190
Književna poročila.
Publikacije „Jugoslavenske akademije znanosti in umjetnosti v Zagrebu" za leto 1915. Razredi histor.- filologični in filozof.- juridični.
Po večletni vakanci ima sedaj Jugoslov. akademija novega pokrovitelja v osebi nadškofa dr. A. Bauerja in tudi novega predsednika dr. Toma Maretiča. Med knjigami hist. filološkega razreda nam podajata dve obsežno arhivno zgodovinsko gradivo, in sicer: »Hrvatski saborski spisi", (od 1. 1537—1556), uredil prof. Šišič kot 36. knjigo „Monumentorum spectantium historiam Slavorum meridionalium", in »Statut i reformacije grada Trogira", uredil dr. Ivan Strohal, kot 10. knj. »Monu-mentorum historicoiuridicorum Slavorum meridionalium". Prof. Vjekoslav Klaič je v 206. knjigi »Rada" priobčil tehtno izvirno študijo o »hrvatski pragmatični sankciji" (str. 61—135). Citatelj se tu na temelju novih zgodovinskih dokumentov in Klaičevih izvajanj uveri, da je hrvatska pragmatična sankcija, ki, so ji nekateri hoteli jemati pravno moč, polnoveljaven državnopraven akt, ki so ga v smislu štiridesetletnega razvoja izza Zrinjski-Frankopanske katastrofe izvršili hrvatski stanovi v močni zavesti hrvatske samostalnosti napram Ogrski. Proti Ogrski, ki je poudarjala stališče, da si po smrti moške veje Habsburžanov svobodno voli kralja, so se Hrvati izrekli tudi za žensko ložo habsburško z določbo, da naj Habsburžan, njih kralj, stanuje v Avstriji in vlada obenem tudi Štajerski, Koroški in Kranjski. Zadnja določba ni merila morda na kako ujedinjenje Hrvatske z avstrijskimi deželami, ampak je hotela zabraniti le slučaj, kakor je bil za cesarja Rudolfa II., ki je stanoval v Pragi. Prvi pokretnik hrvatske pragmatične sankcije je bil banov namestnik škof Estererhazv. Na Dunaju so bili v zadregi, ker so Ogri na požunskem saboru že rogovilili proti Hrvatom, a Hrvati so trdno vztrajali na svojem stališču ter s tem pripomogli, da so tudi ogrski stanovi 1. 1723. sprejeli pragmatično sankcijo. — Dr. Ivan Kasumovič je priobčil razpravo „Dva originalna fabulista". To sta Dubrovčana Ferič in Appendini s konca 18. stoletja, ki sta pisala basni v jeziku svojega vzora Fedra. Ferič je »ilirske", t. j., domače poslovice oblačil v obliko basni in to je njegov pomen. Isti avtor je v 207. knjigi „Rada" podrobno raziskal vprašanje, odkod je Slavonec M. A. Reljkovič prevajal svoje basni. — Dr. P. Kolendič je objavil študijo „Fra Pavao Posilovič i njegovo Nasladjenje" (206 knj., 168 — 217). Bosenski frančiškan Posilovič, pozneje škof skradinski, je v svojem „NasIadjenju" (Benetke, 1639) podal v glavnem prevode Italijanov Cambija in D' Angela. V tej študiji imamo nove podatke o nekdanji razširjenosti cirilice po Dalmaciji. — Gimn. ravnatelj Vladoje Dukat nam razkriva doslej malo znanega kajkavsko-hrvatskega pisatelja „o. Gregorja kapucina", z rodbinskim imenom Jurija Malevca, ki je bil doma z Vinice v Beli Krajini (1734—1812). Maljevac spada po vrednosti knjiž. produkcije med prve kajkavske pisatelje; njegov jezik je čista, jedrnata kajkavščina, le da ima včasi že štokavske primesi. Vsi njegovi spisi so izšli v Zagrebu, le »Nebeški pastir" (svetopisemski dobri pastir išče ovco) je 1. 1785 tiskan v Ptuju. Ta Beli Kranjec in zgovorni kajkavski propovednik je začel svoje pisateljsko delovanje z obsmrtnim govorom na cesarico Marijo Terezijo, končal pa z »Življenjem kapucina iz roda Leslva" (rokopisno, 1799); vmes pa spada nekak časopis v verzih, poročilo o takratni avstrijsko-rusko-turški vojni po zgledu Vizetovičevega »Odiljenja Sigetskega". Dasi nas zagotavlja svoje nepristranosti, vendar pušča čisto svobodno pot svoji domišljiji, ki je v smislu mnogih onodobnih nemških letakov spremljala umikanje Turkov iz srednje Evrope s humorjem in sarkazmom. — Prof. Šišič je priobčil svojo hipotezo o starem madžarskem imenu »Nandofejervar" za mesto Belgrad. Drugi del imena ne dela nobenih težav; »fejervar'' je prevod srbskega Belgrada, a kaj je „Nandor"
Književna poročila.
191
ali „Landor" ? Na podlagi kritične analize srednjeveških poročil izpodbija Šišič dve dosedanji podmeni — prva tolmači to ime kot »Grški Belgrad", druga pa za »Bolgarski Belgrad" — ter dokazuje, da je Nandofejervar imenovan po lekoviti ali »vračarski" rastlini madž. »nandor" (Gundeirebe), oziroma po brdu »Vračam" pri Belgradu. — Dr. Josip Bosendorfer nam je podal v razpravi »Prvi dani u životu županije virovitičke poslije retnkorporacije" (1745—49) nazorno konkretno sliko socialno-kulturnega stanja Slavonije po osvoboditvi izpod turškega jarma. Marija Terezija je pokrajino združila s Hrvatsko in sedaj se je začela hajka : uradništvo - "' tuje, nemoralno in pokvarjeno, obe cerkvi pokvarjeni, vlastelinstvo večinoma tuje, pa Trenkovi panduri, vse to je del prebivalstva gnalo v hajduke, ki so četašili celo po mestih. Velikemu zlu je odgovarjala torturna justica, ki je na mučilih izpraševala kaludjere, razbojnike, katolike in pravoslavne. — Posebe še naglašamo slovensko razpravo dr. Fr. Kidriča: „Framasonske lože hrvaških zemelj Napoleonove Ilirije" (knj. 206, str. 25—60; v ponatisu 36 str), ki je stvarno nadaljevanje njegove študije »Francosko-ilirska laza prijateljev kralja rimskega in Napoleona v Ljubljani" (v »Slo- i vanu" 1914). Študija sloni na policijskih poročilih, ki se nahajajo v arhivu notranjega ministrstva na Dunaju. »Zaupniki" in oficijelne osebe so pošiljale policijskemu prezidiju na Dunaj poročila o framasonih. Cesto so pri teh poročilih sodelovali nestvarni motivi, vendar se zdi, da je večina list precej zanesljiva. Posamezne lože so eksistirale že pred Francozi in možje domačini, ki so bili že prej framasoni, so z veseljem pozdravili nove prilike, ko framasonstva ni bilo treba več skrivati. Pravi utemeljitelji in voditelji novih lož pa so bili Francozi, ki so kljub zatrjevanju, da sta vera in politika izključeni iz framasonstva, gojili z njimi napoleonsko-francoski patriotizem in svobodomiselnost. To so vedeli oni sami in drugi. Zato se je fra-masonstvo in francozofilstvo v policijskih poročilih identificiralo, in zato so na Dunaju hoteli čim natančneje biti poučeni o članih lož zlasti v bivših ilirskih pro-vincijah. Dr. Kidrič našteva in označuje osebe, ki so se imenovale kot članice dubrovniške, karlovške, kotorske, reške, splitske, šibeniške in zadrske liste — nad 250. — Prof. Rešetar razpravlja o Tomi Natalič Budislaviču i njegovem »Collegium Orthodoxum" u Dubrovniku (1635—1648), ki je imel namen, dijake trebinjsko-mrkanske škofije v Hercegovini uvajati v latinščino in s tem vzgajati za »pravoslavno", t. j. pravoverno katoliško cerkev. — Prof. Korbler poroča »Iz mladih dana triju humanista Dubrovčana 15. vijeka" po njih latinskih pesmih, ki so deloma klasične kot latinske pesnitve, vse pa ponazorujejo moralno in ljubavno življenje takratne dubrovniške mladine. — Končno je še omeniti razpravo dr. Ivana Strohala, marljivega raziskovalca pravnozgodovinskih spomenikov: »O starosti in redakcijama dubrovačkoga statuta" (knj. 207).
Zbornik za narodni život i običaje južnih Slaven a" (knj. XX., sv. 1) ima na čelu razpravo Antona Dobro ni ca: »O j kanje" (Prilog za proučevanje geneze naše pučke popijevke) s sledečim rezultatom: Najprimitivnejsi element glasbe vobče, a naše ljudske popevke posebe, je očuvan v pevu zloga „oj" v ojkanju dalmatinskega Zagorca. Glasbeno je mnogo bolj formiran oni del ojkanja, ki se izvija nad tekstom" (?), a z izključenim elementom harmonije; ta faza odgovarja razvoju glasbe iz starogrškega do srednjega veka. V tretjo fazo spada najnovejša ljudska popevka z izrazito melodijo v dur in mol-sistemu. — Pod naslovom »Ljekarstvo črnogorsko" poroča Mojo Medic o starem narodnem zdravljenju ran v trebuhu z mravljinjlfni glavami. — Vladimir Ar dali č opisuje letne običaje v Bukovici v Dalmaciji; Josip Kotorski je pa začel narodopisni opis župe Lobora
192
Književna poročila.
v županiji varaždinski; Ivan Zic podaje „fraze in poslovice" iz Vrbnika na Krku; Juraj Boži če vič opisuje otroške igre v okolici Čakovca; urednik dr. Dragotin Boranič odtiskuje rokopis, ki se je do nedavno nahajal v Djakovu in ki ga zato imenuje „Djakovačka ljekaruša". Ivo Šajnovič je objavil nekaj »dekliških p^smi" iz__Bosne, Ivan Krm potic pa nekaj šal o liških „ribničanib" Mazinjanih. Razen tega je še nekaj imen za narodno obleko v Bosni, par ugank iz Voloska; v Konavlih v Dalmaciji štejejo čas od Velike Gospojnice do Božiča po „tricah", to je po treh tednih.                                                                           Dr, Fr. Ilešič.
Otto Hauser, Die Lyrik des Auslands seit 1890. Verlag von A. Voigtlander in Leipzig, 1915. 8° 181. str. — To delo omenja na str. 160 tudi slov. pesništvo takole : „Die slovenische Versdichtung hat nur in dem formschonen Sonetten- und Stanzen-dichter France Prešeren (1800-1849) und in Anton Aškerc (geb. 1856) Dichter, die iiber die Sprachgrenzen hinaus bemerkenswert sind. Aškerc, der urspriinglich katholischer Priester var, hat sich zum Sanger der krainischen Reformation und namentlich ihres Begriinders, Primus Trubers, gemacht. Er ist vor allem Balladiker. Neben ihnen mag noch Josef Stritar (urspriinglich Stritter, geb. 1836) als ein Dichter Miinchener Richtung genannt sein. Naturgemafi wurden, wie schon die Tschechen, auch die Siidslaven, zunachst fast ausschlkfilich von der deutschen Dichtung angeregt und beeinflufit. Wie Kollar war auch Prešeren deutsch gebildet, und ebenso waren es die „Illyrier", die um 1830 den Traum von einer einheitlichen siidslavischen Kultur traumten, aber nicht einmal den Anschlufi der Slovenen an die Kroaten erlangten. Ihr Hauptapostel Ljudevit Gaj (urspriinglich Ludwig Gay, 1809--1872) war selbst Deutscher. Kollar hatte ihn fiir die slavische Idee gewonnen. Gaj, der das Kroatische nur allmahlich beherrschen lernte, schrieb mehrere patriotische Lieder. Auch Stanko Vraz (eigentlich Jakob Fras, 1810—1851) war nicht Kroate, sondern von Vatersseite Deutscher, von Mutterseite Slovene".
O. Hauser živi na Dunaju in tukaj bi se pač lahko malo bolj objektivno informiral o stvari, o kateri piše. Ali pa morebiti glede Slovanov objektivnost ni na na mestu?
V knjižici je Aškerc omenjen še enkrat in sicer pod črto na strani 136. pri govoru o švedskem pesniku grofu Karlu Snoilskem. Tam čitamo sledeče: „Der Vorfahr (Snoilskega) war ein um seines Glaubens wiilen ausgewanderter krainischer Protestant Snoilschik. Nicht zum vvenigsten Snoilskys wegen hat Alfred Jensen, der bekannte Anwalt und Ubersetzer der Slaven, Gedichte des Slovenen Anton Aškerc ins Schwedische iibersetzt".                                                                Pav. Flere.
Popravek. V Funtkovem prevodu „An die Soča" (marčeva številka „Lj. zvona" str. 143 in 144) čitaj 49. verz: in die von dir getrankten Auen (ne: Gauen) in 66. v.: steig auf im Donnerlauf (ne: Dauerlauf).