LETO VIII. ŠT. 47 (385) / TRST, GORICA ČETRTEK, 11. DECEMBRA 2003 SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124-6596 I”TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA j UFFICIO POSTALE GORIZIA - ITALY C L N A 1 € tvunv. »oviglas.il NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 KJE SMO KATOLIČANI? Za nami sta dna pomembna dogodka: tržaško škofijsko zborovanje in programska konferenca, ki sta jo sklicali SSO in SKGZ. Oba sta potekala v znamenju norih izzivov in potreb, kijih prinaša sedanji čas. Da ne bi ponavljala že znanega in večkrat prebranega o vrtoglavih spremembah sodobnega sveta, naj grem takoj k bistvu razmišljanja v tem prispevku. Kje je danes slovenska tržaška kultura v Trstu? Kakšno vlogo imajo danes slovenski katoličani v prostoru, kjer živimo';' Omejiti se želim na tisti del tržaških Slovencev, ki so ves povojni čas svoj politični, kulturni in verski “čredo ” naslan jali na krščanske vrednote, parlamentarno demokracijo kot najboljšo obliko političnega življenja, na samostojno politično nastopanje. Na teh temeljih seje v preteklosti odvijalo življenje slovenskih katoličanov v Trstu, ki je obrodilo tudi pomembne sadove. Skoraj nemogoče je našteti vse ustanove, organizacije, društva, revije, knjige, radijske igre in ostalo, kar je v tem krogu nastalo na tem obronku slovenske zemlje, večkrat v pogojih, ki temu delu Slovencev niso bili niti najmanj naklonjeni. Vseeno je njihovo ustvarjanje odražalo izjemno vitalnost, kljubovalnost, voljo do obstanka. Dandanes /hi prihaja na dan predvsem naša nemoč, ki izhaja pretežno iz številčne razpolovljenosti manjšine, a tudi iz vsesplošne duhovne zbeganosti. Vprašanje, kise nam postavlja, je, kako naprej? Vendar bi se morali še prej vprašati, kje smo in kaj si naša skupnost želi. Da ne bo nesporazumov, v mislih imam predvsem tržaško stvarnost, goriško premalo poznam, da bi o njej dajala kako oceno. Obe že omen jeni zborovanji sta nudili priložnost, da gremo vase in dodobra spoznamo svoj položaj ter nato načrtujemo svojo prihodnost. Vendar smo znali katoličani ti možnosti le delno izkoristiti, saj se nanju nismo dovolj pripravili, čeprav smo imeli nešteto priložnosti za to. Rajši se še vedno ukvarjamo predvsem s kulturno in jezikovno izobrazbo v prepričanju, daje kultura tista, ki nas bo še naprej ohranjala. Današnji časi pa prinašajo popolnoma nove izzive, ki zahtevajo ocl nas popolnoma nove odgovore in prijeme, če želimo še naprej obstati. Mi pa gremo naprej, kot da se nas to ne tiče, saj bodo drugi poskrbeli za nas. Mladi pa se oddaljujejo in praznina okoli nas postaja iz dneva vdan večja. Generacijske zamenjave ni. To velja za vsa področja, za kulturno, cerkveno in politično področje. Za mladi rod, za tiste, ki nas bodo v bližnji prihodnosti nadomestiti, nimamo najmanjšega posluha. Slovenski del tržaške Cerkve doživlja danes izredno krizo. Duhovniki umirajo, župnije se praznijo, novih duhovnih poklicev pa ni na vidiku že dolgih 40 let. Pastorala je v Cerkvi osredotočena predvsem na najmlajši rod. To prejemu zakramenta birme pa se mladostnik oddalji in bo stopil v cerkev le ob večjih praznikih ali ob zanj pomembnih življenjskih mejnikih. Tako postaja zanj vera iz leta v leto vedno bolj “otroška ”, pač taka, kot jo je spoznava! in doživlja! v otroškem obdobju življenja. / stran 3 Nadja Vlaganja Mala cecilijanka/ Revija otroških in mladinskih zborov Zazvenela so rosna otroška grla Kakšen čudovito lep praznik otroškega petja, mladih pevcev, njihovih pevovodkinj in staršev je Mala cecilijanka, je spet potrdila njena letošnja, že triintrideseta izvedba, v organizaciji /druženjacerkvenih pevskih zborov (iorica, ki letos praznuje tridesetletnico ustanovitve. Zaradi velikega števila prijavljenih zborčkov - nabralo se jih je sedemnajst! -so se prireditelji odločili, da bo revija potekala v dveh dneh, in sicer v nedeljo, 7., in v ponedeljek, 8. t.m., na Brezmadežno, v Kulturnem centru Lojze Bratuž. Velika dvorana se je tudi tokrat napolnila (v ponedeljek natrpala!) z družinami in njihovimi malčki, pa tudi z vsemi, ki radi prisluhnejo zvenečim otroškim strunam ter z veseljem in zanimanjem spremljajo glasbene dosežke naših otroških zborčkov. Mali pevci in njihove mlade, temperamentne dirigentke in spremljevalke ob klavirju se zavzeto in vneto pripravljajo na vsakoletno pomembno praznično srečanje, kar jasno odražajo dovršeni nastopi, izbira pesmic (učinkovitih in jedrnatih), zrel pristop do njih in rastoča skrb za jasno in pravilno izgovarjavo besedil, - nekaterih prav hudomušnih-, ki se znajo tako prikupno približati otroški duši in jo iskreno nagovoriti. Med izbranimi avtorji smo tokrat kar nekajkrat zabeležili imena Lenčke Kupper, Dine Slame, Radovana Gobca, Naceta Duha. Nekaj je bilo skladbic z nabožno vsebino; s svojo melodioznostjo so se oglasile tudi znane ljudske pesmi. Prav je, da otroci spoznajo čim več biserčkov iz naše ljudske skrinjice. To je bila tudi ena izmed misli, ki jih je v svojem prisrčnem nagovoru izrazila učiteljica Barbara Rustja Brecelj. Poudarila je pomen petja in njegovo lepoto. Pesem druži, ustvarja toplejše domače ognjišče, bogati medsebojne odnose. Te misli so se ji utrnile ob spominu na mamo, ki je tako rada pela; z bratom in sestro so prepevali z njo. Spomnila se je tudi na to, kako je kot otrok pristopila h goriškemu zborčku Kekec, ki ga je vodil Ivo Bolčina. Lju- I OTO N K bežen do petja skuša sedaj posredovati svojima otrokoma, zato je prisotne starše spodbudila, naj čim več pojejo z otroki, da jim bo tem lepše v družinskem krogu. Kdor poje, je dejala, je cel lep: na zunaj in v svojem srcu. Po njenih spodbudnih besedah so na odru zakraljevali mladi zbori. Nekateri izmed njih so se prvič predstavili na reviji, in sicer, OPZ Kremenjak iz )a-melj, ki ga vodi Zulejka Devetak, spremlja Elisa Antoni, zelo številen zbor iz Romja-na pod vodstvom Tatjane Le-giše, ob spremljavi harmonike jarija jarca in violine Lu-crezie Bogaro, in dva zbora iz Tržaške, OPZ Slomšek iz Bazovice, ki ga vodi Zdenka Kavčič Križmančič, spremljata pa Eliana Humar in Martina Mezgec, ter otroška skupina Glasbene matice iz Trsta pod vodstvom Irene Pahor in ob klavirski spremljavi Dine Slame. Doberdobski in vrhovski pevci, večkratni gostje revije, so letos nastopili v dveh zasedbah, otroški in mladinski. Otroškemu zboru Veseljaki iz Doberdoba pod taktirko Lucije Lavrenčič in klavirski spremljavi Zulejke Devetak ter orff instrumentov gojencev SCGV E. Komel se je pridružil Začetniški o-troški zbor iz Doberdoba, ki ga sestavljajo malčki iz vrtca in prvih razredov in jih vodi Mateja Černič, spremlja Lucija Lavrenčič. Ob Otroškem zboru z Vrha, ki ga je namesto odsotne Sare Devetak vodila Marja Feinig, spremljala Damijana Čevdek jug, pa je pod vodstvom Feinigove vzklila Mladinska skupina Vrh sv. Mihaela. Poleg imenovanih zborov so občinstvo v nedeljo popoldne razveselili s tremi pesmicami: OPZ Podgora (vodi Katja Bandelli, spremlja Zulejka Devetak), OPZ Štan-drež (priprava Tiziana Zavadlav in Majda Zavadlav; vodi Tiziana Zavadlav, spremlja Patrick Quaggiato), OPZ Ladjica Devin (Olga Tavčar, Katja Lavrenčič), OPZ Rupa-Peč (Tanja Kovic, Majda Klemše), Mladinski pevski zbor SCGV E. Komel (Damijana Čevdek )ug, Dalia Vodice). V ponedeljek pa so zapeli še: OPZ F B Sedej iz Šte-verjana (vodi Eliana Humar, spremlja Martina Valentinčič), OPZ Dijaškega doma Simon Gregorčič Gorica 1 Četrtek, 11. DECEMBRA 2003 (Irena Pahor, Dina Slama), OPZ s Plešivega (Martina Hlede, Eliana Humar), OPZ Štmaver (Nadja Kovic, Martina Valentinčič). Zborčki so se dobro izkazali; nastop nekaterih pa je vtisnil v poslušalce še posebno močan in pristen pečat. Zlasti pri mladinskih zasedbah so se kazale ubranost, zlitost in, s premišljeno izbiro skladb, želja po čimbolj kakovostnem nastopu. Vezno besedilo in napoved je v nedeljo kot ponavadi elegantno in sproščeno podajal |an Leopoli, v ponedeljek pa prav tako gladko Silvana Vogrič. Vsak dirigent je med toplim ploskanjem poslušalcev - med gosti so bili predsednik ZSKP Damjan Paulin, goriški pokrajinski predsednik SSO Janez Povše, štever-janski župan Hadrijan Cor-si - prejel (iz rok Mateje Fajt) v spomin pesmarico Psst! Mladi pojo Stanka Jericija na besedila Zore Sakside. Oba dela Male cecilijan-ke je snemal Radio Trst A, ponedeljkovega pa tudi slovenski oddelek televizijske tretje mreže RAI. Iva Koršič Mimogrede Sporočamo, da bo t.i. božična, obsežnejša številka Novega glasa izšla že v sredo, 17. decembra. Zato naprošamo naše sodelavce, naj nam pošljejo zapise vsaj do četrtka, 11. decembra. Bralce obveščamo, da bo izšla tudi prednovoletna številka, in sicer v sredo, 24. decembra. - Uredništvo Interviu G. Janko Hajšek o Podpori in škofovem pastirskem obisku, (stran 3) Koroški Slovenec Peter Cotthardt razstavlja v Gorici, (stran 7) Janez Povše SLOVENSKO NARODNO GLEDALIŠČE NOVA GORICA Janez Juhant SPOMIN IN OPOMIN ŠKOFA VOVKA Marjan Drobež SERGIO TAVANO: MED ALPAMI IN JADRANOM Davorin Devatak PROTAGONISTI TRŽAŠKE KULTURE V ČRNOBELEM Vida Valenčič TADE) SVETE - ŠTUDENT IN NEKDANJI ZAPORNIK 2 ČETRTEK, |11. DECEMBRA 2003 PRCIllI SMO Sprava da, vendar ne kakršnakoli Nedavno tega je dnevni tisk prinesel vest, da naj hi se, na pobudo predsednika F-jk Ric-carda lllyja, prihodnjo pomlad dr. /anez Drnovšek pridružil svojima dvema sosedoma, Carlu Azegliu Ciampiju in Stipetu Mešiču, pri spravnem dejanju, v okviru ka terega naj hi se v znak sprave vsi trije poklonili žrtvam Rižarne, Bazoviške fojbe in Gonarsa. Podpisniki podpiramo vsakršen iskren in dostojanstven spravni korak med državami, še zlasti v času, ko je s Finije-vim poklonom žrtvam holokavsta krenilo na pot sprave tudi Nacionalno zavezništvo. Pri tem pa želimo posredovati te naše poglede. Pozdravljamo pripravljenost Flrvaške za spravo z Italijo, vendar je način in vsebina te sprave njena suverena odločitev, ki se nas ne tiče in je ni treba povezovati s slovensko-italijan-sko spravo. V primeru slednje pa mora sprava izhajati iz o-koliščine, da je bila Italija agresor in da je v svoji politiki na vzhodni meji najprej izvajala na zasedenem ozemlju Primorske fašistično etnično nasilje, da bi nato zahrbtno, brez predhodne vojne napovedi, napadla in z drugimi agresorkami vred razkosala Jugoslavijo. Pri tem je v nasprotju z mednarodnimi dogovori priključila k Italiji tudi tako imenovano Ljubljansko pokrajino ter začela v njej izvajati fašistične zakone, vključno z etničnim čiščenjem in številnimi vojnimi zločini. Če Republika Italija misli s spravo resno in dostojanstveno, bi bilo pričakovati, da to voljo izrazi v svojem parlamentu in tam najprej sprejme izjavo o obžalovanju navedenih dejanj. Na kar naj bi njen predsednik prinesel to izjavo v Slovenijo ter se tu, na nekem mestu trpljenja Razmeroma pozno je izšla Vovkova knjiga Spomin in opomin z zapiski revolucionarnega zasliševanja, preganjanja in šikaniranja po letu 1945. Knjiga bi bila dragocen dar za osamosvojitev Slovenije, a je morala tako dolgo čakati na svoj izid. Tudi zdaj, ko je izšla, se o njej malo piše in govori. Slovenska konferenca Svetovnega slovenskega kongresa Izjava ob podelitvi priznanj številčnejšim družinam Skoraj ni bilo poročil v našem dnevnem časopisju in elektronskih medijih. Tudi tej knjigi se dogaja podobno, kakor je zapisal Žarko Petan v zadnji izdaji MAGa o krizi vrednot v Sloveniji. Če se upreš krivičnemu režimu, te izločijo. In ker so, kakor pravi Petan, na oblasti isti ljudje kakor v času komunizma, jim knjiga o škofu Vovku ni pogodu. Knjiga ostaja spomin in opomin, se pravi ogledalo Slovencem in kristjanom. Še posebej zadnjim. Škof Vovk zelo neprizanesljivo govori o ravnanju kristjanov in duhovnikov v takratnih razmerah in zato nam tako nudi ogledalo za ravnanja v današnjem času. Kakor sem dejal na posvetu o etiki pri predsedniku države, smo Slovenci še vedno zapleteni v mreže istega sistema, ki je takrat preganjal, zatiral in mučil škofa Vovka, njegove duhovnike in slovenske kristjane ter sploh vse svobodo- Med bombardiranjem Hamburga v drugi svetovni vojni je bila porušena tudi neka cerkev. Namesto da bi cerkev po vojni obnovili, so jo pustili porušeno. Ti zidovi so sedaj nekakšen opomin in hkrati klic k miru. Te ruševine ustvarjajo čudovit prostor tišine sredi večmilijonskega mesta. Obiskovalcu dopustijo, da se ozre vase, obenem pa ga povabijo, da ne zapre oči pred dogodki iz svoje bližnje ali daljne preteklosti. Vsak izmed nas je po svoje velikokrat večja ali manjša ljubne in resnicoljubne ljudi. Mnogi duhovniki in verniki so zaradi režimskega zati- ranja izgubili življenje, premoženje, odrinjeni so bili iz javnega življenja, niso imeli možnosti normalno živeti in delati. Danes pa še celo isti ljudje vodijo skriti nadzor nad nami. Oznar, kakor ga imenuje Vovk, ki je zasliševal škofa, še danes deluje v navezi z bivšim predsednikom države in drugimi sodelavci pri zatiranju svobode in vzdrževanju ruševina. Naše življenje ni sestavljeno samo iz svetlih trenutkov, ampak velikokrat tudi iz težkih preizkušenj, ki nas privedejo do tega, da si velikokrat zastavimo vprašanje: "Zakaj Bog vse to v našem življenju dopušča?" Ko si v življenju zastavimo kako odgovornost, ki zahteva naš osebni napor, nam naša intuicija pogostokrat pokaže, da je to, kar čutimo, zelo pomembno! Prav tako je pomembno tudi naše osebno spoznanje, da smo se znašli v nekem ne zavidanja vred- nadzora nad državljani. V družbi je še vedno prisotna miselnost, da se ne sme povedati stvari drugače, kakor mislijo vladajoči. Tako Vas označijo za netolerantnega, če javno poveste resnico, čeprav vsi vedo, da je to resnica. Resnica pa ne boli samo vodilnih politikov revolucionarne preteklosti, vsakdo, ki ima iz preteklega režima kaj masla na glavi, si ne upa pogledati resnici v oči. Zato je Vovkov Spomin in opomin spodbuda in opomin nam vsem. Škof Vovk je bil za ceno svojega življenja pripravljen pričevati za Boga in vero, interes Cerkve mu je bil pred vsemi drugimi interesi. Razprava o vrednotah postavlja vprašanje, kaj so naše vrednote, še posebej vrednote slovenskih katoličanov. Sociolog Bauman pravi, da se vrednote toliko bolj odmikajo, kolikor bolj se nam oddaljijo ljudje. Preprosto: če imamo pred seboj otroka ali člo- nem položaju ali stanju. Pa naj bo to ob bolezni, nesreči ali dogodku, ki nas je vrgel iz običajnega življenjskega tira. Ob tem se moramo zavedati, da živimo v družbi, ki je močno zaznamovana z individualizmom in storilnostjo ter osebnim uspehom in koristjo. Sočloveka, nekoga, ki živi z nami, ali vsaj v naši bližini, pa prav zato ne opazimo. Zato se nam kaj lahko dogodi, da bremen ne moremo deliti z nikomer. Enostavno ni med nami prepotrebnih Cirenejcev, ki bi nam bili pripravljeni dati vsaj vzpodbudno besedo, da kakega svojega humanega dejanja veka v stiski, bomo težko šli mimo in ga pustili tam. Sicer nam Jezus v priliki o usmiljenem Samarijanu govori, da sta šla duhovnik in levit mimo ranjenega človeka, šele ta tujec se ga je usmilil. Isti sociolog ugotavlja, da radi pozabimo na vrednote takrat, ko nam gre za lastno življenje. Dobro je zato sproti urejati sistem, ki preprečuje revščino in pomanjkanje ter posredno onemogoča nasilje. Sindlerjev seznam potrjuje, da gre v življenju vedno takole: lahko sicer pogledam na desno, ko pridejo iskal onega na moji levi, in potem pogledam levo, ko vzamejo desnega. Toda ko pridejo naslednjič, ni več kam pogledati, ker sem na vrsti sam. Nauk resničnega dogajanja v taborišču je življenjsko usoden: če ne znamo biti solidarni, ostajamo v stiski sami. Za družbo moderne dobe je značilno, da se vedno bolj individualizira. Vsak gleda le nase, vsak ima svoja merila in svoje gledanje. Zato je vedno bolj pomembna pravica posameznika, moškega ali ženske ali celo homoseksualca. Vsak človek postaja neprecenljiva vrednota, na drugi strani pa vsakega moderni mlini s procesi proizvodnje, gospodarske in finančne logike, ki jo utelešajo in krojijo mediji, postavljajo v nove, še bolj prefinjene kalupe. / dalje JanezJuhant niti ne omenjam. Zato so takšni trenutki za marsikoga težki in velikokrat ima oseba, ki se je znašla v takšnem stanju, občutek, da je ta začarani korg brezizhoden. Če imamo v sebi moč in voljo, ki ju seveda podkrepimo še s prošnjo k Bogu, so ti trenutki skupaj z "mojo ruševino" trenutki na novo odkritega smisla, zakaj sploh bivam in, ker bivam, moram računati tudi s takšnimi dogodki. Prav z njimi na novo vstajam in kljub vsemu lahko na novo odkrijem lepoto bivanja, kot tudi življenja, ki ga živim. Ambrož Kodelja Slovenska konferenca SSK se zaveda kritične rodnosti Slovencev, ki že desetletja ne zagotavlja niti naravne reprodukcije, zato se kot narod staramo in celo izumiramo. Država ne vzpodbuja rodnosti z ustreznim vrednotenjem starševstva in družine, niti v vzgojnem, moralnem in javnomnenjskem, kaj šele v materialnem pogledu. Zavedamo se, da ne moremo nuditi materialne osnove za preživetje številčnejših družin, lahko pa opozorimo na velikanski narodni pomen in izjemen ekonomski prispevek velikih družin. Dobre, trdne, ljubeče in številčnejše družine z medsebojnim brušenjem otrok bistveno zmanjšujejo egoizem in poguben odklon velikega števila otrok k mamilom in k mladinskemu kriminalu. S tem pozitivnim vzgojnim delovanjem izjemno in vsestransko prispevajo k u-rejeni, socialni, pravični in občestveni družbi. Ker se zavedamo izjemnega narodnega in državnega pomena velikih družin, smo se odločili podeliti priznanja številčnejšim družinam s šest in več otroki in dojenčkom v preteklem koledarskem letu in najštevilčnejši prijavljeni družini, z najmanj polovico še nepreskrbljenih otrok. Družine v začetku decembra povabimo v naše prostore, jih predstavimo javnosti in jim izročimo darila, ki jih zberemo s pomočjo sponzorjev. Družine, ki imajo 9 ali več otrok, predlagamo za državno odlikovanje pri Uradu Predsednika države Republike Slovenije. Letos smo to storili že šesto leto zapovr- stjo in imeli smo kar tri družine, ki so štele več kot 9 otrok. Prijavilo se je pet družin: družina Miletič iz Lokavca pri Ajdovščini (11 otrok), Habe iz Zadloga (9 otrok), Mediže-vec iz Krope (9 otrok), Šuštar iz Preserij (7 otrok) in družina Močenik iz Grobelnega (6 otrok). Pridružile so se nam še štiri družine, ki jim je Slovenska konferenca že v preteklih letih podelila priznanja. Živahnost in smeh sta prav posebno oživila prostore Slo-venskega svetovnega kongresa, ko je družine očaral čarovnik. Družine so se predstavile, se med seboj spoznale, se pogovorile o vzgoji otrok in opazile, da niso same. Da jih družba še ni pozabila. Morda pa jih je. Vsaj včeraj, v četrtek, 4. decembra, sta se na naše povabilo od številnih povabljenih medijev odzvala le novinarka Družine in novinarja Radia Ognjišče in Radia Slovenije, krajši zapis o tem dogodku smo zasledili še v Delu 5.12.2003. Očitno Slovenija ne razume več smisla velikih družin in etičnih vrednot, ki jih te prinašajo v naša skupna življenja. Slovenci se moramo zavedati in biti hvaležni za številčnejše družine, ki so v teh ekonomsko težkih časih pripravljene nase prevzeti tako veliko odgovornost za ohranjanje slovenske identitete. Ta izjava bo, enako kot povabilo, poslana medijskim hišam in upam, da bo v Sloveniji prostor, kjer bo lahko našla mesto v tisku. Da ne bo prezrta, kot so to bile družinske vrednote in družine same žalostnega 4. decembra 2003. dr. Stanislav Raščan, predsednik SK SSK Aktualno Med ruševino in življenjem SVETOPISEMSKA RAZMIŠLJANJA OB BOGOSLUŽNIH BERILIH V LITURGIČNEM LETU C ŽLAHTEN IZBOR BOŽ/E BESEDE, NEDELJO ZA NEDELJO viliem žhrjai | 3 adventna nedelja Sof 3,14- 18a; (Ps) lz 12; Flp 4,4-7; Lk 3,10-18 Tretjo adventno nedeljo so od nekdaj imenovali kar "Gau-dete" (iz lat. = "Veselite se") - Besedilo je vzeto iz lista Filiplja-nom (Flp 4,4). Toda človek v žalosti, stiski in potrtosti ne bo kar tako razumel razloga za veselje. Mogoče se bo celo uprl takemu zadržanju. Toda Sveto pismo ne odstopa od veselja, ki ga oznanja od prvih stavkov, ki govore o življenju in luči pa tja do prošnje, naj bi Gospod že prišel (1 Mz 1 ss-Raz 22,20.21). Deležni smo namreč veselja, ki ga je Bog imel od vekomaj nad stvarstvom, še posebej nad človekom. Zato se je hotel dati spoznati, se razodeti nekomu in nečemu, ki ni Bog: angelom, ljudem in vesolju. Vse je od njega in zanj (Kristusa) (Kol 1,16). Ker je hotel izkusiti, tako nam govori tudi Irenej, kaj pomeni biti človek, ustvarjen; kaj pomeni živeti kot "meso", t.j. kot bitje, ki mineva (sv. Ir., Zop. kriv., 20,2-3). Psalmist poje: "Človek je "kakor trava, ki poganja, zjutraj vzcvete in poganja, zvečer ovene in usahne" (Ps 90,5-6). Nadaljuje stvarno: "Kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ?" (Ps 8,5; Heb 2,6-8). "Moj čas je kakor nič pred tabo, vse je le dih, vsak pokončen človek... le dih je vsak človek" (Ps 39,6.12). "Človek, rojen iz žene, živi malo časa... Požene kakor cvetica in uvene" (Job 14,1-2). "Za vsakega človeka so ustvarjene velike nadloge, težak jarem muči Adamove sinove vse od dneva izhoda iz materinega telesa... Vse meso, od človeka do živine, grešnike pa še sedemkrat huje, spremljajo smrt in kri in meč, nesreče, lakota in stiska in kuga" (Sir 40,1.8-9). To se vse kruto dogaja tudi danes, le prisluhniti je treba trpljenju, ki razjeda vse stvarstvo ter ljudi še posebej (Rim 8,18-25). Advent nas zato vabi po apostolu Pavlu takole: "Vam je bilo namreč milostno dano, ne samo da v Kristusa verujete, ampak da zanj tudi trpite" (Flp 1,29). Tega trpljenja ne povzroča samo bolezen ali kaka druga zunanja nadloga, marveč še najprej in najbolj nevera v družini in družbi, naraščanje kriminala, terorizma, aidsa, posmeh vernemu človeku, ki hoče krščansko živeli nedeljo in sploh vse življenje. Advent je tudi odpoved hitremu in krivičnemu bogatenju; je potrpežljiva vzgoja otrok v veri in poštenju ter delavnosti, zlasti je vzgoja za molitev. Sredi vsega tega se zahteva taka vera, ki presaja smokve, celo gore: "Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej gori: 'Prestavi se od tod tja!', in se vam bo prestavila in nič vam ne bo nemogoče" (Mt 17,20; 21,21-22). Zahteva se pa najprej in najbolj ljubezen (1 Kor 13,2.13). Ker samo ljubezen dojame pesem veselja, saj sam Bog nemi v svoji ljubezni, vriska nad teboj v prepevanju" (Sof 3,17-18). Izaija govori: "Glej, Bog je moja rešitev,... Gospod Bog je moja moč in moja pesem ... velik je med vami Izraelov Sveti!" (Iz 12,2.6). Stara zaveza se izliva v novo, ki veleva: "Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. Vaša dobrota naj bo znana vsem ljudem. Gospod je blizu" (Flp 4,4-5). Očitno je namreč, da vera in ljubezen rodita dobroto med ljudmi (v. 5). Nedelja za nadškofijsko karitas-dobrodelnost (danes) do ubogih črpa tu svoje opravičilo. Jezus je dejal Judu Iškarijotu, ki se je pohujševal nad izrednim maziljenjem Jezusovih nog s strani Marije: "Pusti jo, naj ga prihrani za moj pogrebni dan. Uboge imate namreč vedno med seboj, mene pa nimate vedno" (Jn 12,3-8). Veselje se rojeva samo, če dajemo, delimo s tistimi, ki nimajo ali imajo komaj za preživetje. Rojeva se po odpovedi, z izgubo, pozabo nase. Jezus pravi: "Resnično, povem vam: Nikogar ni, ki bi zaradi mene in zaradi evangelija zapustil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive in ne bi zdaj, v tem času, skupaj s preganjanji, prejel stokrat toliko hiš, bratov sester, mater, otrok in njiv, v prihodnjem veku pa večno življenje" (Mr 10,29-30). In: "Večja sreča je dajati kakor prejemati" (Apd 20,35). Sv. Frančišek Asiški je z odpovedjo vsemu zgled srečnega in veselega moža. Janez Krstnik pa v današnjem evangeliju nakaže vsem, ki ga sprašujejo: "Kaj naj storimo?" (Lk 3,10-18). Pot do Boga z ljubeznijo do ubogih, s pravičnostjo, z mirom in kratkostjo. Prosimo za ogenj ljubezni, Svetega Duha. Duhovniki nudijo pomoč vsem Pomagaj vsem duhovnikom 38.000 škofijskih duhovnikov vsak dan oznanja evangelij v župnijah med ljudmi in nudi vsem ljubezen, tolažbo in upanje. Da bi lahko nadaljevali svoje poslanstvo, potrebujejo tudi tvojo konkretno pomoč: prispevek za vzdrževanje duhovnikov. Te darove zbira Osrednji inštitut za vzdrževanje duhovnikov (Istituto Centrale Sostentamento Clero), ki jih razdeli med vse duhovnike, posebno tiste, ki delujejo v najbolj potrebnih skupnostih in bodo tako lahko računali tudi na velikodušnost vseh. v M N umira Vtrite- Ce želiš vedeti, kako lahko prispevaš svoj dar, kliči brezplačno številko [800.01.01.01 Darovi za vzdrževanje duhovnikov. Podpora številnim za dobro vseh. Svoj prispevek lahko nudiš na štiri načine: • poštni tekoči račun št. 57803009 • kreditne kartice: s kartico (arlaSi in s klicem na brezplačno telefonsko številko 800.82.50.00 ali prek interneta na naslovu www.sowenire.it • bančno nakazilo na glavnih italijanskih bankah • neposredno na Inštitutu za vzdrževanje duhovnikov (Istituto Sostentamento Clero) v svoji škofiji Kdor želi, lahko svoje prispevke Osrednjemu inštitutu za vzdrževanje duhovnikov (Istituto Centrale Sostentamento Clero) v znesku do največ 1032,91 evrov letno odbije od celote svojih prihodkov za izračun davčne prijave Irpef ter povezanih deželnega in občinskega dodatka. Za dodatna pojasnila glede omenjenih načinov kliči brezplačno informativno številko 800.01.01.01. Izberi način, ki ti najbolj ustreza. Zahvaljujemo se ti za prispevek. CHIESA CATTOLICA CEI Conferenza Episcopale Italiana 6 *1 ČETRTEK, DECEMBRA 2003 Predstavitev novega zgodovinarjevega dela v gradu Kromberk Sergio Tavano: Med Alpami in Jadranom Raziskovalec in znanstvenik z velikim ugledom je napovedal novo knjigo, v kateri bo obravnaval slovensko kulturo v Gorici V Goriškem muzeju v gradu Kromberk so v okviru že tradicionalnih torkovih srečanj s pomembnimi osebnostmi z raznih področij, ki so zaslužne za Goriško, 25. novembra gostili univerzitetnega profesorja in vsestransko delujočega intelektualca, Sergia Tavana (na sliki) iz Gorice. Predstavili so njegovo zadnje delo, knjigo z naslovom Med Alpami in Jadranom, Furlani-ja-Julijska krajina in soseščina. De- lo, ki je plod avtorjevega velikega znanja in temelji zlasti na etiki in kulturi, so predstavili dr. Branko Marušič, prof. Lojzka Bratuž in tudi prof. Sergio Tavano. Prikazali in o-cenili so novo delo, "ki je zgoščen prikaz civilizacijskih, zgodovinskih, kulturnih in umetnostnozgodovinskih vrednot v Furlaniji-Ju-lijski krajini in deželah v njenem sosedstvu, torej tudi v Sloveniji. Med Alpami in Jadranom, na stičišču treh temeljnih evropskih narodnostnih skupin, kultur in jezikov, se je ob povezovalnem delu zgodovinskega Ogleja in na njegovem kulturnem in verskem izročilu izoblikovala civilizacija, ki zaradi svoje mnogovrstnosti predstavlja mo- del za sobivanje v novi skupnosti evropskih držav in narodov." Ob otvoritvi srečanja z avtorjem je magistra Slavica Plahuta dejala, "da je prof. Sergio Tavano naš učitelj in vzornik, tudi zato, ker razume slovensko kulturo in pomeni most med našo in italijansko kulturo. Za takšno pokončnost, držo in usmeritev se je opredelil že tedaj, ko so bili odnosi ob slovensko- italijanski meji še težavni, kar je pomenilo tudi osebno tveganje." Podrobneje je gosta predstavil in ponazoril njegovo ustvarjalnost zgodovinar dr. Branko Marušič. Dejal je, da prof. Sergio Tavano sodi med najpomembnejše osebnosti v krogu tistih goriških intelektualcev, ki sodelujejo s Slovenci. Pri tem je o-menil tudi njegovega brata, gospoda Luigia Tavana, ki je predvsem raziskovalec in poznavalec goriške cerkvene zgodovine. "Drugo polovico dvajsetega stoletja bi lahko brez pomisleka, kar zadeva goriško domoznanstvo, poimenovali kot čas raziskovalnega in organizacijskega delovanja bratov Tavano", je opozoril dr. Branko Marušič in pri tem citiral zapis krajevnega novogoriškega časnika pred devetimi leti. Menil je nadalje, "da ni potrebna razlaga, da prof. Sergio Tavano presega goriški prostor in da sodi med vrhunske znanstvenike in publiciste severovzhodnega italijanskega prostora. Zaradi svoje vloge in zasluge je 7. junija 2001 postal dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Ob zgodovinarju Milku Kosu in njegovem bratu slikarju Antonu Gojmiru ter zdravniku Bogdanu Breclju, je doslej četrti v Gorici rojeni, ki si je z življenjskim delovanjem zaslužil to veliko čast." Vsebino in značilnosti novega dela goriškega znanstvenika je podrobno razčlenila in ocenila tudi prof. Lojzka Bratuž iz Gorice. "Prof. Tavano je pričevalec naše skupne zgodovine, ki je že pred leti začel rušiti duhovne pregrade med Italijani in Slovenci", je opozorila. Knjiga je dejansko domoznanski vodnik, natisnjen v štirih jezikih, italijanščini, slovenščini, nemščini in angleščini. Obsega več kot 200 strani. Je vsekakor bogata vrednota in kaže na objektiven odnos avtorja do obravnavane snovi, ki pomeni izhodišče za spoštovanje in sožitje med ljudmi različnih narodnosti in jezikov." Prof. Lojzka Bratuž je pohvalila tudi vzoren prevod knjige iz italijanskega jezika v slovenščino, ki ga je opravila prof. Antonija Valentinčič iz Solkana. Prof. Sergio Tavano se je v svojem posegu zadržal zlasti pri poudarjanju kulture in etike, ki ju upošteva in utemeljuje v svojem delovanju. Tudi on se je zahvalil prevajalki prof. Antoniji Valentinčič za njeno delo. Napovedal je, da pripravlja novo knjigo, v kateri bo obravnaval razvoj in pomen slovenske kulture v Gorici. M. Abonmajska sezona SSG / Gostovanje italijanskega gledališča iz Prata No mans’ land - Nikogaršnja zemlja I? ir I OTO IHI.MHACA Slovensko stalno gledališče uvršča vsako leto v svoj abonmajski repertoar, poleg lastnih produkcij, tudi dve gostovanji slovenskih in, zadnja leta, tudi tujih gledališč. Letos je vključilo v program italijansko stalno gledališče Metastasio iz Prata, pri katerem je bilo pred časom zelo uspešno v gosteh s koreodra-mo Krvava svatba, ki jo je režijsko v svojski priredbi po znanem Lorco-vem delu prikazal D. Zlatar Frey. Italijanski gledališčniki so se z delom No mans' lancl - Nikogaršnja zemlja v režiji Massima Luconija najprej predstavili slovenski publiki v Kulturnem domu v Trstu, v petek, 14. novembra, in tam odigrali v italijanščini s slovenskimi nadnapi-si tri ponovitve, goriški abonenti pa so si uprizoritev ogledali v Kulturnem domu v Gorici, v torek, 19. novembra; namenjena je bila obema abonmajskima redoma in italijanskim gledalcem. Kljub združenim abonmajem pa publika ni zasedla vseh razpoložljivih sedežev. Predstavo Nikogaršnja zemlja je po istoimenskem filmskem scenariju Danisa Tanoviča - z njim si je Tanovič pridobil Oskar 2002 za najboljši tuji film - prevedel in za oder priredil Sandro Veronesi. Povedno zelo močan tekst, ki odkrito spregovori o absurdnosti vojne nasploh, ne samo balkanske, pri ka- teri sprti strani ne vesta, kdo jo je pravzaprav začel in zakaj, o nezaupljivosti vojakov do mednarodnih vojaških sil, ki pač ne poznajo balkanske realnosti in zato le s težavo skušajo pomagati vzpostaviti red, in ne nazadnje o javnih občilih, ki iščejo le svojo korist in najbolj kruto, žgočo novico, ki naj poteši bolno slo po senzaciji poslušalcev oz. televizijskih gledalcev, udobno zlek- njenih v naslanjačih. Besedilo je vseskozi prežeto s silnim nabojem, ki je še bolj dražljiv zaradi ironično-ciničnega humorja, spremljajočega dramatično groteskne situacije, do katerih pride na koščku ozemlja med dvema bojnima črtama. Goriški gledalci so predstavo spremljali z zaznavnim zanimanjem; večkrat se je zaslišal tudi smeh - bolj ob znanih kletvicah kot v resnično grotesknih trenutkih -. Nastopajoči so bili nagrajeni z odobravajočim ploskanjem. Toda odrska postavitev za pozornejše oko in uho ni bila tako brezhibna. Uokvirjena z zelo dobro, natančno realistično scensko podobo Ma-riangele Capuano, je kazala na splošno, razen kratkih prebliskov krutega nasilja, premalo notranje napetosti, ki bi morala biti, kot je zahteval tekst, nenehno prisotna, da bi gledalca ves čas držala na ostrem rezilu. Tudi absurdna grotesknost v vsej svoji dramatičnosti ni bila režijsko dovolj občutena in primerno poudarjena. Režiserju in igralcem, med katerimi sta bila še najbolj prepričljiva Giuseppe Bat-tiston (Tsera) in Marco Baliani (Tchiki), ni uspelo zliti v uprizoritev pravšnjo mero tipičnega balkanskega duha. Tega ni izražala niti izvirna glasba Miria Cosottinija. Slovenski igralci (Igor Horvat, Lučka Počkaj, Branko Završan) so se dobro ujeli z italijanskimi soigralci, vendar za take "vrhunske" vloge ni treba, da zahajajo v tuja gledališča. V Slovenskem stalnem gledališču je npr. Lučka Počkaj že marsikdaj, v oblikovanju mnogo bolj zahtevnih likov, spretno in dovršeno dokazala, do kod segajo njene igralske spretnosti in njena ustvarjalna moč. Iva Koršič Prešernove nagrade za leto 2004 Pistatelj Florjan Lipuš - Velika nagrada Prešernov nagrajenec za leto 2004 je pisatelj- koroški Slovenec Florjan Lipuš za literarni opus. Nominiranci za nagrado Prešernovega sklada pa so klarinetist Mate Beka-vac, igralec novogoriškega gledališča PDG Radoš Bolčina, kipar Mirko Bratuša, pisatelj Aleš Čar, pisatelj Iztok Geister, filmski režiser Damjan Kozole, avtor stripov Tomaž Lavrič, baletna plesalka Alenka Ribič Laufer, slikar Oto Rimele, skladatelj Tomaž Svete, pesnik Aleš Šte-ger in skladatelj Igor Štuhec, je poročala 3. decembra Slovenska tis- kovna agencija. Letos je le pisatelj Florijan Lipuš dobil dve tretjini glasov članov upravnega odbora Prešernovega sklada, ki so potrebni za podelitev Prešernove nagrade, med nominiranci za nagrado Prešernovega sklada pa lahko odbor izbere do šest nagrajencev, je na tiskovni konferenci po poročanju dejala predsednica upravnega odbora Meta Hočevar. Slovesnost ob podelitvi nagrad, ki je tokrat ne pripravlja odbor, ampak slovensko ministrstvo za kulturo, bo 7. februarja 2004, na pred- večer kulturnega praznika v Cankarjevem domu, proslavo pa bo režiral Sebastijan Horvat. Prešernov nagrajenec za leto 2004 Florjan Lipuš, rojen leta 1937 v Lobniku, je študiral bogoslovje v Celovcu, po izstopu pa slavistiko in pravo, a je oba študija opustil. Končal je učiteljišče in nato služboval po različnih krajih na Koroškem, bil pa je tudi med ustanovitelji osrednje koroške literarne revije Mladje, ki jo je urejal med letoma 1960 in 1981. Lipuš ustvarja kratko stilizirano groteskno-satirično prozo, literarni kritiki pa pri njegovem delu opozarjajo na problem ogrožene individualnosti, na razkroj subjekta v so- cialnih in kulturnih strukturah ter na kritiko provincialne utesnjenosti, izdal je novelistične zbirke Črtice mimogrede (1964), Zgodbe o Čuših (1973) in zbirke kratkih zgodb Odstranitev moje vasi (1983)in Prošnji dan (1987). Velik odmev je doživel Lipušev roman Zmote dijaka Tjaža (1972), ki so ga prevedli tudi v nemščino in francoščino. Značilnosti in odlike njegovega pisanja so se ohranile tudi v njegovih kasnejših romanih Srčne pege (1991), Stesnitev (1997) in Boštjanov let (2003). Lipuš, ki ustvarja tudi pod psevdonimom Boro Kostanek, je leta 1974 že prejel nagrado Prešernovega sklada. NAPOVEDNIK RADIO SPAZIO 103, SLOVENSKE ODDAJE (OD 12.12. DO 18.12.2003) Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5, 91.9, Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz). Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, od ponedeljka do petka, od 20. do 21. ure. Spored: - Petek, 12. decembra (v studiu Andrej Baucon): Glasbeni desert iz diskoteke 103. - Šopek narodnih viž. - Zborovski kotiček. - Obvestila. - Ponedeljek, 15. decembra (v studiu Andrej Baucon): Glasbeni lističi z Andrejem: zanimivosti in informacije. - Torek, 16. decembra (v studiu Matjaž Pintar): Ali veste, da... glasbena oddaja z Matjažem. - Sreda, 17. decembra (v studiu Danilo Čotar): Pogled v dušo in svet: Furlanski silak Primo Carnera. - Izbor melodij. -Četrtek, 18. decembra (vstudiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: Posnetki z naših kulturnih prireditev. - Glasba iz studia 2. RADIO OGNJIŠČE V adventnem času smo malce preuredili svoj program. Ponedeljkovo oddajo začenjamo z mislijo, ki jo pripravlja Aleksija Bizjak. Sledi anketa Tomota Goloba, po čem si bodo letošnje leto Primorci najbolj zapomnili. Primorski klicaj, ki ga pripravlja Urška Zeleznik.Vsak ponedeljek so minute, namenjene otrokom, ki jih pripravlja Martina Stevanja. Lahko prisluhnete nasvetom, kako pritegniti otroke, da bodo začutili praznike. In druge oddaje? V goste smo se tokrat povabili k sestram notredamkam, ki so praznovale 170 letnico svojega reda in 115 letnico prihoda v Trnovo (četrtek, 4.12., ob 17. uri). Petkovo oddajo Rezervirano za... (5.12. ob 16. uri) pa smo posvetili razmišljanju o molitvi rožnega venca, ki jo je pripravila Mihaela Jur-dana. O tem, kako pa so mladi po naših župnijah pripravljali miklavže-vanja, pa v torkovem Mozaiku mladih (9.12. ob 16.uri)... Tokrat čestitamo! Čestitko veljajo RTV Sloveniji in njenemu uredniku Ladu Ambrožiču, kije preteklo nedeljo povabil v svojo oddajo Gost v studiu znanega raziskovalca našega pomorstva, ribištva in sploh primorske preteklosti Bruna Lisjaka. Gledalci so tako dobili priložnost < to se v slovenskih medijih ne dogaja tako pogosto), da spoznajo, kaj slovenska manjšina ob obali je in kaj je bila. Spoznali so, kaj je slovenska obala v etničnem smislu, njeno krhkost in nevarnosti, ki jo ogrožajo. Spoznali so lahko, da slovenska zgodovinska obala ni tista, ki leži za dokaj trdno državno mejo. V jasnih odgovorih Bruna Lisjaka na dokumentirana vprašanja Lada Ambrožiča so slovenski gledalci našli kopico podatkov, zanimivosti, skorajda predstavitev manjšine ob morju in njene bogate preteklosti. Manjšincipa smo z nastopom Bruna Lisjaka tudi dokazali, da smo živ del slovenskega narodnega telesa in da smo tudi zavzeti za njegovo usodo in bodoči razvoj. Navsezadnje je oddaja izzvenela ne samo kot bogata informacija o manjšini, pač pa tudi kot zgled narodne identitete in injekcija optimizma za vse. Lahko pa je tudi spodbuda za uresničitev tistega etnografskega muzeja našega pomorstva, ki ga Bruno Lisjak s prijatelji tako vztrajno zasleduje. Zaradi tega si tudi zasluži podporo naše javnosti. RTV Slovenija in Lado Ambrožič sta si tokrat zares zaslužila čestitke. RADIO OGNJIŠČE RADIOSPAZK3 103 y ---------- . m. • & -m. - » Razstava kipov v galeriji na Travniku v Gorici Peter Gotthardt, duša v lesu Prejšnjo sredo, 3. t.m., je bila v galeriji nad Katoliško knjigarno na Travniku v Gorici otvoritev nadvse prisrčne in zanimive razstave kipov in nekaj slik mladega koroškega umetnika Petra Gotthardta. Kot je po glasbenem uvodu mla- in dušo", in o njegovi umetnosti, ki thardt je samouk, ne zanimajo ga de kitaristke Martine Gereon lepo povedal dr. Damjan Paulin, je goriška javnost spoznala Gotthardta, ki je doma iz Ziljske doline, na kiparski koloniji Skultura 2001. "Spletlo se je lepo prijateljstvo, ki se nadaljuje," saj se je mladi umetnik rad vrnil v Jeremitišče tudi letos jeseni. Naš urednik Jurij Paljk je med navzočimi posebno prisrčno pozdravil prav Jeremitarje, saj "bi brez Standrežcev Petra Gotthardta danes med nami gotovo ne bilo." Pozdravil je tudi prisotne goriške umetnike italijanske narodnosti, ki so samo dokaz več, da je Skultura "prava kovnica prijateljstev med umetniki". Paljk je nato spregovoril o koroškem gostu, čigar značaj "odraža globoko, vedro, široko srce "nudi svojevrsten vpogled v sodobno kiparstvo in slikarstvo". Poudaril je umetnikovo resnost pri izdelovanju lesenih kipov, pa tudi iskrivo ironijo v upodabljanju ženskih likov, "predvsem pa vseh mogočih mask in vseh in vsake sorte spak, ki kažejo, da ima Peter Gotthardt veliko umetniško znanje, ki si ga je nabral tako z druženjem s kiparji, predvsem pa s trdim in vztrajnim delom." Delavnost je namreč odločilna za kiparja, ki hoče obvladati tehniko. Kipar je zaradi težkega dela podoben obrtniku-rezbarju, je še povedal Paljk, "umetnik pa je zato, ker zna iz gmote lesa narediti točno tisto, kar si želi in zamišlja, a to naredi tako, da lesu pusti toplino in dostojanstvo, ki ga ima vsaka oblika drevesa, hloda, veje." Got- teoretična iskanja oblike, ampak se navezuje na iztočnice figurativnega kiparstva, ki jih nadgrajuje z nežnimi stilizacijami človeškega telesa. Včasih se ironično poigra tako, da glavo loči od telesa, ugotavlja Paljk, "jo postavi figuri v roke". Vsekakor zna Gotthardt ohranjati pravilna razmerja med telesom in prostorom, "razmerja človeške anatomije, zavestno poudarjene dele celote, da se tako celotna umetniška kompozicija kipa zagotovo ne bo izničila v goli všečnosti in dopadljivosti." Kiparje nagnjen k iskanju osnovnega in za človeka bistvenega. O tem priča izbira uporabljenih naravnih elementov: lesa, železa in kamna. Taki kipi "delujejo sveže, prepričljivo in umirjeno." Tokrat smo v Gorici prvič videli tudi nekaj Gotthardtovih slikarskih del. Ta kažejo na globoko vez s figurativno močjo kiparstva, "saj Peter upodablja iste stilizirane like, človeške obraze, skorajda maske in starodavne arhetipe." Izbira barv v samosvojih slikah odseva "težnjo k ele-mentarnosti, k navidez lahkotnemu poenostavljanju, ki pa odraža globoko in včasih zelo vase zaprto dušo, ki najde rešitev le v iskanju sogovornika, gledalca, pred katerim se naš umetnik sprosti tako s svojim delom kot tudi z odprtim, vedrim nasmehom, ki ga odlikuje in vse nas bogati." DD Delo fotografinje Aliče Zen v založbi Mladike Protagonisti tržaške kulture v črnobelem Prejšnji teden smo bili priča izjemnemu kulturnemu dogodku. V osrčju Trsta, v ugledni, nabito polni sejni dvorani krožka Zavarovalnice Generali, so predstavili pravo poslastico, knjigo fotografij Protagonisti, Umetnost in znanost v Trstu (Protagonisti, Arte e Scienza a Trieste), ki jo je sestavila fotografinja Aliče Zen. Gre za prvo tovrstno, res bogato galerijo portretov znanih in manj znanih snovalcev sodobnega in povojnega prizorišča (preko 100), z glavnih področij tržaške kulture, od likovne umetnosti do glasbe, od književnosti do špektakla, od znanosti do zgodovine. Urednik kulturne strani II Piccolo Alessandro Mezzena Lona, ob prisotnosti predsednika gostujočega krožka Livia Chersija in opernega pevca Pietro Cappuccilli, je razložil, kako je prišlo do projekta, ki ga je udejanjila "učenka VVande Wulz", ki se v resnici imenuje Licia Zennaro in je po rodu iz Istre. Kdor bo v teh predprazničnih dneh segel po tej lepi priložnosti za darilo, bo lahko srečal poznani obraz predstavnika etablirane večinske, judovske, slovenske, a tudi svetovljanske kulture, ki danes soustvarja tržaški mozaik. Toda našel bo tudi malo videne osebnosti, ki jih je diskretni širokokotnik Aliče Zen ujel v domačem okolju, pri delu, sredi jav- Za umetniškim imenom avtorice zasebnih fotografskih zbirkah v nega dogodka ali v neobvezujočem trenutku prostega časa. Tržaški protagonisti nastopajo po abecednem redu. Vsakdo bo spoznal poznan obraz ali pa ugotovil, da manjka ta in oni, tudi v tem bežnem in slučajnem izboru fotoportretov... Zgodovinar Elio Apih je posnet med knjigami, staro amforo in slikami. Direktor visoke šole SISSA Edoardo Boncinelii, poznavalec človeške psihe in biolog, s svojim psom in salonsko omarico z likerji. Maria Campi-telli, organizatorka umetnostnih razstav in dogodkov, v dnevni sobi med zelenjem. Miljski kipar Ugo Cara' z razumevajočim, zgodovinarka in predavateljica na univerzi v Bernu Marina Cattaruzza pa z zagonetnim izrazom. Zelo poveden o zadnji ustvarjalni sezoni očaka tržaške kulture in politike Manlia Cecovinija je odsev padriškega domačega gozdiča na monitorju računalnika. Ali pa dinamični portret slikarja Paola Cer-vija Kervischerja, avtorja beležke akvarelnih portretov pesnikov po italijanskem polotoku "Taccuino di viaggio 1988-2002" tržaške založbe II Ramo d'oro (tudi zelo lepo božično se “skriva” Licia Zennaro, ki je diplomirala iz filozofije z nalogo o javnih in Trstu, kjer ima fotografski atelje, pravo zbirališče umetniških duš j živijo daleč od Trsta, narečnega pesnika Claudia Grisancicha, univerzitetnega predavatelja Elvia Guagni-nija, znanstvenico Margherito Hack ali nemškega avtorja Mrtvih s Krasa Veita Heinichena, ki zre v temno oblačno nebo nad "Costiero". Galerijo slovenskih portretov otvarja Zora Koren Skerk, na svojem čudovitem umetniškem domovanju, ki si ga je postavila s soprogom Jožetom. Sledijo verzi "Čaja ob petih" in avtor Miroslav Košuta, v odrezanem kadru na Kettejevem Molu S.Carlo. Lidia Kozlovich v ironičnem objemu zlatih plastičnih pomaranč Krvave svatbe. Marko Kravos v oku-I sno opremljenem brlogu, s pesmijo Hotel Astoria, Leningrad. V objektiv je bil ulovljen tudi "najbolj poznan in priljubljen fotoreporter našega mesta", Mario Magajna, eden izmed najlepših portretov (glej posnetek). Se bi naštevali seveda (Macedo-nio, Magris, Pahor, Rebula, Pressbur-ger, Sosič, Vecchiet, Vinci itd.), a ni tu prostora. Lepi črnobeli portreti Aliče Zen iz knjige so tudi na ogled do 23.decembra v Občinski izpostavi javnih listin (Sala deH'Albo Pretorio, darilo). Odkrili smo svež obraz mladinske ilustratorke Nicolette Costa ali pa znane časnikarke in mecenke Ful-vie Costantinides, ki si je izbrala za motto k portretu: "C'e sempre tempo per imparare". Se mnogo bi jih lahko omenili: filmskega kritika Cal-lista Cosulicha, estetologa Gilla Dor-flesa in režiserja Franca Giraldija, ki Piazza Picciola), na malem trgu za Občino pod ložo levo, v edinstveni galeriji, ki je odprta vse dni od 10. do 13. in od 17. do 20. ure. Zapisali smo, da je šlo za izjemen dogodek. Dragoceno publikacijo je namreč udejanjila in izdala (s politično ceno) založba Mladika. Cesar ni uspelo velikim uradnim mestnim založbam, je torej zmogla naša mala založba, ki se zadnja leta, ob uspehih na "notranjem" zamejskem in slovenskem trgu, pogumno in suvereno odpira tudi italijanskemu prostoru. Kot smo ugotavljali z odgovornim Marijem Maverjem in Sergijem Pahorjem, se s to knjigo odpira važno novo poglavje, ki se ga morda sedaj še ne zavedamo. Vemo, da ima omenjena založba še druge zanimive projekte, usmerjene v isto smer odpiranja. Prav na koncu bi pri tem omenili tih, plodno kakovosten in bistven doprinos književnice Ivanke Hergold, ki že vrsto let sodeluje s tržaško založbo in ki je gotovo navdahnila marsikakšen slovenski portret v tej idealni galeriji, a sama si ni našla mesta. Ravno tako bi omenili kakovosten podvig običajnega tiskarskega partnerja Mladike, dolinskega Grapharta, ki je pripomogel k tisku novega dragocenega člena tržaškega mozaika. Davorin Devetak Ko se dotakneš osebe Tadej Svete - študent in bivši zapornik Včasih imaš srečo, tla združiš poklicne obveznosti z nečim več: s težnjo po večnem spoznavanju Osebe, ki je pred tabo in v tebi. Intervjuji lahko postanejo ravno tole. Tkanje neke niti, ki ti večkrat pomaga najti pot do tega spoznavanja. Radio je poseben medij, ki želi biti protiutež anonimizaciji. Popolnoma si razpoznaven. S svojim glasom, s svojimi idejami, s svojimi vprašanji in odgovori. Medij, kateremu še nekako uspeva kljubovati racionalizaciji časa in ravno zaradi tega posredovati neko popolnejšo sliko osebe, kot njegova Velika vizualna sestra. In tako se radia poslužujem navsezadnje tudi zase; kje drugje i-maš možnost, da skušaš z osebo, ki je pred tabo, podreti vse tiste družbene tabuje socializacije, ki smo jih vajeni, kje lahko bliskovito hitro prebiješ led, kje drugje si lah- ko obenem angel varuh, ki intervjuvanca bodri, ter radovedni slušatelj njegovega življenja? Kje drugje se dva do tedaj neznanca zatopita v pogovor, ki lahko seže tudi zelo globoko, tudi v intimo človeka? Radio mi je pred kratkim dal možnost spoznati kamenček tega človeškega kozmosa, ki ga nikakor nisem poznala in do katerega bi drugače zelo s težavo prišla. Tadej Svete je prišel iz zapora pred dobrim mesecem. Predstavljam si ga moje starosti, mogoče mlajšega, saj je v tistih štirih letih v zaporu bil malo več kot najstnik. Premo- ženjski delikl. Kakšen - ne vem in v to nisem želela drezati, ker bi pomenilo odkrivati rano, ki jo Tadej hoče pozdraviti, in to preko nekega novega spoznanja, do katerega se je dokopal za rešetkami. Spoznala sem ga v par vrsticah v tisku, kjer je bilo zapisano, da je prejel nagrado Andragoškega centra Slovenije za izjemne študijske dosežke. V njegovem primeru so bili ti izjemni študijski dosežki pogum in močna volja, da je po več zavoženih letih vzel knjigo v roke, maturiral in se nazadnje še vpisal na Fakulteto za matematiko in fiziko. "Na prestajanju kazni imaš dve možnosti: ali zgolj preživiš čas, ki ti je v zaporu odmerjen, ga preve-getiraš, ali pa skušaš iz vsega skupaj kaj potegniti. Celo življenje sem se spraševal, zakaj jaz, zakaj je življenje tako kruto z mano, potem pa sem prišel do spoznanja, da lahko iz vsake preizkušnje potegneš nekaj pozitivnega. Lahko je to najbolj negativna stvar v življenju, ampak, če jo predelaš, če se ji zoperstaviš, potegneš iz tega nekaj koristnega. To se je meni zgodilo. Odločil sem se, da bom dokončal šolo. Nisem boljši, pametnejši ali karkoli drugega. Mogoče sem imel srečo ali neko občutljivost v sebi, da je sporoči- lo socialne delavke v zaporu naletelo na moja pozorna ušesa. Za nekatere stvari si sam premalo, predvsem za take, ki ti postavijo življenje čisto na drugi tir. Socialna delavka mi je odprla videnje, da življenje ni črno/belo, ampak večplastno, v njem je cel kup nians, v katerih se moraš najti". "Študij mi je pomagal zazreti se vase in uvideti, da človek potrebuje neke cilje, nek smisel, v nekaj moraš verjeti, neko pot si moraš začrtati. Uvidel sem pomen postavljanja neke življenjske osnove, ki je prej nisem obvladal, vem, da jo večina zapornikov tudi ne. Ali mislite, da so manj pametni? Nikakor. Le, da ne vedo, kako bi si začrtali lastno pot, kako bi si zastavili neke cilje in predvsem, kako bi delali za dosego teh ciljev. Mogoče so izredno inteligentni, a primanjkuje jim čustvena inteligenca in potem človek zaide". In, ko ti študent - odličen študent - bivši zapornik pove, kako obstajajo kletke tudi izven zapora, kako ti lahko pomanjkanje ciljev in smisla v življenju razje dušo in karkoli pozitivnega v tebi, potem doženeš , da smo vsi tolikokrat zateženi z vsem mogočim, predsodki, pričakovanji, začrtanimi potmi, ki ne dovoljujejo krivulj in ne oseb, ki se na teh poteh začasno izgubijo, kot Tadej. "Brezizhodnost ni vezana le na zapor. So ljudje, ki niso v zaporu, vendar so drugače zaprti, v glavi, kar je še hujše. Večina takih ljudi je nezadovoljnih in tak sem bil tudi sam". Vida Valenčič 7 ČETRTEK, 11. DECEMBll 2003 8 ČETRTEK, DECEMBRA 2003 Misli ob bratrančevi smrti Srečali se bomo ob naslednjem pogrebu Med vojno in takoj po njej nas je bila polna hiša: stara in še prastara mati, starši, otroci, bratranci in še teta ali stric hi toliko kruha, da sem ga komaj nosil v doma pleteni torbi; bilo ga je točno 2,25 kg tistega najcenejšega, ki je veljal (ali ne) celih lili lir za kg. Bratranci so odšli, ostal sem brez sovrstnika, s katerim sva se, vsaj v postelji, skušala, kdo bo močnejši. Takrat so odmanj-kali tudi "gospodje", ki so prihajali na obisk k starejšemu bra trancu z velikim ameriškim avtomobilom, pa še prijatelji najstarejšega, ki so se že skušali s kemičnimi veščinami in prodajali ženskam doma izdelane parfume seveda za skromno plačilo, ki pa je zadoščalo takratnim univerzitetnim študentom za najnujnejše mladostne potrebe. Leta so minevala, konec je bilo Svobodnega tržaškega ozemlja, po enoletnem ne preveč obetavnem šolanju v Gorici, kjer se je v začetku prejšnjega stoletja z uspehom šolal tudi očetov brat, sem se vrnil na Kras, kamor me je vlek- lo domotožje, in nadaljeval, nekoliko uspešneje, svoje šolanje. Na bratrance, zlasti na mlajšega, mojega vrstnika, je ostal spomin, saj je moj vsakdan potekal dogajal v družbi sošolcev, prijateljev, s katerimi sem se vsakodnevno srečeval in končno imel skupna zanimanja, on pa je živel daleč v velemestu. Življenje je sledilo začrtani poti nas vseh, dorasel sem in si ustvaril družino, kot se je to zgodilo s skoro vsemi bratranci in sestričnami, saj nas je bilo (in nas je še) kar lepo število raztepenih po bližnjih in niti ne tako daljnih krajih. Kar čez noč sem se zavedel, da so leta kar hitro (prehitro) minila in da nas je večina že nonotov in non, čeprav se ob vedno redkejših srečanjih počutimo in se vedemo, kot da bi nas leta ne težila. Zgodi pa se, da te sestrična povabi na kosilo ob okrogli obletnici, in se zgroziš, ko ji napišeš voščila ob taki obletnici in se pogledaš v ogledalo ter vidiš, da si na isti poti t.j. na poti staranja oz. kot se danes pravi, da si že prišel v zrela leta. Naenkrat, zjutraj, ko odpreš časopis, vidiš, da isti dan pokopljejo enega od bratrancev, ki niti ni najstarejši, je pa prvi tvoje generacije in na pogrebu se končno po dolgih letih srečaš s tistimi, ki jih leta nisi več videl, točneje od zadnjega tetinega pogreba, in začutiš, da si, poleg običajnih fraz, nimaš kaj povedati. Življenje je vsakega izmed nas peljalo na drugi konec in vsakdo živi v krogu družine, prijateljev, s katerimi se vsakodnevno srečuje. Ostali, čeprav nas je še toliko, ostajajo res bratranci oz. sestrične, ki se jih ali ne spomniš ob izrednih priložnostih. Žalostno je, da poleg sorodstvenih vezi gredo v pozabo tudi tiste iskrene prijateljske vezi, ki so vzklile v otroških letih, ko smo med v vojno in takoj po njej pojedli 2,25 kg kruha in nas je bila polna hiša, čeprav ni bilo v njej toliko prostora, saj smo tudi po dva spali v isti postelji eden z nogami gor, drugi dol. Danes gre vsak svojo pot in neprepričljivo pravi, da se moramo še srečati. Gotovo pa se bomo ob naslednjem pogrebu! Kdo bo tedaj na vrsti? Sic transeat. NK S Klubom prijateljstva pri Gospe Sveti in pri sv. Hemi Krški Po sledeh naših prednikov (5) Odgovorili so mu, da dobi obe živali, šestdeset beličev, vojvodovo kmečko obleko in njegova hiša bo prosta dajatev. Kosez je vojvodo lahno u-daril po licu in mu prepustil knežji kamen. Knez je tako od kmeta sprejel oblast v deželi. Z mečem je zamahnil na vse štiri strani neba in prisegel, da bo vsem pravičen sodnik. Nato je še spil nekaj studenčnice iz kmečkega klobuka v o-pomin, naj bodo vsi zadovoljni s tem, kar daje domača zemlja. Do tu je bil ves obred v slovenščini. Potem je šel vojvoda v Marijino cerkev na Gosposvetskem polju, kjer ga je krški škof med slovesno mašo blagoslovil. Vojvoda je slekel kmečko obleko. Po slavnostnem kosilu se je podal na vojvodski stol sredi polja ter tam sprejemal deželno plemstvo, razsojeval ter delil fevde. Torej: slovenski knezi so sedali na knežji kamen na Krnskem gradu, ne pa na vojvodski stol na Gosposvetskem polju. Saj niso bili fevdalci, ampak demokratsko izvoljeni. Tuji vojvode so pa sedali na oba. Obred umeščanja ni bil nekaj značilnega samo za Karantanijo, ampak je bil znan tudi pri drugih Slovanih. Obstaja npr. opis skoraj enakega obreda pri Cehih v 11. stoletju. Toda za ostalo srednjeveško Evropo je bil to "obred, ki nima para na svetu". Tako ga je imenoval v 16. stol. francoski zgodovinar )ean Bodin. Bodinov opis tega obreda je vzbudil celo zanimanje Thomasa Jeffersona, ki je v ameriški "deklaraciji o neodvisnosti" 1.1776 utemeljeval pravico ameriškega ljudstva, da se otrese despotske vlade angleškega kralja. Jefferson si je ta opis obreda v Bodinovi knjigi še posebno zaznamoval. Ko so se naši predniki naselili v domovini pod Triglavom, so še častili svoje bogove in božanstva. V prejšnjem opisu obreda ustoličevanja karantanskih knezov oz. vojvod pa je že govor o krščanski veri. Kdaj so se Slovenci pokristjanili? / dalje Nada Martelanc Za najmlajše / Nova pobuda Radijskega odra Palček pripovedovalček in njegovi prijatelji Otroški projekt je podprlo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije Peterlinova dvorana je i-mela v soboto, 29. novembra, posebne goste in še bolj nenavadnega gostitelja. Deklice in dečki, stari od treh do sedmih let, so obiskali palčka Pripovedovalka, ki je zanje pripravil niz mesečnih bralnih uric. Sobotno je bilo prvo, do aprila pa se bo v prostorih v ulici Donizetti 3 zvrsti- lo še pet srečanj, v katerih se bodo prepletali pravljični in ustvarjalni trenutki. Za pomoč pri realizaciji je Pripovedovalček povabil k sodelovanju Radijski oder in Studijski center Melanie Klein. Palčkov projekt pa je podprlo tudi Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Pripovedovalček je namreč mlad, golobrad palček, ki se spominja, kako je še čisto majhen užival pri poslušanju fantazijskih zgodb in koliko novega je odkril v vsaki pravljici. Svojo takratno izkušnjo je želel posredovati tudi današnjim otrokom, da bi s pravljičnim svetom vzljubili še lepo slovenščino. Na prvem srečanju so malčki prisluhnili nežni zgodbi o Plaščku za Barbaro, ki jo je napisal Vitomil Zupan. Glasove lila plaščka, kodraste psičke Bele, mucka Florija, Matička in Barbare so nost in ubralo pot, s katero želi širiti večjo občutljivost za čistost jezika. Za odrasle in osnovnošolce oziroma srednješolce potekajo že tradi- I OTO K KO M A zaigrali prav člani Radijskega odra. Urica pa se je nadaljevala s petjem in izdelavo simpatičnih lutk v podobi palčkov in palčic, ki so si jih zamislile animatorke Študijskega centra Melanie Klein in so jih otroci odnesli domov v spomin na Pripovedovalčka. V zadnjih sezonah je delovanje Radijskega odra preraslo prvotno radijsko dejav- cionalni Tečaji lepe govorice. S pobudo Palček Pripovedovalček in njegovi prijatelji pa so organizatorji sklenili približati kultivirano slovenščino tudi najmlajšim. V tako zgodnjem otroštvu je besedni zaklad še zelo odvisen od tega, kar otrokom ponuja o-kolje, oziroma od tega, kar slišijo. Zato je branje preprostih prigod v knjižnem jeziku idealna oblika priučevanja lepe slovenščine. Poslušanje oziroma sprejemanje informacij skozi slušni kanal tudi pomembno vpliva na razvoj domišljije, poleg tega umirja in na nevsiljiv način postopno utrjuje zbranost ter miselno koncentracijo. Prihodnje srečanje s palčkom Pripo-vedovalčkom in njegovimi prijatelji bo že v soboto, 13. t.m. Ker je program prirejen za omejeno število poslušalcev, bosta na isti dan potekali dve pravljični urici: prva se bo začela ob 15.30 in bo trajala do 16.30, druga pa bo na vrsti pol ure kasneje, t.j. ob 17. uri, in se bo zaključila ob 18. Otroci bodo ta čas preživeli v prijetni družbi, medtem ko se bodo starši lahko mudili po predprazničnih opravilih. Tudi za decembrsko urico je potrebna predhodna prijava na sedežu Slovenske prosvete (040-370846). Tajništvo sprejema vpisovanje v dneh pred 13. decembrom, in sicer med 9. in 17. uro. AL V petek, 5.decembra/ Otvoritev Končno ima Sklad Mitja Čuk svoj sedež Stavbo je blagoslovil škof Evgen Ravignani; pri Skladu sedaj pričakujejo novo polivalentno središče na Repentabrski cesti vedno na Opčinah Odgovorni pri Skladu Mitja Čuk so si v petek, 5. decembra, končno oddahnili, saj lahko danes razpolagajo s svojim sedežem, ki se nahaja v neposrednem središču Opčin, prav nasproti cerkve na Proseški ulici. Gre za enonadstropno strukturo, ki jo bo Sklad rabil kot upravno središče; poleg tega bo vanjo vkorakala tudi revija Škrat, ki pravega sedeža u-redništva doslej ni i-mela. Spodnjo poli-funkcionalno dvorano bodo namenili tudi u-metnostnim razstavam, v podstrešju pa bo nastala knjižnica s pedagoškimi in metodološkimi teksti; v stavbi bo delovala tudi posvetovalnica. Poslopje je Sklad odkupil že pred petnajstimi leti, vendar je ta moral čakati do leta 1999, da so pričeli obnovitvena dela. Predsednica Sklada Stanka Čuk je v svojem govoru odkritosrčno izjavila, da si tako ona kot kolegi niso pričakovali, da se bo zadeva vila skozi vsa ta leta. Kljub vsemu pa je izrazila zadovoljstvo, da je do petkove slavnostne otvoritve prišlo. Predsednica Sklada ni pozabila na vse, ki so njeni organiza- ciji v tem projektu stali ob strani. Zahvalila se je arhitektu Marku Ferlugi, ki je izdelal obnovitveni načrt, krovnima organizacijama SSO in SKGZ, slovenskim politikom, ki so u-deleženi v krajevnih ustanovah, Generalnemu konzulatu Republike Slovenije, Zadružni kraški banki, obrtnikom, ki so sodelovali pri restavracijskih delih, in tudi sosedom, ki so "marsikaj" v teh letih pretrpeli. Sklad se ukvarja s številnimi dejavnostmi, kar zahteva veliko več prostorov, kot jih Sklad ima danes na razpolago (navkljub novemu sedežu). Prav zato, je dodala prof. Stan- ka Čuk, z veliko vnemo pričakujejo izgradnjo novega poli-valentnega središča na Repentabrski cesti vedno na Opčinah, ki bo nastal s podporo Kraške gorske skupnosti. Za izgradnjo Openskega sedeža Sklada pa je prispevala tudi dežela. Prav deželnega svetovalca iz vrst Marjetice Mirka Spazzapana (prisotna je bila tudi svetovalka Tamara Blazina) smo vprašali za mnenje ob tako pomembnem dnevu. "Vsaka nova otvoritev je lep trenutek za celotno slovensko manjšino", je dejal Spazzapan. "Sklad s svojimi odgovornimi dokazuje vso delavnost in podjetništvo naših ljudi. Moja misel gre danes predvsem tistim otrokom in odraslim, ki bodo te strukture potrebovali zaradi svojega zdravstvenega stanja: skupnost, ki se zbira okoli Sklada Mitja Čuk je ponovno dokazala svojo vitalnost. Iskreno jim čestitam za tako pomemben dosežek." Škof Evgen Ravignani, ki je poslopje blagoslovil, je tudi izrazil svojo globoko misel. "Danes je nastala nova stvarnost, ki nudi pomoč šibkejšim. To je znak duševne plemenitosti tistih, ki se že vrsto let ukvarjajo v okviru Sklada z osebami, ki potrebujejo pomoč. Širokodušnost pomeni namreč prav paziti na potrebe otrok, oseb s posebnimi potrebami, revnih in tistih, ki rabijo ljubezen in nego. Danes prisostvujemo delu, ki nastaja iz srca". To delo traja že od vsega začetka delovanja Sklada, to je celih petindvajset let. Ko je v petek tajnica Sklada Jelka Cvelbar prerezala rdeč trak, so vsi razumeli, da se takemu delovanju obeta trdnejša bodočnost. Igor Gregori OBVESTILA SLOVENSKA VINCKNCIJEVA konferenca v Trstu s Klubom pri-jateljsva vabi v četrtek, 18. decembra, vse k duhovni pripravi na Božič, ki bo pri šolskih sestrah pri Sv. Ivanu, ul. delle Doc-cie 34. Ob 16. uri bo maša za dolgoletno sodelavko Marijo Bizjak, nato pa razgovor ob čaju. DAROVI VSPOMIN na mamo Angelo Gropajc darujeta sinova Marcelo in Danilo 50,00 € za cerkev na Pesku V SPOMIN na pokojno Angelo Grahonjo daruje družina Racman 10,00€ za cerkev na Pesku. V SPOMIN na pokojno Angelo Grahonjo daruje Guido Gran-duc 10,00€ za cerkev na Pesku. /A MISIJONARJA Ernesta Saksido in njegovo mesto mladih Cidade Dom Bosco v Braziliji: ob smrti Lidine mame gospe Mare Kalin Debelli darujejo družine Buzečan, Germani, Godnik, Klinc, Pahor in Valenčič 120,00 €; v spomin na ljubljeno teto Albino Palčič daruje družina Germani 100,00 fc; v spomin na plemenito gospo Albino Palčič daruje družina Buzečan 50,00 €. ZA MISIJONARJA Alojza Letonjo, ki deluje v Ruski Federaciji, daruje N.N. iz Mačkolj 10,00€. ZA M1SU0NARK0 s. Mirjam Praprotnik, ki deluje v Albaniji, daruje N.N. iz Mačkolj 10,006. OB PRODAJI znamk daruje Franc Saksida 150,00 f za zdravila gobavcem patrom kami-Ijancem v Burkina Faso. ZA MISIJONARJA Ernesta Saksido daruje N.N. 60,00 €. ČESTITKE Rojstvo hčerke Vere je osrečilo Kristino in Adama Selj ter številne sorodnike. Z njimi se veselimo, Veri pa želimo, da bi jo Božja roka varno spremljala skozi življenje. Rojanski cerkveni pevski zbor. ZAHVALA Dragi prijatelji misijonov! Iskreno se Vam zahvaljujem za poslane znamke in odrabljene telefonske kartice, ki sem jih prejel med letom. Z vašo zavzetostjo in pomočjo, se akcija nadaljuje. Moj naslov: Saksida Franc, ul. Biasoletto 125 Trst. Prejmite prav prisrčna voščila za blagoslovljene božične praznike in srečno ter uspešno novo leto 2004. Predstavitev Jadranskega koledarja za leto 2004 Koledar za primerno mesto na knjižni polici niškem delu sem izhajala iz misli, je podčrtala Ota, da mora koledar biti na vsaki polici in ne le za tekoče leto, a tudi za naprej. "Pri delu je bilo sicer nekaj robidovja, ki pa smo ga takoj odstrigli, tako da je bila uredniška pot zanimiva, pestra in polna zadoščenj." Koledar je zelo bogat z vsebinami. Po tradicionalni poti sega v dogajanje naše narodne skupnosti, govor je o kulturi, športu, politiki, gospodarstvu..., tako da je slika o našem prostoru dovolj izčrpna. Pogled pa je uprt predvsem v prihodnost. Z različnih zornih kotov je npr. osvetljen vstop Slovenije v Evropsko unijo, ki bo močno zaznamoval ves naš prostor. Koledar pa se ne izogiba niti pozornosti do preprostejših tem, kot so npr. vrtičkarstvo, tehnika fotografiranja, vpliv vremena na človeka. "Jadranski koledar je knjiga, po kateri lahko seže vsak v različnih trenutkih svojega življenja", je zaključila urednica Damjana Ota. MR V Tržaški knjigarni so v petek, 5. decembra, predstavili Jadranski koledar za leto 2004. Nad tristo strani obsežno publikacijo, ki predstavlja okrog 40 prispevkov, je tudi letos izdalo Založništvo tržaškega tiska. Platnica nosi fotografijo Marija Magajne, koledar pa odlikujeta lepa grafična podoba in velika preglednost. Predstavitev Jadranskega koledarja je praznik za knjigarno in za vse, ki živijo s kulturnim utripom našega teritorija, je v uvodnem pozdravu dejal gostitelj Vinko Ozbič in dodal, da si publikacija zasluži veliko pozornosti. Spremlja in beleži naš utrip že ves povojni čas, tako da si prav gotovo ne zasluži zaprašenih podstrešij. Jadranski koledar je knjiga, ki sodi na domačo knjižno polico, kjer je vedno dosegljiva. Za založbo je spregovoril Ace Mermolja in predstavil tudi ostale publikacije, ki so letos izšle pri Založništvu. Omenil je katalog o Magaj-novi fotografski razstavi in dvojezični pesniški zbirki Marija Cuka in Aceta Mermolje. Vse najnovejše knjige ZTT-ja so žele veliko uspeha in zanimanja na nedavnem knjižnem sejmu v Ljubljani bodisi po vsebini bodisi po prikupni grafični podobi. Tam smo zamejci letos marsikaj pokazali, je poudaril Mermolja, saj so na knjižnem sejmu bile uspešno predstavljene vse zamejske založbe. Po Mermolje-vem mnenju spadajo naše založbe v srednje-visoki kakovostni razred. Vsebinsko plat Jadranskega koledarja je predstavila urednica Damjana Ota. Potem ko so mi predlagali, da bi uredila Koledar, sem si vzela nekaj dni za premislek in nato začela z delom, ki ga ni bilo malo, je razgibano pripovedovala Ota. Začelo se je stikanje za avtorji, temami, intervjuvanci, fotografskim materialom in vsem, kar oblikuje tako obširno delo. In tako je nastajal izdelek, pri katerem je dalo svojo ustvarjalno pomoč nad 60 ljudi. Pri ured- Kulturnidom v Trstu Miklavž v Slovenskem stalnem gledališču Pokrovitelja manifestacije sta bila Čokoladnica Ota in Podjetje Parovel h ^ * . JL. K) K) K KOMA Tudi letos sv. Miklavž ni razočaral številnih otrok, ki so med letom potrpežljivo čakali na njegov decembrski obisk. Svetnik je malčke o-biskal po šolah, društvih in domovih. Letos pa je Miklavž prvič stopil v neposredni stik s Slovenskim stalnim gledališčem, da bi otrokom poda- ril čokoladno darilce. In to prav v prijetnem popoldnevu, saj so si pred njegovim o-biskom mali gledalci v spremstvu staršev lahko ogledali otroško predstavo Ptička smejalka, ki je sad produkcije SSG. V igri, ki jo je režiral Vladimir Jurc, so nastopili Gregor Geč, Aleš Kolar, Vesna Maher, Stojan Colja in Rafael Vončina. V dvorani je bil prisoten tudi avtor otroške igre, Miroslav Košuta, ki je po predstavi stopil na oder in posebnemu občinstvu obljubil še nekaj pesmic za čez leto dni. Otroci so nato sprejeli pesnikovo vabi- lo in skupaj z njim ponovili refren žabje pesmice. Vse po dvorani je zvenelo "ca, ca, ca...". Končno je Košuta povabil svojega prijatelja Miklavža, ki se je s svojim spremstvom -angelčkom in hudičkom - postavil na sredino odra in po imenu poklical vse male gledalce, ki so polnili dvorano. Pred njim so se zvrstili Elize, Maše, Bori, Jani, Laure, Lare, Nikolete, Sare in drugi, ki so s seboj odnesli vsak po enega čokoladnega Miklavža. Igralci pa so v dar dobili steklenico okusnega oljčnega olja. Pokrovitelja miklavževa-nja sta bila Čokoladnica Ota in Podjetje Parovel, ki proizvaja vino in oljčno olje. Božična revija zbora Gallus Zbor Jacobus Gallus vabi na 12. Zborovsko božično revijo, ki bo v nedeljo, 14. decembra, ob 16. uri v stolnici v Miljah. Nastopila bosta še mešani zbor Haliaetum iz Izole in moški zbor Montecimon iz kraja Miane pri Trevisu. Soorganizatorja koncerta, ki sodi med pobude Nativitas deželnega zborovskega združenja USCI, sta Zveza slovenskih kulturnih društev in Društvo Slovencev Miljske občine. Književnost Nastal bo tržaški Pen klub Razstava/ Peterlinova dvorana Opus Borisa Zuliana V petek, 5. decembra, je v prostorih kavarne San Marco v Trstu potekala tiskovna konferenca, na kateri so predstavili genezo tržaške sekcije mednarodnega Pen kluba, to je široko združenje, ki preko meja nudi možnost pesnikom, založnikom, pisateljem, novinarjem, prevajalcem, zgodovinarjem in drugim osebnostim, ki so vezane na svet leposlovja, da skupno razglabljajo o najrazličnejših temah, ki so vezane na odnos med umetniki in družbo med politično oblastjo in svobodnim izražanjem. Tržaški Pen se je rodil na drugačnih temeljih kot ostali številni tovrstni klubi po svetu, saj razlika je predvsem v tem, da so ostali Pen klubi nastali kot izraz določenega jezikovnega in državnega čutenja, medtem ko bo tržaška sekcija odražala globoko kull-turno raznolikost, ki je bila vedno značilna tako za naše mesto kot tudi za širše področje dežele Furlanije-Julijske krajine. Tržaškemu Penu bodo tako pristopili italijanski, slovenski, furlanski in drugi pisatelji ter pesniki. Pobudniki te inciative bodo v kratkem tržaškemu Pen klubu zagotovili tudi institucionalno podlago. Ki V Peterlinovi dvorani bo ogled razstava tržaškega Umetnik se je rodil v Ric-manjih pri Trstu leta 1944. Njegova študijska pot se je začela na umetnostnem inštitutu Nordio v Trstu in se zaključila na ljubljanski univerzi. V dogloletni karieri se je slikar preizkusil tudi v grafiki in restavratorstvu; poučeval je obenem umetnost na naših šolah. Zulian, ki živi in deluje v Trstu, je opravil petintrideset samostojnih in triinsedemdeset kolektivnih razstav. Zulianove na videz z ekspresijo nabite abstraktne po- vse do 1. januarja 2004 na slikarja Borisa Zuliana. dobe so avtorsko opredmetena videnja, doživljanja in čutenje konkretnega v upodabljanju, piše Nives Marvin o avtorju. Vehementni nanosi živih barv ustvarijo dinamično igro barvnih silnic ter zgradijo novo likovno pripoved, popolnoma neobremenjeno s fizičnim obličjem konkretnega motiva. Zulianovo ustvarjanje sicer izhaja iz realističnih figuralno-krajinskih izkušenj, ki pa jih je skozi desetletja dokončno sintetiziral v najbolj subjektivno občuten slikarski nagovor. DSI/Peterlinova dvorana Slovenska kronika 19. in 20. stoletja Ali je mogoče prikazati nacionalno zgodovino na sodoben, uporaben, prijeten in hkrati strokoven način? Na to vprašanje so pritrdilno odgovorili gostje Društva slovenskih izobražencev. Direktor založbe Nova revija Tomaž Zalaznik in uredniki zbirke Slovenska kronika 19. in 20. stoletja dr. Marjan Drnovšek, dr. Stane Granda in dr. Milček Komelj so na ponedeljkovem srečanju, 1. t.m., predstavili vodilne smernice in končni, gigantski plod desetletnega kolegialnega dela, s katerim so želeli širši javnosti približati zgodovino slovenskega naroda. Kroniko sestavlja za zdaj pet obsežnih knjig. Skupina 500 sodelavcev se je najprej posvetila času, ki nam je najbližji, torej prvi in drugi polovici 20. stoletja. Prvi sta namreč izšli publikaciji za obdobje 1900-1941 in 1941-1995. Med pripravljanjem le-teh se je porodila zamisel, da bi segli še v 19. stoletje. Tako so izšle tri knjige za obdobja 1800-1860, 1860-1883 in 1883-1900. Stekli pa so že pogovori, da bi čim-prej razširili zbirko s publikacijami za 18. stoletje. Kronika noče biti enciklopedija ali leksikon, temveč mozaik, ki ima kot bistveno vsebinsko komponento kronološko sosle-dico zgodb, postavljenih v prostor in čas, s katerimi je najlažje predstaviti svet, ki se zdi dana- šnjemu človeku zelo oddaljen. Plemenito slikovno in fotografsko gradivo, ki dopolnjuje tiskano besedo, kot nepogrešljiv zgodovinski element dodatno bogati celoten opus. Vodila, ki so se jih pri načrtovanju in konkretni izpeljavi dela držali uredniki in njihovi sodelavci, so v bistvu štiri: kakovost prispevkov, pluralizem in multidisciplinarnost, predstavitev zgodovine širšega slovenskega prostora ter ne nazadnje uporabnost publikacij. Da ne bi bila zgodovina obremenjena s političnega ali strokovnega vidika, so k sodelovanju povabili ne samo zgodovinarje, temveč tudi strokovnjake drugih področij. Tako najdemo podatke o razvoju zdravstva na Slovenskem, o glasbenih, literarnih in likovnih slovenskih mojstrih, o gospodarstvu in zgodovini slovenske cerkve. Ker so uredniki vseskozi pazili na to, da bi se izognili kranjsko centrističnemu pogledu in predvsem mladim rodovom predstavili slovenski prostor, ki je bil in je dejansko še zmeraj veliko večji od državne-; ga, so posebno mesto posveti- li zamejstvu ter slovenskemu izseljenstvu. Zbirka pa ne kaže samo svetlih, temveč tudi temne strani pretekle in polpretekle zgodovine. Svoj prostor so na njenih straneh našli tudi dolgo zamolčani dogodki. AL ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV vabi na ORGELSKI KONCERT ANDREJA PEGANA v cerkev v Bazovici, v nedeljo, 14. decembra 2003, ob 16. uri. 9 ČETRTEK, 11. DECEMBR/ 2003 11». »I** i4¥“'',|M GORIŠKA Združenji Rizzati in Nuova Iniziativa Isontina Posvet v spomin na Celsa Macorja > HUMHACA 10 ČETRTEK, DECEMBRA 200 3 Vsakoletni posvet, ki ga prirejata združenji Sen. A. Rizzati in Nuova Iniziativa Isontina, je letos minil v znamenju furlanskega pesnika Celsa Macorja, kateremu so večer posvetili. Veliko ljudi se je v torek, 2. t.m., zbralo v avditoriju Fogar v Gorici in prisluhnilo predsedniku Studijskega središča Rizzati inž. Niču Fornasirju, ki je umestil posvet v sedanjost Goriške in samega mesta, za katerega je povedal, da ima prihodnost samo v sodelovanju s sosedi, Slovenci seveda. Spomnil se je Macorja in predal besedo urednici revije Nuova Iniziativa Isontina Paoli Cosolo, ki je dejala, da so letošnji posvet posvetili vodi ter odnosu Celsa Macorja do vode. Da pa posvet ne bi bil ceneno ponavljanje starih in znanih stvari, je mladi strokovnjak Massimo Moretuzzo spregovoril o vodi kot o enem najvažnejših virov preživetja, o vodi kot največji dobrini človeštva, za katero moramo vsi skrbeti. Direktor deželnega sedeža RAI Roberto Collini, tudi sam Goričan, se je najprej spomnil preminulega Marka VValtri-tscha, nakar je predvajal prav za to priložnost narejeni video o odnosu Celsa Macorja do Soče in vode. Mimogrede: video je narejen tako, kot bi si želel pokojni furlanski pesnik, saj imajo italijanščina, furlan-ščina in slovenščina enakovredno vlogo. Naš urednik Jurij Paljk pa je v svojem nevsakdanjem slavnostnem govoru pokazal, kako resje, da smo Goričani različnih narodov, rojeni na dveh straneh državne meje, a vsi Goričani, ki jih veže t.i. goriški duh, le-ta pa sloni na trdnih temeljih krščanskega Ogleja. Predsednik združenja Rizzati Nicolo' Fornasir je nato prisotnim razdelil trojezično knjižico s poezijami Celsa Macorja in Jurija Paljka in nosi naslov Flun-Fiume-Reka. Miklavževanje v Podgori in Štandrežu V petek, 5. decembra, je tudi v Podgoro prišel sv. Miklavž, in sicer v župnijsko dvorano. Večer sta organizirala Prosvetno društvo Podgora in Rajonski svet. Predsednik Rajonskega sveta VValter Bandelli je pozdravil prisotne. Otroci so prebrali nekaj poezij, predstavila se je družina Pasqualini. Mati in otroka so zapeli, oče jih je spremljal s kitaro. Otroški zbor, ki ga vodi Katja Bandelli, je lepo in pogumno odpel tri pesmi. Sv. Miklavž je prišel v spremstvu dveh angelov in dveh nagajivih hudičev. Publiko je nagovoril s pridigo, dolgo kot njegova bela brada. Hudiča sta mu ves čas hudo nagajala. Sledilo je obdarovanje otrok in nekaterih odraslih. Prav vsi so pridno ubogali starega dedka, nihče se ga ni bal. Noben otrok ni odšel praznih rok in vsi so bili z darilom zadovoljni. Miklavž je obljubil, da se bo vrnil čez leto dni in da bo spet razveselil vaški naraščaj. (A) Polna župnijska dvorana Anton Gregorčič v Štandrežu je nestrpno pričakala sv. Miklavža, ki se je isti dan pojavil na odru ob spremstvu angelov. Njegov prihod so pozdravili najprej pevci domačega otroškega zbora pod vodstvom Tiziane Zavadlav ter osnovnošolski otroci z recitacijami, ki jih je pripravila Majda Zavadlav. Božično srečanje najeremitišču ter namestitev kipov in mozaikov na mejni prehod Rumitarji bodo priredili v sodelovanju z dijaki licejev Gre-gorčič-Trubar v nedeljo, 14. t.m., popoldne božično srečanje na Jeremitišču. Delavnica ikeban in prodaja v dobrodelne namene. Ob 18. uri nastop dijaškega zbora, zabava itd. Štandreški rajonski svet bo v sredo, 17. t.m., v jutranjih urah namestil kipe in mozaik na mejni prehod Standrež-Vrtojba. Sodelovali bosta občinski upravi Gorica in Šempeter-Vrtojba, peli bodo otroci štandreške in vrtojbenske osnovne šole. ZAHVALA Ob izgubi drage DIONIZIJE MUŽINA vd. BAJT naj gre iskrena zahvala domačemu gospodu župniku Antonu Lazarju, cerkvenemu pevskemu zboru, darovalcem cvetja, sveč in v dobrodelne namene ter vsem, ki so pokojno pospremili na zadnji poti. Svojci izhajata obe stranki iz različnih političnih izkustev, vendar ju druži skupno čutenje za ključna družbena vprašanja in vrednote, zlasti za spoštovanje človekovega dostojanstva. Posebej je omenil konkretne uspehe, ki sta jih stranki skupaj dosegli: SSk ponovno izvolitev v deželni svet, Marjetica pa širitev svojih obzorij in večje zanimanje za problematiko narodnih manjšin. Izrazil je pričakovanje, da bo to sodelovanje še naprej uspešno, sam pa zagotovil svojo vlogo zagovornika manjšinskih interesov v II-lyjevem deželnem odboru. Široka debata, ki se je razvila, potem ko je moral Moret-ton že drugam, in v kateri je dopoldne sodelovalo kar 21 razpravljalcev, je potrdila strateško izbiro SSk za sodelovanje z Marjetico ob jasni in nedvoumni skupni predpostavki avtonomije in samostojnosti stranke SSk. Federalni dogovor bo Slovenski skupnosti o-mogočil sodelovanje prek članov, ki jih bo sama imenovala v glavne politične organe Marjetice, kar seveda bistveno razlikuje slovensko stranko od "slovenskih komponent" v italijanskih strankah. Organi SSk namreč odločajo avtonomno in suvereno vodijo politiko svoje stranke, šele nato jo usklajujejo z Marjetico. Sodelovanje je nujno zaradi krivičnega volilnega sistema. Reforma volilnega zakona z zajamčenim zastopstvom pa je nadaljnji ključni korak, ki ga bosta stranki morali izpeljati do konca mandata deželne zbornice. Kakršnakoli spojitev z Marjetico bi bila nekoristna tudi za samo Marjetico, kar so v glavnem razumeli domala vsi glavni dejavniki te stranke, saj je Marjetica, zlasti v Gorici, dosegla sijajne rezultate prav zaradi dobrega sodelovanja s SSk, ki mora ostati zato samostojna. Stanje seje po besedah tržaškega pokrajinskega tajnika Petra Močnika začelo pozitivno obračati tudi v Trstu, kjer je Marjetica na zadnjem kongresu pokopala še zadnje dvo- Nova knjiga prof. Karla Mučiča Društvi Jadro in Tržič na obisku vjamljah r Povsod prisotni nas potrebujete... tudi v Gorici I OTO »IIMHACA Slovenske mlekarice v Trži-ču-Le Idttaie slovene a Monfal-cone je naslov pravkar izšle knjige znanega javnega delavca iz Laškega, predsednika društva Jadro prof. Karla Mučiča, ki je svoje delo prvič predstavil javnosti na obisku društev Tržič in Jadro pri društvu Kremenjak v Jamljah. Dogodek je bil 29. novembra, pomenil pa je tudi prvo javno predstavitev lepo oblikovane knjige, ki jo je natisnila tiskarna Grafi-che Vissi v Trstu, za katero je odgovoren Oskar Beccia. Lahko rečemo, da je bila to nekakšna "predpremiera knjige", ki jo bosta društvo Jadro in avtor sam predstavila širši javnosti 19. t.m. na Vrhu, o čemer bomo seveda še poročali, kot bomo tudi podrobneje knjigo samo predstavili. Srečanje med društvi v Jamljah je bilo povod za poglabljanje stikov med Slovenci na skrajnem robu slovenstva, o čemer je spregovoril predsednik društva Marko Kojanec. Za lepo vzdušje so poskrbeli otroški glasovi pevskega zbora šole iz Romjana, prvič pa je nastopil ludi zbor staršev šoloobveznih otrok Starši ensemble, ki ga vodi Silvia Pierotti. Kot rečeno, je inž. Mučič povedal nekaj več o svoji knjigi, v kateri je postavil spomenik kraškim ženam, medtem ko je predsednica društva Tržič Bernardka Radetič prikazala videokaseto o delovanju društva, o katerem je povedala, da je živa vez med večinskim narodom in narodno manjšino. PODRUŽNICA V GORICI DREVORED 20. SEPTEMBRA 1 38 NA VASC RAZPOLAGO Z VSEMI BANČNIMI STORITVAMI • Posojila in krediti za fizične osebe in podjetja • Posojila z zakonskimi olajšavami in prispevki • Hranilne vloge ■ Trgovanje z vrednostnimi papirji in delnicami • Leasing operacije • Poslovanje s tujino NAGRADNA IGRA Z ŽREBANJEM t‘0dPiS.T ^ »deni!« TOSHI Vsi, ki boste do 31. decembru 2003 v goriški podružnici odprli tekoči račun lahko sodelujete pri nagradni igri /. bogatim končnim žrebanjem. Žrebanje bo 15. januarja 2004, skupni nagradni sklad pa /naša 7.376,40 evrov, vključno z ddv (člen St. ll.OPR 430/2001). Celotni pravilnik nagradneigre je na razpolago na podružnici banke v (iorici, drcv. 20. Septembra 138. BANCA Dl CREDITO COOPERATIVO Dl DOBERDO e SAVOGNA ZADRUŽNA BANKA DOBERDOB in SOVODNJE www.bcdos.it DOBERDOB - SOVODNJE - RONKE • ŠTANDREŽ - GORICA Celodnevni seminar Slovenske skupnosti v Števerjanu Prevetritev, iztočnice za prihodnost Slovenska skupnost je izostrila svoja stališča glede vloge in položaja, ki ju ima v sedanjem političnem trenutku. V dvorani Gostilne Koršič v Števerjanu je bil namreč v nedeljo, 7. decembra, celodnevni seminar, ki se ga je udeleži- lo šestdeset članov deželnega vodstva, pokrajinskih vodstev iz Trsta in Gorice, krajevnih sekcij ter izvoljenih predstavnikov in upraviteljev. Zasedanje je vodil deželni predsednik SSk Drago Stoka, ki je predstavil glavni temi seminarja: odnos Slovenske skupnosti do Marjetice in politično umestitev SSk v novo politično stvarnost po zadnjih, uspešnih deželnih volitvah, ko se postavlja vprašanje, ali je "SSk stranka nekaterih ali stranka vseh Slovencev". Udeležence so pozdravili še deželni tajnik SSk Damijan Terpin, krajevni župan Hadrijan Corsi in pa deželni svetovalec SSk Mirko Spazzapan. Gost prvega dela seminarja je bil podpredsednk deželnega odbora, vodilni predstavnik Marjetice Gianfranco Mo-retton, ki je najprej poudaril, daje SSk kot manjšinska stranka tudi posebna stranka, zato predstavlja specifično obogatitev za Marjetico. Pozitivno je ocenil federalni odnos med strankama, ki se bo še utrdil na prvem deželnem kongresu Marjetice, ki bo konec tedna v Palmanovi. Slovenski skupnosti je Mo-retton priznal visoko stopnjo zanesljivosti in politične resnosti, obenem pa je podčrtal, da me in obrnila stran svoje zgodovine, tako da se nova Nabrežina ne bi smela več dogoditi. To naj bi potrdila pogajanja za obnovo občinskih svetov na Tržaškem. SSk želi še naprej sodelovati v okviru Oljke in lllyjevega Demokratičnega zavezništva, vendar kot avtonomni subjekt in ne v okviru Marjetice. Marjetica to sprejema, ostale komponente pa morajo to vzeti dokončno na znanje. Znotraj te koalicije pa je treba premagati težnje nekaterih, ki bi radi neupravičeno vedno igrali vodilno vlogo. Na popoldanskem delu seminarja je razpravo uvedel deželni svetovalec Mirko Spazzapan. Odločno se je zavzel za to, da bi SSk, ne glede na strankarske razlike, vedno nastopala kot zbirna stranka vseh Slovencev ter zastopala interese celotne slovenske manjšine. Njen ideal ostaja enotnost manjšine tudi na političnem področju. Deželni tajnik Terpin je to izvajanje dopolnil z navedbo nekaterih konkretnih vprašanj, ki se pojavljajo v sedanjem trenutku, tako da se je nato obsežna razprava razširila na bližnje upravne in evropske volitve, uresničevanje zaščitnega zakona, čezmejno sodelovanje, odnose v manjšini, medije, notranjo organizacijo SSk. To pa bo tudi stvar odločanja na strankinih kongresih po sekcijah, pokrajinah in v deželnem merilu, ki se bodo zvrstili v prvih mesecih prihodnjega leta. SCGV Emil Komel / Peto srečanje z glasbo 2003-04 Žlahtna druščina zvokov Koncert je ponudil sožitje dveh kultur, francoske in slovenske. Protagonisti umetniškega srečanja so bili violinist Tomaž Lorenz, pianistka A-lenka Sček-Lorenz in harfistka Nicoletta Sanzin. V prvem delu sta se lepo dopolnjevali harfa in violina, spoznavali pa smo skladbe M. L. Tourniera, C. Saint-Saensa in slovenskega samohodca P. Ramovša. Če sta prva dva s poetično govorico še koreninila v času kompozicijskega reda in harmoničnosti, je Primož Ramovš s svojimi Štirimi utrinki za violino in harfo "preskočil" svet stabilnih konstrukcij in se podal na negotovo pot raziskovanja, odkrivanja, eksperimentiranja... Ta pot je široka. Včasih nepregledna in marsikateri umetnik se na širnem prostranstvu danih možnosti popolnoma izgubi. Bližal se je skorajšnji zaton dvajsetega stoletja in Ramovš je skladbo ustvaril po naročilu. Naročnik je bil nihče drug kot Tomaž Lorenz. Utrinki so zajeti v zveneči vrč, ki še ni čisto razbit in na trenutke celo drži vodo. Vrč je pravzaprav zlepljen iz nenavadnih zvokov in mode- f It! MIIA« A liran v duhu historično-histe-rične želje po odkrivanju novih kombinacij. Ne najbolj posrečeno, ugotavljamo, vsaj kar se tiče videza. Vse zneseno v to skladbo je bilo moč slišati že kje drugje, predvsem pa je njeno rojstvo (1985) nekoliko pozno. Človek ima občutek, da se je dete rodilo z večdesetletno zamudo. Toda je izziv. Za poslušalca niti ne več, za izvajalca pa prav gotovo. Odpira dilemo: so nekonsistentno povezani utrinki različnih zvočnih pojavov, ki jih ponujata violina in harfa, ŽE ali ŠE glasba. Vpogled v razvoj Evterpine umetnosti nam govori, da je bil postopek logičen. Najprej je bilo potrebno pospraviti z zgodovino, jo nekako "izničiti", nato pa razbiti vrč ponovno zlepiti v vegasto, nefunkcionalno, škripajočo... skulpturo, ki odzvanja nove čase. Vrč je postal avantgardno telo, ki zagotovo boljše odseva naš trenutek kot pa arhaična mu- zika, ki vstaja iz kript. Glasbenika sta skladbo, vsaj takole na oko, saj je analitično nemogoče slediti poteku brez predhodnega študija partiture, izvedla sproščeno in v skladu s predpisanimi didaskalija-mi. Zagotovo. To se čuti. Prav tako smo trud in veliko željo po odličnosti izvedbe začutili v skladbi Lojzeta Lebiča Invisibila, ki je nastala le štiri leta pred Ramovševo, odlikujejo pa jo večja preglednost, manj sunkovito iskateljstvo in večji občutek za stabilnost. In tokrat sta se lepo dopolnjevala violina in klavir. Lebič je zapeljivec v drobnih rečeh. Minimalističen do take mere, da se že bliža glasbenemu idealu - tišini. Šest miniatur za violino in klavir nam oznanja šest naglavnih človekovih obsesij. Defile je sledeč: Skrivnost, Strah, Ljubezen, Spomin, Duša, Smrt. Prelepo! Tudi izvedbeno. Toda poslušalce je res "pomiril" šele C. Franck (Sonata za violino in klavir v A-duru), ki je zvokom spet povrnil staro vrednost. Bile so harmonije, obilje lepih melodij, trdna struktura... skratka - zlati vrč poln biserov. Jože Štucin Zadnje letošnje predavanje Foruma Goriška mednarodna , • VI V V sticisca V Zavodu sv. Družine in Centru Bratuž Dobrohotni svetnik na obisku S predavanjem na to zanimivo zgodovinsko temo je Študijsko raziskovalni forum za kulturo zaokrožil jesenski niz predavanj, ki jih je priredil ob skorajšnji združitvi obeh Goric. Predavatelj dr. Branko Marušič je 1. t.m. z njemu lastno natančnostjo govoril o zgodovinskem razvoju Goriške in njenih meja skozi stoletja. Za svoje razglabljanje se je navezal na simpozij, ki je potekal pred tremi tedni na to temo. Če katera beseda simbolizira Gorico, je to beseda meja. Od antike do danes je bila Goriška stičišče več narodov in ob rekah Soče in Idrije so se odvijale vojne. Meje so se pojavljale in izginjale. Vmes je od časa do časa bil kak poskus mirnega sožitja. Predavatelj je obravnaval zgodovinske premike na tem ozemlju in omenil razna pomembna dogajanja, kot so bili Listina Otona III., beneška prevlada in cesarjevanje Marije Terezije, program Zedinjene Slovenije, tabor v Šempasu in zborovanje na Okroglici. Posebej se je zaustavil pri dobi, ko je prišlo do vrhunca nesporazumov I. 1914, pri porajajočem iredentizmu in drugi svetovni vojni, ko je bila Gorica dvakrat razmejena. Prikazal je, kaj vse je Gorica pomenila za ljudi v zaledju, ki so po germanskem vzoru demografsko napajali mesto in vplivali na njegov razvoj, in kako so bili Slovenci v dobi iredentizma ponižani kot narod brez zgodovine, torej nizke kulture, in obravnavani kot tujci na lastni zemlji. Iredentisti so govorili o Slovencih v Gorici, ne pa o Slovencih iz Gorice. Samo bežen pregled slovenskih nadškofov do te dobe pove, da so bili skoraj vsi ra- zen ene izjeme ali Slovenci ali slovenskega rodu. Kaj pa se lahko za prihodnje naučimo iz zgodovine? Napovedovanje prihodnosti je težka in odgovorna naloga, je poudaril dr. Marušič, četudi se sklicujemo na zgodovinska dejstva. Na tem koščku zemlje gotovo ne bomo v prihodnje doživeli radikalnega povratka, nacionalna razmerja se ne bodo zrušila, tu je bila meja ostro postavljena. Ostaja poskus združevanja in sodelovanja. Toda ali bo prevladala enakopravnost izhodišč med gospodarskimi in drugimi dejavniki? Na matični strani je prišlo v zadnjem obdobju do razparceli-ranosti severne Primorske, o-zemlje se je razdrobilo na majhne in še manjše občine. To ni optimalno izhodišče, ker ni e-notnega sogovornika. Ko bi bila matična goriška pokrajina večja, bi bila močnejša in bi imela v bodoči mednarodni stvarnosti večjo težo. Ta čas kliče k čuječnosti, da bi premaga- li lokalne patriotizme in napetosti med Gorico in Koprom, med Gorico in Trstom. Čutiti je sicer, da nastaja nova zavest in da bo novi čas odprl nove dimenzije. Upati je, da bo nastopila sila, ki bo presegla te ozke meje. Kljub temu predavatelj ni mogel skriti skepse, ki jo narekujejo nekatera dejstva: v Sloveniji vse bolj komunicirajo v angleščini, toni civilne družbe odmevajo v praznem prostoru, goriška identiteta ni več močna, kot je bila do prve svetovne vojne... Res težko je karkoli napovedovati. Kot je dejal predavatelj, Gorica je nerazumljiva v svoji razumnosti, razumna v svoji nerazumljivosti. Harjet Dornik Čeprav našim otrokom, hvala Bogu, vse leto ne primanjkuje dobrot, vseeno z velikim veseljem pričakujejo, da jih bo na domu, v vrtcih ali naših kulturnih domovih obiskal sv. Miklavž, ki se vsako leto s svojimi pomočniki spušča na zemljo in obdarja otroke; še odrasli so deležni njegovega obiska. Tako se je tudi letos spomnil na gospe, ki preživljajo zasluženi počitek v Zavodu sv. Družine pri Šolskih sestrah v Ul. Don Bosco v Gorici. Ker je imel te dni polne roke dela, je k njim prišel že 4. t.m. Našel jih je v obednici pri zajtrku. Ob prisotnosti sester se je približal vsaki, z njo kar lepo po domače, duhovito in ljubeznivo pokramljal in seveda vsako obdaril. Nekatere so mu celo zapele. Srečanje z Miklavžem jih je resnično osrečilo, saj so se o njem živahno pogovarjale še naslednje dni. Lepo število malčkov, staršev in nonotov je belobrade-ga dobrotnika pričakalo 5. t.m. v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž. Pridni mladi igralci, Costanza Fran-dolič, Kirn, Nina in Peter Gru-dina, Jasna Leban, Ivan Černič in Gregor Černič, so mu v skupinski režiji (Sabina Grahek, Tamara Kosič, Fabjan Sfiligoj) pripravili, v nekoliko skrajšani obliki, igrico Nebeški računalnik, ki jo je pred časom za svoje učence napisala učiteljica in priljubljena ljubiteljska igralka Majda Zavadlav. Prizorček so odigrali brez treme, razločno in odločno - čeprav so imeli le malo vaj na razpolago - ob lepi scenski in kostumski belini s srebrno svetlikajočimi se trakci in nežnimi, pozibavajočimi se oblak-ci. Za scensko in kostumsko podobo sta poskrbeli Paola Bertolini in Šnežica Černič, vselej pozorna na najmanjši detajl. Luči je upravljal Niko Klanjšček. Prireditev je dosegla višek ob prihodu sv. Miklavža v rdečem plašču s škofovsko palico v rokah (Jan Leopoli seje v tej vlogi že prav dobro udomačil, zato ga nič ne spravi v zagato). Malčke je klical k sebi na oder in vsakega ogovoril. Nekateri so se mu kar pogumno približa- li in mu kaj povedali, drugi malce bolj v strahu, a vsi so srečni odhajali z darili. IK ZA POPLAVLJENCE V KANALSKI DOLINI Zaključila se je nabiralna akcija pri Novem glasu za Kanalsko dolino. Skupno ste darovali 7.820,00 €. Polovico zbranih sredstev smo v dveh obrokih izročili predsedniku kulturnega središča Planika v Ukvah Rudiju Bartolothu, ostalo polovico pa župniku v Ukvah g. Mariu Gariupu. Najepša hvala vsem, ki ste velikodušno darovali. OBVESTILA “DRAGI VERNIKI! Prisrčno vas vabim k evharističnemu bogoslužju v nedeljo, 14. decembra, oh 10.30 v dekanijsko cerkev v Štandrež pri Gorici. Sv. mašo bo vodil apostolski nuncij v Sloveniji msgr. Santos Abril y Castello. Z njim bova somaševala tudi novoimenovani škof - apostolski nuncij v Rvvandi msgr. G. Pecorari in jaz. Iz srca vas blagoslavljam. Dino De Antoni, nadškof" DUHOVNA OBNOVA za zakonce bo v nedeljo, 14. t.m., ob 14.30 v Močnikovem domu v Gorici. Vodil jo bo p. Janez Poljanšek. Za otroke bo poskrbljena animacija; dovolj je, da se prijavite pri Andreju ali Maoru (0481 536455). DRUŠTVO SLOVENSKIH upo- kojencev za Goriško obvešča člane in prijatelje, da bo letošnje silvestrovanje v nedeljo, 28. decembra, v Gaglianu blizu Čedada. Prijave na sedežu ob sredah od 10. do 11. ure ali pri poverjenikih ali na tel. 0481 882024. DAROVI ZA CERKEV na Peči: druž. Čevdek, Peč 1/C, v spomin na sestrično Nevenko 50,00; Ivo Florenin za cvetje 20,00; Marija Petejan Čevdek 20,00 €. ZA CERKEV v Gabrjah: starši ob krstu Sare Klede 100,00 €. ZA CERKEV v Rupi: druž. Devetak v spomin na Damijana ob 32. obletnici 50,00; Anica Ferlat 10,00 za cvetje in 20, za lačne po svetu; Sonja Pavletič 25,00 za cvetje in 30,00 € za misijon p. Kosa. DRUŠTVO ARS in ŠTUDIJSKO RAZISKOVALNI FORUM ZA KULTURO v sodelovanju s PASTORALNIM SREDIŠČEM SV. IVANA V GORICI vabita na srečanje s p. Markom Rupnikom ob predstavitvi njegove monografije BARVE SOJNOSTI v soboto, 13. decembra 2003, ob 20.30 v domu Franca Močnika, Ul. S. Giovanni 9, Gorica GORSKI OKOLIŠ TERSKIH IN NADISKIH DOLIN TER BRD v sodelovanju s SKPD FRANČIŠEK B. SEDEJ IZ ŠTEVERJANA prireja BOŽIČNI KONCERT v soboto, 13. decembra 2003, ob 20.30 v Sedejevem domu Koncert oblikujejo Moški pevski zbor Matajur iz Klenja, zbor Svet Lienart iz Podutane, skupina Beneške korenine iz Srednjega in Nediški puobi iz Podbonesca. Toplo Vabljeni! SLOVENSKI CENTER ZA GLASBENO VGOJO EMIL KOMEL v sodelovanju s KULTURNIM CENTROM LOJZE BRATUŽ in z ZDRUŽENJEM CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV BOŽIČ 2003 C. Saint-Saens Božični oratorij za soliste, zbor in orkester Slovenske božične pesmi za zbor in orkester Alessandra Schettino, sopran Matejka Bukavec, mezzosopran Patrizia Belloni, alt Leone Ferri, tenor Damjan Locatelli, bariton MePZ Hrast Doberdob, MePZ Lojze Bratuž, Orkester ArsAtelier Hilarij Lavrenčič, dirigent Kulturni center Lojze Bratuž Sobota, 20. decembra 2003 ob 20.30 Sprejem betlehemske luči v Gorici V soboto, 20. decembra, bo sprejem betlehemske luči v Gorici. Ob 15. uri bodo skavtske organizacije AGESCI, MASCI, FSE, SZSO, ZSKSS pričakale betlehemsko luč na Kostanjevici. Nato se bodo pomaknile na Travnik, kjer bosta somaševala goriški in koprski škof. Ob 18.30 pa bosta na trgu Transalpina program in družabnost. Vsi prijatelji, simpatizerji in stareši člani skavtske organizacije toplo vabljeni! 1 1 ČETRTEK, 11. DECEMBRA 2003 12 ČETRTEK, 11. DECEMBRA 2003 SLOVENCI RO SVETU Posvet komisije DZ za Slovence v zamejstvu in po svetu Pomemben je slovenski jezik Komisija DZ za Slovence v zamejstvu in po svetu je v petek, 5. t.m., v prostorih DZ po poročanju Slovenske tiskovne agencije organizirala prednovoletni posvet z javno predstavitvijo mnenj v zvezi s spremembami in dopolnitvami resolucije 0 položaju slovenskih avto-h t o n i h manjšin v sosednjih državah, ki jo je par- 1 a m e n t sprejel leta 1996. Na posvetu je večina udeležencev izpostavila pomen slovenskega jezika kot dejavnika prepoznavnosti znotraj EU, slišati pa je bilo tudi zamisel, da naj bi Slovenci v zamejstvu in po svetu dobili svojega predstavnika v DZ. Ob koncu je udeležence po- sveta sprejel predsednik DZ Borut Pahor. Eden izmed razlogov za posvet je tudi ta, da komisija pripravlja zakon o Slovencih, ki živijo izven meja Slovenije, kjer naj bi bilo tudi poglavje o Slovencih brez slovenske- ga državljanstva. V tem zakonu je potrebno odgovoriti na vprašanje glede repatriacije in na način, kako to izvajati, je povedal za STA predsednik parlamentarne komisije za Slovence po svetu Franc Puk- šič in napovedal, da naj bi bila nova resolucija, ki bi bila obnova obstoječe resolucije iz leta 1996, sprejeta spomladi prihodnje leto, omenjeni zakon pa naj bi "luč sveta zagledal v mesecu januarju". Predsednik DZ Pahor je ob sprejemu dejal, da Slovenija v EU prihodnje leto ne vstopa nepripravljena. Predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev Jože VVakou-nig je na posvetu kot prvi opozoril na pomen slovenskega jezika. Enakega mnenja je bil podpredsednik Svetovnega slovenskega kongresa Stanislav Raščan, ki se je sicer zavzel za to, da naj bi imeli zamejski Slovenci in SLOVENIJA Slovenci po svetu svojega predstavnika v DZ. Podpredsednica Društva 7. člen, ki predstavlja Slovence na avstrijskem Štajerskem, Susan-ne VVeitlaner je opozorila na pomen obmejnih regij, ki so sedaj oddaljene od centrov, po vstopu Slovenije v EU pa bi le-te lahko postale most med državami V. d. direktorice urada za Slovence v zamejstvu in po svetu Metoda Mikuž-Bračko-vič je spregovorila predvsem o stališčih uradne slovenske politike glede skrbi za manjšine. Predstavnik slovenske manjšine v Italiji Sergij Pahor iz Sveta slovenskih organizacij je menil, da obstoječa resolucija iz leta 1996 ne potrebuje veliko sprememb, bolj pomembno je njeno uresničevanje, do katerega do sedaj na žalost še ni prišlo. Na potrebo po ustrezni strategiji, tako v Sloveniji kot znotraj manjšine, pa je opozoril Rudi Pavšič iz Slovenske kulturno-gospodarske zveze. Darko Sonc iz Zveze slovenskih društev na Hrvaškem pa se je zavzel za večjo finančno podporo s strani Slovenije in enotno obravnavo vseh Slovencev, ki živijo na Hrvaškem. O dolgih vrstah vseh sort in vseh vrst hi rad napisal nekaj besed v tem norem prednovoletnem času, ki mu tu pri nas pravimo tudi božični čas, a s pravim Božičem nima veliko skupnega, pravzaprav ničesar. Ne vem, ali ste tudi sami opazili, kako se ta naš "božični čas" iz leta v leto bolj pomika nazaj! Iz meseca decembra se je pred nekaj leti najprej pomaknil v sredino novembra, letos pa smo tudi v Gorici in nasploh v vsej naši deželi doživeli neverjetne stvari, saj smo videli občinske delavce, kako so napeljevali božične in novoletne lučke in drugo razsvetljavo, ki pri nas navzven govori o Božiču, že sredi oktobra. Prve dni novembra so bile luči že nared, da naznanijo novoletni in božični čas, beri: čas nakupov in dolgih vrst. Prijatelj Vilko, ki ima silno rad vrste, tako rad, da v dolgih vrstah ponavadi postane nevarno bled in molčeč, tih in grozeč, mi je pred časom spet postregel z eno tistih pripovedi, ob katerih se zabavava, da je veselje. To je tudi vse, kar uspeva narediti v tistih nekaj minutah, ko se vidiva, a nekaj je, vsaj nekaj. Povedal mi je, kako je pred leti stal v vrsti na Dunaju, da bi končno le videl, kaj vse se lahko vidi v slovitem muzeju Albertina, in je čakal zaman, saj so Albertino prenavljali. Pa se je letos vrnil in je spet čakal, dolgo je čakal. "Bolje, da ti ne govorim, koliko časa sem čakal, a sem čakal in prišel končno noter, hotel sem videti nekaj likovnih del, med njimi tudi slovitega zajca, Diirerjevega zajca, in tam mi je bilo skoraj slabo, saj je bilo pred zajcem toliko japoncev, da umreš!" je GLOSA JURIJ PALJK 0 vrstah pripovedoval Vilko. "Ne bi bilo bolje, da bi si zajca ogledali kar doma, v kletki ali pa v živalskem vrtu?" sem navrgel. "Ti rečem!" je odvrnil Vilko in potem sva zabavljala nad vrstami in Vilko je povedal, da so bile vrste tudi pred stranišči... "Ne!" sem vzkliknil. "ja!" je vdano rekel. Vrste in spet dolge vrste! Le zakaj je nekaj ovčjega v človeku, da ga sili v to čred-ništvo in v vrste? Le kaj je tisto pogansko prapočelo ali kaj drugega, ki ga, sodobnika, nas vse, sili, da rije v muzeje, ko je pred muzeji tako dolga vrsta, da je že tepcu jasno, da bo vsaj vsakemu dvestotemu v vrsti slabo, preden bo lahko prišel do blagajne in ho tam plačal, da ho potem v muzeju lahko spet stal v vrsti...? In kaj se je zgodilo s tem našim lepim božičnim časom, da so nam ga, da smo si ga, zamenjali za mesec in bolj dolgo obdobje nakupov in tekanja sem ter tja ? Pod vedno bolj svetlimi in vedno bolj razkošnimi lučkami seveda! Kaj je tisto, kar človeka sili, da posnema drugega, da posnema tudi tisto, česar se ne bi smelo posnemati? In končno, naj mi vendarle kdo pove, kaj je lepega v vrstah? In vendar se bo tudi letos zgodilo, da bodo v trgovinah tik pred Božičem in tik pred Novim letom v trgovinah take vrste, kakršnih ne zaželimo niti osornim in sovražnim ljudem! Nobena skrivnost ni, da tudi naša družba leze, tiho in gotovo, veno tistih gospodarskih kriz, ki ji niti najbolj optimistični gospodarstveniki ne vidijo lepega konca, kaj šele, da hi nam pokazali, kako naj najdemo izhod iz nje. In vsakdo, ki je kdajkoli kaj resnega prebral, dobre filme videl, ali pa celo sam kako resno krizo doživel, ve, da se množica najbolj noro obnaša prav takrat, ko je tik pred prepadom, da se na potapljajoči ladji najbolj glasno igra plesna glasba, da se največ luči prižiga tam, kjer bi bilo bolje, če bi bila tema... A ni noro, da se nove hlače in maje kupujejo samo teden dni, preden v trgovinah razobesijo napise o razprodajah? A ni absurd to, da nas sredstva množičnega obveščanja, med njimi na prvem mestu najbolj vidna, vseprisotna in najbolj močna med vsemi mediji: televizija, da nas vsa ta sredstva in njihovi sužnji (med njimi cela množica naših kolegov, ki so vse prej kot pa časnikarji!) nenehno terorizirajo s tem, kako je treba pred Božičem na nakupe, kako nas posiljujejo s tem, da se ob Božiču enostavno mora nekaj kupiti, da se ob Božiču morajo darovati dragocena in manj draga darila, da se preprosto mora v vrste in se mora kupovati? Preprosto vprašanje: Kdo je to rekel? Namreč to, da se mora kupovati? Kje je napisano, da moramo obdarovati svoje drage prav za Božič? Vam še ni jasno, da vam dajo trinajsto plačo samo zato že pred Božičem, da jo boste takoj porabili ob nakupih? Ste se kdaj vprašali, zakaj hodite tudi sami v vrste pred prazniki in kupujete stvari, ki jih ne potrebujete? Ste se kdaj vprašali, zakaj tudi sami kupujete "paneto-ne", a ne spečete doma več sami mamine potice? Vam polica ne zadiši več iz otroštva in imate raje kartonasto škatlo, v kateri je "paneton"? Boste tudi vi stali v vrsti in kar v supermarketu kupili tudi mah za jaslice, pa čeprav hi ga lahko nabrali kar v bližnjem parku, če že v gozd nočete? Boste tudi sami eden od tistih, ki bodo letos poskrbe- li, da bodo naši televizijski kolegi spet na dolgo, počez, ob vsaki uri, zjutraj, opoldan, zvečer, vmes in še ponoči, predvsem pa na veliko, predvsem pa bombastično visokodo-neče in zato prazno gobezlja- li po Božiču, "koooliko so ljudje porabili za božična darila, predvsem pa za ‘cenone’, za večerjo in druge pojedine", kot da hi se zares rodili samo zato, da jemo, kot da bi zares kdo danes še bil lačen, pri nas seveda, v svetu je lakote več kot nekoč!; boste torej tudi vi eden od tistih, ki vas bodo najprej ponižali in vas poslali kot ovco v vrste v supermarkete in vas bodo nato pri blagajni, seveda na "fin način", okradli, da vas bo sram pred ogledalom, ko se boste zjutraj zbudili s prazno denarnico? Boste dopustili, da vam ukradejo Božič in Novo leto? Ne dopustite, da vam iz Božiča, najbolj pristnega praznika veselja in življenja, naredijo potrošniški cirkus! Svetujem vam, da jih pošljete sami nekam, ampak zares jih pošljite, iz srca jih pošljite nekam! Sami jih odločno pošljite nekam! Kam? V vrste seveda! paljk®noviglas. it Knjiga o ljudeh, ki so dali podobo Bovškemu Zdramiti zgodovinski spomin Te dni je že mogoče kupiti knjižni prvenec z naslovom Kdo dal podobo je Bovškemu? Fedje Klavora, upokojenega arhitekta, nekdanjega poslanca v DZ in državnega svetnika, ki ima po očetu bovške korenine. V knjigi na posrečen na- (ogranca), kjer jo je izkopal čin pripoveduje, izziva, nagovarja zlasti domačine, naj se zdramijo v zgodovinskem spominu o svojih prednikih in jih skušajo vsaj posnemati v marsičem uspešnem... domači raziskovalec Ivo Ivančič. Kraj v Bovcu, kjer so v začetku prejšnjega stoletja izkopali žare, se imenuje Žar-šča... "Ledinska imena povedo veliko več, kot si sprva Ogrodje knjige so zgodovina in njene ostaline (ceste, naselja, izkopanine...), narečje in iz pripovedi orisani značaj nekdanjih prebivalcev v prostoru od Srpenice do Vršiča oz. Predela. Kot je povedal, je vseskozi iskal bovško identiteto, intenzivno pa je gradivo za knjigo zbiral in preverjal polnih šest let. Ob pripovedi, z bogatim fotografskim materialom, se na 250 straneh prepletata realni opis z zbranim dokaznim materialom in dopolnjevanje z zgodbo - poživljajočimi domnevami v lastno pripoved ali pripovedi številnih domačih poznavalcev in informatorjev s terena. Začenja z vsem, kar mu je uspelo izbrskati o tukajšnji prazgodovini: "Kolikor se je dalo in kolikor je bilo na voljo podatkov". Kot arhitekt se čuti kar poklicanega, da je zagrizel v raziskavo na terenu in v zgodovinsko gradivo o ostankih prometnic, posameznih zgradb, obstoječih naselij na Bovškem ter življenju v njih. Gradivo je zbiral po več, tudi tujih muzejih. Opravil je obširen zgodovinski pregled, v katerem je opisal način življenja in še neo-pisane vojne tragedije na Bovškem, ki je bilo v preteklih stoletjih izjemno važno v prometnem povezovalnem smislu med Koroško in Furlanijo - med Jadranom in Podonavjem. K mnogim rešitvam do veliko nerešenih vprašanj, kaj seje kje dogajalo, kakšna opravila so tu in tam nekoč bila, so ga vodila ladinska imena, ki so primerljiva s tistimi drugod po slovenskem in celo drugem slovanskem svetu. Novi izzivi za raziskovalce so lokacije, kjer je bila najdena bronasta situla iz časa 500 let pred Kristusom. Kraj se imenuje Ugrajnca Voljo mislimo. Govorijo o jeziku prebivalstva, opravilih, spomenikih, grobiščih...", je ob predstavitvi o svoji izkušnji razmišljal Klavora. S priljudnim in nesebičnim pristopom do informatorjev je našel med domačini veliko sodelavcev in kakšnega iskrenega prijatelja, kot npr. Miloša Sulina. Kar nekaj spodbudnega vzdušja in naklonjenosti do teh raziskav je vzbudila bovška Zgodovinska sekcija, ki je izpeljala več uspešnih akcij pri obnovi razpadajočih zgodovinskih objektov (bovške kašte, cerkvica Sv. Lenarta, Kluže). Tudi tukaj je bil Klavora med glavnimi pobudniki in vseskozi tudi akterji. Na nedavni prvi predstavitvi v bovškem kulturnem domu sta knjigo simpatično predstavila skupaj z lektorjem ložetom Štucinom in poslušalci so Klavoro večkrat nagradili z močnimi aplavzi, čeprav je povedal marsikatero kritično na račun sedanjih generacij. Avtor še naprej spodbuja domačine k zbiranju zgodbic, starih besed, pesmi, anekdot, krajevnih ledinskih imen, opisov zgodovinskih dogodkov, izvora rodbin, zapisov, ki jih nikakor ne smejo metati proč, ampak hraniti ali posredovati zbiralcem...." Ohranimo to, kar imamo, in še iščimo. To je naša zgodovinska naloga. Treba je tudi npr. dognati, zakaj se razmeroma velik trg ni razvijal v srednje veliko mesto itd. Vsem, ki jim je ta dolina draga, želim, da bi se jim porodilo, ob branju te knjige, veliko vprašanj in odgovorov, zlasti v prid kvalitete današnjega življenja. Če bo tako, potem je bil moj glavni cilj dosežen", je še med pisanjem povedal avtor. MM o— V okviru verouka poteka posebna dobrodelna akcija “Otroci za otroke” Tudi Slovenija bo lahko širila svoje morje Poslanec Združenje liste socialnih demokratov Aureliojuri zaradi nedokazane zamere Alojzu Peterletu ni hotel čestitati ob visokem priznanju, ki ga je prejel v Bruslju V decembru, mesecu obdarovanj in praznovanj, so ljudje bolj kol običajno, prijazni in razumevajoči drug z drugim. Darežljivosti so se najbolj razveselili otroci, ki so jih obiskali tradicionalni sv. Miklavž, pa Božiček in dedek Mraz, slednji simbol poznejših časov oz. razmer. Prvo pričevanje o miklavževanju na Slovenskem imamo iz leta 1839, sv. Nikolaj (iz njega izhaja ime Miklavž) pa vodi v številu njemu posvečenih cerkva. Le-teh je v Sloveniji okoli 200, hkrati pa je ta svetnik tudi zavetnik ljubljanske nadškofije. Otroci, ki se udeležujejo verouka, so se s posebno akcijo "Otroci za otroke" vključili v sposobnost darovanja in darežljivosti. Ker so bili deležni raznih dobrot v prazničnem decembru, so sami postali Miklavži posebne vrste, dobrotniki, ki dajejo in zbirajo prispevke za svoje vrstnike na revnih območjih sveta, kjer nimajo osnovnih možnosti za preživetje. Kronika raznih dogodkov pretežno političnega obeležja, ki so pomembni predvsem za Slovenijo, a nekateri imajo tudi mednarodne razsežnosti, je tudi v zadnjem mesecu tega leta pestra in bogata. Zaostrujejo se polemike t.i. izbrisanih, to je tistih tujcev z območij nekdanje Jugoslavije, ki so bili v začetku leta 1992 izbrisani iz registrov stalnega prebivalstva. V držav- nem zboru so zbrali podpise desetih poslancev, ki zahtevajo razpis referenduma o t.i. tehničnem zakonu, s katerim bi izbrisanim za nazaj priznali pravico do stalnega prebivališča, kar je v svoji odločbi zahtevalo Ustavno sodišče. Nekatere politične stranke skupaj z velikim delom slovenske javnosti menijo, da je morebitne krivice sicer treba odpraviti, toda pri tem naj bi preučili vsak primer posebej, saj je ugotovljeno, da so mnogi izbrisani sodelovali v bojih zoper neodvisnost in samostojnost Slovenije, zdaj pa bi od nje zahtevali celo visoke odškodnine za škodo in trpljenje, ki da so ju utrpeli. Zadeva se čedalje bolj zapleta, o možnem referendumu je v torek, 9. t.m., ponovno razpravljal Državni zbor. Precej verjetna je domneva, da bo potrebno posredovanje Ustavnega sodišča. Odločilo bi o tem, ali bo problem izbrisanih treba rešiti z referendumom ali pa je mogoča drugačna rešitev. Izbrisani pa so bili tudi povod za incident, ki se sicer v demokratični in politično pluralni državi zdi nenavaden. Poslanec ZLSD in nekdanji koprski župan Aure-lio Juri namreč bo hotel čestitati poslancu Nove Slovenije, krščanske ljudske stranke, Alojzu Peterletu, ob visokem priznanju tednika European Voice v Bruslju, kot prvemu Slovencu, ki se je prebil v kuloar- je vpliva Evropske unije. Juri je v pismu Peterletu zapisal, "da ga od vljudnosti odvrača Peterletovo angažirano sodelovanje pri onemogočanju 18.000 ljudem, da bi videli popravljeno krivico, ki so jo utrpeli, ko jih je država leta 1990 najprej poklicala na plebiscit o svoji neodvisnosti in samostojnosti, samo dve leti kasneje pa jih je zbrisala s seznama svojih prebivalcev." Alojz Peterle je na to obdolžitev odgovoril v intervjuju za prilogo časnika Dnevnik v Ljubljani, v soboto, 6. t.m. Dejal je namreč, "da se mu v Bruslju ni treba ukvarjati z bivšimi komunisti." Sicer pa so Peterletu za omenjeno visoko priznanje čestitali predsednik parlamenta Borut Pahor in mnogi drugi poslanci. SLOVENIJA NE BO ZAOSTROVALA REŽIMA PREHODOV NA MEJI S HRVAŠKO Na Obrežju, na meji med Slovenijo in Hrvaško, so slovesno odprli posodobljen in povečan mednarodni mejni prehod. Gre za največji cestni mejni prehod na prihodnji jugovzhodni zunanji meji EU, ki je bil skupni projekt Slovenije in evropske povezave. Na njem so vzpostavili t.i. schengenski varnostni sistem ter carinski, veterinarski, filosanitarni in zdravstveni nadzor. Na tem predelu je v času SFRJ prečkalo mejo okoli 11 milijonov potnikov letno ter okoli .'500 tisoč tovornjakov napolnjenih z blagom. Na slovesnosti ob otvoritvi prehoda je premier Anton Rop izjavil, da Slovenija, ki bo morala skrbeti za 670 km meje s Hrvaško, ki bo tudi zunanja meja EU, ne bo zaostrovala režima prehodov za potnike iz Hrvaške. Na seji parlamentarne komisije za Slovence v zamejstvu in po svetu, 5. t.m., so razpravljali tudi o morebitnih spremembah resolucije o položaju slovenskih avtohtonih manjšin v sosednjih državah, ki jo je Državni zbor sprejel že 1.1996. Za javno predstavitev mnenj so se odločili zaradi tega, ker še niso uresničena nekatera poglavja iz omenjenega dokumenta in ker bo Slovenija postala članica EU. Predsednik evropske komisije (vlade) Romano Prodi je med pogovorom s predsednikom slovenske vlade Antonom Ropom, 2. t.m., tudi uradno zagotovil, da se bo 30. aprila leta 2004 v Gorici oz. Novi Gorici udeležil velike slovesnosti ob vstopu Slovenije v EU. Preiskovalni sodnik okrožnega sodišča v Ljubljani Boris Papež pa je 4. t.m. zaslišal slovenskega zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla. Rupel je osumljen poskusa kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja pri ustanavljanju diplomatske akademije v Portorožu. Na zaslišanje je prišel v spremstvu treh odvetnikov. Marjan Drobež Apostolska nunciatura v Republiki Sloveniji sporoča, da je sveti oče Janez Pavel II. v soboto, 29. novembra 2003, imenoval dosedanjega svetovalca apostolske nunciature v Republiki Sloveniji Anselma Guida Pecorarija za apostolskega nuncija v Ruandi. Msgr. Pecorari je bil rojen 19. maja 1946 v kraju Sermin-de in je duhovnik škofije v Mantovi v Italiji. Teologijo in filozofijo je študiral v domači škofiji. V diakona je bil posvečen leta 1969, leta 1970 pa v duhovnika. Po posvečenju je v domači škofiji in Rimu opravljal različne službe, še posebej na področju mladinske pastorale. V letih od 1970 do 1980 je Msgr. Pecorari postal nuncij Prijatelj Slovencev gre v Ruando nadaljeval študije na različnih področjih. L. 1977 je na Papeški univerzi sv. Tomaža Akvin-skega (Angelicum) v Rimu doktoriral iz moralne teologije. Od leta 1977 do 1980 je na isti univerzi študiral kanonsko pravo in diplomacijo na papeški diplomatski akademiji. Študij je končal I. 1980 z doktoratom iz kanonskega prava. Leta 1980 je stopil v diplomatsko službo Svetega sedeža in bil imenovan za tajnika nunciature za področje Liberije, Sierre Leone in nekaterih dru- gih afriških držav. 1. junija 1981 je postal uradnik za splošne zadeve Državnega tajništva v Vatikanu. Od leta 1981 do 1995 je poleg omenjene službe opravljal različne naloge na rimskih župnijah na področju mladinske pastorale in duhovnega vodenja več cerkvenih gibanj in združenj. 16. junija 1995 je postal svetovalec na apostolski nun-ciaturi v Madridu za Španijo in Andoro, 9. januarja 1999 svetovalec na apostolski nun-ciaturi v Dublinu na Irskem, od 18. junija 2001 dalje pa je opravljal službo svetovalca na apostolski nunciaturi v Ljubljani za Slovenijo in Makedonijo. 29. novembra 2003 je bil imenovan za apostolskega nuncija v Ruandi in naslovnega nadškofa v Populoniji. Msgr. Pecorari poleg domačega italijanskega jezika govori angleško, francosko, špansko in delno tudi slovensko. Msgr. Pecorari bo pred nastopom službe nuncija prejel škofovsko posvečenje. Kraj in datum posvečenja še nista znana, zato ju bomo sporočili naknadno. dr. Andrej Saje, tiskovni predstavnik SŠK PDG / Nova Gorica Mehurčki za najmlajše Primorsko dramsko gledališče, ki je prav v teh dneh polnopravno postalo tretje državno gledališče v Sloveniji, poleg SNG Drama Ljubljana in SNG Maribor, tudi letos ni pozabilo na svoje najmlajše občudovalce. Že več kot dve desetletji jih privablja v svoj hram z bogatim sporedom otroških igric dveh abonmajev Goriškega vrtiljaka, vsako drugo leto pa postavlja na oder tudi lastno otroško produkcijo. Zadnja je bila lutkovno-igralska predstava Pingvin Cofek, ki je naštel več kot 50 ponovitev - lani so prišli na svoj račun najstniki s Skrivnim dnevnikom Jadrana Krta - letos pa jim podarja Mehurčke, ki jih je po Zupančičevih pesmicah o dobrodušnem, zvedavem fantičku Cicibanu dramsko priredil Peter Hreščak, zrežiral pa Primož Bebler ob pomo- či sodelavcev, dramaturginje Tee Rogelj, lektorja Srečka Fišerja, Emirja Gelja (scena, kostumi, lutke), avtorja glasbe in korepetitorja Mirka Vuksanoviča in oblikovalca luči Sama Oblokar-ja. Poleg igralk Alide Bevk, Ane Facchini in Marjute Slamič nastopajo kol gostje, otroci, Jaka Fortunat / Urban Kapušin (Ciciban), Tina Stres / Urša Vendramin (Lenka), Nina Mlakar (Čebelica, Mehurček). Premiera bo v petek, 12. t. m., ob 18. uri; predpremierna matineja za šolo bo isti dan ob 10. uri. IK Ustanovili bi jo po vstopu Slovenije v EU Goriška kot Evroregija Velik del javnosti na slovenski strani zamisel o ev-roregiji podpira, v nekaterih okoljili pa jo odklanjajo V slovenskem delu Goriške Gre za Mestno občino Nova se še niso začele javne razprave o predlogu za ustanovitev oz. oblikovanje t.i. evroregije, to je posebne upravne enote, ki bi vključevala celotno nekdanjo Goriško. To je ozemlje, ki sega na ozemlje sedanje države Slovenije kot tudi Italije. Gre za strnjeno in enotno območje, ki so ga skozi stoletja zaznamovale lesne gospodarske, kulturne, socialne in upravne vezi. Geografsko se to območje ujema s porečjem Soče, vključno z glavnimi pritoki in bližnjimi predeli, za katere je Gorica že od nekdaj bila območno (regijsko) središče. Na italijanski strani sodijo v to ol> močje celotna Goriška pokrajina in nekatera sosednja območja, zlasti predel Cervinja-na z okolico. Na slovenski strani pa se to območje ujema s t.i. goriško statistično regijo z Novo Gorico kot centrom. Pobudniki ustanovitve Goriške evroregije so krajevne uprave, gospodarske in družbene organizacije, pa razna društva z obeh strani meje, ki tvorijo skupni organ, imenovan Protokol o sodelovanju. Glavna naloga tega skupnega organa oz. omizja, kot ga tudi nazivajo, je usklajevanje projektov čezmejnega sodelovanja zato, da bi pospešili preseganje mejnih pregrad in s tem omogočili usklajen razvoj vsega goriškega ozemlja. Povezovanje sosednjih območij poteka že dalj časa ter je zlasti uspešno na področju infrastrukture. Gorica se, denimo, preskrbuje z vodo iz vodovoda Mrzlek v Solkanu, zgrajena je tranzitna cesta, ki Solkan delno po italijanskem ozemlju povezuje z Brdi. Čedalje tesneje sodelujeta Splošna bolnišnica dr. Franca Derganca v Šempetru pri Gorici in Splošna bolnišnica v Gorici. Že nekaj časa deluje avtobusna proga med Novo Gorico in Gorico. Velike možnosti so tudi v povezovanju omrežja avtocest, železnic in pri vključevanju pristanišča Tržič (Mon-falcone) v mednarodne blagovne izmenjave. Letališče v Ronkah bi lahko postalo glavno letališče za italijanski in slo venski del Goriške. Letališče v Gorici pa bi lahko prispevalo k čezmejnemu turističnemu razvoju. Gre skratka za uporabo skupnega prostora ob meji, ki bi lahko prinesel dobrobit prebivalcem obeh delov Goriške. Z vidika bodoče Goriške evroregije je pomembno tudi sodelovanje krajevnih uprav. Gorica in občino Šempeter-Vrtojba na slovenskem območju Goriške in občine Gorica na italijanskem delu Goriške, ki jih povezuje projekt Sožitje, pa za čezmejno sodelovanje med občinami na območjih Brd in Krasa, med Beneško Slovenijo in Gornjim Posočjem, pa za uresničevanje čezmejnih projektov Goriške pokrajine. Vse omenjene krajevne uprave sodelujejo pri projektih, ki naj bi bili deležni tudi sredstev EU. V utemeljitvi pobude za ustanovitev oz. oblikovanje Goriške evroregije članice omenjenega Protokola o sodelovanju, ki ga je kot uradnega sogovornika priznala tudi italijanska vlada (ne pa še slovenska), opozarjajo, "da se bodo s polnopravnim članstvom Slovenije v Evropski uniji pojavile mnoge spremembe, ki bodo bistveno spremenile življenje posameznikov, gospodarskih podjetij in tudi javnih ustanov. Z dokončno sprostitvijo prometa blaga, storitev, kapitala in idej se bodo odprle nove možnosti na obeh straneh meje na Goriškem. Čeprav bosta Italija in Slovenija ohranili suverenost nad svojim ozemljem in državne meje še ne bodo odpravljene, se bodo pojavila nova izvirna stanja in problematike na raznih področjih. Nanje matični državi nista pripravljeni in torej tudi ne bosta mogli ali znali ukrepati. Zaradi tega bi povezovalno in usklajevalno vlogo, kar se tiče Goriške, lahko opravljala Goriška evroregija." Slovenski zunanji minister dr. Dimitrij Rupel je nedavno ustanavljanje čezmejnih regij načelno podprl, toda je menil, da bi jih kazalo vzpostavljati šele potem, ko bi v Sloveniji izvedli regionalizacijo, to je razdelitev države na pokrajine. To bi se v najboljšem primeru lahko zgodilo v drugi polovici leta 2004. Na slovenskem območju Goriške o opisani evro-regiji niso razpravljali še v nobeni občini. Zamisel najbolj podpirata župana Mestne občine Nova Gorica Mirko Brulc in občine Šempeter-Vrtojba Dragan Valenčič. Vse več pa je posameznikov oz. društev, ki v pismih časnikom izražajo zaskrbljenost, da bi morebitna Goriška evroregija pospeševala predvsem širjenje italijanskega jezika in politike na slovensko etnično ozemlje, na škodo našega naroda, jezika in slovenske kulture. M. 13 V Štanjelu razstava unikatnih luči Majda in Radovan Gregorčič iz Sežane, umetniška oblikovalca raznih predmetov, sta v Stolpu na vratih v štanjelskem grajskem kompleksu priredila razstavo unikatnih luči. Gre za njune izvirne stvaritve, luči, ki ponazarjajo tudi svetlobo in ljubezen. V vabilu za udeležbo na otvoritvi razstave, sta napisala tudi naslednje: "Dotakni se svetlobe, to nič ne boli. Vprašaj ta žarek, kakšen si ti. Si rumen, si zelen, si moder dovolj? Je v tebi kaj luči, kaj ljubezni, dobrote gori?" Razstava unikatnih luči Majde in Radovana Gregorčiča iz Sežane v štanjelskem Stolpu na vratih, predstavljenih je okoli štirideset omenjenih stvaritev, bo odprta do 2. februarja leta 2004. ZAVAROVALNIŠKI KOTIČEK . Stoian Pahor 14 ČETRTEK, I. DECEMBRA 200 3 Življenjsko zavarovanje (i) Življenjsko zavarovanje je pogodba, s katero se zavarovalnica obveže, da bo v polici določeni osebi izplačala dogovorjeni kapital ali rento v primeru smrti ali življenja zavarovanca (š. 1882, š. 1919 C.Z.). V tako obliko zavarovanja so vključeni 4 subjekti, ki so lahko popolnoma različne osebe. Pogodbenik ali zavarovalec (it: contraente) je oseba (fizična ali pravna), ki sklene zavarovalno pogodbo z zavarovalnico in se zaveže plačevati zavarovalno premijo. Zavarovanec (it.: assicurato) je oseba, od katere smrti ali življenja je odvisno izplačilo zavarovalnine (kapitala ali rente). Upravičenec ali koristnik (it.: beneficiario) je oseba, ki ji je zavarovalnica v primeru zavarovalnega primera (smrti ali življenja zavarovanca) dolžna plačati zavarovalnino. To figuro določi pogodbenik ob sklenitvi pogodbe ali naknadno z dopisom zavarovalni družbi ali s testamentom. Pogodbenik v kateremkoli trenutku lahko spremeni ime koristnika in določi drugega. Zavarovalna družba (it.: assicura-tore) je subjekt, ki izplača upravičencu dogovorjeno zavarovalnino po rednem plačevanju premij s strani pogodbenika. S tehničnega vidika ločujemo v osnovi tri vrste življenjskega zavarovanja: 1) Rizično življenjsko zavarovanje (it.: assicu-razione caso morte); 2) Naložbeno življenjsko zavarovanje (it.: assicurazione caso vita); 3) Mešano življenjsko zavarovanje (it.: assicurazione vita mista). Rizično življenjsko zavarovanje. V tem primeru se zavarovanec zavaruje za primer smrti za dogovorjeno dobo. Če pred iztekom zavarovalne dobe slednji umre, zavarovalnica upravičencu izplača dogovorjeno zavarovalno vsoto. V nasprotnem slučaju, ko zavarovana oseba dogovorjeno zavarovalno dobo preživi, zavarovalna družba nima do koristnika nobenih obveznosti. To zavarovanje je namenjeno zaščiti družinskih članov ali drugih bližnjih, ki bi bili ob smrti zavarovane osebe (npr. družinskega očeta) v času trajanja zavarovanja obremenjeni s pokritjem nastalih obveznosti. Rizično življenjsko zavarovanje v tem primeru omogoča lažje poplačilo kreditov ali nadomesti določen izpad dohodka. Takšno zavarovanje se namreč velikokrat povezuje z najemom bančnega posojila. Zavarovalnino in trajanje pogodbe lahko pogodbenik svobodno izbere. Letna premija je premo-sorazmerna višini zavarovalnine (kapitala), starosti zavarovanca ter zavarovalni dobi (glej tabelo). Bralci lahko sodelujejo pri naši rubriki z vprašanji in pripombami. Elektronska pošta: s.pahor@tin.it. ZAVAROVALNINA PRIMER 1 za v. doba 10 let starost 20 let PRIMER 2 zav. doba 10 let starost 35 let PRIMER 3 zav. doba 10 let starost 50 let 50.000 evrov 81,00 evrov 114,00 evrov 376,00 evrov 100.000 evrov 131,00 evrov 190,00 evrov 697,00 evrov Italija se spreminja Zmanjšujejo se razlike med bogatim severom in nerazvitim jugom Konec leta je priložnost za številne statistične analize, ki obravnavajo najrazličnejše vidike našega vsakdana. Tako posvečajo statistiki veliko pozornosti gospodarskim dejavnostim in bogastvu, ki ga te gospodarske dejavnosti ustvarjajo, načinu življenja, ki se iz leta v leto spreminja, kakovosti življenja ipd. V prejšnjih dneh so objavili zelo zanimivo študijo o porazdelitvi bogastva v Italiji in o novih gospodarskih težnjah. V letu 2002 so najvišji povprečni letni dohodek zabeležili v Milanu, kjer so prebivalci zaslužili v povprečju 30.021 evrov, najmanjši povprečni letni dohodek pa v Crotoneju, kjer so zaslužili le borih 11.195 evrov. Najbolj bogati ostajajo še vedno prebivalci severozahodne Italije. V naši deželi smo v vseh pokrajinah prejeli v letu 2002 več kot znaša italijansko povprečje, to je 19.676 evrov letno, in sicer v Gorici 22.041 evrov, v Pordenonu 21.651 evrov, v Vidmu 21.323 evrov, v Trstu pa samo 20.810 evrov. Ravno goriško pokrajino še posebej omenjajo, saj je v zadnjih letih napredovala za celih 14 mest in zaseda v letu 2002 26. mesto v Italiji. Iz analize izhaja zanimiv podatek, da so v letu 2002 i-mele največ težav tiste pokrajine, kjer je zelo razvita industrijska proizvodnja. Ravno ta sektor je doživel v letu 2002 največjo krizo. Največjo odstotno rast dohodkov pa so ugotovili v tistih pokrajinah, kjer se večinoma ukvarjajo z nudenjem storitev. Tako so bistveno napredovali na lestvici bogastva Rim, Genova, kjer so preusmerili gospodarske dejavnosti v nudenje storitev, Massa Carrara, kjer so kamnoseške dejavnosti zamenjale turistične storitve. Po drugi strani pa so zabeležili na- zadovanje mest, kot so La Spezia, Lecco, Como in Pralo, kjer ostajajo pri industrijski proizvodnji. Vsekakor pa je tudi uspešnost indu- različni kupni moči, ki jo ima evro v raznih predelih Italije. Analisti so namreč ugotovili, da je kupna moč skupne evropske valute na jugu Italije strijske dejavnosti precej odvisna od blagoznanstvenega sektorja, v katerem deluje. Predvsem tekstilna industrija in proizvodnja oblek je v zadnjih letih doživela izredne težave. Uspešnost industrijskih podjetij pa je bila v veliki meri odvisna tudi od njihove naravnanosti na izvoz, specializacije in sposobnosti diversi-fikacije proizvodov. Tako lahko ugotovimo, da so nekatere pokrajine, v katerih se ukvarjajo pretežno z industrijskimi dejavnostmi, bistveno napredovale na lestvici bogastva, druge pa močno nazadovale. Zelo zanimiv podatek, ki smo ga pri branju analize zasledili, je informacija o zelo za 25 do 30 % večja kot v severni Italiji in da je vsekakor kupna moč evra najmanjša prav v Milanu, ki je obenem tudi najdražje mesto v Italiji. Istočasno pa so objavili tudi študijo o tem, kako se obnaša povprečna italijanska družina, čemu posveča več pozornosti, kako rabi zaslužen denar, kam se odpravlja na počitnice. Iz te analize izhaja zelo zanimiv podatek, da se italijanske družine najraje naseljujejo v manjših mestih, kjer je kakovost življenja veliko večja kot v velikih mestih. V analizi so še posebej izpostavili podatek, da je bila v prejšnjem poletju smrtnost med starejšimi osebami ve- liko večja v velikih mestih kot v manjših, in to predvsem zaradi večje kakovosti življenja. Kdor pa si življenja v manjšem mestecu iz tega ali onega razloga ne more privoščiti, se zadovolji vsaj s počitnicami na kaki turistični kmetiji. V manjših mestecih je zelo cenjena poleg boljših življenjskih pogojev tudi večja možnost za medčloveške stike. V velikih mestih pa so v letu 2003 prebivalci zelo cenili predele za pešče in številne dejavnosti, ki so jih krajevne uprave organizirale na prostem. Spreminjajo pa se tudi vrednote. Statistiki opažajo postopen prehod iz individualizma na probleme skupnosti. Tudi v podjetjih skušajo gojiti ta občutek pripadnosti skupnosti in spodbujajo delo za skupno rast. Ta pojav pa so zabeležili tudi na drugih področjih. Vedno več italijanskih državljanov se posveča kaki prostovoljni dejavnosti in namenja del svojega prostega časa potrebnim. Ljudje postajajo bolj občutljivi za družbene težave, vendar še vedno ne opuščajo kake stare navade, kot je npr. utajevanje davkov, ki je v Italiji še vedno zelo razširjeno. Vsekakor pa postajajo občutljivi tudi na razne razvade, ki bi lahko škodile zdravju: tako se je v zadnjem letu zmanjšala poraba cigaret in alkohola, veliko avotmobilistov pa postaja bolj previdnih in vozi počasneje. Mara Petaros SLOVENIJA Trta vinske sorte, ki uspeva samo v Zgornji Vipavski dolini Ustanovljen Konzorcij za pridelovanje vina zelen V njem je petnajst zasebnih vinogradnikov, ki imajo petinštirideset tisoč trt omenjene avtohtone sorte Zaključni večer / Restavracija Križman V Repnu sklenili letošnjo izvedbo “Okusi Krasa” V družabnem ozračju so predsednik Slovenskega deželnega gospodarskega združenja Marino Pečenik, njen tajnik Davorin Devetak in predstavnik Servisa Andrej Sik predstavili končni obračun enogastronomske manifestacije Skupina petnajstih vinogradnikov iz vasi na širšem območju Zgornje Vipavske doline je ustanovila Konzorcij za pridelovanje in zaščito avtohtone oz. domače vinske sorte zelen. Ob tem so opozorili, "da je zelen preveč povezan z rodovi, ki so ga vzgajali, in preveč dragocena sorta, da bi njeno prihodnost prepustili naključju. Ker ni vse zelen, kar tako imenujejo, je nastala zamisel, da bi zavarovali kakovost sorte in u-trdili njene sortne značilnosti." Skrivnost, ali je še kje na svetu trta, ki bi jo lahko imeli za zelen, pa čeprav pod drugim imenom, sicer še ni razjasnjena. Toda kolikor daleč sega kolektivni spomin, je zelen doma na Vipavskem - predvsem v zgornjem delu doline - in nikjer drugod. Prvič je bila ta trta skrivnostnega izvora opisana v sloviti Vinoreji leta 1844. Njen pisec, prvi strokovnjak za vinogradništvo in kletarstvo na Slovenskem, duhovnik in eden najbolj izobraženih ljudi svojega časa Matija Vrtovec (Vertovez), uvršča zelen med "bolj žlahtne" bele sorte. Od takrat je zelen kot žlahtno vino enakega imena prisoten tudi v strokovni vipavski vinogradniški kulturi. Trto so gojili na prisojnih vinogradniških legah, na njej pa je bilo le do 15 grozdov. Ker je dajala dobro grozdje, toda ga je bilo malo, je nikoli nismo množično zasajali. Vino istega imena je bilo pijača plemstva, duhovščine in premožnih posestnikov. Sorta je bila konec osemdesetih let na robu izginotja, saj ni bilo mogoče dobiti niti sadilnega materiala. Deset let pozneje so zelen ponovno odkrili kot žlahtno vipavsko posebnost visoke kakovosti in sorta se je vrnila v vipavske vinogradnike. Člani konzorcija pravijo, "da se je tedaj sorta rodila na novo." V konzorciju za gojenje in zaščito trt ter za prodajo vina zelen je za zdaj, kot že zapisano, petnajst zasebnih pridelovalcev, imajo pa petnajst hektarov vinogradov s petinštirideset tisoč trtami sorte zelen. M. Gotovo je, da bo kulturno-gastronomska pobuda "Okusi Krasa" tudi naslednje leto posladkala marsikaterega ljubitelja kraških dobrot. Tako je bilo sklenjeno v petek, 28. novembra, v gostilni Križman v Repnu na zaključnem večeru že druge izvedbe te pobude, ki jo prireja gostinska sekcija Slovenskega deželnega gospodarskega združenja z dragoceno podporo Tržaške trgovinske zbornice. Petkov večer je bil za organizatorje priložnost, da predstavnikom tiska (tako slovenskega kol italijanskega) orišejo končni obračun truda različnih dejavnikov, ki so poskrbeli za uspeh manifestacije, v katero sta bila vključena tako tržaško kol goriško območje. Skupna želja odgovornih je bila vsekakor, da bi "kraški okusi" naslednje leto zajeli še slovenski Kras in to seveda v luči vstopa Slovenije v Evropsko unijo. Nova politično-go- spodarska danost, ki bo v kratkem postala del našega vsakdana, mora sprožiti pozitivne kohezijske sile, ki bodo tesneje vezale mesto z zaledjem. Tega se dobro zavedajo pri SDGZ, saj so že med letošnjo izvedbo stekli pogovori med tržaškimi odgovornimi Združenja in kolegi iz Sežane, ki že vrsto let prirejajo sorodno manifestacijo "Pomlad kra- ških dobrot", da bi se dogovorili o bodočem skupnem sodelovanju. Financiranje bi ta- ko steklo ne le preko krajevnih ustanov, ampak tudi preko evropskih mednarodnih kanalov (lnterreg). Na petkovem večeru so predsednik SDGZ Marino Pečenik, tajnik Zveze Davorin Devetak in predstavnik strokovne službe Servis Andrej Šik prisotnim orisali nastanek pobude in obenem izjavili, da so že stekli plodni dogovori z restavracijami, ki bodo pri pobudi sodelovale naslednje leto. Odgovorni SDGZ so prisotnemu predstavniku Trgovinske zbornice VValterju Stanissi zaupali, da si od osrednje tržaške gospodarske ustanove pričakujejo podporo tudi za naslednjo izvedbo "Okusi krasa". Večer ni želel imeti le formalni značaj, a namen le-tega je bil soočiti dejavnike tržaškega tiska o dosežkih manifestacije na prijeten in družaben način. Tako je ob pokušnji slastnih kuhinjskih podvigov gospe Danile Križman stekel pogovor na najrazličnejše teme, ki ga je hrabrila pokušnja izbranih vin tržaških vinogradnikov pa tudi dveh vinogradnikov iz Dutovelj (Bole, Sancin, Zida-rich, Kante, Širca, Kodrič). Pred večerjo so prisotnim predstavili očarljive miniaturne podobe narodnih noš tržaške okolice, ki so sad po-trpežjivega dela gospe Neve Ferluga, Ane Korošec, Irme Križman in Franke Slavec. Večer je popestrilo petje zbora Kraški dom z Repentabra pod vodstvom Vesne Guštin. Igor Gregori FOTO KROMA Trst / Peterlinova dvorana SSO in SKGZ sta počastila naše športnike Priosotni so bili športniki Tanja Romano, Mateja Paulina, Sandra Vitez in Janko Brecelj Peterlinova dvorana v ul. Donizzetti je v četrtek popoldne športno zaživela. Krovni organizaciji SSO in SKGZ sta se poklonili našim najuspešnejšim športnikom, ki so vsak v svoji disciplini dosegli odlične rezultate. Predsednika krovnih organizacij Rudi Pavšič in Sergij Pahor sta soglašala v dejstvu, da so uspehi naših rolkarjev, kotalkarjev, odbojkarjev in športnih ribičev pomembni tudi zato, ker na tak način ponosno širijo ime naše manjšine po svetu. Med prisotnimi "ambasadorji" so vsi najprej prepozna- li italijansko, evropsko in svetovno prvakinjo Tanjo Romano, ki je na svetovnem prvenstvu v Buenos Airesu navdušila tako gledalce kot tudi žirijo, ki je njen prosti program ocenila kar s petimi deseticami. Poleg zmage v prostem programu si je Poletova kotalkarica zagotovila še zlato kolajno v kombinaciji, saj je v obveznih likih zasedla osmo mesto. Med uspešne zamejske športnike sodi tudi Mateja Paulina, ki se je z rolkanjem začela ukvarjati leta 1991 pri ŠD Mladina iz Križa.V svojih kategorijah je bila Mateja na državnih prvenstvih vedno med prvimi in se skoraj vedno dobro odrezala tudi na mnogih mednarodnih tekmah. Tudi odbojkarica Sandra Vitez se je s svojo športno panogo začela ukvarjati zelo mlada in odlični osebni nastopi pri Kontovelovi odbojkarski e-kipi so jo privedli do same mladinske državne reprezentance. Na italijanskem prvenstvu športnega ribolova ni Janko Brecelj za las postal italijanski prvak v svoji panogi; kljub temu pa je bil vedno med prvimi. Predsednik Združenja slovenskih športnih društev v Italiji Jurij Kufersin je upravičeno s ponosom predstavil posameznega športnika in dejal, da je v zamejstvu šport še toliko bolj pomemben, ker se s tem ukvarja največji del naše mladine. Seveda je pri tako razvejani paleti športnih panog in društev potrebna primerna organiziranost; ZSSDI je zato pomemben dejavnik, ki lahko pripomore, da se naši športniki povzpnejo tudi do najvišjih rezultatov. Podobno je menil Generalni konzul Republike Slovenije Črtomir Špacapan, ki je četverici atletov v imenu matične države izročil knjižno darilo. Generalni konzul je še dodal, da je pri tako visoki svetovni konkurenci v vsakem športu potrebno žrtvovati veliko truda; obenem je izrazil željo, da bi se na športnem področju sodelovanje med Slovenci, ki živijo tako v Sloveniji kot v Italiji, čedalje bolj okrepilo. Na slovesnosti sta bila prisotna tudi predstavnika matičnega državnega kadra za športno področje, predsednica komisije za zamejski šport pri Olimpijskem komiteju Slovenije Sonja Polšak in član slovenskega Olimpijskega komiteja Miro Cerar. Le-ta, ki je bil sam gimnastik in se povzpel do najvišjih nivojev te panoge, je obenem tudi predsednik komiteja, ki vsako leto podeljuje najpomembnejša priznanja na področju športa v Sloveniji, to je Bloudkovo plaketo. Na četrtkovo srečanje je prišel zato, da bi kotalkarici Tanji Romano osebno izročil prestižno priznanje. Ki Druga Otroška urica v Feiglovi knjižnici Srebrno svetlikajoča se Zvezdica Okrog 40 malčkov se je z mamicami v ponedeljek, 24. novembra, zateklo v varno zavetišče Mladinske sobe v Feiglovi knjižnici v Gorici in se usedlo ali udobno zleknilo na mehke blazinice, da bi se na drugi letošnji Otroški urici zazrlo v brezmejni pravljični svet, v kraljestvo domišljije. V ta prečudni svet, kjer ni nič nemogoče, jih je tokrat pospremila mlada univerzitetna študentka Katja Ožbot, obetavna ljubiteljska igralka Dramske skupine KD Sovod-nje ob Soči, ki je z nekoliko drugačnim pristopom segla do otroških srčec. Preden je začela s pripovedovanjem, je izbrala nekaj malih prostovoljcev, da bi ji pomagali pri oblikovanju pravljice. Mehko in nežno je nato brez teksta pripovedovala o Zvezdici, ki je radovedno pokukala na zemljo k deklici Helenci, a se na spodbudo večje zvezde takoj vrnila na nebeški svod. Tam je njen dom. V nebo namreč pogledujejo otroci, ko zvečer želijo, da bi jih zvezdice zazibale v spanje in sladke sanje. Pravljico je s pomočjo svetilke s srebrnimi, svetlikajočimi se kovinskimi nitkami ovila s čarobnim sojem, ki je pričaral na stotine zvezdic, da je bila zgodbica še očarljivejša in prepričljivejša. Urica je otroke tako navdušila, da je marsikateri malček veselo segel po ilustriranih knjižicah, da bi jih doma prelistaval ali pa tucli prebiral, če mu branje ni več neznanka. Zgodbice mu bodo krajšale čas ob jesenskih dneh. Decembra si bodo Otroške urice privoščile kratek oddih, naslednje pravljično popoldne bo namreč šele v ponedeljek, 19. januarja 2004, ko bo Lutkovno gledališče Zapik prikazalo igrico Miška kaško kuhala. IK OBVESTILA ŠPORTNO ZDRUŽENJE O-lympia prireja v petek, 12. decembra, ob 20. uri športno božičnico v družbeni telovadnici na Drevoredu 20. septembra 85 v Gorici. Vabljeni! ŠZSOČA vabi člane in prijatelje na občni zbor, ki bo v torek, 16. t.m., v prvem sklicu ob 19.30, ob drugem sklicu pa ob 20.30 v spodnji dvorani KD Rupa-Peč v Rupi. 15 PREJELI SMO Razmišljanje o pomembnih dogodkih Z zanimanjem sem v Domu, beneškem časniku, ki izhaja vsakih štirinajst dni, prebrala dopis bralca, ki se podpisuje kot G/org/o M. Podpisani ceni zadnje izjave predstavnika NZ (AN) Finija, ki je končno priznal fašizem kot zlo. Končno... ? Končno, nadaljuje dopisnik, bomo lahko proučevali, diskutirali, ocenjevali, kritizirali fašistično preteklost, ne da bi nas kdo zato obsojal, da smo proti Italiji in njeni vladi. Kot pripadnik slovenske manjšine Giorgio pričakuje od Finija ali od njegovih somišljenikov stranke v naši deželi tudi obsodbo fašističnega režima, ki je pustil svoje žrtve v Gonarsu, Bazovici ter vseh krajih, kjer živimo Slovenci. Prav bi bilo, da bi se predstavniki NZ prepričali tudi o zlu, ki ga je fašizem naredil v beneških cerkvah. Slovenski jezik je bil prepovedan tudi pri molitvi z odlokom, ki ga je izdal prav Mussolini pred sedemdesetimi leti in je veljal za vse Nadiške doline. "Sprašujem preveč?" - zaključuje svojo pismo Giorgio M. Marsikdo od nas sedaj pričakuje od Finija tudi priznanje fašističnih zločinov nad Slovenci, čeprav nihče še ni pozabil, kako je pred nekaj leti prav Fini v Gorici in Frstu tulil o italijanstvu obeh mest in začel simbolično podirati zid med staro in Novo Gorico ter ga primerjal Berlinskemu zidu...grozno. Fini je pač politik in mu gre za stolček, ki se mu sedaj verjetno obrača navzdol. Kot zavedna Slovenka pa se že dlje sprašujem, in nisem sama, zakaj pa naši slovenski politiki v italijanski javnosti nič ne naredijo, da bi dokazali, kako smo trpeli pod fašizmom. Italijanska mladina o tem sploh nič ne ve, ne pozna bližnje zgodovine naših krajev. Mnogi šolniki seznanjamo učence in dijake o teh grozotah, pa je še premalo. Napadali so nas s fojbami, vsi smo postali "Titini", samo ker smo Slovenci, mi pa tiho. In noben slovenski politik si ni upal v italijanskih medijih povedati, da, če ježe do tega prišlo, je bila posledica večletnega mučenja naroda. Nobeden, vsaj zasačila nisem. Lepo pa je o tem pisala neka zgodovinarka, po rodu Italijanka. Pa večkrat sem koga od slovenskih politikov