Glasnik SED 22 (1982} 1 28 FILMSKI KOTIČEK Rezultati ANKETE o položaju etnološkega filma v naših ustanovah Anketo je pripravila skupina za film pri SED, Nanjo so odgovorili predstavniki naslednjih inštitucij: 1 Belokranjski muzej, Metlika 2 Dolenjski muzej, Novo mesto 3 Gorenjski muzej, Kranj 4 Goriški muzej, Nova Gorica 5 Kulturni center. Murska Sobota 6 Loški muzej, Skofja Loka 7 Muzeji Radovljiške občine, Radovljica 8 Pokrajinski muzej, Koper 9 Pokrajinski muzej, Maribor 10 Pomorski muzej, Piran 11 Posavski muzej, Brežice 12 Slovenski etnografsi muzej, Ljubljana 13 Urbanistični inštitut, Ljubljana 14 Zavod za spomeniško varstvo, Kranj in 15 Mira Omer2el -Terlep {zunanji sodelavec RTV Ljubljana), katere odgovorov pa nismo upoštevali pri oceni rezultatov ankete, ker nas pač zanimajo ustanove in njihovi oddelki, ki se ukvarjajo izključno z etnologijo. Opis odgovorov: V večini omenjenih ustanov etnologi razmišljajo o uporabi filma pri svojem delu (10 pozitivnih odgovorov). Nobena ustanova po mnenju izpolnjevalcev ankete ni nenaklonjena uporabi filma, 9 ustanov v takšni ali drugačni obliki podpira in omogoča uporabo filma, ati ji je naklonjena. Vendar je dejansko stanje tako, da 6 ustanov še ne vključuje filma na nobenega od omenjenih načinov, 6 ustanov uporablja film v okviru posameznih raziskovalnih nalog, 3 pa Še kot informacijsko in didaktično sredstvo. Kritično je Stanje filmske tehnike. Kar 10 ustanov nima nobene opreme za snemanje in predvajanje filmov. Ena ustanova ima 16 mm kamero, dve imata napravo za pregledovanje in montažo fitma, tri imajo projektor, ena pa celo luči za osvetljevanje. Primerne prostore za predvajanje filma ima 7 ustanov, brez takih prostorov je 5 ustanov. Video (TV) tehnike nima nobena vprašana ustanova, razen ene, ki razpolaga z videorekorderjem in televizorjem. Tudi uporaba razpoložljive tehnike je silno različna. Snemajo sami {1 primer), s hišnimi sodelavci (1 primer), z najetimi zunanjimi sodelavci (2 primera), s kompletno najeto Zunanjo ekipo (2 primera), ena institucija pa posedovane tehnike sploh ne uporablja. Iz odgovorov o uporabi filmske tehnike lahko sklepamo, da mnogi uporabljajo zasebno tehniko (predvsem kamere), saj je več pritrdilnih odgovorov o uporabi, kot je na razpolago filmskih kamer v odgovoru 4. Glede na ugotovljeno stanje ni presenetljivo, da samo 7 ustanov hrani filmske zapise in sicer: take, ki so jih sami posneli (2), posneli so jih drugi za njih (2), jih hranijo kot muzealije (3), 5 ustanov pa ne poseduje nobenih filmskih zapisov. Velika večina odgovorov pritrjuje vprašanju o organizaciji seminarja za etnološki film ¡13), udeležilo pa bi se ga 11 etnologov, ki so izpolnili anketo. Če strnemo ugotovitve Ankete, potem ugotovimo naslednja zgovorna dejstva: 1. Večina vprašanih etnologov razmišlja o uporabi filma, 2. Večina ustanov, kjer delajo etnologi, je naklonjena uvajanju in uporabi filma v različnih oblikah. 3. Večina institucij ni opremljena Z osnovno filmsko tehniko, še manj z video tehniko. 4. Mnoge ustanove že aktivno vključujejo film v svoje etnološko, delo (6). Od teh je 5 pokrajinskih muzejev in en specialni republiški muzej. 5. Etnološki filmi v zainteresiranih ustanovah nastajajo na zelo različne organizacijske načine, mnogo je improvizacije, malo načrtnega ukvarjanja s filmom. 6. Velika večina prispelih odgovorov je za pripravo seminarja etnološkega filma, kar kaže željo po seznanjanju s teoretičnimi in praktičnimi problemi etnološkega filma. Verjetno je nepoznavanje medija eden od razlogov, zakaj kljub pripravljenosti posameznikov in ustanov ni več etnoloških iilmov. V celoti nam anketa kaže precej šen razkorak med velikimi željami in majhnimi možnostmi. Vprašamo se lahko edino, ali bi bila podoba o etnološkem filmu v naših ustanovah drugačna, če bi na anketo odgovorile vse vprašane ustanove. NAŠKO KRIŽNAR KNJIŽNA POROČILA SLOVENSKE LEGENDARNE PESMI Ob izidu II. knjige Slovenskih ljudskih pesmi Ljudsko pesem, to kritiko poštenega in nepoštenega, dobrega in temu nasprotujočega, pesem zanosa in pesniške svobode, uklenjeno v moralne norme, v življenjsko igrivost in krutost, usodo in neusmiljenost, ponos in resnico, ljudsko pesem kot grobo sliko stvarnosti. Človeške moči in bede, spoznavamo v dveh knjigah SLOVENSKIH LJUDSKIH PESMI (Ljubljana 1970 1. knjiga, 2. knjiga 1981, ki so ju uredili Zmaga Kumnr, Milko Matičetov, Boris Merhar in Valeris Vodušek). Zbirka je (in verjetno bo tudi v prihodnje) zasnovana po zgledu nekdanje Štrekljeve zbirke, tokrat kritično pretresene in dopolnjene, vštevši tudi napeve. Obsežno zasnovan korpus, ki nam obljublja še vrsto knjig, nujno spremlja bojazen in poraja številna nerešena vprašanja, ki se nam tu in tam zdijo nerešljiva: ali smo prav razumeli ljudsko (pesemsku) sporočilnost, skrivnostno govorico prispodob in melodij, zvenenje glasov in sozven. Kljub temu smo za junaškimi in bajeslovnimi pesmimi, ki jih vsebuje prva knjiga Slovenskih ljudski pesmi {Ljubljana 1970), dočakali drugo knjigo, tokrat s pripovednimi pesmimi z omejitvijo na legendarne. Slovenske legendarne pesmi izhajajo iz svetopisemske snovi, vsebujejo svetniške zgodbe in poučne zglede. Opisujejo plačilo za bogoljubnost n1 z vso „človečnostjo" in „zemeljsko fantazijo" (lahko bi rekli ljudskostjo) kazni za vsakršno hudobijo, še zlasti kazni v peklu. Ne glede na njihov izvor je slovenska legendarna pesem skozi stoletja v procesu preoblikovanja doživljala različno upodabljanje, domače slovenskemu človeku, miselnosti in čustvovanju, Z zvrhano mero poetičnosti in dramatičnosti. Po svoji vlogi, ki jih Glasnik SED 22 (1982) 32 1 2 zavzemajo v ljudskem življenju, so legendarne pesmi Povečini mrliške. Sodile so ali še sodijo v stalni mrliški repertoar na mrliškem vasovanju ali pri vahtanju mrliča. Ponekod se je še obdržala navada, da sorodniki in znanci bede ali čujejo pred pogrebnim dnem pri mrliču. Tedaj se Zvrstijo tako legendarne kot nabožne pesmi pa tudi družabne pesmi in razne igre. Repertoarna stalnost jih je obdržala pri življenju skozi stoletja. V njih je moč čutiti srednjeveško mistiko in življenjsko vsakdanjost, pa Čeprav se pesmi vsebinsko naslanjajo na sveto pismo ali zajemajo snov iz apokrifov in privlačnih srednjeveških legend. Prav te prvine jim morda dajejo največjo težo ljudskosti in domačnosti. Kako živ je na primer opis Marije, ki ziblje Jezusa, ga pestuje in previja, pere pleničke in ga skuša Obvarovati Človeškega trpljenja, kako igrivi so verzi, ki opisujejo sv. Bernarda, ki si poje in žvižga kot kmečki fant, ali pa kako ščiplje po trebuhu sv, Henrika in kako si nenadoma obubožani ali bolni Jakob ki čepi na gnoju, Zavržen in zasmehovan, želi za tolažbo godčevskih viž. Mikavnost upodabljanja slednjega motiva je zašla tudi med slikarje panjskih končnic, kjer lahko vidimo ob Jobu 9odca z goslima ali klarinetom in goslimi. Zdrznemo se Qb pesmi „sv. Tomaž noče v Indijo", kamor naj bi odšel misijonarit. Čudežna „deveta" dežela ali „Indija Koro- tiandija" je opisana: „U Indiji je dežela, ai ¡enkrat sejejo, ^a vendar vsako leto po dvakrat žanjejo." Pravljična ndija, tako zaželjena in nedosegljiva, pa kruto neresnična. Razvrstitev pesmi se v glavnem drži mednarodno ^Prejetih načel. Legendarne pesmi zavzemajo velik del našega pesemskega izročila, k3r nam pove tudi dejstvo, da nt bi|0 mogoče sprejeti v to knjigo vseh tipoi in variant. ocakali smo 73 pesemskih tipov, manj obsežno drugo skupino teh pesmi Z baladami socialno-kritične vsebine ^ bo prinesla 3. knjigs. Kljub tej delitvi je 2. knjiga narasla na skoraj dvojni obseg v primerjavi s 1. knjigo, ki vsebuje 511 pesemskih variant z 242 melodijami, priču-l°ča knjiga pa prinaša 1015 variant S 614 melodijami, z vsemi analitičnimi kazali in pomagali ter zemljepisnimi skicami razširjenosti. „Ko po večletnih pripravah zdaj vendarle dajemo iz °k prvo knjigo Slovenskih ljudskih pesmi, smo veseli, da ^ovenska matica sprožila to izdajo. Hvaležni smo ji u i, ker je potrpežljivo čakala, da razčistimo sto insto Robnih strokovnih in tehničnih problemov. Upamo, da 0 Po že utečenih kolesnicah odslej vse Šlo bolj gladko in 1 reie", beremo v Predgovoru k 1. knjigi tega obširnega °rpusg vseh do [ianej; znanih ljubkih pesmi. Deset let za o $mo torej d0£aka|j težko pričakovano drugo knjigo, smo uvodoma poučeni O številnih izdajateljskih 0 lemih. Iz uredniške četverice se je umaknil prof. ons Merhar, iz do leta 1978 pripravljenega rokopisa je a el del legendarnih pesmi in pesmi s socialno-kritično G) "TO, ki so nam obljubljene v 3. knjigi, nekdanji Slov "0 narodopisni inštitut se je priključil Inštitutu za neJenSk° narodoP'sie Pri SAZU in pričel zbirati po še zla rei h območjih slovenskega etničnega ozemlja. Še gradi V Halo2atl in " porablju ter tako obogatil že zbrano . Milko Matičetov pa je nadaljeval raziskovanje v mei " vključitev nabranega je biio potrebno časovno izka? T™**« do konca 1980' Slovenska matica se je «Jla ia Potrpežljivo in uvidevno. že ut načel° razvrstitve gradiva je {na Slovenskem se ki fi?' .slovstveno 9!e?e na Pesernsko vsebino. In ker veselim'' CiJa opira na Štrekljevo razdelitev, se lahko 0 Pr|bodnjih izdaj. Štrekelj je ljudske pesmi vsebinsko razdelil na 6 razdelkov. V 1, razdelek pripovednih pesmi sodita obe knjigi Slovenskih ljudskih pesmi in obljubljena tretja. Nadaljevanje pa nas kar malce zaskrbi: koliko knjig bo korpus vseboval in kdaj jih bomo dočakali? Kdaj in kje pridejo na vrsto „pesmi zaljubljene" in „pesmi za posebne prilike", (obredne in plesne, pesmi svatovske in ženitovanjske, pesmi obsmrtnice), „pesmi pobožne" in „pesmi stanovske" {vojaške, pastirske, otroške), „Pesmi šaljive in zabavljive" . . .? In ko dobimo v roke celotno zbirko, kdaj smemo pričakovati izsledke in ugotovitve, kdaj zvemo kaj več o načinu izvajanja, tej pesemski preobleki, o čemer {z)vemo tako malo. Čakamo nestrpno, a s potrpljenjem. MIRAOMERZEL TERLEP POROČILA, OBVESTILA BRDA NEKDAJ IN DANES Razstavo S tem naslovom je za kulturni praznik, 8. februar 1982, pripravilo kulturno društvo Briški grič v Svojih prostorih na Bukovju pri Števerjanu. Avtorja sta Silvan Pittoli in Zdenko Vogrič, vodja etnografsko dokumentarnegs odseka pri Zvezi slovenskih kulturnih društev. Sestavlja jo 57 črno-belih fotografij omenjenih avtorjev in lesene korenine-skulpture samouka Mirka Maraža iz ščednega, ki je že imel samostojno razstavo leta 1981, Fotografski del razstave bi lahko imenovali: prikaz zgodovinsko kulturne dokumentacije Števerjana in okolice, vendar je več kot to. Avtorja sta pazljivo odbrala liste fotografije, ki nimajo zgolj pričevalno dokumentsrl-sične vrednosti, ampak posredujejo to dokumentaričnost gledalcu v jeziku dovolj ambicioznega fotografskega oblikovanja; fotografije so hkrati dokument in umetniški izraz njihovih avtorjev. Goriškim Slovencem ni neznana želja kulturnega društva Briški grič, da bi v novih prostorih društva postavili muzejsko zbirko ljudske kulture Števerjana in Brd.1 Omenjena fotografska razstava, čeprav skromna po obsegu, je nekskšns zssnova slikovnega dela bodoče zbirke. Ce avtorja ne bi bila tako stroga pri selekciji fotografij, bi lahko brez sramu pokazala še več fotografij s poudarjeno dokumentarično komponento. Na razstavi tudi še ni bila izvedena tematska ureditev gradiva. Skozi prikazano pa že lahko zaslutimo tri vsebinske sklope, ki so dobra osnova za kasnejši etnološki prikaz briške regije. To so: arhitektura, delo in ljudje. V tej tematski razdelitvi se oha avtorja dobro dopolnjujeta: Vogrič ima fotografsko oko za arhitekturo, Pittoli za portrete, oba pa za vsakodnevna dela in opravila briškega človeka. Preseneča in razveseljuje nas njuna odločitev, da sta za prikaz ljudske kulture nekega območja enako pomembni informacija o preteklosti in imformacija o sedanjih dogajanjih. To je sodoben pogled na ljudsko kulturo, ki torej ni mrtev predmet preteklosti, ampak živ proces, ki se odvija tudi še v sedanjosti. Dokumentirati je treba današnje dogajanje, da ga bo lahko preučeval jutrišnji raziskovalec. Na števerjanski razstavi je nekaj takih primerov, slikanih še v zadnjem trenutku: na primer — starec, ki plete „kaštele", priprava „holide" za splakova-nje vinskih sodov pred prešanjem, zvijanje butaric iz