POLETNI VEČER
Janez  Menart
Kako si lepa, ko lase po naslanjaču razpustiš in se s priprtimi očmi na pol opazno nasmejiš;
ko roka, gola do lakti,
pri tleh za svojo senco niha,
ko v dekolteju se zoži
iti spet razpre telo, ko diha;
ko val luči skoz okno sije, da v pesku listje trepeta, ko veter mehko v šipe lije in se z zavesami igra . . .
kako si lepa, ko želim, da bi sanjarila o meni, in da bi kdaj lahko dejal: to pesem sem napisal ženi.
1952
587