Nasilno se je odtrgal od družbe. Niti slišal ni, kako so ga tovariši začudeni klicali. Kakor gnan od zlega zasledovalca je hitel, ne vprašujoč se, kam. Samo proč, proč. Samo da bi bil sam s seboj.
Lea ... strastno dekle ... noči ob njej! ... Noči ob njej!!! ...
Tudi ona? Tudi Lea? V prvo mlado zaljubljenost je zakričalo telo. Telo, ki ga je začutil samo blodno, nejasno. Samo ženske s ceste je gledal tako. Točajke in služkinje, ki jih je videl zvečer na sumljivih sestankih z moškimi. Razigrane v smehu in pogledih. A sanjal je o deklici, ki je vsa prosojna. Mesečinska, kot pritajeni zvoki. Svečenica ljubezni. Lea.
In spet:
Noči ob njej! Strastna ... strastna ...
Tudi ona? Tudi ona?
To je bil prelom! Razviharilo se je v mladem človeku do groze, ki je ni doslej niti čutil.
Vrnil se je domov ves iz sebe, kakor da se mu je pripetila strašna nesreča. Izognil se je vprašanjem in se zaprl v sobo. Prebedel je do zore. Govoriti ž njo, zvedeti vse, samo da bo konec teh blaznih muk. In napisal ji je prvo pismo.
CESTA
FRAN     ELLER
Ne tožim je, ne črtim,                A še strmi tu sleme,
poznam to svojo cesto,              in stari boj se vrača,
z usodo se ne prtim                  pa naj je sivo teme,
za dom in za nevesto.               in steza kakor kača:
Plul v mnogi že sem strugi,     še dvigam se po poti
vedril na mnogem klanci,          s korakom za korakom,
visoko tam so drugi,                  prepad me več ne moti,
jaz nisem med izbranci.            in solnca nisem lakom.
Tujčin mi leta mlada                Le včasih kdo me skuša:
je vzel za borno dnino,              «Prijatelj, kaj je s tabo?»
in prve pesmi nada                    Ah, v svate gre mi duša
mi padla je v brezdnino ...       in mora sama sabo,
da sprejmejo ko brata vrhovi me večerni, v obzorja tone zlata pogled moj zadnji verni.
610