1978-2003 OB 25-LETN/C/ VLADANJA PAPEŽA JANEZA PAVLA Duhovno življenje BUENOS AIRES • LETO 70 ^ ^ Q ) NOVEMBER 2003 Od zgoraj in od leve: 1. Argentif1' skim Slovencem dobro znana žup' nijska cerkev Sah' ta Julia v Bueno5 Airesu, ki letos praznuje 100-letn'" co postavitve temeljnega kan1' na. - 2. V sklopa jubilejnih farnih slovesnosti sm° imeli v tej cerkvi v nedeljo, 28. sep' tembra, tudi Slovenci zahvale0 mašo. - 3. MonS' dr. Jure Rode me branjem sv. eva°' gelija. - 4. Pd'. našanje darov Prl darovanju. - 5-Poleg drugih duhovnikov je de1 sv. obhajilo tudi 6. in 7. Meseca julij3 škof iz Reconguiste, mons. Andrej Stanovnik OFM. - b. in z. Meseca ju"j-je skupina šolarjev Balantičeve pod vodstvom učiteljic in kateheta g. Tomi3 Bidovca obiskala zavetišče, ki ga oskrbujejo sestre m. Terezije v Zarate-(Foto: Lučka Oblak) UVODNIK Praznik vseh svetnikov in Spomin vernih duš JURE RODE 1. in 2. novembra je po vsem krščanskem svetu navada, da gremo na pokopališča ali se na drug način spomnimo svojih rajnih domačih, sorodnikov, prijateljev, rojakov. V današnji globoki krizi vere v posmrtno življenje, gre ne malo ljudi h grobovom rajnih, da se jih spomnijo, jim prinesejo rože, očistijo grobove in se srečgjo z živimi domačimi. Vemo, da je vse to lepo znamenje spoštovanja in ljubezni do pokojnih. Vemo pa tudi, da so v luči naše vere najbolj potrebni in jim največ koristi goreča molitev k Bogu za pjihov pokoj in srečo pri Bogu v nebesih. Spočeti in rojeni za večno življenje \ f ristjani živimo in umiramo v trdnem ver-Iskem prepričanju, da se naše življenje nada-Ijnje po življenju na zemlji in po telesni smrti. -A. jLOpiramo se na temeljno resnico naše vere, v Kristusovo vstajenje in na versko resnico, da je bila Marija, Jezusova mati, s telesom in dušo v nebesa vzeta. Tudi naše življenjsko hrepenenje nam govori o tem, česar ne moremo povedati z omejeno človeško govorico. Iz pričevanja sv. Avguština poznamo, da naše srce uima popolnega miru, dokler se ne spočije in ne počiva v Bogu — zato, ker nas je Bog ustvaril zase, ker Prihajamo iz Božjih rok in se vračamo Bogu v roke. V tem bodo nebesa in izpolnitev vseh naših najglobljih želja: gledanje Boga in življenje z njim za vso večnost. Smrt in večnost sta med našimi največjimi ugankami. Gornja dva odstavka sta težka in besede težko razumljive. Novica o vsaki smrti med nami pa nas vedno znova prepričnje, da je naše življenje na zemlji kratko in negotovo. Ne skrbi nas samo smrt sama in Po smrti naša večnost. Nič manj m istočasno bi si želeli biti čim bolj upanja polni, da bo po smrti naša večnost srečna, pri Bogu, v nebesih. Ali smemo upati, da bomo prišli v nebesa? Vsak človek lahko upa in si mora prizadevati, da ki prišel za večno k Bogu, v nebesa. Še posebej po II. Vatikanskem cerkvenem zboru je v ospredju nauk, da je Božja volja, da se zveličajo vsi ljudje: tisti, ki verujejo v Kristusa, in tisti, ki so po milosti in po svoji Pošteni vesti nanj naravnani. Sv. Janez pravi, da poz-narn° Očeta-Boga, če verujemo v njegovega učlovečenega Sina Jezusa Kristusa kot edinega Zveličarja in drešenika. vsakega človeka. Zaradi vere v Jezusa in zaradi ljubezni do Boga v tem življenju smemo razumeti nebesa kot nadaljevanje m stopnjevanje vsega, kar smo že na zemlji doživ-DMi in izkušali, da smo odrešeni: odpuščanje pri spo- vedi, osebna spreobrnitev, premagovanje greha in skušnjav, iskrenost pred seboj in pred Bogom, premagovanje človeških predsodkov in obsojanja s strani ljudi, povezanost z Bogom še posebej po prejemanju Jezusa v obhčgilu in na še toliko drugih načinov, ki so že sedaj predokus nebes. Kaj pa vice? Kristjani verujemo, da bomo po smrti očiščeni od vsega, kar ni bilo storjeno v skladu z ljubeznijo do Boga in do bližnjega. Nauk o vicah nam govori o resnosti in odgovornosti v tem življenju: to pomeni, da bo treba vsak odnos pred Bogom urediti, popraviti, na novo zaživeti. Izkazalo se bo, da nič ni bilo nesmiselno, nič ni šlo v prazno. V krnju očiščevanja Bog z ljubeznijo poseže v vse, kar je še nepopolno, da bi se vsak popolnoma odprl Božji resnici in sprejel Božjo ljubezen. Tako je v dušah v vicah vedno manj sebičnosti in trmoglavosti, človek postaja to, kar bi vedno moral biti, kar je njegova prava in resnična sreča. V sinovski poslušnosti postaja posinovljenec Boga in resnični brat ljudi. Kaj moram torej storiti, da bom prišel v nebesa? Kdo lahko računa na to, da bo šel naravnost v nebesa? Sv. Pavel nas opogumlja: „Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo" (1 Kor 2,9). Bog ljubi človeka in mu daje vse, kar potrebnje za polno uresničenje. Bog tudi odpušča vse človeške grehe in pomaga oblikovati pravilno naravnanost človeka k Bogu. Z Božje strani je vse narejeno, potrebno pa je tudi naše sodelovanje: Naša zasluga pri tem je sodelovanje z Božjimi darovi. V svojem duhovnem naporu postajamo vedno bolj to, kar nam Bog predlaga in je naša naloga v življenju. Pri tem prizadevanju ne moremo roditi dobrih sadov za nebesa, če nismo povezani BESEDA LJUBLJANSKEGA NADŠKOFA IN METROPOLITA KULTURA FRANC RODE T 7" ulturo v najširšem pomenu 1^ besede, kakor jo pojmuje -E. X. drugi vatikanski koncil, jemljem kot človekovo razmerje do sveta. Njegov način mišljepja in izražanja, njegovo pojmovanje dela, njegovo dojemanje sveta, njegov sistem vrednot, pomen, ki ga pripispje znanosti, tehniki in umetnosti, skratka njegov notranji svet in razmerje do zunanjega. Krščanstvo se je vselej zanimalo za kulturo naroda, v katerem je bilo navzoče. Skušalo je vplivati nanjo in jo oblikovati v skladu s krščanskimi načeli, tako da se je borilo za zmago dobrega in plemenitega, resničnega in pravičnega. Vanjo je vnašalo pojem človekovega dostojanstva in odgovornosti ter držo solidarnosti do ubogih. Pri tem gre za tisto krščansko tkivo človeške družbe, o katerem govori Janez Pavel II. v apostolski spodbudi o krščanskih laikih in o katerem pravi, da ga moramo znova pokrpati. To krščansko tkivo so kristjani polagoma in vztrajno tkali povsod, kjer so za to imeli možnost. Od časov rimskega imperija prek srednjega veka do danes. Tako so evangeli- zirali kulturo in ustvarjali krščansko civilizacijo. To jim je uspevalo zdaj bolj, zdaj manj, nikdar pa ne popolnoma, knjti vse zgodovinske realizacije so nepopolne in začasne. Pri evangelizaciji kulture so vselej izhajali iz tega, s čimer so se srečevali v svojem okolju. Izrazit primer je sv. Avguštin, za katerega vemo, da je postavil temelje krščanski civilizaciji srednjega veka. On sam je bil človek antike, ki je v sebi pokristjanil pogansko kulturo; ni je zavrgel, ampak jo je preoblikoval od znotraj, v skladu s krščanskimi vrednotami. TA SVET JE LEP Krščansko sporočilo je globoko zaznamovalo evropsko kulturo in nam je v teku dvajsetih stoletij zapustilo izjemno bogato dediščino na vseh področjih človeške ustvarjalnosti. Evropski človek v njej izraža svoje dojemanje stvarstva, ki izhaja iz Božje svobode in ljubezni. Ta svet je lep in trdno utemeljen v bivanju. Človek ga lahko ljubi in občuduje, za umetnika pa je neizčrpni vir navdiha, saj v njem prepozna besedo Stvarnika, ki ga nagovarja. Drugi, še globji vir navdiha za evropskega umetnika je učlovečenje Božjega Sina, ki daje svetu neskončno dostojanstvo", kot pravi Tomaž Akvinski. S smrtjo in vstajenjem svojega Sina se je Bog spravil s človekom in odpravil razdaljo med nebom in zemljo, med sedanjim časom in večnostjo. Ta drama krvi in slave, ki se zakramentalno obnavlja v krščanskem bogoslužju, je navdihovala evropske arhitekte starokrščanskih bazilik, romanskih, gotskih in baročnih katedral, do mogočnih Plečnikovih cerkva na Dunaju, v Pragi, Ljubljani in Beogradu; kiparje in slikarje ter mojstre vitražev, ki so te stavbe okrasili; glasbenike od Palestrine in Gallusa do Brucknerja in Stravinskega, ki so na podlagi liturgičnega besedila proslavili evharistično skrivnost z nesmrtnimi deli. Iz knjige Stati inu obstati z Bogom po Kristusu: po krstu, po pogostni spovedi, po pogostnem prejemapju Jezusa v obhajilu, po stalni spreobrnitvi življenja, po prizadevanju za življenje v milosti Božji, po prizadevanju za napredovanje v resnični krščanski popolnosti, po skrbi za zveličapje sebe in vseh, za katere se čutimo odgovorne. V tem stvarnem in modrem gledanju nase in na življepje se vedno bolj zavestno pripravljamo za ponižno sprejemapje sebe pred neskončno popolnem in vsemogočnem Bogu. Ne napačen strah, ampak odgovorna svoboda Po skoraj štiridesetih letih od II. Vatikanskega cerkvenega zbora nam je dobro znana in že skoraj domača ta misel, da Bog noče napačnega in pretiranega strahu, ampak da se odgovorno in svobodno pripravljamo na srečapje z Njim v trenutku smrti. Da ne bi padli v tak napačen in pretiran strah pred večnostjo in pred Bogom, nam Cerkev kot dobra mati priporoča zaupapje v neskončno Božje usmijjepje (po- božnost do Usmiljenega Jezusa) in zaupanje v lastno dobro in resno voljo v skrbi za življenje v prijateljstvu z Bogom. Saj nas vse naše versko življenje vodi k takšnemu načinu življenja: prejemanje zakramentov, pobožnost in zaupapje v Marijino pomoč, redna molitev, skrb za ljubezen do Boga in bližnjega, premagovanje prostovoljne žalitve Boga v važnih zadevah in splošen krščanski okvir našega vsakdapjega življepja. Bog nas je ustvaril in nas hoče svobodne. Da ne bi zlorabljali svobode za žaljepje Boga in sebi v škodo, nas prosi, da živimo odgovorno — da dosežemo našo sedanjo in večno srečo. Ko bomo v prvih dneh novembra molili za naše rajne, se jim tudi priporočajmo, naj naši srečni bratje in sestre prosijo pri Bogu, da se po kratkem času popotovapja po tem svetu pridružimo pri Bogu, kjer bo novo nebo in nova zemlja. Marijo, Kraljico vseh svetnikov prosimo, naj nas pokojni ne spominjajo samo na konec življepja na zemlji, ampak tudi na začetek večnega življepja v nebesih! ČE JE BOG USMIIjEN, BODIMO TUDI Ml! JANEZ PAVEL II. „ Milostljiv in pravičen je Gospod, naš Bog je usmiljen" (Ps 116,5)... Božji poseg v obrambo zatiranih je tu razumljen kot pravičnost, to je kot zvestoba Boga odrešenjskim obljubam, ki jih je dal Izraelu: Bog je pravičen, ker odrešuje, on je Izraelov odrešenik. Božji sodbi bodo podvrženi pravični in krivični; zmaga pravičnih pa bo povzročila preplah in razočarapje brezbožnih. Vendar se tudi tisti, ki lahko pričakuje milostno razsodbo, zaveda svoje omejenosti, dejstva, da ni mogoče vztrajati v pravičnosti brez božje milosti, kot Priznava psalmist: „Gospod, v svoji zvestobi me usliši. Ne privedi k sodbi svojega služabnika, saj ni nihče, ki živi, pravičen pred tabo" (Ps 143,1-2). Enako temeljno logiko spoznavamo v Novi zavezi, kjer je božja sodba povezana s Kristusovim odrešenjskim delom. Jezus je Sin človekov, ki mu je Oče dal oblast, da sodi. Sodil bo vsem, ki bodo vstali iz groba, in ločil tiste, ki so delali dobro in bodo odšli v vstajenje življenja, od tistih, ki so delali hudo in bodo odšli v vstajepje obsodbe. Vendar evangelist poudarja, da »Bog svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, mnpak da bi se svet po njem rešil" (Jn 3,17). Samo tisti, ki bo odrešepje, ki ga Bog v svojem brezmejnem usmiljenju ponpja, odklonil, se bo znašel obsojen, ker Se bo sam obsodil. Apostol Pavel še poglablja ta odrešenjski pojem tm^je pravičnosti, ki ,,se daje po veri v Jezusa Kristu-Sa, in sicer vsem, ki verujejo" (Rim 3,22). Božja pravič-n°st je tesno združena z darom sprave: Če se po Kristusu pustimo spraviti z Očetom, lahko tudi mi po Kristusu postanemo bo^ja pravičnost (2 Kor 5,17-21). Sodim in usmiljepje sta tako razumljeni kot dvojna razsežnost iste skrivnosti bo^je ljubezni: „Bog je namreč vse vklenil v neposlušnost, da bi vsem izkazal usmiljepje", uči sv. Pavel (Rim 11,32). Ljubezen, na kateri temelji boiyi odnos do človeka in ki mora postati za kristjana temeljna krepost, nam torej narekpje, da z zaupanjem in brez strahu gledamo na sodbi dan. Po zgledu te bo^je sodbe pa se mora ravnati tudi človekova sodba: tudi pri tej mora prevladovati usmiljenje. Z razodetjem polnosti Očetovega usmiljepja nas Jezus uči, da imamo dostop do tega tako pravičnega in usmiljenega Očeta samo preko izkušpje usmiljepja, ki mora zaznamovati naše razmerje do bližpjega: „Ta val (božjega) usmiljenja ne more prodreti v naše srce, dokler nismo odpustili tistim, ki so nas razžalili. V odklapjanju, da bi odpustili svojim bratom in sestram, se naše srce zapre, njegova trdota ga napravi nepropustnega za usmiljeno Očetovo ljubezen" (KKS 2840). Ave Maria MENGEŠ: spomin na Avguština Hallersteina X ~T sredo, 27. avgusta, so v \/ Mengšu z odkritjem spomin-▼ ske plošče na dan tristote obletnice rojstva Ferdinanda Avguština allersteina na njegovem domu na gornjem, nekoč Ravbarjevem gradu Zlvui spomin na svojega velikega sina Jezuita, matematika, astronoma, karto- grafa, diplomata, člana londonske Kraljeve družbe in peterburške akademije Avguština Hallersteina. Prva pobuda, da so se v Mengšu kmalu po osamosvojitvi Slovenije lotili oživljanja spomina na delo tega znamenitega jezuita — znanstvenika — Mengšana Avguština Hallersteina (njegov spomin sta začela oživljati Muzej Mengeš in Kulturno društvo Franca Jelovška Mengeš), je bila knjiga Srečevanja z drugačnostjo — slovenska izkustva eksotike, v kateri je Zmago Šmitek napisal in objavil temeljito razpravo o Hallersteinu. Avguštin Hallerstein se je pred 300 leti rodil sicer v Ljubljani, živel pa je skupaj z družino, ki je bila znanstveno poglobljeno okolje in dobro vkompo-nirana v svoje življenjsko okolje, v Mengšu in v tem kraju obiskoval tudi osnovno šolo. Z 18. leti je Hallerstein vstopil v jezuitski red na Dunaju. S 35 leti starosti je odšel na Kitajsko, kjer je ostal vse do svoje smrti leta 1774, ko so na Kitajskem razpustili jezuitski ZA NOVEMBER SPLOŠNI: Duhovnost vzhodnih Cerkva Za zahodne kristjane, da bi vedno bolj spoznavali in cenili duhovnost in bogoslužna izročila vzhodnih Cerkva. Luč z vzhoda razsvetljuje vesoljno Cerkev od trenutka, ko se je nad nami pojavilo „vzhajajoče sonce” (Lk 1, 78): Jezus Kristus, naš Gospod, na katerega se vsi kristjani sklicujemo kot na Odrešenika človeštva in upanje sveta. Ta luč je navdihovala mojega predhodnika papeža Leona XIII., da je napisal apostolsko pismo Orientalium dignitas, s katerim je želel očuvati pomen vzhodne tradicije za celotno Cerkev. Ob stoletnici tega dogodka bi rad poslal katoliški Cerkvi podoben poziv, obogaten z znanjem in medsebojno izmenjavo iz preteklega stoletja. Spričo dejstva, da častitljiva in starodavna tradicija vzhodnih Cerkva spada k celoti dediščine Kristusove Cerkve, je prva naloga katoličanov, da se seznanimo s to tradicijo, se hranimo z red. Na Kitajskem je Hallerstein leta 1743 začel službo v astronomskem ali matematičnem oddelku za astronomska opazovanja, ki je bil neposredno odgovoren cesarju. Že istega leta je bil imenovan za predsednika matematičnega in astronomskega kolegija cesarskega dvora v Pekingu ter mandarina šeste stopnje. Leta 1745 je postal provincial in vizitator japonske province, naslednje leto pa je napredoval v predsednika astronomsko-matematičnega kolegija in mandarina pete, pozneje pa še mandarina tretje stopnje — to je največ, kar je lahko dosegel zahodnjak. Spomin na tega najpomembnejšega kranjskega znanstvenika, ki danes nanovo povezuje narode in EVropo, zlasti pa maloštevilno Slovenijo s Kitajsko, oživljata Muzej Mengeš in Kulturno društvo Franca Jelovška Mengeš, letos pa izdala posebno poštno znamko in žig. Marija Primc v Nedelji njo in po svojih najboljših močeh pospešujemo edinost. Prevevati nas mora strastno hrepenenje po univerzalnosti Cerkve, ki bi delovala v svetu ne po eni tradiciji in še manj po dveh nasprotujočih si skupnostih; da bi vsi lahko v polnosti okušali od Boga razodeto in nedeljeno dediščino vesoljne Cerkve, ki je ohranjena in raste v življenju vzhodne kakor tudi zahodne Cerkve. Pogled obračam k Orientale lumen, ki sije iz Jeruzalema, kjer se je Božja Beseda učlovečila za naše odrešenje. V tem svetem mestu je bil na binkoštni dan Tolažnik poslan k Mariji in učencem. Od tam se je vesela novica razširila po vsem svetu zato, ker so apostoli, napolnjeni s Svetim Duhom, „z vso srčnostjo oznanjali Božjo besedo" (Apd 4, 31). V tem mestu, temelju vseh Cerkva, so bile najrazličnejše kulture in tradicije dobrodošle in sprejete v enem Bogu (Apd 2, 9-11). Ko se tega spominjamo z nostalgijo in hvaležnostjo, najdemo v sebi moč in navdušenje za še bolj goreče iskanje harmonije v raznolikosti oblik. To je in ostaja ideal Cerkve. Janez Pavel II. Apostolsko pismo Orientale lumen 2. maj 1995 MISIJONSKI: Drugi ameriški misijonski kongres Za cerkev v Ameriki, da bi ob drugem Ameriškem misijonskem kongresu v Gvatemali začutila vzgib za bolj velikodušno prizadevanje za evangeli-zacijo tudi onkraj svojih meja. Jezus je naročil svojim učencem, naj gredo oznanjat evangelij po vsem svetu in naj krščujejo vse narode v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha (Mt 28, 19-20). Te vesoljnosti misijonske dejavnosti se moramo vedno zavedati. Za Cerkev v Ameriki - po besedah sv. očeta v poslanici »Cerkev v Ameriki" - je važno, da najprej evangeliza-ra svoj kontinent; kajti mnoga področja ameriške družbe še ne poznajo Jezusovega imena. Sem je šteti prvotne prebivalce te celine, tu so navzoča nekrščanska verstva kakor islam, budizem in hinduizem. Iz tega razloga »Program nove evangelizacije" ne sme biti naravnan le na poživitev vere pri tistih, ki že verujejo, ampak se mora prav tako usmeriti k tistim, ki Kristusa še ne poznajo. Cerkev v Ameriki pa se mora prav tako zavedati, da je poklicana k misijonski dejavnosti tudi med ljudstvi zunaj meja svojega kontinenta. Mnogo milijonov ljudi po svetu zelo trpi, ker so brez vere. Bilo bi zelo napačno, če bi rekli: naj se razcvete najprej Cerkev v Ameriki, potem pa se bomo posvetili drugim. SVETNIK MESECA JOZAFAT KUNČEVIČ škof in mučenec ok. 1580 —1623 12. november "1 rizadevanjc za popolnejšo edi-I—* nost med kristjani se ime--1- npje ekumenizem. Zavetnik teh prizadevanj je današnji godovnjak sveti Jozafat Kunčevič, ki je živel v težkih časih, ko med pripadniki različnih krščanskih Cerkva ni bilo prijateljskega pogovora, temveč so se nted seboj sovražili in celo pobijali. Pod meči in sekirami verskih nasprotnikov je padel tudi sv. Jozafat. Ekumenizem v sedanjem pomenu in obsegu je zaživel šele na začetku 20. stoletja. Pobudo zanj so dali protestanti, potem so se vanj vključili pravoslavni, po drugem vatikanskem koncilu (1962-1965) pa se je razmahnil tudi v katoliški Cerkvi. Koncil je izdal poseben Odlok o ekumenizmu, v katerem navaja kot potrebne ekumenske dejavnosti in pobude prizadevanja za odpravo krivičnih besed, s°db in dejanj, medsebojni dialog teoloških strokovnjakov, sodelovanje Pri vsakovrstnih prizadevanjih za skupni blagor, skupno molitev ter skrb za prenovo. Jozafat je bil žrtev krivičnih sodb, ki so netile sovraštvo do svetega moža, ki je delal za zedinjenje s katoliško Cerkvijo z zgledom svo- jega spokornega življenja. Rodil se je okoli leta 1580 v Vladimiru na severozahodu Ukrajine, ki je bilo tedaj pod poljsko oblastjo. Po rodu je bil Belorus. Starši, ki so bili plemiškega rodu in pravoslavne vere, so mu pri krstu dali ime Joan (Ivan). Izučil se je za trgovca in je šel v mesto Vilno, kjer je prestopil k uniatom, katoličanom, ki obhajajo bogoslužje v vzhodnem obredu. Zahrepenel je po meniškem življenju in leta 1604 kot redovnik bazi-lljanec dobil ime Jozafat. Kmalu je postal diakon, leta 1609 pa je bil posvečen v duhovnika. Nekaj let je bil samostanski predstojnik. Ostra meniška pravila je izpolnjeval z vso resnostjo. Ves čas je bil trdno prepričan, da je samo katoliška Cerkev v povezanosti z rimskim sedežem prava pot k Bogu. Leta 1617 ga je prijatelj Jožef Ru-tskyj, ki je postal nadškof in metropolit, prepričal, da je sprejel škofovsko posvečenje. Najprej je bil nadškof-koacljutor (pomočnik), leto kasneje (1618) je postal nadškof v Polocku. Tudi v tej službi se je ostro pokoril. V svoji pastoralni dejavnosti je rad pomagal ubogim. Prizadeval si je za sožitje med pravoslavno in katoliško Cerkvijo, vendar nasprotniki njegovih dobrih namenov niso hoteli ali niso mogli razumeti. Leta 1620 so mu v Polocku za protiutež postavili pravoslavnega škofa, ki je z govorjeno in pisano besedo sramotil nadškofa Jozafata in hujskal proti njemu ljudstvo, ki je bilo že tako zbegano od političnih zmed. Vedno pogosteje so mu grozili s smrtjo. Kljub vsem svarilom je šel na pastirski obisk v Vitebsk. 12. no- KRATKE NOVICE ZDA — V ameriških oboroženih silah so zahtevali svojega „kurata“ — poleg kaplanov, pastorjev, rabinov in imamom — tudi satanisti. (Mladika) LJUBLJANA - Študentska založba v Ljubljani je izdala v svoji zbirki „Claritas“ delo slovenskega argentinskega filozofa Milana Komarja „Red in misterij,,, ki sta ga iz španskega izvirnika prevedla zakonca Marija in Zorko Simčič. (Mladika) vembra 1623 zjutraj so z meči in sekirami oboroženi možje obkolili škofovsko hišo. Ko je nadškof odhajal iz svojega stanovanja, so planili nanj in ga umorili. Umor je zbudil ostro obsodbo in kralj je glavne krivce kaznoval s smrtjo. To kruto maščevanje je za dalj časa zavrlo prizadevanja za zbližanje in sožitje med pravoslavnimi in katoličani. Papež Urban VIII. je mučenca Jozafata leta 1643 razglasil za blaženega; za svetnika ga je razglasil papež Py IX. leta 1867. Njegovi posmrtni ostanki od leta 1949 počivajo v baziliki sv. Petra v Rimu. Katoliške vzhodne Cerkve obhajajo njegov god 12. novembra, na dan njegove mučeniške smrti, v zahodni katoliški Cerkvi so ga do preureditve koledarja obhajali 14. novembra, zdaj se ga spominjamo 12. novembra. Papeža Janez XXIII. in Pavel VI. sta sv. Jozafata Kunčeviča počastila še posebno v zvezi z drugim vatikanskim koncilom. Silvester Čuk Zato so sinodalni očetje ameriškim atoličanom dali nekaj praktičnih na-v°dil za misijonsko delovanje. Pripo-točajo več sodelovanja med sestrskimi ^rkvami v Ameriki. Svetujejo Pošiljanje misijonarjev (duhovnikov, redovnih oseb in laikov) po kontinentu zunaj njega. Opozarjajo na krepitev o ustanavljanje misijonskih centrov. P°minjajo na misijonsko razsežnost Posvečenega in kontemplativnega življenja. Pomembno se jim tudi zdi spo-ujanje k misijonskemu poklicu in Pripravo kandidatov zanj. Prav tako je važna organizacija njihovega dela. Upanje je, da bo na tak način Amerika s svojo krščansko vitalnostjo veliko prispevala k misijonski dejavnosti po svetu. N. G. SLOVENSKI: Ena naših največjih nesreč je alkoholizem. Na sto tisoč, računajo, je pri nas žrtev alkoholizma. Pridati je treba še nekajkrat toliko domačih, ki trpe ob vsakem alkoholiku. Vemo, kako težko se pijanec spreobrne. A božja moč ni prikrajšana. A ne molimo samo za nesrečnike, ki so že zapadli tej omami. Kdor stoji, naj gleda, da še sam ne pade. Vsakdo pa naj okrog sebe širi zdravo miselnost, da je alkohol v zares zmernih količinah lahko tudi vir veselja, ne pa nekakšna božanska sreča, ki vse življenje pozlati. Lahko hitro postane vir mučeništva. p. Miha Žužek Anton Nadrah Ocist Šmarnice za leto 2003 Desetka svetlega dela rožnega venca Ki je postavil sveto evharistijo o govorimo o sveti evharistiji, mi-1^ slimo na mašno daritev, sveto I \ obhajilo in na Jezusovo navzočnost pod podobo kruha. Jezus je postavitev evharistije naprej napovedal v shodnici v Kafarnaumu: „Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta" (Jn 6,51). Kristus je sveto evharistijo postavil pri zadnji večerji. Prvi trije evangelisti zadnjo večerjo postavljajo v okvir judovske velikonočne večerje. Evangelist Janez poroča, da je Jezus med večerjo učencem umil noge ter jim dal novo zapoved ljubezni. Oboje je tesno povezano s sveto evharistijo. Medsebojna ljubezen, ki se izraža v ponižnem služenju, bo najboljša priprava na njeno obhajanje. Gospod je pri zadnji večerji ravnal kot hišni gospodar; predsedoval je obredni večerji, pri kateri je bilo vse natanko določeno; umivanje rok, petje psalmov, blagoslov jedi in pijače in razlaga pomena posameznih jedi. Ta velikonočna večerja je ponavzočevala največji starozavezni odrešenjski dogodek: rešitev iz egiptovske sužnosti. Jezus je postavil sveto evharistijo po obredni večerji. Apostol Pavel o dogodku takole poroča: „Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izročil: Gospod Jezus je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil, ga razlomil in rekel: To je moje telo za vas. To delajte v moj spomin.' Prav tako je vzel tudi kelih po večerji in rekel: Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin.’ Kajti kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride" (1 Kor 11,23-26). S tem obredom je kruh spremenil v svoje telo in vino v svojo kri. Kakor je judovska velika noč spominjala na rešitev Izraelcev iz egiptovske sužnosti, tako je sveta evharistija povezana z odrešenjem človeštva, ki se je izvršilo z Jezusovo smrtjo in vstajenjem. Sveta evharistija je tesno povezana z Jezusovim trpljenjem in njegovo smrtjo. Isti večer ga je Juda izdal in Peter zatajil, apostoli pa so se razbežali. Z obhajanjem evharistije bomo do konca sveta oznanjali Jezusovo smrt. Mašna daritev je zakramentalno podaljšanje kalvarijske daritve v naš prostor in čas, spomin Kristusove smrti in vstajenja, spomin, ki je hkrati ponavzočenje. Kalvarijska daritev je največje razodetje božje ljubezni do človeštva. Ta ljubezen je navzoča in se nam podarja pri vsaki mašni daritvi. Veličine svete maše nikoli ne moremo do konca doumeti, kakor ne moremo doumeti Jezusa, ki je pri njej glavni duhovnik in dar. Sveta evharistija spada med največje skrivnosti naše vere. Duhovnik po spremenjenju to posebej poudari z besedami: “Skrivnost vere!" Drugi vatikanski cerkveni zbor nas spodbuja: ,,Zavestno pobožno in dejavno naj bi sodelovali pri svetem dogajanjtu" (B 48). Če smo izbrali za svoje središče Jezusa samega, ga bomo tudi pri mašni daritvi tako doživljali. Naše sodelovanje z mašno daritvijo se ne začenja šele tedaj, ko pridemo v cerkev. Vse naše življenje je priprava na evharistično daritev, ki je vrhunec našega življenja. Če je naše življenje plitvo, daleč od Boga, se v nedeljo ne more dvigniti na višino Jezusove daritve na križu, pri kateri sta vztrajala Marija in Janez, vsi drugi pa so se razbežali. Čim bolj bomo čez teden povezani z Bogom, tem bolj bo ta povezanost z njim v nedeljo pri sveti maši dosegla svoj razcvet. Angleški kancler sv. Tomaž More (+ 1535) je bil vsak dan pri sveti maši. Njegovo geslo je bilo: prva ura dneva pripada mojemu nebeškemu Kralju, druge pa dam svojemu zemeljskemu. Ko so mu nekateri očitali, da se takšno ‘pretiravanje’ za državnega kanclerja ne spodobi, je odgovoril: „V čast si štejem, da smem Največjemu med vsemi velikimi izkazovati svoje skromno češčenje." V mašni daritvi se srečujemo z osvobajajočim Jezusovim oznanilom. Kristus vse cerkveno leto s svojo živo besedo dviga naša srca k duhovnim in nebeškim resničnostim. Kot glavni duhovnik in dar nas včlenjuje v svojo daritev Očetu. Za rast v nesebični ljubezni nam daje v hrano in pijačo svoje telo in svojo kri. Naša naloga je, da v moči evharistične daritve in prejetega svetega obhajila postajamo za današnji svet luč, sol in kvas. Jezus v svetem obhajilu je naš življenjski spremljevalec, posebej ob smrtni uri: ,,Kadar pa morali bomo umreti, daj nam, Marija, še enkrat prejeti v Rešnjern telesu Jezusa, milega nam Zveličarja." Neka mati je zapisala: „Da je zakon zakrament, ki s seboj prinaša številne milosti, sem resnično občutila v svojem zakonu. Bili so dnevi trpljenja, ki nama je jemalo spanec in tek. Takrat sva se obupana oklenila molitve. V preizkušnjah, ki so pretresle najine | otroke, so sami organizirali PAPEŽ NA SLOVAŠKEM Sveti oče proglasil za blaženi dve žrtvi komunističnega režima | ^ apež Janez Pavel II. je bil nedavno na svo-I—* jem dragem pastoralnem obisku na Slo--1- vaškem, ki šteje 5,5 milijona prebivalcev, zvečine Slovakov, in velja v Evropi za katoliško državo. Potovapje je bilo že 102. papeževo potovanje izven Italije in je v svetu vzbudilo zelo veliko zanimanja predvsem zaradi papeževe ostarelosti in bolezni, ki je prišla do izraza med pjegovim obiskom Slovaške, saj so svetemu očetu morali pomagati prebrati tudi njegove nagovore. Prav gotovo je bil vrhunec papeževega obiska na Slovaškem nedeljska sveta maša v Bratislavi, ko je sveti oče Janez Pavel II. med sv. mašo ob koncu štiridnevnega obiska na Slovaškem proglasil za blažena škofa Vasila Hopka in redovnico Zdenko Schelingovo, ki so ju preganjali v času komunističnega režima in sta svojo trdnost v veri plačala z velikim trpljenjem, desetletji ječe, hišnega Pripora in na koncu z življenjem. Sv. oče se je ob začetku nedeljske nraše pred množico vernikov, vsaj na Pogled, bolje počutil kot minule dni ki je molitve in nagovor izgovarjal jasno, ob koncu tri ure trajajočega bogoslužja pa je oslabel, njegov glas je bil tresoč in težko razumljiv, tako da j® njegov govor sklenil njegov pomočnik, so poročale tiskovne agencije. molitev večernic ali rožnega venca. Ker se nikakor ne moremo zbrati doma prej, Se pač šele ob devetih zvečer. Ko so se v Puberteti začeli obregati, kaj je res tre-°a v nedeljo k maši, sem zbrala mladino °koli sebe in jim skušala pojasniti, koliko lvaležnosti dolgujemo Bogu. Na koncu sem dodala: Vsak dan bi morali hoditi k maši; da se mu zahvalimo za vse... ’ ‘Zakaj Pa ti sama ne hodiš vsak dan?’ so me nkoj prekinili. Takrat sem se odločila, da °m šla vedno, kadar bo le mogoče. S ,°j vsakokrat povabim tudi ‘prostovolj-Ce ■ Kljub veliki zaposlenosti moram pri-Znati, da me urica, ki jo žrtvujem tej vrsti Poglobitve, ne ovira pri delu, ampak mi Pozlati dan. “ Zmoli današnjo desetko rožnega ven-,5 da bi kristjani vedno bolj živeli iz sve-‘e evharistije. V nedeljo, 14. t.m., se je papeževe maše na trgu Petrzalka na obrobju slovaške prestolnice po ocenah slovaške policije udeležilo več kot 200.000 vernikov, največ seveda Slovakov, a tudi Poljakov in Nemcev. Novi blaženi, pomožni škof Vasil Hopko, je bil leta 1950 obsojen na 15 let zapora, kjer so ga mučili, zaradi česar je kasneje umrl, pravzaprav so ga komunisti počasi zastrupili z arzenikom. Tudi redovnica Schelingova je umrla zaradi mučenja v času stalinizma Papež je svoj pastoralni obisk na Slovaškem začel v četrtek, 11. t.m., s prihodom v Bratislavo. Ob prihodu je imel nekaj težav, saj izčrpan in zadihan od letalskega poleta ni zmogel v celoti prebrati nagovora Slovakom ob prihodu, kar se je zgodilo prvič, odkar je poljski papež na čelu vesoljne Cerkve, zato je nagovor dokončal njegov papežev pomočnik, kardinal Jožef Tomko. Kjjub slabosti pa se je papež vseeno srečal s slovaškim predsednikom Schusterjem in premierom Mikulašem. Po Bratislavi je Janez Pavel II. odpotoval v Trnavo, kjer je maševal pred več deset tisoč verniki. V petek, 12. t.m., pa je pred približno 150.000 verniki daroval mašo v Banski Bystri-ci, središču slovaškega upora nacistom med drago svetovno vojno, v soboto pa v Rožnavi na jugovzhodu slovaške države. „Državni predstavnik, politik ali kak drug javni človek se v zdravstvenem stanju, v kakršnem je sveti oče, ne bi nikdar podal na pot, ampak bi se umaknil, skril pred javnostjo. Papež pa se predstavi pred televizijskimi kamerami, ker ve, da predstavlja Tistega, ki je bil križan, in ve, da se v znamenju križa lahko tudi danes zmaguje in prav odrešujoči križ je znamenje, ki ga sporoča svetu!“ je dejal češki kardinal Miroslav Vik ob papeževem obisku in ugibanjih o njegovem zdravju; dodal je še, da je sveti oče danes še vedno največja moralna avtoriteta v svetu. Na žalost je prav papeževo zdravstveno stanje potisnilo v drugi plan papeževe besede Slovakom, med dragim tudi i\jegovo povabilo, nnj ne gledajo na vključitev v Evropsko unijo samo z gospodarskega vidika. j up v Novem glasu KRATKE NOVICE ATENE — Pravoslavne Cerkve iz Rusije, Srbije, Romunije, Cipra, Grčije, Poljske, Albanije, Češke, Slovaške ter Finske so se na svojem srečanju zavzele za izrecno sklicevanje na krščansko dediščino Evrope v prihodnji ustavni pogodbi Evropske zveze. Svoboda vere mora biti v ustavi spoštovana ne le kot pravica posameznika, ampak tudi kot pravica tradicionalnih Cerkva in ver Evrope. Pravni položaj Cerkva mora ostati nedotakljiv. (Ave Maria) VATIKAN — Prefekt Kongregacije za duhovnike kardinal Hoyos je povedal, da je trenutno na svetu 405.178 duhovnikov, od tega 266.000 škofijskih, drugi pa so člani različnih redovnih ustanov in kongregacij. V zadnjih dvajsetih letih se je število duhovnikov le rahlo povečalo. Število novomašnikov v Južni Ameriki se je v tem času potrojilo. Tam pride na enega duhovnika več kot 7.000 vernikov. V Afriki en duhovnik oskrbuje 4.600 vernikov, v Aziji 2.500, v Oceaniji 1.500, v Severni Ameriki 1.300. Duhovna oskrba katoličanov je najboljša v Evropi, kjer pride na enega duhovnika 1.200 vernikov. Glede na te podatke je Slovenija s svojimi novomašniki še kar visoko v svetovnem povprečju. (Ave Maria) Bogastvo naše vere RELIGIOZNA RAZSEŽNOST AMBROŽ KODELJA "Tk T ekaj najplemenitejšega, kar človek nosi v sebi, je i\je-_L ^1 gova religiozna razsežnost. Tako postane vera nekaj, kar bistveno spada v območje uma in srca. Vera se ponižno, pošteno, pa tudi jasnovidno podreja resnici, ki stopa pred človeka. Prav ta resnica obvezuje človekov um in srce. Tako za našo vero obstaja samo en problem: ali kot kristjan lahko utemeljim svojo vero na dovolj dojemljivi priči, to je na Kristusu? Pred nami sta dve razsežnosti vere: prva je tista, ki je obstajala pri iskapju Boga pri poganskem človeku, obstaja pa tudi pri sodobnem človeku, ki sicer išče nekaj nadnaravnega, ne priznava pa Kristusa kot Boga. Drugo pa je vera kristjana, ki vezuje, da je Bog prišel k človeku, se učlovečil, čeprav se mu zdi vse skupaj še tako neverjetno. Smo pri čutu za nabožno, ki ga vsaj nekateri kristjani ne želijo omenjati in se ga celo otepajo, ker se jim zdi zastarel in preživet. Za vernega človeka je izredno važno, če se s čutom za nabožnost sreča v otroštvu kot tudi pri šolskem verouku, spj je to temelj za pravo osebno vero. Res je, da so obstajale navade, ponekod jih še npjdemo, ki so pri verovapju posameznika na meji praznoverja. Nekaterim se zdi smešno, če mati prižge svečo pred Marijo, ko ji zboli otrok, ali kmet prinese kračo na god sv. Antona Puščavnika pred njegov kip, ker je imel srečo pri živini. Za nekoga sta ti dve dejanji praznoverje. Oboje je v preprosti obliki globoko religiozno dejanje, kot je religiozno dejapje molitev redovnice v kontemplativnem samostanu. Ne bi si upal trditi, da stara, na pol slepa ženica, ki moli sama rožni venec v senci pod drevesom na dvorišču, dela nekaj, kar je ostanek preživete miselnosti. Prepričan sem, da ta ženica mnogo bolj koristi družbi kot tisti, ki hrumijo na takšnih ali drugačnih političnih shodih, da o kakšnih domišljavih kulturnikih ne bi govoril. Prav tako ne bi smeli omalovaževati vseh tistih preprostih, resničnih, celo človeških oblik češčenja, ki prihajajo iz duše nekoga, ki ni veren ali se ima za nevernega. Davno, preden je krščanstvo iznašlo rožni venec, so ga v podobni obliki uporabljali in ga še uporabljajo budistični menihi pri svojih molitvah. Tudi islam ima nekaj sličnega. To spoznanje nas navdaja z velikim vesel- jem, da pravo krščanstvo sprejme vse, kar je lepo in plemenito, ne da bi to uničilo. Tudi Kristus ni prišel, da bi nadomestil človeka s čim drugim, ampak je prišel, da bi odrešil človeka takšnega, kot je bil ustvarjen! Prav zato je in ostane človekova religiozna razsežnost nekaj, kar je najplemenitejše v njem. Novi glas Vse bliže časti oltarja Kot je povedal 28. septembra nadškof Rode na začetku pridige v župnijski cerkvi na Breznici, je pri postopku Alojzjja Grozdeta pred kratkim izšel t. i. positio, torej dokument z njegovim življenjepisom, ki so ga pristojni v Vatikanu zelo ugodno ocenili. Spise bo morala pregledati le še teološko-zgodovinska komisija, zatem pa — ker je bil mučenec in ne bo treba čakati na čudež — ni razloga, kot je dejal nadškof Rode, da ne bi do razglasitve za blaženega prišlo v nekaj letih. Tudi pri velikem misijonarju Frideriku Baragi gre upati na napredek, saj sta se v zadnjem času na njegovo priprošnjo zgodila dva očitna čudeža. Treba bo torej še izbrati in znanstveno obdelati enega izmed čudežev, je na začetku akademije po maši pojasnil grosupeljski župnik dr. France Šuštar in dodal, da so pred kratkim laiki dali pobudo za peticijo za pospešitev procesa. Prav tako Gnidovčev postopek čaka le še potrditve s čudežem, zato je postulator Anton Pust spodbudil vernike, naj zar\j molijo. „Ko pomislim na idealnega duhovnika, se vselej spomnim na škofa Gnidovca", se je spominjal besed matere Terezije nadškof Rode. Po Družini RIM — Hči kubanskega diktatorja Fidela Castra Alina Fernandez, ki živi v izgnanstvu, je med turnejo po osmih evropskih prestolnicah v Rimu pozvala Evropsko zvezo, naj zaostri stališče do Castra. Povezovanje s Castrom je po njenem komaj sprejemljivo, saj je to režim, ki ne posluša. Castrova vlada je pred nedavnim spet aretirala 75 predstavnikov opozicije, ki so bili obsojeni skupno na 1454 let zapora. (Ave Maria) HRVAŠKO-SLOVENSKO ROMANJE V MARIJO BISTRICO »Rojstni kraj Evrope je romarsko središče!“ V okviru priprav na Srednjeevropski katoliški shod, ki bo 23. maja 2004 v avstrijskem božjepotnem središču Mariazellu, je minulo soboto, 30. avgusta, v največjem hrvaškem romarskem središču Marija Bistrica pri Zagrebu potekal prvi skupni shod hrvaških in slovenskih katoliških vernikov. hod več tisoč slovenskih in hrva-ških vernikov je minil pod dvo-k-l jezičnim geslom Bog daj srečo, sosed - Dobro mi došel, prijatelj! Za srečanje so prireditelji natisnili dvojezični liturgični vodič, srečanja pa se je udeležilo več tisoč vernikov z ljubljanskim nadškofom in slovenskim metropolitom dr. Francem Rodetom ter gostiteljem, zagrebškim nadškofom dr. Josipom Bozaničem na čelu. Udeleženci srečanja slovenskih in hrvaških vernikov v Mariji Bistrici so povedali, da je bilo pri skupni maši več slovenskih kot hrvaških vernikov, kar so nekateri ocenili tudi kot izraz slabih sosedskih odnosov med državama. Zagrebški nadškof dr. Josip Boza-nič je v pozdravnem nagovoru vernikom dejal, da je slavje v Mariji Bistrici pomembno, saj so se verniki zbrali kot člani skupne katoliške Cerkve, ki je globoko oblikovala identiteto tako slovenskega kot hrvaškega naroda. »'Tukaj molimo za odgovorne v naših državah, da bi prebivalce in vernike obeh naših narodov, ki ju povezujejo zemljepisna bližina, sorodna zgodovinska usoda ter skupna kulturna In katoliška dediščina, spodbudili k sodelovanju in vzajemnemu spoštovanj u“, je dejal nadškof dr. Josip Bo-zanič v cerkvi blaženega Alojzija Ste-Pinca v Mariji Bistrici. Ljubljanski nadškof dr. Franc Rode Pa je po poročanju Slovenske tiskovne agencije med pridigo osrednje maše Poudaril, da je srečanje v Mariji Bis-nci prvo uradno romanje slovenskih vernikov skupaj z njihovimi duhovni-1711 Pastirji v neko hrvaško narodno romarsko središče. , ”To je prvo uradno srečanje s rvaškimi verniki na čelu z zagrebškim nadškofom Bozaničem, ki ima velik s>m olični pomen ter lahko pozitivno P lva na odnose med obema narodo- ma in pripomore k jasnejšemu ozračju med sosednjima državama", je med drugim dejal nadškof dr. Franc Rode. „V nasprotju z mnogimi evropskimi narodi je spomin slovenskega in hrvaškega naroda čist, saj med nami nikoli ni bilo oboroženih sporov. Eni drugim nismo storili nobene krivice", je še dejal ljubljanski nadškof in poudaril, da sta dva naroda skozi stoletja gojila vzajemne simpatije, ki so omogočile plodno izmenjavo na političnem, gospodarskem, kulturnem in duhovnem področju. Dr. Rode je prisotne vernike še spomnil na katoliške duhovnike, ki so prispevali k povezovanju hrvaške in slovenske katoliške Cerkve, ter pri tem posebej omenil škofa Antona Mahniča, ki je služboval na Krku, ter nekdanjega zagrebškega nadškofa Alojzija Stepin-ca, ki je med drugo svetovno vojno v svojo nadškofijo sprejel prek 300 slovenskih duhovnikov in jih tako rešil sicer gotovih koncentracijskih taborišč. Ljubljanski nadškof je v svojem nagovoru še poudaril, da Evrope ni mogoče graditi le z gospodarsko uspešnostjo: „Današnje romanje je priprava na srednjeevropski katoliški shod osmih narodov, ki bo 22. maja 2004 v kraju Mariazell na Gornjem Štajerskem. Namen tega srečanja je poživitev krščanske zavesti in utrjevanje prijateljstva med narodi, ki jih povezuje ista katoliška tradicija. Geslo romanja - Kristus, upanje Evrope - izraža naše prepričanje, da Evrope ne moremo graditi samo na gospodarski uspešnosti. Evropa se mora ponovno odločiti za vrednote, iz katerih izhaja in so temelj njene identitete: vera v Boga Stvarnika, ki je eden v svetem Trojstvu oseb, in vzpostavi s človekom tako intimno razmerje, kot ga ni domislila nobena religija, nobena filozofija. Razmerje, ki je temelj njegovega dostojanstva in vir njegove odgovornosti in svobode. Te vrednote, ki imajo svoj izvor v krščanstvu, moramo močneje zaživeti. Na žalost se Evropa spreneveda glede svojih korenin in svoje krščanske dediščine. Ignoriranje krščanske preteklosti je ne samo zgodovinska krivica, ampak huda intelektualna nepoštenost, ki ji botruje slepota duha. Evrope ne bomo zgradili na amneziji o naši krščanski preteklosti. Drugi namen katoliškega shoda v kraju Mariazell pa je zbližanje in poglobitev prijateljstva med narodi. To je tudi namen našega današnjega srečanja v Mariji Bistrici", je še povedal ljubljanski nadškof msgr. Rode. Sobotnega shoda v Mariji Bistrici so se poleg slovenskih in hrvaških škofov udeležili tudi predstavniki katoliške Cerkve iz Avstrije, Bosne in Hercegovine, Slovenije, Slovaške, Madžarske in Poljske. Med mašo so nastopili tudi cerkveni pevski zbori in pritrkovalci iz Slovenije in Hrvaške. Novi glas Javna občila v družini Papeški svet za sredstva družbenega obveščanja je objavil geslo prihodnje nedelje javnih občil 23. maja 2004. Geslo se glasi: Mediji v družini. Predsednik sveta nadškof P. Foley je ob tem izjavil, da polni naslov gesla Mediji v družini: tveganje in bogastvo odseva skrb papeža in vse Cerkve za to, da bi javna občila obogatila družinsko življenje, ne pa mu škodovala. Janez Pavel II. spoštuje številne pozitivne ponudbe javnih občil, vidi pa tudi „negativne vplive materializma in predstavljanja pornografije ter nasilja". Papeževa poslanica za „medi-jsko nedeljo" bo objavljena 24. januarja, na god zavetnika katoliških časnikarjev sv. Frančiška Šaleškega. Po Družini MEDŽUGORJE — Glavna vidkinja" iz Medžugorja Vicka Ivankovič se je poročila z Markom Mijačovičem in letos v januarju rodila hčerko Marijo Sofijo. (Mladika) x VPRAŠUJETE- odgovarjamo 1. Pri spovedi ponavljam skoro vedno iste grehe: da sem površna, da se pogosto jezim, da sem zelo raztresena pri molitvi in še druge podobne male grehe. Začenjam dvomiti, če so moje spovedi sploh veljavne, ker ne vidim nobenega pravega napredka v svojem duhovnem življenju. Ali ima sploh smisel, da še hodim k spovedi, ko vidim, da nič ne napredujem? Verjetno je najboljši odgovor na vaše vprašanje naslednji: najbrž imate napačen pojem o zakramentu sprave. Nezavestno morda mislite, da duhovnikova odveza deluje nekako avtomatično, magično. Kot delpje na primer tableta aspirina, kadar vas boli glava. Ko jo vzamete, pozabite nanjo, ker veste, da bo tableta sama od sebe, avtomatično opravila svoje delo v vašem organizmu, ne da bi vaša volja pri tem imela kaj opraviti. Zakrament sprave, kakor tudi drugi zakramenti, ne delujejo tako, kot deluje tableta aspirina. Milost odpuščanja in spreobrnjenja, ki jo podeli zakrament sprave, mora biti spremljana od resnega in vztrajnega osebnega prizadevanja. Lahko bi celo rekli, da najvažnejše pri tem zakramentu začne šele potem, ko smo zapustili spovednico, namreč kako sodelujemo z milostjo, ki smo jo prejeli pri spovedi. Če ni nobenega zboljšanja po spovedi, je verjetno zato, ker smo navnjeni gledati na zakrament samo kot na neko milost in dobroto. V resnici pa nam zakrament naloži tudi resno nalogo. Bog nas namreč jemlje zares in nam zato ne prizanaša truda. Po spovedi se moramo z milostjo, ki smo jo prejeli pri njej, resno truditi, da bo v naslednji spovedi manj grehov, čeprav bodo morda isti. In tako se bo od spovedi do spovedi naše duhovno življenje boljšalo. Če bi pa zaradi ponavljanja istih grehov pri spovedi začeli opuščati spovedovanje, češ da ni nobenega napredka, bi se pa skoro gotovo naši grehi še večali in postni ali še pogostejši. 2. Pogosto me muči strah, če imam pri spovedi resnično in torej zadostno kesanje za odpuščanje grehov. Mi morete pri tem kaj pomagati? Niste edini, ki imate takšne dvome. Zato je primemo, da vemo, v čem je pravo kesanje. Nnjprej je treba dobro ločiti kesanje od nemira in očitkov vesti (remordimiento). Nemir vesti, ki ga normalen človek čuti po grehu, je neke vrste čustvena reakcija, nek „čutim se nemirnega" zaradi storjenega greha. Tak nemir čuti vsak človek, ki ima še nepokvarjeno vest. To je opazno že pri otroku, ki je po grehu nemiren, dokler mu ni bilo zagotovljeno odpuščanje. Imenuje se tudi „občutek krivde", ki se lahko stopnjuje v nevrozo, ki jo imenujemo ,,kompleks krivde". Človek, ki trpi na tem, se lahko zgodi, da v spovedi išče predvsem ali pa samo osvoboditev občutkov nemira, teže in tesnobe, ki ga mučijo po grehu. Pri kesanju pa človek lahko išče tudi samo ali pa predvsem nek odpor in zavrnitev greha, ki naj bi ga duhovno očistila in vrnila k moralnim vrednotam, od katerih se je z grehi odvrnil in jim postal nezvest in ki spadajo k človekovemu dostojanstvu. To obojno še ni pravo spreobrnjenje, pravo religiozno kesanje. Lahko nas peče vest in občutimo gnus pred grehi, ne da bi bili v resnici spreobr- njeni. Pravo spreobrnjenje vključuje vedno odnos do Boga, katerega je greh razžalil. Dokler tega ni, je kesanje le večje ali manjše povračanje na samega sebe. Za pravo kesanje je potrebno, da stopi grešnik ven iz sebe in gleda v grehu predvsem nezvestobo osebnemu Bogu. Pa tudi v pravem religioznem kesanju imamo še dve stopnji: popolno in nepopolno kesanje. Nepopolno kesanje je učinek začetne ljubezni do Boga, ki bolj gleda na nebesa, ki jih je človek z grehom zgubil in na kazen, ki jo je za greh zaslužil, čeprav ne izključuje vidika žalitve, ki jo je Bogu z grehom prizadel. Popolno kesanje pa izhaja iz čiste ljubezni do Boga. Človeku je žal greha le ali pa vsaj predvsem zato, ker je z njim razžalil Boga, ki je sama ljubezen in dobrota. Nagib kesanja nista tako strah pred kaznijo in izguba nebes. Te vrste kesanja nam odpusti greh takoj, torej še pred spovedo. A če gre za smrtne grehe, mora vključevati trden sklep, da se jih bo človek ob prvi priliki tudi spovedal, ker je le zakrament pokore redno sredstvo za odpuščanje težkih grehov. 3. Zmeraj znova se govori o prerokbah in napovedih Nostradamusa. Mi lahko poveste kaj o njem in njegovih napovedih? Nostradamus skupaj s škofom Malahijo (+1148) zadnje čase znova zbuja pozornost, češ da sta predvidevala in napovedala nekatere dogodke današnjega časa. Ker ne vprašujete po Malahlju, ampak le po Nostradamusu, pustim prvega in povem neknj malega samo o Nostradamusu. Michel de Nostredame je bil rojen leta 1503 v Franciji. Kot zdravnik je zelo zaslovel, ker je dosegel velike uspehe v boju proti kugi, ki se je tedaj širila po eni od francoskih provinc. Bil je judovskega rodu, a so že njegovi predniki sprejeli krščanstvo, najbrž ne iz prepričanja, ampak iz gospodarskih razlogov, ker je namreč francoski kralj Ludvik XI. zagrozil vsem Judom z zaplembo imetja, če ne postanejo kristjani. Ko Nostradamus (latinsko ime za Nostredame) ni mogel rešiti svojih dveh sinov smrti kuge, je zgubil veliko svojega ugleda. Zato je leta 1547 prenehal izvrševati zdravniški poklic ih je ves ostali čas svojega življenja 1 posvetil študiju in pisanju svojih B|9I Angel hvale ■■v M EgL/m ~1 'V uša živi od hvale. Tako vidi to 1 psalmist, ko moli: „Naj živi X ^ moja duša in te hvali“ (Ps 119, 175). Toda ta stavek velja tudi o človeški hvali. Duša se razcveti, če jo hvalijo, če je nagovorjeno dobro v njej. Vsak oče in vsaka mati ve, da v svojih otrocih bolj izvabljata dobro s hvalo kakor z grajo. In v vsakem seminarju za menedžment so odgovorni v podjetju pozvani, naj svoje sodelavce vedno znova pohvalijo, zavestno zaznavajo dobro v njih in ga potem tudi Poimenujejo. Hvaliti pomeni, poimenovati dobro, ga z besedami izraziti. Ko dobro imenujemo, ga dvignemo v zavest in s tem okrepimo. Latinci govorijo o „laus“ in mislijo s tem predvsem pohvalni govor. Pohvalni govor so imeli pri zmagi vojskovodja ali pri ANSELM GROM pogrebu zaslužnega človeka. V pohvalnem govoru naštejemo vse zasluge kakega človeka. Pripovedujemo torej predvsem o njegovih dejanjih. Grška beseda za hvaliti ,,aineo“ ima priokus besed ..sprejemati, odobravati, biti zadovoljen in hvaležen za življenje." Hvaliti je pritrditev svetu in pritrditev temu konkretnemu človeku. V hvaljenju sprejemam drugega takšnega, kakršen je. To mu dobro de. Sveto pismo hvaljenje povezuje predvsem z Bogom. Za psalmista je živeti in hvaliti identično. Kdor ne more več hvaliti, ta ne živi resničnega življenja. Živ je človek samo, če dvigne svoj pogled k čemu večjemu in ga hvali. S tem, da človek hvali Boga, gleda preko sebe. Svoje življenje in lepoto sveta zavestno sprejema kot Božji dar in hvali Boga za vse, kar mu je podaril čudovitega. Za Sinclairja Levvisa hvaljenje ni nič drugega kot zdravje, ki je postalo slišno. Snob je vedno nezadovoljen. On mora vedno nad vsem nergati. Hvaljenje dobro de duši. Hvaljenje je izraz zdrave duše. >,preroških" napovedi. Spisal je vrsto napovedi, ki jih je imenoval ,,Centuri-ae astrologicae“ (Astrološke stotnije). Knjigo je Cerkev več kot 200 let pozneje obsodila in jo dala na „Index Prepovedanih knjig11. Navadni ljudje se za njegove prerokbe niso zanimali, razsvetljenci njegove dobe pa so kazali zanje veliko zanimanje in pa tudi spoštovanje do Nostradamusa. Gojili so namreč neko bolestno zanimanje za okultne vede. Vsi njegovi „preroški“ spisi (pozneje je namreč spisal še nekatere druge) so zelo nejasni in jih je zato mogoče razlagati na mnogo načinov. Spisani so v glavnem v tedanji francoščini, a z mnogimi latinskimi, španskimi in hebrejskimi primesmi. Razlagalci njegovih spisov so primorani delati prave malabarizme, če hočejo v njih vsaj nekaj razumeti. Kar zadeva navidezna uresničenja nekaterih njegovih napovedi, gre navadno za tako svojevoljne in muhave razlage, da je nemogoče na podlagi i\jih priti do knj jasnega in določenega. Naj za zgled navedem le eno takih napovedi. Ta my bi se nanašala na Napoleona. Takole pravi: ,,Kot navaden vojak bo dosegel cesarstvo, iz kratke obleke bo prišel do dolge. Pogumen z orožjem, veliko hujši v Cerkvi, ponižuje očete, kot voda ones- Ne moremo vsega rešiti, kar nas vsak dan preplavlja. Če pa svojega pogleda ne fiksiramo na negativno, temveč preko tega gledamo na Boga, ki nam dan za dnem daje občudovati lepoto svojega stvarstva, potem se relativira tisto, o čemer si delamo toliko skrbi. Če ti želim angela hvale, potem mislim predvsem na dvojno umetnost, ki naj bi te je angel naučil. Najprej naj omenim umetnost, da človeka pohvalimo. Če se menedžerji vrnejo s svojega upravljalskega seminarja in kar naenkrat vneto hvalijo svoje sodelavce, se to pogosto zdi izumetničeno. Sodelavci slutijo za tem neki namen. Hvaljenje potrebuje naravnost in iskrenost. Predvsem zahteva sposobnost, da zaznamo, kaj drugi je in kaj tebi in skupnosti pomeni. Potem boš mogel tudi ubesediti, kar te pri njem prijetno preseneča. Angel hvale naj ti da dober pogled in pravo besedo pohvale. In angel hvale naj usmeri tvoj pogled na začetnika vsega dobrega, na Boga. Tvoja hvala bo dognana šele tedaj, če boš hvalil Boga kot tistega, ki ti je podaril življenje, ki ti dan za dnem dela velike reči. Hvaljenje ti bo pokazalo svet v drugačni luči. In tvoji duši bo dajalo življenje. Kajti hvaljenje se sklada z bistvom tvoje duše. noži gobo." Ta napoved se lahko v neki meri nanaša ne samo na Napoleona, temveč na mnogo drugih cesarjev, ki jih pozna zgodovina. In podobno nejasne so druge napovedi. Kaj torej reči o Nostradamovih prerokbah? Nostradamus je dobro poznal staro zgodovino, predvsem rimsko in ker se marsikaj v zgodovini ponavlja, je nekoliko spremenjene stare dogodke napovedoval tudi za bodočnost. Ni treba biti ravno prerok, da človek lahko napove težke bodoče nesreče, vojne, narode, ki izginejo in nove, ki se pojavjjo. Ni pa izključeno, da je Nostradamus imel kakšne paranormalne sposobnosti kot, na primer, jasnovidnost, telepatijo in podobno. Absolutno gotovo pa je, da nima s preroštvom, v krščanskem pomenu te besede, nobene sličnosti. O Nostradamusu se gotovo danes ne bi nič govorilo, če bi bili sedapji kristjani to, kar bi morali biti, namreč verniki, ki sprejemajo le tiste prerokbe, ki jih je Bog razodel in ki jih Cerkev kot takšne sprejema. L.K. OBLETNICE Pol stoletja nas loči od smrti prelata Odarja ALOJZIJ GERŽINIČ Iz njegovih misli in razlag: V O v v imamo od Cerkve? Življenjski cilj. Življenjsko moč. Življenje samo.“ (DŽ, maja 1949) „Slovenski katoliški shod v izseljenstvu je ugotovil, da ne more uspeti katoliška reforma med nami, če se ne upremo življenjskemu materializmu in ne postavimo svojega življenja na krščanski idealizem,(DŽ, januarja 1959) „Kristus: Sin moj, hči moja, zaupajta mi! Pred vama sem hodil po križevem potu s težjim križem kot je vajin.“ (DŽ, marca 1959) 5. maja grozljivega leta 1945 je z mnogimi rojaki zapustil rodna tla ljubljanski univerzitetni profesor dr. Alojzij Odar. Postal je ena vodilnih osebnosti naše emigracije. Preden pregledamo njegovo delovanje med nami - izseljenci, naj poskusim predstaviti potek njegovih 43 let doma. Rodil se je v vasi Jereki blizu Bohinjskega jezera 19. junija 1902. Ljudsko šolo je delal v Bohinjski Bistrici in končal v Gorici v letih 1908 - 1914. Na srednjo šolo je hodil v Šentvidu nad Ljubljano. Prva štiri leta - leta svetovne vojske - so ti zavodi morali sprejeti pod streho vojaško bolnišnico. G. Jože Košiček ugotavlja, da je zasluga škofa Gnidovca in rektorja msgr. Markeža, da je zavod v sko-ro nemogočih okoliščinah obstal, obdržal kar reden pouk in dobavljal vsakdanji kruh. Odar je ostal ves čas zgleden študent in je leta 1922 opravil odlično maturo. Stopil je v ljubljansko semenišče in bil tam deležen svetniškega prošta Na-draha. Za redni študij je potreboval malo časa, prebil pa ure in ure pri drugih knjigah. Diplomiral je leta 1926, nato pa napravil še doktorat 1. junija 1928. Nastavili so ga za kurata v ženski kaznilnici v Begunjah na Gorenjskem. Naslednje leto (1929) se je zgodilo nekaj, kar je odločilo spremembo v njegovem delovanju. Profesor za cerkveno pravo dr. Gregorij Rožman je bil imenovan za ljubljanskega pomožnega škofa in porodila se je misel, naj zdaj odprto profesuro na univerzi prevzame Odar. Zato so ga poslali v Rim, da se utrdi v tej stroki. Po enem letu je bil nazaj in januarja leta 1931 je začel pot univerzitetnega profesorja kot docent cerkvene- ga prava. Leta 1937 je postal izredni, leta 1939 redni profesor; kot tak je bil v letu 1941/42 dekan teološke fakultete. O tem njegovem delovanju naj spregovori dr. Ignacij Lenček, ki je to deloma osebno doživljal: „Da so bila njegova predavanja vsebinsko odlična, vestno sestavljena, logično zgrajena in urejena, prozorno jasna, kažejo skripta, ki so jih razmnožena izdali v več knjigah." Med 11 njegovimi knjigami je posebno pomemben Zakonik cerkvenega prava -prevod, pomnožen z novimi odloki Cerkve (1944). Postal je naš največji zastopnik cerkvenega prava. Zelo plodovit je bil z znanstvenimi razpravami v Bogoslovnem Vestniku. Kot profesor jih je vanj poslal 60. Navedem najobsežnejše: O časti in dobrem imenu v kanonskem pravu (1933). Versko politična zakonodaja v kraljevini Jugoslaviji (1934). Cerkvena oblast in njena funkcija (1943). Več študij o jugoslovanskem konkordatu (1937); o tem je pisal tudi v Čas (1937/ 38), tam tudi Položaj katoliške Cerkve v sodobnih državah. Kot pravni strokovnjak in apostolski duh je Odar sodeloval na vseh področjih škofijskega dela. Bil je pravi član kon-zistorija (cerkvenega sveta), doganjal potrebne dejavnosti in v njih prevzemal delo. Sodeloval je pri cerkvenem sodišču, pri upravi cerkvenega premoženja, spraševal pri kaplanskih in župnijskih izpitih. Njegovo velikansko delo je bila priprava in izvedba sinode, ki je s po polnila škofijsko zakonodajo ter uvedla času primerna navodila. O njej pričajo Zakonik ljubljanske škofije in Pastoralne instrukcije (1941/42). Škof Rožman je leta 1935 Odarju naložil vodstvo komisije, ki naj preuči Katoliško akcijo in določi njeno delovanje. Dotlej so jo že nekaj let poskušali urediti in pripraviti za apostolsko delo, pa ni bilo pravih sadov. Odar se je te naloge zavzeto lotil in jo izvrstno rešil. Leta 1938 so izšla nova pravila, ki so dala organizaciji nadnaravno usmerjenost; člani naj se posvete delu za bližnjega, za družbo, za narod, pri čemer jih bo organizacija vzgajala in vodila. KA je izdajala pomembno zbirko Naša pot, v njej dr. Odarja Cerkvene določbe o tisku (1939). S tem prehajamo k Odarjevemu neutrudnemu delu na področju tiska. Ob njegovi petdesetletnici sem v DŽ napisal: „Pred očmi mu je bila obča blaginja vsega naroda. Leta 1938 je postal -po odstopu dr. Pečjaka - predsednik Katoliškega tiskovnega društva in v kratkem času dal organizaciji in duhu katoliške tiskane besede novega življenja in novo smer." Dr. I. Lenček pa je opozoril: „V marsikaterem pogledu časi za katoliški tisk niso bili lahki. Ne le od zunaj (kulturnobojni liberalizem, komunizem), tudi od znotraj (krščanski socializem, ostanki križarstva, Beseda, Dejanje, miselnost nekaterih ob španski revoluciji, itd.) je skušal pronicati nezdrav in nevaren duh med nas. Treba je bilo zavzeti jasno katoliško in cerkveno stališče pred vsem v tisku. Dr. Odar je bil mož za to." Jugoslovanska knjigarna je začela izdajati Slovenčevo knjižnico, | v kateri so nazadnje izhajale dobre knjige na vsakih 14 dni. ,,Poljudnoznanstvena knjižnica" je dajala izvrstna znanstvena dela; izšli so le prvi prevodi cerkvenih očetov, izšlo je 10 knjig Aleša Useničnika. Dr. Odar je odločno vzdrževal dosleden katoliški tisk. Niti malo ga niso premaknili poskusi OF za sodelovanje, niti pretnje okupatorjev. Obvarovala ga je božja Previdnost. Okupatorji so morali oditi, ne da bi utegnili zavzeti podjetja, rdeči junaki pa so pograbili njegovo knjižnico, vse njegove spise ter ga obsodili na 10 let zapora. Tako so razodeli, kako cenijo njegovo delo in njega samega. 5. maja 1945 je dr. Odar preko Ljubelja, mimo Vetrinja dospel v Celovec, nato v begunsko taborišče Monigo. Neposredni stiki z bežečimi rojaki so poglobili njegovo razumevanje našega položaja, predvsem pa so pomnožili njegovo voljo za pomoč našim potrebam in njegovo teženje po reševanju in bogatenju našega duhovništva. Že konec maja je našel pot v benediktinsko opatijo Praglia pri Padovi, kjer je dobil prostore za semenišče. Kot najvažnejšo zadevo je imel omogočiti bogoslovcem nadaljevanje študija. Dr. Lenček se spominja: ..Predrzna je bila ta misel tiste dni, ko se še znašli nismo. A zanj ne. Šel je na delo, poiskal poti in ljudi ki so ga podprli, in z zanj značilno naglico so se že konec maja prvi bogoslovci začeli zbirati." Že leta 1945 jih je bilo 25. Prihajali so od vsepovsod in z njimi profesorji. Poučevali so: dr. Odar, Prelat M. Slavič, dr. I. Lenček, J. Kraljič, J- Vodopivec, V. K. Truhlar (spiritual), leta 1946 še L. Čepon. Dr. J. Turku ni uspe-lo priti iz Avstrije. Oživelo je ljubljansko semenišče s fakulteto. Že 25. junija 1945 ie sv. stolica imenovala dr. Odarja za rektorja semenišča in predstojnika fakultete. Papež Pij XII. je to podprl tudi materialno. O položaju ga je obvestil dr. Anton Prešeren, generalni asistent Družbe Jezusove. Septembra naslednjega leta je bilo treba zapustiti prostore v Praglii. Pravo-nasno so dobili dovoljenje za preselitev v tirolski Briksen, kjer je prebival Lenčkov nekdanji kolega dr. Geisler. Gojencev je bilo 32. Rasle pa so skrbi zaradi izčrpa-vanja papeževe podpore. Kot se spom-j]lm’ je bila v zraku grožnja volitev v ,iji z negotovim izidom. Kaj storiti? Kje najt' varno zatočišče? Obveljala je mo-9°čost preselitve v škofijo San Luis v rgentini. Tja so se po počitnicah leta 947 odpravili rektor Odar s tremi pro-es°rji in dvanajstimi bogoslovci. Čez nekaj mescev so prišli v San Luis ostali. Tam so prebivali dobra 3 leta; dalj ni bilo mogoče, ker je tamkajšnji škof Emilio Antonio di Pasguo začel terjati, da se diplomiranci posvete delu v njegovi škofiji. Dr. Odar in profesorji tega niso sprejeli, pa so našli nov dom v Adrogue. Koliko je pomenila ta teološka fakulteta z Rožmanovim semeniščem za blizu stanujoče ljudi! Prelat Odar je že iz San Luisa sem in tja skočil predavat in poslal kak članek. V Vestniku slovenskega bogoslovja Misel, ki so ga šapirografiranega izdajali v San Luisu, je objavil razpravo o slovenski teologiji, leta 1955 ponatisnjeno v Vrednotah III. Stiki z ustanovami in ljudmi so postali pogostejši iz Adrogue-ja, zlasti pa iz župnišča sv. Julije v Buenos Airesu, kamor se je Odar kmalu preselil. Sprožila se je njegova pisateljska plodovitost. V dobrih štirih letih je izšlo najmanj 100 njegovih člankov, poučnih in vzgojnih, največ v Duhovnem življenju. Leta 1958 je Kulturna akcija izdala zbirko njegovih člankov (28). Uredil jo je dr. Lenček, dodal pregled njegovega življenja in dela in začrtal njegovo notranjo podobo (Večnost in čas). Postal je „osrednja osebnost in avtoriteta v slovenski katoliški skupnosti v Argentini." (Lenček). Bližajoča se 60. obletnica prvega katoliškega shoda mu je dala misel o izvedbi katoliškega shoda za izseljence. Ni tajil dobrih pojavov med nami, opažal pa marsikaj, kar ne gre prav. Spoznal je: „Novi slovenski katoliški shod je potreben. Bolj ko kdaj poprej." Za lujansko romanje leta 1952 je pripravil 3 resolucije, „ki naj nas pripravljajo na katoliški shod in na izvajanje njegovih sklepov". Glase se: ,,Branili se bomo proti materializmu, ki je najhujši sovražnik naših duš. Vsako nedeljo in zapovedan praznik se bomo udeleževali sv. maše, ker se zavedamo, da v njej prejemamo milosti in moči za življenje čez teden. Slovenski izseljenci bomo držali skupaj: drug drugemu bomo pomagali in ljubili bomo svojo slovensko domovino." Obširno jih je razložil (DŽ, junija 1952). Zlasti poudarja tole: Posebno važno za uspeh shoda: Shod se mora ukvarjati predvsem z našimi skupnimi stvarmi, reševati njih težave. Zediniti se moramo za enoten program in delovanje na vseh odsekih katoliškega življenja. Ob tem je potreben Slovenski katoliški kulturni svet, ki bo skrbel, da se na shodu sprejeti sklepi izvrše. Po teh določbah se je začelo delo po odsekih. Izdelane so bile zanje resolucije. Odar je pri tem pomagal, njegovo delo pa so resolucije glavnega pripravljalnega odbora - izvleček njegovega velikega nagovora na shodu. Izvrstno pripravljen se je shod avgusta 1952 sestajal v Buenos Airesu in Ramos Mejiji. Udeležilo se ga je okrog tisoč ljudi. Avgusta 1953 sem v DŽ objavil članek Ob prvi obletnici slovenskega katoliškega shoda v izseljenstvu (str. 539-544). Poglavja: dr. Odar - Oče shoda. Namen shoda. Uspehi shoda. Obračun. Po enem letu je veljalo, da je shod v glavnem kot manifestacija uspel, da je našel pereča vprašanja in jih pravilno rešil, da je izdelal načrt za delo in ravnanje. Delovati je začel Kulturni svet. Prvi seji je predsedoval Odar, šestim naslednjim dr. I. Lenček ..Obravnavale so številne in važne zadeve. Po dobrih dveh letih pa so razmere pokazale, da ob delovanju Slovenskega katoliškega starešinstva, zlasti pa tedaj nastale Slovenske kulturne akcije, kulturni svet ni več potreben." (A. Geržinič, Dr. Ignaciji Lenček, Rast v resnici in ljubezni, 1984,, str. 14). Prelat Odar je neverjetno trdno prestajal naporno delovanje za shod. Kako je to zmogel? Človeka, ki je bil ,,po naravi vesel, duhovit, prijatelj dobre šale ali domislice", je njegovemu znancu J. Košičku znan zdravnik že doma “označil kot tipičnega kandidata za kap. Ko je prišla še sladkorna, se je zresnil. Vedel je, kam to vodi." (J. K. Zbornik Svobodne Slovenije, 1954, str. 85). Bližnji ljudje so mu gotovo priporočali mnogo počitka, njega pa je vse gnalo na delo. Njegova pridiga na Veliki petek leta 1953, mesec in pol pred njegovo smrtjo, je strašno pretresljiva. Velja jo pazljivo prebirati („Križ Kristusov", DŽ, marca 1959, str. 125-130). Kot da se poslavlja od življenja in ob tem sporoča: „Neizmerno velika Kristusova ljubezen do nas zahteva, da bi manj grešili in da ne bi godrnjali nad Bogom v trpljenju." HOTIZA — Mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej je 20. julija blagoslovil križ, postavljen nekaj deset metrov od kraja, kjer so 16. marca 1945 komunisti mučili in ustrelili Božjega služabnika, takratnega župnika v Veliki Polani Daniela Halasa. Umor so pozneje naprtili madžarskemu okupatorju. (Ave Maria) OBJAVLJENO V ,,DRUŽINI" JUNIJA 2003 70 LET „DUHOVNEGA ŽIVLJENJA" Pomemben jubilej' slovenske revije v Argentini FRANCI PETRIČ Te dni smo tudi v Sloveniji prejeli zadnjo številko revije Duhovno življenje, ki jo izdaja Slovensko dušno pastirstvo v Argentini. Posvečena je 70-letnici izhajanja. T 7" adar zakonca dočakata 70 let, IX pravimo, da obhajata železno JL X. poroko. „Železni“ jubilej, ki ga obhaja revija Duhovno življepje iz Buenos Airesa, pa je pravzaprav železen kar iz več razlogov. Kdorkoli pozna zakonitosti, ki vladajo med izseljenci kateregakoli naroda, ve, da se v tuje govorečem okolju v sedemdesetih letih n da ga je s posebnimi aparati jasno videl z vesolja, „kot v pravljici se je [estelo v kristalni modrini"-, Sred-nJO vas pri Bohinju in se z gondolo povzpela na Vogel, zvečer pa sta se ustavila še pri Mariji Pomagaj na Brezjah. V ponedeljek je Jerry o vesoljski pustolovščini pripovedoval številnim Slovencem: najprej se je predstavil na tiskovni konferenci novinarjem, zatem navdušil in spodbudil dijake Škofijske gimnazije: ,Štu- dirajte resno! Če boste dali vse od sebe, lahko pričakujete, da boste dosegli velike stvari v življenju!", se srečal s sestrami karmeličankami v Sori, zvečer pa je o svojem življenju in pogledu na svet govoril v dvorani na Teološki fakulteti. Po Družini Ameriški astronavh Jerry M. Linenger in njegova mama Francis Jennine v nedeljo, 14. septembra, v rojstni hiši Jerryjeve stare mama Francke v Dvorski vasi pri Begunjah na Gorenjskem POGLED Z NEBEŠKE RAZGLEDNE TOČKE *' «■ Boga sem srečeval vsepovsod. Ampak povedal vam bo nekaj. Če greš z ruskim kozmonavtom na sprehod, ti bo povedal drugo plat, kakor je uradna. Kozmonavtom so v tistih časih naročili, kaj smejo izjaviti za javnost in uradna verzija se je seveda ujemala s politično linijo nekdanje Sovjetske zveze. Z dvema ruskima kozmonavtoma sem bil v vesolju pet mesecev. Videl sem, da imata s seboj pravoslavno ikono. Vzpostavila sta tudi zvezo s patriarhom Ruske pravoslavne cerkve. Spodbujal sem ju in jima dajal duhovno podporo. Ne vem, ali naj verjamem tem zgodbam, mislim, da večina vesoljcev, ki gledajo na Zemljo, to doživi kot potrditev v veri. Zakaj? Ko od zgoraj gledaš dol na Zemljo, ki je videti čudovita in tako urejena, je jasno, da je ustvarjena stvar in ni mogla nastati kar tako. Če bi bil Bog, bi izbral to razgledno točko za nebesa. Naša zemeljska predstava o nebesih je, da so tam zgoraj, in to je verjetno kar prava predstava. Mislim, da nebesa so nekje v tej smeri! Božanska izkušnja torej ... Ja, nekaj, kar te povsem prevzame. Prevzame te, ko pozabiš na vse drugo in ne skušaš preveč razmišljati. Če preveč razmišljaš — veliko zamudiš. Verjetno je pomembnejše, da znaš tiho moliti, meditirati in dovoliti, da Bog vstopi v tvoje življenje. Tudi v vesolju je tako: gledal sem skozi okno vesoljske postaje in skušal napraviti posnetek potresa na zemlji ali izbmh vulkana, potem pa sem dal to iz glave in preprosto gledal vesolje. To me je napolnilo z zavestjo, da Bog je in da je ustvaril vesolje. Kako v družini molite in kakšna je vaša osebna molitev? Vse življenje sem katoličan. Na vesoljsko postajo sem vzel posnetek maše, ki so jo posneli prav zame. Enkrat na teden sem „bil“ pri maši prek računalnika, ob dveh mskih kozmonavtih. Danes sem sestram karmeličankam rekel, da sem v „nebesih“ molil zanje, one pa so rekle, da so molile za mojo srečno vrnitev na Zemljo. V našem kraju imamo katoliško cerkev, otroke vzgajava v katoliški veri, kakor sva bila sama vzgojena. V življenju ste dosegli toliko stvari — dva magisterija, dva doktorata, bili ste v vesolju ... Kaj menite, je najpo-mebnejše v življenju? Če želiš v življenju kaj doseči, se moraš znati osredotočiti na bistveno. Odločiti se moraš, kaj želiš doseči. Ko veš, kaj hočeš, pa moraš vsako začeto stvar temeljito dokončati. To je nekakšna skrivnost mojega uspeha. Ko sem začel magisterij, sem ga končal; ko sem se lotil doktorata, sem delal, dokler ga nisem dokončal. Bog je v vsakega izmed nas vgradil radovednost, ampak da radovednost postane gonilna sila, potrebuje človek samodisciplino. Mislim, da je samodisciplina stvar, ki ti pomaga bolj kot kar koli dragega. Ob vsem tem so mi seveda v življenju najpomembnejši moja žena in otroci. Francis Jennine: In tvoja mama! Jerry: Mama, seveda! Nič ni pomembnejše od opore, ki ti jo daje družina. Je družina za vas pomembnejša kakor potovanje v vesolje? Da. Če bi me vprašali, naj vam povem, kateri je moj največji dosežek, bi vam naštel štiri: moje štiri otroke. Otroci so velik blagoslov. Potovanje v vesolje pa je moj drugi najpomembnejši dosežek, če moram razvrščati. Predavate o globalizaciji. Kakšen je vaš pogled nanjo? Mislim, da imam globalni pogled. Sodeloval sem na številnih konferencah, kjer smo se pogovarjali o reševanju konfliktov. Z globalizacijo je povezanih veliko tveganj, npr. poslovnih, tveganje izgube svoje kulture in samobitnost. Pogled v vesolju je zares „globalen“, vidiš, da ni meja med narodi in ne glede na to, ali nam je to všeč ali ne, je to naša skupna Zemlja. Posameznik se s temi tveganji dokaj dobro lahko spopade, le sprejeti jih mora. Kakšna tveganja prinaša globalizacija državi, kot je Slovenija? Mislim, da ni mogoče ostati ob strani. Sprejeti jo je treba. Danes sem bil na obisku v katoliški gimnaziji v Šentvidu, kjer se učijo angleško. V globalnem svetu potrebujemo svetovni jezik. V Ameriki imamo srečo, da govorimo angleški jezik kot prvi jezik, ki je postal tudi globalni jezik. Če hočeš biti uspešen v prihodnosti, ga moraš sprejeti kot jezik sporazumevanja. To govori o tem, da se ne moreš osamiti, ne moreš skrivati svojih problemov, moraš o njih spregovoriti dragim. Bodite ponosni na svojo dediščino, na svojo deželo, na tradicijo, na katoliško Cerkev, ki je tu, po dragi strani pa morate sprejeti svoje sosede in vse ljudi po svetu, ker smo vsi povezani. Kako tesno se čutite povezani s Slovenijo? Svojo knjigo ste posvetili stari mami, ki je bila Slovenka ... Mamin oče in mati sta se rodila v Sloveniji, v krajih, ki sta si zelo blizu, blizu Tržiča in Radovljice. Oba sta odšla v Ameriko, in se srečala v Chicagu v slovenski skupnosti. Stara mama je govorila: „Jerry, Slovenec si, katoličan, in jesti moraš potico ...“ To je bilo precej močno v družini ... Ko sem pred šestimi leti prvič prišel v Slovenijo, sem se srečal s sorodniki ter obiskal rojstni kraj stare mame in starega očeta. Zatem si je stara mama začela dopisovati z ljudmi, s katerimi je z leti povsem izgubila stik. Pravi blagoslov je bil zanjo, da se je lahko spet začela pogovarjati z ljudmi v slovenščini. K nam je prišla na kosilo slovenska družina, ki je ostala ves dan s staro mamo. Ko so pripravljali prevod knjige v slovenščino, sem jo seveda posvetil stari mami. Boste tudi vi svojim otrokom rekli, da so Slovenci? Francis Jennine: Zagotovo, zelo ponosna sem na to in še naprej jim bom to govorila. Slovenija dobro napreduje in smo ponosni, da smo Slovenci. In oni to vedo, velikokrat sem jim povedala. Jerry: Kupuje mi slovenske majice, spominke. Domov se vračam oblečen kot pravi slovenski fant. Kako ste si predstavljali Slovenijo? Ali to, kar vidite, izpolnjuje vaša pričakovanja? Francis Jennine: Ne, veliko lepše je. Jerry in Kathryne sta mi povedala, da so to zelo lepi kraji. Močno presega moja pričakovanja. Jerryju sem rekla, če bi se stara mama kdaj vrnila v Slovenijo, bi verjetno kar ostala tukaj ... Res je lepo. Kaj vam je bilo najbolj všeč? Francis Jennine: Ojoj, saj ne morem niti začeti govoriti. On je bil čudovit (pokaže na Francija Petriča, ki ju je spremljal), peljal naju je vsepovsod, mislim, da nisva skoraj ničesar zamudila. Jerry: Najbolj ganljivo je bilo pri maši v Radovljici. Predstavljala sva si, kaj bi si mislila stara mama, če bi kaj takega pripravili in zapeli zanjo. Res nama je bilo toplo pri srcu. Francis Jennine: Skoraj ne moreš več govoriti, ker si tako pretresen. Tudi njemu se je to zgodilo ... (smeh) Po Družini OB SPOMINU NA ,,MARTINCA" (NA NEKDANJI NASA ZAHVALA Ob 100-letnici postavitve temeljnega kamna farne cerkve Santa Julia Buenosaireška župnija Santa Julia praznuje letos 100-letnico postavitve temeljnega kamna. V sklopu spominskih prireditev je bila tudi slovesna zahvalna maša, ki smo jo imeli Slovenci v tej cerkvi v nedeljo, 28. septembra, ob 19. uri. S škofom iz mesta Reconguista, mons. Andrejem Stanovnikom. OFM, so somaševali domači župnik mons. Antonio Aloisio, delegat slovenskih dušnih pastirjev, dr. Jure Rode, mons. Jože Guštin in škofov spremljevalec. Objavljamo slovenski prevod nagovora, ki gaje v imenu Slovencev imel ob koncu maše g. Božidar Fink. S~\ b stoletnici blagoslovitve te-I I meljnega kamna župnijske cerkve sv. Julije- se cerkvenim slovesnostim pridružuje tudi laični del slovenske skupnosti. Tukajšnja župnjja je ne samo duhovno, ampak tudi zunanje pomagala skupnosti takrat, ko se je šele. začepjala oblikovati in vraščati v okolje. Za to smo ji dolžni globoko hvaležnost, ki jo ob tej priložnosti z veseljem izrekamo. Naj samo mimogrede orišem položaj Slovencev, ki so se pred petimi desetletji in pol izkrcavali v bue-nosaireškem pristanišču, da bi tukaj imeli osebno varnost ter mogli v svobodi izpovedovati vero v Boga in živeti z upoštevanjem naravnih vrednot. Slovenija je preživela dobo tuje vojaške okupacije in v istem času divjaškega revolucionarnega početja domačih komunistov. Ti so z grozovitimi dejapji proti svojim ljudem, ki So bili v veliki večini zvesti cerkvenemu nauku in demokratičnim načelom, izzivali krvavo medsebojno spopadanje- Po koncu svetovne vojne se je komunistična partija polastila absolut-Ile oblasti in v množičnih pomorih Pokončala mnogo tisoč nasprotnikov. Preživeli so se morali z družinami in Prijatelji zateči pred preganjanjem drugam in tako tudi v to gostoljubno deželo. Prihajali so z veselim upan-■|ern> čeprav so bili brez vseh materi-alrrih sredstev in jih je težila zavest, da so izgubili domovino. V tistem položaju se je izkazala Neprecenljiva vloga Katoliške cerkve, kj je sprejemala v svoje zavetje ves-°bue in krajevne duhovne skupnosti Vse> ki jih je zavrgla lastna država. Tako je župnija sv. Julije takoj ponudila roko ne samo v duhovno pomoč, ampak tudi s tem, da je beguncem dejansko omogočila, da so mogli začeti urejanje medsebojnega sodelovanja pri osebnem in skupinskem napredovanju. Že daljnega leta 1947 je dobri župnik Roman Figallo velikodušno odprl vrata vseh župnijskih prostorov. Povedati je treba, da je bil prav v tukajšnji župnijski dvorani 25. januarja 1948 ustanovni občni zbor Društva Slovencev, predstavniške organizacije skupnosti. V istem prostoru so bila tudi pozneje razna zborovanja in srečanja. Največ pa nam je pomenilo, da nam je bila dana v uporabo nekdanja hiša štev. 50 na ulici Victor Martinez. V njej so se poleg dušnega pastirstva VICTOR MARTINEZ 50) začele organizirati še vse druge skupne pobude. V tistih prostorih so nastajale kulturne, vzgojne in družabne ustanove, tam so delovala tudi časopisna uredništva Pod tisto streho smo obujali spomin na izgubljeno domovino, tam je ozračje, ki je spominjalo na daljni dom, blažilo domotožje. Dolgih osem let smo Slovenci uživali zavetje župnijskih prostorov. To so bila leta, v katerih smo v začetkih prepletali medsebojne družbene vezi in se vraščali v novo družbeno okolje. Pomoč, ki smo jo uživali, nam je,,bila brezpogojno potrebna in ko-ztistna. Nikoli ne bomo pozabili naravne gostoljubnosti, človeškega sočutja in krščanske dobrotljivosti, ki smo jih bili deležni. Npj bodo torej te besede sprejete kot ponoven izraz globokega čuta hvaležnosti vseh nas, ki smo osebno uživali dobroto, tako kot tudi naših potomcev. Obenem pa izrekamo gospodu župniku s sodelavci in vso župnijsko srepjo iskreno željo, naj bo obilno blagoslovljeno njegovo prizadevanje za blagor duš in za duhovno zdravje v območju, ki je zaupano njegovi pastirski skrbi. V Italiji 3.474 slovenskih učencev in dijakov O lovenci v Italiji od konca druge svetov k3ne vojne razpolagajo na Tržaškem in Goriškem z državnimi šolami s slovenskim učnim jezikom, ki gredo od otroških vrtcev (nekateri so občinski) do višjih srednjih šol. Šolski ustroj v Italiji se ravno v tem času spreminja, a zaenkrat je še vedno takole razčlenjen: vrtec, osnovna šola (pet let), srednja šola (tri leta), višja srednja šola (pet let). V teh šolah je pouk vseh predmetov v slovenščini na podlagi programov, ki veljajo tudi v drugih šolah po državi, dodati pa je treba še pouk slovenščine. Koliko je slovenskih šolarjev in dijakov? Slovenske šole na Goriškem in Tržaš kem ter dvojezični šoli v Benečiji skupno obiskuje 3.474 mladih. Število sicer počasi narašča, a je — predvsem zaradi padanja rodnosti — srhljivo nižje od števila pred kakim desetletjem. Prvošolčkov je skupno 320. V vrtcih je skupno vpisanih 932, v osnovnih šolah 1.203, na srednjih 582, na višjih srednjih 757. In po pokrajinah, od vrtca do mature: na Tržaškem skupno 2.092, na Goriškem 1.177, v Špetru 205. Po Družini SPOMINI V PRIMEŽU REVOLUCIJE (12) IVAN LAVRIH MOJE DELO Z VERNIKI V AMERIKI K I ačin dela duhovnikov z verniki v l \ I Združenih državah Amerike je I tI nekoliko drugačen kot v Sloveniji, zato naj na kratko opišem, kako sem se sam loteval dela z verniki v Ameriki. V podeželskih škofijah so župnije verjetno manjše kot v Sloveniji. Obsegajo od 200 do 800 družin, v Ameriki namreč štejemo družine. Mestne župnije so večje, saj jih je tudi po več v mestu. Ker je v Ameriki veliko pomanjkanje duhovnikov, postaneš župnik ali župnijski upravitelj kmalu po ordinaciji. Vsak župnik ima svoj način pastorizacije, od tega pa so odvisni tudi njegovi uspehi. Nekateri so zelo zavzeti za versko življenje, nekateri pa skrbijo bolj zase in za svoje ugodje. Hvala Bogu, da je teh malo. Tudi jaz sem imel svoj način navezovanja stikov z verniki. Meni se je zdel primeren, nekaterim duhovnikom pa tudi ne, saj je bilo potrebno vlagati precej truda. Moje prvo spoznanje je bilo: če hočeš delati z ljudmi, jih moraš spoznati. Z maso brez obrazov je težko delati. Delo na vsaki župniji sem začel enako, na vsaki sem bil namreč po deset let. Selitve niso težke, ker spada vse pohištvo k župniji, ki je njen lastnik. Zato ti ga ni treba prevažati in ostanejo le osebne stvari, obleka, knjige itd. Ker nove župnije nisem poznal, sem šel najprej na občinsko upravo, kjer sem dobil zemljevid mesta z vsemi ulicami. Moja prva naloga je bila obiskati vsako katoliško družino in narediti seznam župnije. Za vsakega vernika sem napisal dan rojstva, krsta, prvega sv. obhajila, birme, poroke in smrti, pa tudi njegove starše. Imel sem še posebno rubriko, ali je oseba konvertit ali se je pridružil katoliški Cerkvi. Tako sem imel za vsako družino popoln seznam. Doma sem podatke pretipkal in jih dal v veliko knjigo s seznami družin. To delo je trajalo več mesecev, odvisno od velikosti župnije. Na ta način sem imel popolno sliko družin in župnije. Pri obiskih sem imel priložnost poslušati njihove težave in njihovo preteklost. Prav neverjetno je, kako so se njihova srca odpirala, ko so videli, da se je duhovnik zanje osebno zanimal. Zaupali so mi tudi največje skrivnosti, kar mi je omogočilo, da sem jim pri težavah lahko svetoval ali pomagal. Kako sem izvedel za nove priseljene župljane? Skoraj v vseh župnijah smo imeli tako imenovani „Welcome wagen“. Ko je družina prišla v mesto, je rabila elektriko in plin. Tako je vsak teden posebna oseba obiskala nove družine in jih obdarovala z majhnimi darili, ki so jih darovali razni trgovci. Pri tem obisku so tudi zapisali, koliko je članov v družini in zadnja vrstica je bila, kateri veri pripadajo. Vsak teden sem obiskal to osebo, si izpisal imena katolikov in jih takoj obiskal. Tako sem imel ves čas podatke na razpolago. Ljudje so bili zadovoljni, da jih je takrat obiskal duhovnik, ki jih je povabil tudi k župnijskemu življenju. Pri sodelovanju v župnijskem življenju smo poudarjali tri „T“: talent, time, treasury ali talent, čas in zaklad oziroma denar. O tem sem večkrat na leto pridigal. Poudarjal sem največ prva dva: pripravljenost ljudi darovati svoje talente za dobrobit župnije in svoj čas oziroma prostovoljno delo za množico potrebnih del v župniji. Če smo dosegli prvo in drugo, je samo po sebi prišlo tudi tretje, denar. Za darovanje denarja so imele vse družine posebne kuverte za vsako nedeljo in praznik v letu. Kuverte so dobili tudi otroci, ki so se s tem navadili podpirati Cerkev. Po vsaki maši smo kuverte odprli, denar prešteli in ga vpisali v posebno knjigo. Ponavadi so pri tem pomagali člani finančnega odbora. Denar smo že v nedeljo nesli v banko, da ne bi bil vabilo morebitnim tatovom. Vsaka družina je imela na kuverti svojo številko, tako da smo vedeli, kdo je daroval. Podatke smo vpisali v posebno knjigo. Na koncu leta smo naredili finančno poročilo, ki je vsebovalo vse prihodke in izdatke in ga posredovali vsaki družini, da so verniki natančno vedeli za finančno stanje župnije, rabili pa so jih tudi pri davčnih napovedih. Cilj nedeljskih dajatev je bil deset odstotkov od dohodkov. V tem nismo uspeli. Tudi če so darovali samo pet odstotkov, je bilo dovolj za stroške župnije. Župnije s katoliško šolo so potrebovale veliko več denarja. Dokler so v teh šolah učile sestre, je še šlo, saj so učile brezplačno. Ko pa teh ni bilo več, smo morali najeti laične učitelje, te pa smo seveda morali plačevati tako kot v javnih šolah, sicer jih nismo dobili. Nekatere župnije so zato imele pri tem težave. Župnijske finance so bile odvisne le od tega, kako resno so verniki vzeli prva dva „T“. Ljudem smo skušali dopovedati, da župnija ni župnik, da župnija ni samo toliko in toliko družin, ampak da je živo občestvo in da je vsak vernik del tega živega telesa. Župnija bo samo toliko vredna, kolikor bodo verniki sodelovali in z veseljem in ponosom darovali vse svoje talente in svoj čas. V vsaki župniji je bilo to najtežje doseči. Ko pa je bil ta led prebit, ni bilo nobenih težav s financami, pa čeprav je imela župnija katoliško šolo. Ljudje so darovali z veseljem in ponosom. Vedeli so, da to delajo zase, za dobrobit župnije, katere člani so. PODELITEV REDA SV. GREGORIJA VELIKEGA . Papeško odlikovanje kanadskemu Slovencu JOŽETU KASTELICU "T T sredo, 17. septembra, zvečer je \/ ljubljanski nadškof in metropolit V ob navzočnosti škofov dr. Antona Stresa in mons. Andreja Glavana, duhovnikov in sorodnikov odlikovanca, v veliki dvorani nadškofije v Ljubljani podelil visoko papeško odlikovanje kanadskemu Slovencu Jožetu Kastelicu. Odlikovanec je velik dobrotnik slovenske skupnosti v Kanadi (s svojim prispevkom je pomagal postaviti Starostni dom Lipa v Torontu, letovišče v Boltonu in obe slovenski župnijski središči v Torontu) pa tudi slovenskega naroda in Cerkve v domovini. Odlikovanje je izraz hvaležnosti in priznanja za vse to. Jože Kastelic je doma iz Žvirč pri Hipjah na Dolenjskem. Kot mlad fant je doživel težke trenutke druge svetovne vojne in se zaradi partizanskega nasilja pridružil vaškim stražam in domobrancem in po vojni odšel na Koroško, kjer se je uspešno izognil vračanju in neizbežnim pobojem, v katerih so izgubili živjjenje njegovi trije bratje. Odšel je v Kanado in začel v skromnih razmerah. Uspel je s podjetnostjo v gradbeništvu. Njegovo podjetje je eno najbolj uspešnih med podjetji, ki jih imajo naši rojaki. Pozidal je cele mestne četrti in ena od ulic v bližini Toronta se imenuje po njem. Vseskozi je velikodušno pomagal slovenskim ustanovam v Kanadi in po svetu. Rad se je odzval tudi prošnjam za pomoč v domovini, posebno v domačem kraju in v ljubljanski nadškofiji. Svoje dobrodelnosti ne daje na veliki zvon v slogu evangeljskega navodila, naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica... Nagovor ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Franca Rodeta pri podelitvi odlikovanja: ,,Spoštovani gospod Kastelic! Po odlikovanju, ki ste ga prejeli od angleške kraljice Elizabete II. in predsednika ES, vam danes izročamo priznanje svetega očeta Janeza Pavla II. — naslov in čast viteza komenda-torja Reda sv. Gregorija Velikega. Dovolim si izraziti misel, da vam je to slednje posebej drago, saj prihaja iz srca vesoljne Cerkve in je izraz hvaležnosti Cerkve na Slovenskem, ki vam veliko dolguje in je ponosna, da vas prišteva med svoje sinove. Težko bi našteli vse, kar ste storili za Cerkev in vero v našem narodu, saj o tem neradi govorite. Ko sem vas obvestil, da vas je sveti oče odlikoval z viteškim naslovom, ste skromno pripomniti: „Saj tega ne bi bilo treba!" O ysvojih zaslugah vztrajno molčite. Vendar naj omenim vaš delež pri izgradnji cerkve v vaših rodnih Žvirčah, ki so jo partizani požgali leta 1945. Tudi župnijske cerkve v Hinjah, prav tako požgane med vojno, ne bi bilo brez vaše pomoči. Velike vsote denarja ste namenili Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu, kjer ena od dvoran nosi vaše ime. Zato v znamenje hvaležnosti to slovesnost spremlja dekliški zbor iz Škofovih zavodov. Prav tako izdatno podpirate Slomškovo ustanovo za pomoč revnim Za vodstvo župnij smo imeli nekaj odborov. Najpomembnejši je bil župnijski odbor, ki je imel ponavadi dvanajst članov. V tem odboru so bili člani finančnega, gospodarskega, šolskega in liturgičnega komiteja. Ti komiteji oziroma organizacije so bili v vsaki župniji, da so skrbeli za župnijske proračune, za gospodarske potrebe in popravila, skrbeli so za šolo in učitelje in seveda za nedeljsko liturgijo. Vse te organizacije so bile v veliko pomoč župniku, ki se je tako lahko bolj posvetil zakramentalnemu življenju župnije. Organizacije so imele mesečne sestanke, ki se jih je udeleževal tudi župnik, če je le bilo mogoče. Člane so izvolili verniki, navadno za tri leta. če župnija ni imela katoliške šole, smo morali poskrbeti za posebni pouk v katoliški veri za vse šoloobvezne otroke. Ponavadi je bilo to v sredo zvečer po eno uro. Takoj po koncilu so pri tem nastopile velike težave. Prvo, kar so moderni teologi naredili, je bilo, da so opustili stari baltimorski katekizem. Ta katekizem je bil napisan nalašč za Ame-nko po baltimorskem koncilu ekumenskih škofov leta 1885. Imel je tri dele, za mlajši rod, za srednjo in za višjo šolo ter za odrasle. To je bilo odlično in precizno delo, pisano v obliki vprašanj in odgovorov. Morda je malo manjkalo biblijskih citatov, sicer pa je natančno obravnaval vsa dogmatična, moralna in zakramentalna vprašanja katoliške vere. V njem ni bilo zgodovine katoliške Cerkve. „Ta knjiga mora proč, je starokopitna, brez življenja, brez ljubezni, ni odraz sedanjega življenja", so govorili. Kaj zdaj? Kar naenkrat se je po Ameriki pojavilo na stotine teoloških strokovnjakov, ki so zajeli teološko modrost z največjo žlico. Tako rekoč vsak dan so izhajale nove knjige, ena slabša od druge, ki jih je izdajalo kakšnih deset družb. Prišlo je do prave povodnji, tako da jih ni bilo mogoče vseh niti prebrati. In kaj boš uporabil za svoje otroke? Za katoliško šolo je bilo nekaj strani še uporabnih, za druge otroke pa skoraj nič. Vse je bilo puhlo, prazno, nič resnega, samo ugibanje, vse v „duhu koncila", ki so ga po svoje razumele samo izbrane duše, posebno navdihnjene od Svetega Duha. Zelo so se razpisale nekatere nune, ki so zapustile svoje samostane, in duhovniki, ki so zapustili svoj duhovniški stan. Tako smo imeli nekaj let na tem področju pravo zmešnjavo. Kaj storiti? Vsak župnik po svoje in po svoji vesti. Tudi sam sem se tako ravnal. Jeseni, na začetku šolskega leta, sem dal vsakemu učencu list papirja in pisalo. Študente, ki niso hodili v katoliške šole, sem prosil, naj napišejo vsa vprašanja, ki jih težijo: vprašanja vere, morale, cerkve, družine, socialna vprašanja, vse, kar jim leži na srcu. Vse morajo napisati odkrito. Papirja naj ne podpišejo, tako da ne bo za njihove težave izvedel nihče. Imeli so eno uro časa, po koncu sem liste pobral in odnesel domov. Joj, kakšna bogastva človeških duš, duš, ki iščejo Boga in smisel življenja in večnosti. Nikoli ne bi verjel, kaj vse se skriva v srcih in glavah teh fantov in deklet. Vse sem prebral in uredil, saj so se nekatera vprašanja ponavljala. K svojim razlagam sem dodal vprašanja, ki jih niso vprašali. Gradiva za pouk sem imel toliko, da vsega niti do konca leta nismo izčrpali. In kako so poslušali! Saj, to so bili njihovi problemi, problemi vseh. Uspeh je bil odličen, vsako leto. Še danes, po vseh teh letih, mi otroci, zdaj možje in žene, pišejo, kako lepo je bilo, ko smo se pogovarjali o njihovih problemih. Tako sem „duha koncila" rešil jaz. (Prihodnjič dalje) Duhovno življenje je objavilo OKTOBER - NOVEMBER dijakom. Vsa leta ste velikodušno sponzorirali katoliški tisk v Sloveniji, Kanadi in Argentini. Vse to je znamenje vaše darežlji-vosti in velikodušnosti za Cerkev in narod. O tem, kaj vam dolguje slovenska skupnost v Kanadi, bo spregovoril g. Tone Zrnec iz Toronta. Naj poudarim samo to, da Slovenci v Kanadi ne bi mogli ustanoviti vse, kar imajo danes, brez vaše izredne naklonjenosti in stvarne pomoči. Spoštovani vitez Kastelic! Ko se je apostol Pavel poslavljal od krščanske skupnosti v Efezu na poti v Jeruzalem, je dejal: „Vsem sem vam dal zgled, kako moramo s trdim delom pomagati slabotnim in se spominjati besed Gospoda Jezusa, ki je rekel: ’Večja sreča je dajati, kakor prejemati’ (Apd 20, 35). Z izrednimi talenti, ki jih je Bog dal in s trdim delom ste v svojem življenju veliko dosegli na gospodarskem področju. Na vse to ste danes upravičeno ponosni. Še bolj ponosni in srečni ste lahko, da ste možnosti, ki vam jih je prinesel vaš uspeh, stalno obračali v plemenite namene: podpora pri gradnji cerkva in drugih družbeno koristnih objektov, pomoč katoliškim gimnazijam, vlaganje sredstev v promocijo neodvisnih medijev in še bi lahko naštevali. S svojim evangeljskim odnosom do zemeljskih dobrin ste dokazali, da je „večja sreča dajati, kakor prejemati Hvala vam, dragi g. Jože, za vse dobro, ki ste ga storili slovenskim vernikom doma in v izseljenstvu, hvala za vašo plemenitost, za vašo dolenjsko skromnost, za vaš ponižni nasmeh, odsev vašega dobrega srca. Bog vas živi!" Zatem je govoril še g. Tone Zrnec, odlikovančev osebni prijatelj, ki je omenil prispevek, ki ga je Jože Kastelic dal slovenski skupnosti v Kanadi (dom, župniji, prijateljska naklonjenost lazaristom in opora od začetka, ko še ni bil tako uspešen kot danes). Omenil je njegovo poštenost, po kateri ga posebej cenijo vsi Kanadčani in Slovenci. Izrazil je veselje in čestitke vseh kanadskih Slovencev (nekaj jih je bilo navzočih pri podelitvi) ob tem visokem papeškem odlikovanju, ki ga ima doslej le nekaj Slovencev doma in po svetu. (Po Družini) PRED 70 LETI (1933) ,,Bratovščini Živega rožnega venca se je priglasilo doslej 39 članov in 43 članic, to je skupno 82 bratov in sestra. Prijave še naprej sprejema Slovenska katoliška misija, Buenos Aires, Avalos 250.“ Dušni pastir Kastelic sporoča: ,, Šestinosemdeset pesov so zbrala slovenska dekleta za nabavo baldahina, prestola nad tabernakljem, ki je po cerkvenih postavah predpisan, da se sme izpostaviti sveto Rešrvje Telo, ki ga pa naša nova cerkvica še nima. Znesek zadošča za skromen baldahin. Če bi pa kdo želel v ta namen še knj darovati, bo baldahin seveda toliko lepši, prelep pa za Kristusa Kralja nikoli ne bo.“ Tedenska priloga Naše Duhovno življenje (NDZ) poleg stalne rubrike Malo katekizma za naše male odslej objavlja tudi Veliki katekizem za odrasle. Pod stalnim zaglavjem Argentinski filmi, Franc Dalibor prične novo temo s podnaslovom: Loterija, konjske dirke, quiniela in ruleta, ki se nadaljnje v petih tedenskih številkah. Sledi tretja tema: Smrt v Argentini, ki ima tudi več nadaljevanj. Slovenski bogoslovec v Argentini, salezijanec Vladimir Zmet, je opisal zgodovino Lu-jana, najbolj znane argentinske božje poti. Med zaslužnimi Slovenci NDŽ skozi mesec oktober in november predstavi življenjepis Antona Martina Slomška, Janeza Bleiweisa, Franca Miklošiča in Frana Levstika ,,Kakor v naši domovini mesec majnik, tako je v Argentini mesec november posebej posvečen Materi božji Mariji. Slovenske šmarnice bomo obhajali ob nedeljah popoldne ob štirih v naši cerkvici na Patemalu, Avalos 250. Priporočljivo pa je, če se tudi med tednom kdaj Matere božje spomnimo." „Naše duhovno življenje. Z veseljem čnjemo, da so vsi naši čitatelji prav zadovoljni z Našim duhovnim življenjem. Tam doli v Pampi ga komaj čakajo Slovenci, ki imajo trideset leguas ali stopetdeset kilometrov do naj bližje cerkve in gori iz vroče Brazilije nam pišejo, da ga redno prejemajo, do zadnje besede prečitnjo, da se ob njem čudno razvesele in da gre nato listič iz rok v roke. Prečitane izvode nekateri skrbno hranijo, kakor smo se mogli prepričati, nekateri pa jih pošiljajo domov, bodisi v Jugoslavijo, bodisi v Italijo, ter jih v ta namen celo posebej naročajo." PRED 60 LETI (1943) SLOVENSKA SLUŽBA BOŽJA „Ostra je bila v prejšni številki moja beseda o malem obisku pri slovenski službi božji. Videl sem", ugotavlja duhovnik Janez Hladnik, „da so mnogi rojaki lepo sprejeli tiste besede in sem jim zelo hvaležen za njihovo lepo voljo. Prosim pa, da še podrami-te druge, da se jih še več premakne. Saj bi vsak naš rojak vsaj enkrat na mesec gotovo lahko prišel na Patemal ali na Avellanedo. Vzemite vsi rojaki to za svoj sklep: ‘Enkrat na mesec bom prav gotovo šel, storil pa bom kar mogoče, da večkrat.’" PRAZNIK AVEŽANEDSKE ZASTAVE Eno leto je, kar je bila blagoslovljena zastava Marije Pomagaj, „dragocen spomin naše daljne, trpeče, ljubljene domovine." Sveta maša na Avella-nedi 10. oktobra je bila po namenu Bratovščine Živega Rožnega venca in za blagor domovine. PRAZNIK V NOVI POMPEJI Praznik posvetitve Brezmadežnemu Srcu Marijinemu so imeli rojaki 24. oktobra. Zbralo se je več kot 500 Slovencev. Začetek shoda se je začel z rožnim vencem v cerkvi. Nato je bil nagovor dušnega pastirja Janeza Hladnika: „V sedanjih najbolj odločilnih trenutkih vojske moramo podvojiti našo molitev in zaupanje do Marije, da naj bedi nad našimi brati in naj jih pripelje srečno skozi ta strašni vihar. Prav sedaj jim grozi pokončapje bolj kot nikdar, zato pa mora biti prav sedpj naša molitev tembolj stanovitna in glasna. “ Sledile so pete litanije, ki jih je vodil p. Koloman Kisilak. S petjem je sodeloval zbor patemalskih deklet in avellanedski pevci. Za to priložnost so dobili vsi navzoči podobico brezjanske Marije Pomagaj s posvetilno molitvijo. Za tisk podobice je poskrbel Ivo Wider. Obisk v Novo Pompejo je bil tudi skupni shod bratovščine Živega Rožnega venca. PRAZNIK ZEDINJENJA V salonu Principe Jorge so se 27. novembra zbrali predstavniki jugoslovanske skupnosti v Argentini na skupni slavnosti. Proslavili so 25-letni-co obstoja Jugoslavije. „Kar je na prireditvi npjbolj padlo v oči, je bila deseterica slovenskih mladenk v narodni noši.“ SPOMIN VSEH MRTVIH „Za 1. november se vsako leto zberemo na Čakariti v grobnici jugoslovanski, ki je na prvi diagonali naproti stopnišču pred vhodom. Na Vaht-ni dan hitijo naše misli na grobove naših dragih." IZSELJENSKA NEDELJA Zadpja nedelja v novembru je bila v domovini že več let namenjena spornimi na rojake, M so odšli v tujino. »Letos se pa vse boij za potrebo spom-rrirno mi njih, katere imamo doma v brezdanji bridkosti, o katerih ne vemo, če so živi ali mrtvi." Ta dan so se r°jaki zbrali pri sv. maši v spodnji cerkvi sv. Roze, kjer so obhajali spo-niin narodnega praznika. Pel je povečani avežanedski pevski zbor, ki je ta dan Prvič stopil pred širšo javnost. ‘LIPA’ PRAZNUJE DESETLETNICO Novembra 1933 je naš rojak Bene-rbkt Gomišček v Villa Madero ustano- vil vzgojni zavod z imenom Lipa, uradno vkpjiženega por imenom Amparo Fratemal de Menores, Lipa. Mnogo slovenskih domov je bilo deležnih blagoslova Gomiščkove dobre vzgoje. V desetih letih je bilo sprejetih 115 dečkov, od katerih je bilo Slovencev polovica. „Marsikaterega poredneža, ki je delal doma skrb materi, je spretni vzgojitelj napravil za vzornega mladeniča, marsikaterim našim staršem, ki žive kdo ve kje zunaj v kampu, je bila v Lipi dana prilika za dobro šolsko izobrazbo in lepo vzgojo." PRED 50 LETI (1953) NOVEMBER 1: Mesec november je bil posvečen spominu škofa Barage. Na ta praznik so bila po vseh slovenskih verskih središčih pridige o škofu Baragi. Južnoameriška Baragova zveza v Argentini je za to priliko izdala knjigo z naslovom Barago na oltar! (Ob stoletnici Baragovega škofovstva). Glavni pisec dr. Filip Žakelj je za Baragov mesec napisal 30 kratkih premišljevanj o svetniškem kandidatu. V knjižici sodelujejo še pok. dr. Alojzij Odar (Baragova devetdnevnica') in Branko Rozman (Molitvena ura, da Baraga postane svetnik). Dodan je tudi Baragov križev pot v Kimovčevi priredbi. Rojaki so vsak dan brali iz rije eno poglavje in molili za Baragovo beatifikacijo. 1: Med rojake v Mendozi je za Vse svete pohitel Ladislav Lenček CM in imel duhovno obnovo. 2: V prostorih Društva Slovencev se je zaključil drugi letnik socialnega tečaja, Id ga je za slovenske fante organizirala DP. Skozi vse leto je vsak drugi ponedeljek prihitel na Vic-tor Martmez 50 prof. dr. Ivan Ahčin, da je predaval fantom o sociologiji. Govoril jim je o socialnih oblikah (družina, narod, država, Cerkev, mednarodno življenje) ter te osnovne pojme razložil jasno in pregledno. Predavatelju se je zahvalil predsednik DP Pavle Masič, tečajnikom pa vodja tečaja Rudolf Smersu. 8: Družabno prireditev s srečelovom sta pripravili mladinski organizaciji SFZ in SDO na Pristavi v Moranu, da dobita sredstva za ureditev športnega prostora na kupljenem zemljišču poleg Pristave. 8: Proslave slovenskega narodnega praznika 29. oktobra ob 35- letnici slovenske osvoboditve izpod av-stro-ogrskega jarma so bile po slovenskih središčih takoj po sv. maši. 15: ‘Zavodarji’ apostolske šole v Adrogueju so priredili akademijo ob koncu šolskega leta. Program je obsegal deklamacije Župančiča, Cankarja in Aškerca, pelje narodnih pesmi, dva prizora iz Gogoljevega Revizorja, kreolske plese in humoristične točke. 29: Prvo sveto obhajilo sloven-v sitih otrok je bilo na prvo adventno nedeljo v Ramos Mejiji. Otrok je bilo 25. Sveto mašo je daroval Jože Jurak, pel pa je otroški zbor, ki ga vodi učiteljica Anica Šemrov. Dva tedna zatem je duh. svetnik Karel Škulj pripravil prvo sv. obhajilo v San Martinu za 12 otrok. Kronist v DŽ pripomipja „Prvo sv. obhajilo, velikonočna in telovska, procesija, proslava naših žrtev so prireditve, ki najlaže povežejo vso slovensko skupnost v Velikem Bs. Airesu. Zato je prav, da se pri tem sile ne cepijo in se enotno nastopa, kajti tujcu bomo imponirali le, če bo videl, da smo trdno med seboj povezani“. 29: Mladinski dom v Don Bos-covem zavodu v Ramos Mejiji, kjer se zbira pod vodstvom Janka Mernika SDB del slovenske mladine, je bil slovesno odprt. 29: Štirje bogoslovci slovenskega semenišča v Adrogueju so prejeli mašniško posvečenje: Bogdan Makovec, Franc Okoren, Alojzij Starc in Jože Škerbec. Sv. oče je na posredovanje slovenskega duhovnika Antona Iskre, ki živi v Rimu, poslal brzojav sledeče vsebine: „Sv. oče Pij XII. kliče na novomašnike Bogdana Makovca, Franca Okorna, Alojzija Starca in Jožefa Škerbca božjo moč in razsvetljenje, da bi sveto, goreče in uspešno vedno vršili svoja opravila in podeljuje njim ter vsem, ki bodo prisostvovali svetim obredom, zaprošeni apostolski blagoslov. “ 29: Zaključek Baragovega me- seca je bil v župni cerkvi v Ramos Mejiji z govorom o Baragi, Baragovim križevim potom, blagoslovom in zahvalno pesmijo. GOSPOD, DAJ JIMA VEČNI MIR IN POKOJ! ' —a--------------------------i---------------------------- Tone Truden Gospod Tone je bil No-tranjec. Rojen je bil 23. avgusta 1921 očetu Janezu in materi Mariji, roj. Sitar, v Starem trgu pri Ložu. Pred njim je bil v družini rojen brat Janez, za njim pa brata Slavko in Emil. Imeli so veliko kmetijo in trgovino z mešanim blagom. Ljudsko šolo je opravil v rojstnem kraju, pet razredov gimnazije v Kranju, zadnje tri pa na 1. državni v Ljubljani. Že kot srednješolec se je pridružil dr. Ehrlichovim stražarjem in hodil v ,,izbo“, kjer se je dr. Ehrlich vsak dan srečaval s svojimi akademiki, jim govoril in z njimi molil rožni venec. Ko je dr. Ehrlich po umoru ležal na parah, je bil tudi Tone, kot član Slovenske dijaške zveze, z akademiki, ki so stali ob njem kot častna straža. Pred maturo julija 1942 so ga italijanski okupatorji odpeljali v internacijo v Monigo in Padovo, kjer je ostal do januarja 1943. Po vrnitvi v domovino je opravil maturo in se vpisal na pravno fakulteto v Ljubljani. Ko so komunisti izrabili okupacijo za revolucijo, je hitro spoznal, kdo se skriva pod lažno osvobodilno fronto in zato takoj pristopil k domobrancem. Napravil je oficirski tečaj in se vključil v Meniča-ninov domobranski bataljon. Maja 1945 se je umaknil v Avstrijo. Ko so Angleži vračali domobrance titovcem, se je rešil, ker je bil dodeljen za zadnji transport. K sreči so tedaj zvedeli, kako je z vračanjem, in se je s skupino soborcev rešil. Nekaj časa je delal na kmetih na Koroškem, nato pa ilegalno šel čez mejo v Italijo. Znova se je znašel v begunskem taborišču v Monigu. Od tam so ga prepeljali v Forli in nato v Modeno in kasneje v študentsko taborišče v Bologni, kjer je študiral ekonomijo. V Argentino je prišel julija 1948. Tu je delal v tekstilnih in gradbenih podjetjih. že v taboriščnih letih je spoznal gospodično Tončko Turk, s katero se je po šestih mesecih bivanja v novi domovini poročil ob vseh začetnih težavah in pomanjkanju lastnega doma. Po bivanju v najetem stanovanju v Vlila Adelina in Munro se je družina preselila leta 1972 v svoj dom v Olivosu. V srečnem zakonu se je rodilo šest otrok: Beno, Marko, Marta, Anka, Peter in Diana. Gospod Tone je tudi v Argentini ostal zvest Ehrlichovi “višarski“ ideji in se udeleževal stražarskih sestankov, dokler so ti obstajali. Družina je bila vsa leta povezana s slovensko skupnostjo. 13. novembra 1998 sta z ženo z zahvalno mašo v cerkvi Marijinega vnebovzetja v Olivosu in družinskim srečanjem praznovala zlato poroko. Družini seveda tudi bolezen in druge življenjske preizkušnje niso prizanašale. Posebej hudo je bilo, ko je gospe Tončki postalo slabo ob prižganem štedilniku in se je zelo hudo opekla. Potrebovala je več presaditev kože. Pa tudi gospod Tone je zadnja leta zmeraj pogosteje hodil na zdravniške preglede in zdravljenje. Bo- lezen, ki mu je tudi povzročila smrt, je šla nezadržno svojo pot. Prav na letošnji spominski dan Ehrlichove smrti, 26. maja, je v težki slutnji naročil ženi, naj pokliče najbližjega duhovnika. To so bile njegove zadnje besede. Potem že ni mogel več govoriti. Prišel je župnik iz Olivosa in mu podelil sveto maziljenje. Kmalu po tistem je gospod Tone zaspal in spal zelo dolgo, da je žena začela dvomiti, če to še ni več običajno spanje. Poklicali so zdravnika, ki je potrdil njeno slutnjo in odredil takojšnji prevoz v bolnico, kjer je ostal interniran pod zdravniškim nadzorstvom. Po 25 dneh počasnega ugašanja so se mu 22. junija 2003 iztekle ure življenja in prestopil je prag večnosti. Dolgoletni prijatelj in stražar Avguštin Kuk iz Kanade je gospe Tončki v tolažbo sporočil, da se bodo kanadski jezuiti spominjali gospoda Toneta pri sveti maši in v svojih molitvah skozi 25 let! Slavko (Stanislav) Smole Rojen je bil 8. aprila 1922 v Dravljah (Ljubljana). Njegov oče je imel v prvem zakonu štiri otroke, potem pa mu je žena umrla. Precej let po njeni smrti se je ponovno poročil. V tem zakonu se je rodilo še šest otrok in od teh je bil Slavko tretji po vrsti. V osnovno šolo je hodil v Dravlje, meščansko šolo in malo maturo pa je naredil v Kosezah. V firmi Keržič se je izučil v metalurški stroki, hkrati pa je tri leta hodil tudi v obrtno šolo v Ljubljani. Slavko je bil človek, ki se je lotil vsake stvari in jo tudi naredil: npr. smuči, kolo, brač (tamburico), bisernico (druge vrste glasbilo) itd. Po obrtni šoli se je vpisal na Tehnično šolo in jo zaključil z mojstrskim izpitom, ki mu je dovoljeval zaposlitev v katerikoli obrti. Pa je prišla vmes vojna in revolucija. Sosedje — ki so bili aktivni komunisti — so ga skušali na vsak način zvabiti v partizane. Trikrat je bil povabljen k njim na dom, a ga niso mogli prepričati. Komunisti so se maščevali tako, da so očrnili Italijanom njega in brata Ivana, ki so ju kmalu potem aretirali. Slavca so poslali v internacijo na Rab, Ivana pa v Rin-nici. Iz internacije sta se vr-, nila domov po posredovanju gospoda Franca Žužka. Domov sta prišla tako izstradana, da sta komaj ostala pri življenju. Slavko je dobil za kratek čas zaposlitev na železnici, potem pa je šel skupaj z bratom Ivanom k vaškim stražarjem, kasneje pa k gorenjskim domobrancem. Bila sta na raznih postojankah, med drugimi tudi v Cerkljah, nazadnje pa v Mengšu, kjer sta bila tudi pri ustanovitvi postojanke. Iz Mengša sta se maja 1945 z drugimi domobranci umaknila na Koroško. V Vetrinju sta bila oba določena za zadnji transport domobrancev, ko se je že vedelo, da ne gredo v Italijo. šla sta z njimi iz solidarnosti do tistih, ki so bili vrnjeni pred njima. Transportni vlak, ki je pripeljal domobrance iz Avstrije, se je v Slovenj Gradcu ustavil. Domobranci so preživeli štiri dni zaprti v tamkajšnji kasarni. Potem so šli spet na vlak, ki se je pa zaradi razdrte proge kmalu spet ustavil. Brat Ivan je že prej vedel za razdrto progo, zato je na vlaku organiziral sedem fantov za pobeg. Dva od teh sta se potem premislila, pet jih je pa iz kolone, ko so korakali proti Velenju, ušlo. Drugi trije so se razkropili, Slavko in Ivan sta se pa ves čas držala skupaj in hotela priti do Dravelj. Zaradi varnosti sta hodila samo ponoči. Zatekla sta se k sosedovim, ki so imeli kmetijo, za katere sta vedela, da jima bodo nudili skrivališče in pomoč. Gospodinja ju je skrila v slamo in jima nosila hrano, da sta se opomogla. Bila sta neprestano v nevarnosti, da ju odkrijejo, ker so ju povsod iskali. Vedela sta, da morata čim prej zapustiti komunistični ’raj’ in se še enkrat sama odpravila čez Karavanke. Ko sta srečno prišla nazaj na vetrinjsko polje, sta tam našla civilne begunce, med katerimi so bili tudi njuni starši in sestre. Mama, ki je hodila vsako jutro v vetrinjsko cerkev k maši in molila za sinova, se je tistega dne vrnila iz cerkve s prepričanjem, da se bosta rešila. Malo Pred poldnem ju je res vsa srečna zagledala. Ko je prišel odlok, da se izprazni vetrinjsko polje in so odvažali begunce v razna taborišča, so bili Smoletovi poslani v Judenburg. Tri leta kasneje so se morali begunci odločiti za deželo, v katero naj bi se vselili, kjer naj bi našli novo domovino. Kot mnogo drugih, So se tudi oni odločili za Argentino. Tako je leta 1948 Slavko prišel v to deželo. Smoletovi so dobili prvo stanovanje v San Antonio de padua, Slavko pa prvo zaposlitev v tovarni za avtomobilske gume v Merlo. Kasneje sta z bratom Ivanom začeta delati na svoje. Iz različnih avtomobilskih delov sta na primer sestavila avto in 9a prodala. Družina se je kasneje preselila v Ituzaingo. Slavko je potem zamenjal delo in nekaj let popravljal avtomobile skupaj z Janezom Jakošem. Potem se je krajši cas zaposlil še v neki tovar- ni, nazadnje pa prišel v podjetje Tecnica Elemec, kjer je delal do upokojitve in še čez — do osemdesetih let! Bil je vse življenje dobrega zdravja. Slavko se je 12. aprila 1958 poročil v cerkvi Marije Pomočnice v Ramos Mejiji z gospodično Anico Ambrožič. Poročil ju je salezijanec g. Janko Mernik. Bila je to prva poroka v novoustanovljeni fari Marije Pomočnice in kot taka registrirana na prvi strani prve knjige. Novoporočen-ca sta živela najprej v Lo-mas del Mirador, po treh letih sta se pa preselila v lastni dom v Ramos Mejiji v bližini Ateneja Don Bosco. V zakonu so se jima rodili štirje otroci: Stanko, Anka, Marta in Danijela. Ko so otroci odrasli, so začeli odhajati od doma in si ustanavljati lastne družine. Ostali pa so povezani med seboj in vsak teden prihajali domov na skupna srečanja. Na svet so začeli prihajati vnuki, ki se jih je v desetih letih nabralo 14. Kako je bil ponosen nanje! Slovesno so praznovali njegovo 80-letnico in mu pripravili prizorček, v katerem so mu povedali vse, kar čutijo do njega. Zadnje leto si je privoščil zasluženi počitek. Veliko je bral in tudi vnuke je rad pazil in jih kaj naučil. Komaj so shodili, jih je že peljal v svojo delavnico. Vsi so znali uporabljati njegove stroje in orodje. Za njegov 81. rojstni dan so se spet vsi zbrali ob njem. Prišel pa je dan njegovega nenadnega slovesa. Ko se je 11. junija vračal domov, je v bližini doma omagal. Bog je poslal tam mimo g. Toneta Kastelica, ki živi v tistem delu Ramos Mejije, da mu je pomagal in ga pospremil do doma. Ko je s težavo prišel do glavnih vrat, se je zrušil in izdihnil. Na sanjuškem pokopališču zdaj čaka vstajenja. Njegovi domači ga zelo pogrešajo, za vedno bo ostal v njihovih srcih. BELLUNO — Škof Vicenzo Savio je napovedal za september 2003 začetek postopka za razglasitev za blaženega papeža Janeza Pavla I. (Albino Luciani). Janez Pavel I. je vladal po Pavlu VI. in pred Janezom Pavlom II. leta 1978 samo mesec dni. Pred izvolitvijo za papeža je bil beneški patriarh. (Ave Maria) JERUZALEM — Kristjani v Sveti deželi so v glavnem Palestinci, ki so vsak dan izpostavljeni nasilju in drugim oblikam zatiranja. Po besedah jeruzalemskega patriarha Sa-bbaha se zato množično izseljujejo, saj ne vidijo prihodnosti v svoji domovini. Od več kot 400 tisoč palestinskih kristjanov jih 50 tisoč živi na območjtr Gaze in Zahodnega brega, 115 tisoč v Izraelu, preostali pa so se izselili. (Are Maria) VATIKAN — Papež Janez Pavel II. je potrdil odlok Kongregacije za zadeve svetnikov o junaški stopnji kreposti zadnjega avstrijskega cesarja Karla L (1887-1922). Za razglasitev za blaženega je potreben še čudež na njegovo priprošnjo. Postopek se je začel leta 1954. (Are Maria) LJUBLJANA — Po letu 1990, po nastopu demokracije, je bilo v Sloveniji ustanovljenih več „elitnih“ klubov za imovite ljudi: tako Lions klubi (danes imajo v Sloveniji 1.254 članov), Rotary klubi in za ženske Soroptimist klubi. (Mladika) Domobranec Slavko Smole med drugo svetovno vojno v Ljubljani KRATKE NOVICE iz naše kronike METKA MIZERIT • Slovenski pevski zbor iz Men-dozeje bil na obisku v Rosariu. V soboto, 2. avgusta, so jih sprejeli člani Slovenskega društva Triglav iz Rosaria in jih pogostili z asadom. V nedeljo pa so nastopili kot izbrani gostje Švicarskega zbora. Pod vodstvom Diega Bosqueta so zapeli sledeče pesmi: Belokranjska napojnica; Rož, Podjuna, Žila; Pomlad; Bučelar; Večerni Ave; Pongale por las Hileras in indijansko pesem iz Cuzca v Peruju, v jeziku quechua. Poleg pevske predstave so se udeležili tudi družabnih prireditev in si ogledali mesto. • Srečanje mladcev in mladenk v Slovenskem domu v San Martinu je bilo v soboto, 2. avgusta. Sanmartinski mladci in mladenke so jih zelo gostoljubno sprejeli. Po igrah in tekmovanju so jim postregli s picami, ki sojih pripravili že prejšnji dan. Po kosilu so fantje igrali nogomet in ping—pong, dekleta pa med dvema ognjema. Potem so ob spremljavi kitar zapeli mašne pesmi. Obiskal jih je misijonar g. Peter Opeka, ki se je z njimi pogovarjal in jim opisal svoje življenje in delo na Madagaskarju. Marjan-ka Ayerbe Rant mu je predstavila cilje srečanj. Potem se je misijonar z ryimi igral nogomet. Mladci in mladenke so mu za spomin poklonili mpjhno darilo in nekaj denarja, ki so ga nabrali za pjegove Malgaše. Veseli so se mladci razšli na svoje domove, saj so preživeli lep dan. • Slovenska kulturna akcija je v soboto, 9. avgusta, priredila kulturni večer, ki se je vršil v mali dvorani Slovenske hiše. Predaval je dr. Mirko Gogola o temi: „Razmišljanje o dušnem pastirstvu v naši emigraciji." Predavanju je sledila živahna debata. • Mladinski dan v Slomškovem domu je bil v nedeljo, 9. avgusta. Začel se je s sveto mašo, ki jo je daroval župnik g. Franci Cukjati. Dopoldne so bile tekme v odbojki. Zmago so si priborili fantje iz Slovenske vsi in dekleta iz San Justa. Opoldne je bilo skupno kosilo. Pri kulturnem programu nas je mladina iz Slomškovega doma prijetno presenetila z igro Jakoba Langsnerja „V pričakovanju voza", ki jo je prevedel v slovenščino Miha Gaser z gospo Anko. Komedijo, ki je tudi drama, so odlično predstavili sledeči igralci: Sandi Žužek, Ingrid Štrfiček, Martin Hribar (otročiček), Aleks Kastelic, Martin Kelc, Monika Štefe, Erika Ribnikar, Pavlinka Vombergar, Claudio Selan, Lučka Kin-kel, Edi Cestnik, Matija Urbančič, Alersandra Omahna, Nežka Štefe in Monika Kinkel. Mlada režiserka Aleksandra Omahna sije igro dobro zamislila in skrbno izvedla. Sodelovali so še: Matjaž Ribnikar, Dani Cestnik, Narte Kinkel, Tomaž Kinkel, Matija Jakoš, Martin Pustavrh, Mojca Vombergar, Irena Žužek, Štefan Godec, Gabrijela Malovrh in Juan Baylac. Občinstvo je igralce in sodelavce nagradilo z navdušenim ploskanjem, saj so pripravili res odličen kulturni program. • Glasbeni večer SDO—SFZ se je vršil pod geslom: „Majolka, bodi pozdravljena, na mizo si postavljena." V soboto, 16. avgusta, je bilo v Slovenski hiši zelo živahno. Zbrala se je mladina vseh okrajev Velikega Buenos Airesa. Program sta napovedovala Aleksandra Omahna in inž. Albin Magister ml. Prebrala sta zgodbo o majolki, ki jo je napisal Dani Kocmur. Sledili so nastopi raznih skupin. Najprej so nam zaigrali „Štirje fantje špilajo." V opernem petju je nastopil Luka Somoza Osterc. Na klavirju gaje spremljala Maria del Car-men Miguez. Nato se je predstavil otroški pevski zbor ,,Zarja mladosti" pod vodstvom prof. Marjane Jelenc. Na klavirju jih je spremljala gospa Anka Savelli Gaser, z bobnom pa Tomaž Klemenčič. Zapeli so tudi Janez, Marko in Maksi, ter se s pesmijo poklonili Devici Mariji. Saši Podržaj nam je zaigrala na klavirju, Toni pa na kitari. Mešani pevski zbor iz San Justa pod vodstvom prof. Andrejke Selan Vombergar je zapel več pesmi. Fantje iz Slovenske vasi E.Q.E. so zaigrali modeme skladbe. Pri orglah nas je razveselila Tatjana Gričar. Brata Sušnik sta zaigrala tango. Nastopil je tudi kvartet „Vocal cuatro", Andrej Grilj, Martin Selan, Aleks in Dani Cestnik. Voc(ja skupine je prof. Andrejka Selan Vombergar. Blues glasbo so predstavili Luka Hrovat, Martin Rhan, Ale Pavese in David Guidon. Presenečenje večera je bila Magdalena Jerman, kije zaigrala skupaj s sestro Veroniko, Andrejko Puntar in Marjanom Godcem. Zadnjo skupino, ki se je predstavila, so sestavljali Pablo Aleš, Sandi in Andrej Žnidar. Tonči Pavlič je pripravil sceno, Lučka Oblak pa razstavo enaindvajsetih mladih umetnikov. • Praznovanje v San Martinu. V nedeljo, 10. avgusta, so proslavljali tri važne dogodke. Najprej 55. obletnico prve slovenske sv. maše v San Martinu, ki jo je takrat daroval g. svetnik Karel Škulj. V nedeljo sta somaševala delegat dr. Jure Rode in misijonar Peter Opeka. Prepevale so kar tri skupine in sicer: Slovenski pevski zbor, ki ga vodi prof. Lučka Marinček Kastelic, mladci in mladenke pod vodstvom Monike Zupanc Filipič, in šolski otroci, katerim se posveča gospa Lučka. Dr. Rode je daroval sv. mašo za vse pokojne dušne pastirje, ki so skrbeli za duhovno rast rojakov v San Martinu. Pridigal je misijonar g. Peter Opeka; poudaril je važnost slovenske sv. maše. Na koncu je zmolil „Oče naš" po malgaško. Sledil je skupen zajtrk v Slovenskem domu, nato pa predavanje Karla Bisaja, ki je govoril o svoji knjigi „Cronica de una familia eslovena en Entre Rios." Po zanimivem predavanju je sledilo skupno kosilo. Potem pa je misijonar g. Peter Opeka na kratko, navdušeno orisal svoje delo na Madagaskarju. Med kosilom so prodajali srečke; denar so podarili misijonarju za njegov misijon. Predsednik doma mu je za spomin na njegov obisk poklonil lesen lipov list. • 14. avgusta je imela Zveza slovenskih mater in žena svoj redni sestanek, ki ga je vodila predsednica gospa Pavlina Dobovšek. Po seji je bilo srečanje v kuhipji, kjer je gospa Polona Makek pripravila tri vrste krompirjevih štrukljev. • Romanje v Lourdes. Kakor vsako leto, smo tudi letos Slovenci poromali k Lurški Materi Božji v Santos Lugares. Lepo nedeljsko popoldne, 17. avgusta, smo se zbrali v kripti mogočne bazilike. Najprej smo skupno molili svetli del rožnega venca, nato pa so bile pete litanije Matere Božje. Sv. mašo je vodil delegat dušnih pastirjev dr. Jure Rode, somaševali pa so prelat dr. Mirko Gogola, pater dr. Alojzij Kukoviča in misijonar Peter Opeka. Več duhovni- kov je spovedovalo, tako da so imeli romarji priložnost prejeti zakrament sprave. Pridigal je misijonar Peter Opeka. Govoril je o češčergu Matere Božje ter o ljubezni in pobožnosti, ki jo je slovenski narod gojil do Marge skozi vso svojo zgodovino. Zagotovil nam je, da nas Marija ne bo zapustila na naši življenjski poti, če je mi ne bomo zapustili. Povedal je, da je danes važno izpovedovati svojo vero, da pa to zahteva neko mero poguma. Težave in nasprotovanja doživljamo vsi, predvsem pa mladina, ker je današnji svet zamenjal vrednote. Ostati moramo zvesti izročilu naših očetov, ki so svojo vero nosili globoko v srcu in tudi živeli po krščanskih načelih. Slovesnost bogoslužja je povzdignilo mogočno ljudsko petje, ki gaje vodila priložnostna pevska skupina. Ob koncu smo vsi romarji zapeli vedno lepo in tudi za današnji čas primemo pesem: ,,Marija, skoz življenje." • V San Martinu je imela sestanek Zveza žena—mati pod vodstvom gospe Polone Makek. Gospa Polda Lipovšek je pripravila predavanje: »Nastanek družinskega krščanskega gibanja v Argentini." • V soboto, 23. avgusta, se je začel Poklicni orientacijski tečaj za dijake 4. in 5. letnika srednje šole. Orgeni-ziral ga je Mladinski odsek Zedinjene Slovenije. Strokovno pa ga vodi lic. Metka Praprotnik Luna. • Isti večer, 23. avgusta, je bila v Našem domu v San Justu članska večerja in sprejem novih članov. Velika udeležba je pričala o živahni dejavnosti Našega doma. • V Slovenskem domu v San Martinu so imeli 23. avgusta kulturni večer pod geslom ,,Ob taktu barv." Odprta j e bila slikarska razstava našega znanega umetnika Ivana Bukovca in sicer akvareli iz Slovenije. Zatem je sledil koncertni del večera; nastopil je moški pevski zbor, ki ga vodi Anka Savelli Gaser. Zapel je tudi mladi, veliko obetajoči solist Luka Somoza Osterc. Predstavil se je tudi domači Slovenski pevski zbor San Martin pod vodstvom gospe Lučke Marinček Kastelic. • 42. mladinski dan v Carapac-hayu se je vršil v nedeljo, 24. avgusta, pod geslom: „Z upanjem gremo naprej." Začel se je s sveto mašo, ki jo je daroval delegat dr. Jure Rode. Sledila so tekmovanja v odbojki. Prvo mesto so si osvojili dekleta in fantje iz San Justa. Popoldne je bil kulturni program. Najprej je predsednica Alenka Žnidar pozdravila vse navzoče. Sledil je prizor, kjer so mladi pokazali, kako pripravljajo svoj dan in kako se vadijo za nastope. Za konec je spet spregovorila predsednica mladinske organizacije, se zahvalila vsem navzočim, posebno tistim, ki so pomagali in sodelovali, odboru doma in gospem, ki so kuhale. Zmagovalci na tekmah pa so prejeli pokale. • Obletnica Rozmanovega doma je bila v nedeljo, 31. avgusta. Sv. mašo za žive in pokojne dobrotnike doma je daroval župnik g. Toni Bidovec. Po sv. maši je spregovoril predsednik doma Peter Čarman in nakazal težave, s katerimi se sooča dom. Sledilo je skupno kosilo, ki so ga pripravile gospe, sodelavke doma. • Občni zbor Kreditne zadruge Sloga je bil v petek, 29. avgusta, v Slomškovem domu. Člani so sprejeli obe bilanci in izvolili nov odbor. • Odprtje razstave slovenskih priseljencev v Argentini je bilo v petek, 5. septembra. Pokroviteljstvo razstave je prevzelo slovensko veleposlaništvo v Buenos Airesu. Razstava je v „Museo Nacional de Inmigra-cion," v stavbi, ki jo starejši poznajo kot »Hotel de Inmigrantes". Predstavljeni so priseljenski valovi Slovencev. Pri pripravi so posamezne skupnosti zastopali: arh. Jure Vombergar in dr. Jože Rant za Zedinjeno Slovenijo, Femando Leskovec za Triglav, za Prekmurce pa Esther Cmor in Roberto Mislej. Razstavo je tehnično uredila Daša Hribar. Odprtje je vodil Martin Duh; spregovorila sta tudi direktor argentinskega urada za migracijo Jorge Rampoldi in direktor muzeja o emigrantih dr. Ochoa. Goste je pozdravil veleposlanik Republike Slovenije mag. Bojan Grobovšek in direktorica Slovenskega etnografskega muzeja liga Smrdelj. Plesne točke je zaplesala skupina Maribor iz Carapac-haya, pel pa je Slovenski pevski zbor iz San, Martina pod vodstvom prof. Lučke Marinič Kastelic. • Dan Zveze slovenskih mater in žena je bil v Slovenski hiši v nedeljo, 7. septembra. Žene so praznovale 37. obletnico ustanovitve Zveze. Sveto mašo je daroval g. Dane Vrečar za pokojnega generala Leona Rupnika, dr. Lovra Hacina in sodelavce. Pri pridigi je duhovnik pozdravil tudi rojake iz province Entre Rios, ki so prišli na ogled razstave. Po sveti maši smo se poklonili padlim domobrancem in položili lep slovenski šopek pred spomenik. Gospe so pripravile skupen zajtrk, h kateremu so povabile tudi goste iz Parana. Vse navzoče je pozdravila predsednica Zveze gospa Pavlina Dobovšek. Carlos Bizaj, pisatelj knjige o prvih slovenskih priseljencih v Argentino, se je zahvalil za gostoljuben sprejem. Po zajtrku smo žrebali srečke Sekretarka na veleposlaništvu RS Jana Strgar govori na obletnici Slomškovega doma IZ NAŠE KRONIKE srečelova, ki ga je pripravila Zveza za pomoči potrebne rojake. • 42. Mladinski dan v San Justu se je vršil v nedeljo, 7. septembra. Ob osmih zjutraj je bila sv. maša v stolnici. Somaševala sta g. Toni Bidovec in misijonar g. Peter Opeka. Mladina se je zahvalila za prejete milosti v preteklem letu in prosila za blagoslov v prihodnosti. V Našem domu so mladi igrali odbojko, opoldne so imeli skupno kosilo, popoldne pa kulturni program. Najprej je Gregor Modic pozdravil vse navzoče, še posebej častnega gosta prof. Lojzeta Peterleta, ki je ravno tisti dan prišel na obisk v Argentino. Vse navzoče je nagovorila tudi predsednica Doma gospa Mici Malavašič Casullo. Pri nastopih so se mladini pridružili tudi osnovnošolci, mladenke in mladci. Skupno so predstavili življenje v cirkusu. Nastopili so klovni, čarovniki in čarovnice, krotilke divjih živali, akrobati, glumači, plesalke in drugi uslužbenci cirkusa. Ob koncu so zmagovalcem na tekmah razdelili pokale. Pridobili so si ga fantje iz San Justa in dekleta s Pristave. Prof. Lojze Peterle je čestital mladim in jih spodbujal, naj ostanejo zvesti svojim koreninam. • V petek, 12. septembra, se je prof. Lojze Peterle srečal z odborom Zedinjene Slovenije. Pozdravil ga je predsednik Lojze Rezeti, nato pa se je gost razgovarjal z odborniki. Ob sedmih je bila sveta maša za žive in pokojne javne delavce. Ob osmih pa je bilo predavanje prof. Lojzeta Peterleta, ki je poslanec Državnega zbora Republike Slovenije. Udeleženci so napolnili malo dvorano Slovenske hiše in še na hodniku stoje sledili zanimivemu predavanju z naslovom: ,,Slovenija in Evropa: Narodni in politični danes." Predavanju je sledila živahna debata. • Zlati jubilej Prešernove šole. Že v življenju posameznika je petdeset let življenja pomemben dogodek. Toliko bo\j važno je, če to praznpje ustanova, kot je slovenska šola v Argentini. Prešernova šola se je skrbno pripravila na to lepo obletnico, ki so jo slavili v soboto, 13. septembra 2003. Za to priložnost so povabili prof. Lojzeta Peterleta, poslanca Državnega zbora in prvega predsednika vlade Republike Slovenije. Sv. mašo je daroval prelat dr. Jure Rode. Somaševala sta pater dr. Alojzij Kukoviča in župnik Toni Bidovec. Po sv. maši smo se zbrali na dvorišču. Najprej je zapel otroški pevski zbor „Zarja mladosti", ki ga vodi prof. Marjana Jelenc. Sledil je pozdravni govor Janeza Jelenca, predsednika Društva Slovenska pristava. Prešernov kip sta odkrila prof. Lojze Peterle in veleposlanik Republike Slovenije mag. Bojan Grobovšek. Pater dr. Alojzij Kukoviča je blagoslovil kip, delo umetnika Staneta Kolmana, dar prof. Lojzeta Peterleta. Pavel Grohar je recitiral Prešernovo Zdravljico. Ani Klemen in prof. Marjana Vivod pa sta odkrili prekrasno sliko gdč. Mije Markež, ustanoviteljice in dolgoletne voditeljice Prešernove šole. Portret je naslikal g. Stane Snoj. Pomaknili smo se v gorpjo dvorano za slavnostno akademijo. Gostje so do zadnjega kotička napolnili prostor, stali so tudi po stopnicah in na dvorišču. Najprej je pozdravila voditeljica Prešernove šole prof. Marjana Vivod. Sledil je pozdrav Ani Klemen, šolske referentke pri Zedinjeni Sloveniji. Pozdravil je tudi predsednik ZS g. Lojze Rezeti in ravnateljica SSTRMB prof. Neda Vesel Dolenc. Nato je govoril mag. Bojan Grobovšek, veleposlanik Republike Slovenije. K zlatemu jubileju je Prešernovi šoli in njenemu učiteljstvu čestital tudi prof. Lojze Peterle, poslanec DZ. Slavnostni govor jr imela lic. Zofija Pograjc Kogovšek, z naslovom „Sledovi fiubezni". Otroški pevski zbor ,,Zarja mladosti" je nato zapel nekaj pesmi. Nasmejali smo se ob humoreski „Modema pedagogija", ki jo je predstavila skupina „Le Ljudje". Priložnostni pevski zbor bivših učencev, ki ga je pripravila prof. Marjana Jelenc, je zapel tri slovenske umetne pesmi. Nato so nastopili recitacfiski zbor in dekle-matorji in nam podali recitacijo ,,Spomini in dvomi", besedilo O. Župančiča, F. Prešerna in M. Gaserja. Pristavska folklorna skupina nam je zaplesala primorske plese. (Vodi jo Hector Anico) Nato nam je šolski pevski zbor, ki ga vodi Mojca Jelenc, in otroški orkester pod vodstvom Anke Savelli Gaser zapel in zaigral pesem „ Poznate deželo" in za to priložnost napisano himno Prešernove šole .(Napisal jo je Miha Gaser in uglasbila njegova žena Anka.) Program je z izbranim besedilom vodila gospa Nadica Grohar. Med posameznimi točkami je prebrala pismene čestitke ljubljanskega pomožnega škofa msgr. Alojza Urana, poslanca DZ Franca Pukšiča ter mnogih drugih oseb- nosti in bivših učencev. Vsa prireditev je bila na skrbi režiserja Miha Gaserja. Andrej Golob, predsednik šolskega odbora, seje zahvalil vsem nastopajočim, sodelujočim in gostom za udeležbo. Učitelji, bivši in sedanji ter vsi predstv-niki organizacij in društev so prejeli lične spominske medalje s Prešmovo podobo. Šola je za to priložnost izdala bogato spominsko brošuro. Po akademiji je sledila napitnica in okusen prigrizek. • V nedeljo, 21. septembra, je bila 42. obletnica Slomškovega doma pod geslom ,,Praded bom potomcem te zemlje plodne". Slovesnost se je začela z dviganjem zastav in petjem obeh himen. Sv. mašo je daroval delegat dr. Jure Rode, somaševal pa je g. župnik Franci Cukjati. Pri skupnem kosilu so se zbrali predstavniki bratskih domov in člani doma. V prostem času so si gostje lahko ogledali likovno razstavo naših umetnikov. Razstavljali so. Andrejka Dolinar, Helena Klemenc, Tone Kržišnik, Jože Lenarčič, Andea Quadri, Veronika Špar-hakl in Irena Žužek. Popoldanski kulturni programje bil posvečen stoti obletnici rojstva dr. Tineta Debeljaka, ki je bil častni član Slomškovega doma. Najprej je pozdravil predsendik Doma cont. Gregor Hribar. Sledil je pozdrav predsednika Ze-dipjene Slovenije Lojzeta Rezlja. Veleposlaništvo Republike Slovenije je predstavljala sekreterka gospa Jana Strgar, ki je imela pozdravni govor. Vnuki dr. Tineta Debeljaka, Vombergar-jevi so napisali spomine na starega očka. Prebrala jih je najstarejša vnukinja gospa Andrejka Vombergar Štrfiček. Ganljivo je bilo poslušati spomine naj-bljišjih sorodnikov tega zvestega Slovenca in velikega, neuklonljivega moža, čutečega pesnika, patriarha slovenske kulture v Argentini. Sledile so recitacije izbranih besedil dr. Tineta Debeljaka. Tekst sta oblikovala Tone Rode in Marko Vombergar. Recitirali so: Alenka Smole Bokalič, Mateja Hribar Šmalc, Marjan A. Loboda in Jože Oblak. Učenci Slomškove šole so zaplesali slovenske narodne plese. Pripravili sta jih Anka Smole Kokalj in Pavlinka Vombergar. Mladina je zaplesala argentinske folklorne plese. Posamezne točke programa je napovedovala prof. Neda Vesel Dolenc. Režija je bila v spretnih rokah dr. Štefana Godca Scenski prostor je pripravil Miha Podržaj s sodel- avci. Za zvok sta poskrbela Matjaž Ribnikar in Dani Cestnik. Starejši so se v prijateljski družbi pogovarjali, mlajši pa so se zavrteli ob zvokih Slovenskega instrumentalnega orkestra. Slomškov dom je ob stoletnici rojstva častnega člana dr. Tineta Debeljaka r\jegovi družini poklonil spominsko odličje. Sprejeli sojo hčerka Meta, poročena Vombergar, sin Tine in zet Jure Vombergar. Hčerka Jožejka je bila zaradi oddaljenosti odsotna. • V nedeljo, 28 septembra, je bilo v farni cerkvi Santa Julia praznovanje stote obletnice blagoslovitve temeljnega kamna. Kdo starejših se ne spomipja slovenske pisarne na Victor Martinez 50 v letih 1948-1956, ko smo bili še brezdomci in nismo imeli lastnih skupnih domov. Prvo ,,centralo" smo imeli v stari stavbi, ki je bila last župnišča pri sv. Juliji. Zahvalno sveto mašo slovenske skupnosti je daroval msgr. Andrej Stanovnik, škof iz Reconquiste, ki je bil krščen v cerkvi sv. Julije. Somaševali so: sedapji župnik in velik prijatelj Slovencev msgr. Antonio Aloisio, delegat dr. Jure Rode, prelat g. Jože Guštin in duhovnik, ki je spremljal škofa. Ob začetku slavja je msgr. Antonio Aloisio predstavil slovensko skupnost in jo prisrčno pozdravil. Slovesnost praznovanja je povzdignil Slovenski pevski zbor iz San Martina pod vodstvom ge. Lučke Marinček Kastelic, ki je prepeval med sv. mašo. Na orglah ga je spremljala gospa Anka Savelli Gaser. Pri pridigi je msgr. Andrej Stanovnik govoril o pomembnosti svete vere in življenja po njej. Poudaril je odprtost kristjanov do ljudi, še posebej župnijskega občestva sv. Julije, ki nas je sprejelo. Ob koncu sv. maše je spregovoril g. Božidar Fink in se zahvalil g. župniku za povabilo na slavje in za gostoljubje, ki smo ga bili deležni v času našega naseljevanja v Argentini. Po maši so se verniki približali oltarju in pozdravili šk6fa Andreja Stanovnika, ki je vsake-' mu prijazno segel v roko. Surova zelenjava in sadje v prehrani MAG. BOJAN SEŠEL f ^elenjavo in sadje moramo uživati v vsakem dnevnem f obroku hrane. Priporočeno je uživanje predvsem suro-M J ve zelenjave in sadja. Surova sveža hrana je osvežujoča in okusna. Bogata je tudi z vitamini in rudninskimi snovmi in ima malo kalorij. Zaradi obilice celuloze sta sveža zelenjava in sadje nasitna, pospešujeta prebavo in krepita zobovje. Kako pripravljamo svežo surovo hrano? Jedi pripravljamo le iz svežih, zrelih in zdravih živil. Zelenjavo in sadje moramo pred uporabo temeljito umiti in očistiti. Glede na to, kakšne vrste sta sadje in zelenjava — mehka ah trda — ju različno pripravljamo: razrežemo, sesekljamo, zmešamo, naribamo ah zmeljemo. Zelo pomembno pa je, da sadje in zelenjavo razkosamo, tik preden jed postrežemo, s tem namreč dosežemo, da živila ne izgube preveč vitamina C, kar bi se zgodilo, če bi jih hranili dlje časa razrezana. Surovo hrano prelivamo s primernimi omakami, dodajamo ji zelišča, dišave in začimbe. Svežo zelenjavo solimo zelo malo, posebej zelenjavo, ki vsebuje precej soli. O hranilni vrednosti sadnih sokov Naravni sadni sokovi so poleg surove zelenjave in svežega sadja zelo koristni za zdravje. Njihova hranilna vrednost je različna, odvisna je od sadežev, iz katerih so narejeni. Jabolčni sok je pijača, do katere najlaže pridemo. Vsebuje železo, fosfor, natrij in precej sadnih kislin. V tem letnem času že lahko konzerviramo različno sadje; grozdje, jabolka 'n hmške. Vse to konzerviramo najuspešneje, če omenjeno sadje predelamo v sokove in kompote. Najcenejši in najhitreje pripravljeni so bistri sokovi iz Sadja, ki ga zmeljemo v sadnem mlinu in izstisnemo iz njega sok s stiskalnico. Tak sok pasteriziramo in vročega spravimo v vroče steklenice. Te takoj zapremo. Pri pasterizaciji pazimo, da sok hitro segrejemo in ga čim manj pustimo na zraku, da ohranimo v njem večje količine vitamina C. Nekaj receptov za pripravo sveže zelenjave in konzerviranje: Nadevani surovi paradižniki: Opranim paradižnikom odrežemo pokrovčke (pri peclju). Nato jih skrbno izdolbemo. V vdolbino denemo pikantni namaz, na vrh kupčka pa položimo rezino trdo kuhanega jajca in potresemo s sesekljanim drobnjakom. Mešana surova solata: Potrebujemo glavo solate, nekaj svežega belega in rdečega zelja, sol, česen, gorčico, kapre (alcaparra), zeleni peteršilj ah drobnjak, olivno olje, kis in trdo kuhano jajce. Očiščeno glavnato solato ali endivijo natrgamo na manjše kose, dodamo na tanke rezance zrezano belo in rdeče zelje, s soljo pomešan strt česen, gorčico, sesekljane kapre, zeleni peteršilj, olje in kis. Solato dobro premešamo in jo obložimo z rezinami trdo kuhanih jajc. Slivova marmelada z malo sladkorja: Potrebujemo 5 kg sliv, 1 kg sladkorja, malo cimeta in sok dveh limon. Iz zrelih sliv izluščimo koščice in skuhamo v gosto kašo. Tej kaši dodamo sladkor, cimet in limonin sok. Vse dobro premešamo in pokuhamo. Ko je marmelada že precej gosta, jo spravimo v kozarce in takoj zapremo. Čim manj sladkorja vzamemo, tem gostejša mora biti marmelada. POVEJ MI, ČEMU SE SMEJEŠ, PA TI POVEM, KAJ SI! Curtb 33 WlhM „Pozabil sem vključiti taksimeter in zdaj ne vem, koliko naj vam računam za vožnjo", reče taksist potniku. „Kakšno naključje. Jaz sem pa ravnokar ugotovil, da sem doma pozabil denarnico." Policista Bogdan in Miro gresta v kino. Med predstavo reče Bogdan: „Stavim tisočaka, da se bo tale šofer zaletel v drevo!" „Strinjam se. Toda jaz stavim s teboj, da se ne bo zaletel", mu odvrne Miro. Voznik se zaleti, po filmski predstavi pa reče Bogdan: „Veš Miro, nič ne bo s stavo. Prevaral sem te, saj sem film že gledal." „Jaz tudi, pa si nisem mislil, da se bo igralec dvakrat zaletel v isto drevo. Mislil sem, da bo drugič previdnejši." „Kako policist zmanjša prometno zmedo v križišču?" „Odide s križišča na malico!" Študent, ki ni opravil izpita, je mami poslal telegram z naslednjo vsebino: „ Ni- sem naredil izpita! Pripravi očeta!" Mama mu je poslala odgovor: „Oče pripravljen! Pripravi se tudi ti!" Milan je na dražbi kupil čudovitega papagaja. Ko je plačeval izlicitirano ceno zanj, je vprašal: „Pa zna govoriti?" „Seveda! Kdo pa mislite, da je višal ceno?" Mož telefonira domov in naroči ženi, naj pripravi boljšo večerjo, ker bo s seboj pripeljal sodelavca. „Kje pa je.. J" presenečeno prične pogovor žena, ko se mož vrne sam domov. „Ni ga. Zaželel sem si dobro večerjo", se opraviči mož. Teta je dala Tončku bonbone in mu naročila, naj jih z mlajšo sestrico Anico lepo razdelita. Tonček je naštel deset bonbonov, sestrici pa jih je dal samo šest. Teta je opazila in fanta kregala: „Kaj sem ti naročila? Ali ne znaš šteti?" „Jaz že, Anica pa še ne." KJE JE KAJ Praznik vseh svetnikov in Spomin vernih duš — Jure Rode........ 257 Kultura — Nadškof in metropolit Franc Rode....................... 258 Če je Bog usmiljen, bodimo tudi mi! — Janez Pavel II.......... 259 Mengeš: spomin na Avguština Hallersteina..................... 259 Nameni Apostolata molitve za november...................... 260 Jozafat Kunčevič................ 261 Šmarnice za leto 2003 — Anton Nadrah Ocist............... 262 Sveti oče proglasil za blaženi dve žrtvi komunističnega režima -. 263 Bogastvo naše vere — Religiozna razsežnost - Ambrož Kodelja..... 264 Vse bliže časti oltarja......... 264 „Rojstni kraj Evrope je romarsko središče!“ -............ 265 Javna občila v družini........... 265 Vprašujete-odgovarjamo — LK. 266 Angel hvale — Anselm Grun ... 267 Pol stoletja nas loči od smrti prelata Odarja - Alojzij Geržinič 268 70 let „Duhovnega življenja“ - Franci Petrič.................... 270 Svetišče sv. Kajetana v Liniersu — Metka Mizerit................... 271 Pogovor... s televizijo? — P. Mirko Pelicon................. 272 Hudičeva banda! — Stane Snoj 273 „Jerry, ti si Slovenec!“ - (Po Družini)..................... 274 Pogled z nebeške razgledne točke — (Po Družini)............. 275 Naša zahvala (ob 100-letnici postavitve temeljnega kamna farne cerkve Santa Julia) — Božidar Fink..... 277 V primežu revolucije — Ivan Lavrih...................... 278 Papeško odlikovanje kanadskemu Slovencu Jožetu Kastelicu...... 279 Duhovno življenje je objavilo .. 280 Odšla sta (Tone Truden, Slavko Smole).................... 282 Kratke novice ... 261, 263, 264, 265, 269, 270, 277, 283 Iz naše kronike — Metka Mizerit.................... 284 Surova zelenjava in sadje v prehrani - Mag. Bojan Sešel. 287 uvoženo m ■ Ko so politiku policaji sporočili, da bo zaprt, je menil, da gre za prebavne težave. ■ Moji pravnuki se bodo v šoli učili, da je bil Goli otok v štiridesetih letih priljubljeno letovišče na Jadranu. ■ Vsi slovenski milijonarji so začeli kot organizirani proletarci. ■ Antifašisti niso cepljeni proti totalitarizmu. ■ Čakam, da se bodo postkomunisti prelevili v prakomuniste. ■ V četrtem delu Kapitala, ki ga Marx ni napisal, je vse povedano. ■ Nekaterim je tranzicija tako povšeči, da napredujejo cepetajoč na mestu. ■ Gola resnica ni prav nič seksi. ■ Bratje Marx so bili edini resni marksisti. ■ Pri nas izdelujejo nova cesarjeva oblačila v velikih serijah. ■ Direktiva z leve: komunisti, kapitalizirajte se! ■ Stalin je bil fašist pred fašisti. DUHOVNO ŽIVLJENJE SLOVENSKA VERSKA REVIJA Izdaja ga Slovensko dušno pastirstvo. Direktor: mons. dr. Jure Rode - Urednik: arh. Jure Vombergar - Tehnični urednik: Stane Snoj - Članica uredniškega odbora: Metka Mizerit - Ramon L. Falcon 4158 - C1407GSR Buenos Aires, Argentina - Tel.: +54-11-4636-0841 -Fax: +54-11-4636-2421 - Registro de la Propiedad Intelectual N8 90.877- Oblikovanje in tisk: Talleres Graficos VILKO S.R.L. - EE. UU. 425 - C1101AAI Buenos Aires, Argentina - Tel.: +54-11-4362-7215 - E-mail: vilko@ciudad.com.ar POVERJENIKI ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires. ZDA: Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair Ave., Cleveland 3, Ohio 44103, USA. KANADA: Rado Krevs, 75 Trowell Ave. Toronto M6M - 1L5 Cana-da. ITALIJA: TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste, Italia. GORICA, Riva Piazzuta 18,34170 Gorizia, Italia. AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec. NAROČNINA Naročnina v Argentini za leto 2003: $ 55.- in izdatki za pošto; drugod U$S 55.- Denarna nakazila na bančni (ne osebni) ček na ime: Jorge Rode, Ramon L. Falcon 4158 - C1407GSR Buenos Aires, Argentina/ I ’ zgoraj in od leve: 1. Z °šnje obletnice Slomškove-I doma. - 2. Slomškov dom n6 °d 100-letnici rojstva čast-e9a člana dr. Tineta Debeljaka izročil njegovi družini spominsko plaketo, ki so jo ^jeli hčerka ga. Metka, por. j 0l^bergar, sin Tine in zet r® Lombergar. - 3. Andrejka , °mbergar, por. Štrfiček, ^ajsti iaka‘ar^a vnukinja dr. Debel- °buja spomine na svoje-9a deda na obletnici Ufa ?mškove9a doma. (Foto: ST K° Lombergar) - 4. Pokojni Anir ° ®mole in žena, gospa 5 va’ v družbi svojih vnukov. -hji ce„rkvi Marije Pomagaj je 9 krščena 9. avgusta 2003 Jurijana Marija Pregelj, hči ar a m Monike, roj. Svetlin; i otrasta bila Mari Pregelj-'n Karel Svetlin. - 6. Z ki s . anskega dela proslave, Naš ^r'Prav'*' za obletnico /p a9a doma v San Justu. °- Marko Vombergar) Od zgoraj in od leve: 1. in 2. Z 42. Mladinskega dne v San Justu. 3. Prof. Lojze Peterle, ki je 7. septembra prispel v Argentino, se je tudi udeležil Mladinskega dne v San Justu. 4. Za 47. obletnico Našega doma so v San justu predstavili Molierjevo komedijo George Dandin ali Kaznova soprog v režiji Blaža Mikliča. 5. Igralci z režiserjem in scenografe Tonetom Oblakom ob koncu odlične predstave. (Foto: Marko Vomberg^l IflfH FRANOUEO PAGADO Concesičn N9 6395 TARIFA REDUCIDA Concesičn N9 2560 La Vida Espiritual Revista mensual religiosa. Editor: Mision Catolica Eslovena. Director: Mons. dr. Jorge Rode -j Ramon L. Falcon 4158 - C1407GSR Buenos Aires - Argentina - Registra Nacional de la Propiedad Intelectual N2 90-8 Armado e impresion: Talleres Graficos VILKO S.R.L. - Estados Unidos 425 - C1101AAI Buenos Aires - Argentina