Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. post. • II Gruppo
Uredništvo in uprava :	Cena: Posamezna štev.	L	25
Gorica, Riva Piazzutta štev. 18	Naročnina : Mesečna	L	110
Poštno ček. račun: štev. 9-12410	Za inozemstvo: Mesečno	L	190
Leto IV. - Štev. 7
Gorica - 14. februarja 1952 - Trst
Izhaja vsak četrtek
Jugoslovansko - italijanska pogajanja
Krajevni časopisi v Trstu in Go-1 rici so prinesli vesti, da se v Gorici nahajata italijanska in jugoslovanska razmejitvena komisija zato, da točno določita potek meje tudi v predelu okrog goriškega mesta, ki je do sedaj delal največ preglavic. Saj trdijo, da je v ostalih predelih meja že povsod dokončno določena. V zvezi s temi glasovi so se zopet razširile govorice, da se bo mejna črta premaknila po mnenju enih na vzhod, ker si to žele, po mnenju drugih na zapad, ker jim to gre v račune.
Mislimo, da se sedanja začasna razmejitvena črta ne bo bistveno premaknila ne na vzhod ne na zapad. V nekaterih primerih pa res ne more ostati taka, kot je. Saj si ne moremo misliti, da bo stalna meja piistila hlev v Italiji, hišo pa v Jugoslaviji; ali da bo še naprej polovica mirenskega pokopališča v Italiji, polovica pa v Jugoslaviji. Take in podobne »špase« so si lahko privoščili zavezniški vojaki, ki jim je šlo za geometrično ravno črto in jim ni bilo mar za življenjske interese ljudi ob meji. Jugoslavija in Italija morata sedaj, ko sklepata o stalni mejni črti, gledati tudi na korist mejnega prebivalstva. Zato zanju ne sme biti vseeno, ali loči meja vrt na dvoje ali pa ga pusti celega v oni državi, kjer je gospodar. Prebivalstvo ob meji je že zaradi nesmiselne meje same gospodarsko dovolj prizadeto, da ne more trpeti
Italija in Rusija
V	soboto zvečer je namestnik ital. zunanjega ministra De Gasperi izročil sovjetskemu poslaniku v Rimu posebno noto, v kateri javlja italijanska vlada, da se ne čuti več vezano na določila mirovne pogodbe sklenjene in podpisane v Parizu dne 10. 1’ebr. 1947, v kolikor se tičejo njenih obveznosti do Sovjetske zveze. V noti izjavlja rimska vlada, da je storila ta korak potem, ko je ponovno ugotovila, kako Sovjeti ne izpolnjujejo dolžnosti, katere so sprejeli s podpisom omenjene pogodbe. Tedaj so se namreč Rusi obvezali, da bodo podpirali sprejem Italije med Združene narode. V resnici pa so pri Varnostnem svetu že petkrat vložili svoj »veto« proti sprejemu Italije v omenjeno organizacijo. Tako izigravanje Italije se je zdelo rimski vladi le preveč, zlasti ko je Italija do sedaj kolikor toliko zvesto izpolnjevala obveznosti do Sovjetske zveze, ki jih je sprejela z mirovno pogodbo v Parizu.
S tem korakom je po petih letih veljavnost mirovne pogodbe, podpisane v Parizu leta 1947, skoro ničeva. Zapadne države so že dale svoj pristanek na to, naj se določila omenjene pogodbe spremenijo; sedaj se je Italija izjavila, da se čuti prosto tudi do sovjetske Rusije. Ostane edinole še Jugoslavija, ki je navezala svoj pristanek na spremembo mirovne pogodbe na pogoj, <ln se uredi prej tržaško vprašanje. V okviru razgovorov, ki jih sedaj vodi veleposlanik Velebit v Rimu s tamkajš-njimi oblastmi za ureditev odnosov med obema državama, se prav go-tovo vršijo razgovori tudi za iiredi-tev tržaškega vprašanja. Kakšna bo ta ureditev in če bo sploh do nje prišlo, bomo pa videli.
novih žrtev. Nasprotno se nam zdi, da bi morali obe vladi, tako beograjska kot rimska, imeti večji ozir do gospodarskih vprašanj primorske dežele.
Leta 1947 ob podpisu mirovne konference v Parizu je neki list zapisal, da so z Julijsko krajino naredili kakor Salomon z otrokom Sulamitske žene, razrezali so jo na dvoje, da ne bo mogla živeti. Danes je to izpričano dejstvo za vsakogor, tudi za one vroče glave, ki so leta 1947 hotele na vsak način, da meja ne sme ne bolj na vzhod ne bolj na zapad, niti da se ne sme poiskati kaka boljša rešitev. Naj bo tako, kakor je. Sedanja meja med Italijo in Jugoslavijo je sad kompromisa med velesilami bolje kot dogovora med obema prizadetima državama. Vendar je danes meja dano dejstvo, ki ga je treba sprejeti, hočeš ali nočeš. Zato je prav zlobno pisanje onih ljudi, ki govorijo o premikanju mej bodisi na vzhod bodisi na zapad. Meje se premikajo samo z vojnami. Hoteti pa danes vojno, je gotovo zločinsko. Zato je edino pametno, da obe strani lojalno sprejmeta dejstva, kakršna so; torej mejo kakršna je. Pri tem pa je naše trdno prepričanje, da nimata niti ena niti druga vlada nobene pravice žrtvovati življenjskih interesov prebivalstva ob meji. Razrezali so Primorsko deželo na dvoje, oziroma troje, toda nimajo pravice zahtevati, da mora sedaj prebivalstvo umreti gospodarsko smrt. To se bo pa zgodilo neizbežno, če bo stalna meja to, kar je bila do sedaj začasna meja, to je zastražena pregraja, ki loči dva svetova in ob kateri preži smrt. Nekdo je dejal, da državne meje nas ne smejo ločiti, temveč nas morajo družiti. Tukaj pa je meja, ki nas loči, in še kako! Bolj kot 0-cean. Preko meje ni prometa ne na to stran ne na ono. In ono malo, kar ga je, mora skozi toliko naj-
različnejših ovir, da tudi najstano-vitnejši izgubi pogum.
Nekateri časopisi so v zvezi z določanjem meje prinesli vest, da se baje vršijo pogajanja za ustanovitev desetkilometrskega pasu na obeh straneh, v katerem bi se prebivalstvo smelo bolj svobodno gibati in tudi med sabo zamenjavati proizvode. Ne vemo, koliko odgovarjajo resnici slične vesti. Vsekakor so znamenje, da ni neznano, v kako stisko so zašli prebivalci na obeh straneh italijansko-jugoslovanske meje, ki je razrušila dosedanjo gospodarsko e-notnost dežele, ter da se nekateri zavedajo dolžnosti, da temu kako od-pomorejo. Eno je gotovo: korist o-beh držav in obojega prebivalstva zahteva, da se najde pametna rešitev. Po sedmih letih poskušnje smemo to vsekakor zahtevati.
Elizabeta II. je zasedla angleški kraljevi prestol
svoj itn
Edim-
Pač si ni mislila 261etna hčerka kralja Jurija VI., ko je s možem Filipom, vojvodom burskim, pred par tedni odšla na potovanje po Afriških dominijonih, da bo morala tako kmalu zopet nazaj v London objokovat svojega mrtvega očeta — kralja in zasest njegov prestol.
A državna ustava je zahtevala, naj nova kraljica prej zasede mesto svojega očeta, predno bo smela dati prostora čutilom hčerke in videti pok. očeta in svojo žalostno mater.
V	isti črni obleki, v kateri je izstopila prejšnji večer iz letala, je 8. februarja morala stopiti pred
Katinski pokolj pred ameriškim senatom
Ameriški kongres je imenoval posebno komisijo, da preišče zadevo množičnega pokola poljskih častnikov med zadnjo vojno v katinskih gozdovih. Stvar je precej znana ter je zbudila že med vojno veliko hrupa. Nemško poveljstvo je namreč leta 1943 javilo, da je našlo v katinskih gozdovih blizu Smolenska kakih 13 tisoč grobov poljskih častnikov, ter je pokola obdolžilo Sovjete. Ti so takoj zavrnili obtožbo, češ da je zločin delo nacistov samih.
Vsa zadeva še danes ni pojasnjena in ima na sebi precej skrivnostnega, posebno če pomislimo, da so na nepojasnjen način izginili iz ameriškega vojnega ministrstva dokumenti, katere je izročil ob končani vojni ameriški oficir, ki je bil navzoč, ko so v Katinu izkopavali pobite častnike, ter je o vsem napisal poročilo za vlado v Wasliingtonu. Njegovo poročilo, ki je bilo shranjeno v tajnem arhivu vojnega ministrstva, je izginilo. Nihče ne ve, kako in kam.
Deportiranci iz baltskih držav
Letonski odpravnik poslov v Wa-shingtonu, Jules Seldmans, je izročil predsedniku Trumanu seznam imen 34.000 oseb, katere so odvlekli Sovjeti v času prve okupacije baltskih držav v razdobju 1940-41 v notranjost Sovjetske zveze.
Po sestanku s predsednikom Trumanom je izdalo letonsko diplomatsko zastopstvo v Washingtonu uradno poročilo, v katerem pravi, da je pri razgovorih z Seldmanom predsednik Truman zagotovil, -da Združene države nikoli ne bodo priznale sovjetske aneksije baltskih držav Letonske, Estonske in Litve, kakor je tudi doslej niso priznale.
Kakor je izjavil Soldmans po razgovoru s Trumanom mu je ta tudi izrazil svoje upanje, da bo letonski narod nekoč spet svoboden.
Tisti redki deportiranci, ki se jim je posrečilo pobegniti iz sovjetskih koncentracijskih taborišč, so povedali, da je pomrlo že okrog 70% ljudi, ki so jih bili odvlekli v razdobju 1950-41, je rekel Seldman. Natančno število deportirancev, ki so jih doslej odvlekli Sovjeti v notranjost Sovjetske zveze, potem ko so drugič zasedli Letonsko, pa ni znano. Po skrbni cenitvi je možno reči, da so odvlekli v času druge sovjetske okupacije vsaj 130 do 150 tisoč Letoncev.
Vendar javno mnenje v Ameriki ni moglo kar tako mimo tega, morda najtežjega primera rodomora med zadnjo vojno. Zadevo je vzel v roke ameriški senat. Preiskovalna komisija, ki jo je imenoval, je v preteklih dneh začela z zasliševanjem prič. Nastopilo je več ljudi, ki so se vsi ujemali v trditvah, da je katinski pokol delo Sovjetov, kateri so pobili poljske častnike v zimi leta 1939-40 v upanju, da se bodo tako iznebili poljskih izobražencev; saj so med častniki bili skoro sami rezervisti, to je vpoklicani uradniki, sodniki, profesorji, zdravniki itd. Sovjeti so jih zajeli ob zahrbtnem napadu na poljsko republiko meseca septembra leta 1939.
Nekatere izmed prič so izjavile, da se je ruski general, kateri je izvršil katinski pokol, imenoval Za-rubin kakor sedanji ruski poslanik v Londonu in da mu je ta tudi zelo podoben.
Ko poslušajo titovci take izpovedi pred ameriškim senatom, jih kaj peče vest zaradi 10 tisoč razoroženih domobrancev, katere so poklali junija leta 1945 v kočevskih gozdovih? Upati smemo, da bo tudi za to prišel dan obračuna, čeprav se danes bratijo z ameriškimi senatorji.
kraljevi zasebni svet v palači sv. Jakoba, tam priseči kot nova kraljica in obljubiti, da bo po zgledu svojega očeta podpirala ustavno vlado in skrbela za vsestransko blaginjo svojih po vsem svetu bivajočih narodov. Podpisati je tudi morala po ustavi zapovedano izjavo, da bo u-važevala pravice in privilegije angleške presbiterijanske cerkve. Ob koncu je izjavila: »Prosim Boga, da mi pomaga dostojno izvrševati težko nalogo, ki mi jo je naložil v mojih še mladih letih.« (Nova kraljica je bila rojena v letu 1926).
In Anglija je s tem dobila novo vladarico. Takoj so 4 angleški plemenitaši s svojim spremstvom in s trobentači po starodavnem običaju odhajali na glavne trge notranjega mesta in so slovesno prečitali ljudstvu oznanilo spremembe na kraljevem prestolu. Godbe so zaigrale kraljevo himno, ljudstvo je ponavljalo sklepne besede: Bog čuvaj kraljico!
Tedaj šele je Njeno Veličanstvo kraljica smela postati človeška hčerka Bety, kakor so ji rekali v družini. Odpeljala se je z možem v 40 km oddaljeni kraljevski grad San-dringham, kjer sta jo pričakovali njena mati in sestra Margaret ob truplu pok. očeta. Tam je smela v objemu materinem točiti hčerkine solze.
Pokojnikovo truplo so nato prenesli v vaško župno cerkev, od tam prepeljali v ponedeljek v London, kjer bodo v petek, 15. februarja, pogrebne slovesnosti ob navzočnosti državnih poglavarjev in odposlanstev najrazličnejših narodov in ljudstev.
Na Koreji
so zadnji čas nekoliko napredovali v razgovorih za premirje. V bistvu so se zedinili glede tretje in četrte točke, to je glede zamenjave ujetnikov in glede kontrole in gradbe letališč med premirjem. Sedaj so obtičali pri peti točki, ker rdeči zahtevajo, naj bi se po podpisu premirja kmalu sestala mirovna konferenca, katera bi razpravljala o vseh spornih vprašanjih Daljnega vzhoda. Amerikanci pa se hočejo razgovarjati samo o Koreji.
Vatikan noče sporazuma
Kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade
»Katoliški glas" v vsako slovensko družino I
»Philadelphia Inquirer« razmišlja o neprestanih čistkah na Češkoslovaškem in piše:
»Ladislav Kopriva je bil doslej minister za narodno varnost, Mar-golius pa načelnik ministrstva za zunanjo trgovino. Kopriva je sam vodil številne čistke komunističnih uradnikov in »neodvisnih« članov partije. Zdaj je prišla vrsta nanj in na Margoliusa.
Praški radio je pred kratkim naznanil, da sta bila odstranjena s svojih položajev.
V	vsem tem ni videti nič novega. Robespierre, povzročitelj terorija v francoski revoluciji, je postal žrtev lastnega terorističnega sistema. In videli smo že pred tem, da pričenjajo padati glave tedaj, ko komunistične vlade ne morejo doseči svojih ciljev, še posebno, ko gre za popolno podreditev naroda partiji.
Tako je bilo že v sovjetski revoluciji. Tako je bilo v Sovjetski zvezi vse doslej, ^ako je na Poljskem, v Bolgariji in v drugih tako imenovanih »ljudskih demokracijah«.
piše Soča. Beograjska vlada je baje že lansko leto sklenila sporazum s predstavniki srbske pravoslavne cerkve glede njenih odnošajev do države. Podoben sporazum je bil sklenjen menda tudi z muslimani. 1 ak sporazum je vlada ponudila tudi zastopnikom katoliške cerkve v Jugoslaviji. Člani cirilmetodijskega društva v Sloveniji in številni drugi duhovniki so se izrazili, da bi bil tak sporazum dobrodošel. Vodstvo katoliške Cerkve v Jugoslaviji pa tak sporazum odklanja, čeprav bi prinesel cerkvi in duhovnikom številne ugodnosti. Potom tega vodstva zahteva Vatikan v Jugoslaviji, tako vsaj trdi Soča, posebne privilegije zase, kakršnih ne uživa katol. Cerkev niti v Ameriki, Švici, Franciji ali po drugih državah.
Soči smo že enkrat povedali, kako je s sklepanjem dogovorov ali konkordatov med vladami in katoliško Cerkvijo. Toda ker zopet prinaša iste bedastoče, ji ponavljamo isti odgovor.
Po sedaj veljavnem redu v katoliški Cerkvi je sklepanje sporazumov -med državo in katoliško Cer-
kvijo pridržano edinole sv. stolici (cfr. ean. 255 ter 263). Zato nima Titova vlada prav nič opraviti z duhovniki in niti s škofi, še najmanj pa z izobčenimi duhovniki, kot so nekateri člani Cirilmetodovega društva, temveč edinole s sv. stolico, če želi urediti odnose med cerkvijo in državo. Sklicevati se na mnenje nekaterih duhovnikov v stvareh, ki niso v njihovi kompetenci, je prav tako kakor vprašati bolnika za svet, kako zdravilo naj mu predpišejo. Vatikan pa. kot pričajo vse države, razen ruskih satelitskih držav in Jugoslavije, je pripravljen, se pogajati in sklepati sporazume s katerim koli režimom, da le prizna osnovne zahteve in pravice katoliške Cerkve. Glede sporazuma s srbsko pravoslavno cerkvijo naj Soča ne pozabi, da je moskovski patriarh sklenil sporazum celo s Stalinom in da zato ni nič čudnega, če ga je srbski patriarh sklenil s Titom. Tudi v kraljevi Jugoslaviji je srbska pravoslavna cerkev preprečila, da ni prišlo do konkordata z Vatikanom. Zgodovina uči!
Zato naj bo Soča lepo tiho, da se ne bo smešila.
'ojpodarcltui
Druga predpostna nedelja
lz svetega evangelija po Luku (Lk 8. 4-15)
Tisti čas, ko se je zbirala velika množica in so iz mest prihajali k Jezusu, je povedal v priliki: Sejalec je šel seme sejat. In ko je sejal, ga je nekaj padlo poleg pota in je bilo pohojeno in ptice neba so ga pozobale. Drugo je padlo na skalo; in ko je pognalo, je usahnilo, ker ni imelo vlage. Drugo je padlo v sredo med trnje; in trnje, ki je z njim zraslo, ga je zadušilo. Drugo je padlo na dobro zemljo in je zraslo ter obrodilo stoteren sad. — Ko je to govoril, je zaklical:	Kdor	ima
ušesa za poslušanje, naj posluša. — Njegovi učenci pa so ga vprašali, kaj pomeni ta prilika. On jim je rekel: Vam je dano razumeti skrivnost božjega kraljestva, drugim pa se daje v prilikah, da gledajo, pa ne vidijo, in poslušajo, pa ne razumejo. Prilika pa to pomeni: Seme je božja beseda. Kateri so poleg pota, so tisti, ki poslušajo, nato pa pride hudič in vzame besedo iz njih srca, da ne verujejo in se ne zveličajo. Kateri so pa na skali, so tisti, ki z veseljem sprejmejo besedo, kadar jo slišijo, — pa nimajo korenine: nekaj časa verujejo, ob času skušnjave pa odpadejo. Seme pa, ki je padlo med trnje, so tisti, ki slišijo, pa gredo in se v skrbeh in bogastvu in nasladnostih življenja zaduše in ne obrode sadu. Ono pa, ki je v dobri zemlji, so tisti, ki besedo slišijo in ohranijo v dobrem in plemenitem srcu ter obrode sad v potrpljenju.
Živimo v času rekordov, v času naglice. Vsem se mudi, nihče nima časa. Povsod bi radi na kratko o-pravili — razen pri zabavi. In tudi ob nedeljah bi hoteli zamuditi čim manj časa zaradi maše. Mislim predvsem na ljudi, ki še redno obiskujejo nedeljsko sveto mašo. Podlegli smo tej omotičnosti. Tako se dogaja, da skušamo Boga nekoliko ogoljufati. Da bi opustili celo mašo, zato nimamo poguma. Nič hudega pa se nam ne zdi. če pridemo šele pri evangeliju, ali med pridigo, ali če takoj po obhajilu zapustimo cerkev.
Pridiga! Nekoliko zastarel izraz se nam zdi. Toda ime ni važno, lahko imenujemo drugače, n. pr. govor, pogovor, versko predavanje — če nam tako bolj prija. Končno gre vedno za isto stvar: za pouk v veri! In ravno temu pouku se preveč izogibljemo. Zadovoliino se s tistim omenjenim znanjem, ki smo si ga nabrali bogve kdaj v šolskih klopeh, in ki smo ga tudi že davno večinoma pozabili.
V znamenju verske svobode
Svet vlade ljudske republike Slovenije za prosveto in kulturo je izdal Svetom okrajnih in mestnih ljudskih odborov za prosveto in kulturo sledeče navodilo, ki ga dobesedno objavljamo (»Navodilo« je priobčil »Slov. poročevalec« z dne 27. jan. 1952):
»Poučevanje verouka je bilo v nekaterih šolskih poslopjih do sedaj začasno dovoljeno. Da se poenoti pouk v osnovnih in srednjih šolah, odrejamo, da se počenši z II. polletjem šolskega leta 1951-52 to je s 1. februarjem 1952, ukinja poučevanje verouka, v vseh šolskih poslopjih. Z istim dnem odpadejo tudi vse dolžnosti, ki so jih imeli na osnovi dosedanjih navodil prosvetni organi ljudskih odboro\ in vodstva šol v zvezi s poučevanjem verouka v šolskih poslopjih. Sveti za prosveto in kulturo okrajnih in mestnih ljudskih odborov so dolžni poskrbeti za to, da vodstva vseh šol iz njihovega območja to navodilo s 1. februarjem 1952 v celoti izvedejo.«
Mislimo, da k zgoraj navedenemu »navodilu« ni potrebno pridati ni-kakega komentarja!
Cerkev se nobenega sovražnika tako ne boji kot nevednosti. Če bi bili ljudje poučeni, ne bi nasedali propagandi, da Cerkev drži s kapitalisti, ko brani zasebno lastnino; ne bi verjeli, da je vera samo strup, s katerim naj se omami preprosto ljudstvo; ne bi verjeli, da papež pripravlja novo vojsko; ne bi verjeli, da Boga ni, da je s smrtjo vsega konec; ne hi verjeli, da bo komunizem prinesel raj na zemljo.
V	današnjih časih je lažne propagande in zmot veliko več, kot nekdaj — zato bi moralo biti tudi več pouka. A tega manjka. Nekoliko bi si lahko čistili svoje mišljenje z dobrimi časopisi in revijami, nekoliko pa z nedeljskimi govori in naukom.
Smrt odličnega spreobrnjenca
V	Guadalajari je umrl pred kratkim znani mehikanski diplomat dr. Rafael Martinez. Bil je zagrizen sovražnik sv. Cerkve ter povzročitelj zloglasnega 3. člena mehikanske ustave, ki je vpeljal laično (brezversko) šolo v Mehiki ter odvzel s tem kat. Cerkvi dejansko vsako pravico glede šolske vzgoje. Ta človek se je pred svojo smrtjo spreobrnil ter izrekel ob tej priliki te besede: »Preklicujem svojo pripadnost k prostozidarstvu, kakor tudi vse spise, ki so morda žalili kat. vero. Od danes naprej želim živeti in umreti v kat. veri ter potrjujem nepreklicno svojo pripadnost k sv. Cerkvi.«
Ne dvomimo o odkritosrčnosti zgornje izjave in še manj o neskončnem božjem usmiljenju, ki je pripravljeno tudi največjemu grešniku odpustiti, le na to bi radi opozorili, da so mnoga dejanja, ki jih tudi s svojim preklicom in obžalovanjem ne moremo vedno popraviti. Laična šola v Mehiki bo kljub odkritosrčni spreobrnitvi in kljub vzgledni smrti dr. Rafaela Marti-neza še nadalje razvijala svoj pogubonosni vpliv. Na to naj bi pomislili vsi tisti, ki se borijo zoper sv. Cerkev in ji dan na dan zadajajo novih ran!
Petorčka - trapistinja
Ena izmed petorčk Dionne in sicer Pavlina. stara 18 let, je zaprosila za vstop v trapistovski samostan sv. Romualda. Pavlina je šesta hči trinajstih otrok družine Dionne, ki je pred 18 leti zrasla kar za pet hčera obenem.
V	federativni narodni republiki Jugoslaviji
je na božično vigilijo Tito z diktatorskim ukrepom odstranil pri vojski jugoslovansko zastavo trobojnico in nadomestil z rdečo zastavo enobojnico. Čemu, zakaj ? Pri Stalinu ne bo dobil zaupanja, zgubil ga pa bo pri marsikaterem redkem Jugoslovanu, ki mu je dosedaj zaupal in menil, da je Tito narodni junak. Tudi fronti to ne bo všeč, vsaj tako mislimo.
Brezbožnih šol na Poljskem
je 463. Vzdržuje jih društvo prijateljev otroka. Morda bodo v doglednem času ustanovili ubijalci Društvo prijateljev ubitih? Kljub temu, da partija z vso silo propagira te brezverske šole, prihajajo od komunistov pritožbe, da pri starsih ni za-(lastnega umevanja za novi način vzgoje. Morda bodo v kratkem uvedli tudi pouk, kako naj otroci staršem kradejo? Za tak način vzgoje seveda starsi ne bodo navdušeni.
Češkoslovaško justično sodišče
(ministrstvo za pravico!) j«' objavilo po enem letu poročilo o procesu zoper tri katoliške škofe (msgr. Vojstaška, Buzalko, Gnjdiča). ki so bili obsojeni na dosmrtno ječo. In njih krivda? Poročilo navaja, da je Vojstašek leta 1620 spisal knjigo: »Ali more biti dober katoličan socialist?« Torej pred tridesetimi leti, ko pravicoljuhna diktatorska ljudska komunistična stranka ni še oropala naroda svobode in se še ni šopirila na prestolu). Msgr. Gojdiču pa očitajo, da je pred drugo svetovno vojno dal zatočišče nekaterim katoliškim duhovnikom, ki so ubežali iz sovjetskega raja. Kdaj neki ho zapadna demokracija obsodila Švico, ki je dala zatočišča Leninu in neštetim resničuen političnim	zloc:n-
cem ?
Toda govore je treba poslušati, zato je treba pravočasno priti v cerkev in imeti nekoliko potrpljenja. Božja beseda, ki jo današnji evangelij imenuje seme, bo vedno obrodila svoj sad, če bo padla v dobro srce. Če hočemo sami sebi dobro, ne hodimo samo k »suhi maši«, ampak tudi k pridigi. Vsaj kakšno zrno bo vsako nedeljo ostalo v našem srcu.
MOLITEV O BOG. KI VIDIŠ, DA V NOBENO SVOJE DELO NE ZAUPAMO: DAJ MILOSTNO, DA BOMO PO VARSTVU UČITELJA NARODOV VARNI PRED VSEMI NEZGODAMI.
Koledar za prihodnji teden
17. februarja. NEDELJA. 2. predpostna; Frančišek Kle.
18. PONEDELJEK. Simeon, škof.
19. TOREK. Julijan, mučenec.
20. SREDA. Sadot, škof.
21. ČETRTEK. Feliks (Srečko), škof.
22. PETEK. Stol sv. Petra v Antiohiji.
23. SOBOTA. Peter Damjan, cerkveni
Na Madžarskem
so meseca novembra in decembra vrgli v ječo 32 duhovnikov, »ker se niso hoteli prilagoditi novim potrebam v dobro narodu«. Čudno, da demokratična vlada pri nas ne vrže v ječo Togliattija in njegovih tovarišev, ker se nočejo prilagoditi novim potrebam v dobro naroda.
Državni cerkveni urad (Herod je postal apostol!) je »odstavil« osem župnikov, ker sc niso pokorili državnim odlokom, o katerih so bili prepričani, da so nasprotni cerkvenemu pravu. Župnike so odpeljali neznano kam. Isti urad je takoj »nastavil«
—	brez škofijskega dovoljenja — neke nove ljudi za »župnike«. Cerkev je res velika moralna sila, če še celo komunisti, ki nič ne verujejo, želijo biti majhni škofje!
V	Belgiji
so pa vse drugače navdušeni za šole. Tam so poleg državnih šol tudi katoliške. Sred-njetehničnih katoliških šol je n. pr. 649 s 55.035 dijaki in 64. 324 dijakinjami. Staršem je dano na izbiro, kam naj hodijo njih otroci. Kljub temu ogromna večina voli katoliško šolo. Naj bi se šli kremeljski nasilniki učit v malo Belgijo. Tam se bodo naučili, kako naj ravnajo z ljudmi, da bodo z navdušenjem hodili v šolo. Tudi Tito bi se lahko šel učit v Belgijo, kaj je napredna šola.
Na Romunskem
je notranji minister kaznoval 150 pravoslavnih duhovnikov, ker niso brali v cerkvi patriarhove instrukcije, ki je bila pisana v prilog novega reda. Koliko je patriarh sam pisal, je drugo vprašanje. Tudi tu igra Herod patriarha! Komunizem se je morda izneveril samemu sebi! Ni sc izneveril, na ta način hoče le ubiti vero. Tudi Hitler je podobno mislil. Pa ga ni več.
Vsak izmed kaznovanih duhovnikov je bil obsojen na globo od petnajst do trideset tisoč lir (5 do 10 tisoč lejev).
Deset milijonov gobavcev
R. Follereau, ki je v 25 letih svoje službe obiskal vse največje lebrozurije (bolnišnice za gobavce) na svetu, trdi, da je na svetu še kakih deset milijonov gobavcev in da od teh ni niti sto tisoč, ki bi imeli primerno, človeka vredno oskrbo. Kaj pa ostali? Ostali gnijejo in ginejo po raznih brlogih in kavernah, obsojeni na smrt od današnjega egoizma in našega nezanimanja za le najnesrečnejše vseh nesrečnežev. In vendar kolikokrat slišimo v cerkvi evangelij o slepcih, ki jih je Jezus ozdravil, ter čitatno o njihovem sedanjem številu in o njihovem nad vse žalostnem stanju! Morda se zbudi ob takih prilikah v naših srcih sočutje do teh nesrečnežev, a kaj, ko na vse to tako kmalu pozabimo.
Ne pozabijo pa nanje naši misijonarji in naše misijonarke, ki delujejo v deželah, kjer je gobavost še vedno razširjena. Posnemajoč apostola gobavcev o. Damijana se žrtvujejo noč in dan za uboge žrtve te grozne bolezni.
Tako deluje na otoku Madagaskarju v nekem lehrozarju priprosta misijonska sestra. Nihče ne pozna njenega pravega
imena. Njene sestre in gobavci jo kličejo za sestro Ano Marijo. Ko je dospela na svoje sedanje mesto, je imela 26 let. Bila je mlada, živahna in lepa. Štirideset let je minilo od takrat. Štirideset let ni zapustila svoje postojanke niti za en dan. Niti ob božiču niti ob veliki noči in tudi ne takrat, ko ji je njena sestra prednica naznanila, da ji je umrl oče v Franciji. V vseh štiridesetih dneh se ni niti en dan pošteno odpočila. Kot mlado dekle se je posvetila najbolj zopernemu in nehvaležnemu apostolskemu delu. Sedaj se je postarala: njen obraz je ves ožgan od južnega, tropskega sonca, toda njene oči, te njene še vedno dvajsetletne oči, so polne nebeškega sijaja. Z malimi koraki, kakor kaka miška vam hiti po temnih in razhodnih prostorih ter prinaša povsod veselje in radost. Ubogi gobavci pozabljajo ob pogledu nanjo na svoje bolečine ter jo s svojimi od gobavosti razjedenimi ustnicami pozdravljajo s priprostimi, toda nad vse pomenljivimi besedami: »Dober dan, mamica!«
Toda poslušajte še drugo, ravno tako resnično poročilo o razmerah, v katerih živijo gobavci tam, kjer so zavrgli vero v Boga in s tem tudi pravo ljubezen do tistih, ki so te ljubezni najbolj potrebni. Nekega misijonarja, ki se je vračal iz Kitajske, so vprašali: »Ali imate veliko gobavcev v svoji pokrajini?« »Niti enega več,« je odgovoril misijonar ter razložil nato, kako je prišlo do tega. »Že pred leti je zasedel s svojimi tolpami našo pokrajino, jo strahoval in mučil neki roparski poglavar. Nekega dne smo izvedeli, da je postal ta poglavar naš guverner. Temu se nismo preveč čudili, kajti na Kitajskem smo navajeni na še hujše stvari. Takrat smo oskrbovali misijonarji veliko število ubogih, zanemarjenih in lačnih gobavcev, kar nam je prinašalo precejšnjih skrbi. Toda novi guverner je naše gobavsko vprašanje zelo enostavno rešil. Ukazal je. da se morajo vsi gobavci znajti gotovega dne ob določeni uri na nekem travniku, kjer je bilo veliko sena, ki ga je dal gu-
škoda, da je danes toliko ljudi, ki nimajo več priložnosti, da bi doživljali to srečo kmečke nedelje, ker jih je usoda priklenila na mesto. Imamo žalibog veliko ljudi tudi po deželi, ki so se prostovoljno odcepili od tistega živega organizma, ki zna buditi vedno nove vire veselja v človeku, od Cerkve in njenih nedelj, praznikov in obredov. Zato je glavna krivda na ljudeh samih, da ne čutijo več no-hen dan nedelje v srcu, da so jim vsi dnevi tedna enolični členi dolge in puste verige življenja, ker so zgubili vero in potrgali vezi s cerkvijo. Vera je tisti glavni činitelj, ki napravi sedmi dan v tednu tako srečen in blagoslovljen za človeško srce. Ko človek zavrže Boga in se udinja stvarem, postane suženj stvari in celo v nedeljo se ne more otresti tega suženjstva.
Zato je toliko nemira v naših vaseh, ker nočejo ljudje uživuti nedeljskega miru. Ta dan si človek lahko v tihoti stavi vprašanje! ali je vredno? Ali se izplača delo tvojih tednov? Ali se izplača ta nemir, boj in trud delavnika? Nedelja je dan opazovanja naprej in gledanja nazaj. Samotnost in nedeljski mir sta polnil svetih misli.
Nedelja je dan miru za telo; duša ta dun ne počiva, temveč gre iskat hrane za sebe v večne višave duševnosti. Ko v tovarnah utihne sikanje jermenov, ropotanje in piskanje strojev, ko kmet odloži lopato, uradnik zapusti pisarno, takrat začne živeti v človeku duša. Medtem, ko je v nedeljo vse mirno v kmečkih domovih, je duša ljudstva v kraljestvu poezije in modrovanja. Družinski oče vzame v roko časopis, prebira novice in modruje o svetu, stara mati poišče pratiko, dekle prebira Mohorjeve knjige, otroci nadlegujejo mater, da jim pove zgodbico, fantje se zbirajo pod lipo, balinajo in se resno ali šaljivo pomenkujejo. Vsi se današnji dun zamišljajo v neki drugi svet, kjer se počuti njihova duša po šestdnevnem delavniku tako zadovoljno. Nedelja napravlja telesne in duševne delavec za narod pesnikov, svetnic in mislecev. Kar jim delavnik vzame s svojim enoličnim in utrudljivim delom, jim vrne nedeljo v obilni meri. V nedeljo je prilika, da v cerkveni klopi med »veto daritvijo, pogleda človek v tiho kamrico svojega srcu in ugladi ter popravi. kar je zagrešil med tednom. (Dr. Jeraj: Ob skrivnih virih).
Moderno življenje izpraznuje cerkve in polni gostilne. Zato je tudi v dušah modernih ljudi duh pijanstva, verolomstva in prepirov, ker je iz njih izginil Duh božji:
verner že preje z bencinom obliti. Ko so se gobavci zbrali, so zažgali seno. Bil je grozen, srce pretresajoči prizor. Kot goreče baklje so se zvijali ubogi gobavci v svojih bolečinah ter umirali od groznih oteklin. Mnogi so poskusili pobegniti, toda nekaj strojnic, postavljenih na skritih mestih, je napravilo kmalu konec njihovi nedisciplini. Vprašanje gobavcev je bilo s tem temeljito rešeno, tako da ni v celi pokrajini niti enega gobavca več.« Tako je pripovedoval misijonar, ki je bil priča tega nebo-vpijočega početja.
II koncu še par besed na vprašanje, ki se zopet in zopet ponavlja, na vprašanje, ali je gobavost ozdravljiva. Kako srečni bi bili, ko bi mogli na to vprašanje pritrje-valno odgovoriti! Koliko veselega upanja bi prinesel ta odgovor milijonom nesrečnih gobavcev, ki kričijo v svojih bolečnah in obupu! Toda te osrečujoče besede ne moremo izgovoriti. Vsaj za sedaj ne! Gobavost je nad vse čudna bolezen, ki narašča in popušča, ki navidezno pojema pa zopet človeka hipoma napade. Gotovo je le to, da je mogoče dandanes zdraviti gobavce ter doseči vsaj to, da postane njihova bolezen vsaj za druge ljudi nenalezljiva. Pri tem postopanju rabijo zdravniki posebno zdravilo, disulon imenovano. Doktorja Floch in Destombes sta to resnico s svojim poročilom dne 4. oktobra 1949 leta pred Pariško zdravniško akademijo dovolj obširno dokazala, kar so tudi mnogi drugi odlični znanstveniki potrdili. To je vse, kar trdimo lahko o ozdravljivosti te strašne bolezni.
S stroškom petih dolarjev je mogoče zdraviti gobavca ter doseči, da postane njegova bolezen nenalezljiva. S temi malimi stroški je mogoče ga ohraniti njegovim domačim, njegovi vasi in njegovim vsakdanjim opravilom. Tudi to je lep napredek, ki nam daje upanje, da bo tudi ta bolezen polagoma popolnoma izginila. Sedanjih gobavcev pa vsaj za sedaj ni mogoče rešiti.
duh miru in zvestobe.
0, da bi zvonili nedeljski zvonovi našemu rodu in ga polnoštevilno zbirali okrog Njega, ki je zaklical vsem: »Pridite k Meni vsi, ki ste trudni in obteženi — in poživil vas bom!«
PRI ŽUPNIKU
Kar je družini oče, to mora biti župniji župnik. Naše ljudstvo rabi lepo primero: Duhovnik se poroči s faro. S tem hoče povedati, da je edina skrb in ljubezen župnikova njegova župnija, ne pa lastna udobnost. Še več! Ta prisloviea pomeni, da ni župnik od oblasti nastavljen »uradnik«, temveč dobri pastir, ki se ne brani stopiti med farane. Ni poslan zato, da bi širil kraljestvo božje tam nekje izven nas in preko nas. Kraljestvo božje je v srcih. t. j. v ljudeh. Zato je njegova dolžnost, da se približa ljudem, da stopi s prižnice doli, da ne gleda le v seznam duš, ki ga ima v pisarni, temveč da gre med svoje farane, spozna njih rane tn postane njih Samaritan. Duhovnik mora hiti v prvi vrsti socialno čuteč: ne sme mu hiti Vseeno, če farani trpe, stradajo, se izgubljajo, ne, tak župnik bi bil rabi-nee, ki je šel mimo ranjenca ter molil svoj »hatora«, ne da bi pogledal revčka.
Nam Slovencem je to jasno kot beli dan. Duhovniki, ki žive in so živeli med našim rodom, so bili in so tesno spojeni s svojim ljudstvom. Kuko hi ne bili t Saj je vsak slovenski duhovnik vzrastel iz ljudstva. Dobro pozna veselje, šalo in smeli svojega naroda pozna pa tudi njegovi bridkosti in bolečine, njegove skrbi, nadloge in stiske. Vč, kaj je pomanjkanje in revščina (saj je bil sam rojen največkrat pod slamnato streho), ve, kaj so nesreče, pičli zaslužki, kaj je bolezen, žalost, krivica, smrt... Pravi duhovnik vse občuti s svojim ljudstvom, in ker občuti, tudi pomaga, kjer more. Ni treba, da bi poveličevali duhovnike, saj je v veliki božji knjigi jasno napisano, koliko časnih dobrot so že storili ljudem.
(Nadaljevanje)
Obvestilo
Iz Buenos Aires« so prišli Katoliški misijoni. Poverjeniki sc naprošajo, tla jih dvignejo v stolnem župnišču v Gorici, Curie S. Ilario 7/11.
ŠIRITE	NA
učenik.
Iz življenja Cerkve
Sod farnim
zvonom
Razni časopisi so prinesli vest, da se je neki redovnici posrečilo spraviti iz Češkoslovaške v tujino pismo,
v	katerem popisuje nad vse žalostno usodo katoliških redovnikov in duhovnikov na Češkoslovaškem. Po tem pismu so komunistične oblasti internirale skoro vse redovnice v obmejnih krajih severne Češke in Moravske, kjer so prisiljene delati v razmerah, ki izpodkopujejo njih telesno zdravje ter redčijo bolj in bolj njihove vrste. Tako so n. pr. praške karmeličanke uvrščene v delavske brigade v Krnovu; od teh je šest sester holandske narodnosti, ki zahtevajo že leto dni, da bi jim dovolili vnitev v njihovo domovino.
— Prerovske frančiškanke in olo-muške dominikanke so zaposlene v kmetijskih zadrugah severne Češke.
— V Filipovu mora skupina fran-čiškank izdelovati otroške igrače, za kar dobivajo plačilo v vrednosti desetih lir na uro. Zaradi nezadostne plače so obsojene te sestre na lakoto in pomanjkanje. Praške in nekatere druge redovnice, ki so nedavno tega poučevale mladino v najbolj modernih vzgojnih zavodih, se ubijajo z delom v gozdovih, na poljih in raznih kmetijskih zadregah. Prebivati morajo v na pol podrtih hišah ter jim ni dovoljeno brez posebnega dovoljenja zapustiti svoje sedanje bivališče. Starejše redovnice, ki so za težka dela nezmožne, so spravile oblasti neznano kam; od teh so nekatere zaradi prestanega trpljenja že pri teh transportih umrle.
Redovnice, ki so delovale po bolnišnicah, so ostale za sedaj na svojih mestih, pa to samo zaradi tega, ker so trenutno nenadomestljive. Da to ne bo trajalo dolgo, se da sklepati iz okrožnice ministerstva za javno zdravje, ki ga Vodi izobčeni duhovnik Plojhar. — Ta okrožnica nalaga raznim podrejenim uradom, naj izberejo izmed svojih uradnic zanesljive tovarišice ter naj jih poš-
ljejo na šestmesečni bolniškostrež-niški tečaj. Te tovarišice naj bi nadomestile pozneje redovnice po bolnišnicah. Sicer pa so redovnice po bolnišnicah z delom tako preobložene, da so telesno in duševno popolnoma izčrpane. Če se kak zdravnik zavzame zanje, dobi od oblasti takoj ukor. Kljub vsem tem neznosnim razmeram, se vse redovnice neustrašeno obnašajo; odločno se upirajo pritisku, da bi vstopile v komunistično stranko ali da bi se udeleževale vsaj njihovih komunističnih zborovanj.
Duhovniki in redovniki, ki so padli pri komunistih v nemilost, so zaposleni pri graditvi hiš, v gozdovih, kmetijskih zadrugah in industriji. Jezuitom na Velehradu je bilo zaukazano, da morajo v notranjosti svojih hiš sneti vse verske napise. Duhovnikom, ki so v dušnem pastirstvu, so njihovi dnevi šteti. Mnoge župnije so brez duhovnika, toda tudi tisti duhovniki, ki so ostali še v svoji službi, se kaznujejo dostikrat za prazen nič. Duhovnik, ki okliče ali poroči ženine, ki se še niso civilno poročili, je kaznovan z večletnim zaporom. Ne udeležiti se »prostovoljnega« dela v času nedeljske službe božje se smatra kot sabotiranje narodnega gospodarstva ter se kot tako tudi kaznuje. Obenem se pa komunisti na vse pretege trudijo, da bi pregovorili duhovnike in redovnike, da bi se preoblekli ti v civilno obleko. V ta namen jim obetajo celo imenitne službe in visoke plače, toda niti en sam slučaj ni znan, da bi se kak duhovnik ali redovnik ulovil na to preočitno hinavsko vabo.
To je v bistvu vsebina pisma, ki ga je spravila neka redovnica izza češkoslovaške železne zavese v tujino in ki dovolj jasno govori, kaka svoboda vlada v deželi nekdaj tako svobodoljubnega češkega in slovaškega naroda.
Ameriški visokošolci in verska vprašanja
Zanimivo je, da je med ameriškimi visokošolci po kolegijih in vseučiliščih danes veliko več zanimanja za vero in versko udejstvovanje kot kdaj koli poprej. Po vseh nemirih in težavah današnjega sveta se mladi ljudje zazirajo v vero in iščejo v njej osebnih in socialnih vrednot in vrnitve k svetovnemu miru. »Sodobna mladina ni brezskrbna generacija. Danes mladi ljudje hočejo vedeti, zakaj je vredno živeti; hočejo spoznati smisel in težo vrednot, ki jih izžarevajo današnje ideologije v družbo«. Tako je profesor nevv-yorške univerze Dean Thomas Clark Pollack označit la nenavaden pojav.
Seveda so mnogi starejši ameriški visokošolski zavodi — tako kot Harvardska in Yaltska univerza, Arn-hersl College in taki ženski zavodi kot Wellesley, Vassar in Smith College — imeli vedno močne verske oddelke in tečaje. Danes se taki no-
vi	samostojni oddelki in študijski tečaji za verska vprašanja odpirajo tudi po številnih drugih zavodih, — mnogi na prošnjo visokošolcev samih. Ponekod je pri takih predavanjih z versko problematike toliko slušateljev, da zmanjkuje prostora v največjih predavalnicah.
Na kolegiju v Connecticutu so na primer pred kratkim zaprosili visokošolci *a ciklus predavanj pod naslovom: »Oblike krščanskega mišljenja«, ki so ga tudi dobili. Na Kolumbijski univerzi v Now York C it v je v preteklih dveh letih naraslo število rednih slušateljev na oddelku za verska vprašanja od 120 na 580. Na isti univerzi je sedaj tudi omogočeno že diplomiranim viso-košolcom nadaljevati s študijem teologije. Na ženskem kolegiju v Nevv Jerseyu so pričeli š stalnim triletnim eksperimentalnim tečajem »Verska dediščina zahodne civilizacije«. V tem tečaju sodeluje več kot 15 profesorjev. Na univerzi v Okla-homi na jugozapadu Združenih držav pa so uvedli poseben dopisni tečaj filozofije in veroslovja, dočim je univerza v Staufordu morala okrepili in razširiti svojo fakulteto za verska vprašanja.
Na newyorški univerzi je število dijakov, ki so se pred nedavnim vpisali za tečaj o »svetovnih verstvih« preseglo vse omejitve, ki so jih prej narekovali ekonomski razlogi. Ko je sekretariat univerze slednjič omogočil vsemu številu vpisanih dijakov obiskovanje teh predavanj, se je kmalu izkazalo, da je bilo tudi vse to premalo. Zopet vsaj polovica slušateljev ni mogla prisostvovati predavanjem.
Zanimivo je, da se ameriški visokošolci ne zanimajo toliko le za krščanstvo, ampak tudi za druga večja verstva. Predvsem želijo preučevati razvoj verstev skozi stoletja in spoznati odnose med njimi. Predvsem odnos do one veroizpovedi, h kateri se prištevajo sami.
Ob vsem tem povečanem zanimanju za verska vprašanja pa je opaziti veliko večjo strpnost med to mladino. Ta strpnost se kaže v razmerju do drugih nazorov in veroizpovedi. To strpnost so opazili po vseh zavodih, kjer se'je'med mladino pojavilo povečano zanimanje za verska vprašanja.
Vzgojitelji pa so med sodobno mladino opazili še drugačne značilnosti. Veliko bolj iskreni so v svoji veri, kol so bili mnogi mladi ljudje prejšnje generacije. Pri novi mladini se vedno bolj javlja odločna težnja po doslednosti, po življenju po veri, po upoštevanju verskega nauka v vsakdanjem življenju.
V	vsem tem pa je videti, kake sadove mora roditi povečano poglabljanje sodobne mladine v duhovnost.
Ob tem razveseljivem pojavu iz življenja ameriških visokošolcev si želimo le, da bi jih tudi njihovi kolegi na tržaški univerzi in drugod z Veseljem posnemali.
ta je ugovarjal, da je v Krminu premalo otrok, da bi mogli imeti svojo šolo, kajti zakon zahteva vsaj 15 otrok za vzdrževanje osnovne šole. Nadalje je šolski skrbnik trdil, da šola v Krminu ni bila ukinjena, temveč samo »prenesena« (kako diplomatska beseda) na Plešivo.
Slovenska delegacija se je ob teh besedah g. šolskega skrbnika sklicevala na dejstvo, da imajo nekateri otroci do Plešive-ga do 5 km daleč in da so v raznih krajih na Goriškem in Tržaškem odprte šole za ital. otroke, tudi če jih je veliko manj kot 15. Vse to je res, toda krminski starši so pozabili na eno: njihova šola je bila obsojena' na smrt že leta 1949, ko so izgnali iz slovenskih šol otroke optantov. Tedaj je krminska šola izgubila deset otrok, morda tudi več. Zakaj niso pri g. De Vetti zahtevali, da se morajo tudi ti otroci vrniti v slovenske šole? Ne pozabimo. da je bil prvi usoden udarec prizadet slovenski šoli leta 1949. Šolske oblasti morajo popraviti tudi tega! Tudi ti otroci so slovenski otroci, čeprav kdo tega noče vedeti.
Dr, Matija Murko umrl
V	Pragi je te dni nenadoma preminul v 91. letu svoje starosti prof. dr. Matija Murko. Pokojni Murko je bil raziskovalec slovanske književnosti in slavist svetovnega slovesa. Rojen je bil v Drsteli pri Ptuju. Obiskoval je srednjo šolo v Ptuju in pa Mariboru, univerzo pa na Dunaju pri slavnem slavistu Miklošiču. V začetku je služboval na Dunaju kot predavatelj slovenščine in ruščine na visokih šolah, leta 1902 je pa postal univerzitetni profesor v Gradcu. Ob razpadu Avstrije je odšel na Češko, kjer se je udejstvoval kot redni profesor južnoslovanskih jezikov in literatur na Karlovi univerzi v Pragi. Objavil je številne znanstvene razprave v raznih jezikih. Ljubil je svojo domovino in ji ostal do konca zvest. Slava njegovemu spominu !
Slov. zastopniki pri goriškem nadškofa
Pretekli teden sta bili pri novem goriškem nadškofu dve zastopstvi goriških slovenskih laikov. In sicer so se nadškofu poklonili najprej zastopniki Katoliškega prosvetnega društva v Gorici, nato pa še zastopnice dekliške Marijine družbe. Eni kakor drugi so g. nadškofu izrazili čustva vdanosti svojih članov in vseh slovenskih vernikov v nadškofiji ter mu pojasnili položaj našega ljudstva. Msgr. Ambrosi je bil njihovega obiska vesel ter je zagotovil, da bo upošteval želje in potrebe obojih vernikov, italijanskih kakor slovenskih, ker so vsi njegovi.
GlOiSlP OIDIAIRISTi V!0
Vrednotenje krme
Če kupimo ali prodamo krmo, damo ali dobimo neki gotov znesek v lirah. Visokost tega zneska zavisi od tržnih razmer in pri tem ne vemo, ali je dotična krma več ali manj vredna, ali odgovarja dani oziroma dobljeni znesek resnični vrednosti krme.
Imamo pa ključ, po katerem lahko ugotovimo pravo vrednost vsake krme. Ta ključ se imenuje »krmska enota«. Pri nas (v Italiji) prihaja ta »krmska enota« polagoma do veljave, v deželah pa, kjer je živinoreja posebno razvita in napredna ima o tem jasne pojme vsak živinorejec: Kaj hočemo? Napredek je le tam, kjer je tudi splošna izobrazba na visoki stopinji, in to prava izobrazba, ki mora sloneti na spoznavanju in proučevanju naravnega sveta, v katerem živimo.
Za »krmsko enoto« smatramo danes po danskem vzorcu krmilno vrednost, ki jo ima kg ječmena. Če torej rečemo, da odgovarja 100 kg ene ali druge krme gotovemu številu »krmskih enot«, potem hočemo s tem reči, da je dotičnih 100 kg krme vredno navedeno število kg ječmeha.
V	naslednji razpredelnici je kot »100« navedena krmilna vrednost ječmena. Če je pri neki vrsti krme številka nad »100«, po-tem je dotična krma več vredna, kot ječmen. Če pa je številka nižja, je tudi vrednost krme nižja, vedno v sorazmerju.
N. pr.: Pri koruzi je številka 105, torej je koruza za 5% več vredna kot ječmen. Pri krmski pesi je številka »11«, kar pomeni da je vrednost krmske pese komaj 11% vrednosti ječmena in da je potrebno 9 kg pese, da dobimo krmsko vrednost enega kg ječmena.
Naj sledijo številke:
Ječmen	100
koruza	105
pšenica	101
oves	84
krompir	26
krmska pesa	11
kostanj	59
pšenični otrobi	75
koruzni otrobi	90
lanene pogače	113
orehove pogače	125
sveže tropine	4
kravje mleko	34
posneto mleko	18
mesna moka	160
sveža trava	17
cvetoča detelja	15
Žena pod komunizmom
Gosp. De Vetti in te komu
Zastopstvo slovenskih staršev iz Krmina je šlo k šolskemu skrbniku g. De Vetti zato, da hi od njega dosegli ponovno otvoritev šole za slovenske otroke v Krminu, katero so zaprli prejšnji mesec. G. De Vet-
(Angležinja Judith Listvell piše):
Če. bi še živele sufražetke, to je agita-lorice za žensko volilno pravico iz komaj pretekle dobe, bi lahko ugotovile, da so V Sovjetski zvezi dosegle žene popolno enakopravnost z moškimi — in še nekaj več. Niti najbolj goreči borci za žensko enakopravnost bi si ne mogli predstavljati tega, kar so napravili boljševiki v imenu napredka: prisilili so žene, da se morajo kosati z moškimi v najtežjih telesnih delih, in matere, da morajo same skrbeti za svoje življenje takoj, ko je najmanjši otrok dopolnil 10 let starosti. V Sovjetski zvezi so vpeljali to način enakopravnosti v primitivni družbi, kjer so morale žene zlasti na kmetih - vedno opravljati težka dela; toda v satelitskih državah, ki so bile nekdaj del zahodne civilizacije, ni v preteklosti prišlo nikdar do tega »izenačenja«.
Eno priljubljenih gesel holjševiške revolucije je bilo ravno obljubljanje popolne ženske enakopravnosti. »Hočem, da bo imela vsaka perica možnost, da vlada v državi«, je izjavljal Lenin. Med pristaši boljševizma	tistega	časa je	bilo Znatno
število žen:	ganljivo	je bilo	videti,	kako
so hitele v večerne šole, da se naučijo brati in pisali. Kmalu se je pa pesem spremenila: Ženam so dodelili le malo »duševnega« dela, morale so pa prevzemati najtežavnejša telesna dela.
»ENAKOPRAVNOST« PRI VSAKEM DELU
Že od vsega začetka komunistične uprave se je cesto videlo v Sovjetski zvezi moškega paznika,	ki je ukazoval	trumam	žen,
ki so kopale jarke,	gradile ceste in	pre-
našale skale. Kmalu so jih začeli tndi pošiljati v rudnike in na zidarske odre pri gradnjah hiš: v sovjetskih Inkah so često videli na tujih trgovskih ladjah, kako so prišle na krov skupine žen, ki so nakladale ali razkladale tovor pod nadzorstvom moških paznikov, ki so pazili, da ni no-
bena delavka smela vzeti niti kosa kruha. Ravno tako vsakdanja pojava so v Sovjetski zvezi ženski postreščki in ženski pometači, ki so tako v bednem stanju, da morajo napraviti globok vtis na vsakogar, ki je navajen na zahodne pojme: oblečene v cunje, noge ovite v kose vreč, raz-mršenih las... Mnoge sploh niso več podobne ženam.
RAZLIKE SPOLA NI VEČ
Razlike spola ne vpoštevajo v nobenem oziru. Jasno je, da navadno žena ne more dvigati istih bremen ali izkopati iste množine premoga kot moški; po sovjetskem tolmačenju enakopravnosti pa mora zato ali manj zaslužiti ali pa delati večje število ur. V sovjetskih podložniških državah se dogaja isto, ker vlada zaradi silne in-dnstrijalizaeije in povečanja •oboroženih sil veliko pomanjkanje delovne sile. Preiskujejo vasi, da rekrutirajo nove delavce: komunistični glavarji kot Bierut na Poljskem, Gottwaid na Češkoslovaškem, Rako-si na Madžarskem, so ponovno poudarili, da morajo žene na delo v industrijo, če se hoče izvesti petletko. Starši, zdravniki in celo lokalne oblasti so odločno proti tej invaziji žen v rudnike, kamnolome, pristanišča : krilatica, da je komunizem »odprl ženam pota, ki jih jim je do zdaj zapirala kapitalistična družba«, ne prevara več nikogar. Rudniško nesrečo v Tatri na Madžarskem, ki se je dogodila 1950 v decembru, pripisujejo rudarji dejstvu, da so bile v rudniku tudi žene. V Vzhodni Nemčiji in Češkoslovaški dela mnogo žen v uranovih rudnikih, kljub temu da delo v teh rudnikih ni samo težko, ampak tudi nevarno; in kot v Sovjetski zvezi delajo tudi v podložniških državah 15 ali 16letni dečki v rudnikih kot »vajenci«, po določbah zakonov o delu. Boljševiki proglašajo za veliko socialistično pridobitev, da imajo ti mludi fantje, dve ali tri ure »praktičnega« pouka na dan.	(Nadaljevanje)
dobro seno	44
suha detelja	49
pšenična slama	15
ovsena slama	24
Si dal pšenici dušika?
Prav zadnji čas je za to. Če boš pozneje trosil dušičnata umetna gnojila, boš prav malo koristil pšenici, prej boš imel škodo: zrnja ne bo več, pač pa slame in pšenica ti bo pozneje zorela.
Zato pa ne odlašaj več! Na njivo pšenice raztrosite po 30 do 40 kg apnenega ali	čilskega solitra (»nitrato	di	calcio«	ali
»nitrato	di soda«). Ne trositi	po	rastoči
pšenici nobenih drugih gnojil.
Bolje je, da trosiš dušik danes kot jutri! Zmrzal bo kmalu prenehala in koreninice bodo imele takoj na razpolago tečno hrano.
Vseučilišče v Mainzu proučuje zdravilnost vina
X 20. številki lanskega letnika nemškega lista »Das Weinblatt« so navedene zanimive vesti o zdravilni vrednosti vina.
Predvsem je ugotovljeno, da vino ne zmanjšuje zdravilnosti penicilina in strepto-micina. Glede aureomicina, cjoromicetina in terramicina so ugotovili, da imajo imenovana zdravila še očitnejši vpliv, če bol-nik popije nekoliko vina. Iz tega sledi, da vino ugodno vpliva na učinek nekaterih zdravil.
Nadaljnje preizkušnje so dokazale, da živijo miši in morski prašički več časa, če dobijo nekoliko vina potem, ko jim je bila vcepljena daviea, kot pa če ga ne dobijo. Iz tega sledi, da vpliva vino raz-kužeValno.
Ugodni učinek črnega vina pri različnih želodčnih boleznih je splošno poznan. Isto velja tudi za pljučnico, različne živčne bolezni, itd. Dobro vino razživi bolnika.
Na vseučiliški kliniki proučujejo vpliv vina na vse bolezni in mogoče slučaje, in tako tudi n« kožne bolezni, vpliv vina na noseče, na nezgode, itd.
Navedeni list pravi, da vino že zasluži, da se ga enkrat do dna prouči na popolnoma znanstveni podlagi.
Končni zaključek pa bo isti, kot je že danes znan: V zmernih količinah je vino živilo in zdravilo, v velikih mamilo, v še večjih pa strup!
Krompir „majestic“
je neka angleška, oziroma bolje škotska sorta krompirja, ki se v Italiji vedno bolj uveljavlja. Pojavila se je tudi že na naših trgih in dobro bi bilo, če bi jo naši kmetovalci preizkušali.
Najboljši seme te vrste se dobi pri »A-ziende Agrarie di Trento«, ki ga uvažajo direktno iz Anglije, potem zasadijo v Tridentinskih hribih in pridelek razpečavajo po Italiji za seme.
Mlečna akcija za otroke
V Italiji je srednja potrošnja mleka zelo nizka, najvišja je ravno pri nas. Vlada se je začela brigati za to vprašanje, posebno ker je trenutno v Italiji preobilica mleku in ga mlečna industrija ne plača dovolj. Zato pa se je rodila ideja, da bi dajali mleko šolskim otrokom.
Velik poskus V tem delajo sedaj v Firencah. S pomočjo kmetijskega ministrstva in Mednarodne deške pomoči je tamkajšnji župan, znani asket La Pira organiziral, da dobijo vsi šolarji med šolskim odmorom skodelico sladkanega mleka. Otroci in njih starši so zelo zadovoljni.
Vedno bolj se širi klic, naj se ta mlečna akcija raztegne na vse italijanske šolske otroke. — To bi mnogo pomenilo za zdravje otrok, pa tudi mleka ne bi več bilo preveč na trgu.
Lanenega semena na slinavki oboleli živali!
“Na'- slinavki obolele živali imajo v goliču mehurčke in zato se take živali odpovedo krmi: žretje jim povzroča prevelike muke. Posledica slabe prehrane je splošna oslabitev živali, oslabljene živali pa so še bolj dovzetne za razvoj bolezni.
V tem slučaju izborno služi laneno seme, ki je zelo redilno in ki ga živali najlažje požirajo. Krmiti pa ga moramo v obliki gostega in mlačnega napoja, seveda kuhano.
Pomoč kmetijstvu
Vlada je sklonila staviti kmetijstvu na razpolago skozi 5 let, začenši s L julijem 1952 letno po 25 milijard lir za dolgoročna posojila po 3% za ureditev namakalnih naprav, zidanje gospodarskih poslopij in nakup kmetijskih strojev. Posojilo bo lahko znašalo 3/4 vseh stroškov.
Stran 4.
KATOLIŠKI GLAS
Leto IV. - štev. 7
S TRŽAŠKEGA
MARIJINA DRUŽBA
priredi v nedeljo 17. 2. ob 17.30 v dvorani MAR. DOMA ul. Risorta 3, Trst, veselo igro v treh dejanjih:
((
„ ODVETNICA
Vljudno vabljeni!
ISTA IGRA SE BO PONAVLJALA
V	NEDELJO 24. 2. OB ISTI URL
Sveti Ivan - Trst
Preteklo sredo 13. t. m. smo spremljali k večnemu počitku našega dobrega in priljubljenega g. Ivana Dolharja. Umrl je v 78. letu svoje starosti dva dni prej po kratki bolezni. Skoro do zadnjega je zahajal v bližnjo Dreher-jevo pivovarno, kjer je bil glavni vodja mizarskega oddelka polnih petdeset let. Pa prav tako redno in skrbno je zahajal v našo župnijsko cerkev Sv. Ivana ter dajal svoji družini in zlasti moškemu svetu prelep zgled krščanskega življenja. Eden izmed njegovih sinov, g. dr. Lojze, je znani zdravnik na Trbižu, drugi je uslužbenec v Dreher-jevi tovarni, sedaj v tržaški bolnici zaradi poškodbe na glavi ob nekem nesrečnem padcu blizu domače hiše, ena hčerka je redovnica v Gorici s. Justa, druga hčerka, gdč. Anica, je prednica tukajšnje Marijine družbe. Kako je bil naš gospod Dolhar priljubljen, je pokazal pogreb. Redko vidimo zbrano ob takih prilikah tako veliko število mož, ki bi stopali za krsto, sredi ogromne množice ljudi. Pri Sv. Ani so ga položili v skupno grobnico, kamor so ob tej priliki prenesli tudi krsti pred nekaj leti umrle hčerke in žene. Težko je vsem njegovim prijateljem ob misli, da ga ni več med nami. Gospod mu daj večni mir, težko preizkušeni družini in vsem sorodnikom pa naše iskreno sožalje!
Izredna slovesnost v Škednju
Slovesno smo letos obhajali prikazovanje lurške Matere božje. Pred petimi leti nam je zgorel leseni kip Matere božje. Zdaj je preč. msgr. župnik kupil novega, ki smo ga postavili v na novo napravljeno lurško votlino. Na večer pred praznikom v nedeljo smo ga slovesno ustoličili. Začeli smo ob peti uri s slovesnimi latinskimi večernicami v čast prikazovanju lurške Matere božje. Nato je govoril preč. g. prelat msgr. Ukmar v obeh deželnih jezikih o pomenu Lurda za katoliški svet. Kaj bi dali drugoverci, če bi imeli kaj takega. Edino v katoliški Cerkvi se godijo čudeži. Marija pa nam lahko izprosi tudi pravi mir, o katerem se med nami toliko govori. Nato je šla duhovščina k votlini in msgr. župnik je blagoslovil novi kip. Sledile so marijine pesmi, spet v obeh jezikih, običajni ofer in evharistični blagoslov. Ta ganljiva pobožnost je privabila veliko množico domačih župljanov, pa tudi gostov iz mesta. Odslej bo v novi lurški votlini lične ške-denjske cerkve novi kraj, kamor bodo romala bolna srca v stiski in žalosti od blizu in daleč, in Marija jim bo gotovo rada pomagala. Naj bi nedeljska pobožnost obrodila mnogo trajnih duhovnih sadov in pripomogla uresničiti naše marijansko geslo: Po Mariji k Jezusu!
Smrtna nesreča pri Devinu
V	nedeljo zvečer se je v bližini Devina zgodila huda prometna nesreča. Zakonca Josip in pa Marcela Godina s Panzana pri Tržiču sta se vračala iz Trsta z vespo. V bližini Devina je pa njihova vespa trčila ob prikolico nekega kamiona. Josip Godina
je bil na mestu mrtev, njegova žena pa težko ranjena. Šofer kamiona ni niti opazil, da se je zgodila nesreča in je brezskrbno nadaljeval vožnjo.
Urad za ljudsko štetje
Urad za ljudsko štetje javlja, da bodo te dni pozvani na omenjeni urad razni družinski poglavarji, kjer bodo morali dati neke podatke. Vsakdo, ko je pozvan, naj se predstavi tjakaj v roku treh dni. Kdor nima časa priti osebno, naj telefonira na 41334, ter bo lako telefonskim potom o-pravil vse potrebno. Kdor se ne bo odzval, bo moral sam trpeti posledice.
Filobus med Trstom in Miljami
Te dni je ACEGAT prejela potrebni znesek 200 milijonov lir za vpostavitev filo-busne proge med Trstom in Miljami. Z deli bodo začeli kmalu.
Žalovanje za kraljem Jurijem
Na vseh stavbah, kjer so nastanjene angleške čete, so postavili — vsled žalovanja za pokojnim kraljem Jurijem — zastavo s črnim trakom na pol droga.
8. februarja so pa postavili zastavo na normalno mesto, da so tako pozdravili pričetek vladanja kraljice Elizabete II.. Drugi dan so pa postavili zastavo ponovno na pol droga.
Nesreča s strelnim orožjem
Na obmejnem bloku v bližini Lazareta pri Miljah se je v ponedeljek popoldan dogodila huda nesreča s strelnim orožjem. Nek častnik C.P. je imel v rokah neko komaj najdeno pištolo »Steyer«. Ko se je hotel prepričati, ali so v njej še naboji, se je petelin nenadoma sprožil in pištola je oddala štiri strele v zid. Eden od teh se je od zida odbil v neko stolico, od tam pa v kaplarja C.P. Bitežnika Marcela ter ga zadel v spodnji del trebuha. Težko ranjenega so Bitežnika pripeljali v bolnico. Njegovo stanje je zelo resno.
Z GORIŠKEGA
Slovesen sprejem gor. nadškofa
Izvršni odbor za sprejem gor. nadškofa msgr. Ambrosija javlja, da se bo ta izvršil v nedeljo 16. marca ob 15.30. Nadškof bo ta dan prišel iz Vidma, kjer bo gost tamkajšnjega nadškofa. Na meji goriške nadškofije ga pozdravijo prvi zastopniki, nato se pripelje v nadškofijski dvorec, kjer se mu poklonijo zastopniki cerkvenih in civilnih oblasti. Od tam pride v stolnico. Tukaj bo prvič spregovoril navzočemu ljudstvu, nakar bo slovesen Te Deum in blagoslov. Drugi dan v ponedeljek 17. marca ob 10.30 bo g. nadškof imel prvo slovesno mašo, ker se bo ta dan praznoval liturgični praznik sv. Hilarija in Tacijana. V četrtek 20. marca dopoldne bo msgr. Ambrosi sprejel zbrane duhovnike iz vse nadškofije. V nedeljo 16. marca bo zahvalna pesem po vseh cerkvah v nadškofiji. Odbor se priporoča vernikov in duhovnikom za velikodušne darove, da bi lahko poklonili nadškofu primeren skupen dar ob prihodu v nadškofijo.
Dohodninski davek
Obveščamo vse trgovce, na drobno in pa lastnike javnih obratov, da zapade 29. februarja zadnji rok za predložitev prijave kosmatih dohodkov za leto 1951. Omenjene prijave naj predložijo pristojnemu registrskemu uradu, ki bo določil na podlagi prijavljenih dohodkov povprečno vsoto dohodninskega davka.
Trgovci naj čimprej dvignejo za to primerne obrazce in naj jih izpolnijo. Potrebne obrazce lahko dobijo tudi na sedežu Zveze trgovcev za goriško pokrajino.
Trgovske obrtnice
Trgovci, potujoči trgovci in pa lastniki javnih obratov, ki niso še obnovili svojih obrtnic, naj jih čimprej oddajo na uradih Zveze trgovcev za goriško pokrajino v ulici IX Agosto 11, ki bo takoj preskrbela za njihovo obnovo.
Občinski upravni odbor
V	četrtek preteklega tedna je imel občinski upravni odbor pod predsedstvom župana svojo redno sejo. Na njej so razpravljali o novem tovarniškem kompleksu za izjelke državnega monopola, ki bo zra-stel v ulici Brigata Pavia in pa o sanaciji ulice Ascoli. Proučili so v zvezi s tem
razne predloge, ki jih bodo predložili v odobritev občinskemu svetu na eni izmed njegovih prihodnjih sej.
Pustna prireditev
Krožek slov. kat. srednješolcev priredi, ob 5 .letnici ustanovitve, za svoje prijatelje v nedeljo 17. febr. ob 4.30 popoldne v domu Brezmadežne na Placuti, šaloigro »Romualdove skrbi«. Ker je dvorana majhna bo vstop dovoljen le onim, ki bodo imeli vstopnice. Vstopnice se dobijo v Aloj-zijevišču v popoldanskih urah. — Šaloigro bodo dijaki ponovili istotam na pustni torek ob 8. uri zvečer v okviru kulturnih večerov. Tudi na pust bo vstop dovoljen le z vstopnicami.
Občni zbor SKPD
V sredo zvečer preteklega tedna se je vršil občni zbor Slovenskega katoliškega prosvetnega društva v Gorici. Na njem je bil izvoljen nov odbor, od katerega pričakujemo, da bo oral ledino naše prosvete z isto požrtvovalnostjo kot prejšnji.
Zastrupitve s plinom
V ponedeljek zjutraj je gospa Irena Kocina, ko je šla po ulici Parcar, občutila nek čuden vonj, ki je prihajal iz neke enonadstropne hiše. Vznemirjena, se je hotela prepričati kaj je na stvari. A našla je vrata v stanovanju zaprta. Na klice in pa na razbijanje po vratih se tudi ni nihče oglasil. Poklicala je takoj nekatere mimoidoče, ki so podrli vrata in našli celo družino v nezavestnem spanju vsled vdihavanja strupenega plina. Isto se je dogodilo v prvem nadstropju. Poklicali so rešilni avto, ki je nesrečneže takoj prepeljal v bolnico. Njihovo stanje je precej resno. Nesreča se je pa zgodila zaradi popravil kanalizacije v omenjeni ulici. Pri delih je
bila nekoliko poškodovana plinska cev in je zato plin uhajal v omenjeno hišo.
Drugi primer zastrupitve s plinom smo pa imeli v noči med ponedeljkom in torkom. Bližnji so našli v kuhinji nezavestnega nekega Bruschin Emilija. V kuhinji sami je pa močno zavdarjalo po plinu, ki je uhajal iz nepopolnoma zaprte plinske pipe.
Št. Maver
Po sabotinskih bregovih so zazvonili pomladanski zvončki, pri farni cerkvici nad bistro Sočo pa že čakajo novi zvonovi, da se prvič zamajejo in pozdravijo sv. Valentina, prvega spomladina. šmaverci smo zaradi tega letos še posebno veseli in vabimo v nedeljo staro in mlado na naš stari pomladni shod. Dobili smo sicer pred devetimi meseci nove zvonove, o katerih je pa šel glas, da so šmaverski zvonci počeni lonci. Takšnega slovesa seveda nismo mogli prenašati. Pridite se sami prepričat, kakšna je sedaj razlika!
Škriljevo - Raztočno - Mirnik
Že od adventa sem imamo pri nas romanje Matere božje po družinah. Kar tekmujemo med seboj, kdo bo lepše pripravil svoj dom za sprejem nebeške Romarice. Vsak drugi večer gledamo nepopisno lepe prizore:	procesijo, ko odhaja Marija k
drugi hiši. Deklice v belo oblečene nosijo kip. Ljudje iz domače in okoliških vasi pridno prihajajo k molitvi in poslušanju božje besede. Nepozabni nam bodo ostali Skriljeveem lepi dnevi Marijinega obiska. Že danes se vprašujemo: čez koliko let bomo zopet doživeli tako srečo in lepoto, kakor smo jo okusili v teh mesecih. Tudi vas Raztočno je z vso ljubeznijo in slovesnostjo sprejela božjo Romarico. Kljub dežju in mrazu se je zbralo veliko ljudi. Pot je bila razsvetljena s kresovi in lučmi. Ganljivo je bilo, ko so se poslovili Skriljevci od Marije in jo izročili Raztočancem. Z veseljem že pričakujejo obiska Romarice kristjanov v Mirniku. Ravno v nedeljo 17. t. m., ko praznujemo praznik sv. Valentina, ki je sopatron mirniške cerkve, pride v Mirnik tudi Mati božja. Naj nam nebeška Mati podeli in utrdi v naših družinah duha sv. Družne nazareške!
Sovodnje
V	nedeljo 10 t. m. ob treh zjutraj je nenadoma umrl 511etni Ambrož Petejan. Pokojni je bil eden najboljših občinskih svetovalcev	in	upravitelj krajevnega	urada
za	delo v	Sovodnjah. Cesta, ki se	sedaj
gradi na Vrh sv. Mihaela, je v glavnem njegova zasluga. Domači in drugi ljudje so se	zatekali	k	njemu z raznimi prošnjami
in	nasveti	v	raznih zadevah. Kot	dober
katoličan in resničen demokrat, je bil pri domačih frontaških prvakih osovražen, a s tega mesta naj ho povedano, da bodo tudi oni občutili v občinskem svetu veliko praznino pri delu za občinske koristi. Velika udeležba ljudi in številni venci so izpričali, kako je bil pokojnik spoštovan.
V	cerkvi je g. kaplan v kratkih besedah orisal njegovo delovanje in značaj, ob odprtem grobu je govoril g. župan in zastopnik SDZ.
Žalujoči ženi, sinu in hčerki naše iskreno sožalje!
Radio Trst II.
Dnevne oddaje: 7.15 -8, 11.30 - 14.30, 17.30-24.00 Oh nedeljah: 8.00-24.00.
Poročila dnevno: 7.15, 12.45, 14.00, 19.45, 23.15.
Glas Amerike: 18.00 — razen ob nedeljah. Dnevni pregled tiska:	14.45 — razen ob
nedeljah.
Nedelja, 17. februarja: 9.00 Kmetijska oddaja. — 11.30 Oddaja za najmlajše. — 12.15 Od melodije do melodije. — 13.00 Glasba po željah. — 16.00 Koncert moškega zbora Valentin Vodnik. — 18.00 Iz delavskega sveta. — 19.00 Iz filmskega sveta. — 21.00 Književnost in umetnost. Ponedeljek, 18. 2.: 18.15 Rahmaninov: S sinfonični plesi. — 19.00 Mamica pripoveduje. — 21.00 Koncert tenorista Rena-nata Kodermaca. — 21.32 Rodgersove in Porterjeve melodije. —	22.00 Goundi
Faust, 3. dejanje.
Torek, 19. 2.: 13.00 Glasba po željah. —
19.00 Angleščina po radiu - 14. lekcija-
— 20.30 Aktualnosti. — 21.00 Dramatizirana povest. — 22.00 Gound: Faust, 4. dejanje.
Sreda, 20. 2.: 18.15 Brahms: Koncert za klavir in orkester. 19.00 Zdravniški ve-dež. — 20.30 Šola in vzgoja. — 21.00 Vokalni kvartet. —	21.30 Koncert čelista
Lava Golahovskega. 22.00 Beethoven: Simfonija št. 3.
Četrtek, 21. 2.: 13.00 Pevski duet in harmonika. — 19.00 Slovenščina za Slovence.
— 20.00 Koncert violinista Štefana Ne-delčeva. — 21.00 Radijski oder.
Petek, 22. 2.: 13.00 Glasba po željah. — 18.30 Koncert sopranistke Rožice Kozem.
— 19.00 Angleščina po radiu - 15. lekcija.
— 20.30 Tržaški kulturni razgledi. —
22.00 Beethoven: Simfonija št. 4.
Sobota, 23. 2.: 13.00 Šramel kvintet in pevski duet. — 19.00 Pogovo z ženo. —
21.00 Tamburaški orkester Ivan Cankar.
— 22.15 Operetna glasba.
V	Katoliški knjigarni dobijo gg. duhovniki napise z imenom novega g. nadškofa, kakor jih zahteva cerkveni zakonik za vsako zakristijo. Izvod stane 80 lir.
ZA DOBRODELNO DRUŠTVO V GORICI Šorli Evlalja iz Švice 1290.— lir.
ZA »SLOV. SIROTIŠC.E SV. DRUŽINE«
G. Štekar iz Števerjana dva zaboja lepih jabolk.
Vsem blagim dobrotnikom srčna hvala in zagotovilo molitve.
POPRAVILO k številki 6: Marinič Milka iz Milana 500 lir in ne 5000.
Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin v Gorici
ZAHVALA
Iskreno se zahvaljujem preč. gg. voditelju in misj. L. Šavel ju, vsem družbenicam in vsem drugim, ki so se spomnili moje pok. sestre marije z molitvijo, cvetjem, u-deležho pri pogrebu in za duhovno tolažbo.
TEREZIJA MLEKUŽ
ZAHVALA
Vsem. ki so v tako obilnem številu spremili k zadnjemu počitku, našega nadvse ljubljenega oeeta, tasta in starega očeta^J
IVANA DOLHARJA
ter pa obsuli s cvetjem, mu izkazali posebno čast, se naj lepše zahvaljujemo. Iskrena hvala čč. duhovščini. Posebno zahvalo smo dolžni zlasti ravnateljstvu. uradniŠtvu in delavcem pivovarne Dreher, ki so blagega pokojnika počastili s prekrasnimi venci in ga v tako obilnem številu spremili k večnemu počitku.
Žalujoča družina DOIJIAK
Dr. IVO CESNIK:
Nekaj goriškega narodnega blaga
Kadar se spomnim Gorice in goriške dežele, kjer sem pred prvo svetovno vojno preživel najlepše mladostne dni, me srce boli, da se ne morem vrniti v njen raj. Vse njene lepote v Vipavski dolini, go-riški okolici, v vrtu Goriške Brdih, na Krasu, Furlaniji, v Gorah sem videl in užival. Toliko ljubih prijateljev pri vseh stanovih sem spoznal in pridobil. I o njih pogosto žalujem in v bridkem spominu vzdihujem.
C.e bom iz te prelepe pokrajine povedal nekaj narodnih pripovedk, pravljic, legend in drugih narodnih zanimivosti, mi bo v veliko radost in uteho.
Naj začnem s trentursko pripovedko o Zlatorogu! Trenta je dolina s strmimi pobočji, v katere zadnjem ostanku pod Triglavom izvira bistra Soča, hči planin. Triglavsko pogorje je pa domovje Zlatoroga, »nežnobelega kozla z zlatimi rogovi. Po
njem je hrepenelo srce slehernega lovca. Ako Zlatoroga tudi zadene puškina krogla, zraste naenkrat iz njegove krvi, ki kane na zemljo, prijetno dehteča triglavska roža, ki takoj ozdravi Zlatorogu rano. kakor hitro rožo okusi. Lovcu pa grozi nesreča, kajti Zlatoroga čuvajo bele žene, vile, ki se maščujejo z belim kozlom vred nad predrznežem in ga pahnejo v prepad, v katerem se ubije. Upal je, da dobi neizmerne zaklade v Bogatinu, ki bi jih ne bilo mogoče naložiti na 700 voz, ako ustreli Zlatoroga, kar se do sedaj še ni nikomur posrečilo. Zlatorog je v svoji jezi poteptal prelepi triglavski vrt, v katerem se je navadno pasel, tako da je. tam nastala puščava. Vile, ki so do tedaj negovale vrt. so se ga odslej ogibule. Po 700 letih pa vzrasto na kamnitem Triglavu jelke. Iz njenega posekanega lesa se steše zibelka. Otrok, ki bo v njej ležal, dobi Bogatinov zaklad.
V	dolini Soče leži znani trg Kobarid, pri katerem so se vršili zlasti koncem oktobra 1. 1917 težki boji med avstrijsko
in italijansko armado. Avstrijci so tam prodrli in Italijani so se umaknili do Piave. Ta lepi gorski kot goriške zendje je rojstni kraj pesnika Josipa Krilana -Pagliaruzzija in skladatelja Hrabroslava Volariča. Ne daleč od Kobarida leži na levem bregu Soče Vrsno, rojstna vas goriškega slavčka Simona Gregorčiča. Libušenjska cerkev in nagrobni spomenik tega pesnika se razgledujeta v soško dolino. V Kredu ob italijanski meji pa je tekla zibelka pisatelja in pesnika drja. Jožeta Lovrenčiča.
Blizu Kobarida je bilo baje zadnje svetišče poganskih prebivalcev Goriške. Zraven svetišča je rastel mogočen hrast, pod katerim je izviral studenec. Ta hrast so posekali v 14. stoletju. Prav tik Kobarida stoji cerkvica. O njej pripovedujejo, da se j«; ogledovala v valovih jezera, ki je nekdaj polnilo tam široko soško dolino.
Niže doli ob Soči leži Tolmin. Ako potnik gre ob veliki Tolminici, pritoku Soče, navzgor, dospe v eni uri do izliva Čadre
v Tolminico. Čez nekaj minut pride po vijugasti poti do ozkega vhoda v votlino, kateri so vzdeli ime Dantejeva jama. Veliki pesnik begunec se je baje podnevu skrival v tej jami, noči pa je preživel v gorah Kozjeka nad Tolminom, ki je bil last oglejskega očaka Pagano della Torre, v družbi plemenitili vitezov in ljubkih gospa. Veličastna planinska narava je dala pesniku pobudo za marsikatero slikovito prispodobo v njegovi »Nebeški komediji«. To pripovedko o Danteju in jami je ustvarila bajna domišlija:	zgodovinske resnice
in podlage pa ji manjka. Oglejski očak je bil po mišljenju guelfovec, pod katerega streho ni mogel iskati zatočišča gibelinovcc Dante.
Zanimiva je istotako pripovedka o Trentarskem študentu, ki je navdušila dr.ja Jožeta Lovrenčiča, da je napisal in spesnil dolg ep — o znamenitem študentu. Pripovedka ima tole vsebino:	Nedaleč od
izvira Soče v Trenti so živeli kmečki starši, ki so poslali svojega sina v Videm študirat. Od doma so mu pošiljali živila
za hrano. Hipoma je zapadlo v gorah toliko snega, da so bile vse zveze z Vidmom pretrgane. Ko je sholar zaman dolgo čakal na podporo, si ni znal drugače pomagati, kakor da se je zapisal hudiču, ki mu je nudil pomoč. Toda kmalu mu je bila zveza s hudobcem zoperna in jo je želel razdreti. Obrnil se je zato na prerokinjo Šibilo, ki mu je navedla sredstva, da mu vragova moč ni mogla več škodovati. Kazen tega mu je podelila dar prerokovanja. Prepovedala pa mu je, da bi postal duhovnik, kakor je želel. Trentarski študent je napovedal, da bodo prišle nekoč od zapada neštete množice sovražnikov s kozlovskimi bradami čez Tolminsko zemljo, jo popolnoma opustošile in vse može odpeljale, lako da bi preostali imeli dovolj prostora pod senco enega oreha. Ženske bi potem tako hrepenele po možeh, da bi hitele od gore do gore in iskale moški suknjič. Ako pridejo do domnevanega mesta, pa najdejo le trhel štor.
(Nadaljevanje)