M i«
IJlIliNltC IIM^flH' šole* V T<»l**tll.
i konec, i
V pel« k •">. kimovca j«- bila sluvcsua raz-
il •* 1 i 11* \ šolskih daril. \ isokoeastii j »j,«»*p. *«d-ski nadzornik. casl. ti«"!'. v < >«I ja in kali liti. niiirn^« ueeuiki in uccuice ><» •.pr«mili piaznicu«» i pravIjen« s i • I > k • > mladost \ farno cerkev novica sv. Viit«'iia. kj«T so ol» «lrvetih <£o*|». vodja n: katehet zalivali.« sv. maso imeli. .Med s\elim opravi In m so ni rod |M*li. in sieer d«> pnv zilii^iv nuja iii;imio prstni. p« jio\an ju |»a ..On nas- iu .. \ v »• .Mari ja- v poilliuiio vsili obilno |irinijori|i. I1«« >\. m a m m> m a mi i k ..'IV Onim" zapeli r .šolska mladost pa ji zahvalno |m srni poprijel.*. in v pitju našle tiov ula. J»o dokončanim >v. opravilu so vsi otroci parama od poprej imenovanih spr< niljcni \ krasno ozaljsa-lio mi bo sli. kjer se je jiodobri Njib \ciicaus(\a nasipa redarju Kranci.ška .lo/.efa z lepo krono ua belo in rudeče premeru jeni Meni |»redoeilila.
Narpoprcj je bilo razdeljeni«' daril z,v d t k ! :-rr; ninl leni pa mi lan t i ni s svojimi iieemki mirno v svojih učilnicah eakali. Ko je v sobi v m pripravljeno bilo. so neenci iu učenke druzioa razreda mm <1 nniziko mornarske vojasin«' narodsko pesnil od cesarja. potem pa lepo pesem ..o razdelitvi šolskih daril" slov esno odprli. Vse je bilo polno radovnlnili poslusavcov in "Inlaveov. Nato jeosini let stara dekliea oovor imela v laškim jeziku, in brez spodlikc, j;lasno, z vso |iiimeriio ponasbo, prav po oovornisko. očitno pohvaljena, lepo izpeljala. Opomnila je imenitnosii slov esnioa dnev a razdelitve rastnih daril: opomnila dobrotnikov solskr mladosti, zlasti Njih \elienu*! v a nasipa ce.*arjn. visokoraslilioa milusilIjivioa skola in konzistorja. slavnima mestnika predslojnišlva. v is. čast. o«* p. šolskima nadzornika, rasi. »rosp. vodja in kalebeia. in sploh vsih učenikov in urenie: opomnila potem /.'.časne loeitve učeneov in učenk me«l šolskimi prazniki, zelje izrekla, kmalo in srečno spet silili in vidili se. in nad vse v si^amo»ročni^a llo^ji nj«-oov i»ra blagoslova ali y.e«j;na prosila.
Vato so se odločene darila delile. k;er« s. od »rosp. vodja in kalebeia z;:por»'»lama na lepe p«»»l-

glavnico polo/.ci «• vjs. rasi. ijosp. suUk. nadzornik .sami nar boljšim učenkam ' » .cij,:. ra/r««la in »idil« lk:i post b j dajal * m j r« d za pridnost v /nan-skim ne •nju. p-'jen. /: j:ili<»«.| in sj r« luost \ / n-* k i L delili, in iiaiot^led z«< pridnost hi /n.« j»l»-n««s| v p» tju. V» r!' t« j« ena i:e!r!is!.a ueenka lep, / lilija zelez; . s <.to[alniit i ,,pra»iin: I ri/ dobila. II koueu je ena ,l<k':» a li-o/i-.. rji/.rt '!;. !«i « % |"t>iav no. s ei^lifi t UM-viiin	ni /a- va'r"
vor v laškim j</■! * Imel«. In i:al»i « !. Mir« parali, a n mirno \ s\n ( ».< im e . '« «;. kazal« svojima z.-«ler/ai .: i • • jr ;<!.-. r.4/ui i« enk dru/i^a razred;., kur. -.r zavolj petja • laulini /«iri Z* i'i„a >• ta;: < "tal«-.
Zdaj i:: •>■ pri»li i'a i lin- :m ver-t« . parama v s«.i,,. prip< Jjai i. .v visui | \ «!ar i •-« j. /a-e« 'a z m. "	^ \ i r,vi. i i ^r- »-n veio * «lrn-
/i^a ra/ie«la krati- • i. <!•.!;. . n « -k- . s t« i«lim \«iriti>kim : kvai i iu / .'• p< | rim . uit p riasJ..* imel. k: j«- z;:t»« s pohval« in /;.ei.«l« ej« ni v-».h p.*ienjo-eib >pr -j« ! bi! I*, t- u. • . st ju e:is|n, darila «!••-lile. ravno .;ik. . kakor je p«tjiiv pr. »J« kli«*ab i««»-v««,ano bilo K. j« ! i * i ■ io i)ok«>i.eaito. '«• pa »liu^ ueim «• «'rezi; ;« r; /r« «!n t i m i • • «nn i v nemškim j» /ik«' /;. t« n ue« i:« i in ur« lik« sk«ip« ( sp« l p« st n. ..«• ra/itelitvi M.|vki! »lari: in i a ua-rodsko pelini «■«f «'«s\rjr» iu« il u * r i «« s'oves:;ir odprli. >olski oirne' t ilni^i prieujoei s«» m \/. oin ji nim -envun ra/s|j. n upali j» . «t• bo ia dan vsi solski rn';.«lovii. kak«»r tuli • Jarš m in šolskim
prijavam •!« «!• v I« pini ^pitnimi i.stal. iu marsikler«' k sk«• fji\osji u, pr:/a«!< in« sli * prid mladosti "i lo.li vnil i:i «•«-dbi d«!.
Vibee. mislimo, nam zain ril n»- b««. ako I« um spisu >e i.ekter« v «>si In pri«'« nem« «»e.'ii!i naznanimo. I'rn\ j« i m p«i!rebno. «f« s« v T« i »tu /.•• IjioU kili ali znč« - f i - i 11 sofah zr;:v« n u.*;v adi.i^.t l;.sk ^a tudi nemški j« /ik n i Iver j« '1'ersi v« lik«» kupnj-sk«« lliesto. jr /.«• /a\ »lj l« o;t o||«! tli«li ZllJUlj« urinskima jr/ikri »noii « koristi.f; I®;, v;,j i i•!r pi«^» v«»r pravi: Kolikor jezikov k«l«t zii.«. I« * i k *. »-li.il.ov velja. Kil sr pa pri lin; venlir !•• taj.ti ..« i.m:« . •I« je T, r i s!« v	im-sto na s'mrnski / Milji:
I-1 r s.- .iktdi T' rsj-t »pitib b* sir'-n.»ko ^«-v«:rt. i;i
\ eetertik	listopada.
v mestu samim vrč ljudi slovensko kakor pa nemško zna: ker toliko ljudi tudi iz slovenskih krajev v barantijab in družili opravkih v Terst pride, zmed kterih jih veliko samo slovensko govoriti ve: torej je gotovo na vse strani pravično vošilo, naj bi se vsaj v nekterih ondašnjih mestnih šolali zraven ita-Jiaiisine in nemšine mladost vender tudi s love tišine učila. Kako pač lepo in domorodnn bi bilo, ako bi se pri šolskih poskiišujah in pri razdelitvi šolskih darii v očitnih govorili licenco v iu učenk tudi slovenskiga kaj zaslišalo! Saj bi slovenski jezik s tem le svojo pravico dosegel. — Drugo vošiln, ki ga pri tem še imamo, pa je: de naj bi tudi od slovenskih s« o I v T e r ž a š k i okolici in od družili šol po slovenskih krajih šolski pri— jatli. kterim je znano, kaj več pisali in očitno razglasili. Akoravno ni vse, kakor bi biti imelo, se vender povsod tudi kaj dobriga najde, kar bi zve-diti ali posnemati vredno bilo. Tako sc bomo potem eden od druziga učili, kako in v čim nam je šole popraviti, prenarediti. p »boljšati iu vravuati treba, de se bo več in obilnišiga prida za mladost od njili dobivalo, de bodo šole v resnici um raz-jasnovale. serca boljšale in oblaževale, vero in verno življenje budile, ter v pravo osrečenje človeštva zazeljeni iu pričakovani sad donašale. --
Pervo »veto obhajilo.
.. l//i«/t,»i'r otl potu . k h'r i (j a se jV 11<1V<1<I1I. tudi r starosti ne bo odstopili" l*ri p. 2.'. (i.
Solnre keršanskiga življenja, studenec vse svetosti in zastava večniga življenja je Jezus Kristus v zakramentu presvetiga rešnjiga telesa, v kterim sc našim dušam v hrano <laja v svetim obhajilu. I.e ono, kar kristjan v tej živi in djaiiski zavezi h svojim Odrcšeiiikam stori, ima vrednost pred lloga m; vse drugo, naj bi samo na sebi še tako dobro bilo. je pred \jiin brez vse vrednosti. Vsa skrivnost tedaj, božjo Ijubezin si nakloniti in veliko zakladov za nebesa perdobiti . obstoji v pogostim in vrednim prejemanji svetiga obhajila. In ako je popolnoma resnično, kar sv. Tcrczia pravi, de zamore ze eno samo vredno obhajilo kristjana k svetosti perpeljati: kaj bomo šc le rekli, ako kristjan prelepo navado ima, dc v svojim življenji, pa vselej z \redno pripravo, s serčno željo po veči popolnosti iu z gorečo ljubeznijo k božji mizi perstopi ? Ali se nc bo njegovo serce toliko gotovši zmirej bolj in bolj vsimu posvetnimu umikalo? Ali se ne bo na perutah ljubezni, ki se živo spričuje v dobrih uelih, od eniga obhajila do drngiga tudi na poti popolnosti od ene stopinje do druge visokejši povzdigoval. vredin. po smerti vekomaj združen biti s Tistim, kteri je bil v življenji vsa njegova Ijubezin. vse njegovo veselje? — Vsako delo pa hoče naučeno biti. in rad je tamkej tudi slab konec, kjer je bil slab začetik. To velja tudi od sv. obhajila, ktero vredno in z resničnim pridam prejemati, sc more človek tudi učiti iu pervajati že z mladiga; zlasti pa jc na pervim sv. obhajilu ueskončno veliko ležeče. Ako se otroci pervokral k svetimu obhajilu pustijo, kteri pomena in svetosti tega Zakramenta, in ljubezni, ki nam jo Jezus Kristus v njem razodeva, še nekoliko ne razumejo, in kteri hudobije greha in neskončne cene gnade božje, kolikor po svoji starosti zamorejo. živo ne spoznajo: bodo šli že pervokrat mlačni, brez vse pobožnosti in ljubezni, pa tudi brez vsiga hasna k svetimu obhajilu, in bodo žalibog! ravno tako delali tudi svoje prihodnje dni: bati sc jc clo, de ker so sc od mladosti navadili, sv. obhajilo kakor delo brez vsiga
praviga pomena obrajtati, bi v poznejših letih clo nevredno k božji mizi perstopili , in se božjiga repa krivih ne storili. Ako pa otroci, v vsim potrebnim dobro podueeni, zlasti od hudobije greha in prevelike cene gnade božje ž'vo prepričani. s svetim straham in z gorečo ljubezniio pervokrat k božji mizi perstopijo, se je uadjati, de bodo ravno tako delali tudi prihodne dni. in rasli kakor ua spoznanju, teko tudi v ljubezni do lloga, in vse liste duhovske blagre v svetim obhajilu dosegli, kakor smo jih zgorej zaznamnjali; zakaj „mladeueč od pota, kteriga se je v mladosti navadil, tudi v starosti ne bo odstopil." Kavno zavolj tega se ne more staršem in rednikam nikoli zadosti perporočiti. de bi skerbno otročiče ua pervo sv. obhajilo perpravljali, in de bi nikar preveč nadležni dušnim pastirjem ne bili, ako pervo obhajilo nekoliko dalej odlagajo, de bi otroke bolj podučili in jih bolj perpravili.
In zares jc veselo slišati, kako si ravno sedanji ča*, ko nevarnosti, skušnjave in slabi zgledi od vsih strani mladino obdajajo in v hladno napeljujejo, dušni pastirji ravno v tej meri tudi bolj skerbno perzadevajo, že v pervi mladosti keršanskimu življenju prav terdno podstav o dali, ter otročiče na pervo sv. obhajilo sosebno lepo perpravljajo in tisti dan prav slovesno z njimi obhajajo. Tudi v Hr.... fari sc je na praznik sladkiga imena Mariiniga Ictašnje leto pervo otroško obhajilo s posebno slovesnostjo obhajalo. Ker so gospod dekan sami tiste otroke, kteri zavolj daljuiga pota ne zamorejo v vsakdanjo šolo hoditi, za pervo obhajilo perpravljali. jim zavolj tako mnogih poslov poprej ni bilo mogoče. to podučenje dognati; so tedaj ravno ta praznik izvolili, nekaj de hi otroci precej po pervim obhajilu popolne odpustke prejeli, nekaj pa tudi de bi jih Marija toliki rajši pod blaživni plajš svoje mogočne obrambe vzela. Celi poprejšni teden so hodili otroci h poduku dan na dan. de se jc vso potrebno Še enkrat ponovilo, poslednje dni pa so g. dekan tako rekoč duhovske vaje z njimi imeli, ker so vsaki dan štiri poslednje reči, njih starosti pcriiicruo, z njimi premišljevali, dc bi jim gnus do greha iu Ijubezin do pobožnosti toliko globokeje v njih serce vsadili; tudi so jih celi teden v petju še posebno vadili. V saboto popoldne so se otroci v šoli zbrali, kjer so jih g. dekan takole nagovorili:
„Otroci! veliki dan se bliža — veliki dan je pred vratmi — dan perviga sv. obhajila. Samo ena noč ga še od dne« loči. - Jutcršni dan in pa sodni dan sta si mnogo podobna. Kakoršni želite sodni dan pred Jezusam stati, taki morete juter pred \jega priti." \a sodni dan poreče Jezus izvoljenim: Pridite izvoljeni v hišo mojiga Očeta," — k zaverženim pa: „Poberite se od mene v večni oginj, ki je perprav-Ijen hudiču in njegovim nasledovavcam." Kdor v gna-di božji juter perstopi k svetimu obhajilu, ga bo tudi Je/.us ves vesel objel, angeli mu bodo srečo vošili in se z njim veselili. Kdor bi pa po nevredno perstopil, bi si nakopal na glavo serd Jezusov, jedel bi si pogubljenje, kakor Judež Iškarjot. in bi lahko nesrečno uincrl kakor Judež, zakaj težko kedaj bi se več spreohernil, ako bi žo zdaj, še majhin, tako velik grešnik bil, de bi si upal, naj svetejšiga lloga v svoje umazano scrce sprejeti. Strašna sodba bi ga čakala."
„Zatnrej, ljubi otroci! skerbno glejte, de si dans v zakramentu s'', pokore oblačilo svatovsko dobro operete, ako sle si ga umazali utegnili, \obcden naj se ne boji, naj ima na vesli kar hoče. Vsi trije spovedniki vas bomo kakor nar boljši prijatli sprejeli, in vam radi pomagali, de sveto opravilo ciste spovedi prav dobro opravite. Nobeden naj ne zakriva svojih grehov, saj bi bili drugač znani celimu svetu na sodni dan. Kdor sc pa svojih grehov čisto spove. mu jih llog za-
krije in zagcrne; tudi na sodni dan se mu jih ne bo treba sramovati. Angeli se bodo nad vas vsakim veselili, bolj kod na 99 pravičnimi, kteri pokore ne potrebujejo. Nebeški oče vas bo zopet za svoje ljube otro-čiče sprejel. Vaša molitev bo mogočna, ker bote božji ljubi otroci. Ko bote tako svojo spoved opravili, molite še sosebno za svoje stariše in dobrotnike, in uslišani bote. Tudi jaz ne perporočiin v vašo molitev.41
rln tako se podajmo k kopeli sv. pokore, ki ima svojo moč od neskončuiga zaslužcnja Jezusa Kristusa. Poglejte podobo njegoviga britkiga terpljenja. Vse kar je terpel, je za nas vsakiga terpel. de bi vse zveličal. In nuni po vsem tem še to gnado skazuje, de nam v zakramentu sv. pokore, kolikorkrat ga v čisti spovedi z resnično grcviugo odpušanja prosimo, grehe odpušu. in v zakramentu presvetiga res nji ga Telesa so nam vžiti daja, gn tudi mi ljubimo, se vsiga greha o-čistimo, in terdno mu obljubimo, ga zanaprej nikoli več z nobenim greham radovoljno razžaliti. Tako bomo storili. Njemu veselje, sebi pa perdobili večno zveličanje." Potlej jo bila spoved v cerkvi.
llrugi dan so se otroci vsi praznično oblečeni, dekliči z rožnimi venci na glavi, v šoli zbrali. Ko so jim g. katehet še ncktcrc spodbudivne besede govorili, so j h v lepi procesii, med glasnim zvouciijeni h križem in vihrajočimi handeri v cerkev peljali, preden se je veliko opravilo začelo. Vesela pobožnost je otrocicem na obrazu igrala. V cerkvi so jih g. dekan že per kerst-nim kamnu perčakali in jih takole nagovorili:
„Kadar bodo dnevi našiga popotvanja dokončani, bomo poklicani k nebeški večni ženiiuini, ako sc na tem svetu že Jezusu zvesto deržimo. ako mu zvestobo ohranimo, ki smo mu jo per svetim kerstu obljubili. Pa duša, ki bo z Jczusam, nebeškim žcninaiu večno poročena, ima ze tudi na zemlji svojo ženitnino. Ce tudi preljubi fiospod, ki je za nas težek križ objel in na njem britko smert storil, svoje učence večkrat po bodečim potu terpljenja stopati pusti, in jim grenek kclh nekoliko okusiti poda, ki ga je sam za nas pil; ce tudi svoje velikokrat na oljsko goro pelja ali clo na goro Kalvarjo, jih \cndar tudi včasi na goro Tabor pelja, de žc v dolini solz nekoliko okusijo, kuj de jih v večnosti čaka. Kak tak treulej ima včasi — jaz pravim, včasi zvesta duša per lepi službi božji, sosebno pa per sveti mizi božji. Pri sveti mizi obhajata Jezus iu duša pravo ženitnino. Jezus, njeni ženin, jo objame, sc z njo sklene in ji da občutiti, kako dobro jc z Njim biti."
rDones čaka ta sreča 31 mladih kristjanov na novo, teh 11» niladcnčkov in 18 deklic, ki vsvatovskim oblačilu na duši in telesu lepo okinčani, tu pred meno in pred vami, ljubi furmani! stojijo. Na duši so okinčani z lepim oblacilam posvečujoče gnade božje, spodobi se, de je tudi njih zunajua obleka tej znotrajni permer-jena, počastiti Njega, ki jc večna lepota, in sc hoče dones pervokrat z njimi zaročiti. Prav je, de so z rož-cami ovenčani, ker sc s tistim na večno skleniti hočejo, ki je prežlahtni cvct rože Marije Prav jc, dc so lepo snažno oblečeni, ker v versto tistih grejo, ki okolj trona božjijga Jagnjcta v dolgih belih oblačilih in oljke v rokah, prepevaje mu, stojijo."
(Dalje sledi.)
Farno ccrkfv spoštuj in obisk nf ko svojo mater!
..Spoštuj svojiga očeta in svojo mater" jc zado-nclo nekdaj z Rož jim glasani ua gori Sinajii. (2. Moz. 20. 12.) To jc rečeno od naših telesnih staršev, zamore sc pa tudi v duhovnim pomenu vzeti. V očetu zamoreiuo razumeti Roga. kteri nas jc st varil iu nas
ohrani in nam toliko dobrot skazuje, kolikor je miglje-jev našiga življenja; torej tudi k njemu kličemo: rOče naš!"— V materi zainoremo razumeti ne le sv. Cerkve sploh, temuč tudi svojo farno cerkev posebej, ktere posvečenje z vsakoletnim spomiiiam obhajamo iu v znamnje veselja gostje (somenj) napravljamo. To ni brez vzroka; zakaj domača cerkev je mati svojih farmanov, ker I) v domači cerkvi se farmaui prerodnjejo ter dobe novo dušno življenje pri sv. kerstu. 2) Je njih mati. ker v nji sc delijo ravno za farmane nar bolj primerni nauki v pridigah in keršanskih naukih, iz kterih sc zamorejo v veri in lepim za deržati ji uterditi. .'I) Jc njih mati, ker v nji jim je odločeno, se zopet z llogam spraviti, ako so zagrešili; v nji kakor v božjim poslopji, v sveti veži *c živijo in hranijo z nebeškim Kruham, s telcsam iu kervjo Zveličarja pri sv. Obhajilu. !)Jc njih mati. ker jim poskerbi za njih prebivsljšc po smerti. to je, za čedni in keršanski pokop in grob. v kterim med svojimi počivajo do poslednjiga dne; vsak rad na domačim pokopaiišii počiva. - - Ko tedaj v domačo cerkev stopiš, ki jc tvoja mati. spomni sc vselej. ko~a si Rogu svojimu Očetu pri sv. kerstu iu pri sv. pokori obljubil! spomni sc. kur si pri pridigah iu keršanskih naukih slišal! spomni sc neprecenljive milosti, ki jo pri božji mizi prejemaš! iu ponesli posebno, koga boš ob dnevu svojiga vstajenja želel, dc bi oil storil, kako svojo domačo cerkev spoštoval iu obiskoval? Tisti kristjan, ki je ob nedeljah in praznikih povsod, samo pri njegovi lami cerkvi ga ni, je prav podobin sinu ali hčeri, ki za svojo lastno mater nič lic mara. „M«j sin! spoštuj svojo mater vse njene žive dni!** je rekel stari Tobija mladimi Tako delaj tudi ti z materjo svojo farno cerkevjo ( Po rlllasu jednot. kal." )	J
Slovensko slovstvo.
<>7. Dolžnost, ptuje blago poverili t i
i Konec, i
Povcrniti mora tistimu. kterimu jc vzeto, ravno tisto reč, ki jc bila vzeta ali pa najdena, iu tako dobro, kakor jc bila vzeta, če jo jc pa pokazil, pa v denarjih škodo poravnati. Ce jc ukradena ali najdena reč prodana, in sc ne more zvediti. kdo jo je kupil, mora v denarjih plačati po vesti, kolikor jc vredna, uc za kolikor jo jc prodal, ker jo jc morebiti ceneje dal; poškodovani nc siiic škode terpeti. Ce je tat z ukradenim hlagam dobičke delal, mora tudi dobiček okradenimu dati; tat nc siiic clo nobeniga dobička imeti od plujiga blaga. Ce pa okradeui ali ogoljufani človek več ne živi, naj verne njegovim jerbain, kteri bi bili več po-jerbali. ako bi jih nc bil poškodoval.
Ce je več časa škodo delal, postavim v mahni, de jc imel preveliko merico, per vinski desetini veči vedro ali mernik, per barautii, de jc imel pičlo vago, mero ali vata!, uc more vsim povcrniti. ker nc ve, koga in koliko ga je poškodoval; Rog pa zapove povračilo do zadnjiga vinarja odrajtati; zato mora goljuf skerbno prerajtati. koliko je vsim skupej škode storil, potlej naj da toliko revežem, ubogim, bcluikam ali pa cerkvi, kolikor jc prigoljufal. iu vsak poškodovali bo raji v to dovolil, kakor dc bi goljuf sam za sc ohranil.
Povračila pa ne sme odlašati, in ce ima pravo grevengo, tega ne bo dolgo odlašal, ker se boji «vojo dušo pogubiti, in ker ve, dc. dokler ne poverne tat ali goljuf ostane. Povračilo na smert no posteljo odlašati, ker krivičniga blaga seboj nesti nc more. priča od hudobne volje. Potrebno pa ni. de bi lai sam nesel po-škodovanimu ; on sme po druzih. nar I a z ••j pa po spovedniku poslati, de se nc razglasi, de je tat. Spovednik ud vsiga tega molči, iu si da -pihano "pričevanje
dati od poškodovanima, de krivičnima prepriča, de mu je odrajtal.
Krivični bo pa odvezau od dolžnosti poverniti. če mu bližnji dolg odpusti na prošnjo ; tode ne sme s hinavsko prošnjo* de ne more verniti. ali jo s kako zvijačo spet tako zviti, dc mu spregleda, scer ni pred llog a mi prost greha; njegova volja bi bila hudobna, ker v taeih okolišinah bi ne mislil in ne želel verniti. ampak z zvijačami bližnjiga vnovič ogoljufati. Kdor ob enim vsiga ne more verniti. naj ni prizadeva sčasarna kolikor nar vee zamore; naj si perterguje na jedi. pijaii. oblačilu in per druzih potrnških: scer vedno v krivici ži\i, iu pred llogam svoje nepoki ršme ne bo popravil.
Ako je pa v tesniti tako ubog. de ne more po-veruiti. zraven ima pa seri no žalost. ker jc K* ga raz-zalil iu bližnjiga poškodoval, in bi rad povernil, ako bi mogel; nai pa v milostljiviga lioga zaupa, ki je Gospod in Oee vsiga. in s svojim stori kar hoče, dc mu bo odpustil; pro-i naj ga pa tudi. do bi poškodovanimi! nadomestil, kar sam mu per svoji dobri volji nadomestiti ne zamore. Kdor je pa nalaš zapravil, de nc more verniti. naj sc pa nc zanaša na božjo milost: l>og ne dela čudežev, de bi hudobneže v hudobij podpiral: in «c bi tak hudoben človek pravo grevei go nad svojimi h udobij;! ni i imel. bi bil zares čudež božje milosti nad njun storjen. na kar naj sc pa nobeden lic zanaša.
Iz mi*j<eiiar*kili naznanil*
.. 111 a s jednot \ kat." piše: I/, vzhodniga Tolikina I Ip*Mc .Itrom llermosillu. dominikanski misionar, dc je ondi zrojilo preganjan;e kristjanov. V mis'n so p"l«•/.;li kriz nu \rata. de bi ga ondi hodeči polu dili ter s tem na zanje dali. de niso kristjani. To je obudilo nifil kristjani in ucveniiki veliko slermtn r. \ob' din ni hotel ondi hod;ii in nndu-nji mainlarin ( kitajski u-ladnik t je mogel I • -«i a j kriz z vrat \zeti. V Um preganjanji -•» smert za hv. ut« in za Kristusa preterpeli: l_na« i Delgad««. melip* tami-l i -kil, v #t>. letu "\«jc starosti, j-- i'.» hudim terpeženji in muceiiii Iti. tožniku !-'.'{> v jeci umeri. Franci-k t h;n učtnik keršanskiga nauka, star Nt. jc bil tožen. de je kiistian in dr i.oec kriza p> hoil.ti. X:> sodbi sc je tako odgovo-lil: ..Za vse na svetu ie.-t kriza ne bom pohodil, rajši It svoje življenje v il;ir { mestni." Hil je na to ob glavo djan z g. Ilenaresam. dmniiiikanarjt m in pomot'-mkam apo-to!-kiga namt.-tn k;t vred. V tem prtganja-nji so bili za kei>niisko l..ito!i-ko vero še nasltdiiji ob glivo djani: M. Jožef Fcnandec. španjriski domin.k:.n; O Tuon. 7.'{le t ni duhovi: ( oba 15. rožnika ) 18IS; O Vincenci .len. apostol.-ki namestnik. 7<llctni mož, i.'i g. Kiinaid line duhoven. S3 let star (ol a 1 vel. serpana I>:IS); potlej O Jožef \ien. duhoven, od dveh sviijih sorodnih prijatlov izdan, de je kristjan: — dalje Jožef Kanil. i/, tret iga dominikaiiskiga razreda, in Van Tu - Jen. dominikaiioc. jc umeri v je« i. Zadušeni ko biii: Franei«k Moli in Dominik l j. učenik keršanskiga nauka Toma/. Ilc. Štefan Vinh in Avguštin Moj, goreti katol.-ki krist jana-. - Tudi (I. Dumoliu Horie iz Krancozovskiga. apostolski namestnik zahodniga Toii-K n^a in imenovani -kol Akant.-ki. jc bil terpežen in VI listopa^a Is:|s obglavljen. ,\a ravno tem mestu in ravno ta dan -:a bila dva druga mašnika. Ilicm in Koabii. zadavljena. Ko jc v i k - i mandarin hotel, de bi n. Pavi Kojhn. (»Dietni starček, in njegova uoenca. kateheta. Peter K ion m Janez Tanb križ pohodili, jc rekel O. Koalin: rNespametno je, kar od nas išete !"
..Kako bi bilo to n< s>,aiiietno.~ reče vik-i mandarin. rker svote življenje ohrani-, ako -i««i; ako pa ne sto-
riš. svoje življenje zgubiš?" — Nato mu Koahn reče: „Ali, mandarin, vi imate od kralja čast iu službo, ako bi ga pa cb času vojske hotli zapustiti 7. izgovoram. de bi se zanj bojujoči v smertno nevarnost podali: bi li to ne bila plašljiva zanikernost. nehvaležnost in sramotna nezvestoba ? Po enakim tudi jest od svojiga rojstva sem milosti in dobrote od Gospoda nebes vživant; on me je k časti v svoji veri zvišal, in vi hočete, de hi ga ob času skušnjave zapustil? — Kitajske bukve same pravijo: S smertjo ce vernost dokazuje.— ravno tukaj pa imam priložnost, svojo vernost dokazati; hočem se tedaj tc priložnosti poslužuj/ — Mandarina je pri teh besedah rudeče sprt letelo, serčiiiniu spričevalcu ni ve-dil kej odgovoriti in mu jc uka/al deset udareov s palico dati. — Kden rečenih Koahiiovih učencov piše: r\ad-mandarin poskuša naH od časa do časa velikrat. Kniga dne mi je rekel: Stopi samo nekoliko na pismenko X, pojdi pri tem malo pri strani, ako sc bojiš, de hi preveč ne storil, de zamorem kralju pisati in ti milost izprositi. --Vidiš, nikoli nisi nič ukradel, ne kokoši, šc
oreha ne. vender si tako nesrečin !u — Ali verni m eneč sc ni dal pregovoriti, de bi kriz osramotil iu se s tem veri v kristusa odpovedal. Od tega časa ga mandarin ni dal več poklicati pred se.— Pozneje so bili »i uijc k smerti obsojeni.
Itaz&ltMl |»#» kcr*aii*kii» »vefu.
H i m. 17. kozop. Jezuitski poglavar je pred sv. Očctam ponižno razloži, kako nekteri udje te družbe, ki se znankam mladosti z vso gore« nosijo pečajo, zmiram bolj vidijo, v koliki nevarnosti -o mladinci, s pu-tulio, nadrazenjem in hudobnimi sveti tovaršev in velikrat celo s slabimi zgledi staršev v piegrthe zlasti v razuj/dainoM zapeljani biti. Skusili so pa leti učeniki, de so taki mlaiienoi imeli no^lo ponioe pri likali. ako so v .-kusujavah zoper u.-to.-t pod obrambo Prte ste Marije Device perbožali; skupili so tudi, de jc posebno pripravna v ta namen nasledil a molitviea. ki naj se moli z;iitiaj mi zvečer po angelov im ctštniu: ,. O moja Gos p a ! o m o j a M a t i ! t e b i se vsiga d a r u j e m , i n d c s e p o 11-1 d i m tebi v d a n i g a . ti ii a n s p o-s vet i in svoje ne i. svoje ušesa, s v o j e usta, svoje s e r e e. i n o p o I n a m a vsiga s a m iga sebe. Ker sim tedaj tvoj. o dobra Mati. varuj me, brani m c k a kor svojo last n o r e e i n p o .- e s t v o ;lf — pri v.-uKi -ku-ujavi pa ydhl»ei: ..O moja Gospa! o moja Mati! spomni sc. de sim tvoj. Ob vari me, brani me kakor svojo I a.-t no reč in posestvo." - Sv. Ooe Pij IX. od imeiiovaniga poglavarja prnšeiii. so torej vsim vernim obojiga spola, kteri bodo to m« litvico v kakor-iniii koli jeziku zjutraj in zvečer goreče in saj s skesanim sercam po oprav Ijenim an-gelovim cešenju molili, pervolili vsak ilan za 1410 dni odpustke. Kteri pa vse dni skoz mesec to ot ravljajo, zamorejo tudi enkiat v mestu popolnama idpustke za-dobiti. ako svete zakramente vredno pripravljeni prejmejo in v eni cerkvi v namen sv. Oecta molijo. In ko-likorkrat l.o kdo v kteri kol sku-iijavi s poprej imenovanim kratkim zdihljejem skesano in pobožno zdihnil, dobi vselej lil dni odpustkov. To velja za vse čase in ne more z »imur oveižeto biti.
..Post z« g.u pise, de je pri vesoljnim zboru Mo-gun-ki skof " .iliovst v u posebno ojstro opominjal, de naj katoliško tiskar-tvo I naii-kovanje ker-an-kih li-tov I podpira. D"pi-ovavec iz tiga posebno piiporočuje ..Volks-halle* in „.\ugshurgtr Postziitung". in piavi dalje, dc naj vsaka dežela ima svoj manjši katoliški lict za svoje iboiaee zadeve, dogodhe itd.