Štev. I. in 2. V Ljubljani dne 1. junija Leto I. Cenit do konca prvega leta j 2 fr. 1 PRAVNIK Izhaja od 1. junija ? vsak inescc' k na 2 polab.' slovenski. List za pravosodje, upravo in državoslovje X3 Budnim pravica. VigitanliOus jura. Izdavatelj in vrednik dr. J. R. Jtazlag, odvetnik. '-5 Cestitim bralcem. 4 * > ravo - in državoslovne vednosti zanimajo dan današnji vsakega mislečega državljana, ker ima v ustavni državi vsak pravico, razkladati svoje nazore o njeni najbolji uredbi in tako večini najumniših državljanov pripornagati do veljavnosti, ktera ji gre glede na nasprotno manjšino. Naše cesarstvo je stopilo zopet v vrsto ustavnih držav s cesarsko diplomo od 20. oktobra I860, št. 226 drž. zak., s ktero je Njegovo veličestvo cesar v I. odstavku nepreklicljivo za-se in za svoje naslednike izrekel: »Pravico, postave dajati, premenjati in preklicevati bomo Mi in Naši nasledniki sč sodelovanjem postavno sklicanih deželnih zborov oziroma državnega zbora izvrševali". Postave tedaj daja cesar „s privolitvijo" deželnih zborov oziroma državnega zbora. Ljudstvo pošilja svoje poslance v deželne zbore, iz kterih se nekteri posH^y.,^ Jj^ žavni zbor in v vseh teh zborih svoje misli odkritosrčno, ker imajo za svoje izjave (Indemnitat). Po večini glasov Oklepajo poslanci in vlada' P»»«ik slav. 1. I. i predlaga te sklepe presvetlemu cesarju v potrjenje ali v Najvišo sankcijo. Da se ta imenitni namen ložej doseže vsled splošnega sporazumljenja, imamo pravico do svobodnega tiska vsled postave od 17. decembra 1862, št. 8 drž. zakonika od leta 1863 in pristavka od 15. oktobra 1868, štev. 142 drž. zak., po kteri sme vsak državljan svoje misli tudi" tiskane razširjati, na kolikor niso zoper ktero drugo postavo. Mi imamo pravico združevati se vsled postav od 15. novembra 1867, št. 134 in 135 drž. zak. in pretresovati javne ali očitne zadeve. Mi imamo porotne sodnije za tiskovne hudodelstva in pregreške vsled postave 9. marca 1869, št. 27 drž. zak., v kterih porotni možje sodijo po svojem prepričanji in ker so porote vrhunec omikanega pravosodstva, kadar so državljanske kreposti ali čednosti obče blago vseh ali vsaj večine državljanov, se sme gotovo pričakovati, da bodo porotniki sčasoma sodili tudi druge pravde, kakor se to že dosta let godi v naj naprednijih državah. Mi imamo samoupravo (avtonomijo) dežel, okrajev in občin, ker imajo pravico same si oskrbovati svoje zadeve. Iz teh in drugih že obstoječih svobodnih postav se lehko razvidi, kako potrebno je vsakemu mislečemu državljanu pripravljati se na imenitne opravila, ki ga za obče dobro iz splošne dolžnosti vtegnejo zadeti v možki dobi, torej je tudi treba, da se pismeno in ustmeno širijo misli in nazori o potrebnosti in koristnosti vsakoršnih prenaredeb v državi, deželi, okraji in občini, da poklicani vedno ravnajo po naj boljšem prevdarku in soglasno z najumnišimi sodržavljani. Torej bode „Pravnik" obračal pozornost svojih bralcev tudi na reči segajoče v državoslovje in upravo. Državljanu ne zadostuje, da ima svoje pravice le kako tako zapisane in hranjene glede na svoje zasobne ali privatne razmere, on se mora svojih pravic tudi zavedati in zbujanje pravne zavesti (Rechtsbewusstsein) se bode dose- galo s premišljevanjem razsodeb vseh stopinj v državljanskih, kazenskih, političnih in finančnih primerljejih, iz kterih bodo pravniki razvideli soglasje s postavnimi načeli in razvedrenje dvomljivosti; nepravniki pa, kterih premoženja, poštenja, svobode in življenja se dotikajo, se bodo bolj in bolj sozna-nili s postavami in dobre spoštovali, ne pa se vseh samo bali. Poznanje in pretresovanje obstoječih postav, njih izpolnjevanje in prava raba pri posameznih primerljejih mnogo-stranskega človeškega življenja in prenaredba pomanjkljivih je torej naloga vsakega mislečega državljana, posebno pa pravnika in vseh drugih, ki imajo v očitnem ali javnem življenji besedo. Pri nas na Slovenskem je širenje pravo- in državoznanstva težko, ker srednje in više šole niso osnovane na narodni podlagi in ker se dosihmal pravosodje in uprava večidel ni izvrševala v domačem jeziku. Torej bode potrebno novih besed ali izrazov se naučiti za nove zapopadke ali pojme (Begriffe), kterih se tudi zdravniki, umetoslovci i. t. d. nalašč naučiti morajo za svoje vednosti. Kar zadeva pravoslovno besedstvo, imamo že leta 1853 v c. kr. državni tiskarnici na Dunaji izdani nazovnik in ker se jezik vedno razvija, je treba tudi tukaj popravljati, kakor se že 20 let godi v državnem zakoniku, v kterem tiči bogat zaklad jezikovega napredka, ki je torej vreden, da se bolj in bolj z njim soznanimo. Na Slovenskem je torej jezik, kteri se rabi v državnem zakoniku postavni slovenski deželni jezik, kakor tudi za druge narode avstrijske njihov v državnem zakoniku rabljen jezik opravilni. Sodniki imajo tedaj v tem oziru stanovitno podlago za svoje delovanje, narodi pa imajo skrbeti, da postane omikani jezik sč svojimi strokovnimi izrazi po splošnem napredku obče dobro velike večine prebivalcev. Že od leta 1781 semkaj, tedaj blizo 90 let, velja postava zastran rabe deželnih jezikov tudi pri nas, ker se §. 13 občnega sodnjega postop-nika glasi: „Obedve stranki, kakor tudi njuni pravni zastopniki se imajo v svojih pravdnih spisih posluževati jezika l* v deželi navadnega . . in vendar še je bilo pridržano zadnjemu desetletju te reči resnobniše se poprijeti, ker zmi-raj napredujoča omika naroda glasno zahteva, da se narodni jezik, v kterem se že črez 20 let postave razglašajo, povzdigne na častno mesto opravilnega jezika v predmetih, ki zadevajo premoženje in svobodo ljudi. Vsi zavedajoči se narodi so popustili tuje opravilne jezike in se svojih poprijeli za javno življenje in komaj 30 let je, odkar so tudi naši sosedje Magjari zamenjali učeni latinski jezik za svoj magjarski in sploh je nasledek bil ta, da je od začetka bilo potrebno premagati nekoliko težavnosti, vendar narodni razvitek se je zdatno pospešil, ker so šole s tem v živi zvezi in zaupanje do oblastnij je storilo velik korak uaprej. Tako bode tudi na Slovenskem in da naš „Pravnik" betvico doprinese k dosegi tega blagega namena, je njegova naj lepša naloga. K temu pa mu je treba splošne duševne podpore. Pravoznanci iz vseh slovenskih pokrajin so že obljubili dejansko pripomoč za obdelovanje ledine; čestiti bralci in posebno dejanski zvedenci pa naj opominajo, popravljajo in spodbujajo začetnike. Od starejih zvedencev se zahteva, da so prijazni narodnemu napredku v tej stroki delovanja; naši mladi pravniki pa naj nikdar ne pozabijo, da je za popolno dognanje pravo-znanstva celo življenje prekratko in da je njih sveta dolžnost nadopolniti to, kar so v pomanjkljivih učilnicah zamudili. List izhaja vsakih 14 dni in od ene številke do druge je mogoče, pretehtati vse in po preteku prvega leta bode mogoče, bolj na bistvo predmetov gledati, ker bo prva zapreka srečno premagana. Naj torej učeni pravniki prizanašajo, ako nahajajo v listu njim že znane reči, ker je tudi nepravnikom namenjen; nepravniki pa se naj trudijo strokovnih pravoznanskih reči na toliko se naučiti, kolikor to zahteva splošna izobraženost, ktero občudujemo pri romanskih in* germanskih narodih. 1 «>lixoj jl.p.v;»šii!>0(i itfeiqa rtifiJmmj \{\[i\ i ■ VrednihvoiM--*l Slovenske prestave postav in vladnih ukazov. ,,Brž kakor je ktera postava prav razglašena, ne more se nihče izgovarjati s tem, da mu ni znana". Tako govori §. 2. občnega civilnega zakonika, izdanega 1. junija 1811. Kdaj pa je postava prav razglašena? Na to mora odgovor dati razlagavec. Toda ker je vse človeško znanje in razumenje nerazločljivo združeno z jezikom, nikdo ne bo ni na hipec dvomil, da je v tem glavna stvar jezik, v kterem se postava razglaša, da torej postava razglašena ljudem v tujem, neumljivem jeziku ne more biti prav in tako razglašena, da ne bi nihče imel pravice izgovarjati se z neznanjem iste. Odtod izhaja, da se Slovencem morajo postave po slovenski dajati ali vsaj po-slovenjevati. Ta pravniška zahteva je med Slovenci veljala od nekdaj. Ali se je pa tudi od nekdaj po njej delalo? Vemo, da se ni. Kaj se je menila nemška birokracija za zahtevo zdrave pameti! Samo nekteri razglasi, kjer je neogibna potreba premagala, izdajali so se že zdavnaj po slovenski, in spominjam se. da sem enkrat v roke dobil precej umljiv poduk o gozdarstvu, izdan še za cesarice Marije Terezije, in tudi Novice so, zlasti v prejšnjih letnikih omenile kje ktero tako staro prestavo. V življenji Valentina Vodnika pa beremo, da je cesarske patente in ukaze prestavljal. Ali prvič nikdar ni veljalo to načelo, da se mora vse, kar se Slovencem izdaje, v slovenskem jeziku izdajati; in drugič, izdajali so se le posamezni okolniki in razglasi različne podobe in velikosti, brez poredoma gredočih števil, brez letnikov in kazal, tako da bi današnjega dne najbrže bilo nemogoče, take nekdanje slovenske razglase v popolno zbirko zbrati. Še celo gori omenjeni občni civilni zakonik od 1. 1811, da si mu razglasilni patent zgovorno povdarja potrebo, oznanjati podložnikom postave v jeziku njim umljivem, za cesarjev Frančiška in Ferdinanda Slovencem ni bil po slovenski razglašen, in izmed starejših večih postav znana mi je edina Zoll- und Staats-Monopols-Ordnung, ktero je — če se ne motim — slavni slovničar Metelko, takratni prestavlja-lec vladnih razglasov, pod naslovom: Postava za col in deržavino samoprodajo (v Ljubljani v Egerčni pogla-varski natiskarnici 1837) poslovenil. Ta prestava pa je mestoma celo nerazumljiva. N. pr. §. 180. „Za spolnjen izhod skozniga blaga si dajejo colnije opravilama sprotno zaslišbo. §. 185. Če protnik želi blago k izhodu naravnano v čolni okolii pustiti, in ni pod zapiro djano, mu je to brez spolnjenja porabnosti na voljo dano". Kakor so priprosti Slovenci od nekdaj želeli, da bi razumeli besedo po pisarnicah kraljujočo, tako so že davno posamni slovenski izšolanci premišljali, ne bi li se dala slovenščina povzdigniti na čast uradnega jezika, in sprevidevši koj, da conditio sine qua non takemu polotu so dobre prestave obstoječih postav, poskušal je marsikdo ob lažnih urah posloveniti to ali ono postavo, — to se ve da brezuspešno v tistih žalostnih časih. Še le ko je leta 1848 padel nemški absolutizem, in ko se je z danim ustavnim pismom slovesno oznanila narodna enakopravnost, začelo se je sploh upati in bilo je upanje tudi utrjeno, da se bodo slovenščini zares pisarniške duri odprle. Ali nihče izmed nas ne bi bil takrat mislil, da bo toliko truda in časa treba, predno se ta železna srajca nemške in laške navade z naših uradov in z nas samih sleče! Tadanje slovensko društvo v Ljubljani se je med drugimi poloti poprijelo tudi prestave občnega civilnega zakonika. Iz Gorice v Ljubljano prestavljeni kriminalni aktuar, vrli Mažgon, prevzame prvi trud in izdeluje prestavo, do-tični odbor pa jo pretresa. Pozneje (1849) je Mažgon z dovoljenjem ministerstva svojo prestavo v Ljubljani slovenskim pravnikom razlagal in do §. 620 tudi po časniku „Sloveniji" razglasil. Gosp. žl. Leman pa, takrat slovenskega napredka blag prijatelj, prestavil je in učil kazenski zakonik od 1. 1803. Le-ta slovenska šola je pozneje prešla na Graško vseučilišče, kjer je g. dr. Krajnc zapuščino prezgodaj umrlega Mažgona prevzel in prestavo zakonika od §. 621 do konca dodelal. Če je pa takrat vlada sama skrbela, da se prejšnje postave po slovenski razkladajo, morala je tem bolj misliti na napravo, da bi se po načelu enakopravnosti vse prihodnje postave in naredbe avstrijskim narodom v njihovih jezikih razglaševale in sicer po zgledu drugih naprednih držav z listom za nabiro postav namenjenim in pripravnim. Iz tega namena je izdan cesarski patent od 4. marca 1849. V njem je bilo ukazano ministerstvu, da se ima na Dunaj i (v Beču) izdajati »Občni državni zakonik in vladni list za avstrij sko cesarstvo" v edino nemškem in pa v 9 drugih jezikih z nasproti stoječim nemškim tekstom, torej tudi v slovenskem jeziku, v posamnih deželah pa da se izdajejo »deželni zakoniki" samo za ukaze deželnih gosposk v do-tičnih jezikih, tudi s pridjanim nemškim paralelnim tekstom. Vsaka občina je morala kupiti po en državni zakonik, in po en deželni zakonik svoje dežele. Prvi izdatek ali kos tega državnega zakonika je prišel na svetlo še le 1. novembra 1849. Vse druge za cesarja Frančiška Jožefa od 2. decembra 1848 do konca oktobra 1849 izdane postave z ukazi vred so bile zbrane in izdane po nemški v posebnem »dopolnilnem zvezku (Ergiinzungsband)" s 444 razglasili, ki pa v drugih 9 jezikih ni prišel nikdar na svetlo. Po patentu od 4. marca 1849 so bili vsi teksti enako avtentični in so se imeli državni zakoniki v vseh jezikih ob enem (isti dan) izdajati. Ali že s cesarskim ukazom od 7. decembra 1849, drž. zak. št. 31, se je poslednja določba spremenila in dovolilo, da sme državni zakonik v edino nemškem jeziku pred drugimi Izhajati. V letu 1849 je prišlo na svetlo 10 kosov državnega zakonika. V letu 1850 pa se je dvojezični zakonik tako narasel, da obstoji iz 4 debelih zvezkov, obsegajočih skupaj 497 številk, in 4252 strani v obeh jezikih. Letnika 1851 in 1852 sta sicer mnogo tanjša, vendar imata še po 2 zvezka. Drugo prenaredbo ustanovnega patenta, je vpeljal cesarski ukaz od 20. decembra 1850, drž. zak. št. 473, dolo-čivši, da občine niso več dolžne kupovati državnega na Du-naji izdajanega zakonika, temuč samo deželni v glavnem deželnem mestu izdajani zakonik, v kterega so se pa ravno za to (počemši z letom 1851) iz državnega zakonika morale vse dotično deželo zadevajoče postave s takimi ukazi vred od besede do besede jemati. Tiskali so se pa Slovencem taki deželni zakoniki v Gradci, Celovci, Ljubljani in v Trstu, tako da je vsaka za Slovence veljavna postava bila po petkrat stavljena in tiskana. Po kolikrat se je pa še le tiskal nemški paralelni tekst v vsem cesarstvu! Le-ta naprava je trajala do konca leta 1852. Cesarski patent od 27. decembra 1852, drž. zak. št. 260 namreč je ustanovil veliko premembo v razglaševanji postav. Po njem je počemši od 1. 1853 na Dunaji izhajal samo nemški državni zakonik, ki je zapopadal edino avtentični tekst. Deželni zakoniki pa, ki so si jih morale občine omišljati, imeli so dva dela; I. del je obsegal zopet dvojezično tiste postave in razglasila iz državnega zakonika, ki veljajo za dotično deželo; II. del pa deželne postave in ukaze deželnih gosposk. Prestave slovenske državnih postav so -se delale na Dunaji in pošiljale v litografijah za I. del deželnega zakonika v Gradec, Celovec, Ljubljano in Trst. Ta uredba je imela obstanek do konca 1859. Bile so torej od novembra 1849 do konca 1859 poslovenjene vse postave in razglasitve, ki imajo ali so imele veljavnost v slovenskih deželah. Tako zlasti postava o me-njicah, oba reda kazenske pravde CSchmerlingov in Ivrausov), kazenski zakonik od 1. 1852 (izdan nemško-slovenski 1. 1853 tudi posebej v osmerki), pravilniki sodne oblasti, postave o sodniškem delovanji zunaj pravde, rudarska, logarska, obrtniška postava i. t. d. Pod civilne pravde pa vendar ni prestavljen, ker je bil že po letu 1852 samo deželam ogerske krone izdan. V tem času (1853) je bila v Dunajski dvorni in državni tiskarnici izdana še tudi prej omenjena slovenska prestava „Občnega civilnega (državljanskega) zakonika", po vredniku slovenskih prestav s pomočjo gosp. Svetca popolnoma predelana in z repertorijem (kazalom) opravljena. Poljski aristokrat in birokrat, ki mu je po nesrečni vojski na Laškem prišlo v roke državno ministerstvo, držal se je tega mnenje, da je vse prestavljanje postav samo za kmeta, kmetu pa da je ubogo malo treba vedeti od postav. Po tem načelu bil je osnovan tudi cesarski patent od 1. januarja 1860, drž. zak. št. 3. Ta je veleval: Na Dunaji naj se izdaja (kakor prej) samo nemški državni zakonik. Deželnih zakonikov naj več ne bo. Samo tisti razglasi, za ktere bi različna ministerstva pri vsakem posebej iz rečno ukazala, samo tisti naj se za nemške občine po nemški, za druge občine pa zopet v njih jeziku (brez pridjauega nemškega teksta) posebej tiskajo (in besonderen Abdriicken) in občinam ob državnem trošku dajajo. — Po le-tem patentu so se slovenske prestave na enkrat skrčile, ter obsega letnik 1860 samo 72 razglasov na 108 straneh, v tem ko jih nemški državni zakonik tistega leta šteje 280 na 525 straneh. Sreča pa je, da izmed njih ni nobene posebno imenitne postave. V tem času se je tudi zgodilo, da se je v Celovci opustilo tiskanje slovenskih prestav, ker ste se za-nje bili samo dve koroške občine oglasile, in po tem, da je kranjska vojvodina prišla pod primorsko deželno poglavarstvo, tako da so se v letu 1860 take posebne prestave iz državnega zakonika samo v Gradci in Trstu tiskale. Le-te iz-datbe (po nefiiški: Abdriicke aus dem Reichsgesetzblatte) še celo enakega imena niso imele, ker so se Tržaške imenovale: »Odlomki iz državnega zakonika", v tem ko se je Graškim: »Prestave natiskov iz državnega zakonika" in Ljubljanskim (od 1. 1861 do 1869): »Prestava iz državnega zakonika" reklo. Ko je kmalu po tem Schmerling Goluchovskega izpodrinil, ostalo je sicer pri patentu od 1. januarja 1860, pa je vendar zopet oživela prejšnja navada, da se je v natiske (Abdriicke) občinam namenjene jemalo vsako razglasilo, bodi postava, bodi ukaz, ktero je veljalo za dotično deželo, in tako so zopet vse novejše postave od 1. 1861 do 1869 poslovenjene ter obsegajo dotični letniki od 190 do 580 strani. Že v prvi sesiji državnega zbora je najpred dr. Pražak, pozneje pa dr. Lovro Toman poprijel vlado z interpelacijo, kdaj misli razglaševanje postav postavno uravnati; ali še le 1. 1869 je prišla o tem vladna predloga pred državni zbor. ter se je napravila prva postava zastran te reči, izdana 10. junija 1869, drž. zak. št. 113. Po ti postavi se počemši od 1. 1870 izdaje na Dunaji pod skerbjo ministerstva notranjih reči »Državni zakonik za kraljevine in dežele v državnem zboru zastopane" v vseh (8) jezikih, ki so navadni v teh deželah. Državni zakonik v nemškem jeziku obsega avtentični tekst; drugojezični zakoniki so službene (oficielne) prestave vsega avtentičnega teksta, ki se pa prestavam več ne priklada. Občine imajo dolžnost, naročiti si po en eksemplar državnega zakonika v kterem navadnem jeziku, ter plačujejo ceno, ki jo ministerstvo notranjih reči določuje. Ta postava pa ne zadeva deželnih postav niti razglasov deželnih gosposk, zastran kterih veljajo ali prejšnji patenti (zlasti od 1. 1852 in 1860 in pa ces. ukaz od 17. februarja 1863, drž.zak. št. 19), ali pa nove deželske postave, kakor za Češko postava od 15. februarja 1867 in za Kranjsko postava od 20. decembra 1869 (Kranj. dež. zak. od 1. 1870, štev. 2). Takošna je zdajna zadnja uredba; doklej bo pri negotovem ustrojstvu cele Avstrije obstanek imela, Bog ga vedi! Zastran dveh reči utegnejo se razhajati misli, namreč da je le nemški tekst avtentičen, ker se le on v državnem zboru obravnuje in po Cesarju uzakonjuje, in pa da se postave na Dunaji prestavljajo in tiskajo, a ne v deželah. Prvemu vprašanju se hočem do dobrega umakniti, za-stran drugega pa opominjam že zdaj može, ki bodo imeli veljavno besedo, če bi to vprašanje kdaj na vrsto prišlo, — da naj reč dobro premislijo, da ne bo predrugačba prinesla škode namesti koristi. V tem poslu je namreč centralizacija neogibno potrebna, in dokler se ne vstvari v Ljubljani ali kjer že bodi na Slovenskem središna prestav-ljalnica postav in ukazov za vse Slovence, bolje bo, da se tudi za naprej postave na Dunaji prestavljajo in tiskajo in na vse slovenske kraje v enem edinem tekstu razpošiljajo. Kajti če bi se vsaka postava po trikrat ali štirikrat brez dorazumka prestavljala (v Gradci tako, v Ljubljani drugače, v Trstu in morebiti v Celovci zopet drugače), zidali bi babilonski turen zmešnjave. Kako napačno je, če vsak po svoji glavi prestavlja, kaže zlasti obširni: Posnetek iz poduka za izpeljavo vojne postave", razglašen po deželnih zakonikih in prestavljen po večkrat. »Vojna postava" (Wehrgesetz) bila je na Dunaji z dobrim premislikom poslovenjena in postavili so se neki tehnični izrazi, kterih je prestavljalec tega ^Posnetka" po vsakem bil dolžen1 držati se. Graški prestavljalec je to tudi zvesto storil, in po mojem mnenji svojo nalogo z izvrščino dovršil; nasproti pa je Tržaški čisto po svoji glavi delal, in Ljubljanski njega posnemal. Tržaški prestavljalec je namesti »vojna postava" napisal: bramb en a postava, ne pomi-slivši, da tu ni govorjenja ravno o hranitvi in da pravimo: deželna bramba za Landwehr; dalje namesti: vojna dolžnost (Wehrpflicht) pravi :brambena dolžnost; namesti: stava (Stellung) pravi -.nabor; namesti že navadnega: letna vrsta (Altersklasse) starostni razred; in namesti: odpust, odpuščanje (Entlassung), ljubi mu se reči: razpust, razpuščanje; razpust človeka zavoljo neodpravljive službene nezmožnosti. Lahko razumem, če se pravi: razpustiti zbor, razpustiti krdelo nabranih vojščakov, — ali razpustiti enega samega človeka, to se mi ne zdi biti zdravo. — Hočem li na konci spregovoriti še o notranji vrednosti dozdanjih slovenskih prestav? Kdor se kdaj potrudi ter pogleda va-nje, naj sodi sam. Predno pa jih popolnoma zavrže in obsodi, naj blagovoli pomisliti samo to, da pre-stavljalcem državnih postav — sosebno ves ta čas, dokler je Bahova reakcija vladala, — ni dohajala niti pomoč iz javnega djanskega življenja, ki je nosilo vse skozi (— kakor ga po večem še nosi —) nemški pečat, niti oživljajoča spodbuda iz priznave vsaj slovstvenih krogov, ker ne le da se nihče ni menil za te prestave, še znano je malokteremu bilo, da se delajo in izdajajo. Le-to dozdanje nemaranje ali ne-hajstvo, kakor bi Hrvat rekel — glede slovenskega državnega zakonika spodobno je, da prestane. Ce Slovenci res hočejo, da se kdaj slovenščina vpelje v sodne in sploh uradne pisarnice, če hočejo, da se osnuje pripraven opravilni jezik, mora jim mar biti tudi slovenskega zakonika, morajo, kar je zmožnih, na prestave paziti, prestavljalce podpirati in opominjati. In kje bi bilo priličnejše mesto za pretresovanje takih reči, nego v „ Pravniku", ki utegne tudi, presojaje to ali ono postavno osnovo, pisalcem slovenskega državnega zakonika od velike koristi biti. Z obilnim naročevanjem na mnogo obsežni državni zakonik, ki ob začetku leta le nekaj čez poldrugi goldinar velja, pokazalo bi se vrhi tega nasprotnikom slovenskega napredka, da je želja zastran slovenskega opravilnega jezika zares v slovenskem narodu razširjena. C. Dostaveh vredništva. Kako izvrstna je prestava v slovenskem državnem zakoniku, je tudi to dokaz, da je veC dejanskih pravnikov pri dvoraljivosti ktere izvirne postave našlo v slovenski prestavi jasnost šo pred službenimi pojasnili. Živo se torej priporočuje našemu občinstvu. Tudi se vrne mir, zadovoljnost, zaupanje in veselje do daljšega delovanja med Slovence, kadar zadobi naš jezik pristojno mesto v javnem življenji in da se ohrani ta svetinja in znamenje narodovega živobitja, moramo začeti sani i pri s e b i. I 13 Porota. Kaj da je porota. V vsaki državi mora, po naravi in namenu take združbe, vladi vse do tega biti, da se vsako hudodelstvo kaznuje, a državljanom, da nihče ne bo po krivici kaznovan. Kaznovalna oblast je v državi tako za vladarjevo moč, kakor za pravico in državljansko svobodo neposredno od največe pomembe. Zato pa tudi zgodovina kaže, da narodi, ki so svobodni in za varnost svojih pravic skrbni, kaznovalne sodne oblasti, ki neposredno razsoja o poštenji, svobodi in življenji, nikdar popolnoma ne prepuščajo vladnim poglavarjem in njih opra-vilnikom; ampak zahtevajo pri tem, ko vladni uradniki kazenske pravde narekajo in vodijo, da državljani sodelujejo vsaj takrat, ko gre za to, da se izreče, ali je zatoženec kriv ali nedolžen. Pomenito za vse čase je izrekla angležka magna-karta to načelo z besedami: „Ni smeti kralju nobenega svobodnega moža prijemati, zapirati, ob svoboščine in premoženje devati, za brezpravnega izrekati, izganjati, ali drugače obsojati, razun po razsodbi njegovih sop ravnikov (sodržavljanov) po domači postavi". Ako v kaki državni združbi celo ljudstvo, če tudi pod vodstvom javnih opravilnikov, izvršuje vso kaznovalno oblast, imenuje se to ljudsko sodstvo v najožjem pomenu. Tako je bilo po nekih starogrških mestih. Ako izvršujejo tisto oblast le neki oddelki ali odbori od ljudstva, je to ljudsko sodstvo v širjem pomenu. Tako je bilo pozneje pri starih Grkih in Rimljanih. , Ako je pa izvrševanje kaznovalne oblasti med ljudstvo in izučene državne sodnike tako razdeljeno, da sodniki ust-meno in javno kazensko pravdo vodijo, in na zadnje po postavi kazen določujejo, možje iz ljudstva pa o tem sodijo, ali je kdo hudega dejanja kriv ali ttekrivj in ali se mu more eftu tVJ'!grol*j-pi8ftti,-amame ljudsko* sod^vtrv ^ajihjem menu, ali poroto, kakor jo dandanašnji nahajamo skoraj pri vseh izobraženih narodih Evrope in Amerike. Kar se besede »porota" tiče, ona speljuje svoje ime od glagola »rotiti se", kar je toliko, kot prisegati, ker morajo v ta namen odbrani možje na to priseči, da bodo svoje sodne dolžnosti vestno spolnovali. Odtod se oni imenujejo porotniki. Porota in ljudska svoboda. Ljudsko sodstvo ali državljanov sodelovanje pri tem, je-li kdo kriv ali ne, potem javni ustmeni ter zatožni postopek v kazenskih rečeh: to vse je tako staro, kakor zgodovina svobodnih narodov. Hebrejci v svojih boljših časih, stari Grki in Rimljani, in kolikor zgodovina pomni, vsi svobodni Germanci niso poznali drugačnega sodstva. Tudi sla-venski narodi, dokler in koder so svobodo ohranili, imeli so in imajo porote. A dandanašnji ni brez nje ne enega izobraženega naroda. Pa se tudi brez skrbi lahko reče, da doslej še ni bilo na svetu naroda, ki je vžival in vzdržal državljansko svobodo, da bi bil v kaznovalnih rečeh, ko gre za poštenje, svobodo, imetek in življenje prepuščal sodbo samim, skrivaj preiskujočim juristom in vladnim služabnikom. Med novejšimi narodi so Angleži ljudsko sodstvo in tedaj tudi poroto najčisteje in najzvesteje ohranili. Po nemškem in toraj tudi po naših deželah, ki so bile z rimsko-nemškim cesarstvom v zvezi, jela je porota omagovati potem, ko je začela tuja postava domačo spodrivati. čem bolj se je širilo in veljavo zadobivalo tuje, samo izučenim juristom razumljivo rimsko, lombardsko in kanonsko pravo, tem bolj se je moralo ljudstvo od sodnega sodelovanja umikati; tem bolj je prehajalo izvrševanje sodstva le izučenim juristom v roke. S časoma so postali ti posebni stan, ki se je odločeval od ljudstva, naprej se ril, da bi se grel na svitlobi vladarske milosti, ter je zmiraj neraje gledal, da bi se ljudstvo v njegova opravila mešalo. Zato je bilo naravsko, da se je pri teh okolščinah tajno preiskavanje, ki je bilo izprva le pri duhovskih sodiščih v dušnih zadevah v navadi, začelo priljubljati tudi svetovnim juristom, in da so kanonskemu pravu lastni pismeni postopek začeli tudi pri-svetovnih sodiščih vpeljevati. Vrh tega je obveljal s tujim pravom tudi tuj latinski jezik in to je bila nova pregrada, ki je branila ljudstvu udeleževati se sodstva. Tuj jezik je izpodkopa-val javnost in ustmenost, in sam po sebi podpiral vpeljavo tajnosti in pismenosti v postopku. Samo po sebi se razume, da je bilo vladarjem vsake vrste in vseh dežel, ki tako nikdar niso kaznovalne oblasti radi iz svojih rok dajali, zelo po volji, ako so kaznovalno sodstvo na mesto ljudstva izvrševali od njih zavisni juristi, ter so to premembo radi podpirali. Tako so postali vladarji in juristi zvezniki, in čem bolj je ginila ljudska svoboda, tem bolj se je manjšalo ljudsko sodelovanje v sodstvu, dokler ni nazadnje, koder koli je vladarski absolutizem premagal, popolnoma prestalo. Še le v novejšem času, ko se je bil absolutizem omajal in so začele namesto samovladarstev nastopati ustavne vlade, bilo je mogoče spet nazaj zahtevati ljudsko sodstvo in zares je bil glas po poroti med prvimi slišan pri vseh narodih, ki so po dolgem mrtvilu začeli vstajati k novi svobodi. To je gotovo najtrdneji dokaz, v kaki bitni, naravski in neobhodno potrebni zvezi ste ljudska svoboda in porota, ter da ena brez druge nima trdnega obstanka. Napake pismenega in tajnega sodstva. Že iz prednih vrstic smo razvideli, da je, kakor drugod tako tudi po naših deželah pod vplivom neugodnih časov in okolščin namesto prvotnega ljudskega sodstva nastopilo uradno, in kako so se porote s svojim ustmenim in javnim obravno-vanjem morale ogniti pismenemu in tajnemu postopku, zgodovina vseh narodov evropskih pa uči, da to ni bilo na korist svobodnega napredka. Kake nasledke je imela ta prememba v kaznovalnem sodstvu? Žalostne tako za ljudsko svobodo, kot za pravosodje sploh. Nebomo govorili o naj grjem izrodku tega sodstva, o tajnih preiskavah s tezo (torturo), ktero je rabil stari Rimljan za svoje sužnje, in ki je, kakor pričajo pravde zoper čarobnice (copernice) žrtvovala na tisuče in tisuče nedolžnih ljudi naj strašnejši smrti. Mi se bomo ozirali samo na bistvo in naravo tega sodstva v primeri k ljudskemu. Oglejmo si najpred sodnike, kakošni so bili, odkar so kaznovalno pravico zgolj juristi izvrševali. Bili so ali od grajščaka ali od vlade zavisni. Od milosti mogočnikov so živeli; vladarjev služabniki so bili. Razen tega se je znalo primeriti, in zgodovina ima za to mnogo zgledov, da so se sodniki sami mešali v poli-tiške boje in strasti, in da so bili sodniki in stranke ob enem. Tako so jih motile ne le zapovedi in želje od zgoraj, ampak tudi lastne politiške in druge strasti. Ali je bilo mogoče, da bi bila takim sodnikom pravica nad vse in da bi, bili nepristransko sodili tistim, ki so stali zoper vladna načela, ali bili druzih politiških misli od njih samih? Takrat so bili pač nemili, žalostni časi! Kaznovalno sodstvo ni bilo hramba pravici, niti pribežališče nedolžnim, bilo je večkrat le predstvo samovladnega nasilja, le orodje maščevalne strasti, pravi .Damoklejev meč, ki je visel nad glavo vsakega državljana. Pa tudi postopek, temu sodstvu navaden, sploh pravosodju nikakor ni ustrezal. Pismenost in tajnost niste poti, po kteri bi se prišlo hitro in zanesljivo do resnice. Zatoženec je bil puščen v popolno oblast preiskovalnemu sodniku, ki djansko ni bil odgovoren nikomur nego svoji vesti, tenki ali kosmati, kakor je prišlo. Tezo so sicer s časoma odpravili, ali sodniku je ostajalo še zmiraj obilo sredstev, da je stiskal in begal zatoženca, če ni hotel obstati, česar je bil obdolžen. In če vse drugo ni pomagalo, je bil preiskovalni zapor pri roki, ki se je dal vleči tedne, mesece in tudi leta, dokler bi trdovratnega zatoženca dfh^čfl'.',:';A kaj ^emo reči o zapisniku, kamor so se zapisavali odgovori prič in zato-ženca? Sodnik ga je delal, večkrat v kakem tujem jeziku, in pisal je va-nj, kakor je priložnost nanesla. Pisar, kteri bi bil imel biti, kakor za neko kontrolo, kak nesrečni dnev-ničar, on največ sam ni vedel, kaj je pisal, in ako bi bil tudi vedel, ali je smel sodniku v čem nasprotovati? In tudi tista dva prisednika, .kakor so ju včasih jemali k zaslišbam, nista vselej vedela /zakaj sta zraven, in ako nista dremala, gotovo sta na vse druga mislila, nego na to, kako se zapisnik piše. Vse to'je pozneje mnogo bolje postalo. Ko je tako dovršil preiskovalni sodnik svoje, začelo se je delo tistih sodnikov, ki so imeli sodbo storiti. Ali ti so dobili samo zapisnike v roke. Zatoženca in prič niso ne videli ne slišali. Namesto ljudi in njih žive besede, ki bi neposredno in naravsko razodevala teli misli in srca, imeli so pred seboj samo po preiskovalnem sodniku pripravljeno mrtvo črko. Oesar ni bilo v zapisniku, tega za-nje ni bilo na svetu. Ali to še ni vse. Ker je bilo sodnikov za sodbo Po več, ti vsi niso mogli sami preiskavnih zapisnikov brati; za to se je postavljal po eden za poročevalca (referenta), ki .le zapisnike prebral in iz njih izpisek ter poročilo naredil, to se ve, da spet po svoje in po tem poročilu se je poznej sodba delala. Tako je morala prvotna živa beseda zatoženca ali priče dvakrat predelana in dvakrat v mrtvo črko premetena biti, preden je iz poročevalčevih ust prišla do ušes tistih, bi imeli po spoznani pravi resnici sodbo delati. .A zatoženec, ki je sedel med tem nemara v trdem zaporu , zapuščen in pozabljen, on si nikakor ni mogel poma-j Sati. Tožnika ni videl ne slišal, ni videlv ne slišal prič, ; ako ni bil po nameri s kter