2ivl1en7e in ivet ŠTEV. 19. V LJUBLJANI, 5. NOVEMBRA 1933. KNJIGA 14. 'P v ri H. Kelp: GOZDNI MOTIV UGANKE IN DOGNANJA V VSEMIRJU akor nedoumljivo zapletena, a vzlic temu precizna mašinerija se nam zdi gibanje vsemirja, kolikor ga opažamo z zemlje. Zvezde vzhajajo in zahajajo, repatice potujejo po nebesu, nova nebesna telesa vzplamtevajo in spet ugašajo in sredi vsega tega hiti naša mala žemljica po svojem večno začrtanem tiru okrog sonca, čigar žar nenehoma neti na njej novo življenje, menjavajoče se v štirih letnih časih nastajanja in umiranja, cvetenja in dozorevanja. V vsej tej et ■ " < * ' Zgoraj: Slovita londonska katedrala sv. Pavla je v nevarnosti da se zruši — Na desni: Filmski zvezdnik Charlie Chaplin zopet razburja svet z novicami o ženitvi. Topot si je izbral nevesto v osebi Paulette Godardove — Spodaj: V nemškem samostanu Ursbergu na Bavarskem imajo nune veliko pivovarno VAMPIR VLADIMIR BARTOL NADALJEVANJE I"" n stara postrežnica Frančiška mi pride odpret.« »Zakaj nima mlajše moči?« __»Saj ji'h je imela, mlade služkinje. Ali vse jo po kratkem bivanju za-puste. Večkrat mi je gospa tožila, kako brezobzirne in nepotrpežljive da so s starim človekom...« »Točka ena: mlade služkinje ne ostajajo dolgo pri njej.« »Kaj to pomeni?« »Nadaljujva. Postrežnica ti torej pride odpret...« »... in me popelje v malo staromodno sprejemnico. Zastori so navadno spuščeni preko oken in v sobi je nekakšen polmrak. V prostoru diši po zatohlem, po starem pohištvu in zorevajočem sadju. Miza in naslanjači so ograjeni v težke, starinske prte, v stekleni kredenci vidiš predpotopne steklenine, črviva omara je na vrhu obložena z raznovrstnimi steklenicami in kozarci z vkuhanim sadjem. Vsak kotiček je preobložen in natrpan z najrazličnejšemi drobnarijami...« »Vstopil si torej v sprejemnico ...« »In iz globokega naslanjača se tedaj navadno dvigne stara gospa in mi pride z drobnimi, stopicajočimi koraki naproti. Vsa sključena je, starikava in nagubana, ali vendar se zdi človeku kakor da tiči v njej neka neverjetna čilost, ko te pozdravi in presrčno sprejme. Njen duh je prožen, njen spomin vprav čudovit. Povabi me, da ji sedem nasproti, pri tem gleda, da mi vidi v obraz; je namreč, kakor si popolnoma pravilno povedal nekoliko kratkovidna. Začne me izpraševa-ti po vseb dnevnih malenkostih, tudi to si začuda dobro pogodil, in jaz ji pripovedujem, dokler nama Frančiška ne prinese čaja...« »Glej, glej, tudi to sem si mislil. Ma-trona te tudi postreže ...« »Da ...« Začel sem se smejati. »Zakaj se smejem? Ko nama Frančiška prinese čaja, odpre gospa Fleischeva torbico, ki jo zmerom skrbno čuva v svojem naročju, in vzame iz nje velik kolobar s ključi. Počaka, da postrežnica spet odide. Potem odklene kredenco in vzame iz nje posodo s sladkorjem in škatlo s pecivom. Srdito pogleda proti vratom in reče: Dandanašnji se človek ne more zanesti na personal. In še se mi zmerom zdi. da mi primanjkuje sladkorja in peciva. Mogoče ima ponarejene ključe... ali kako naj se ji jaz, uboga starka, uprem?! Na milost in nemilost sem izročena temu vragu ...« Blaž Golob se je pomembno zarežal. »In kaj sodiš ti o postrežnici ?« me je vprašal. »Preprosta, poštena ženska. Zdi se mi, da ve, kaj pripoveduje starka o njej. Zakaj nekoč me je prosila, naj nikar ne verjamem gospej Fleischevi, kar mi bo pravila o njej. Stara da ie pač, malce skopa ift smerom se boji, da ji kdo krade in izmika ...« Blaž Golob je pripomnil suho in stvarno: »Točka dve: Matrona ne zaupa starim ljudem. Človek sodi navadno po samem sebi. — Nadaljuj sedaj!« »Gospa mi sama nalije čaja, sama mi tudi odmeri sladkor. Čeprav me zmerom opozarja, naj si vzamem še, če se mi čaj ne zdi dovolj sladek, vendarle čutim, da bi se ji neskočno zameril, če bi jo zares poslušal. Tudi po pecivu sežem bolj na videz, kakor pa po resnični želji in potrebi...« »Ali je ubožna?« »Mislim, da ni, čeprav rada toži. Pokojnino ima sicer majhno, ali dvonadstropna hiša, kjer stanuje, je njena last in, kot sem slišal, je popolnoma nezadol-žena. Pravijo tudi, da ima v banki čedno vsotico. Ali o vsem tem sama nikoli ne pripoveduje.« »Pijeta torej čaj in kaj se med tem dogaja?« »Pogovarjava se navadno o jedeh in — točno si tudi to pogodil, sam ne vem, iz česa — izprašuje me podrobno, kaj sem tisti dan jedel, kako kuhajo pri nas doma in se sploh zanima za najneverjet-nejše malenkosti iz mojega življenja. Ko sva s prigrizkom končala, moram zopet sesti tik do nje, prime me navadno za roko in vleče iz mene, kakor sedaj ti, najbolj neznatne in ničvredne stvari .. »Iz katerih pa se koncem koncev gradi življenje « je pojasnjujoče dodal moj učeni voditelj. Naenkrat mi je šinilo nekaj v glavo, kar mi je za nekaj trenutkov zaustavilo utrip srca. Blaž Golob me je pričakujoče pogledal. »Nečesa sem se spomnil, Golob«, sem dejal. »Da, prav zagotovo vem da je bilo zmerom tako. Knmai sem namreč nopil čaj in me je starka prijela za roko, se me je začela lotevati nekaka čudna slabost. V možganih sem čutil vrtoglavo težo, v noge se mi je vlilo kakor svinec in v nepopisno muko mi je bilo, odgovarjati na njena številna abotna vprašanja. Ko sem se ob slovesu dvignil, sem se opotekel, v glavi mi je šumelo in šele ko sem stopil na ulico in vdihal sveži zrak, mi je odleglo. Nič se sedaj ne čudim, če si me videl, ko sem prihajal od tam, bledega in izčrpanega.« Blaž Golob je prasnil v pritajen zmagoslaven hihot. Ko se je umiril, me je vprašal : »In ti ni nikoli prišlo na misel, da bi se vprašal po izvoru teh svojih slabosti?« »Rekel sem si pač, da je bilo to posledica zatohlega zraka, mučnega izpraševanja ... sploh, ko mi je bilo zopet dobro, se nisem veliko menil za bežno slabost.« »Vsi ste enaki. Nobenemu ne pride na misel, da bi iskal življenjskim pojavom globljih vzrokov... Ampak prekinil sem te. Obljubil si mi bil, da mi boš opisal svoje obiske z vso temeljitostjo. Kaj mi veš povedati o drugih obiskovalcih svoje gospe matrone?« »O njih ne vem veliko. Nekoč sem srečal ob svojem prihodu na hodniku gospodično, ki je baš odhajala od gospe. Ta mi je o njej povedala, da je hčerka neke njene znanke in da zahaja večkrat k njej. Še nekajkrat se je pripetilo, da je bila obenem z menoj pri starki kakšna mlada dama in iz njunih pogovorov sem povzel, da ima gospa Fleischeva precej visoko poznanstvo v mestu.« Skrbno pa sem zamolčal svojemu pokroviteljskemu prijatelju, da je najmočnejša vez, ki me vleče h gospe Fleische-vi, mlado dekle, o katerem sem vedel, da zahaja k njej, in sem upal, da se bom tako z njo seznanil. »In čemu goji ta skopa dama tako številne vezi, za katerih gostitev mora vendarle nekaj žrtvovati?« Za nekaj trenutkov mi je njegovo vprašanje popolnoma zaprlo sapo. potem sem dejal z občuteno negotovostjo: »Mislim, da zato, ker je tako sama.« »Ali nima nobenih sosedov, s katerimi bi se utegnila razgovarjati ?« DALJE OB PARJENJU RAZNOLIKOST AMERIKE apadne pokrajine Zedinjenili držav Severne Amerike združujejo v sebi vsa mogoča nasprotja, saj se razprostirajo od mrzlega severnega pasu malone v vroči pas in leže mestoma ob morju, drugod pa obsega njihova površina nebotič-ne gore. Ta raznolikost povzroča tudi pestrost pokrajine in v tem delu Severne Amerike imamo subtropske doline in morska obrežja z bujnim rastlinstvom, prave pravcate puščave s slanimi jezeri ln visokogorske goličave, po katerih teko maloštevilne reke, pogreznjene v globoke kanjone. Tako tipično goličavo predstavlja naša slika, posneta z obrežja reke Kolumbije v državi Oregon. Za naš pogled je ta pokrajina naravnost nekaj pošastnega. Na mestu običajnih vrhuncev vidimo ravne ploskve, ki so •jih v pradavni-ni izbrusili in ugladili ogromni ledniki, planjave same pa so mestoma predrle in prejedle vode ter napravile pokrajino skoro neprehodno. Ploskovite ravnine nenadoma strmo padajo proti rekam in potokom, na pobočju pa leže ogromni skladi skal in obširna melišča, pričajoča v tisočletnem delu vetrov, vročine in mraza ter izpodnebnih padavin. Bazaltna lava teh tal se s svojo trdoto upira vplivom teh elementarnih sil, vendar mora mestoma popustiti njihovemu vztrajnemu delovanju. Planote so izpostavljene pozimi mrazu in snegu, poleti pa sončni pripeki, tako da raste na njih le ostra trava in mestoma pritlikavo grmičje. Malo bolj se uveljavlja rastlinstvo na pobočju doline, katerih dno tvori rodovitna prst, nastala iz raz-krojenega prvotvornega kamenja. Kljub negostoljubnosti pokrajine je človek vendar vklenil elemente v svoje območje. V globokih kanjonih je napravil orjaške dolinske pregrade, ki nabirajo ogromne količine vode za namakanje pustinjskih tal in za pridobivanje električne sile. Preko gorovij je napeljal prekrasne asfaltirane avtomobilne ceste, ki v smelih ključih in zavojih pre-pregajo ozemlje, dotlej neprehodno in dostopno komaj divjim živalim ter posebno smelim lovcem. Druga slika nam kaže severovzhod ameriške celine in je popolnoma v skladu z našim pojmovanjem o širnih kanadskih gozdovih, po katerih teko zelo vodnati veletoki in reke. Kanada je znana kot eden prvih izvoznikov lesa na svetu, le še ruska Sibirija se lahko po- Z Slikovita avtomobilska cesta ob reki KOLUMBIJI V OREGONU naša z večjim gozdnim bogastvom in postaja zadnje čake Kanadi tudi opasen tekmec v lesni kupčiji. Naša slika je posneta v poznem poletju, ko so kanadske reke že močno izsušene in ne morejo več odplavljati vse količine posekanega lesa. Na vsakem ovinku so se debla nakopičila v grmado in jez, ki mora čakati šele jesenskega deževja, da nadaljuje pot do mesta, kjer rabi les industrija ali pa do postaje, kjer bo naložen v tovorne vagone, da odide na jug. Med tem cele vojske delavcev podirajo širne gozdove, vlačijo posekane hlode k rekam in čakajo deževja, da narasle vode dvignejo in odnesejo pripravljene skladanice, kamor treba. Reke so po pretežni večini edino občilo za pragozdne predele Kanade, so pa tudi najcenejši način odpreme lesa. Brez te možnosti bi bilo vse gozdno bogastvo brez vsake cene, ker bi odprema s konji, z železnico in stroški za delavne sile pogoltnili večkratno vrednost lesa. Ob reki Montréal, ki jo predočuje naša slika, se vije pradavna pot, po kateri so šli prvi francoski naseljeniki v Kanado. V začetku 17. veka je prvi vodil četico izseljencev smeli Champlain po tej poti, njemu pa so sledile vse nadaljnje odprave. Pot nosi odslej ime »ce- sta očetov«, Kanada pa je dobila ime Nova Francija. Maloštevilni naselniki so se do danes pomnožili do milijonske manjšine, ki pa je po odstopu Kanade Angliji ostala prepuščena sama sebi in se mora trdo bojevati za svoj obstoj. Pred silnim pritiskom anglosaškega plemena jo čuva naravnost občudovanja vredno zdravje tega francoskega ljudstva in silna plodovitost njihovih družin. šele po svetovni vojni se je Francija začela nekoliko zanimati za to svojo postojanko, ki je bila zarodek, da severnoameriška celina popolnoma pade v območje francoskega narodnega življa. Nesrečne vojne in brezbrižnost materinske dežele so onemogočile razvoj v to smer. Tretja slika nam s svojimi palmami pričara dojem o sončnem jugu. Predstavlja nam prekop v brazilski prestolnici Riu de Janeiru, katere ime se v prometu skrajšano glasi običajno le Rio. Da je ostalo pri namenu ustanoviteljev, bi imelo mesto tako dolgo ime, kakor ga nima menda nobeno drugo: Sao Sebàstiao do Rio de Janeiro (Sv. Boštjan ob Januvarski reki). Milijonsko mesto je danes važno trgovsko središče, kamor se steka bogastvo skoro vse ogromne Brazilije. Ima izrazito тшм ш ■C Lesna dežela KANADA. Grmade lesa ob reki MONTREAL V ONTARIU S palmami zasajen prekop V RIU DE JANEIRU Južno podnebje, kar nam pričajo sloke palme, ki rastejo ob prekopu in s katerimi sita obrobljeni obe prekrasni cesti vzdolž prekopa. Sence dajejo pač malo, zato pa so izreden okras modernemu betonskemu koritu in asfaltirani cesti, vodeči k morju. Bujnost južne prirode prekala menda samo še izredna pestrost v pogledu človeških ras in polti prebivalcev. Belo pleme portugalskega izvora z močno primesjo italijanske krvi je skoroda v manjšini. Prehod med belim in črnim predstavljajo tisoči mešancev. Na socialni lestvici stoje višje od mulatov me-stici, t. j. mešanci med belci in Indijanci, tudi Indijanci so menda bolj upoštevani kot mulati, črnci kot potomci komaj osvobojenih sužnjev nimajo pravega ugleda, na najnižjem mestu pa stoje nesrečniki, kojih roditelji so bili rdeče-kožci in črnci. Na vso to mešanico, ki ima še svoje vmesne stopnje, pa neusmiljeno pritiska silno južno sonce, kakor da hoče z enotno barvo izbrisati razliko med raznobarvno poltjo kričavih južnjakov. Mesto je priljubljeno zatočišče vsem narodom sveta in v zadnjem Času se opažajo celo trume Kitajcev in Japoncev, ki jim širokogrudna brazilska vlada ne zapira dežele, kakor večina drugih držav. K. N. ALI ŽE VESTE... da je človek med 30. in 40. življenjskim letom na višku svojih telesnih sposobnosti in da po tej dobi začnejo padati telesna moč, gibčnost mišičevja, trdnost kosti in elastičnost hrustanca? — da je mogoče opaziti te znake nazadovanja najprej na prilagoditveni možnosti očesa in sicer s tem, da izgubi očesna leča svojo elastičnost in da ne more nič več razločno spoznavati blizu ležeče najmanjše slike? — da se pokažejo po nastopu tega znamenja tudi na ostalih človekovih organih znaki potrošnje (izrabe) kakor n. pr. gu-bančenje kože, izpadanje las, naraščajoča okornost udov, otrdelost mišičevja itd.? — da se .zmanjša zaradi teh izprememb tudi moč pljuč, kar se najjasnejše pokaže pri merjenju vsebine pljuč na spirometru? — da postaneta tudi moč srca zaradi otrde-losti žil odvodnic in s tem v zvezi tudi krvni obtok v splošnem precej slabejša? — da je mogoče opazovati okrog 40. leta starosti posobno često pretrganja mišic in sicer pri nenadnih močnih naporih (n. pr. tek na kratke proge)? — da se zmanjšuje gibalna sposobnost udov, zlasti nog, ki so sploh najbolj podvržene obrabi in sicer zaradi obrabe hrustanca in nagubančenja sklepnih vezi ter glavic? — da nastopi zaradi zmanjšane gibalne sposobnosti nagnjenje k debelenju in ma-ščobnim plastem ,kar tvori spet nepotrebno preobremenitev krvnega obtoka in udov in zaradi tega pospešuje staranje teh telesnih delov? — da se v zvezi s temi pojavi povišuje zlasti pri ženskah, ki morajo mnogo stati in ki so večkrat rodile, nagnjenje h krčnim žilam in k povešenju posameznih organov in sicer zaradi naraščajoče oslabelosti tkiva in da se pojavljajo često tudi vnetja žil? — da pa dejstvo o nazadujoči tvornosti in sposobnosti že zdaleka ni vzrok za ».o, da bi telo prepustili samemu sebi, nego vse bolj nekakšen poziv in vzpodbuda, da naj telo s posebno pažnjo negujemo in ga vadimo? — da naj bo način vežbanja telesa pri človeku starejših let povsem drugačen kakor pa oni, ki je v rabi pri mladostnikih (prednost je treba dajati teznim in spretnostnim vajam, opuščati je treba prenapenjanje pljuč in srca in to morda v svrho s silo doseženih in priborjenih prvenstvenih storitev, varovati je treba one telesne dele in organe, ki sta jih poklic in starost posebno poškodovala? — in da je človek, ki se bavi s telesnimi vajami, onkraj 40. življenjskega leta skoro še bolj potreben sportno-zdravstvene nege kakor pa mladostni športnik, tudi če je bil v svoji mladosti dober športnik ? Po dr. W. Michaelisu —st— SMOTRENOST V JEDI |-w- j i a j ne, gospod doktor, oranže ne I j y napravijo človeka debelega?« I Г^ — Ne boste verjeli, kolikokrat I J. V.] zastavijo zdravniku to vprašanje, dasi ni niti za las pametnejše od onega, da-li povzroča sedenje v naslanjaču utrujenost. Naravno, da ne postane nikdo truden od tega, če sedi deset minut v naslanjaču; a naj poskusi z desetimi urami! Prav tako je z debelostjo po oranžah: gre za to, koliko jih poješ, in ženska, ki bi jih uživala druga za drugo, da bi postala bolj vitka, bo postala v resnici polagoma okrogla kakor žoga. Kajti celo s citronami ne moreš postati tenek, če si jih privoščiš velike množine. In to ne samo radi slovitih kalorij! Gotovo, tolščavost je nered v knjigovodstvu telesa, nered v bilanci, pri čemer seveda narobe nego običajno pri bilančnih neredih preveč vzameš in premalo daš. Toda jed ni samo računska zadeva, ker odločuje poleg njene redil-nosti tudi to, da-li se da bolj ali manj izkoristiti. Zakaj je tradicija' izobličila neko določeno zapovrstnost pri obedih? Ker jamči takšen vrstni red najbolje za to, da se hrana dobro izkoristi. Opustimo to pametno tradicijo, tedaj bomo živeli celo pri bogatem donašanju od rok v usta, bomo izkoristili od zavžitega baš najpotrebnejše, a ne bomo djali ničesar »na stran«, ne bomo shranili preobilice, ne bomo postali debeli. Kdo pravi to? To pravijo modrijani vitke linije v Hollywoodu. In ti morajo vedeti. Saj so dolžni, da obdrže filmskim zvezdam pogodbeno določeno lepo linijo, ki se ne sme prekoračiti niti za centimeter ali za gram. Po drugi strani nimajo filmske zvezde seveda nobene volje, da bi svoje velikanske plače uporabljale samo za prenašanje pomanjkanja. Zato so profesorji prehrane v Hollywoodu dovolj širokoprsni in ne prepovedujejo ničesar, celo ne sladkorja in smetane. Po njihovem receptu smeš brez strahu, da se bo končalo s tolščo uživati meso in krompir, samo ne istočasno, temveč lepo ločeno, najprvo meso in nekoliko ur pozneje krompir. Špinača in ocvrta jajca so dovoljena, toda ne špinača z ocvrtimi jajci. Lahko si torej privoščiš naj-razkošnejši obed, toda v zategnjenem tempu: med dvojico jedi mora preteči več ur. In isto tako je s pijačo, ki naj ugasi žejo: šele dolgo potem, ko si ute- šil glad in so trde jedi ostavile želodec, smeš piti. Izumitelji te hollywoodske vitke diete se sklicujejo na gozdne živali. Tudi vse-jede živali ne uživajo mesa in zelenja istočasno, temveč čisto po predpisih, kakor bi bile filmske zvezde, najprvo ono, potem to; žival tudi ne pije med jedjo, temveč šele po njej. In ta recept jim na videz dobro de, kajti levinj in pantrovk ne čujemo nikoli pritoževati se nad tol-ščavostjo. S to živalsko prakso soglaša tudi medicinska teorija. V strokovnem časopisu »Presse Médicale« sta dva francoska zdravnika lansko poletje poročala o ugodnih zdravilnih uspehih z nepome-šano hrano. Ti ugodni uspehi pri debelosti nam postanejo morda lažje razumljivi, če se spomnimo, da govori eden izmed najbolj priznanih strokovnjakov prehranjevalne vede, prof. von Noorden, že dolgo o dieti, ki jo imenuje »spremenljivo dieto« (Zickzackkost). S tem meni, da je treba pri hrani po pameti skakati iz enega ekstrema v drugega. Če smo n. pr. petkrat v tednu jedli meso, storimo dobro, če se ostale dni hranimo vegetarično; in kdor je iz kakršnega koli razloga pristaš surove hrane, naj si od časa do časa privošči sočen beef-steak. Ta sprememba mu ne bo samo prijala, temveč ga bo ohranila tudi zdravega. A hollywoodska dieta zahteva prav takšno spremenljivost v hrani, samo da jo omejuje na dobo enega dne namestu na dobo celega tedna. In res govori marsikaj za to, da je pot od tolšče do vitkosti pot v presekani črti. Same kalorije gotovo ne odločujejo. Večina med nami si privošči danes nekako štirikrat toliko kalorij nego med vojno ali v prvih letih po njej, a le malo nas je zategadelj štirikrat bolj debelih. Same oranže in citrone ne pomagajo, a tudi ne »prepovedani sadovi«. Mnogo vpliva navada. Pesnik jo imenuje našo dojiljo in zdravnik mora pripomniti, da ima ta dojilja čestokrat predobro misel za nas. Hrani nas pošteno, prepošteno. Težiti moramo za tem, da uidemo iz mreže, s katero nas obdaja. Čim bolj smo vitki, tem lažje se bomo splazili skozi luknje te mreže in čim bolj se nam bo posrečilo, tem bolj bomo vitki. K 021У1Ш1V D2UNGU F RAN K B> U C K 45. POGLAVJE MICINI USPEHI IN NJEN KONEC ici je kmalu sprevidela položaj in uganila, da se ji nudi za beg tako ugodna prilika kot še ni-. _. koli. Še preden se je njen čuvaj sploh zavedel za kaj prav za prav gre, jo je ubrala po cesti in vlekla možakarja na vrvi za seboj. Naravni čut, ki ga je imela za lepo okolico, jo je zapeljal v avenijo Kurighi, ki bi jo lahko nazval Peto avenijo ali Michiganski bul-vard Kalkute, največjega indskega mesta. Spretno se je izogibala rikšam in neštetim drugom vozilom, ki napolnjujejo to veleprometno ulico, dokler se ni slednjič zaustavila pred restavracijo Pe-leti, ki jo je v svojih spisih ovekovečil Kipling. Ker v restavracijo ni mogla priti, je sklenila vsaj raziskati okno, v katerem je bila razstavljena zapeljiva zbirka kolačev in potic. Stala je pred oknom kot majhno dete pred božično izložbo in strmela na pestro in vabečo razstavo. Steklo ji je bila čisto nepoznana stvar. Zato je s svojim trobcem otipa-