Kaj moramo spremeniti?
V tem trenutku je največja zahteva. pred katero je postav-Ijena zveza komunistov, nujnost ravnovesja, če že ni možna skladnost med radikalnostjo pri-čakovanj in omejenostjo možno-sli dosegljivega. Naša politična razmišljanja, predvsem tista, iz-govorjena v imenu zveze komu-nistov, so polna prav tega nabo-ja: ne gre in ne gre tako, kot smo bili načrtovali, čeprav smo mora-li že v svojem načrtovanju moč-no spodrezati peruti pričakova-njem. V'takih krčih med priča-kovanim in možnim pogosto radi omenjamo neke sile, ki se neu-strezno obnašajo. Toda po glob-ljen> premisleku, ko teh skriv-nostnih sil ne moramo ali si ne upamo identificirati, se nam le ponuja misel, da je naše življenje tisto, ki se upira naši volji in si izsiljuje svojo pot. Da sami ne damo od sebe tisto in toliko, da bi zahtevano tudi uresničili. Za-to je nekaj vprašanj, ki zahtevajo konkretno akcijo tudi zveze ko-munistov, danes še bolj kot kdaj-koli. Naj omenim samo enega. To je znanje, zvestoba delu, ka-kršnemukoli delu, tudi kreativni človeški misli. Ni več treba agita-cijskih in propagandnih parol, ampak morajo komunisti v OZD najbolj odločno terjati uporabo znanja v bitki za mednarodno konkurenčno proizvodnjo in v zvezi s tem tudi v organih upravljanja in na zborih ljudi razkrivati poti, po katerih je mo-goče zagotoviti možnost za ka-kovostno delo.
Seveda pa je med članstvom še vse preveč dvojnosti v obnaša-nju. Pri oblikovanju akcijskih usmeritev in pri sprejemanju na-log gre še vse preveč za nekakš-no navidezno, nestvarno enot-nost, kar se razkrije šele. ko je treba dogovore uresničiti oziro-ma v duhu dogovorov delati. Za-voljo tega se moramo spet in spet vračati k dogovarjanju in dogovarjanju o istih stvareh, gr-maditi sklepe, ki se od prejšnjih po vsebini v ničemer ne razliku-jejo. Rekel sem moramo. Ali res moramo   tolikokrat   ponavljati
eno in isto? Mislim, da ne! Dqja-li bi lahko drugače. Kako? Ter-jati in zahtevati odgovorno ob-našanje vsakogar: dosledno in javno obravnavati v ZK tiste čla-ne, ki ne delujejo v skladu z de-mokratično sprejetimi usmeri-tvami ali dogovori. Skratka, na-mesto ponavljanja sklepov, dati absolutno prednost konkretnim kritičnim razpravam o tem, za-kaj komunisti z imeni in priimki ali konkretne organizacije in or-gani zveze komunistov niso delo-vali(e) ali pa, če so, zakaj jim pričakovanih rezultatov ni uspe-lo doseči? In v tem duhu in vse-binskem smislu so potekale tudi pravkar končane programsko-volilne seje OO ZK.
Toda, veliko vprašanje je, ali je samokritična obravnava pro-blemov v temeljnih okoljih za-dostna za spreminjanje razmer. Očitno smo prišli v fazo, ko te-mu ni več tako. Namreč, dejstvo je, da je za uspešno družbenopo-litično in samoupravno aktivnost nujna tudi ustrezna materialna osnova. Ta pa je sila neugodna in to predvsem tudi zato, kot izrazito izpostavljajo komunisti v temeljnih okoljih, ker gre za trdovratno odvzemanje pravic do odločanja o sredstvih družbe-ne reprodukcije in gospodarjenja z denarjem delovcem v združe-nem delu. Zelo resno in ostro ocenjujejo, da se protisamou-pravne tendence krepijo pred-vsem na makro nivoju in da so konkretni nosilci etatizma člani ZKJ (zvezne uprave, ZIS, itd.) in da je skrajni čas, da se ZKJ do njihovega ravnanja, ki je v na-sprotju z načelno politiko zveze komunistov tudi opredeli tudi do
njihovega članstva v ZKJ. Pri tem pa ne gre za kritiko tekoče ekonomske politike. temveč za vprašanje obstoja samoupravlja-nja kot podlage za urejanje druž-benoekonomskih in političnih odnosov. Zato bo osrednje vpra-šanje, na katerega bo program-ska seja občinske konference zveze komunistov, na podlagi konkretnih argumentov tako iz združenega dela kot dela dele-gatske skupščine, morala dati odgovor, ali ni temeljni konflikt med etatizmom in samoupravlja-njem posledica različnega gleda-nja na nadaljnji razvoj Jugoslavi-je, znotraj zveze komunistov Ju-goslavije same.
Izredno težko je voditi inten-zivno politično aktivnost na vprašanjih razvoja in razvojnih perspektiv, če ni ustreznih širših pogojev in materialne podlage. In, ker le-te ni tako za tista po-dročja, ki so po svojih razvojnih programih perspektivna kot za tista, ki temu ne posvečajo do-volj pozornosti, ampak se zado-voljujejo zgolj z dejstvi preživet-ja - do prave slike stanja pa je težko priti zaradi hitro se spre-minjajočih pogojev pridobivanja dohodka - ocenjujemo, da te te-meljne usmeritve zveze komuni-stov ne uresničujemo zadovolji-vo. Zato v nekaterih okoljih kljub težkim razmeram in pro-blemom bolj prevladuje klima in zavest prikrivanja dejanskega stanja, neodpiranja pravih vpra-šanj in problemov in podobno. To pa so problemi, ki odločilno zavirajo prenovo zveze komuni-stov z njo pa tudi kvalitetne spre-membe razmer v družbi kot ce-loti.                      Dušan Kumar