PREDSTAVLJAMO OLIMPIJSKEGA KANDIDATA
Za večino Ijudi je lokostrelstvo konjiček posebnežev, čeprav je to šport za staro in mlado, saj celo šestdesetletniki še vedno dosegajo zelo dobre rezultate, petdesetletniki pa so med ameriškimi profiji nekaj čisto običajnega. Kljub temu se pri nas relativno malo Ijudi ukvarja z natančnim merjenjem puščic v živo-barvne kroge na tarči, zato tudi o najboljših ne vemo veliko. Lokostrelstvo pač ni šport, v katerem bi se obračalo veliko denaija ali bi bogati sponzorji na široko odpiraii svoje denarnice. Tisti, ki ste se kdaj pridružili tabornikom, se najbrž spomnite tekmovanj z lokom. Danes je to nekoliko drugače, sodob-nejše, pa tudi bolj drago. Ce bi hoteli poiskati sodobne Robine Hoode, vam zato ni treba v fimski Shervoodski gozd. Že krajši sprehod vas pripelje na nekdanje zapuščeno vojaško strelišče za Bizovikom, ki bo postalo, če bo vnetim Ijubiteljem tega športa šlo vse po sreči, urejeno lokostTelsko strelišče, kot ga premore skoraj vsako večje evropsko mesto. Za zdaj moščanski loko-streld trenirajo tudi na improviziranem strelišču ob koncu Letališke.
Med njimi je tudi Samo Medved, ki v zadnjih treh, štirih letih brez dvoma ¦ sodi v sam vrh slovenskega in še prej jugoslovanskega lokostrelstva. Ne-poznavalcu številka 1300 krogov ne pove veliko, toda le nekaj čez je naj-boljši dosežek na svetu. To pomeni, da puščice zadevajo v glavnem notra-nji krog na tarči. Tu okrog se vrstijo Samovi tekmovalni rezultati. Sam pravi, da sodi med trideset najboljših v Evropi, z malo sreče bi se prebil tudi med prvih petnajst ali celo med prvih osem. Sodi namreč v tisti kako-vostni razred, kjer odločajo res ma-lenkosti. Prav zato so zanj olimpijske igre v Barceloni še poseben izziv.
Toda bolj ko se bližajo, bolj se zdi, da gredo stvari narobe. Ne toliko z njim, njegovi rezultati z mednarodnih tur-nirjev - zadnji je uvrstitev v finale v italijanskem Trentu - dokazujejo, da bi tam uspešno zastopal slovenski šgort in dosegel vidno uvrstitev, če že ne bi osvojil katere od olimpijskih tnedalj. Zapleta se pri športnih funk-cionarjih in uradnikih, kar seveda ni brez vpliva nanj. Zdaj nekateri de-nimo trdijo, da rezultati, doseženi na mednarodnih turnirjih, ne veljajo za olimpijsko normo. Res je, da loko-strelski funkcionarji v nasprotju z ve-čino drugih zvez svoje delo opravljajo amatersko in so zato seveda manj
prodorni, ko gre za sicer težavno iz-biro, kdo bo zastopal Slovenijo v Bar-celoni. ker je pač število slovenskih zastopnikov omejeno. Toda najbrž ni odveč zapisati, da olimpijska norma za Sama Medveda ne bi bila nobena težava, toda pred dobrim letom in pol se je odrekel nastopu na evropskem prvenstvu, ker ni hotel nastopiti pod jugoslovansko zastavo. Kot sam pravi, ga včasih zgrabi, da bi pustil vse skupaj, se pravi tekmovalni šport in se posvetil delu z mladimi. V Ar-hivu Slovenije, kjer je zaposlen, mu sicer gredo še kar na roko, če je treba žrtvovati kakšno urico delovnega časa za njegov dopoldanski trening, prav veseli pa tega niso. Da nima niti pri-bližno takih pogojev, kot jih imajo na primer naši polprofesionalni nogome-
taši, niti ni treba izgubljati besed. Tudi v primerjavi z enako dobrimi lokostrelci po svetu je bistveno na slabšem, saj niti svojega trenerja nima. Brez bolj učinkovite organiza-cije pa je težko loviti stik z novostmi v tem športu po svetu. Odlični rezul-tati, ki jih dosega, vzbujajo pri njego-vih tekmecih začudenje, sprašiijejo, v čem je skrivnost, kako trenira, kako se prehranjuje. Ne more jim kaj ve-liko povedati, zato ob vprašanjih samo skomigne z rameni. V zadnjem času mu je v veliko oporo fakulteta za telesno kulturo, kjer mu opravljajo teste in svetujejo v zvezi s posebnimi treningi ter predvsem, kakšno vrsto hrane naj uživa, da bo dosegel kar najboljšo telesno pripravljenost. Tako je v nekaj mesecih izgubil več kot
deset kilogramov, se odrekel vrčku piva po treningu in vrsti drugih užit-kov. Po svoje ni šala na treningu v enem dnevu izstreliti okrog tristo puščic. Za eno porabite toliko ener-gije, kot da bi dvignili dvajset kilogra-mov. Sicer, pravi Samo, je lokostrel-stvo intelektualni šport, pri katerem mišice imajo svojo vlogo, toda teh-nika in znanje, zlasti pa prilagajanje trenutnim razmeram na strelišču, so veliko pomembnejši. Pri mišicah je pravzaprav najpomembnejša moč in vzdržljivost v nogah, saj mora, ne da bi čutil utrujenost, včasih stati na no-gah tudi več kot pet ur.
Kot pri skoraj vseh stvareh pa je najpomembnejši denar. Kolikor to-liko soliden lok danes stane od dva do tri tisoč mark, ena sama puščica tride-set mark, da ne omenjamo sredstev za potovanja na tekmovanja in drugo opremo. To je toliko denarja, da ve-čina strelcev nastopa brez rezervnega loka, in tako, če se mu kaj zgodi, izpade iz igre, kajti za popravila okvar ni časa. Njegovemu klubu občina po-maga kolikor more, z ministrstva za šport pa je prek lokostrelske zveze tisoč ovinkov, tako da mora včasih kar zares zasitnariti, če hoče, da pride do sicer skromnega denarja, ki mu je namenjen. Zgodilo se je že, da je moral sam posredovati pri ministr-stvu. Res je, da nekaj denarja zbere tudi klub, toda Medvedu ni ravno prijetno pri srcu, ko vidi, da ga kar precej porabijo samo zanj, pa čeprav je za razred boljši od svojih tovarišev.
Kakorkoli že, njegovi dosežki za-služijo vso pozornost in ne glede na to, da denarja vsepovsod primanj-kuje, bi ga za njegove kolikor toliko solidne priprave na olimpijski boj mo-rali najti. Konec koncev je tudi to priložnost, da se ime nove države sliši posvetu.            JOŽE POGLAJEN