Psihološki vidiki medvrstniškega nasilja v šolah: ugotovitve nekaterih slovenskih raziskav Sonja Pečjak in Tina Pirc Medvrstniško nasilje (v nadaljevanju: MVN) se pojavlja na vseh šolah, pri čemer se nekatere šole s tem problemom ukvarjajo odprto in pošteno (Sullivan, 2011), druge pa pojave MVN prikrivajo, »pometajo pod preprogo« in se z njim ukvarjajo le v primerih, ko to izbruhne - praviloma v intenzivni obliki s hudimi posledicami za žrtev/--ve - ter to pride v medije, največkrat zaradi staršev. Psihološka stroka je pričela sistematično preučevati MVN relativno pozno - v 70-ih letih preteklega stoletja. Med prvimi raziskovalci tega pojava je bil norveški raziskovalec Olweus (1973 in 1978), ki se je lotil preučevanja razširjenosti posameznih oblik MVN pri učencih osnovne in srednje šole. Pobuda za to je prišla s strani norveškega ministrstva za šolstvo kot reakcija na samomore treh norveških osnovnošolcev, ki so bili posledica MVN. Pri nas sta s preučevanjem MVN v 90-ih letih pričela Bojan Dekleva (1996) z Instituta za kriminologijo Pravne fakultete in Mojca Pušnik (1999) z Zavoda za šolstvo. Za predstavljena poglavja v nadaljevanju smo se odločili iz različnih razlogov. V prvem poglavju smo želeli čim bolj jasno (enoznačno) opredeliti pojav MVN, kajti samo tako lahko vsebinsko veljavno raziskujemo ta pojav. Podpoglavje o razširjenosti MVN smo vključili, ker med učitelji, starši in laično javnostjo pogosto naletimo na izjave, da je tega nasilja med mladimi vedno več. Skušali smo pokazati, da je to tezo iz različnih razlogov empirično raziskovalno težko potrditi oz. ovreči. Nadalje obravnavamo aktualne pojave, s katerimi se v slovenskem prostoru srečujemo danes in so pogosto povezani z MVN - kot je npr. fazaniranje -, pišemo o dolgo 9 ŠOLSKO POLJE, LETNIK XXVIII, ŠTEVILKA 5-6 spregledani skupini opazovalcev in njihovi vlogi pri MVN ter izpostavljamo vlogo šolske kulture pri spoprijemanju z MVN na šolah. Nekatere dileme, povezane z medvrstniškim nasiljem v šolah Kdaj gre za medvrstniško nasilje in kdaj ne? Kdaj govorimo o MVN v šoli? Med prvimi in najpogosteje navedenimi opredelitvami MVN je Olweusova definicija (1993), ki pravi, da o tem nasilju lahko govorimo, kadar je nek učenec v daljšem časovnem obdobju večkrat izpostavljen agresivnemu vedenju oz. negativnim dejanjem, ki jih je povzročil njegov vrstnik oz. skupina vrstnikov. Drugi avtorji (Smith, Ananiadou in Cowie, 2003; Sullivan, 2011) dodajajo tej definiciji še nekatere elemente: agresivno in/ali manipulativno in/ali izključevalno vedenje ene ali več oseb proti eni ali več (drugim) osebam je zavestno, namerno in ponavljajoče se ter vključuje neravnovesje moči med nasilnežem in žrtvijo (to neravnovesje je lahko fizično, psihično ali socialno). Ta konceptualna opredelitev je pomembna za to, da lahko strokovni delavci šole (učitelji, svetovalni delavci), pa tudi učenci in starši vedo, kdaj govorimo o MVN in kdaj ne. Vsako neželeno vedenje namreč še ni MVN. Primer neželenih/nesprejemljivih vedenj v šoli so npr. grobe igre med učenci, ki vključujejo borbo (različne fantovske igre) ali draženje drugih učencev z različnimi imeni. Vendar v primeru, da gre za enako kompe-tentne učence (v smislu, da med njimi ni neravnovesja moči), da to vedenje ni ponavljajoče in da ne želijo namerno povzročiti škode drugemu, tega ne moremo obravnavati kot MVN. Tudi različni ekscesi in disciplinski prekrški, npr. enkratni agresivni napad, ustrahovanje, nadlegovanje, ki je lahko za žrtev boleče in travmatično, ne sodijo med MVN. Pri tem pa je treba v vsakem primeru zaustaviti takšno vedenje in se pogovoriti z vpletenimi. Po drugi strani pa nekatera agresivna vedenja učencev zaradi intenzivnosti in resnosti posledic presegajo okvire MVN - npr. napadi drugih učencev z orožjem ali s kakšnim nevarnim predmetom, večje kraje, grožnje s povzročitvijo hudih telesnih poškodb ali smrti ter spolno nasilje. V teh primerih gre za kriminalna dejanja, ki niso več samo v pristojnosti šole, ampak jih morajo obravnavati zunanje institucije (policija in sodišče). Kakšna je razširjenost medvrstniškega nasilja? Zaradi več razlogov je težko narediti analizo razširjenosti MVN tako v posameznih obdobjih znotraj iste države kot tudi primerjavo o razširjenosti tega nasilja med različnimi državami. Prvič, raziskovalci uporabljajo za odkrivanje tega pojava različne instrumente. Nekateri od njih 10 s. PEČJAK IN T. PIRC ■ PSIHOLOŠKI VIDIKI MEDVRSTNIŠKEGA NASILJA V ŠOLAH ... obravnavajo MVN kot enovit konstrukt in ugotavljajo samo vloge, ki jih imajo učenci v tem nasilju (žrtev, nasilnež, sočasna vloga žrtev-nasilnež), drugi ugotavljajo vloge učencev v različnih pojavnih oblikah nasilja - pri fizičnem, odnosnem in verbalnem nasilju, v zadnjih dvajsetih letih tudi pri spletnem nasilju. Drugič, načini zbiranja podatkov v raziskavah so različni - največkrat raziskovalci uporabljajo vprašalnike, na katere odgovarjajo učenci sami ali o učencih poročajo učitelji, redkeje pa so v uporabi druge raziskovalne tehnike - npr. intervjuji z učenci, poročanje vrstnikov in opazovanje učencev s strani raziskovalcev. Pri tem nekateri raziskovalci (npr. Sanders in Phye, 2004) opozarjajo, da je najbolj zanesljiva mera poročanja o učencih-nasilnežih nominacija s strani vrstnikov, nominacija učencev-žrtev pa enako zanesljiva kot samoporočanje. Tretjič, primerjavo med ugotovitvami raziskav otežujejo tudi relativno ohlapni kriteriji opredeljevanja MVN. Vprašanje je, kako vprašani razumejo, kaj pomeni »v daljšem časovnem obdobju ... večkrat izpostavljen«. Tako nekateri vprašalniki sprašujejo učence, naj pomislijo, kolikokrat so bili izpostavljeni posameznim vrstam MVN v zadnjem letu (Doupona Horvat, 2011; Doupona, 2016), v zadnjih šestih mesecih (Cheng et al., 2011; Jakin, 2013), v zadnjih dveh mesecih (Solberg in Olweus, 2003; Sapouna, 2008; Totura et al., 2009), nekateri pa celo kolikokrat v zadnjem mesecu (Cornell, 2012; Pečjak in Pirc, 2017). Zato seveda ti podatki niso neposredno primerljivi med seboj, kar pa poročevalci (raziskovalci in odločevalci) velikokrat spregledajo. Če obstajajo razlike v opredeljevanju »daljšega časovnega obdobja«, pa so raziskovalci dokaj skladni v kriteriju, kdaj lahko govorimo o določeni vlogi učenca pri MVN - o posamezni vlogi učenca v MVN (žrtev, nasilnež, nasilnež-žrtev) govorimo takrat, kadar se to nasilje pojavlja pri učencu vsaj dva- do trikrat na mesec. Ugotovitve raziskav o razširjenosti medvrstniškega nasilja Pregled raziskav iz različnih kulturnih okolij pa vseeno kaže določene splošne oz. skupne značilnosti tega pojava. Prvič, med mlajšimi učenci v osnovni šoli je več MVN kot med starejšimi osnovnošolci in srednješolci (Benitez in Justicia, 2006; Olweus, 1995; Pellegrini, 2002). MVN naj bi svoj vrh doseglo v obdobju poznega otroštva in zgodnjega mladostništva, potem pa postopno upada (Gofin, Palti in Gordon, 2002; Nansel et al., 2002). Porast MVN raziskovalci pojasnjujejo predvsem s spremembami v socialni hierarhiji pri otrocih/mladostnikih v tem obdobju, ko si poskušajo na različne načine zagotoviti čim boljši položaj v vrstniški skupini, ki jim v tem obdobju postane zelo pomembna. V tem času učenci preidejo tudi iz nižje na višjo stopnjo izobraževanja z nekoliko drugačno šolsko kulturo - v večje razrede z manj osebnimi 11 ŠOLSKO POLJE, LETNIK XXVIII, ŠTEVILKA 5-6 odnosi (Simmons in Blyth, 1987) in z večjim stresom zaradi tekmovalnosti in socialne primerjave med vrstniki (Eccles, Wigfield in Schiefle, 1998), kar lahko privede do porasta MVN. Upad MVN v obdobju srednjega in poznega mladostništva pa raziskovalci največkrat povezujejo z večjo socialno zrelostjo in kompetentnostjo mladostnikov, ki jim omogoča, da se z različnimi problemskimi situacijami v odnosu z vrstniki spoprijemajo na bolj prilagojen način. Drugič, v MVN je udeleženih več fantov kot deklet. Pri tem se fantje pogosteje kot dekleta pojavljajo v vseh vlogah - v vlogi nasilnežev, žrtev in v dvojni vlogi nasilnežev-žrtev (Doupona, 2016; Marsh et al., 2011; Olweus, 1993; O'Neill, 2008). Obstajajo pa razlike med spoloma - fantje so pogosteje udeleženi v fizičnem nasilju, in sicer kot nasilneži in žrtve (Olweus, 1993; Polak, Smrtnik Vitulic in Vošnjak, 2011), dekleta pa pri od-nosnem nasilju. Razloge za to gre verjetno iskati v procesih socializacije. Pri dojenčkih in malčkih namreč glede na spol niso ugotovili pomembnih razlik v agresivnosti, te pa se pojavljajo od predšolskega obdobja dalje. Za fante so bolj značilne - in sprejemljive - oblike fizične agresivnosti (npr. pretepi), kar se za dekleta ne spodobi. Pri dekletih pa se dopuščajo verbalne in odnosne oblike agresivnosti, npr. socialna izolacija, opravljanje (Archer in Coyne, 2005; Besag, 2006; Carpenter in Ferguson, 2009; Seals in Young, 2003; Smith, Madsen in Moody, 1999). Zato ni presenetljivo, da število fantov-nasilnežev ostaja skozi leta relativno enako, medtem ko število deklet-nasilnic s starostjo pomembno upada. To kaže na povezanost MVN s socializacijskimi procesi pri fantih in dekletih ter na povezavo s praviloma večjo tolerantnostjo okolja do bolj aktivnega/impulzivnega vedenja fantov (Marsh et al., 2011; Olweus, 1995). Tretjič, vloge v MVN so relativno stabilne, še zlasti vloga nasilneža, manj vloga žrtve in najmanj vloga opazovalca/ev (Schäfer et al., 2005; Smith et al., 2004a). To kaže, da je treba veliko strokovnega dela s posameznimi skupinami učencev na šoli (delo učiteljev, svetovalnih delavcev), da se posamezni učenec »reši« svoje vloge. Še najbolj objektivne primerjave med državami nudijo različne mednarodne raziskave, ki zajamejo tudi problematiko MVN. Take so npr. raziskave Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), ki med številnimi podatki pri 15-letnikih ugotavljajo tudi stopnjo prisotnosti MVN. Podatki primerjalne analize WHO za leto 2004 so pokazali, da je Slovenija med 39 sodelujočimi državami med sedmimi državami z najmanjšo stopnjo MVN - skupaj s Švedsko in Finsko, Madžarsko, Italijo, Češko in Malto (pri nas je 17 % učencev poročalo, da so bili žrtve MVN; WHO, 2004). Taista raziskava je ugotavljala tudi dinamiko MVN v šolah med 11. in 15. letom glede na zastopanost posameznih vlog. V povprečju lahko pri 12 s. PEČJAK IN T. PIRC ■ PSIHOLOŠKI VIDIKI MEDVRSTNIŠKEGA NASILJA V ŠOLAH ... državah, ki so sodelovale v raziskavi, ugotovimo nek robusten trend, da s starostjo upada število žrtev, nekoliko pa se poveča število nasilnežev in da je pri starosti 11 in 13 let prisotnega več MVN kot pri starosti 15 let. Pri nas se kaže, da imamo pri 11-letnikih bistveno manj nasilnežev in žrtev, kot je povprečje v drugih državah; število nasilnežev in žrtev pa se pri 13-letni-kih dvigne na raven povprečja drugih držav in ostane enako tudi še pri 15-letnikih. Dobljeni rezultati v Sloveniji navajajo na tezo, da se s problematiko MVN verjetno več ukvarjajo v nižjih razredih osnovne šole in da bi bilo treba v zvezi s tem več narediti zlasti v višjih razredih osnovne šole. Primerljive rezultate o razširjenosti MVN, kot o njih poroča WHO, najdemo tudi v poročilu UNICEF-a (2014). Zbrani podatki iz 106 držav kažejo pri mladostnikih med 13. in 15. letom veliko variabilnost pri MVN: od 7 % v Tadžikistanu do 74 % mladostnikov na Samoi poroča, da so bili nedavno žrtev MVN. Podobno oceno daje tudi poročilo organizacije UNESCO (2017) - 38 % učencev iz manj razvitih držav v starosti 1113 let poroča, da so bili v preteklih mesecih žrtve MVN, od tega jih je bilo 8 % dnevno trpinčenih. Tudi mednarodna raziskava bralne pismenosti PIRLS 2011 je pri učencih 4. razreda ugotavljala prisotnost MVN v šoli in pokazala, da je bilo v Sloveniji približno 32 % učencev žrtev MVN mesečno in 18 % takih, ki so bili žrtve tedensko (Doupona Horvat, 2011). V študiji PIRLS iz leta 2015 pa so ugotovili, da je bilo žrtev MVN 15 % na teden (Doupona, 2016). Pri tem je bilo med otroki, ki so bili tedensko izpostavljeni MVN, približno dve tretjini fantov. Iz raziskav izhaja, da so nekateri učenci žrtve/nasilneži le občasno, nekateri pa se znajdejo v teh vlogah pogosto. Zato sva S. Pečjak in T. Pirc (2017) na vzorcu 414 učencev osnovne in srednje šole ugotavljali pogostost vključenosti učencev v MVN glede na stopnjo šolanja, starost (učenci in dijaki v zgodnjem, srednjem ali poznem obdobju mladostništva), spol in učno uspešnost. Pri tem sva učence glede na pogostost izpostavljenosti MVN razdelili v tri kategorije: nežrtve in nenasilneži (niso imeli izkušnje MVN v zadnjem mesecu), občasne žrtve/nasilneži (vključeni v MVN enkrat do trikrat na mesec) in kronične žrtve/nasilneži (vključeni v MVN enkrat na teden ali večkrat). Dobljeni rezultati so prikazani v Tabeli 1. Rezultati naše študije v splošnem potrjujejo ugotovitve tujih raziskav, saj kažejo na pomembne razlike med žrtvami glede na stopnjo šolanja in starost. Med kroničnimi in občasnimi žrtvami je pomembno več osnovnošolcev (mlajših mladostnikov) kot srednješolcev (starejših mladostnikov). V vlogi žrtve (občasne in kronične) se pomembno pogosteje kot fantje znajdejo dekleta, v vlogi nasilnežev (občasnih in kroničnih) pa učno manj uspešni učenci. Empirični rezultati tudi kažejo, da se število 13 ŠOLSKO POLJE, LETNIK XXVIII, ŠTEVILKA 5-6 Tabela 1: Razlike med skupinami žrtev in nasilnežev glede na izbrane socioekonomske značilnosti učencev. Občasne Kronične Žrtve/nasilneži (%) Ne-žrtve/ Ne-nasilneži žrtve/ Občasni žrtve/ Kronični X2 (df) p nasilneži nasilneži osnovna 34.8/42.9 50.0/49.1 15.2/8.0 26.158 (2) .000*** srednja 53.8/50.5 43.2/44.9 3.o/4.7 2.985 (2) .225 fantje 50.6/36.1 43.8/54.5 5.6/9.6 .561 (2) 755 dekleta 47.2/57.8 46.0/39.6 6.8/2.6 23.853 (2) .000*** Obdobje zgodnje 37.2/46.5 51.2/46.5 11.6/7.0 11.318 (4) .023* 2.225 (4) .694 mladostni- srednje 46.8/45.9 45.9/5°.5 7.3/6.7 štva pozno 54.Ia°.5 42.2/43.6 3.7/6.0 1 37.5A5.0 37V37.5 25.o/37.5 2 43.8/31.2 43.8/43.8 12.5/25.0 12.951 (8) .114 34.802 (8) .000*** Učni uspeh 3 52-7/43-3 4I.9/53.3 5.4/3.1 4 53.o/53.6 43.0/40.6 4.0/6.0 5 38.9/5i.9 52.8/45.4 8.3/2.8 Opombe. p <.05*; p < .001 učencev, ki niso aktivno udeleženi v MVN, s starostjo povečuje, število kroničnih žrtev pa zmanjšuje. Med učenci, ki ne sodelujejo v MVN, je pomembno več učno uspešnih učencev. V Sloveniji smo v zadnjih dvajsetih letih priča tudi iniciacijskemu obredu ob sprejemu novincev v srednjo šolo, imenovanem »fazaniranje«. Ta pojav v slovenskem prostoru s psihološkega vidika še ni bil - razen enega diplomskega dela (Kebler, 2016) - ustrezno raziskan. Zato smo s prvo večjo psihološko študijo na to temo v Sloveniji želeli raziskati ta obred (Pečjak in Pirc, 2019). Obred »fazaniranja«, ki je prisoten praktično na vseh šolah, poteka kot »uradno fazaniranje«, ki ga organizirajo šole, in kot »neuradno fazaniranje«, ko starejši dijaki izvajajo določene dejavnosti z novinci v šoli in izven nje. Tovrstni obred lahko ob zmanjšani kontroli avtoritet vodi v nasilje in izživljanje nad dijaki-novinci, kar ima lahko zanje hude posledice. Z eksploratorno študijo (Pečjak in Pirc, 2019), v kateri so sodelovali dijaki prvih letnikov (N=404), smo tako želeli: 1) ugotoviti razširjenost neuradnega »fazaniranja«, kraje, kjer se to dogaja, ter (ne)prostovoljno vključenost novincev vanj; 2) določiti vrsto in pogostost posameznih dejavnosti »fazaniranja« ter 3) raziskati, kako novinci (tarče, opazovalci ter tisti v dvojni vlogi tarče-opazovalci) doživljajo »fazaniranje« in kakšna stališča ter občutja imajo 14 s. PEČJAK IN T. PIRC ■ PSIHOLOŠKI VIDIKI MEDVRSTNIŠKEGA NASILJA V ŠOLAH ... Tabela 2: Vrste in pogostost izvajanja posameznih aktivnosti fazaniranja. Vrste fazaniranja z aktivnostmi f % Nedolžno fazaniranje Pisanje s flomastri po koži/oblačilih novincev, klicanje novincev s »frr-rr«, javno nastopanje pred publiko (petje, plesanje ...); barvanje las, obleke, kože s pršilom; izvajanje nenavadnih aktivnosti, kot so merjenje hodnika s kovancem, tuljenje v luno; vzpostavitev stika z določeno (neznano) osebo; izvajanje določene aktivnosti z zavezanimi očmi itd. Skupno število aktivnosti/povprečje aktivnosti na novinca 734/1.8 72 Fazaniranje z elementi MVN Polivanje novincev z vodo; uživanje ekstremno pekoče hrane (feferonov, čilija), obmetavanje novincev s hrano (jajci, paradižnikom), simuliranje spolnega odnosa z drugo osebo (istega ali nasprotnega spola) itd. Skupno število aktivnosti/ povprečje aktivnosti na novinca 230/0.6 22.5 Nasilno/nevarno fazaniranje Spodbujanje novinca k uživanju pretiranih količin alkohola, k uživanju snovi, ki se normalno ne uživajo, fizično nasilje nad novinci (brce, udarci, pranje glave v WC, spodbujanje h kraji tuje lastnine). Skupno število aktivnosti/ povprečje aktivnosti na novinca 56/0.14 5.5 Skupno število vseh poročanih aktivnosti 1020/2.5 100.0 Ugotovili smo, da je to široko razširjen pojav, saj kar 79 % novincev poroča, da so bili v neuradno »fazaniranje« vključeni kot tarče oz. tarče--opazovalci, od tega kar 43 % med njimi neprostovoljno. Nadalje smo ugotovili, da neuradno »fazaniranje« najpogosteje poteka kar na šoli oz. v njeni okolici. To je že prvi pomemben signal šolam, da so (so)odgovorne tudi za to, kar počnejo starejši dijaki mlajšim pri neuradnem »fazanira-nju«. Na šolah bi bilo treba vpeljati t. i. avtoritativno disciplino (Gregory et al., 2010), ki temelji na jasnih pravilih glede tega, pod kakšnimi pogoji lahko starejši dijaki iniciirajo novince (ne brez njihovega dovoljenja oz. soglasja), ter na razpoložljivosti odraslih (učiteljev), ki lahko podprejo novince pri njihovi odločitvi, da ne sodelujejo pri »fazaniranju«. Glede na vrsto aktivnosti pri »fazaniranju« smo uporabili klasifikacijo Lundeena (2013), ki deli iniciacijske obrede v tri kategorije: nedolžno/ neškodljivo »fazaniranje«, »fazaniranje« kot MVN in nasilno/kriminalno »fazaniranje« (Tabela 2). Kot je razvidno iz poročanja tistih novincev, ki so bili aktivno udeleženi v nasilju, je bil vsak od njih v povprečju udeležen 2.5-krat. Večina novincev je bila deležna nedolžnega oz. neškodljivega »fazaniranja« (v 72 % primerov). Pri tem je bila daleč najbolj pogosta aktivnost popisovanje 15 ŠOLSKO POLJE, LETNIK XXVIII, ŠTEVILKA 5-6 novincev s flomastri po koži in oblačilih, saj kar 85 % tarč poroča o tem. Druge aktivnosti so bile prisotne v manjši meri. O »fazaniranju« z elementi nasilja poroča 22.5 % novincev, kar pomeni, da je bil vsak drugi novinec udeležen pri aktivnosti, ki bi jo lahko označili kot MVN. Pri tem so jih najpogosteje polivali z vodo (v 25 %), silili k uživanju ekstremno pekoče hrane (v 16 %) ali obmetavali s hrano (v 14 %). Vsak sedmi novinec pa je bil izpostavljen aktivnostim nasilnega »fazaniranja« - najpogosteje je moral zaužiti pretirano količino alkohola (5.7 %), uživati snovi, ki se sicer normalno ne uživajo (5.4 %), ali pa je bil žrtev fizičnega nasilja. Tretji cilj je bil ugotoviti, kakšna stališča in občutja v zvezi s »faza-niranjem« imajo dijaki, ki so bili tarče, tisti v dvojni vlogi tarče-opazo-valca in opazovalci. Rezultati so zanimivi zlasti v tistem delu, ki kaže, da so najbolj kritični do tega pojava opazovalci. Ti imajo namreč pomembno bolj negativna stališča do »fazaniranja« v primerjavi s tarčami in tar-čami-opazovalci (F(2)=2.49, pK.05, n2 =.190) ter tudi pomembno bolj negativna občutja kot ostali dve skupini ob opazovanju »fazaniranja« (F(2)=ii.92,p<.ooi, n2=.278). Velikost učinka teh razlik pri opazovalcih je tako pri stališčih kot občutjih do »fazaniranja« velika. Poročajo, da predstavlja »fazaniranje« poniževanje novincev, da jim je ob tem neprijetno in da so prizadeti. Zato se postavlja vprašanje, zakaj opazovalci ne naredijo česa, da bi zaustavili »fazaniranje«, še zlasti, kadar preraste iz blažjih oblik v nasilje. Razloge za to verjetno lahko iščemo v različnih mehanizmih moralnega opravičevanja, kot npr., da gre za tradicijo (Bandura, 1999), in/ali v njihovi potrebi po konformiranju. Poleg tega imajo opazovalci dijaki-novinci malo socialne moči in veliko potrebo po pripadnosti šoli. Zato dijaki prvih letnikov praviloma težje zaustavijo nasilje pri »fa-zaniranju«. To lažje naredijo dijaki višjih letnikov, ki imajo več socialne moči in višjo socialno pozicijo. Zaradi moči, ki jo imajo pri MVN v šolah opazovalci, to vlogo v nadaljevanju podrobneje predstavljamo. Vloge opazovalcev pri medvrstniškem nasilju V skoraj petdesetletnem raziskovanju MVN v šoli so raziskovalci večji del pozornosti namenjali dvema vlogama učencev, ki sta bili aktivno udeleženi v MVN - nasilnežu in žrtvi. Ugotavljali so njune značilnosti, ogrožajoče in varovalne dejavnike pri enem in drugem ipd. Bistveno manjša pozornost pa je bila namenjena množici tistih, ki so pri tem nasilju prisotni kot opazovalci. Zavedati se je treba, da pri MVN ne gre le za diadni odnos med nasilnežem in žrtvijo, pač pa so vanj hote ali nehote vključeni tudi tisti, ki so prisotni ob teh dejanjih - učenci opazovalci. MVN naj bi se namreč kar v 85-ih odstotkih odvijalo ob prisotnosti vrstnikov (Pepler in 16 s. PEČJAK IN T. PIRC ■ PSIHOLOŠKI VIDIKI MEDVRSTNIŠKEGA NASILJA V ŠOLAH ... Craig, 1995). Učenci-opazovalci predstavljajo prevladujočo skupino učencev v razredih in imajo veliko socialno moč, ki pa jo šole pogosto - iz različnih razlogov - ne izkoristijo (ali ne znajo izkoristiti) za zaustavitev MVN. Kar 90 odstotkov starejših osnovnošolcev namreč poroča, da ne naredijo nič, če so priče MVN (Pergolizzi et al., 2009). Opazovalci niso homogena skupina, ampak se ločijo glede na svojo »držo« pri MVN. Pri tem najpogosteje govorimo o naslednjih skupinah opazovalcev: ignoranti (učenci, ki opazujejo, vendar ne posegajo v situacijo nasilja); pasivni spodbujevalci (s pozornostjo opazujejo nasilje in/ali se smejijo žrtvam); aktivni spodbujevalci (nasilnež jim predstavlja model, zato ga z različnimi pripombami in predlogi spodbujajo ali se mu celo pridružijo) in zagovorniki žrtve (žrtev skušajo braniti pred nasilnežem ali jo potolažiti) (Rigby in Johnson, 2006; Whitney in Smith, 1993). Zato je zanimivo raziskovalno vprašanje, kaj je tisto, kar odloči, ali se bo nekdo kot opazovalec postavil žrtvi v bran ali bo ostal nevtralen ali bo celo stopil na stran nasilneža. To smo ugotavljali v raziskavi, v katero je bilo vključenih 590 učencev osnovne in srednje šole, ki so bili enakomerno zastopani glede na spol in stopnjo šolanja (Pečjak in Pirc, 2014). Najprej smo jih glede na njihove odgovore na Vprašalniku nasilja v šoli (Cheng et al., 2011)1 razvrstili v običajne vloge pri MVN - v nasilneže, žrtve, žrtve--nasilneže in neudeležene. Nato pa smo pri istih učencih z Vprašalnikom vloge opazovalcev (Parada, 2000)2 ugotavljali, v kakšni vlogi bi se posamezne skupine učencev znašle, če bi prisostvovali MVN kot opazovalci (Tabela 3). Rezultati kažejo, da učenci, ki so pri MVN v vlogi nasilnežev ali nasilnežev in žrtev hkrati, pri opazovanju MVN pomembno pogosteje kot ostali učenci zavzamejo vlogo aktivnih spodbujevalcev nasilneža (df=i, ^=30.78, p<.000). Vlogo pasivnih spodbujevalcev pa pogosteje kot ostali učenci zavzamejo nasilneži-žrtve (f=i, ^=51.02, pK.000). Med ignoranti so vloge dokaj enakomerno razporejene, pri čemer je opazno višje povprečje pri žrtvah in nasilnežih-žrtvah. Med zagovorniki žrtve pa je pomembno manj nasilnežev in nasilnežev-žrtev (f=i, ^=4.20, pK.05). Opozoriti velja še na precejšnjo variabilnost rezultatov pri učencih, ki so hkrati nasilneži in žrtve - pri njih je najteže napovedati, katero vlogo bodo zavzeli kot opazovalci MVN. Zato bi bilo smiselno to dvojno vlogo učencev v nadaljnjih raziskavah podrobneje raziskati/osvetliti. 1 Prevod in priredba v slovenščino S. Jakin in S. Pečjak (2013). Opis in vprašalnik sta v knjigi Pečjak, S. (2015). Medvrstniško nasilje v šoli. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 2 Prevod v slovenščino S. Pečjak (2014). Opis in vprašalnik je v knjigi Pečjak, S. (2015). Medvrstniško nasilje v šoli. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 17 ŠOLSKO POLJE, LETNIK XXX, ŠTEVILKA 3-4 Tabela 3: Pogostost pojavljanja učencev z določeno vlogo v MVN, kadar so opazovalci takšnega nasilja. Aktivni spodbujevalec Pasivni spodbujevalec Ignorant Zagovornik žrtve Vloga učenca v MVN M (SD) M (SD) M (SD) M (SD) Neudeleženi 8.24 (4.61) 11.74 (6.38) 14.39 (7.45) 22.94 (9.56) Nasilneži 13-93 (9.29) 15.72 (7.60) 13.52 (6.5o) 18.52 (11.26) Žrtve 9.53 (6-27) I5 6i (l2.13) I5 25 (Io.o9) 20.39 (10.37) Nasilneži-žrtve 15.00 (9-25) 32.64 (22.71) 16.18 (7.65) 17.09 (10.20) Ugotovili smo še, da je med aktivnimi spodbujevalci pomembno več osnovnošolcev, fantov in učno manj uspešnih učencev. Velikosti učinkov teh razlik so pri osnovnošolcih in fantih velike (^=.70, .27), pri učno manj uspešnih pa srednje (d=.2o). Med pasivnimi spodbujevalci je prav tako pomembno več osnovnošolcev in fantov (d=.65 in .21). Med ignoranti pa je več dijakov kot osnovnošolcev in več učno uspešnejših učencev (d=.i6 in .19). Pokazalo se je še, da so dekleta in srednješolci večkrat v vlogi zagovornikov žrtve (d=.20 in .40). Skladno z ugotovitvami že navedenih študij tudi naši rezultati potrjujejo splošno dejstvo, da je manj MVN pri dekletih (Crapanzano et al., 2011; Demaray in Kerres Malecki, 2003; Pozzoli, Ang in Gini, 2012). To bi lahko razložili s podobnimi socializacijskimi procesi pri dekletih, ki so neodvisni od kulture, kot so npr. spodbujanje razvoja empatije ter pomoči šibkejšim in tistim, ki jo potrebujejo (Ang in Goh, 2010; Espelage, Mebane in Adams, 2004; Pellegrini, 2002). Za fante pa je, ne glede na kulturo, bolj značilno izkazovanje moči in dominantnosti, kar se lahko pokaže tudi pri MVN (pogosteje so aktivni in pasivni spodbujevalci nasilja). Različne vloge zavzemajo učenci tudi glede na stopnjo šolanja, pri čemer so dijaki kot opazovalci manj pogosto spodbujevalci nasilneža. To kaže - kot je bilo tudi že omenjeno - na dozorevanje in večjo socialno kompetentnost pri dijakih. Obenem pa je treba izpostaviti, da prav dijaki pomembno pogosteje kot učenci osnovne šole ignorirajo MVN. Verjetno lahko vzroke iščemo v šolski kulturi, ki več pozornosti kot socialnim posveča učnim ciljem. MVN pogosteje ignorirajo tudi učno uspešnejši učenci, ki so po navadi bolj socialno kompetentni, kar bi lahko prav tako nakazovalo na razvoj individualistične šolske kulture, ki daje prednost skrbi zase pred skrbjo za druge. Še en možen razlog pa bi lahko bil v razpršeni odgovornosti med opazovalci (»učinek opazovalcev«, Darley in Latane, 1968). To pomeni, da zaradi večjega števila opazovalcev vsak pričakuje, da 3 d=0.20 - majhen učinek; ^=0.50 - srednji učinek; d=o.8o - velik učinek (Cohen, 1988). 18 s. PEČJAK IN T. PIRC ■ PSIHOLOŠKI VIDIKI MEDVRSTNIŠKEGA NASILJA V ŠOLAH ... bo nekdo drug pomagal žrtvi, ali pa se jim situacija ne zdi dovolj resna, če ne vidijo, da bi kdo ukrepal. Ti rezultati nakazujejo na velik pomen šolske kulture na področju MVN. Šolska kultura in MVN Kot smo že izpostavili, MVN ne vpliva le na žrtve, pač pa tudi na vse ostale, ki so v šolskem prostoru priča temu nasilju (opazovalce), in na tiste, ki o njem samo slišijo (Bronfenbrenner, 1979). To nazorno razlaga model valujočega učinka (Sullivan, 2011), v katerem avtor primerja MVN s kamnom, ki ga vržemo v vodo, potem pa se okrog njega v koncentričnih krogih širijo valovi - najprej manjši, potem vedno večji. Omenjeni model govori o petih stopnjah tega »valovanja« oz. učinkovanja. Na prvi stopnji je MVN povezano z žrtvijo, ki čuti breme nasilja, na drugi stopnji so posredne žrtve nasilja starši in družine otrok - žrtev in nasilnežev -, na tretji stopnji vpliva tudi na tiste, ki so mu priča - torej na opazovalce/vrstnike. Poudarja, da je zelo pomembno, kako se na tej stopnji na nasilje odzove šola, saj je to simbolna informacija za vse opazovalce. Če vidijo, da poskuša šola vedno znova zaustavljati nasilje, potem je večja verjetnost, da ga tudi opazovalci ne bodo odobravali, da ga bodo poskušali zaustaviti sami ali pa bodo o njem vsaj poročali odraslim - učiteljem ali staršem. Reakcija šole na MVN je jasno sporočilo tudi drugim učencem in učiteljem na šoli - da se nasilje ne bo toleriralo. Če je odziv na MVN slab in neučinkovit, potem je to sporočilo nasilnežem, da lahko nadaljujejo z njim, ne da bi bili kaznovani. Če šola sploh ne reagira na MVN, pa je to neposreden prispevek k oblikovanju kulture nasilja na šoli. V domači študiji (Pečjak in Pirc, 2017) smo raziskovali, kako šolsko klimo dojemajo različne skupine nasilnežev (občasni in kronični), žrtev (občasne in kronične) in nevključeni učenci. Tovrstni podatki so pomembno izhodišče za načrtovanje različnih preventivnih in intervencijskih aktivnosti na šolah v zvezi z MVN. Rezultate smo zbrali z Vprašalnikom šolske klime pri MVN (Cornell, 2012), ki meri tri dimenzije šolske klime na področju MVN: razširjenost MVN (5 postavk), agresivna stališča (7 postavk) in pripravljenost za iskanje pomoči (9 postavk). Učenci so odgovarjali na 4-stopenj-ski lestvici (1 - sploh se ne strinjam, 4 - popolnoma se strinjam), pri čemer višji rezultat kaže na bolj izraženo dimenzijo šolske klime pri MVN (Tabela 4). Rezultati kažejo na obstoj pomembnih razlik med posameznimi skupinami žrtev v zaznani razširjenosti MVN (s to dimenzijo lahko pojasnimo kar 51 % variabilnosti v zaznavah šolske klime) in v agresivnih stališčih (z njimi lahko pojasnimo 26 % razlik v zaznani šolski klimi). S post 19 ŠOLSKO POLJE, LETNIK XXVIII, ŠTEVILKA 5-6 Tabela 4: Razlike v zaznani šolski klimi med učenci, ki niso žrtve, občasnimi žrtvami in kroničnimi žrtvami. Učenci Občasne Kronične F (df=2) Šolska klima ne-žrtve žrtve žrtve P n2 M(SD) M(SD) M(SD) Razširjenost MVN 10.49 (2.71) 11.12 (2.64) 13.54 (2.39) 16.140 .000*** .51 Agresivna stališča 12.21 (4.10) 12.12 (3.68) 14.40 (4.56) 3.783 .024* .26 Pripravljenost za iskanje pomoči 2474 (4.75) 24.59 ( 5.°6) 23.56 (4.89) .650 .523 .07 Opombe: N=20i - učenci, ki niso žrtve; n=i84 - občasne žrtve; N=26-kronične žrtve;p<.of;p<.ooi***; rj2 - velikost učinka; Razširjenost MVN: min=5, max=20; Agresivna stališča: min=/, max=28; Pripravljenost za iskanje pomoči: min=9, max=^6. hoc testi smo ugotovili, da kronične žrtve v pomembno večji meri zaznavajo, da šola dopušča MVN glede oblačil, narodnosti in spolne usmerjenosti, kot to zaznava skupina občasnih žrtev (I-J=2.3i56, p<.ooo); najmanj pa to zaznavajo učenci, ki niso žrtve MVN (I-J =.7303, ^<.05). Tako občasne kot kronične žrtve torej zaznavajo več MVN v primerjavi z učenci, ki niso žrtve. Učenci žrtve imajo občutek, da šola dopušča različne oblike nasilja. Hkrati pa se zdi, da učenci, ki niso žrtve, morda niso dovolj občutljivi na ta pojav - kot da MVN ne obstaja, če se to ne dogaja njim. Do takšne naravnanosti pride v individualistično orientirani šolski klimi, kjer je prisotna filozofija, da zadošča, če vsak poskrbi le zase - tako na učnem kot na socialnem področju. Ugotovili smo tudi, da imajo kronične žrtve bolj agresivna stališča kot občasne žrtve (I-J=- 2.2798, ^<.05) in kot učenci, ki niso žrtve MVN (I-J=- 2.1889,p<.05). Kronične žrtve zaznavajo, da šola dopušča MVN za socialno afirmacijo učencev - da je torej agresivnost sprejemljiv način dokazovanja učencev in način zabavanja z vrstniki ter da agresivne reakcije predstavljajo enega sprejemljivih načinov razreševanja konfliktov. Razlike v zaznavah šolske klime na področju MVN pri nasilnežih so prikazane v Tabeli 5. Največje razlike med posameznimi skupinami so se pokazale pri agresivnih stališčih, pri čemer rezultati kažejo, da so kronični nasilneži pomembno bolj prepričani, da šola v socialnih situacijah dopušča dokazovanje s pomočjo nasilja, kot so v to prepričani občasni nasilneži (post-hoc test I-J=4.2273, p<.ooo), ti pa v to verjamejo pomembno bolj kot učenci, ki niso nasilni (I-J=-i.3795, p<.ooo). Rezultati kažejo nekoliko manjše, vendar pomembne razlike tudi v pripravljenosti učencev za iskanje 20 s. pečjak in t. pirc ■ psihološki vidiki medvrstniškega nasilja v šolah ... Tabela 5: Razlike v zaznavah šolske klime med učenci, ki niso nasilni, občasnimi nasilneži in kroničnimi nasilneži. Šolska klima Učenci ne-nasilneži Občasni nasilneži Kronični nasilneži F (df=2) P n2 M(SD) M(SD) M(SD) Razširjenost MVN 10.71 (2.80) 11.21 (2.73) 12.04 (2.27) 3.389 .035* .03 Agresivna stališča 11.29 (3.84) 12.82 (3.64) :7.°5 (3.71) 26.650 .000*** .42 Pripravljenost za iskanje pomoči 25.15 (4.86) 24.33 (4.89) 21.91 (4.10) 5.142 .006** .14 Opombe: N =200 - učenci, ki niso nasilni; N=i8j - občasni nasilneži; N=2j - kronični nasilneži; p