambert Erlih. Stražarji so v marcu in aprilu 1942 delati zasede v Ljubljani. Lovili so slovenske akademike nestražarje in jih izročati okupatorju kot sodelavce OF. Na deželi so nastale vaške straže MVAC. Zaradi okupatorjevega nasilja in nasilja vaških župnikov. Kdor ni šel k MVAC ati k partizanom, je moral na stradanje v internacijo. Kjerkoli je bila ofenziva ati kakšno drugačno nasilje župnikov, so šli hlapčevsko naravnani brez nacionalnega ponosa in lakomni krvavega denarja k MVA C, zavedni fantje z močnim nacionalnim ponosom pa k partizanom. Župnike, ki v svojih župnijah niso organizirali MVAC, je škof dr. G. Rožman poklical v Ljubljano in jim naročil, da naj to storijo. Kdor ni bil poslušen in ubogljiv, je moral prav tako na stradanje v internacijo. Primeri: župniki na Kočevskem Franc Mate, župnik Strah, župni upravitelj v Osilnici in njegov stric dekan Boster. Vsi so bili internirani. Za te uporne slovenske duhovnike škof Rožman ni posredoval, da bi jih izpustiti. Zakaj ne? Odgovorite!
Za izgubljeno Gorico, Trst in Koroško se morate jeziti na neodločne slovenske politike po prvi svetovni vojni. Da so pustiti na cedilu generala Maistra, je znano. Manj znano je, kako je bilo na Primorskem. Major Matija Štefin je Ljubljano zaprosil za pomoč, da bi ustavil Italijane. Namesto da bi mu poslati vojake, so se prišli v Postojno poklonit italijanskemu polkovniku. Italija je do leta ’45 segala do Postojne. Kupčije za vrnitev domobrancev ni bilo. Avstrija je imela status napadene in premagane države, zato je obdržala slovensko Koroško. Tak status je dobila zato, ker ob napadu Nemčije na Avstrijo demokratično izvoljena avstrijska vlada ni priznala priključitve k Nemčiji, ampak se je umaknila iz Avstrije.
Zavezniki so s slovensko krvjo plačati italijansko kapitulacijo letal943, zato smo izgubili Trst in Gorico.
Omejen sem s prostorom, zato vam ne morem razložiti, zakaj so vrniti domobrance samo iz Avstrije in ne tudi iz Italije. Prispevek končujem približno tako kot vi. O, Bog, usmili se gospoda A. Gnidovca, daj mu zdrav um in zdravo pamet!
Janez Krošel, Ljubljana
Delo, 16. oktobra
Ajdovska tragedija
V Sobotni prilogi Dela g.. Albin Gnidovec opisuje tisto, kar je doživljal kot 12-leten deček v decembru 1942 ob napadu partizanskih enot na Ajdovec. S spomini in resnico g. Albina se ne strinja g. Mirko Pirc iz Kopra ter mu žaljivo in ponižujoče, seveda v svojem slogu, odgovarja, da so neresnični in da pomeša, kakor je v njegovi navadi, skoraj vso Dolenjsko z Ajdovcem in da kot tedaj 12-le-ten deček ne more, še več, ne bi smel spregovoriti drugače, kakor so zapisali partizani in kakor je vse že »nezmotljivo« arhivirano.
Kot da g. Pircu ne bi bilo znano, da se tudi dandanes v miru dogaja kriminal, torej je mogoče, da se je tudi tedaj našel kdo, ki je bil pripravljen za judežev cekin koga izdati okupatorju. A za božjo voljo, kaj pa imajo možje, ki so se strniti v samozaščiti vaške ajdovske skupnosti proti nasilju takratnih komunistov, enakega s kriminalci?
Torej, g. Pirc zahteva od naroda, da verjame v resnico, o kateri je na podlagi 46-letnega arhiviranja sam prepričan. O vsem tistem, kar so doživeti takrat in po revoluciji preprosti
ljudje na podeželju, pa bi se moralo molčati. Ker ste, g. Pirc, v svojih sedmih točkah tako »prepričljivi«, mi dovolite odgovoriti še na vašo izpuščeno osmo točko.
Trdno sem prepričan, da poznate kazenski zakonik ženevske konvencije iz leta 1929, ki obravnava tudi vojnega ujetnika in hudodelstva proti človeštvu. Enako sem prepričan, da poznate določbe mednarodnega vojnega prava (konvencije) še iz leta 1907, katerih podpisnica je tudi Republika Slovenija. Pred seboj imam fotokopijo dokumenta iz leta 1942 o zasliševanju ajdovskih branilcev, ki so se 12.12. ’42 zgodaj zjutraj vdati partizanom. Enaindvajset (ste) so jih zverinsko pomoriti - ne postrelili, kakor vedo povedati še danes živeče priče, ki so bile kot otroci navzočg ob izkopavanju pomorjenih svojcev, očetov in bratov iz skupne grobnice Brezova reber, v katero so bili nametani kot polena. Poudarjam, te priče so bile takrat otroci, a jim spomin do danes k sreči ni odpovedal! In eden od vzrokov za samoiniciativno organiziranje vaških straž v Ajdovcu je bil nedvomno tale:' partizani (ste) so v noči s 15. na 16. 10. 1942 prišli do uglednega ajdovskega župana Štefana Vidriha, očeta še ne leto dni stare edinke Irene, ter ga vpričo nje in žene hladnokrvno ubiti.
Katerih pet od komandanta do politkomisarja s partizanskimi imeni je podpisalo takratno obsodbo zajetih ajdovskih fantov, je razvidno iz dokumenta. Utemeljitev (obrazložitev) je'prav tako razvidna. Od vas, gospod Pirc, kot nezmotljivega poznavalca takratnega dogajanja pa pričakujem odgovor na manjkajočo osmo točko vaše razlage iz Sobotne priloge 13. novembra 1999: kdo iz vaših partizanskih vrst je povzročil masaker nad vdanimi ajdovskimi branilci? Prepričan sem, tako je razvidno iz vaših premnogih člankov, da ste morali biti tedaj zelo zelo blizu takratnega masakra v neposredni bližini Ajdovca, pa tudi sežiganja živih zajetih ljudi na Dobskem gradu pri Mirni 14 dni kasneje decembra leta 1942.
Milan Muhič, Ambrus
Izjava oz. ugotovitev v oddaji »Obzorja duha« v nedeljo, 14. novembra, da so partizani požgati cerkev v Ajdovcu, je točna, vendar pa je brez pojasnila, zakaj je zgorela, lažna.
Nedvomno med vojno tudi partizani niso odobravati požiganja cerkva, predvsem tistih številnih ne, ki so jih požgati Italijani v soseščini Suhe krajine leta 1942. Do požiga cerkva na Ajdovcu in Žužemberku pa je prišlo zato, ker so pripadniki MVAC, s pomočjo Italijanov, tako žužemberško kot ajdovsko spremeniti v trdnjavo za obrambo interesov italijanskega fašizma. Takšne trdnjave so bile tudi pri Sv. Antonu pri Zdenski vasi, na Trški gori, v Beti cerkvi, Tolstem vrhu, Sv. Urhu pri Ljubljani in še kje.	*
Večina teh nemških ati italijanskih postojank oz. v njihove vojaške utrdbe predelanih cerkva ni bilo požganih, tako kot tudi ne tisoče drugih cerkva po Sloveniji, ki niso bile utrjene in jih je bilo možno nemoteno obiskovati oz. tudi požigati, če bi kdo imel takšno namero. Zakaj so bile cerkve uporabljane kot utrjene vojaške postojanke prav v Suhi krajini, kjer ljudje niso bili nič bolj ati manj verni kot v drugih krajih po Sloveniji, je posebno vprašanje, ki nanj tu ni možno na kratko odgovoriti.
Branilci Ajdovca so biti v službi okupatorja. To je dejstvo. Od njega so sprejeti orožje, strelivo in vse drugo, potrebno za bojevanje. Biti so oblečeni v italijanske uniforme oz. vojaške obleke, ki so jih Italijani zapleniti predvsem v Franciji. Hraniti so se z italijanskim kruhom, jedli italijanske makarone in riž itd.
V času »ajdovske tragedije«, kot je o njej pisal Mirko Pirc iz Kopra, so pripadniki MVAC za deset, petnajst ati petdeset tir, torej za ju-deževe groše, izdajati Italijanom tiste, ki so se bojevati za svobodo slovenskega naroda. V tistem času so biti pripadniki MVAC iz Stične »...Jakos Giovanni, Jakos Francesco, Jančar Giovanni, Barcan Antonio, Gracman Milan ...« ter biti od poveljstva italijanske pehotne divizije Cacciatori delle Alpi - nagrajeni z 250 oz. 200 lirami, in to zato, ker so 15. in 18. decembra 1942. leta ubiti Franca Haupmana in še tri partizane. Za povrh so od župnika v Stični prejeti za to dejanje še odvezo.
G. Gnidovec v svojem članku pravilno zagotavlja, da so padle in postreljene pripadnike MVAC na Ajdovcu pokopati v navzočnosti Italijanov. Z vojaškimi častmi niso Italijani pokopavali samo svojih padlih vojakov, temveč tudi tiste, ki so se bojevati zanje. Da je to res, je ob 50. obletnici boja na Ajdovcu poudaril tudi g. Tine Velikonja, ki pa je bil še bolj iskren kot Gnidovec, saj je zapisal: »... svoje zaveznike so (Italijani, prip. I. B.) prevarati in prepustiti usodi.« Če so se pripadniki MVAC res bojevati za vero in Boga, potem naj bi tudi Italijani k nam prišli le zaradi nekakšnih misijonarskih zadev. Vendar so biti Italijani v resnici okupatorji, ajdo-vški in drugi pripadniki MVAC pa v njihovi službi, kar pomeni, da so se bojevati za interese italijanskega fašizma, nikakor pa ne za vero in Boga.
Kako prav je imel general Ruggero, poveljnik divizije Cravatte rosse, ki je jeseni 1942. leta na besede g. škofa Gregorija Rožmana: »...potem boste pač tudi v naši pokrajini napraviti konec s partizanstvom...« in »...pričakoval sem, da boste s pomočjo MVAC vendar vzpostaviti popolno varnost v pokrajini...« odgovoril: »Povedal vam bom odkrito, kaj mislim o MVAC. Nisem Slovenec, a tako gledam na Slovence in njihov boj. MVAC nam Italijanom mnogo pomeni, med vami Slovenci pa ustvarja takšno sovraštvo, da ga petdeset let ne boste mogli odpraviti...« Po petdesetih in več letih so se spet pojaviti ljudje, ki hvalijo italijansko in nemško okupatorsko oblast, kakor tudi tistih, ki so le-tem pomagati, ter s tem spet v lastnem narodu sejejo sovraštvo, ki ga tudi petdeset naslednjih let ne bomo mogli odpraviti.
Ivan Bajt, Ljubljana
Prejeli
smo
Politična odgovornost
Med spremljanjem dogajanja, ko gre za ugotavljanje in uveljavljanje (politične) odgovornosti nosilcev državnih političnih funkcij, predvsem ministrov, sem se prepričal, da je znotraj meja aktualne slovenske politične in pravne kulture politična odgovornost pojmovana na način, ki ni združljiv z mojim mnenjem o vsebini in bistvu navedenega pojma. S tem razmišljanjem sem se želel odzvati na dogodke v zvezi s t.i. »mesno afero«, predvsem pa na argumente, s katerimi je minister za kmetijstvo o svoji domnevni neodgovornosti prepričeval javnost. Vsebinski koncept svojih teoretičnih razmišljanj o politični odgovornosti črpam tudi iz miselnih izhodišč prof. dr. Leonida Pitamica (1885-1971), slovenskega akademika, klasika slovenske pravne znanosti, mednarodno uveljavljenega pravnega znanstvenika in prvega dekana Pravne fakultete v Ljubljani (glej njegovo delo Država, Cankarjeva založba 1997).
Odgovornost ministra v njegovem razmerju do parlamenta se (tudi po Pitamicu) kaže v tem, da mora minister odstopiti, če izgubi zaupanje parlamentarne večine. To vrsto odgovornosti imenujemo politična odgovornost. Razteza se na vse delovanje ministra in njemu podrejenih organov in je neodvisna od tega, ali je dejanje, zaradi katero je minister domnevno izgubil zaupanje parlamenta, zakonito ali ne. Sankcija ugotovljene politične odgovornosti je odstop (demisija) oz. odstavitev ministra.
Minister je, po drugi strani, lahko odgovoren tudi za kršitev ustave ali zakonov v času izvrševanja svoje javne politične funkcije. V tem primeru govorimo o kazenski odgovornosti ministra. Ministrovo odgovornost je mogoče ugotavljati bodisi na podlagi subjektivnih bodisi na podlagi objektivnih kriterijev. Kazenska odgovornost je subjektivna odgovornost. Kazensko in s tem subjektivno odgovarja minister le za svojo osebno krivdo, ne pa npr. tudi za krivdo svojih kolegov ali za morebitna kazniva dejanja svojih podrejenih. Obe vrsti odgovornosti, tako politična kot kazenska, sta individualni odgovornosti. Vsak minister kot član vlade prevzema tudi kolektivno odgovornost za delo vlade kot celote. Politična odgovornost ministra je tako lahko ^individualna ali kolektivna. Politična odgovornost je objektivna odgovornost ministra in jo je v določenih primerih mogoče pojmovati tudi kot solidarno odgovornost. Minister je (bi moral biti) politično odgovoren za ravnanje subjektov, ki so v razmerju do ministra v podrejenem po-
ložaju. Minister v skladu s svojo politično odgovornostjo odgovarja za delovanje celotnega upravnega mehanizma, na vrhu katerega resorno ministruje. Načelno sleherna 'politična’ ali pravna nepravilnost, delovna napaka ali na splošno funkcionalna neprimernost, do katere pride na enem izmed nivojev upravnega mehanizma ministrovega resorja, predstavlja vzročni element za ugotovitev ministrove politične odgovornosti. Minister politično odgovarja za dejanja, ki jih je odobril ali sam izvedel, za dejanja, ki bi jih moral izvesti ali odobriti, pa tega ni storil, ter hkrati tudi za tista dejanja, do katerih je prišlo brez njegove vednosti. Politična odgovornost ministra pomeni njegovo odgovornost de facto za vse, kar se na področju resorja, v katerem ministruje, dogaja. To naj bi ustrezalo naravi politične odgovornosti. Minister torej ni razbremenjen odgovornosti za nekaj, do česar je morebiti prišlo brez njegove vednosti. Za svoj resor avtomatično politično odgovarja. Svoje odgovornosti se lahko osvobodi s tem, da odstopi. Tudi tedaj, ko mora npr. odobriti ukrep, s katerim se ne strinja, se svoje odgovornosti za izvršitev ukrepa osvobodi s tem, da 'protestno' odstopi. Drugače je zanj odgovoren, četudi mu je morda načelno nasprotoval. Če minister tega ne stori, s tem pokaže, da tudi za tovrstna dejanja prevzema odgovornost. Ministrski položaj, in politična odgovornost ministra tvorita smiselno celoto. S tem ko minister kljub ugotovljenim nepravilnostim vztraja na svojem položaju, prevzema nase odgovornost za ugotovljene
nepravilnosti ali pomanjkljivosti. (Podobno se svoje odgovornosti za odločitve vlade kot celote lahko reši le, če odstopi.) Sankcija ugotovljene politične odgovornosti bi morala biti odstavitev ministra. Morda bi jo bilo ustrezneje imenovati »prenehanje ministrske funkcije«, ker je s tem izrazom mogoče pokriti tako odstavitev kot tudi odstop.
Čeprav sem prenehanje funkcije ministra opredelil kot sankcijo za ugotovljeno politično odgovornost, v nadaljevanju pa dodal, da se minister svoje odgovornosti lahko osvobodi s tem, da odstopi, vendarle ne gre za teoretični paradoks ali nelogično kontradiktornost.
A: Minister je osebno in politično odgovoren za dejanja, ki jih je odobril, dejanja, ki jih ni preprečil, čeprav bi jih moral, in dejanja, za katera je vedel, ne glede na to, kaj je v zvezi s temi dejanji storil. Sankcija je v vsakem primeru odstavitev oz. odstop. Ministru je funkcija prenehala zaradi (iz razloga) politične odgovornosti, ki je v tem primeru neposredna. V določenem smislu je tudi subjektivna, a še vedno le kot politična odgovornost.
B: Minister se lahko osvobodi odgovornosti za dejanja, ki jim nasprotuje, ah za dejanja, za katera ni vedel, s tem da odstopi. V tem primeru je odstopil na temelju politične odgovornosti, ki je tokrat zgolj posredna in v najstrožjem pomenu objektivna, še vedno pa je odgovornost — politična odgovornost, ki jo pogojuje značaj ministrske funkcije.
Poleg običajnega ministra z resorjem, ki izvršuje tako uradniške kot tudi politične naloge, se v funkciji ministra lahko pojavlja tudi t.i. minister brez listnice (portfelja). Zanj velja, da v času svojega ministrovanja običajno izvaja zgolj politične naloge in mu ni zaupano vodstvo enega od upravnih resorjev, je pa član vladnega ministrskega 'kolegija'. S tem v zvezi je tudi manevrski prostor morebitnega ugotavljanja in uveljavljanja njegove ministrske odgovornosti drugačen.
Minister naj bi bil postavljen na vrh piramide določenega upravnega resorja predvsem v skladu s svojim znanjem, sposobnostmi oz. osebnimi in osebnostnimi zmožnostmi, svojimi izkušnjami ipd. Nastop ministrske funkcije pomeni hkrati prevzem ri-zika in odgovornosti za delovanje celotnega resorja, ki ga vodi. Minister ne zaseda svojega položaja zato, da bi ljudstvu dokazoval, da je osebno moralen, etičen, moder, pošten in zaupanja vreden politik. Presoja kvalitete ministrovanja ni odvisna samo od dejstva, ali minister sam, osebno pri svojem delu povzroča napake ali morebiti celo krši pravni red. Primeren in svojega položaja vreden minister je predvsem tisti minister, ki je sposoben voditi ministrstvo kot funkcionalno celoto in vzpostaviti optimalno stanje upravnega delovanja na vseh nivojih ministrskega resorja. Politično in ekonomsko dobro ter pravno korektno delovanje celotne upravne seje ministrskega resorja je temeljna in primarna obveznost ministra. Minister ima dolžnost skrbeti za prevzeto
obveznost. V skladu s svojo obveznostjo mora skrbeti predvsem za to, da se zastavljene naloge uresničujejo, zahteve izpolnjujejo, norme zadovoljujejo.
Ministrovanje zahteva veliko znanja in skrbnosti. V vnaprej določenem delovnem okviru minister relativno prostovoljno in svobodno ravna; v skladu s svojimi sposobnostmi. Ob nastopu ministrske funkcije se predpostavlja, da je za svoje ravnanje zmožen, sposoben in pripravljen odgovarjati. (»Neodgovornost« je po teoriji nravstveni izraz za »nezmožnost« ali »nesposobnost«.) Okoliščine in elementi ministrske funkcije omogočajo, da minister s svojimi delov-no-organizacijskimi in kadrovskimi ukrepi doseže, da so okoli njega zbrani ljudje, ki jih odlikujejo zaupanja vredne sposobnosti. Hkrati ima na voljo mehanizme, s pomočjo katerih lahko uveljavi svoje zamisli in kriterije glede zaposlovanja in imenovanja administrativnih in vodstvenih kadrov na nižjih nivojih ministrskega resorja. Če meni, da za tovrstne organizacijske posege nima na voljo ustreznih možnosti ali da jih kljub poskusom ne more uveljaviti, ministrske funkcije ne sme sprejeti oz. mora ponuditi odstop; če ne želi biti politično odgovoren. (Minister za evropske zadeve Igor Bavčar je npr. izrekel zanimivo misel, da verjetno uživa sloves dobrega organizatorja zato, ker mu običajno uspe zbrati okoli sebe ljudi, ki vedo več od njega.) Ministrovo sklicevanje na dejstva, da za nepravilnosti ni vedel, da je do nepravilnosti
prišlo brez njegove vednosti, da so se izvedli ukrepi, za katere ni dal soglasja, ipd., je s stališča demokratične politične in pravne kulture ter moderne pravne države svojevrsten populizem in demagogija. Ministrovo opravičevanje z argumenti, da je osebno strogo ukrepal s tem. ko je od direktorja neke uprave z odločnim tonom zahteval odpravo vseh nepravilnosti ter se tako osvobodil svoje odgovornosti, je politično nesprejemljivo.
Tovrstni načini političnega delovanja in sprejemanja politične odgovornosti utrjujejo prepričanje, da kriterije strokovne usposobljenosti nosilcev političnih (ministrskih) funkcij zamenjuje strankarsko kadrovsko trgovanje in da se politika prepogosto izvaja kot laična individualna obrt, ki temelji predvsem na političnem makiavelizmu. V državi z zdravo in demokratično politično kulturo ministrov obstoj na položaju ne bi smel biti primarno odvisen od razmerja političnih sil v parlamentu. Za državo je nedvomno slabo, če se njeni ministri kot po tekočem traku menjavajo na položajih. Zdi pa se, da je za državo še slabše, če jo vodijo ljudje, ki svojemu delu niso kos.
»Tudi v političnem delovanju je pomanjkljivo odgovoren človek hkrati tudi pomanjkljivo motiviran. Učinkovito in kakovostno delovanje je samo tisto, ki je ustrezno motivirano in odgovorno.« (Vlado Sruk, Leksikon politike, Založba Obzorja Maribor 1995, str. 221)
Andraž Teršek, dipl. iur.,
asistent na Pravni fakulteti v Ljubljani
Boris Jež
Slovenija ne verjame solzam?
e še spominjate, kako smo pred dese-timi leti živčno pričakovalil. decem-ber? Tega dne je Jugoslavija prazno-vala svojo 71. obletnico in mnogi so ji te napovedovali kratek preostanek življenja. Tedaj so dogodki že začeli prehitevati drug drugega in Juga je na svoji smrtni^ postelji že proizvajala več zgodovine, kot je je zmogla prebaviti. Ampak v Sloveniji se nam jel. december približeval še posebej tesnobno, v pričakovanju t. i. mitinga resnice. Miloševičeva protibirokratska revolucija je dotlej pometla s političnimi vodstvi Vojvodine, Kosova in Črne gore; če bi »ljudstvu« uspelo zrušiti tudi slovenski politični vrh, bi si Miloševič lahko začel aranžirati državo povsem po svojem okusu. Hvala bogu, to se ni zgodilo, vmes je bilo nekaj vojn, načrt velike Srbije, zakrinkane z »bratstvom i jedinstvom«, je propadel, ostal je le malce razširjeni beograjski pašaluk s Črno goro, ki pa se bo tudi prej ali slej odcepila. Miloševič je imel pred desetimi leti v rokah usodo sorazmerno pomembne in velike države, zdaj nima ničesar več, njegova usoda je prepuščena božji milost}. Toda pred desetimi leti bi se lahko še vse obrnilo drugače. Tedaj še izhajajoči Teleks je pisal: Mitingarji so en del svojega načrta že sila uspešno izpolnili. Slovenija je prestrašena, politično vodstvo je mobilizirano, suspenz se približuje vrelišču. Kot stranski učinek pa so tistim nekaj še razumnim ljudem v Jugoslaviji razkrili tudi vso bedo in nemoč federalnih institucij. Res je, Slovenija je bila v teh dneh pred desetimi leti prestrašena, stanovalci ob Dolenjski cesti v Ljubljani so na varno umikali avtomobile in drugo premično premoženje, ker so pričakovali, da bo glavni val pljusknil prav po tej prometnici. Psihoza je bila podobna tisti v času turških vpadov, ko so si s kresovi signalizirali, da je sovrag na pohodu in je treba poskrbeti za obrambo.
V tistih dneh so bile še vse opcije odprte: če bi tedanje slovensko politično vodstvo popustilo, bi se morda še zdaj bratili v skupni državi, vojn ne bi bilo, svet bi bil navdušen nad Miloševičem in Jugoslavija bi bila »dejavnik stabilnosti« v Evropi. Clinton ne bi hodil na obiske v Ljubljano in Skopje, temveč v Beograd. In kakšne barve bi bila v tem primeru oblast na Slovenskem? No, komunizma verjetno ne bi imeli več, pač pa nekakšen dirigirani strankarski sistem, v katerem ne bi smelo manjkati pristašev Mirjane Markovič. Hrvaška bi bila še naprej pogreznjena v molk, slovenski politiki pa bi se še vedno šli nekakšen avantgardizem, ki je za Balkan preprosto neuporaben in je bil v Beogradu vselej sprejet s prikritim posmehom.
Sedanje zgodovinopisje živi v napačnem prepričanju, da so se vsa ta klavrna dejanja jugoslovanske zgodbe začela z Miloševičem, ki bo na koncu celo govorec na lastnem pogrebu. Ne, Jugoslavija je začela razpadati že prej in Slobo je samo zajezdil te destruktivne procese. Leta 1985, torej dve leti pred njegovim vzponom, so v zvezni skupščini sprejeli nekakšno resolucijo o Kosovu, torej o »zaščiti« tamkaj živečega srbskega življa. Dobro, je v bifeju dejal neki srbski delegat, to smo uredili, zdaj je na vrsti Slovenija! Tedaj sem bil še naiven in preprosto nisem mogel doumeti, kako zmore v svoji glavi povezati tretji svet Kosova z gospodarsko in intelektualno superiorno Slovenijo. Pozneje je vse to postalo mnogo bolj jasno...
Če pred desetimi leti ne bi tedanji republiški sekretar za notranje zadeve Tomaž Ertl preprosto prepovedal mitinga resnice v Ljubljani, bi se dejansko utegnilo marsikaj odvijati drugače. Morda bi imeli celo kako Srboslovenijo, o kateri piše Aleksander Bajt? Dejstvo je, da imajo v Beogradu hkrati ponižujoč in občudujoč odnos do Slovencev; vse druge naokoli pa rasistično prezirajo. Ko sem nekega beograjskega prijatelja popeljal na Šmarno goro in mu od tam pokazal Triglav, sem se pošalil: Vidiš, vse to utegne nekega dne biti srbsko! »Ma nemoj, stvarno?« se je začudil v sveti preproščini, kajti srbski pameti je povsem samoumevno, da je tudi Manhattan srbski, če se tam znajde vsaj kaka srbska kost, lobanja, relikvija ali vsaj počen lonec.
Zanimivo pa je, kako so se nam tedaj Srbi še dobrikali - in nam seveda hkrati grozili. Ljubljana ne verjame solzam, je dejal Bogdan Kecman, šef »odbora«, ki je pripravljal miting resnice v Ljubljani. S solzami je bilo mišljeno trpljenje srbskega prebivalstva na Kosovu, ki naj bi ječalo pod pezo albanskega nacionalizma. Iz zornega kota sedanjosti lahko samo vzkliknemo: Kako morbidno sprenevedanje! Dejstvo je, da so prav srbski nacionalni voditelji na Kosovu sodelovali v neke vrste hitropoteznem genocidu, ki ga je skušal zaustaviti Nato, potem pa se jim je prav to vrnilo. Zdaj Srbi ubijajo Albance, ti ubijajo Srbe - kaj pa se nas vse to navsezadnje sploh tiče. Kot,
.recimo, Vzhodni Timor.
Zgodba o 1. decembru 1989, ko naj bi bil v Ljubljani »miting resnice«, a ga je tedanji notranji minister Tomaž Ertl preprosto prepovedal, je vredna pozornosti tudi v luči današnjega umevanja pomladi-kontinuitete. Janševa različica zgodovine je namreč, da pred njim ni bilo nič (in po njem ne bo nič?!), prav miting resnice, ki so ga institucije tedanjega režima, sedanje sile kontinuitete, preprečile, pa ga demantira. Slovenska pomlad in osamosvojitev se nista dogajali izključno v orbiti Janeza Janše in še kakega njegovega prijatelja; ko se je ta velika igra med Ljubljano in ^Beogradom začela, je bil Janez še navaden drobiž- In navsezadnje vsaj v začetku niti ni šlo toliko za ideološka kot preprosto »finančna« razhajanja, torej otipljive koristi.
L decembra 1989 bi se lahko zgodilo karkoli, zgodilo pa se ni nič, ker je tedanja oblast, pa naj si mislimo o njej karkoli, pravočasno ukrepala. Leopold Jesenek, tedanji šef slovenske milice in načelnik štaba za akcijo Sever, pravi, da so za načrtovani miting vedeli že tri mesece prej in da so se nanj tudi dodobra pripravili. Če bi Kecmanu, Šoleviču in drugim organizatorjem uspelo pridobiti na svojo stran rojake v Sloveniji, bi utegnili zbrati celo stotisočglavo množico, ki je slovenska policija seveda ne bi mogla obvladati. Vendar je večina Kecmanovih rojakov za praznike potovala domov in na ploščadi, kjer naj bi se zgodilo slovensko dejanje protibirokratske revolucije, je bilo samo nekaj skrajnežev, ki so jih policisti brez težav »pospravili« v marice.
To je bilo v petek, L decembra 1989. Vse skupaj že tone v pozabo. Odtlej se je dogodilo že toliko stvari, da je verjetno res že nujna temeljita selekcija zgodovinskega spomina. Je pa dobro ta spomin imeti ves čas »v pripravljenosti«, saj se nikoli ne ve, kateri samooklicani zaslužnež se bo polastil naše skupne preteklosti.
Dejan Pušenjak
Marjanov balon
b obletnici Demosa se je pra-vično spomniti, da je bila V	■ pred vsemi Slovenska ljudska
U stranka. Pod takratnim vod-stvom Ivana Omana je bila ta prva uradno registrirana slovenska politična stranka.
Nastala je kot stanovska organizacija kmetov, kmečka zveza, kar zelo ustreza. Pravi botri Slovenije so bili kmetje, zanesenjaki in proletarci, od kmečkih uporov do Trubarja in NOB. V primerjavi velikega uspeha na prvih volitvah leta 1990 z deležem pri oblasti je bila SLS v Demosu izrazito podcenjena. Ampak kmetijski resor je dobila. Čeprav je SLS v Demosu najbolj kritizirala svojega ministra dr. Jožeta Osterca, ga vendarle ni zamenjala. Po prestopu v SKD je Osterc ostal kmetijski minister tudi v obdobju velike koalicije. Zdaj je kmetijski resor spet v rokah SLS. Na nobenem ministrstvu kontinuiteta ni tako premočrtna kot na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Zamenjala pa se je SLS.
Kljub temu ni znano, da bi se tudi v nastajanju sedanje koalicije, ko sta se LDS in SLS pulili za vsak resor, kdaj postavilo vprašanje, kateri stranki pripada kmetijsko ministrstvo. Od začetka je bilo jasno, da SLS. Kot tudi to, da ga bo treba izdatno okrepiti s proračunskim denarjem, namenjenem predvsem pravočasni zaščiti domačih kmetov pred vstopom v Evropsko unijo. Nenazadnje pa tudi zato, ker je bila SLS v tistem času, ko je bilo treba za prvi korak k Evropi sprejeti t. i. španski kompromis in spremeniti 68. člen ustave, med vsemi parlamentarnimi strankami daleč najbolj zadržana pred vstopanjem v unijo, kar je normalno. Povsod v Evropi so prav kmetje najbolj nezadovoljni z unijo.
Močna okrepitev kmetijskega ministrstva zaradi ščitenja domačih kmetov je bila izjemno modra politična odločitev iz več razlogov. Eden med njimi je ta, da so kmetje »baza« slovenstva. Ni dvoma, kateri predlog bi zmagal na referendumu o tem, ali bi čez vso leto v samopostrežbah raje kupovali ceneni plastični paradižnik čudovitega videza iz evropskih rastlinjakov ali doma pridelanega, četudi bi zanj neposredno na tržnicah in posredno z davki morali plačati več. V Župančičevi jami v Ljubljani, denimo, kjer prebiva več ministrov in drugih vplivnih ljudi, pred zadnjo afero ni bilo niti ene mesnice, 'ki se ne bi reklamirala z velikim napisom »prodajamo samo meso slovenskega porekla«. Identifikacija Z domačim kmetstvom presega logiko trga. Zato so morali doslej tudi najbolj zagrizeni liberalci sprejeti eno najbolj daljnosežnih in poglobljenih odločitev ter s stisnjenimi zobmi pristati, da je država z vsakim proračunom namenila več denarja za kmetijstvo. Natančneje za resor, ki ga upravlja SLS.
Ta pa že dolgo ni več stanovska organizacija kmetov. Niti tega ni mogoče reči, da že dolgo ni več samo stanovska organizacija kmetov. V resnici jo z originalom veže le še neka samoumevnost ali navajenost v razmišljanju. Dejansko kmetje naglo izgubljajo veliko in koristno pridobitev, to je stranko na oblasti. Tudi med najvišjimi politiki SLS je vse manj takih, ki so
poznali probleme kmetov. Danes sta to morda le še dr. Franc Zagožen in Franc Potočnik.
Pred zadnjimi volitvami glavni ideolog SLS Janez Podobnik ni skrival ambicij, da SLS želi postati veliko več kot le stanovska zaščitnica kmetov. Vendar je bil takrat čas za takšen prodor slabo izbran. Od možnih »intelektualnih jeder« je bila na voljo le še civilna iniciativa, poleg te in razen tistih, ki se tako ali tako prilepijo na katero koli oblast, je SLS lahko povečala svoj domet le tako, da je posegla na področja v domeni drugih strank, ki se do takrat niso kaj prida brigale za kmete. Tako nabrani kadri pa niso mogli biti kos ambicijam, ki premagujejo SLS.
Stranka, ki je po štirih letih opozicije končno stala pred možnostjo vstopa v vlado, je hitro pozabila, da je skrb za kmete najboljši možni način za uresničevanje priljubljenega gesla svojega predsednika Marjana Podobnika o ščitenju državnih interesov. Ob vstopu v vlado je zanemarila tudi dejstvo, da na vso srečo liberalna partnerka sprejema zaščito domačih kmetov kot enega najpomembnejših elementov državotvornosti V pehanju za čim hitrejšo rast v novo mega stranko je zastrla tudi druge nekdanje usmeritve in zaklinjanja. Denimo ta, da »kmečka« SLS nikoli ne more biti klerikalna niti domobranska stranka. Ambicije, pred katerimi se SLS ne zna ustaviti oziroma samoomejiti, ampak še kar naprej želi postala nekakšna vseslovenska krovna organizacija, ki bi odkrivala in reševala vse »prave« probleme v državi, pa seveda daleč presegajo njene zmožnosti. Seveda ne le njenih. To je prevelik projekt za katero koli stranko in škodljiv za državo, vendar se mu SLS ne zna upreti. Danes se stranka legitimira s projekti, kot so blokiranje sporazuma s Hrvaško zaradi domnevnega ščitenja državnih meja, iztrebljanje medvedov ali pridobivanje čim močnejšega vpliva v največjih medijih, kot so televizija, Delo in Dnevnik. Pritiska brezmejnosti, v kateri bega SLS, ko se napaja iz varljivega občutka o vsemočni oblasti, ne more zdržati nobena stranka.
In kmetje? Kot se to ponavadi zgodi, so zamišljeni megaorganizem ogrozili mikroorganizmi. Kmetijsko ministrstvo, ki je bilo doslej ključna oporna točka pri pridobivanju naklonjenosti volivcev in dodeljenega zaupanja SLS za sodelovanje pri vladanju, se v volilnem letu ne more pohvaliti, kako mu je s pridobivanjem zmeraj večjega deleža proračunskih sredstev uspelo zaščititi male kmete in s tem posredno učinkovito zavarovati ne namišljenih, temveč resnične slovenske državne interese. Namesto tega bi morali davkoplačevalci ravnodušno sprejeti razlago, da Evropska unija pač ni narejena za male kmete, ki nimajo za hladilnice, s katerimi bi v mleku Zavrli razvoj mikroorganizmov. Danes so na vrsti kmetje s premalo kravami, jutri tisti s premajhnimi njivami. Na očitke, da je pozabila na kmete, medtem ko je branila mejo na morju in se poskušala čim trdneje zasidrati v izvršni oblasti, bo SLS najbrž pokazala s prstom na Evropsko unijo.
Vendar to ni nobena rešitev. Za precenjevanje, v prvi vrsti pa za samoprecenjevanje SLS so že začeli prihajati prvi konkretni mega poračuni.
nunaertvvasser, voyeurs ae jarain, >1
akšen teden. V torek zjutraj truma I	kriminalistov pridrvi do stanova-
nja Janeza Lombergarja, program-skega direktorja TV Slovenija, in do hiše Janeza Čadeža, generalnega ■	direktorja RTV Slovenija, in opravi
hišno preiskavo. Na drugem koncu drugi kriminalisti opravijo preiskavo pri nekaterih podjetjih, ki poslujejo z RTV, ter seveda na sami RTV, v pisarnah vodstvenih delavcev.
V sredo vsi sindikati z RTV in aktiv novinarjev zahtevajo odstop vodstva, češ da nima več zaupanja zaposlenih in da je odgovorno za močno načeti ugled RTV hiše.
Naslednji dan nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic opozori, da novi zakon o RTVS, ki odpravlja soglasje zaposlenih pri imenovanju odgovornih urednikov (v teh	_______
dneh je seveda aktualen predvsem izbor urednika informativnega programa), v prehodnem času ni nad statutom RTV, ki soglasje zahteva. Po njegovem mora zato svet RTV - da bi uskladil statut z zakonom - razveljaviti razpis za volitve urednika informativnega programa. Medtem v četrtek zjutraj v prostorih TVS poteka predstavitev kandidatov za urednika. Vsak od petih kandidatov ima na voljo pet minut za predstavitev, nato pa še čas za odgovore na vprašanja novinarjev televizije, ki prisostvujejo predstavitvi. Postopek torej teče naprej, kot da je vse v redu in kot da bo naslednji teden Janez Lombergar nemoteno izbral svojega kandidata ter ga predlagal svetu RTV.
Marko Milosavljevič
Črne
vreče
Toda tudi tu je jasno, da nekaj ne poteka tako, kot bi moralo. Sami kandidati - tudi tisti, ki neuradno veljajo za Lombergarjeve favorite -kasneje v pogovoru oklevajo: »Ne vem, kako bo s tem razpisom. Ne vem, ali to vodstvo še ima kredibiliteto, da kogarkoli predlaga. In če ga predlaga, ali ga ne bo s tem delno umazalo pred novinarji iz hiše? Bodo novinarji hoteli urednika, izbranega v takšnih razmerah?«
In potem se v četrtek v četrtem nadstropju zgradbe TV Slovenija, nadstropja, v katerem je vodstvo, znajde osem črnih vreč. Morale bi oditi v smeti, toda eden od televizijskih novinarjev pogleda v eno od njih in zagleda razrezane dokumente. Nemudoma pokliče kolege, ki vseh osem vreč odnesejo v spodnja nadstropja, pregledajo papirnate rezance, ki so prišli iz stroja za uničevanje dokumentov, in po naključju (papirji so rezani vzdolžno, tako da se lahko preberejo cele vrstice) ugotovijo, da gre za dokumente o poslovanju pri oddaji Petka, eni od tistih oddaj, zaradi katerih so zaposleni sploh začeli z akcijo obveščanja javnosti in odgovornih organov o domnevnih nepravilnosti v javni RTV hiši. Nekateri pravijo, da naj bi se nekdo selil iz pisarne in pri tem dal uničiti določene papirje. Drugi postavijo vprašanje: »Nekdo se seli in pri tem uniči za osem vreč papirjev? In to ravno papirje o poslovanju pri spornih oddajah in podjetjih, le dva dni po kriminalistični preiskavi v hiši?« Iztok Lipovšek, direktor marketinga in stikov z javnostjo, je bil vse do oddaje članka na sestanku, tako da uradnega pojasnila s strani
vodstva hiše nismo mogli dobiti. Miran Koren z ministrstva za notranje zadeve pa je bil ves tisti čas nedosegljiv.
Toda tudi če ni na vsem skupaj nič, tudi če se izkaže, da so se v črnih vrečah res znašli neškodljivi papirji, bo to bolj malo pomagalo: na RTV Slovenija zdaj vladajo sumničenja in duh izrednega stanja. Zaupanje je uničeno, odnosi pa na najnižji ravni v dolgoletni zgodovini te ustanove. Je modro v takšnih razmerah nadaljevati z razpisom za urednika informativnega programa? Verjetno ne.
Janez Lombergar in Janez Čadež sta nedolžna, dokler se jima ne dokažejo očitane nepravilnosti. In teh se jima še ni dokazalo. Mogoče se jima jih ne bo nikoli dokazalo in se bo izkazalo, da je vse potekalo v redu, da sta vse posle opravljala pravilno, v skladu s predpisi in zakonu Bilo bi lepo, ko bi bilo tako.
Toda v tem trenutku nad njima visi meč kriminalistične preiskave in vsi s tem povezani pritiski, tako notranji, s strani zaposlenih, kot možni zunanji, s strani politike, ki bi lahko trenutek šibkosti in oslabljenih pozicij vodstva RTV poskušala izkoristiti za uveljavljanje lastnih interesov pri predlaganju in voljenju urednika informativnega programa. V takšnem trenutku je verjetno najmodreje preložiti tako usodne odločitve na druge, bolj primerne čase. Vodstvo tako lahko dobi priložnost, da brez sive lise preiskave in brez kančka okrnjene kredibilnosti predstavi svojega kandidata. Kandidata, ki se ne bo bal lastnih predlagateljev.
Kakšen teden.
Marko Crnkovič
_	ep dokaz, da se ne držim
vedno principov, je moje članstvo v Društvu novinarjev Slovenije.
Odkrito priznam, da sem član DNS iz oportunizma, čeprav je tudi res, da imam kljub temu mimo vest, ker so koristi od članstva zanemarljive. S tisto rdečo partijsko knjižnico se namreč na vhodih v tuje muzeje in galerije — v slovenske skorajda ne hodim — izkazujem tudi kot član Mednarodne novinarske zveze in s tem prišparam nekaj evrov v različnih valutah. Vprašanje je, ali skupna tolarska protivrednost teh zastonj ogledov odtehta letno članarino. Moj problem, če doslej še nisem izkoristil ugodnosti, da bi si kupil renaulta z desetodstotnim popustom. Nenazadnje bi moral izstopiti — ali se sploh nikdar ne včlaniti, saj navsezadnje to ni od včeraj — že samo zaradi internega glasila Novinar. S tem kvazi strokovnim, nespretno urejenim in napisanim in po izgledu kakor da ciklostiranim skrpucalom se po zanikrnosti ne more meriti niti ena publikacija, ki jo dela katerikoli njihov član ali nečlan za katerokoli javnost. Neverjetno, da takšno cehovsko bizarnost izdajajo ravno novinarji! Članov DNS je seveda dovolj, da bi za te reči zlahka našli sposobnejše, vendar ti očitno nimajo volje, časa in idej. To je obenem razumljivo in značilno: zakaj pa bi se pravzaprav trudili? Ne tako ne drugače se ne splača. Živijo z zavestjo, da je društveno delovanje postranska dejavnost, ki še zdaleč ne prinaša takih osebnih zadoščenj in javnih rezultatov kakor osnovna. Živijo z zavestjo, da je očem skrita civilna družba v primerjavi z družbo kot politiko, gospodarstvom in tudi mediji samimi nepomembnejši in neučinkovitejši del javnega življenja. Zato se ne čudim, da me vsebina Novinarja ne zanima, ali kaj šele teme, o katerih debatirajo na rednih letnih dobivanjih (za katera nikoli ne pozabijo pripomniti, da gre za »nekdanje Gorjupove dneve«). Medije ukinjajo, kupujejo, prevzemajo, kriteriji se sesuvajo v prah in vstajajo iz nič, novinar (ali celo član DNS) je že lahko kdorkoli, marketing in vsesplošna komercializacija sta na pohodu... — oni pa si utrgajo dva, tri dni časa na leto za diskusijo o svojih malih vsakdanjih službenih dilemah in še za kak žur za povrh.
To ni edini primer krize civilne družbe na nivoju strok in poklicev v Sloveniji. Poglejte samo prepire in zaplete v Društvu slovenskih pisateljev okrog volitev novega predsednika. Imam svoje mnenje o akterjih na obeh straneh
—	če sta res samo dve — pisateljskih barikad. Vendar bi rad predvsem opozoril na dejstvo, da je za škodo za ugled DSP dovolj že to, da se sploh kregajo. Vsakemu pametnemu in neprizadetemu opazovalcu, ki ga v bistvu ne zanima, kdo je in bo predsednik DSP, si pa želi, da bi kot institucija dovolj dobro funkcioniralo, je jasno, da se jim ne bi bilo treba prepirati o volitvah po časopisih, temveč da bi lahko obračunavali — če se že ne morejo dogovoriti zlepa — na sestankih in neuradnih srečanjih. Ampak ne: videti je, da je prevladujoča miselnost pač taka, da nima smisla poskušati doseči karkoli za kogarkoli ali proti komurkoli, ne da bi nek konflikt — ki v izhodišču morda še niti ni konflikt — spravili v medije.
Mediji so postali čarobna palčka
za prepričevanje javnosti. To je sicer eventualno res in ne nujno nekaj slabega, pa vendar prihaja v kontekstih takih in podobnih razprav do kar dvojne pomote: prvič ni medijski diskurz isto kakor strokoven, interen, odkrit, dobesedno medčloveški pogovor na štiri ali več oči — zaradi mene lahko tudi neprijeten ali celo agresiven —, drugič pa interes javnosti tako daleč ne sega (in tudi ni treba, da bi segal). Ni vsako zakulisje takšno, da bi javnost zanimalo, in še najmanj ne v primerih, ko niti ni kulis, ki bi komurkoli zakrivale pogled.
Civilna družba — oziroma v tem kontekstu pravzaprav civilnost družbe — se začne na točki, ki je še daleč-daleč od vsakršnega javnega interesa ali interesa medijev. Začne se na točki, ko si je treba za javnost sicer potencialno pomembne stvari povedati na osebnem nivoju, v obraz in v brk, ne pa takoj teči na ulico in tam razglašati svoj prav in spodbijati prav drugega. Nič čudnega, da prihaja do gneče in zmede, ko pa cele stroke in poklici dobesedno spodbujajo mimoidoče, da se vtikujejo v probleme, ki niso njihova stvar.
Problem ni različnost idej, temveč sami mehanizmi delovanja: normalno, da eni mislijo tako, drugi pa drugače
—	toda oboji so vpeti v okostenele okvirje svojih lastnih institucij in neučinkovito formalizirane (oziroma deformirane) širše odnose. Ta družba enostavno ni pretočna. Sicer ne mislim, da se ljudje v slovenskih civilnih institucijah kaj slabše pogovarjajo in dogovarjajo kakor drugod. Sem pa zato prepričan, da ne govorijo o pravih stvareh s pravimi ljudmi. Že tako
ali tako redke dobre ideje, vrednote, energije in pobude so kanalizirane kar tja v en dan in se lomijo ob nepomembnostih, medtem ko najbolje prosperira povprečno in predvsem utečeno. Mislim, da si bodo bolj pametni morali izmisliti svoje, sprva paralelne institucije — v nadaljevanju pa bodo dinozavri itak izumrli.
PRINCIPI
Civilnost
družbe