lou d. da
ſmetijske in rokodělske novic
N
svitlobo dane od c. k. kmetijske družbe.
Tečaj III.
V srédo 1. Prosenca 1845.
List 1.
Vodnikovi napiſ sa méſez Prosímez.
Kratki je puſt! Rozhno pobaſhte shené,
Kratki je pleſ! Kvatre sakonſke dolgé.
NOVICE
svojím pravcam ob novim letu 1840.
eselo Vam jutro! de b' zdravi nam bili
Vsi, ki ste perjazno nas k sebi vabili;
Dans sprimi za srečo prihodno Vas Bog!
De v novim bi letu nadloge zaspale
In mé le novice vesele oznan'vale
Vsim ljubljenim bravcam okrog in okrog.
Naj stari in mladi, domá v dalečini,
Vsi naši prijatli, vsi Slavije sini
Hvaležnosti serčne zaslišijo glas,
Ki v delu, z besedo al rôko umeto
So v trudnim tečaju pretêčeno leto
H koristi naroda podpérali nas.
Vsa vrednost, ki v delu se našimu sveti
Se pervič NADVOJVODA véncu prišteti
Imá, ki je dal nam življenja sladkost;
Zató naj v veselje in srečo naródov
V slavi dočaka veliko še gódov
Njegova Visoka, Cesarska Svitlost!
Slovenskim naj zvezdam vsa čast zatim sije,
Vsim, ki so goreči prijatli kmetije
In svojga jezika in svojga domú,
Ki v Krajni, ki v Stajeru in Korotani
Nam v sercu, v besedi in v delu so vdani,
Ki vredni Slovenci so svojga rodú.—
Vam sreča naj vgodna cvetè Podunavci,
Vam — kôlo naj Vila vód' tóčno Posavci,
Od koder izhaja Danica svitla.
Sosedje jadranski! za náuke vneti
Naj vedno perjazniši Zora Vam sveti,
Ki v mračnimu jutru nad Vami igrá.
Od dvôrov visocih do koče smo male
Pogósto pretečeno leto šetale,
Znanosti potrebne rojake učit;
Povsodi prijatlov obilno število
Se k nam je družilo in srečo vošilo,
Ker jele Slovence smo k delu budit':
Zató smo ob mladimu letu veséle,
Ker ure brez téka nam niso grenéle,
Nam upa zeleni pozebel ni cvet.
Sercé nam v radósti je večkrat igrálo,
Ko séme med ternje, na skalo ni pâlo,
Ko vidile sad smo iz klice zorét'.
Tedàj, ker od Vas smo prijaznost dobile,
Se bómo v prihódnosti zopet glasile
In zvésto deržale obljubljen namèn;
Vam bomo dajale cvetlice in jedra,
Nam z lica sijala resnica bo vedra,
De vidil lahko jo bo prosti, učèn.
Smo snažne, pravične, resnične, poštene,
Se nádjamo, v grade bit' béle pušene
Pred žlahtno gospôdo, na mize svitlé;
Smo čiste in krotke, perljudne in lične,
Slovenske zaglédale nas gospodične,
Njih pest'vale nas bodo béle roké.
Smo skušene, umetne, kér hod'mo po sveti,
Ter vemo povedat', kakó gre živeti:
Nas vsak rokodelic z veseljem bo bral;
Smo kmetovske hčere odrašene, vsôke,
Nam delo na polji gre urno rôke:
Kmet'vavec se sledni za nas bo pečal.
Se sveta nedelja, se praznik obhaja,
Brez dela postopa družina ratája:
Ji bomo kaj brale pod lipo gostó;
Smo mirne, pohlevne, ponižne sestrice
Skerbemo za ž'vino, za krotke ovčice:
Pastirje spremljale na pašo bomó.
Veselo Vam jutro! de b' zdravi nam bili
Vsi, ki ste perjazno nas k sebi vabili;
Dans sprimi za srečo prihodno Vas Bog!
De v novim bi letu nadloge zaspale
In mé le novice vesele oznan'vale
Vsim ljubljenim bravcam okrog in okrog.
S.
NOVICAN
k novimu letu iz Celovca!
Ko bi ptičica bil, pa perutice imel, bi k no-
vimu letu Slovence povsod obiskal; bi vse kraje
obletel, kjerkoli živé; bodi na Zili ali Dravi, na
Savini ali Savi, na Muri ali Béli, na Pivki
ali Ljubljanci, pri Koritnici ali Nadiži ali pa
blizo morja silniga — povsod bi jim srečo vošil,
veselo sprepeval — trikrat bi „Slavo" glasno za-
gnal, de bi po vsi Slavenii razlegalo se. Pervo:
Slava Bogu, de smo dočakali srečno noviga le-
ta! Drugo: Slava nadvojvodu Janezu pre-
jasnimu, ki je „Novice" nam priskerbel! Tretjo:
Slava slavni družbi kmetijski na Krajnskim,
ki nam „Novice" izdaja! Vsim dobrim dušam, dra-
gim domorodcam in zlatim prijatelam bi vošil po
staro-slovenski navadi, de bi bili zdravi, ko ribi-
ce v vodi, veseli, ko ptičice v gojzdu, močni, ko
medved v gori — in de kratko povem, — sprepeval
bi sladko slovensko, de bi njim vsim, ki bi za-
slišali, od ljubezni do slovenšine serce se vnéma-
lo. — Pa joj, jez ptičica nisim, perutic tudi nemam;
leteti ne morem, še peti neznam; samo želje pre-
serčne, samo ta listič béli Vam pošljem! —
Ravno ko sim to dopisal, poterka nekdo pri-
meni na duri. Pri nas človek ne veš, kakó bi se
oglasil, ali po némško, ali po slovensko, ker ne
véš, ali je pred durmi Némec ali Slovenec. Všec-
ko jedno (vse jedno)! pravijo Čeho-Slaveni;všec-
ko jedno! sim mislil tudi jez sam pri sebi; kdo je
pred durmi ne vém, de sim pa jez v jispi Slove-
nec, to vender gotovo vém, in zato zavpijem
na mesto: Herein! po slovensko: Zdravo! In
glej, pogodil sim! Naš prijazni sosed Radislav,
ki tudi rad bere naše Novice, stopi v jispo rekoč:
Dobro jutro, gospod!
Jez. Bog daj, ljubi moj Radislav! ravno sedaj
pišem našim Novicam.
Rad. Dobro! Dobro! Papovejte mi enkrat prav
po potu, zakaj so se naše „Novice" noviga pra-
vopisa prijele?"
Jez. Ali se ti pretežek zdi? ali ti morebiti ni
v
prav po volji?
Rad. Težek ni; komur bi se pretežek zdel,
takimu bi ne bilo pomagati, tudi nisim še nikogar
slišal, de bi se bil nad tem pritožil. Meni se prav
dobro prileže; še stara bohoričica mi je dopadla,
pisali smo ſh. zh z dvema pismenkama, kar se mora
po nemško pisati ſch, tſch z tremi ali četvermi. Po
novim je pa kakor ima biti: jeden glas in jedna
pismenka. Zakaj se je pa ravno ta pravopis
izbral, tega ne vém.
Jez. Zato kér je lahek in dosleden (folgerecht),
posebno pa zato, ker je naj bolj razprostra-
njen med Slavjani, ki z latinskimi pismenkami pi-
šemo. Sedaj bodemo lahko brali, mi bukve njihove,
oni pa naše.
Rad. To je pa že prav lépo!
Jez. Ni samo lepo, je tudi koristno. De ti
po domače povem: Meni se zdi pravopis in naše
slovstvo (literatura) kakor velik voz, natovaren
naj žlahtnejšiga blaga, kteriga moramo pa še le vsi
vkupej domu pripeljati. Jeden sam ga ne zgane,
voz sam pa tudi ne gre — to se vé. Če naš blago
mika, moramo pametno vpreči in varno peljati. Ako
bi bilo, postavim, nekaj voznikov, in bi imeli ni-
koliko parov konj in bi jih vpregli dva pred voz,
dva ritnisko za voz, pri strani pa k vsakimu kolesu
par, ter bi jeden vlekel naprej, drugi nazaj, pri
strani pa vsaki na svojo stran — kaj misliš, dragi
moj Radislav! kako bi to šlo?
Rad. De bi te muri popil! Takó vpregovati še
nisim vidil, kar sim živ.
Jez. No — kakó bi to šlo?
Rad. To bi ne šlo nikakor — na mestu bi ostalo
vse, voz, blago, konji in vozniki; in ako bi hijkali in
konje naganjali, de bi se štrange tergale, vse zastonj.
Jez. Prav imaš, taka je. Ako bi pa leti voz-
niki prijateljsko pripregli konje poredama pred voz.
pa vsi zložno pognali, bi pa šlo gladko po cesti,
kakor bi igral. Taka je pri pravopisu, pri slovstvu
in pri vsaki stvari.
Rad. Ljub mi je bil ta pravopis že poprej, pa
še ljubši mi je sedaj, kar to vém.
Jez. Slovenci pišejo tudi veči dél že z tem
pravopisam. Čudno naglo se je med nami razpro-
stranil. Vidiš, kako lépo gre naprej, kader se ne
prepiramo, kadar bratovsko med seboj ravnamo.
Kjer je ljubezen bratovska, tam je obilno blagoslova
božjiga!
Rad. Nekaj bi pa vender še želil.
Jez. Kaj pa bi to bilo?
Rad. Ko ravno novicam pišete, pišite jim še to,
de bi bilo dobro, de bi se v pervim listu vsakiga
pol leta na pervi strani spodej kratko opomnílo, kakó
se po starim in kakó se po novim bere. Novice se
bodo zmirej še dalej razširale, vsakiga pol leta
bode jih še nekoliko vnovič pristopilo, kteri še niso
tega pravopisa navajeni, za nje je potreba, de se
to zaznamnja.
Slavno vredništvo! Jez sim popolnama Radi-
slavove misli.*) Tudi se to lahko zgodí; dovolj je,
ako se samo te le besédice pristavijo:
„C, s. z. ſe izgovarjejo kakor stari z. f. s.
č, š, Z. „
zh, ſh. sh.—“
in to naj bi se tiskalo v vsake bukve, ki se pri nas
v tem pravopisu izdajajo, v novicah pa na pervi list
vsakiga pol leta, in to dotlej — dokler se ta pra-
vopis pri nas v šole ne vpelje, de ga bode vsaki
znal, kteri se brati učí.
Matija Majer.
Ptizhi ſo veliki dobrotniki kmetijſtva.
Nobena rezh goſenz bolj ne smanjſha in ne-
pokonzhá, kakor nektere ptize, ktére ſo she od
Bogá v to namenjene. S temi beſedami ſkuſhen
„Krajnſki vertnar" kmetiſhke goſpodarje ſvarí,
de ni prav take ptizhike, ki ſo naſhi veliki dobrot-
niki, loviti in jih moriti — ter jih nagovarja, de
bi ſi ſhe le prisadevali, te pridne shivalize v verte
privabiti, de bi nam drevje goſenz ozhiſtile. Vunder
je pa pri vſim tem ſhe prav veliko ljudí na ſvetu,
ki od velike dobrote ptiz zlo nizh ne vedó, in le
miſlijo, de niſo sa nizh drusiga vſtvarjene, kakor
sa peti, jeſti in pomnoshiti ſe. Şpet drugi ſo pa,
ktéri menijo, de je Bog ptize le sa pojedino zhlo-
vekov vſtvaril, in jih sato tudi prav jaderno lovijo
in morijo. Prav slo naſ ſerze bolí viditi v jeſeni in
posimi zele ſhope umorjenih ptiz v meſta noſiti in
jih ondi sa majhne krajzerje prodajati. Koliko ſhkode
bi bilo po polju in po vertih obvarvane, zhe bi ſe
bile te shivalize pri shivljenju puſtile!
Tega pa ne terdimo, de bi bile ſploh vſe ptize
Vrednistvo.
*) Ravno to so tudi naše misli bile.
3
koriſtne, ampak nektere ſo tudi drevju bolj ali manj
ſhkodljive; tazih ſhkodljivzov ni treba po vertih
terpeti, ampak loviti jih in ſtreljati, njih gnjesda
poiſkati in pokonzhati.
De bodo tedaj naſhi kmetovavzi vedili, ktére
ptize ſo koriſtne, ktére pa ſhkodljive, jim ho-
zhemo tukaj pregled poſamesnih domazhih ptiz v
roke podati, de bodo vedili, ktére ſo polju, vertam
ali gojsdam koriſtne ali ſhkodljive; od vſake bomo
poſebej povedali, kje de shiví in od koga ſe redí;
pri tem popiſu ſe bomo ſpiſka dershali, ki ga je
z. k. Dunajſka kmetijſka drushba v ſvoji némſhki
pratiki kmetovavzam rasglaſila.
1. Prebrazh (krivokljunz, blaſk, grinz. Kreuz-
schnabel, loxia curviu rostris), shiví v ſmrezhju in
v jelovih borſhtih (hôjovju) , in ſe redí od ſemena
teh dreveſ, ktérim je savoljo tega ſhkodljiv.
2. Seleni dleſk (selenz, konopka, Grünfink,
loxia chloris), shiví v germovji in plotih, in ſe
redí od konopnjeniga, lanjeniga, repniga in ſalat-
niga ſemena i. t. d.; zhe dalje je ta ptiza od ver-
tov, bolji je.
3. Berſnik (popkar, lepár, rudezhiza, Gim-
pel, loxia pyrrhula), shiví v germovji, na hribih,
ſe redí od jagod, lanjeniga ſemena in drusih ſemen
in dreveſnih berſtov (popkov). Ni slo ſhkodljiv.
4. Navadni ſhinkovez (zhivka, seba, Buchfink,
fringilla coelebs), prebiva v germéh in verteh, shiví
od leſnih, in tudi repnih, kapuſovíh, shenoſovih
(gorzhizhnih), ſalatnih ſemen, od proſá, ovſá, ko-
noplje in dreveſnih berſtov. Vzhaſi slo ſhkodo dela,
poſebno v verteh.
5. Pinosh, (ikavz, vikeza, zhek, Bergſink, Fr.
montifringilla), shiví v ſevernih jelovih gojsdih,
od koder ſe jeſeni in ſpomladi v daljne deshele podá
in ſe redí poſébno od oljnatih poljſkih ſemen, in od
bukviga shira, po leti tudi mergolinze obira. Kamor
pogoſto prihaja, ne ſtorí majhne ſhkode.
6. Vrabez (vrabel. Spatz, fringilla domestica),
ſe dershi meſt, vaſi, vertov in pólja: shiví od mer-
golinzov, poſébno od goſenz, kebrov, shita, vertnih
ſemen, ſadja i. t. d. Zhe ravno bres ſhtevila mer-
zheſa preshene, vunder na verteh in na poljih veliko-
ſhkodo dela.
7. Konopliſhiza (konoplenka, repnik, Hän-
fling, fringilla cannabina), shiví na hribih in na
ravnim, ſe redí od oljnaſtih ſemen, od terpotiza,
regrata i. t. d. V krajih, kjer ſe oljnate ſemena
perdelujejo, je ta ptiza prav nevarna.
8. Liſez (oſatiza, firizhoka, oſatni lijez, Di-
stelfink, gem. Stieglitz, fringilla carduelis.) Shivi
sdaj v logih, sdaj na njivah. Preshiví ſe od oſatov,
shilnika ali terpotiza, torize, konoplje, lanjeniga
ſemena in od drusih plevelov, tudi od ſmrezhjih
kershev. Te ſorte ptizhi ſe ne saredé prevezh in
ſo manj ſhkodljivi kakor poprejſhni.
9. Morſka konopliſhiza (morſki zisek, zver-
zhek, Leinfink, fringilla linaria), kterih velika
derhal v posni jeſeni pride in v Şuſhzu ſpet naſhe
kraje sapuſtí. Redí ſe od konoplje, lanjeniga ſemena,
od oſatov in dreveſ. Şhkodije poſebno kader ſe jih
velik trop v kak kraj saletí.
10. Zisek konopliſhiza (navadni zisek, zaj-
selz, ſhterlinz, oſiza, ovſhiza, ternjovka, penkiza,
Zeisig, fringilla spinus.) Shiví poleti v jelovju in
od ondod ſe jeſeni v druge kraje podá. Redí ſe od
ſmrekoviga, boroviga, jelſheviga, bresoviga, mako-
viga in ſalatniga ſemena; ſpomladi tudi od mergolin-
zhnih meſhizhkov in drevnih berſtov. Şhkodje veliko
vezh, kakor koriſti, poſebno, kader jih je velika derhal.
(Dalje ſledi.)
Od pratik*)
Pratika (po latinsko calendarium) ima per
Francozih in Nemcih kakor tudi per drugih ime
Almanach, zlasti če so kake kratkočasne povesti
v nji. Pratike so stariga in stariga začetka. Že ne-
kteri egiptovski spomeniki so bili z njimi olep-
šani. Najti jih je tudi na nekterih vratih po go-
tiski zidanih stolnih cerkvá.
Pratike imajo, kakor se kaže, začetnika ne-
kiga bretanjskiga meniha z imenam Guink-
lan. Ta je živel v 13. veku, in je zložil vsako leto
bukvice od lunjih spremen. Naslov teh bukvic, ki
so jih pogosto prepisvali, je bil: Diagon alma-
nah G inklan, — po celtisko, — Prerokvanja
meniha Guinklana. Skrajšano so te zaklinjevavske
bukve imenovali: almanah, menih. Guinklan
je pervi almanahe skladal. Za njim so vsi zvezdo-
slovci, vedeži in sanjavci sreče in nesreče prerok-
vali, almanahe pisali polne laži in vraž, kterih je
bilo tačas posebno dosti na svetu.
Okrog leta 1500 je bil barbarsko pratiko imen-
vano Cesio-Janus, ki je bila tudi za šolski pod-
uk, popravil Melanchton, Lutrov prijatel. Kmalo
potlej je bil neki Nemec na svitlobo dal veliko ma-
tico pratik, in v ti je bilo veliko zasramvanje ve-
dežvanja. Tudi na Francozkim so bili začeli ob tem
času vraže opušati, in kar je bilo nespametniga, iz
pratik trebiti. Namest tega so v nje stavili natorne
in druge resnice, ki jih je najbolj vediti treba. Od
leta do leta so bile pratike koristniši, vedežvanje
bolj opušeno, in resnica je namest laži dobivala
mirno posest. Več zmed tacíh pratih jih je, ki dan
današnji perve ali početne nauke obsegujejo.
Med nekdajnimi pratikarji ali načinjevavci al-
manahov zaslužijo še posebno imenvani biti: Matevž
Laensberg, Mihael Nostradamus in Peter
Larrivey, ki je bil iz Provanse na Francoz-
kim doma. Lete tri so potlej tudi vsako leto na
pratike malali. In ti trije možje so tudi, ktere
naša kranjska pratika včasi v tri kralje, včasi v
tri kmetijske delavce spreminja.)
Ta spisek je iz Alliance litteraire première annéc-
Vienne, Mardi le 13 Août 1839. Nr. 65. pag. 513. Des
Almanachs (Par. M. G.)
**) V naši letašni pratiki pod naslovam „zgodovina pratik"
beremo, de je bila pratika v kranjskim jeziku pisana vper-
vič v letu 1726 v Augsburgu na Nemškim natisnjena. Dobro
bi bilo, ko bi si hotli naši bravci prizadevati, prav prav
stare kranjske pratike iskati, de bi jih od vsih let poreda-
Vredništvo.
ma skupej spraviti zamogli.
4
Eno ustno izročenje Bourguignonske družine,
ktera je naslednica pervih natiskavcov od almanaha,
nam pové, de je bil Matevž Lansberg kanonik
per ſvetim Jerneji v Lieži (Lüttich) konec 16. in
v začetku 17. veka. Nekteri pa clo terdijo, de je vse
od njega izmišljeno, in de ga ni bilo nikoli na svetu.
Neki premožen Liežan gosp. Cler, baron,
hrani skerbno v svoji hranilnici neko staro prilič-
je, in pravi, de to kaže znajdvavca Liežkiga al-
manaha, ali perviga Liežkiga pratikarja. Na tem
priličju je neki majhin sivček sedeč na velíkim usnja-
tim stoli z naslanjáli, levico derži operto na oblo
(podobo zemlje), v desnici ima velik zvezdočník. Pred
njim na tleh leže matematična orodja, dvoje ali troje
velike knjižine, in nekteri papirnati listi, opisani z
število-skrivnimi načerti. Matevž, če je ta podoba
njegova, ima debele oči, ki mu vunkaj stoje, pogled
oslabljen, nos ljušturi podoben, nad velikimi ušesi
ima umazano kapo. Usta so široke in na pol odperte
in takó oznanjujejo zabavljivost in merčljivost. Obraz
je nagerbljen po dolgim in po čez na neprijetno
vižo; dolga in gosta brada zakriva skoraj ves nje-
gov velki ogerlji zaslic ali zavihalo. Zraven je ena
slaba duhovna suknja ali talar bolj siv kot čern, na
kterim je več ko ena luknja zašita. Postavi spod:
D. F. V. Bartholomæi, canonicus, philoso-
phia proſessor, in imel boš natančno vednost
od njega.
Mihael Nostradamus je bil rojen v Šent-
Remigiju (Saint-Remy) malim mestici Provanse,
okrog leta 1503. Lekarstva ſe je v Montpellier-
ski šoli zučil, in srečen je bil v zdravljenji. Na
svitlobo danje njegovih Centurij, ki so v stotine
od po štir do po šestverstnih strof razdeljela, je bilo
veliko pozornost zbudilo. Poklican je bil na dvor
Henrika III. in veliko ptujcov iz vsih evropejskih
deželó se je k njemu shajalo, ga za svete opraševat.
Poženčan.
Novi védež.
Proti koncu pretečeniga leta smo imeli v Ljub-
ljani Rabi Hirš-Dänemarka, Poljaškiga Izraelca,
kteri se je v svojim oddelku, to je v naukih, ki se
hebrejskiga jezika tičejo, ne samo učeniga,
ampak, bi rekel, popolnama zurjeniga skazal. Po
pravici se mora reči, de človek, ki ni z posebnimi
naravnimi darovi previden, če se ravno od mladosti
kakiga nauka poprijema, do toliciga vspeha ni v
stani pripraviti, kolikoršniga je imenovani Rabi po-
kazal; temuč de je h temu potreba jasniga spome-
na, bistriga razsoda, nenavadne hitrosti, pričijoč-
nosti duha, ojstriga in nagliga pogleda, kteri pri
takim opravilu nar več veljá. Vse to je v njim v le-
pim soglasju združeno bilo, kakor so mu pričijoči
radi poterdili, samo to jim ni hotlo všeč biti, ker
se je ta Abrahamov sinek tako vedel, kakor de bi
bil rad vidil, de bi ga bili ne le kakor učeniga, zlo
zurjeniga in bistroumniga hebrejskiga pismouka,
ampak kakor kako vikši prikazen čislali, ker je le
preveč rad povedal, de tih ali unih hebrejskih
bukev (nar učenejši hebrejski Rabi!) še nigdar
vidil ni, de pa vender vé povedati kaj, kar je na
kaki strani zapisano (kadar namreč bukve v roke
vzame in jih nekoliko prebira). Svojo umetnost je
v več krajih našiga mesta skazoval. Kolikor smo mi
vidili, je nekako to le: Če se mu pisan list v roke
poda, ga samo en dober trenutek čversto pogleda,
in pri ti priči pové, koliko verstic ima; on
bukve v rokah derži zaperte, zaviše nekoliko listov
na oglu nazaj, ter praša kakiga pričijočiga, ktera
številka je na zadnjim zavihanim listu? ktero reče sebi
nekterikrat povedati, nekterikrat pa ne, po tem pové,
postavim: v tem in tem kraji zavihane stra-
ní stojí ta ali una beseda, ali nekterikrat tudi
več besedi, kakor mu priložnost nanese. Nekte-
rikrat mu tudi spodleti ali pa nápek pade, vender
si z svojo naglostjo vé hitro pomagati, z ktero svoje
gledavce nekako zapana, de mu tedaj ni lahko v
sled priti. Tudi reče kakimu pričijočimu iglo v
bukve vtakniti, kjer je popred on perst
deržal, in potem pové ktere besede so pod,
nad, ali blizo knoflice v bukvah. Tacih in
enacih skrivnost več prečudni Rabi rabi in to z tako
naglostjo, de ga ni moč skorej z očésam slediti,
dèlj pa ko svojo reč zganja, bolj se proda, in ni
dvomiti, de bi mu v vsim za peté peršel, kdor bi
imel priložnost nekolikokrat bolj natanjko nanj gle-
dati. To velja od njegoviga vedežtva v hebrejskih
bukvah, ktere, kakor pravi, so mu neznane,
jih še nikoli vidil ni i. t. d. Kar pa s. pismo sta-
riga zakona tiče, mora vsak spoznati, kteri je
zraven bil, de je v njim v veliki popolnamasti zučèn.
Levi.
Urno, kaj je noviga?
(Prav se mu je zgodilo hudobnežu!) V
nemškim časopisu (Donau-Eschinger Wochenblatt)
smo brali, de je neki kmet Matija Fischerkel-
ler po imenu, svojiga stariga očeta in pošteniga
moža na kant djal in mu njegovo zadno njivico
prodati hotel. Na 10. dan Velkiserpana je bila perva
dražba (licitiringa) napovedana in veliko kmetov
je skupej prišlo; tode ko se je dražba začela, se
ni nobeden pričijočih oglasil in ni ne
krajcerja za njivo obljubil! Z tem so hotli
očitno zaničevanje neusmiljenimu sinu pokazati. Tudi
pri drugi dražbi 24. dan ravno tistiga mesca ni ta
njiva nobeniga kupca našla. — Prav se mu je zgodilo
hudobnežu, ki četerte zapovedi Božje ne spoštuje!
Vganjka.
Prav me beri, boj ſe me !
Nap'k me heri, poſnemaj me !
J. T.
V Ljubljan
V Krajnju
Shitni kup.
28. Grudna.
23. Grudna.
gold. kr.
gold. kr.
1 mernik Pſhenize domazhe ..
banaſhke..
»
Turſhize ......
Şorſhize ...
Rèshi ....
Jezhmena ... . . .
Proſa . . . . .
Ajde ....
. . .
. .
1
20
21
58
57
51
1
21
26
3
54
48
Zena Preſhizhev v Krajnju.
Preſhizhi teshejſhi ſorte po 5 kr. funt.
loshejſhi „ po 4 kr. funt.
„
Ovſa .. . . .. . ..
. . .
43
45
32
Današnimu listu je petnajsti dél vinoreje perdjan in imena deležnikov.
Vrednik Dr. Janez Bleiweis. — Natiskar in založnik Jožef Blaznik v Ljubljani.