Kuhinjska sol
ol je človeku nebhodno potrebua. Brez nje bi ne mogli živeti. To se zna, da zaradi pomanjkanja soli bi ravno ne umrli, ker se sol malo ne povsod dobi v naravi. S solijo začinjamo jedi. Živali hlastno ližejo sol, recimo: ovce, koze in govedo splob. Velblodu je v puščavi sol pravi oblizek. Vendar je kuhinjska sol tudi kvarljiva nekaterim živalim in jih celo ugonobi. Sol je strup polžu in močeradu. Mnogo rastlin se posuši, če jih poliješ s slano vodo. Nasprotno pa nekatere rastliue vzpevajo le v slani vodi, sladke vode jih uničijo.
S solijo solimo tudi meso in zelenjavo; rabimo jo pa tudi za gnoj. Sol se uporablja za sodo, iz katere izdelujejo steklo in milo.
Sol kristalizuje v kockah. ki se dado prav lehko klati v manjše kocke. Kristali so brez vse bavve, prozorni in se bleste kakor steklo. Sol je največ gručava, in sicer krnasta ali vlaknata. Gista sol je bela; z raznimi primesami pa dobi tudi druge barve, recimo: sivo, umazano-rdečo redkokdaj modro ali zeleno. Sol je na drugi stopinji trdotae gredi in 25krat težja od vode. V vodi se razpusti v slano vodo. Vlago vleče zelo nase. Vognji poketa in se razprši, razbeljena se stopi in izhlapi, od lilapa porumeni brezbarven ogenj. Sol je sestavljena iz natrija in klora. Kjer je čista, lomijo jo kakor kamenje. Cesto najdejo po več stotov težke kristale.
Sol pridelujejo ljudje vže iz najstarejših časov. Eimljani so jo dobivali iz morskih solin, italijanskih in galskih.
Morje, ki pokriva dve tretjini zemeljskega površja, povsod je slano, vender ne povsod jednako. Oddaljeno od suhe zemlje in ob bregovih, kjer se ne izlivajo velike reke va-nje, ima morje vee soli v sebi, kakor pri izlivih sladkih vod.
Crno morje je malo slano. Za ladije je to zelo imenitno. Slana voda je težja in zato tudi ladije iažje plavajo po njej. Malo ne vsako kamenje ima po nekoliko
—~< 166  >~—
soli v sebi. Voda izpira sprhnele skale in odnaša stopljeno sol donašajoč jo morju. Neizmernemu morju se nič ne pozna, da se množi sol v njem. V velikih jezerih, ki nimajo odtoka v morje, v katere se pa iztekajo reke donašajoče soli, nastane polagoma skorja, ker voda izhlapi ia pusti na dnu sol. Take izglede imamo v sibirskih stepali. Lep vzgled, kako nastajajo solni skladi, imamo pri kaspiškem jezeru, kjer prehaja na vzhodni strani v oddelek, ki se imenuje: BKara Borgas."
V to postransko jezero pelje sto metrov širok rov, ki je 16 m širok. Vetrovi suše kaj hitro vodo v tem oddelku, zato mora rov dovajati vedno novo vodo, da je površje obeh jednako visoko. Na dnu se po tem takem vedno več soli nakupiči. Preračunili so, da je ostane na dnu jezera vsak dan po 60.000 stotov.
Sol se dobiva tudi kot karuenje. Na Gorenjem Avstrijskem do Štajerskega in Uavarskega se vleče oddelek takega gorovja. Najnovejši eas so pričeli kopati tudi v nižaro in so skoraj povsod naleteli na sol. Mnogo takih poskusov so na-pravili na Nemškem. Pogostoma se dobe tudi studenci, ki imajo v sebi po 1—5 odstotkov soli. Najlažje in najceneje se pridobiva rnorska sol, seveda samo tam, kjer je velika vročina in je morje močno slano, kakor na pr. sredozemsko morje.
Za morske soline se izbere ravno obrežje, kjer so tla neprodorna in daleč od iztoka potokov in rek. Iz morja pelje 6—10 m širok rov, ki je pri morji z zatvornico zaprt, katero pa morska voda sama odpira in zapira. Voda gre po rovu v zbiralno strugo, ki ima ilnate stene in je dva metra globoka. V njej odceja morska voda pesek, školjke in drugo drobnjad. Od tod se izliva voda po 10—12 cm pod morsko gladino uglobljenih rovih v zgoščevalno strugo, to je v velike, nepra-vilne l1/^—2 m globoke kale.
Pritočni valovi prineso vodo po rovih naposled do zgoščevalne struge. Kadar raorje upada, zapro se zatvornice in voda ostane v strugi. Solnčna vročina in gorki vetrovi suše vodo. Ko je toliko izhlapi, da je 27 odstotko? soli v njej, zajemajo vodo in jo pretakajo v kristalujofo strugo. To delo zvršujejo ljudje z arhimedskimi vodnimi vijaki, s sesalkami ali zajemali in korci.
Te struge niso s prejšnjimi zvezane in so 30—60 cm višje. Dolge in široke so po 60—90 m in okoli 40 cm globoke. Vsako jutro zajamejo toliko slane vode iz zgoščevalne struge, da se gladina povikša za 15—18 cm, ker le toliko vode more izpuhteti na dan. Tii se sol izločuje v neštevilne kristale, ki iz poeetka plavajo, potem se pa pogrezujejo. V treh ali šestih mesecih je struga s solijo napolnjena. Žetev se prične. Sol namreč izsekajo s sekirami in jo nakupičijo. Te kupe pokrijejo z ilovico ali opeko in puste ležati jedno leto ali še več časa, dokler ne odteče v soli se nahajajoča ostalina grenke soli, kar se lehko zgodi pri naj-manjši vlagi. Taka sol je vže dovolj čista a vender jo še na umeten način čistijo. V našem Primorji so največe soline pri Piranu.
Na notranjih rusovskih in sibirskih jezerih se dobiva sol poleti, kadar dežuje. Jezera so plitva. Možje gredo z visocimi škornjami v vodo, kopljejo na dnu sese-deno sol in jo nakladajo z lopatami na eolne. Na bregu jo potem suše.
Tudi iz slanih vrelcev ali slatin se dobiva sol. A to delo je mnogo dražje in težavnejše. Način je prejšnjemu podoben. Navadno se ukvarja samo država s pridobivanjem te soli.
¦    •-¦<   lo7   >¦•*
Sol se tudi koplje kakor ruda. Posebno veliki solni rudniki se nahajajo pod mestom Wieliczka v Galiciji. Globoko pod zemljo delajo rudarji. Vhodi v te rud-nike so po stopnicah ali na vrveh, s katerimi se spuščajo rudarji v globočino. Pod zemljo je vse iz soli narejeno, celo kapelica z oltarjem, kjer so poprej vsak dan maševali, a sedaj le še 3. julija vsakega leta.
Kako bogastvo je tii pod zemljo skrito, vidi se iz tega, da se izkoplje na leto po 1,700.000 stotov soli. Velike soline so tudi v Bochniji. Na Nemškem slovi Stassfurt, na Avstrijskem pa Hallstadt, Ischl, Ebensee, Hallein, Ausee in Hall v pridobivanji soli.
Lahko je delo, kjer se dobiva čista sol, a težavnejše ondii, kjer ima sol kako priraes v sebi, recimo ilovieo. če je sol z drugirai stvarmi zmešana, izkopljejo se na pripravnih krajih globoke jame. V te jame napeljana voda razkrojuje sol, ilovice in drugih primes pa ne raore. Ko je voda dovolj slana, izpoljejo to vodo in jo napeljejo v solovarnice, kjer se s solijo napolnjena voda v velikanskih kotlih v hlap izpreminja a eista sol na dnu ostaja. Imenuje se ta sol: varjena sol. Da se pa več goriva prihrani, navajajo slano vodo, predao teče v kotel, na veliko skla-dalaico od vejevja, solovarsko klado imenovano, skozi katero se voda poeasi cedi in kaplja. S tem ravnanjem se slanica izgublja, ker mnogo vode izpuhteva in se zgoščuje.
Soli se vsako leto mnogo porabi. Evropa sama je porabi na leto po 66 mi-lijonov stotov; mej temi je 20 milijonov stotov morske soli. Največ morske soli pridobi Eusija, Avstrija le 480.000 stotov na leto. Mnogo soli donašajo Avstriji solniki. V Avstriji se dobiva na leto okolo 600,000 stotov kamene soli, 1.600.000 varjene, 480.000 morske in 120.000 stotov obrtne soli v skupni vrednosti 25 mi-lijonov goldinarjev. Ker je naprava soli državni monopol in so tudi vsi solni rudniki (solniki) in solovarnice državni, določuje država eeno soli, in sicer tako visoko, da ima vsako leto 16 milijonov goldinarjev eistega dobička. čez leto in dan porabi pri nas vsaka glava po 104 kg soli.
Vse to nas uči, da je sol neobhodno potrebna, da je prekoristna stvar in neprecenljive vrednosti. Sol je pa tudi nekako sveta rudnina. Sam Zveličar jo je pohvalil govoreč svojim učencem: nVi ste sol zemlje!" S temi besedami je povedal, da se morajo oznanjevalci njegovih naukov najprej sami po njih ravnati, ako hočejo še druge navduševati z njimi. Gorje jim pa, ako postanejo mlačni, zakaj ako sol izgubi svojo moč, s čim se bode solila zemlja?
Sol naLajamo tudi v liturgiji starega in novega zakona. Izraelci so jo rabili pri vsaki jedilni daritvi; bila jim je znamenje vztrajne zveze z Bogom. Sol je neobhodno potrebna v eloveški živež; ona naredi, da so jedila okusna in prijetna, obvaruje gnjilobe, zatorej je podoba kršcanske vere, ki človeka preraja, varuje pogina in ga z modrostjo napolnjuje. Sol je tudi simbol nesmrtnosti. V krščanski liturgiji rabimo sol pri posveeevanji cerkva, pri sv. krstu, primeša se blagoslovljeni vodi iu prsti se snažijo s solijo po maziljenji s svetim oljem. Pri sv. krstu govori duhovnik polagajoe krščencu sol v usta: Prejmi sol modrosti — vera in življenje po veri, to je prava modrost, ki eloveka stori prijatelja Božjega ter ga varuje pogubljenja.
Dii, sol je znamenje modrosti tudi v vsakdanjem življenji. človeku, ki ima malo modrosti, pravimo, da nima dosti soli.
Pri Slovanih pa sol pomenja tudi prijateljstvo in zvestobo. Kakor napravlja sol jedila okusna in prijetna, tako dela prijateljstvo življenje mikavno in veselo. Znano je, da Kusi svojemu caru s solijo in kruhom postrežejo, kadar pride v katero njih mesto. Tako so storili Bošnjaki, ko je naš rajni eesarjevič Eudolf po-toval po njih deželi. Pravi Slovenee položi še dandanes gostu, kadar stopi v hišo, hleb kruha in soli na mizo. Nasprotno pa je znamenje razdrte prijaznosti, če kdo sol rastrese. Tudi pri starih Eimljanih je bilo znamenje nesreče, če je kdo pri mizi raztresel sol.
Ker je sol tako potrebna, prišla je celo v prigovor. ,,On še za sol nima," pomenja skrajno uboštvo.                                                                                V. S