5 Dopisi. Iz Zagreba. SI. saborska pisarna izdala je poziv na podpis in predplačo na ,.Spise i dnevnik" sabora hrvatskega letošnjega, ki bojo obsegali vse, kar je bilo predmet onega sabora od konca do kraja, pa tudi vse, kar so dovršili saborski odbori in pododbori in pojedini saborski članovi, pa se saboru zavoljo njegovega razpuščenja predložiti ni moglo. Saborski spisi, ki bojo najkasneje do konca januarja na svitlo prišli, bojo obsegali 4 zvezke, vsaki okoli 20 pol. Cena jim je 6 gold., plačevalo se bo po sprejeti knjigi za vsaki zvezek 1 gold. 50 kr. nov. dn. Saborski dnevnik bode obsegal kakih 100 pol. Na prvi razdelek tega dela je pred-placa odločena na 6 gold. 50 kr., na drugi razdelek pa pod p is ek (subskripcija^) s 3 gold. 50 kr. Dela takošne važnosti z mnogo besedami priporočati ni treba — pravi poziv — naša povestnica malo ima saborov tolike važnosti kakor je bil 12. nov. 1861 razpuščeni zbor. — Naj tedaj 6 tudi ?5Novicea naznanijo svojim bravcom Slovencom to zanimivo delo, da si ga izvolijo naročiti*, ker po razglašenem pozivu tudi vredništvo 55Novic" prejema naročila. *) Iz doljnega Stajarja 25. dec. L. — Mnogokrat me pot pelja v terg P — Cet. Nekega dne srečam na cesti fantiče, ki ravno grejo v školo, pa me pozdravljajo s pre-čudnimi besedami: wKIopt saj Jasus Krijstus". Viditi deca, ki grejo v slovensko učilnico, pa človeka pozdravljajo tako čudno, vprašam jedno dete: „čuješ dete, kdo te uči, da tako pozdravljaš?" a ono mi odgovori: „v školi sem se navučil". Vprašam ga dalje, jeli zna, kaj da to pomeni? al on ne zna, kaj da bi odgovoril. Ko se tako menimo, mi reče nek štajarsk seljak, ki je prišel za nami: „ Gospod! bi le ne bilo bolje, ako bi tisti gospodje, kteri decu vučijo, kaj boljega vučili, ko po take laške rečia. In zares bi dosto več hasnilo mladeži, ako bi jo gospodje, ki podučevajo deco v omenjeni šoli, jo učili v toliko potrebnih rečeh po domače, pa ne v blebetanji besed — ne rečem jezika — kterih otroci ne razumejo. Jeli se ne glasi dosti lepše naš ^hvaljen bodi Jezus Kristus" (častitljiv pozdrav naših starih očetov) kakor pa gerdo popačeni in otrokom in drugim ljudem nerazumljivi „Klopt saj....". Ako hoče biti to maslo nemške kulture, vedite, da tako maslo je brozga, ki ni vinarja vredna. Dosti bolje bi bilo, ako bi poredni fantalini, ki za ljudmi na cestah kamenje lučajo, se učili po domače čednega sponasaja, kakor da se mučijo z besedami, ki se jim toliko podajo kot zajcu boben! Iz Celja 26. dec. — č — Tudi mi bomo slovensko čitavnico imeli. Pravila za ono nam je slavno deželno poglavarstvo z odpisom 20. novembra 1861 odobriti blagovolilo. Namen čitavnice je branje ali čitanje slovenskih, slovanskih in tudi drugih novin in knjig po potrebi sedanjega časa. Nadjamo se, da nam družnikov ne bode manjkalo, in ako Bog da in pravična reč domača, bode čitav-nica napredovala veselo! Iz Celovca 26. dec. 8 letom 1862 začne v Celovcu izhajati preimenitna nabira slovstvenih izdelkov: „Cvetje iz domačih in p tuj i h logov", in bo prinašalo v prvi vrsti v gladkih prestavah najboljše dela slovenskih in drugih novejih narodov, v drugi pa pod naslovom „HelIada in Roma" prevode grških in rimskih klasikarjev, da se bo slovenska mladina po domači poti do vira omike vodila, ob enem pa tudi domača literatura z večimi slovstvenimi deli bogatila. Vsacih šest nedelj pride vezek ali snopič po 5 tiskanih pol na svitlo; cena mu bo po naročilni poti 25 n. kr., po bukvarnicah 30 n. kr. (pozneje mu pa za tretjino skoči). Naročnina se bo odrajtovala po sprejemi vsakega zvezka; samo tisti naročniki, ki hočejo posamezne knjižice, poštnine proste, po pošti prejemati, naj pošljejo za prve 4 vezke 1 gold. 24 nov. kr. ali za celo leto (to je, za 8 vezkov) 2 gold. 48 nov. kr. Kdor pošlje 10 naročnikov, bo dobival 11. iztis po vrhu. Naročila prejema vredništvo „Slov. Glasnika" v Celovcu. Ako bi pa naročniki kakih 10 ali 12 snopičev na leto želeli, naj se mu naznanijo, morebiti se da njih željam v kratkem vstreči. Začetek stori sloveča Fr. Schillerjeva drama ?,Vilelm Tel", ki jo je prelepo poslovenil g. Fr. Cegnar. Sledile mu bodo izvrstne prestave družin imenitnih del grških, latinskih, slovanskih in nemških pisateljev. V zaupanji na pripomoč vseh rodoljubov nastopi „Cvetje" okoli sred mesca januarja prvikrat svojo pot po slovenskih okrajnah. Naj najde povsod obilo podpore, da more dolgo let na svitlo prihajati in domače slovstvo bogatiti!**} *) Naj se častiti gospodje, ki se mislijo naročiti, podvizajo z naročilom, ker za podpisek odločeni čas je kratek. Vred. ***) Prav iz srca želimo hvalevrednemu započetju obilen uspeh, ker od ene strani bo lepo gradivo podajalo čedalje više omike našemu narodu, od druge pa je djansko kazalo, kaj premore jezik slovenski. Vred. Na Vačah 2i. dec. Dragi Sen-Peterski farani! Ker je bila Vaša zahvala za mojo kratko delavnost pri Vas po naših „Novicahu delec po širokem sveta očitno oznanjena in po njih ob enem razglašena bila moja pohvala, Vam še jez po ravno tem potu odkritosrčno povračujem ljubavo in spoštovanje Vaše. Zagotovljam Vas, da se Vas, akoravno nas loči gora in plan, in nas meje sinje Save peščeni bregovi, z veseljem spominjam vseh tistih, ki ste moje svete, pred Bogom in pred ljudmi opravičene, namere in priza-detja umeli. Vest mi je priča, da sem vedno Vaš dušni in telesni prid zahteval, da bi dosegli svoj visoki poklic kakor kristjani, pa tudi vkljub vseh protivnih zagonov in opover dospeli do tistih pravic, ktere nam je že zdavno zagotovila slovesna beseda presvitlega cesarja našega, in ki nas iz blebetavastih, v povoje povitih otročičev imajo prestvariti v svobodne in srečne možake ustavne Avstrije. Za oboje delajmo nevtrudljivo vsak v svojem stanu, Vi, dragi moji! v beli Ljubljani, in jez, kodar me bo vodila previdnost Božja. Srčno me bo veselilo, če bom z visocih gora na Vas vidil sijati milejšega solnca zlate žarke; srce pa me bo bolelo, če se Vam vzhajajoča zora skrije sopet za oblake. Bog z Vami! Stojimo za vero! Cujmo za domovino! Vaš Matija Torkar. Iz Ljubljane. — k Na sv. Štefana dan zvečer so imeli udje katoliške rokodelske družbe po svoji stari navadi veselo večeruico. Praznovali so „božični kres" v družbenih sobah, ktere so bile primerno ozaljšane in razsvitljene. Po-pevaio in deklamiralo se je po slovenski in nemški, ker družbeniki rokodelci so slovenskega in nemškega naroda. Med slovenskimi pesmi so bile najlepše „Pastirska" (stara božičnica), „Lipica*w (narodna) in w Veselja dom". Izmed slovenskih govorov so bili poslušavcom najbolj všeč „Slo-vencom očetnjava", 9?Gorska žena" in „Lesena riba". Izmed nemških pa je bilo posebno kratkočasno: „Schneidermeister-stiick", ,5Muller und Schneider", „Freund in der Noth" in 95Hausherr und VVohnparther4. Le škoda, da ni dvorana pro-storneja, ker to, kar spada bolj v igrališčno vrsto, se bolje od deleč gleda kot zlo na tesnem. Ko je bilo to dokončano, se je začelo srečkanje, po kterem so se delili božični darovi, ki so jih mili dobrotniki in dobrotnice tudi letos prav obilno zložili. Večerna pesem „Ave Marija" je sklenila to domačo veselico, pri kteri so bili tudi svetli knez in škof, prečastiti gg. deželni c. kr. poglavar, deželni glavar, mestni predstojnik in še več drugih gospodov in gospej iz vseh stanov. — Srčno želimo, da se koristna družba vedno bolj razširja in po domače izreja pod krepkim vodstvom nevtrud-Ijivega vodja gosp. prof. dr. Vončina-ta, ki jo z ravno tako očetovsko ljubeznijo še dandanašnji oskrbuje kot prvi dan njenega ustanovljenja. Slava trdnemu značaju! Iz Ljubljane. Na sv. Štefana dan je bila druga „beseda" v čitavnici naši. Bila je dvorana še bolj polna kot prvikrat in rekli bi, da še skor bolj kot s prvo „be-sedo" so bili družbeniki z današnjo zadovoljni. Le resnico povemo, ako rečemo, da so spet gospodje, ki so peli ali sicer igrali, mnogo mnogo src. razveselili. V zboru (kom ) se je pelo troje lepih pesem, namreč Toman-ova „Na razhodu", ki jo je složil g. Gr. Rihar, — ^Popotnica" srbska in pa Koseskova „ Vojaška*' z napevom gosp. J. Fleišmana. Samopeva sta bila: ?)Sercu" Vilharjev, in ^Ukazi" Kamilo Mašek-a; z obema je krasni glas g. Fr. Vidie-a globoko segel v srca poslušavcev. Dvopev „Moje jutro" . „Moje drago" po napevih J. Padovcovih zložen od G. Mašeka in popevan od slavnoznane gospodične, ki se je že v prvi „besedi" vsem prikupila, in g. A nt Jentel-na, izverstnega tenora, je tako ploskanje izbudil kakor češki četverospev ^Pod oknom" od J. Skraupa, da ni bilo pred mini, dokler se ni uni in ta ponovil. To so bili prekrasni glasi , ki so četverospev peli! Pa tudi napev te večernice je tako lep. da ga priporočamo vsem čitavnicam. Namesto deklamacij smo slišali danes 5)Parlament slovenski" , v kteri mični kratkočasnici se je sklenilo, naj govor naš bode tak, kakor je pisanje. Smeha je bilo popokali, ko je en govornik za drugim (bilo jih je 12 poslancov iz množin okrajn) vstajal in trdil, da narečje njegovega kraja je najlepše in si je to dokazati prizadeval v krajšem ali daljšem govoru. Parlamenta predsednik je prav izurjeno vodil debato, dokler ni večine dosegel za gori omenjeno pravilo. Res posebno ra-dovanje je izbudila ta kratkočasnica, ki pa ni čisto brez dobrega nauka , namreč tega (o kterem se je v ??IVovicahtt že mnogo govorilo, pa se bo še J, da v očitnih govorih zborov je treba narečju svojega kota slovo dati in govoriti čislo slovenščino, kakor se piše. — Današnjo besedo je pa še posebno poslavil gospod A. Lombardi z svojo izvrstno umetnostjo na klaviru. Tri reči je igral tako moj-stersko, da je bilo vse zamaknjeno, ko je glasovir pod njegovimi rokami ali kot slavček ljubko pel ali kot vihar vršel. Vse je bilo še mlademu mojstru hvaležno za prekrasni dar njegove umetnosti. — Gosp. prof. Nedvedu pa gre spet preserčna hvala za izvrstno vodstvo muzičnega dela današnje „besedeu. — Po „besedi4' je veliko družbenikov v čitavnici večerjalo in prav dobre volje bilo, ki jo je po-vikšal še pozdrav iz čitavnice reške. — V7 nedeljo dopoldne je bil konecletni občni zbor čitavnice. Gospod predsednik ga je začel s kratkim ogo-vorom, v kterem je razložil poglavitno današnjo opravilo, to je, novo volitev čitavničnega odbora. Po kratkem naznanilu gosp. tajnika, kaj je dovršilo družtvo v preteklih dveh mescih , je razglasil gosp. dnarničar dosedanje dohodke in stroške družtvine ; dohodki so znesli 2044 gold. 68 kr., stroški pa s tem vred, kar se je za triletno najemščino stanovališča plačalo, 1388 gold. 82 kr., tedaj je gotovine še ostalo 655 gold. 86 kr. Volitve so tako iztekle , da je prejšni odbor ostal razun tega, da po odhodu gospod prof. Macun-a stopi za tajnika v odbor gosp. J. Praprotnik, učnik mestne ljudske šole in vrednik „Solsk. Tovarša", in namesto izstopi vših dveh odbornikov sta izvoljena bila gosp. dr. Vončina , profesor bogoslovja, in pa gosp. Mir. Vilhar, grajšak. — Z velikim veseljem je sprejel zbor naznanilo, da naš po celi deželi visokospoštovani gospod Fid. Terpinc so darovali čitavnici 100 gold. — Družba na strelišču je tudi v nedeljo volila predsednika in odbornike. Kakor v čitavnici je bil tudi na strelišču izvoljen predsednik mestni župan gosp. M. Ambrož, čeravno je tu nasprotna stranka se zlo napenjala zoper njega. — Teta „Triestercaa ne da miru; vidi se na nji, da nektera stara baba je res od zlodja. Ker nam je ,/Friestčnoa rovanje že gnjusoba, smo sklenili molčati na vse nje laži; sedaj pa huska, da ji na nje poslednje napade nič odgovorili nismo, ergo: ne moremo nič odgovoriti! Ker mi nikoli ne „Triesterce", ne „Tagespošteu ne „Presse" ne beremo kakor samo takrat, ko nam kteri prijatel pove, da kaj zoper „Novice" vv njih stoji, tudi ne vemo, kaj „Triest.a vsaki dan bljuje. Če pa morebiti dopisun ljubljanski misli, da smo mu na tisto, kar so nam pravili, da je unidan blju-vala teta teržaška, odgovor dolžni ostali, namreč da ne Blaznik, ampak kmetijska družba je lastnica „Novic", ponavljamo to, kar smo staremu grešniku že pred 10 leti v »Novicah" očitno rekli, da kmetijska družba ni bila nikoli lastnica „Novic" , ampak gosp. Blaznik je bil iz-prva lastnik in je še zdaj, ker vsak pameten človek ve, kaj se pravi „Verleger", kakor stoji zapisano v odpisu tadanjega c. k. deželnega poglavarja od 20. febr. 1843 pod štev. 249, ki ga hranuje kmetijska družba v svojih aktih. Blaznik je leta 1841 pod obiastjo Metternihovo za izdajanje slovenskega časnika prosil, pa to se je še le leta 1843 dovolilo, ko je kmetijska družba se za-nj potegnila in je celo rajnki nadvojvoda Janez njeno prošnjo podpiral. In rešena je bila ta zadeva proti temu, da je kmetijska družba mogla takrat vikši c. k. policijski ablasti vrednika imenovati. Gosp. Blaznik je bil v tadanjih okoljsčinah vesel, da je družba to reč v roko vzela , ktero je le tako dolgo obderžala, dokler ni bilo treba kavcije vložiti. V kavcijo in sploh v stroške dnarne se kmetijska družba ni nikdar spušala in lastnik (Verleger) je odtistihmal vzel vse v svojo last po svoji založniški pravici. Leta 1848 bi bil mogel kakor vsak drug tudi Blaznik 5 ali 10 ?5Novic" tiskati začeti kakor je res začel tudi ^Slovenijo", pozneje ^ubijalski časnik", kakor drugi ,,Vedežaa , „Prav. Slovenca" v Ljubljani, in še celo v Novem mestu in Celji so se začeli časniki. Le neumnost tedaj starega grešnika zagovarja, ako je spet začel bloditi o piškavi reči. Le tudi neumnost starega grešnika zagovarja, ako ne ve, kaj so „Novice" zadnje leta v dokladah izdale noter do „občne povestnice". Le neumnost res starega grešnika zagovarja, ako ne ve , da „Novice" tudi od začetka niso bile vkljenjene v samo kmetijske in obertnijske poduke. Le neumnost starega grešnika ne ve, da že leta 1844 pod cenzuro Metternihovo nam je bilo dovoljeno natisniti veličastno pesem „S1 oven ij aa Koseškega, ktero, če bi jo danes natisnili, bi denuncijanti ljubljanski upili „o waj geschrien". Le neumnost starega grešnika ne ve, da ,,Novice" niso nikdar premeniie svojega značaja, ampak da so vseh 19 let ravno tisto pot šle, in da jih je teta ,,Triest." še predlanskim tolikrat „als ein wahrhaft ausgezeichnetes Blattu hvalila; pa kaj morejo „Noviceu zato, ako ne morejo vsakega za mestnega odbornika ali deželnega poslanca narediti! —To smo bili prisiljeni zastran lastninske pravice „Novic" odgovoriti, pa ne staremu grešniku, o kterem vemo, da se nikdar ne bo spo-koril, ampak le tistim, kteri teto teržasko bero, pa ne vejo, pri čem da so. Tudi čez „Zgod. Danico" se je hudobno spravil stari grešnik; le čakaj „ŠoIski Tovarš", tudi Tebe bo še vzel v klešče, — zakaj tudi Ti terjaš za slovenske šole narodove pravice; naš stari grešnik pa ne priznava novega časa in kar nam je ž njim zagotovljenega! Kakor slišimo, misli naš mestni gosp. župan prc-silno beračunstvo po mestu odpraviti in mestjane rešiti pre-silnih domačih in unanjih beračev , kterih se je toliko na-rastlo , da se ptuji ljudje, ki tega niso vajeni, ne morejo prečuditi. Mestjani bojo gosp. županu hvaležni, ako jih reši te nadloge, in vsak bo rad bogajme dal v dotično ubožno kašo, da bojo hišne duri saj enmalo mirii imele. — Gosp. Gr. Krekove „Poezijeu so ravnokar v lični podobi prišle v Blaznikovi tiskarnici na svetlo. 7