List izhaja vsak potok
n viilja za navadne naročnike s poštnino vrni in v Gorici domu poslan : za celo leto 3 golil., za pol leta 1 gold. 50 s., za četrt leta 80 so]J. — Kdor sam po-n j pošilja, plača 2 g. 50 s. Za ude kat -pol. društva je naročnina določena v društv. pravilih. Posamezni listi se prodajajo po 6 sold. pri knjigarju Sobar-jti na Travniku.
Naročnina in dopisi
naj se blagovoljno pošiljajo opravnikn in sovredriku Matiji Kravanja-i v nunskih ulicah h štev, Vse pošiljatve naj se frankujejo. Rokopisi se ne vračajo. — Oznanila se sprejemajo. Plača se za navadno vrstico, če se naznanilo samo en. krat natisne, 8 sold., če dvakrat, 12 s-če trikrat, 15 s.; za kolek vsakrat 30 s.
Kako krivične so oporoko današnjih brczvernežev zoper
vero.
(Študiju za mislece.)
(Dalje; gl. 1. 5.)
Vednost, umetnost, delovanje, skerb, čast in slava, vse in vse samo za želodec, brez kacega vi šega namena ! Živeli že-lodčarji in želodoslovje ! — 0 kako reven bi bil potem človek ravno zarad mišljenja in bogatejših zmožnost med vsemi živa-limi! Tem deli že sama narava pripravno hrano; človek pa bi delal z vso močjo, da utolaži nikdar nenasitnega, gerdega mučitelja in trinoga ? Tedaj, da bi se temu bolj ustrezalo, se je, odkar človeštvo životari, vojskovalo, delalo, govorilo, pisarilo, — samo želodcu na ljubo, da je pošiljal v glavo neslane, pregrešne in vsaktere hudobne nakane !
Ali ni to nekaj, vprašam, kar vse čine v zgodovini sramoti? —
v. .
Živali slači spomlad, oblači jesen; človek pa jim jemlje volne, ter si izposojuje še marsikaj iz rastlinstva, da se varuje zoper mraz in vročino. In pri vsem tem bi bil vspeh in namen vseh vednost in vse obertnije tako ničev, da se poganjamo in trudimo doseči stan, bodi si že kakoršen koli, za kterega bi marsiktera žival svojega ne zamenjala. Ako je človeško življenje tako malo vredno, ni mar po smislu brezver-nežev sleherna podpora stradajočih revežev smešna, pregrešna, ker bi se jim le terpljenje podaljševalo ? Ali ne bi bil po tem ves svet, vsa preteklost velikanska laž, opirajoča se na stra-šanko zmoto?
Ali se z bervi, na kteri veljajo taka načela, tók življenja ne vidi kalen? ali valovi niso nevarni, ne dereči?
O dereči so, tako dereči, da segajo góri na berv (v brezversko življenje) in grabijo — brezverneže z nje, ter jih tirajo v žalostno prihodnjost, strašno — večnost. V dokaz nam služijo brezštevilni samomori.
Ako brezverstvo človeštvu temelj podira, ruši, ter življenje greni, gonobi ; a vera ga uterjuje, krepi (očitno nam to pričajo posamezni narodi, družbe in družine), ter življenje sladi, blaži: zamore li kdo terditi, da brezverska omika že zadostuje, da je tako mogočna vera samo poezija? ..
Ako bi druzega brezverneža, ki še nehotó žaluje po sobratu ugrabljenem od brezverstva, vprašal: Dragi, ako še nad vsim dvomiš, to moraš verjeti, da sva tukaj s telesom nazoča in da govoriva ! Tudi to priznaš, da imava na tisuee prednikov, kterih trupla so se že kemično spremenila ; ugovarjaš [pa, da se ti Mojzesova povestnica tako nenavadna zdi, da ji ne moreš verjeti ! Od kod pa je vendar človek ?...
Je mar iz oserčja zemlje prilezel in prišedši iz morskih žival prestopil v štirinogate, poslednjič v opico ter na zadnje na noge stopivši sam seboj jel govoriti? Bi vse to ne bilo nonavadniše od povestnice Mojzesove, kteri je pred toliko časom o začetku človeškega rodu govorec prerokoval od človeka: „praesit universae" *), kar se dan na dan bolj vresničuje, in zlasti v tem stoletji! Ni to dokaz, da je resnično Bog človeka z neumerjočo dušo ustvaril? —
*) Naj gospoduje — čez vso zemljo. Mojz. I. 26.
Nezmožen kaj odgovoriti — brezvernež odhaja s posmehom in zabavlja mermrajoč :	^Fanatik ! kaj je tebi mar za
mojo dušo, kaj meni za Boga? Videl nisem niti one, niti lege; verjamem samo to, da živim in si ne ubijam glave s praznimi rečmi!"
Da bi bili za takega zastonj tudi obširni dokazi vsak sprevidi ; spoznamo pa tudi, da enak bogatjic je novi Pilat s svojim vnemarnim klicem: „Knj pa je resnica?"
Pravijo: z vero se omiki nasprotuje; ^se bo mar pa po navedeni brezverski poti napredovalo, če bomo vse, kar nam je neljubo, ali kar ne vidimo, zametovali klicaje: „kaj meni mar?"
Smešno je, kar taki kričavci terdijo,' da je vera samo za slabe glave, ljudi kratkega uma. Razlagamo si pa lahko, ako pomislimo, kaj je njih bog; a nikakor ne. ako nam je znano, kdo so oni, ki odhajajo v življenje z geslom: „kaj meni mar za Boga, za dušo?" Tako kličejo, kteri so nezmožni pogledati za ped daleč okoli sebe, bodisi v sedanjosti, bodisi v preteklosti, ker zavoljo poveršnosti, ki nobene terdne podlage nima, tudi nikoli samostojno ne mislijo, temuč kupujejo si vse misli, vse prepričanje za dennr skoz celo leto.
Ne motijo se s celoma, kar se tiče njih samih, ako terdijo, da so misli sama poraba tvarine : saj hlapon prevaževa iz mest in v mesta in vse kraje, in pismonosci v pisarne, delalnice in prodajalnice pod pazduho za nje donašajo misli v človeštvo sramotečih spisih takih lažipiscev, ki so tako daleč zabredli, da ne spoznajo več resnosti zemeljskega bivanja, kajti davno že so pozabili namen človekov. Naj večje gorje je, da se jemljejo naj gerši laži in obrekovanja vse za gotovo blago. Ker se ne verjame resnica, se danasji svet oklepa z živo vero krivice, zvijače, zmote, sploh : neresnice. Mnogi zarad zložnosti nič ne premislijo, drugi si pa ne znajo pomagati zbog nezmožnosti v presojevanji.
0 svet, kdaj boš spoznal, da ti jemlje brezverstvo neogibni pogoj k daljnemu obstanku, podlago vseh podlag, namreč resnico! —	(Konec pr)
Dopisi.
Iz Loma, 16. svečana. [Svarilo iijanjepiveem]. Včeraj smo imeli tukaj žalostno dogodbo. Došel mi je bil zjutraj glas, da po noči od od 14—15. t. m. je nek Lokovčan na poti proti Lokovcu v gojzdu nad Lomom zmrznil. Nekaj časa potem se mi je pa povedalo, da jc se duh v njem; toraj hitim, da bi mu vsaj sv. olje podelil, in zraven skušal s pomočjo snega, ki tamkaj na debelem leži, ga smrti rešiti. Pa še pretino do kraja nesreče pridem, že vidim, da ga na saneh (vlakah) v Lom doli peljajo. Zdaj so ga položili v neko hladno soho, kakoršna mora vselej hiti pri takih prim^rljejih, izrezali mu iz nog dolge škornje in nogovicc, in sè snegom in mrzlo vodo neprenehoma umivali in drgali roke in noge, ki so bile že trde, kakor rog. Samo na prsih je bil še gorak. Ta operacija jc pomagala, ker kmalu so bile roke m noge zopet gibčne postale. K zavednosti pa vendar nesrečnež ni še prišel. Danes so ga Lokovčani naprej na dom po snegu odpeljali. Sreča njegova, da je sneg pot postroji, sicer, ako hi bil tudi celo zdrav, ne vem, ali bi ga bili živega domov pritirali!
Pri tej priliki jc dobro opomniti ljudi, da takim nesreč-
nežem se ne pomaga z gorkoto, ampak sè snegom ali ledom, ki se okoli zmrzlih udov stavi, ali z mrzlo vodo, v kteri se mora kopati. Greti ga, bi bilo toliko, kakor mu strupa dati, Dajati se mu mora tudi po malem morne (mlačne) pijače, juhe, mleka itd.
Vprašam pa, ali	bi	ne zaslužil tisti,	ki je	nesrečneža, ki
je bil že	na	pol mertev	v nek senik zlezel, po	dolgem iskanji
za srečo našel, in ga gotove smrti rešil, ali bi ne zaslužil, pravim, kaj nagrade, posebno ker je reven bajtar, in mu menda še v žlahti nič ni?
Iz te nesreče naj bi se pa naši gorjani učili, — posebno zdaj, ko je vino drago, in se je žganjepitje tako širiti začelo, kar	je	posebno	po	zimi popotnikom	nevarno, — kako
človek s	to	smrdljivo	in	strupeno pijačo	lahko	ob dušno in
telesno življenje pride. Kako strašno, v pijanosti umreti!
Z Goriškega, 26. febr. (Pohlevna pa potrebna prošnja). Bil sem pred nekterimi dnevi v družbi, v kateri smo se pogovarjali o znanem prepiru med Sočani in Ex-Sočani. Pri tej priliki je, se ve da tudi na rešeto prišel blagi domoljub, Č. g. M. V. i njegov nasprotnik, Sočin dopisnik iz Tomina (?) pod firmo * *en duhoven®. Resultat tega pogovarjanja je bil za me ta-le: Sočani se še vedno bahajo da imajo med seboj e-nega duhovnika, *) kteri jim svoje ime posojuje v nečastno polemiko z značajnim (Da ta pridevek še vedno pristoja rečenemu g, V. in tudi drugim gg. duhovnom, koji so, i koji bodo v kratkem „Sočo“ zapustili, hočem, če bo treba, ob svojem času dokazati.) i rodoljubnim g. V., da so še sedaj tega prepričanja, če tudi so oniv bezbožni dopis demento vali vsi duhovni tominske dekanije. Žalostno i sramotno bi bilo, če je res oni dopisnik ud goriške duhovščine. Pa, če je vendar temu tako, bdo bi, se ve da, najbolje da je njegovo ime nepoznano i da se njegove zmote s plaščem pozabljenja zagrnejo; ker pa tega sam noče, marveč se z vednimi dopisi občinstvu kaže, ter tim priliko daje, da se sumniči ena ali druga morda nedolžna oseba, bode menda najbolje, da temu zajcu lož najdemo s tim, da se vsi na lov na njega vzdignemo. Pa kako? Nek čestit župnik mi je v zgoraj omenjeni družbi rekel, da edina pot dopisnika najti, bila bi ta, da vsi duhovni urednika „Soče® tožijo, češ, da enemu izmed njih ovakove bezvestne dopise podtika. To bi bilo sicer resnično gotova, nu pretežavna pot.
Zato pa mislim, da bode najbolje, da si vzamemo v po-snemovalni zgled vrlo tominsko duhovščino, ter da se po vseh dekanijah tako dolgo z podpisi oglašamo, dokler dopisnika najdemo, ali mu vsaj veselje do nadaljnega čečkanja vzamemo. Ge bi pa vendar tobožni duhovni (!) dopisnik korajžo do hlim-be imel, bodo vsaj liberalni ž njim lahko ponosni. Rad bi še tudi nasvetoval, da se v tem zmislu prvi oglase čč. gg. Komenske dekanije. Nikar se ne čuditi, da želim ravno Vaše podpise prve imeti, kajti glavni vzrok te moje želje Vam kaj nerad naznanim, marveč Vam za zdaj raji povem samo podredna vzroka in ta sta sledeča: 1.) Službuje onaj č. g. župnik, kterega sem zgoraj omenil i kteri me je hoté ali nehote na to misel napeljal, v Kraškej dekaniji i upam, da se bode on prvi lotil stvari, ktera bode zmeraj holj vpljivna, če jej bode začetnik kak župnik, ne pa boren „kaplanček®. 2) Sem jez sam rodom Kraševec, ter močno želim, da bi duhovni pastirji mojih rojakov prvi oprani bili vsake zlobne sumnje. — To je moj svet, in če se ta tudi uredništvu „Glasa® uopada *), naj ga razglasi ter dotičnim duhovnom v izpeljavo priporoča, če bi se pa kdo nad njim spotikal, pripravljen sem mu na zahtevanje še bolj jasno odgovarjati.
Iz Gorice, 26. febr. (V tukajšnjem centralnem bogosl. semenišči) smo imeli za konec pusta tri pra/ lepe večere. Je
*) Kako so ga vendar potrebni ! Znamenje, da brez duhovnov ne more njihovo društvo obstati. Pis.
*) Uredništvo „G1.“ želi, da bi se ta pravda, kakor hitro je mogoče, končala. Uredništvo dovolj ve ; škodovalo pa ne bo, če se dopisnikova želja izpolni. Ur.
že nekaj let, kar se napravljajo v sem. pustne zabave. Poprej se je vršilo vse le med domačimi. Ker so so pa mnogi zunanji gospodje ždeli udeležiti teh veselic, o kterih so slišali, da so vendar kaj več vredne, ko da bi jih zakopavali med štiri zidove, dopuščajo se poslednja leta tudi povabljenci noter — duhovsk. in svetnega stanu. In prav hvaležni smo za to vrlemu g. ravnatelju, mons. dr. Hrastu. Naše semenišče je — če ne svet na malem, kakor v Rimu propaganda — pa vsaj Primorsko na malem To je razvidno žc iz programa letošnjih veselic. Nate ga !
/. večer. /. Scherzo comico di prologo; 2. Plesalna — zložil Abt ; 3. Gradič biella Lisinski ; — 4. Juri Trček, šaloi-gra v 2 dejanjih ; 5. Figaro nell’ opera ^Barbiere® di S. Rossini; 6. Moj dom — zložil Nedved. — II. večer. I. Sto čutiš — Dav. Jenko; 2. »Osveta*, žalotna igra u tri čina sa uvodnim činom; 3. Terzetto nell’opera »Crispino e la Commare*} Ricci; 4. Popotnik, — poje zbor s tenor sulo-m, zl. Nedved. III. večer. 1. Sabljo moja. — Davorin Jenko ; 2. Sokrat pri Diogenu; — dvogovor; 3. Ponočni pozdrav z bariton solo-om od A. Nedveda; 4. Coro »ll Bandito*—nell’opera »Emani*; 5. „Camera incantata* —■ Farsa con scherzo comico.
Obširno popisovanje ali recenzovanje raznih toček ni namen tem vrsticam; le nekaj pojasnil naj dodam programu. „Juri Trček® in » Os veta® ste izvirni igri ; zložila sta ju za to priložnost 2 bogoslovca, ki sta bila tudi glavni osebi pri izvrševanji. Juri Tr. je samec, okoren Gorenec, ki bi se rad oženil, pa zarad nekih zadržkov mu ne gre vse prav gladko. Občinsk (po občenji z mestom pokvarjen) posel mu vdihne misel, da utegne stvar iti tudi brez gosp fajmoštrovega in županovega dovoljenja. To potrdijo 4 iz šol izgnani dijaki, ki Juriju, kteremu je denarja manjkala, tudi še svetujejo, naj bi se vpisal v Trstu v mavtarsko društvo, češ, da tam dohode 100 rumenjakov. J gre v Trst ; pride bolehav v gostilnico, kjer je bil 1 omenj. dijakov natakar; zdel se je Juriju znan, on pa je tajil, da ga pozna. Poklicani zdravnik je bil tudi 1 dijakov. Tega Juri med drugim vpraša, kje sprejemajo mavtarji nove ude. Zdravnik imajoč ga za norca mu reče, naj gre gori h kapucinarjem ter naj prasa po br. Pankraciju. Kmet to stori. Kapucin je bil 3. izmed gori omenj. študentov. V samostanu je bil pa tudi še 4. dijak, ki se je ravno napravljal na odhod v misijon v Afriko. Tu se vsa reč razvozlja. Juri se spreobrne, sklene ostati samec, biti priden itd.—Značaji so skoz in skoz resnični, vse je po živi sedanjosti posneto. Ne vem, ali bi g. L. bolj čestital kot pisalcu in psihologu, ali kot igralcu (Juriju). Enmalo preveč karikoval je okorneža J. Tudi drugi so prav dobro igrali. — Hrvaška „0sveta® je jako umetno zapletena igra. Predmet: Morenjé naj dražih sorodnikov po peklenskih zvijačah svobodnih zidarjev, kterih drug drugemu ne zaupa, je drug drugemu orodje ali predmet maščevanja. Morala: spoznanje. — Občudovali smo plemenito vèdenje isterskih Hrvatov pri igranji. Drastičen je bil sprejem novega uda v društvo.—
Italijansko je šlo vse gladko, Veliko smeha je vzročil „Figaro® (dva večera), še več Terzetto („ Crisp. e Com®.; 3. večer ponovlj.) Igrali so 1 Ital., 1. Slov. in 1 Hrvat. — „11 Bandito® je že od lani znan; moral se je letos ponavljati. Vseh 3 zabav vredna sklenitev je bila „Camera incantata® (zacoprana soba v gostilnici), v ktero sta prišla po gostilničarjevi pomoti 2 potovalca.— ^Scherzo comico® je šaljiv razpor med igralci, mašinistom impressariom in občinstvom. — Glediščih oder, letos razširjen in obnovljen, prekosi mnogo meni znanih čitalniških in druzih privatnih odrov. Kostumi (obleka) so bili deloma za vsako javno gledišče pristojni. — Tako so ugnali naši gg. bogoslovci pusta ; umaknil se je postu, ki bo pa tudi pust glede na pripravljanje k preskušnjam, glede na pomanjkanje jutranje žemlje itd. — Še tega-le vtisa ne morem zamolčati. Premišljujočemu človeku kaj dobro de vzajemnost med raznimi narodnostmi v poliglotnem semenišči.
Bodi si pri petji, bodi si pri igrokazih: — vsak je za vse, za kar je le zmožen. »Figaro" n. pr., „il^ barbiere à\ qualità", s kterim so se Italijani (poslučalci) ponašali, je — živ Hrvat ; ginljivo-tužno pelje v »Osvčti" se je razlegalo iz slovenskih ust in g. »dottore" v »Crispino"-u s piemontežko brado je z našega spodnj. Krasa doma; itd. Narodska vzajemnost v občnem primorskem zavodu je na veliko čast gojiteljem in gojencem — prihodnjim aposteljnoin kršč. ljubezni, možem, kterim bo treba nad strastmi in strankami razburjenega sveta stati. — Glejte, to je »mračnjaštvo", ki se goji v bogosl. semeniščih, ktera so dandanašnji mnogim trn v peti.
En poslušalec.
Ogled.
Avstrija. Gotovo je zdaj, da Poljaki drž. zbor zapustijo, ko pride na dnevni red volilna reforma. Želeti bi bilo, da bi tudi Dalmatinci to storili; o Črnetu trdijo »Nov.“, da je tudi gotovo, da pojde. *) Razpor med centralisti v ustavnem odseku se je ulegel; tako naglo gre zdaj odse-kovcem pretresanje vol. reforme spod rok, kakor da bi se bali resnice starega pregovora: periculum in mora (nevarno je, muditi se). Pito breme peticij proti vol. ref., ki jih je kn. Lobkovic izročil cesarju, dalo je Nj. vel. ministerstvu v presodbo in sporočenje. Iz tega sklepajo centralisti, da njih reč dobro stoji, akoravno jih po drugi strani groza spreleta, ker so čuli, da so se neke federalistovske posasti (grof K. Hohenwart, gr. H. Klam Martinec, Rieger) na Dunaji prikazale, in da se pogovarjajo z znanim ogerskim konservativcem P. Sennyey-em pri grofu Fr. Falkenhayn-u. Kako jim je to pustne veselice ogrenilo! — O finančnem odseku posl. zbornice je imel min. Stremayr priložnost povedati, da črteža postav, po kterih se ima uravnati razmerje med kat. cerkvijo in državo (namesti konkordata) v sedanji sejni dobi vlada zboru ne predloži. To so pa prav tiste postave, po kterih se liberalcem že davno sline cedijo in zdaj tem bolj, ko slišijo, kako ubrano se katoličanom gode v Berlinu in v »svobodni" Švajci. — Stara ljubezen državno-zbornih liberalcev za duhovne se je letos zopet zbudila; pol milijona so odločili (v odseku) kat. duhovnikom v podporo. — Gospojska zbornica je obravnala novi kazen-sko-pravdni red. Zastran porotnikov se je določilo, da naj ima ministerstvo pravico, v kakem kraji sojenje po porotnikih začasno ustaviti, ko bi se mu to primerno zdelo. — Za Predarlsko so razpisane zasilne volitve za drž. zbor ; za Kranjsko in Tiroljsko pa ne, ker ministri vedo, da ne bi v teh deželah nič opravili. — S cesarskim patentom je napovedano zborovanje delegacij za 2. dan aprila.
Vnanje države. Na Spanjskem razglaša vlada vedno red in mir, pa bržkone se že sama svojega papirnatega miru boji; gotovo je, da so bile že v mnogih mestih krvave lio-matije in ravno se poroča, da tudi v Madridu morajo že z vojaki »mir" — brzdati. Neka republ. stranka hoče imeti federalno republiko (vsaka nekdanjih državic naj bi bila za se republ., blizo kakor so v Švajci kantoni). Na čelu Kar-listov je zdaj don Karlos sam. Internacionali se tudi že prikazujejo. Srečna dežela!
Nemčija. V Tornim (nekdaj poljskem,. zdaj pruskem mestu) se je obhajala pretekle dni 4001etnica Nikolaj Kopernikovega rojstva. (19. fobr. 1473); sesli so se bili učenjaki iz vseh krajev, čudno je, da je Kopernik, kot kanonik, kaj — znal ; še čudniše pa, da hodijo današnji emancipi-rani znanstveniki tacega polo-sredovekovnika slavit! (Umrl je K. 1. 1543, v kterern letu je bil izdal svojo veleimonitno
*) Tera lože zdaj gre, ker sc ima po dotičnega odseka nasvetu razprava o železnici predelski odložiti za takrat, ko bo zbornica že po novera (po direktnih volitvah) sestavljena.
delo: »De orbium coelestium revol utioni bus-, posvečeno papežu Pavlu III.)
Nasilstvo proti katoliški cerkvi na Pruskem je vzbudilo vspešen odpor od strani škofov in katoličanov, kterim škofje družili dežel krepko pritrjujejo.
V Švajci se preganjanje katoliških škofov in duhovnov čedalje bolj širi. — Ko so 17. t. m. genevskega škofa Mermillod-a, — švicarskega državljana in genevsk. meščana meni nič, tebi nič čez mejo spravili (v francosko mesto Ferney), govoril je — jemaje slovo od spremljajočih ga oseb te-le besede: »Bog daj, da bi, kar ste zdaj nad mano izvršili, ne postalo vzrok nesreč za vas in za mojo deželo ali za moje preganjalce; Bog jim odpusti in jih blagoslovi! Vlada genevska, ktera sprejemlje vse komunarde (t. j. take, kakor so predlanskim v Parizu nedolžne ljudi morili in hiše požigali), izgnala je danes enega državljana domačina. Moja domovina je oskrunjena, in to me žali. Ne razumem, zakaj se tako bojijo blagoslovljene vode oni, ki se petrolja nič ne bojé". — Novega pregovora bo treba: Svoboda, kakor v naj svobodniši Švajci.
l>omac?o novice.
(;Letošnji postni pastirski list) našega prevzv. kn. nadškofa obravnava zapoved zastran obhajanja nedelj in praznikov. Pač primerno je to sedanjemu času, ko denarja lakomni se-bičneži ubogim fabriškmi in enakim sužniin se enega dne v tednu ne dovole, da bi se odpočili ; in potle se tožijo cerkveno oblast, da jim se svojimi procesijami delalnih rok odteguje! Kajti res je neki, da so nekteri lastniki fabrik poslali (vsled romarskega shoda 2. sept. 1. 1) namestništvu prošnjo, da naj bi se o delavnikih procesije odpravile! Privoščite delalcem praznik, — ob delavnem bodo že vedeli, kaj jim je storiti.
(Duhovska prememba). G. Alojzi Carliy koop. v Križu, pride za koop. v Mirent na mesto g. Iv, N. Stres-a, kteri se je moral zarad bolehnosti podati začasno v pokoj.
(Postne vridige) v véliki cerkvi v ital. jeziku ima O. 1. Stocchi iz Pize (na Toskanskem) doma, kakor po navadi, ob nedeljah (ob 11. u.), in ob torkih, četrtkih in petkih (o 5. u. popoldne) ; pri sv. Ignaciji, v nemškem jeziku O. Julij Herden iz pruske Slezije,(ob sredah (ob 4. u. pp.) in nedeljah lO1^ u. dp.) Slovenske pridige so ob nedeljah in petkih ob 6. u. zjutraj pri sv. Ignaciji.
Razne vesti.
— Naproseni smo objaviti, da oni dopisnik v 7. štev. „Soče“	iz	Bovškega	ne stanuje ne v Bovcu, ne	v Logu,	ne
v Soči,	ne	v Trenti,	ne na Serpenici, in ne na	Trnovem.
— Peticije do Nj. Veličanstva proti neposrednjim volitvam so nam dosedaj došle : iz Vole, podpisanih 85 ; viz St. Florjana (152) in Št. Mavra (19), skupaj 151 ; iz Šmarij, p. 51; iz Benč (Bukovice in Gradišča), p. 50; izv Komna p. 30 ;	iz	Gabri}, p.	28 ; iz Jagodišča, p. v54 ;	iz Černič	(in
Gojač),	p.	56; iz	Podmelec, p. 27; iz Škrbine, p. 29;	iz
Cirknega, p. 55; iz županije St. Mariin (Kujsko, p. 41;Vipol-že, p. 48; Št. Martin, p 22; Kozana, p. 101 ; Vedrijan, p. 18; raznih p. 5), podpisanih skupaj 255. Kjer je primeroma malo podpisov, so skoraj zgolj lastnoročni podpisi ; pri drugih je obilo sicer le podkrižanih, pa veci del v priča dveh prič.
— Glede vesti o tominskem okr. glavarju, namestil, svet. g. Winkler-ju v zadnjem listu »Glas-"a smo dobili od več strani poročila, iz kterih posnamemo, da ni tako, kakor je »Sl. Nar." poročal in tudi »Gl,“ nekaj omenil. Zupani ne vedo nič o kaki okrožnici, ah kakoršnem si bodi uradnem činu zastran peticije do cesarja zoper volilno reformo.
Za novo zvonove na sv. Gori so darovali:
V. č.	g. St. B.	...	.	10 gl.	— kr.
9	9	n S* G {ib.	•	•	• n	v	•	3 „	»
Farmani v Smarijah .		6 ,	63 »
M	„ Komnu	10 .	50 ,
»	in duhovni v Rihenbergu	•	57 .	9
»	v Logih 65 g., vikar 5	g., penz.	
	v 2 g., skupaj	. 60 ,	9
9	Lokavec-u (vikar 10 g.,	skupaj 85 »	m,
G. J.	Juvančič posestnik v Desklah	2 • »	»
Listek.
Na pepelnično sredo.
Bil je !
Tolst možak — okroglega, jasnega lica, vesele krvi je živel med nami Po življenji bil je — epikurejec, lahkoživec ; po narodnosti kozmopolit, — po veroizpovedanji „konfessions-los" ! Rad je pil in pel in se veselil; geslo mu je bilo: „Ede, bibe, lude" (Jej, popivaj, vživaj“) ! Nosil je čudno, smešno obleko; nikdar nij kazal pravega lica — kakor lažni-ki in hinavci —, ampak vedno si je natikal tuje obraze in sicer vsak dan druge; rojil in rogovilil, plesal in motovilil je vse noči. Bil je prvak vseh veseljakov, in vendar smo mu rekali : *Pust" ! Zakaj to ? ne vém ! Imé pa mu ne pristoja ; pust nij bil Pusti Pustega človeka imenujemo onega, ki se v družbi le nemo in kiselo drži, ki nič ne pripomore k splošnemu veselju, ki radost še le kali in kazi. Ali je bil tak naš moždk? Nikakor ne! Ko se je on oglasil, prišlo je veselje v deželo, prinesel je sabo petje in vriskanje, rajanje in razsajanje. Posebno v mestu, — ko se je pripeljal va-nje, — kaka sprememba ! kaka živahnost ! Mlado in staro je vnovič oživelo. Igre, òpere, koncerti, besede, venčeki, se povsod napovedujejo in izpeljujejo.
.Piščalke, gosli se glasijo,
Vrstó plesalcev se vrtijo".
Mlada kri se vrti in očeta Kurenta (Pusta) časti, in celo že redkolase in velolične mamke so se ti zopet pomladile! V redke lase so si napletle kodrov, ki so rasli na temenu čvrste selske dekline (nespametnica je zidu prodala svoj najlepši naravni kinč, da si morda kupi nične zlite pene ali drugega malovrednega lepotičja !), ruméno že ustrojeno kožo so ugladi-le in omlàdile s kupljenim mladdom in rudečilom — in zdaj, ko lice laže, da so zopet mladé in krepke, začne jih srbeti, začnd se vrtéti! Odpustimo jim to malo pomoto! Kedó more biti vedno pameten?!
Tako je vzbudil poredni Pust povsodi vesel hruš in truš, dir in dej, nopsasa in hejsasa!
A vse to je — bilo — pa je — minilol Nocoj o polnoči je bil pokop. Umrl je veseljak, umrl pri polnih kozarcih : med goslimi in piščalkami je živel ; med njimi osivel in od-živel.
Pogrebci se vračajo domov. — Ali kedó joče za njim? Oni, ki so ga najbolj in še preveč ljubili in se ga najbolj in še preveč veselili, — kako pogrebno pesem so mu zapeli9 Zdelo se mi je, da čujem nevoljne glasove:
,Le ž njim v pogreba tihe tmine,
O polnoči zmed nas naj zgine!
Zapojmo v grob mu iz vseh ust :
Ne vstani več, nesrečni Pust" !
(Jenko)
(Konec prih.)
Poslano.
Iz Renč, 15. febr. — Ne morem si kaj, da bi na „po-
*) Da se vrli Rihenberžanje vselej obnesejo, kedar gre za božjo čast, tega srno še prepričani; da bosta pa veliko manjša vikarijata Lokavec in Lo-gje tako sijajno se obnesla, u to je vse naše nade prekosilo. Zzalivala gre marljivosti, gorečnosti in spo bojevanju č. g. I. Orv-a, vik. v Logih in č. g. A. Sfiligoj-a, vik. v Lokavecu. Iz tega se vidi, kaj veljajo oni strastni napadi, ki letajo od neke stranke na poslednjega gospoda. Ur.
slano" v 26. št. wSlov. Nar.", katero je tudi 5. štev. wSoče*f prinesla, nekaj — če tudi malko prepozno — ne odgovoril, ker mi oni 6,eri gg. podpisalci istega *poslanega" očitajo, češ, da jaz sè svojo izpovedjo v „Zg. Dan." št. o. resnici v obraz bijem in da je ves moj sestavek tendencijozen in na to meri, da bi odbor »Soče" pred slov. ljudstvom onesnažil" itd. Res je, da nijsem v »Zg. Dan." cele razprave o poskušnji sprave razložil, ampak le »resumé" ali sklep onih 6terih starih odbornikov, koji resnici nikakor v obraz ne bije. Stari odbor ni hotel namreč take sprave, kakoršna bi lahko obe stranki združila, brez da bi pri tem bramba narodnih pravic kako škodo trpela, marveč bi jo še, ker bi se društvo z mnogimi izobraženimi udi pomnožilo, pospeševala. Ta podlaga sprave, katero sem jaz pa brez katerega mandata le kot zasébnik, staremu odboru objavil, ne bi se imela takoj pravilom pridjati, ampak o dani priliki.
Ne vem pa zakaj se te podlage nekateri tolikanj bojč? Tu tiči vzrok vsega sicer omilovanja v-rednega razpora. Tudi nijsem jaz nobenega mandata imel od »Soči" nasprotne ali spravne stranke *) (naj se že kakor hoče imenuje,) češ, da naj odboru naznanim, da je znana lista za novi odbor kak ultimatum (skrajni pogoj), ampak sem le kot zasebnik rekel, da sicer bode stalna sprava težko mogoča. (Saj je stavil odbor oni stranki, enake pogoje; zahteval je 6 svojih, kakor ona.) Popolnoma so pa iz trte zvite besede, češ, da g. Strés (on je meni le nove kandidate v odbor brez kakega mandata ali opazke pismeno naznanil, in pri zbiranju tistih nijsem jaz nazoč bil) ne pozna nobene vdanosti, da je absolutist". Te besede so vse izmišljene ter jaz zarad tega protestujem proti temu, da bi jih bil kdaj o svojem tovaršu izrekel. Rekel sem le za-se, da dvomim, ako bodo le 4 kandidati od one stranke voljeni, bodo li hoteli volitve sprejeti?
A da bi bil kdaj ne pred ne tedaj se tako brezozirno o gosp. Stresu, ki se res slehernega sumnjičenja po kaki odvisnosti boji, o »njegovi nevdanosti in absolutni volji" izjavil, je gola laž. Prašam Vas nadalje, nijste li 2krat g. dr. Abrama v odbór volili, akoravno ste bdi posebno drugikrat prepričani, da ne bode volitve sprejel? Zakaj li nijste hoteli dosledni ostati, in 4 one stranke voliti, akoravno ste dvomili, bodoli volitve sprejeli ali ne, da bi ne mogel svét nad Vašim spravoljubljcm dvomiti? Kar sem pa jaz posameznim Sočanom očital, sem pozneje v „Glasu" z rfesnico dokazal in si še upam trditi in dokazati, kajti brez dokazov jaz nikogar ne sumnjičirn. Ako sem Vam pa kako neresnico v bistvenih zadevah povedal, ali ciò, kakor pravite, Vas strastno obrekoval, saj veste, kje utegnete, ako me nasprotnega prepričate, zadostenje za razžaljenje Vaše časti najti. Prosta Vam je pot, saj ste rekli in celò neki v odbo-rovi seji sklenili, da jo boste nastopili!
Svet je že sodil, na kteri strani je pravo, in koliko resnice je na tem, kar sem »dosihmal pisaril". Se ve, da me Sočani drugače sodijo, a narodnjaki, katerim je tudi za vero več mar, nego za peto kolo, moj odstop in kar k temu sliši, odobrujejo. Kakor sem Vas jaz za eno skušnjo obogatel, tako ste tudi Vi mene za eno škušnjo Vašega nespravoljubja obogateli. Mar bi res društvo »Soča" in Slovenija škodo trpeli, ako bi se društvo postavilo na versko podlago, katero tóliko drugih domoljubov želi ? Pri poštenem političnem družtvu bi pa se ne imelo — po mojem in mnogo drugih menenju — potrebno in zdravo načelo prezirati in zarad tega na eno ali drugo zasluženo osébo toliko ozia jemati. Tù gre za izrečno verska ali kršariska načela, in se ve da, če se s timi ne vjema-te, je slehern porazum na narodovo škodo nemogoč. Z željo in nado, da bi se saj s časoma razvedovali in vse, kar jo narodu sveto in neprecenljivo, tudi dejansko spoštovali (uvaževali), se (»sed sine ira & studio," ne kakor Vi menite,) podpisujem
Marka Vales, bivši odbornik „Soče*“
*) Saj me je ona za še vedno »zvestega Sočana* imela, ter nijsem prav nič ž njo občeval. Ris.
Odgovorna izdavatelja in urednika: ANT. VAL. TOMAN in MATIJA KRAVANJA
Tiskar: SEITZ v Gorici