426 ZGODOVINSKI ČASOPIS « 51 • 1997 » 3 (108) 
nasilje so stopnjevali tudi Čožoti, prebivalci Chiogge, ki so že vse od začetkov 17. stoletja nasilno posegali 
v tukajšnje ribiške razmere. Med leti 1760 in 1888 je število njihovih registriranih bragocov naraslo s 70 na 
555. Ne le da niso spoštovali uveljavljenega reda, ampak so z boljšimi ladjami ogrožali ribištvo kot 
gospodarsko dejavnost. Tudi umorov ribičev so bili sposobni. Italijanska oblast jih v nasprotju z avstrijsko 
niti teoretično ni več preganjala. Prav na primeru tukajšnjega ribištva lahko zgovorno dokumentiramo 
poglavitno razliko med nekdanjo Avstrijo in Italijo. Prej je bil red, potem pa nered. 
Delo Bruna Volpija Lisjaka prikazuje pomemben del slovenske gospodarske zgodovine. Poleg 
številnih in silno zanimivih, tako slikovnih kot tekstovnih ilustracij, ga odlikuje tudi njegovo dojemanje 
problematike, ki se ne ustavlja pri tehničnih vprašanjih, kar je glede na avtorjevo izobrazbo razumljivo, 
ampak posega tudi na etnografsko, leposlovno, jezikovno in celo umetnostno področje. Čeprav mora biti 
zgodovinar na nekaterih mestih malo strpen do nekaterih njegovih mnenj ali pa bi imel pripombe na nekatere 
zapise nemških besedil, pa vse to bledi ob narodnem zanosu, ki preveva knjigo. Ni »brambovska«, ne izogiba 
pa se resnici v »imenu dobrososedskih odnosov«. Malokatera strokovna knjiga, kar Lisjakova nedvomno je, 
ima v sebi toliko duha, ki izhaja iz ljubezni do tukajšnjih ljudi in njihove gospodarske dejavnosti. Iz 
njegovega besedila udarja zven besed pesnika Iga Grudna, njegov odnos do slovenskega pomorskega ribištva 
ustvarja podobe Alberta Sirka. Knjiga je primer dela, ki čudovito usklajuje znanje in čustva. 
Slovenskega pomorskega ribištva v tem delu našega etničnega ozemlja praktično ni več. To, kar ni 
povsem uspelo nasprotnikom našega naroda, je prinesla sodobnost. Turizem, nespoštovanje lastnega 
prebivalstva in njegovih stoletnih navad ter industrija so spodjedli gospodarsko osnovo vaških in ribiških 
naselij. 
S t a n e G r a n d a 
V a s j a K l a v o r a , Škabrijel. Soška fronta 1917. Celovec-Ljubljana-Dunaj : Mohorjeva založba, 
1997. 254 strani. 
Avtor je s svojo najnovejšo knjigo dokončno prišel v anale modernega slovenskega vojaškega 
zgodovinopisja, in sicer v njihov najuglednejši del. Izhaja sicer iz poljudnejšega načina podajanja snovi, 
vendar pri tem pokaže toliko znanja, marljivosti pri nabiranju gradiva in njegovi točni interpretaciji ter 
pisateljske širine, da zlasti zadnje delo (in od srca želimo, da bi problematiki obsoškega bojevanja še naprej 
posvečal svoj čas in energijo) sodi nekje vmes med zelo solidno publicistiko in čisto znanstveno ustvarjanje; 
s takšnim pristopom se je Klavora zdaj dokončno približal idealu anglosaškega poljudnega (bolje: silno 
strokovnega poljudnega!) zgodovinopisja oziroma »kulturnozgodovinopisja«, vključno s historičnimi 
militarla, po katerega stvaritvah segajo različne generacije po vsem svetu, tudi pri nas. Pogoj za takšno 
publicistiko je tekoče in nevsiljivo podajanje snovi ter po drugi strani osredotočenje na čim bolj parcialno 
temo pisanja; mislimo, da jo je pisec Klavora dosegel prav s Škabrijelom in da sta bili njegovi predhodni 
knjigi pravzaprav nuja na samorastniški poti ustvarjanja monografskih vojaško-zgodovinskih besedil, čeprav 
smo jim morda ob njihovem prihodu na svetlo namenili kar ostro kritiko. 
Pri Skabrijelu prijetno preseneti obdelava enega samega frontnega odseka, še bolje dogajanja med 
eno samo bitko, in to tisto skoraj prelomno 11. italijansko ofenzivo na Soči, ko je bilo malo manjkalo in 
avstrijska obramba bi bila lahko prebita prav na najbolj izpostavljenem, goriško-vipavskem delu bojišča; kaj 
bi bilo pomenilo za slovenski narod sesutje stare Avstrije že v jeseni 1917, je odveč razpravljati, saj bi 
zmagovita italijanska vojska še kako zlahka preprečila nastanek prve jugoslovanske države - Države 
Slovencev, Hrvatov in Srbov (SHS). Ker se pisec dobro zaveda kritičnosti in svojevrstne prelomnosti 
dogodka, na vrelišču razpotegnjenem v dober mesec dni (druga polovica avgusta do prve polovice septembra 
1917), mu torej nameni vso težo in skrb, da bi tako odkril rojakom veličino boja za našo narodovo stvar na 
kamniti hribovski gmoti (poleg ljudskega Škabrijela je zanjo zlasti uveljavljeno ime Sv. Gabrijel, Hrib sv. 
Gabrijela, ali po nemško in italijansko M/on/te. S. Gabriele). Da se je v naravnost srhljivo norem ruvanju za 
vrh v septembrskem delu ofenzive dokončno skrhala bojna vnema italijanskih invazorjev (šlo je za dotlej 
največji splošni naskok Kraljeve vojske med Tolminskim mostiščem in morjem), je znano; tudi zato je bil 
mogoč preboj pri Bovcu in Tolminu oziroma »čudež pri Kobaridu«, seveda s cesarsko-nemško pomočjo, 
vendar so v predpripravi za dokončen obračun na Soči sodelovali tudi Slovenci, in to še kako krvavo in 
boleče na Skabrijelu pred letos dopolnjenimi osmimi desetletji (celjski 87. pešpolk in ljubljanski 2. gorsko 
strelski polk, nekdanji 27. domobranski). Da se je zmogla po tolikih časih neka naša država, in to ravno 
slovenska narodna, pokloniti svojim obsoškim trpinom s postavitvijo spomenika na Ravnici letos pozno 
poleti, je resnično pomenljivo. In s tem dogodkom v svoji knjigi končuje pisanje tudi Klavora. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS • 51 • 1997 • 3 (108) 427 
Če torej na kratko resumiramo delo, vidimo, da pisec pravzaprav začenja s pregledom razmer na 
soškem bojišču po končani pomladni 10. italijanski ofenzivi, nadaljuje z italijanskimi (in tudi avstrijskimi 
obrambnimi) pripravami za novo ofenzivo, nameni posebno pozornost bodrilnemu obisku mladega (in 
zadnjega) avstrijskega cesarja in ogrsko-hrvaškega kralja Karla I. na Banjški planoti, opiše nato že v tretjem 
in še četrtem poglavju začetne italijanske sunke na same Banjščice in postopni elastični avstrijski umik na 
nove pozicije na vzhodnem robu planote na meji Čepovanskega dola; peto poglavje je namenjeno izključno 
Škabrijelu, saj hrib ostaja edina bastija branilcev tik za Gorico (in k sreči v brezpotju Banjščic in daleč od 
frontne oskrbe ter dosega lastne artilerije Italijanom le poide sapa), kar pisec pravilno interpretira in 
dokumentira, tudi z odličnim lastnim poznavanjem razbrazdanih kraških tal na Sv. Gabrijelu in v okolici, na 
primer na Sv. Danijelu, za katerim Avstrijci mukoma kopičijo zadnje rezerve. 
Sedmo in osmo poglavje opisujeta ruvanje za Škabrijel, ki prehaja iz rok v roke in ki po silno ostrih 
ter brezobzirnih bojih (s salvami avstrijskih možnarjev v napredujoče goste italijanske vrste) le ostane v 
posesti branilcev (osmo poglavje). Deveto poglavje nato opisuje konec 11. soške bitke in hude izgube tako 
med napadalci kot branilci. Deseto poglavje je nekakšen ekskurz v prihodnost in opisuje boje na Banjški 
planoti in Škabrijelu pred 12. soško bitko (to je 1. nemško-avstrijsko ofenzivo), kar je v takšni obliki in 
obsegu nedvomno svojevrsten novum med našimi knjižnimi deli, ki obravnavajo soške boje. V enajstem 
poglavju Klavora - spet novum - podrobno spregovori o prizadetosti krajev in ljudi pod Škabrijelom v i l . 
soški bitki. Sledi skrbna navedba literature in virov ter obvezna zahvala, nakar v posebni spremni besedi 
priznani goriški zgodovinar Branko Marušič pohvalno oceni Klavorina prizadevanja in dosežke tako s 
prejšnjima monografijama kot z najnovejšo škabrijelsko. 
Toliko o snovi knjige. Težko je karkoli dodati, ko je vendar toliko povedanega! Zatorej se ustavimo 
zgolj ob slikovnem gradivu. Prijetno preseneti sozvočje starih barvnih tiskov s svežimi barvami avtorjevih 
diapozitivov. Z zadoščenjem vedoželjni ljubitelj (in tudi strokovnjak) ugotovi, daje arhivsko gradivo skrbno 
klasificirano; vidne so izvirne oznake oziroma datacije; pred seboj imamo dober kataloški način podajanja 
tako stare kot nove fotografske snovi (pri novih posnetkih so zelo natančno navedene vedute s kotami itd.). 
Preseneti raznolikost slikovnega gradiva, tudi takšnega znanega, saj so v Klavorini monografiji vednosti o 
»znanih« posnetkih stoodstotne, podprte z izvirnimi šiframi, lokacijami in datumi. Moram priznati, da me je 
osebno impresiralo prav naslednje. Ob prelistavanju Klavorine knjige se je namreč hitro izkazalo, da ima 
marsikatera izvirna fotografija s soškega bojišča, ki jo hranim v svojem strokovnem arhivu oziroma sem jo 
kot preslikavo pridobil iz drugih zasebnih arhivov, svojo drugo hrambo v nekem našem ali italijanskem 
javnem arhivu, oziroma je bila publicirana že v dosedanjih, tudi starih monografijah in revijah. Fotografiralo 
se je bilo v času vojne vihre očitno vsevprek in si že na bojišču kopije (izdelane s pomočjo posebnega 
fotografskega strojčka za kopiranje steklenih negativnih fotografskih plošč v formatu 1:1 kar sub divo 
oziroma sub sole) pridno izmenjevalo med bojnimi tovariši, ti pa so jih kasneje v svojih albumih raznesli na 
vse konce. 
Prijetno preseneti navajanje tipov letal na dokumentarnih posnetkih, kar omogoča seznanjanje v 
grobih črtah z avstro-ogrsko vojno aviacijo; o njej vemo vse premalo in tudi nove angleške monografije o I. 
svetovni vojni ji ne namenjajo pretirano prostora (na tem področju ostaja naš pionir in poznavalec Sandi 
Sitar). Med slikovno dokumentacijo izstopata še dve temi. Prvo zajemajo vojaška pokopališča v okolici 
Škabrijela, nekdaj tako skrbno urejena in dovolj dobro, čeprav v »italianizirani« obliki vzdrževana tudi v 
času med obema svetovnima vojnama (primer Čepovana: značilni tipski betonski nagrobnik poševno ležeče 
izvedbe, s profilirano zaobljenim zgornjim delom, z grškim plastičnim križem na rahlo dvignjenem krogu, z 
obveznim prostorom za namestitev tablice iz pocinkane pločevine, na katero so s kislino izpisali šaržo, ime 
in priimek padlega oziroma umrlega, enoto in datum smrti; zaradi izjemno impresivne fotografije vemo, 
kako so bila avstrijska pokopališča obnovljena, zaradi datiranosti posnetka v leto 1923 pa imamo, poleg 
pisnega gradiva, prvič tudi konkretne podatke o začetku takšnih obnov, ki so se vlekle še tja v zgodnja 30. 
leta); po II. svetovni vojni ljudska jugoslovanska oziroma slovenska oblast ni kazala niti najmanjšega posluha 
za ostaline »tuje« vojne na naših tleh, ne glede da so v njej krvaveli in trpeli naši ljudje, vojaki in civilisti. 
Druga takšna tema na starih fotografijah so vojaške bolnišnice ali lazareti, za kar ima pisec kot zdravnik 
posebno afiniteto, zato skuša razgrniti vse, kar je mogoče o takšnih krajih trpljenja in umiranja za bojno črto 
izluščiti iz literature in spomina ljudi. Škoda je, da še nihče pri nas ni prišel na idejo, da bi bilo treba vidno 
zaznamovati kraje nekdanjih lazaretov, še toliko prej, ker so v njih neposredni bližini rasla kot gobe po dežju 
vojaška pokopališča; tudi ta niso vsa označena. 
Ob toliko pozitivnih stvareh bi ob Klavorini knjigi radi opozorili še na neljubo napako pri seznamu 
literature. Avtor to seveda dobro ve, za bralca monografije Škabrijel pa moramo popraviti, tudi iz pietete do 
prvega znanstvenega preučevalca bojev na soškem bojišču: pod št. 15 na str. 251 se mora v razdelku Članki, 
dnevniški zapiski in pričevanja pravilno glasiti: Mušič Jurij. 
428 ZGODOVINSKI ČASOPIS » 51 » 1997 » 3 (108) 
Ob koncu bi radi pohvalili še Mohorjevo založbo za resnično solidno realiziran projekt objave 
monografije Škabrijel, ob siceršnjih knjigah Blaukreuz (prevod prve Klavorine monografije) in Koraki skozi 
meglo oziroma Schritte im Nebel (prav tako spisal Vasja Klavora). Upati je, da bo založba tudi najnovejšo 
monografijo s Soške fronte izdala v nemščini, kar bo še po tej poti poneslo Klavorino pričevanje o 
škabrijelski kalvariji v širni svet. 
D a v o r i n V u g a 
Z s i g a T i b o r , Muravidéktôl Trianonig. Lendava : Magyar Nemzetiségi Mûvelôdési Intézet = 
Zavod za kulturo madžarske narodnosti, 1996. 209 strani. 
Knjiga Tiborja Zsige Od Murske krajine (Prekmurja?) do Trianona je bila izdana v slovenski Lendavi, 
katere ime pogrešamo na naslovnici, od Zavoda za kulturo madžarske narodnosti (na drugi strani: »...ob 
1100-letnici madžarskega zavzetja domovine«), za izdajo je odgovoren ravnatelj Laszló Göncz. Izdajo je 
gmotno podprlo Madžarsko ministrstvo za kulturo in pouk. Tiskano je bilo v Pécsu (Pečuh). 
Knjiga je bila predstavljena v Sombotelu spomladi 1997, o čemer je prva poročala Marija Kozar-
Mukič, etnologinja-kustodinja v muzeju Savaria v Sombotelu v štirinajstdnevniku Porabje 24.4.1997 in 
zavrnila nekatere avtorjeve anahronistične trditve o Slovencih in slovenščini ter pokazala na raznarodovalni 
vpliv knjige v Porabju. Na to sem se odzval podpisani v mesecu maju v več slovenskih tednikih (dnevnik 
Delo članka ni hotel objaviti - brez pojasnila - zato so ga objavili z zamudo Književni listi 29.5.1997). 
Članek sem naslovil: Obtožujem! Napad na slovenstvo Prekmurja!« - da bi zbudil zanimanje za nemogoče 
trditve madžarskega avtorja. Odzval seje v istih listih zastopnik »lendavske založbe, češ da slovenstva nihče 
ne napada in oglasil se je odbor izdajatelja z isto trditvijo ter s podtikanji. Tudi lendavski madžarski tednik 
se je odzval s pikrim smešenjem. Podpisani sem v soboškem tedniku Vestnik od 31.7.1997 (št. 31) do 
18.9.1997 (št. 38) v osmih nadaljevanjih nadrobno s kritičnimi pripombami prikazal vsebino knjige. Sledili 
so še nekateri članki v istem tedniku, ki so nadrobno prikazali lažne trditve knjige o dr. M. Slaviču, Ivanu 
Jeriču in Mihaelu Kuharju. 
Polemika se še nadaljuje, saj sem podpisani objavil v sombotelskem dnevniku Vas Népe 23. 
decembra 1997 odgovor na članek v istem dnevniku 28. junija 1997. 
Zakaj je obravnavano delo anahronistično, čeprav ima znanstveni videz? Ker avtor ne zna slovenščine 
in zato nepravilno uporablja le del slovenske literature o predmetu in jo docela napak citira; ker uporablja 
madžarske sodnijske in politične vire iz časa madžarske zasedbe Prekmurja 1941-1945, kajpada docela 
nekritično in z neresničnimi podatki. Ker avtor ne pozna Slovencev, ne njihove zgodovine, saj jih kar 
povprek imenuje »Vende« katerih jezik, da se bistveno razlikuje od prekmurščine. Itn. Itn. Nekritičen je tudi 
ves način obravnavanja boja za pripadnost Prekmurja državi SHS in dela razmejitvene komisije. To bomo 
skušali na kratko prikazati v naslednjem. 
Nejasen je že naslov knjige: Muravidék pomeni kdaj Prekmurje, pa tudi Pomurje, Mursko pokrajino. 
Tudi pomen formulacije naslova ni jasen -jasno je le eno, da sodi knjiga med množico del, ki v madžarščini 
dokazujejo, zlasti zdaj ob obletnici trianonskega miru, krivičnost te mirovne pogodbe za Madžare. 
Na slovenski strani je o tem predmetu največ pisal Matija Slavic, izvedenec za Prekmurje v 
jugoslovanski delegaciji na mirovni konferenci v Parizu. Toda avtor pozna njegova glavna spisa o tem le brez 
naslova, v slabem prevodu v madžarščino, nastalem med okupacijo ter ju stalno citira takole (v prevodu): 
Arhiv Železne županije... Szombathely. Kleklovi spisi, članek Matije Slaviča Slovenska Krajna (naslov 
zbornika, v katerem sta razpravi objavljeni, je: Slovenska krajina) ... prevod« - v nadaljevanju navaja le 
»Slavičev članek«. Gre pa za razpravi: Narodnost in osvoboditev Prekmurcev (Slovenska krajina, Beltinci 
1935, 46-82) in Prekmurske meje v diplomaciji (pravtam, str. 83-107). Torej to nista skromna članka, 
marveč obsežni razpravi. 
Avtor navaja v kratkem zapisu pod črto o Slaviču kot njegovo glavno delo: Sprememba oblasti v 
Mariboru (brez drugih navedb, nikjer ga ne uporablja in ne navaja) - ki pa ga ni. To je napačen prevod spisa: 
Prevrat v mariborski oblasti v zborniku Slovenci v desetletju 1918-1928 (Ljubljana, 1928, str. 215-269). Ne 
pozna pa tudi drugih Slavičevih spisov o tem predmetu. Tudi madžarska strokovna kritika, kolikor smo jo 
doslej dobili, mu očita, da ne uporablja tudi slovenskih virov (literature). Druga avtorjeva metodična napaka 
je, da nekritično uporablja madžarsko propagandno literaturo, predvsem pisanje Aleksandra Mikole, ki pa je 
bil madžarski izvedenec za mirovno konferenco in pravtako nepoučen o Sloveniji in Slovencih kot Zsiga. 
Tako slednji za Mikolo ponavlja, da med Prekmurjem in ostalimi Slovenci ni bilo pred 1918-19 nobenih