Antonija Kolerič in Marijan Pertot: Bibliografija šolskih knjig in skript za slovenske šole v Italiji 1945—1966.
Trst, Narodna in študijska knjižnica 1967. 55 str. 4» [cikl.]
Delo je posvečeno dvajseti obletnici ustanovitve Narodne in študijske knjižnice v Trstu (1947). Delovanje knjižnice v dvajsetih letih njenega obstoja je opisal v obsežnem uvodu Milan Bolčič, predsednik odbora, ki mu je poverjena skrb nad knjižnico.
Bibliografija je plod vztrajnega in marljivega dela. Obsega 272 učbenikov, pri čemer so upošteti tudi ponatisi. Bibliografija obsega nadalje še popis 61 pomožnih in drugih tiskov, v dodatku pa ima seznam kratic in abecedni seznam avtorjev. Pri popisu bibliografskih enot najdemo vse temeljne podatke (izdajatelj, tiskar, leto in kraj tiska, obseg in format). Pri učbenikih, ki so bili razmnoženi na ciklostil, je posebej navedeno, če je naslovna stran tiskana.
Koleričeva in Pertot sta svoje delo opravila tako vestno in natančno, da bodo njuno bibliografijo lahko z uspehom uporabljali vsi tisti, ki se bodo hoteli poglobiti v probleme slovenskega šolstva pod Italijo v obdobju 1945—1966. Pri pregledu bibliografije dobimo vtis, da sta uporabila vsa razpoložljiva sredstva, da bi se dokopala tudi do tistih šolskih besedil, ki so bila že skoraj v celoti uničena. Kdor bi hotel njuno bibliografijo dopolniti, bi se znašel pred nemajhnimi težavami.
Bibliografija Koleričeve in Marijana Pertota nam daje kar precej ele-
mentov, ki nam omogočajo, da lahko razsojamo, kako je bilo v obdobju 1945—1966 z našo manjšino. Naj se dotaknem le nekaterih. Iz knjige jemljem podatek, da je bilo v letih 1920—1928 za Slovence pod Italijo natisnjenih 48 različnih šolskih knjig, v letih 1945—1966 pa 272. V prvem primeru so bile knjige namenjene mnogo večjemu številu slovenskih šolarjev kot v drugem, v nobenem primeru pa beneškim Slovencem, ki so že od leta 1866 pod Italijo in si niso še priborili šol v svojem materinem jeziku. Z izjemo teh slednjih so svoboščine, ki jih uživajo danes Slovenci pod Italijo, neprimerno širše od tistih v obdobju 1918—1928. Zadnja slovenska šolska knjiga (Budalov »Slovenski cvetnik«) pod fašizmom je iz leta 1928. Položaj Slovencev pod Italijo (vseh je okrog 120.000) pa je vendarle težak. Razbiti so kar na tri province in živijo v obmejnem pasu, ki se vleče od Trbiža pa tja do bloka pri Škofijah. Ta razdrobljenost močno zavira njihov medsebojni stik.
Ce si ogledamo 272 šolskih knjig še z drugih plati, zapazimo tole: tiskanih je 133, ciklostiranih pa 139. Ta slednja številka nas opozarja na velik trud naših šolnikov, da bi bila slovenska šola oskrbljena z ustreznimi učbeniki. Zavezniška vojna uprava je izdala v obdobju 1946—1954 za slovenske šole 77 šolskih knjig, Vladni generalni komisariat v Trstu pa v obdobju 1955—1966 le 26 knjig.
Glede ciklostilnih izdaj je značilno, da jih ima slovenska srednja šola v Gorici kar 106. Na samozaložbo odpade 11 učbenikov, na katoliške ustanove kot izdajatelje pa 18. Tu gre večinoma za katekizme, vendar ni nobeden razmnožen na ciklostilu.
V	seznamu avtorjev šolskih učbenikov najdemo kar 109 različnih imen, med njimi je z 21 enotami zastopan prof. Rado Bednarik iz Gorice. Iz tega podatka lahko sklepamo, da terja slovenska šola pod Italijo zaradi svojega specifičnega položaja od vsakega slovenskega šolnika ne-
malo truda in zavzetosti, neprimerno več kot v matični domovini.
Iz bibliografije se potemtakem lepo zrcali ne samo položaj slovenske šole pod Italijo, marveč tudi položaj naše manjšine nasploh.
Srečko Vilhar