nseratl se sprejemajo in veljš tristopna vrsta:
8 kr., če se tiska lkrat,
1»	o
ti n i, n ■ ,i
i» n n n ^ ,, Pri večkratnem tiskanji se cena primerno zmanjša.
Rokopisi
se ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo.
Naročnino prejema opravništv. (administracija) in ekspedicija ra Starem trgn b. it. 16

Političen lisi za sloraskl narod,
Po pošti	prejeman velja:
Za celo leto	, . 10 gl. — kr
za pol leta	. . 6 .. —' .
ta četrt leta	. . 2 ,, „
V administraciji velja: -j...
Za celo leto . . 8 gl. 40 kr za pol leta . . 4 „ 20 „ sa četrt leta . . 2 „ 10 „ V Ljubljani na dom pošiljal velja 60 kr. več na leto.
Vredništvo je n« Bregu hišni štev. 190.
Izhaja po trikrat na teden in sicei v torek, četrtek in soboto.
Rusija in Turčija.
Skoro ob enem, ko so Slovanom neprijazni listi zagnali veseli krik, da homatij na Turškem bode vsled shoda berolinskega kmalo konec in da bodo morali Jugoslovani še dalje nositi kruti jarem turški, došel je iz Bulgarije glas, da se je tudi v tej doslej mirni deželi vnel upor zoper vlado turško ter se v malo dneh tako razširil, da število vstajnikov že zdaj znaša okoli 30.000 mož. Vzroki vstanka bulgarskega niso socijalne napake kakor v Bosni in Hercegovini, kjer so turški begi gospodovali, kakor so hoteli; kajti v Bulgariji je teh pijavk tako malo, da skoro nihče za nje ne ve; zgolj verske in politične razmere pripravile so sicer jako miroljubne in pohlevne Bulgare, da so prijeli za orožje. Vstajniki, ki so pričeli boj, da bi si priborili stan, kakoršen se človeku spodobi, bojujejo se tedaj za vero in slobodo zlato in gotovo orožja ne bodo položili iz rok, dokler trinoštvo turško ne bo zatrto in maščevane vse nezgode, ki so jih morali njihovi pradedje in sami pet sto let sem prenašati. Zato se tudi nihče ne bode čudil, če te dni dojde vest, da tudi Grki na Kreti, v Tesaliji in Epiru so sultanu odrekli pokorščino in prijeli za orožje. Dozdaj jih je od tega zadrževalo mrzenje do Slovanov in jako omejeno vstajniško bojišče, a ker je nezmožnost in slabost Turčije čedalje očividnejša, bode gotovo tudi pri njih svobodoželjnost premagala protislovansko mrzenje.
Turčija, ki si že zdaj ne more pomagati, bo tedaj prišla v čedalje veče zadrege. Gori
omenjeni listi se sicer tolažijo, da vsled dogovorov beroliuskih bode Rusija, ki ima pri Slovanih na Turškem največ vpliva, vstajnike nagibala k miru in porazumljenju, a kdo bi to verjel? Pri vseh dogodkih na Turškem od punta v Nevesinju sem do umora konzulov v Solunu in do vstanka bulgarskega razodeva se moč ruskega vpliva, in Rusija naj zdaj sama podere, kar je z veliko izurjenostjo in brž ko ne tudi z velikimi stroški dosegla? Rusija naj zdaj, ko se imajo izpolniti naj-gorečnejše želje, ki jih od cara Petra Velikega sem goji, prostovoljno zopet zapusti pot, ki jo pelje naravnost v Carigrad? Pred 23 leti je car Nikolaj pričel silno vojsko, da bi bil razmetal Turčijo, dasi je tedaj imel proti sebi vse veče države, kterih glavni namen je bil Turčijo varovati in podpirati, kakor izvrstno razpravlja „Politik" v št. 139. Na Erancoskem se je malo prej na prestol povzdignil Napoleon III., ki je hotel s srečno vojsko vtrditi svoje vladarstvo. Najprimerneji se mu je zdel v ta namen ruski car Nikolaj, kterega je osebno črtil. Angleška se je z veseljem zavezala proti Ruski, ker se je bala za svojo kupčijo na izhodu. Avstrija je bila v skrbi, da bi se Rusija na iztoku Donave ne razširjala; edina Prusija je ostala mirna in se proti severnemu sosedu ni vzdignila.
Danes pa so razmere vse drugačne, in Rusija si vgodnejšega časa za izvršitev namenov, ki so ji bili tedaj spodleteli, ne more misliti. Tiste države, ki so bile pred 23 leti njene najhujše zopernice, postale so ali njene prijateljice, ali pa so tako onemogle in osla-
bele, da se ji nikakor ne morejo vstaviti. Zaveza držav, ki so tedaj Turčijo ohranile, seje vsled zadnje francosko-pruske vojske tako čisto razrušila, da je Rusija brž potem brez ugovora samovoljno pretrgala pogodbo pariško od leta 185G. Naznanila je vladam, da je več ne vežejo nektere določbe, ki so ji bile jako nepri-lične; lahko bi bila vničila vso pogodbo in brez dvoma bi bile države ostale ravno tako mirne, in bodo ostale tudi zdaj, če jim Rusija pod noge vrže kosove raztrgane pogodbe, ker si pomagati ne morejo.
Franciji, ki je bila tedaj duša protiruske zveze, ne bode več prišlo na misel podpirati Turčije; Franciji celotnost Turčije nič ne pomaga, pač pa prijateljstvo Ruske, za ktero bi še več žrtvovala, kakor oguljeno politiko na izhodu.
Avstrija bi sicer tudi zdaj še nasprotovala politiki ruski, a bridke skušnje 1. 1859inl86C, ki so bile le nasledek čudne politike njene za vojske krimske, so jo menda zmodrile. Tudi ni več tako močna kakor 1. 1859 in 186G in bo menda vsaj zdaj gledala, da zavoljo Rusije še enkrat ne bo tepena.
Tretji tedanji sovražnik Rusije, sedanja Italija, se je med tem zavezala z Nemčijo in išče prijateljstva ruskega, ker upa pri razpadu Turčije pridobiti novih dežel, kar se zamore pa le zgoditi v tesni zvezi z Nemško in Rusko.
Edina Angleška bi se tedaj politiki ruski zamogla vstaviti; a tudi Angleška je sedaj prepričana, da se Turčiji ne da več pomagati, iu gotovo za njo ne bode pričela vojske.
Nekdanji protiruski zavezniki so tedaj
O lepoti naravini.
(Konec.)
To v obče o lepoti naravini; in zdaj še posebej, kaj pridobi ona, ako jo motrimo v duhu krščanstva, vprašanje, kterega odgovor je prav za prav namen tega sostavka. V krščanskem smislu! Marsikdo bo morda z glavo zmajeval, ko bo to bral; narava je narava in ostane narava, bodi krščanska ali poganska, bo rekel. In to so tisti, ki isto tako taje mogočnost krščanske umetnosti, tisti, ki se že bližajo materijalistom, trdečim, da je ideja pri lepoti ničevna, da le oblika jc lepa, da si lepo, dobro in pravo niso v nobenem sorodstvu, da ne vplivajo eno na drugo. Ali kdor premisli, da ima verstvo mogočen vpliv na vse mišljenje in delanje človeško, da preobrazuje vednost in nravnost, da skoro popolnoma pre-drugači vsega človeka, ta nikdar ne bo tajil, da tudi deluje na to, kako človek primlje naravo in njeno lepoto. Verstvo vpliva na srce, na čutstvo, vir lepote, verstvo vsako in najbolj krščanstvo, ktero je najbolj predrugačilo človeštvo, najbolj preobrazilo ves svet, čutstveni,
umni in nravni. Ce že vidimo to neizmerno važno delovanje pri Grkih (saj ima vsa umetnost njihova verski značaj); gotovo je še mnogo delavueji pri kristijauih, saj je ni lepote brez globoke ideje, brez zveze s pravim in dobrim, ni je pa blage ideje, niti prave resnice in blage nravnosti, koja bi prekosila v vrednosti vzvišenost krščanstva.
Kaj je narava vernemu, kaj nevernemu? Nevernemu je stvar naključbe; njen izvor je naključba, namena nima, vlada jo gola na-ključba; njeno gibanje in kretanje je mrtvo, brez življenja. Drugim pa je ona bog, neprosti, strašni bog, pred kterim se trese domišljija braminova. Da mora takim ljudem odmreti vse čutilo za pravo lepoto naravino, razume se samo po sebi; narava jim ne stoji v nikakovi višji zvezi, nima je višje ideje, ktera bi jo vladala; v nji se ne more ogreti, niti opočiti nemirni duh človeški, kajti njen vir je naključba, njen namen smrt.
A kristijanu, njemu je narava razodenje božje, ona je nepopolna podoba bitja božjega. Ako tako primemo naravo, potem le moremo jo ljubiti, potem moremo globoko čutiti njeno
lepoto. Bog je naravi stvarnik; od njega ima izvor, od njega, ki je sam neskončno lep, najpopolnejši. Od njega ima resnico; pravzaprav je on edini resnica, vsaka druga ima veljavo le od njega; narava ima resnico od njega in je s tem deležna resnice božje, da kaže njegovo modrost s svojim redom, svojo raznovrstnostjo, svojo lepoto. On je, ki je pojme stavil naravi in njenim posameznim delom, ki jih je vvrstil v posamne rede, ki je pojmom dal tudi primerno obliko. A on je tudi, ki je vse storil namenu primerno; glavni namen vse narave je on sam, njegova čast in slava. Bog pa skrbi tudi za njeno ohranitev, za to, da se ona prav razvija, napreduje, spolnuje posamni namen v stvarnici; tu se pokaže posebno njegova modrost, njegova dobrota in ljubezen. O kako neizmerno veliko pridobi si narava v tem smislu! Kako vzvišene ideje nahajamo v nji, kako povzdiguje duha k stvarniku in vladarju svojemu! Če je ni lepote brez ideje in se ideja mora vjemati z resnico in dobroto, da je resnično lepa, kje dobimo lepoto, ki bi se smela primerjati naravini! Zato so dela božja v naravi vzori lepote; vsako človeško delo umetnosti pa mora posnemati življenje,
razločeni, zveza s Prusijo pa, ki je med temi časom postala najsilovitejša država, se je tako vtrdila, da združena Prusija in Rusija v Evropi storite, kar kolj hočete. In ravno glede Turčije se boste tem laglje po-razumeli, ker Prusiji za oddaljene dežele turške ni toliko mar, in ker ima kaj lepo priliko zopet prikupiti se Rusiji, da ji na zahodu ne bode delala zaprek. Vrh tega se je v deželah turških, ki so bile za krimske vojske mirne, vnel hud upor, kterega sultan ne more zadušiti. Nihče tedaj ne dvomi, da združena Prusija in Rusija zamorete z rnim mahom rešiti turško vprašanje; in če se še obotavljete, je to le znamenje, da se še niste dogovorili, kako naj se dedšina razdeli, ker sicer njima ni čisto nič na potu.
Nič trdno, stanovitno ne stoji In vse razpada, koder vere ni.
Skoro trikrat so se že ljudje rodili, kar so načela 1. 1789 evropskega sveta in društva obličje premenila in prekazila. Kakor v vroč-nici bolnik časih nekoliko zaspi, pa ga nagloina stresne spet, da vnovič trpi; tako se prekucuje svet od tedaj iz punta v punt vedno. Komaj pojenja na eni strani, že se pričenja na drugi. Iz brezbožne setve 1. 1789 je dozorela krvava žetev leta 1793. Kako se je hitro spreminjalo potem vladarstvo v Franciji, in koliko vojska je vzbudilo, dokler so se v sveto zvezo zoper njo sklenile Avstrija, Prusija in Rusija, ter pridobile človeštvu nekoliko miru. Kratek je bil pokoj, ki gaje po hudi treslici vživala Evropa. Oglašali so se sem ter tje nemirni ogljarji, kar leta 1830 završči v Franciji, pa se spet poleže nekako do 1. 1848.
To leto pa se je v korenu potresla vsa Evropa, in cd tedaj — ni ga miru in pokoja. Komaj potihnejo vnanji boji, že se vnamejo notranji prepiri, da begajo človeštvo. In koliko se je od tedaj prekucnilo! Kako ležijo na tleh prestoli vladarski n. pr. v Neapolu, Toskani, Modeni, v Parmi, Luki, v Hanoveru; potrta je deželska vlada papeževa; spodeni so pravi na sledniki vladarski v Španiji, Portugaliji, Švediji, Franciji; v pregnanstvu sta umrla posilnika L. Filip in L. Napoleon; na ptujem je umrl Oton kralj grški; daleč od Madrida premišlj
lahko Izabela kraljica svoje napake, in sanjari |perit). Kar so storili Turki v Solunu, to na-
Amadeo o svojem španjskem kraljevanji. Fran cija je danes ljudovlada ali republika, in ni čutja ne slutja, da vstanovi se ondi spet monarhija. Španija in Italija veslate v republiko.
Angliji se vzbuja nezadovolje o novi cesarici. Povsod se nekaj kuha in vre; na vzhodu je pa že skipelo, in kdo ve, kak požar se vname še vsled tega?
Hudi Turek, kteri — nekdaj potlačen — je postal že votla podoba za vid, sužnim nezvestim posmeh, zaničevanemu ptujcu igrača, na čelu se iztoka dviga ter svetu zapadnemu grozi, in že divja vojska med turčinstvom in krščanstvom. Po časnikih nas tolažijo, da se proti temu natoku zedinjajo države evropske, in vzlasti s tem, da so si roke podale Avstrija, Prusija in Rusija. Toda — malo tolažbe je v tem za nas, kajti — nič trdno, stanovitno ne stoji, koder vere ni. Kdo pa sedi na prestolih evropskih sedaj, ali kdo vlada največ državne prestolnike po Evropi? Mar ne liberalizem? In kaj je liberalizmu krščanstvo? Država mu je bog, v orožji in vojaštvu mu je moč, cerkev mu je dekla, pravo krščanstvo zdi se mu svobodi protivno ter državi nevarno. Vere ni — vere. Kjer pa vere ni, tam tudi zaupanja ni. Le vera iu zaup imata mir. Prav zato dela pa sedanja zveza državska kristjanom skoro več nepokoja kot pokoja. Kaže se, da zveza ta ni sveta, ne sklenjena po vzornih, krščanskih načelih, ne vsemu občinstvu na korist; marveč je zavistna, jako sumna, le v lastni prid. Kar na eni strani (Gorčakov) obeta, na drugi strani (Ignatijev) ometa. Kolike lju'oavi proti Avstriji je Prusija, povedal je po vseh ustih Lamarmora.
Ko bi vladal duh pravega krščaustva po Evropi, pomikale bi se že države njene preti Carigradu s svojimi zedinjenimi vojnami, kakor so se nekdaj v križanskih vojskah proti Askalonu. Ali oni, ki so se tedaj zvali Bernard Klervoški, Peter Amienski in Bogomir Builjon ski zovejo se sedaj grof Julij Andrassy, knez Bismark in knez Gorčakov. Tedaj so se sošli bili na peščenici sirski, sedaj na peščenici berolinski. Tedaj so sukali meč, sedaj sučejo pero; tedaj so prelivali kri, sedaj prelivajo tinto. Državniki zborujejo in se posvetujejo, kristjani na vzhodu in jugu pa pod turškimi meči peginjajo (Roma deliberante Saguntum
meravajo na 50 krajih na pr. v Carigradu, Damasku, v Alepi, Bejrutu, v Smirni, in drugod, kakor se poroča v „Union" v Pariz. Pravijo, da so državniki davno prej vedeli, kaj se zgoditi ima v Solunu. Dvanajst potem pomorjenih unih dveh vendar ne prikliče v življenje. Kaj pomaga, da se barke sprevajajo po morji, dokler se kristjanje pobijajo po suhem, in se tem delajo obljube, pase jim ne spolnujejo vdejanjil Nič trdno, stanovitno ne stoji in vse razpada, koder vere ni. In kdo ve, kolika nadloga preti še brezverni zapadni Evropi?
Trdno, stanovitno pa stoji skalar naš, verni Pij IX., in slovesno, da nikoli še tako, obhajal je 84. svoj rojstni god. Bilo je vpričo do 18 kardinalov, več škofov, knezov in raznih dostojnikov deželskih in duhovskib, ko se prikaže sicer težkih stopinj, toda bistrih oči, vedrega lica, veselega srca Pij IX., in na pristojna pozdravljanja odgovarja prijazno posameznim krog in krog, potem pa ogovori vse skupaj po francosko:
,Deca moja! Blagoslov svoj Vam dam in podelim Vam popolne odpustke in artierdo mortis. Prišli ste Vi, da voščite papežu dolgo življenje, papež pa na Vaša voščila odgovarja Vam z blagoslovom in z odpustki in articulo mortis. Seli vjema to dvoje? Kaj pada! To se pravi, deca moja! bodimo vedno vdani sveti volji božji v življenji in v smrti. Živimo toraj dobro, da umreti moremo tudi dobro. Sveta volja božja bodi vsegdar češčena in naj se spolnuje vedno nad nami. Benedictio itd."1
Potem se poda v drugo dvorano, kjer se razgovarja s kardinali in s spremstvom svojim do pol ure. Preden se umakne v svoje, sobe, se zahvali še enkrat ter reče:
„ V listih, ki izhajajo s podobami, slika se staro leto navadno v podobi slabega star-čeka, kteri gre že pod koš; mlado leto pa v podobi otroka, kteri Še le hoditi pričenja ter ne obeta mnogo, brez dvoma, ker se Še ne ve, kaj ima v krilu svojem bodočnost. Kar mene tiče, povem Vam, da jaz, ne pozabivŠi na preteklosti, pričenjam to novo leto poln zaupanja v prihodnost.1'
Tako verni Pij IX., kako pa — mi?
Istinič.
red in globoki obseg njihov in sicer svestoalil nesvesto, če ne, ne more biti lepo.
Te misli, to veljavo naravino je verno, Bogu vdano človeštvo kmalo spoznalo. Zato bilo je od nekdaj posebno veselje pobožnih duš, premišljevati dela božja v naravi. Že v starem zakonu skrbel je Bog s svojimi postavami za naravni razvitek žival, za milosrčnost do njih. Kraljevi pevec ljubil je z visokim navdušenjem naravo in jo opeval s krasnimi spevi; v nji opazili so preroki zrcalo lepote božje. In cerkev nadaljuje pričeto; vsak dan vzbuja stvari k hvali Gospodovi v prelepi pesmi mladeničev v razbeljeni peči, in v svojih obredih ali oficijih, posebno v velikonočnem, spominja se je z ljubeznjivo pazljivostjo.
Ko še Adam ni grešil, je tudi narava bila v pravi razmeri k njemu, v razmeri podložnega k gospodarju; in zato mnogo bolj jasna mu je bila njena lepota, kajti globokeje poznal je njen pomen, njeno bitstvo; bolj jo je ljubil in bil je v mnogo natančneji zvezi ž njo. Po grehu pa se je spuntala zoper njega, njuna prava razmera se je razdrla in od tačas ni je več ljubil tako zelo, tako čisto. Odtod na eno stran neusmiljenje do nje in sem ter tje po-
nižanje pod njo, na drugo stran pa strah in častenje njeno; s svojo nenaravno strastjo ponižal se je pod njo, zato pa ji je skazoval celo božjo čast. Toraj tudi mi ne čutimo ljube z u i tako, kakor bi jo čutili, ko bi ne bilo oko otemnjeno od greha, čutstvo ponižano od strasti. „Ko bi bilo tvoje srce priprosto", veli Tomaž Kempčan, „bila bi ti vsaka stvar ogledalo življenja in knjiga svetih naukov". Svetniki, ki so bili v pravi razmeri z Bogom, spolnovaje njegove zapovedi in mu žrtvovaje vse svoje bitje in žitje, so po njegovem pri-puščenji za trenutek stopili tudi v prvotno razmero z naravo; odtod ona čista, bogoljubna ljubav sv. Frančiška Asiskega do narave, lju bav, koja se nam zdi nekako čudna, v kteri imenuje stvari svoje brate in sestre, popeva celo kamen kakor pričo veličastva božjega; odtod oni čudeži, da so se jim vklanjale divje zveri in jim služili morilni življi. Njim nasproti vrnila se je narava v svojo prvotno, rajsko stanje; oni so popolnoma čutili njeno lepoto.
A narava s krščanskega stališča ne pridobi samo lepote po viru, namenu, resnici, dobroti in prvotni razmeri do človeka, ampak tudi po svojem koncu. Narava ni vstvarjena
brez konca, v njej sicer opazujemo vedno smrt, a na podlagi smrti dviga se novo življenje, posamno prede, vrsta ostane; ona ima višji konec; kakor je padla z grehom Adamovim, vstala bode tudi zopet ž njim; „quia et ipsa creatura liberabitur a Servitute corrup-tionis in libertatem gloriae filiorum Dei", piše sv. Pavel, in tako kaže, da hrepeni tudi narava po odrešenji, ktero bo dosegla, kadar bo dospelo človeštvo do svojega konca; tudi ona bo poveličana z nami vred. In če uči sv. cerkev, da bo svet vničen pred sodnjim dnevom, govori le o poginu oblike; bitstvo bo ostalo. Tako bliža se tudi narava poobličanju in očiščenju; njen namen je Bog in lepota njena ima tako višji mistični namen; ko bo dokončan od Boga ji odločeni čas, poginila ji bo oblika, a ostalo bitje ,,ut abolita imagine per-maueat imago supercoelestis", kakor pravi sv. Hieronim; pokazala se bode v novem, popol-nejem cvetu in razodevala slavo in čast božjo, kterega stopinje spoznavamo zdaj le nepopol-uoma v okaljeni lepoti naravini.
B o r i n.
Politični pregled.
V Ljubljani, 24. maja.
Avstrijske dežele.
Državni zbor sc snide po poročilu „Mont. Rev." 1. septembra in bode razpravljal pogodbo z Ogersko, proračun in nekaj železničnih predlogov.
V «iclcjsaciji je poslanec Sturm vlado interpeliral o zadevah častnika Er tla. Fml. Benedek je odgovoril, da je Ertl lastne izdelke in nepopolne izpiske ptujim vladam prodajal, in da vojni vsled tega ni nobena zguba in nobena uevarnost nastala. Poslanci zdaj ravno toliko vedo kakor prej, in ker tudi obljubljenega vradnega pojasnila ni bilo na dan, si ljudstvo glavo beli, da so častnika Ertla zarad „dolžnosti nasprotnega ravnanja, iz kterega pa vojni ni nastala nobena zguba in nobena nevarnost", obsodili na deset let težke ječe!
'ti Dunaja je v „Čechu" 20. t. m. brati tale dopis*. „Eno izmed najžalostuejših poglavij naših razmer krije v sebi ime dr. G iskra. Kako globoko je morala že seči pri nas spridenost, kedar človek, kteri si ne upa povzdigniti glave, ko se mu očitno pripisujejo kaj malovredna dejanja, kedar Človek ta ukljub spričanim glasovitim delom svojim pri nas v parlamentu in delegacijah še sedeti in o zadevah države naše z drugimi zborovati sme. Prav res, da bi treba bilo že nekoga, ki bi to iz-čistil. Angleški diktator Cromwell potrebil je o svojem času parlament angleški na ta način, da je v javnem zborovanji s prstom pokazal na enega uda ter rekel: „Kako moreš tu sedeti, kedar si se obogatil s tujimi penezi?" In ka-zaje na druzega je dejal: „Ti ne greš sem, ker si po krivem prisegel." Tretjega je izgnal rekši: „Poberi se, ti si prikrival in kradel svete reči." Cromwell je pri vsem tem vzlasti na misli imel svoj prid, da bi se znebil neprijetnih nasprotnikov. Tudi mi bi potrebovali Cromvvella v prid nravnosti in državne koristi.
Dr. Giskra je spet pripuščen k dvoru. Majajte o tej novici z glavo, vendar je resnična. Giskra je v nemilosti pripravljal se k hudemu boju proti vladi, pravijo, vzlasti o računu ali stroškovniku. Strah ni bil majhen. Toraj seje z neke strani poskusilo vse, da bi Giskra pri cesarju sprejet bil spet v milost in da bi si vlada v delegacijah zagotovila njegovo priki-movanje. Za to ceno tedaj družnik Ofenheimov nc bo rušil krogov vladnih. Tudi to je znamenito pojasnovanje naših negotovih razmer."
Knsrebu so 20. t. m. obhajali obletnico smrti bana Jelačiča. Prej ta večer so s črnimi zastavami in brezštevilnimi plino-vimi lučicami okinčali njegov spominek in pri njem zapeli nekaj narodnih pesem.
Vnanje države.
Iz ('arift-raria se ,,N. fr. Pr." poroča, da se softa (turški vseučiliščniki) še niso pomirili. Pripravili so sultana, da je imenoval novega Šeik-ul-Islama, zdaj ga hočejo prisiliti, da bi odstavil še nedavno imenovanega velikega vezirja Mehmeda Rušdia pašo in službo njegovo izročil softam jako priljubljenemu Mi-datu paši. Dalje zahtevajo, da naj se vstanovi naroden svet, letna plača sultanova naj se kontrolira, goljufivi uradniki pa naj se ostro kaznujejo. — Nedavno so bili tudi hudo napadli ruskega poročnika Ignatieva v „Lev. Her.", ter so ga hoteli s tem pripraviti, da bi bil zahteval svoja pisma in zapustil Carigrad. Pa Ignatiev se za ta napad ni zmenil, vlada turška pa je za nekaj časa vstavila omenjeni časnik.
Jugoslovanski vstajniki so v
Sutorini k smrti obsodili in še tisti dan ustrelili nekega Filipoviča, ki so ga imeli na sumu, da je turšk vohun; tri druge sumljive ljudi pa imajo še zaprte. — V Sutorino pride te dni nek pooblaščenec črnogorskega kneza, ruski generalni konzul Jonin in Božidarevič-Veselicki, da se z vstajniki dogovore o pomirju.
V banjaluški okolici je turški beg Muarem Aga, sam pripravil ljudstvo, da se je vzdignilo. Z izgovorom, da hoče skrbeti za red in mir, divjal je z 200 tovariši po okolici, in počenjal strašne reči; okoli 100 kristijan-skih veljakov je postrelil, češ, da so ljudi hujskali proti sultanu. Ljudem se je to zdelo prehudo, zato so zgrabili za orožje in zvezali se s četo Uzelačevo, ki si prizadeva do l.jun. vzeti Banjaluko. Tistemu pa, ki ubije Muarema Ago, obljubljeno je veliko darilo.
Izvirni dopisi.
I» Selc, 22. maja. Malokrat „Slov." prinese kaj iz selške doline, pa ni čuda, saj so Selca unkraj sveta. Vsaj drugače si misliti ne moremo, če pogledamo, koliko časa ljubljanski časniki potrebujejo, da do Selc priro-majo. „Novice" izhajajo v Ljubljani v sredo, pa pred petkom jih ne dobimo; včasih, kakor zadnje, še le v soboto. „Slovenec" od sobote, pride, če je dobro, v ponedeljek ali še en dan pozneje. In vendar gre železnica trikrat na dan na Gorenjsko, in iz Loke gre dvakrat na dan poštni pot skozi Selca v Železnike in dvakrat na dan zopet nazaj v Loko. Od kod ta zamuda? So li mar ljubljanski časniki taki pijanci, da se v vsaki krčmi pomude? ali so morebiti nadušljivi, da morajo vsak korak počivati? Rekel mi je nek poštni uradnik, da so pošte zato, da ljudem postrezajo in drugi višji poštni uradnik je rekel, da od pošte država nima nič dobička; če več nese, bolj ljudem vstreza. Ne dvomim, da si poštni uradniki zares prizadevajo ljudem vstrezati; le loška pošta ni teh misli. Ako bi nam ta hotela le malo postreči, bi naše časnike dala mesto v železniško poštno torbo potu v roke in memogrede bi jih ta oddal in dobili bi jih precej drugi dan do 9. ure zjutraj; kajti iz tega namena smo jih tudi naročili v Loko in prosili, da nam jih iz Loke pošiljajo. Dobivali smo jih poprej en čas tudi v resnici tako, vendar smo kmalo morali čutiti, kakošen veter v Loki piše. Kedar je bil poštni ekspeditor dobre volje, smo jih dobili iz Loke, kedar pa ne, šli so v torbo in dobili smo jih še le popoldan ob 1. uri iz Železnikov. Odkar so bile zadnje volitve v Loki, je pa termometer dobre volje poštnega ekspeditorja padel naenkrat za vselej pod ničlo. Precej smo zvedeli, da bomo čas nike le iz Železnikov dobivali, kajti v Loki nimajo časa za to.
Pa ker moramo Selčani že radi ali neradi v „Bestellungs-Bezirk Eisnern" biti, bi že še prenašali, če bi tudi časnike 4 ali 5 ur pozneje dobivali, pa zakaj zraven tega še celih 24 ur pozneje, mesto v sredo še le v četrtek, to je nam zastavica. V Železnikih jih dobijo precej drugi dan potem ko izidejo, ob 11. uri dopoldne; v Selcih še le tretji dan ob 1. uri popoldne, tedaj celih 2G ur pozneje in vendar iz Selc do Železnikov 1 uro nimaš kaj hoditi in pošta v Železnike prav skozi Selca nese. V Železnikih časniki ne zaostajajo, ker on dotna gospa poštarica rada postreže. V Ljubljani smo tudi poprašali poštnega uradnika, pa ta je zagotovil^ da vse redno pošiljajo, kar je tudi verjetno. 'Tako se nc dd drugače mi-
sliti, kakor da se naši časniki v Loki za nekoliko časa konfiskujejo.
Pristaviti je le še, da konfiskacija zadeva le „slovenske" časnike „Slovenca" in „Novice", drugi nemški dohajajo redno. Bi morda si. c. k. poštno vodstvo ne moglo storiti v tej zadevi potrebnih korakov?
Domače novice.
V Ljubljani, 25. maja.
(Zasežen) je bil včeraj „Slov. Narod" zavoljo nekega dopisa. Jutri pa je pri deželni sodniji obravnava zarad „Slovenca."
(Mestni odbor) je imel včeraj prvo sejo, ktere so se vdeležili tudi pri zadnjih volitvah izvoljeni narodni odborniki.
(Priznanje.) Kakor poročajo „Nov.", je ministerstvo kmetijstva, odboru družbe kmetijske naročilo, naj gosp. župniku Jan. Mesarju v Bohinjski Bistrici za temeljito poročilo o potovanji po Kranjskih planinah in podučevanji umnega mlekarstva in sirarstva posebno priznanje v imenu ministrov izreče. — Odbor je častno to pohvalo za povzdigo domačega našega sirarstva radostno naznanil neutrudljivemu rodoljubu.
(Južne železnice) načelništvo v Ljubljani je, kar smo že večkrat omeniti priliko imeli, jako nevljudno proti slovenskim časnikom; naj se zgodi kar koli, naj se premeni vožnji red, prestroji kak tarif, razglasi kak nov ukaz, — o vsem tem ljubljanski železnični urad, dasi bi mu bilo v korist, ue naznani ne ene pičice slovenskim listom. Ker pa menimo, da take reči kolikor toliko brigajo naše občinstvo, se trudimo drugod jih zvediti, čeravno nam je to večkrat prav težko. Do zdaj smo mislili, da železniški urad le slovenske liste tako zanemarja, a zdaj smo prepričani, da se tudi nemškim taka godi. „Laib. Ztg." je namreč nedavno prinesla novico, da od 15. maja naprej se bode na južni železnici lahko tudi ljudje vozili s tovornimi vlaki. To za občinstvo važno novico smo po ,Laib. Ztg." posneli tudi mi, a zdaj smo zvedeli, da je bosa. Tedaj o južni železnici tudi uradna „Laib.,Ztg." nič ne ve.
(Povodnji na ljubljanskem mahu) še zdaj ni konec. Zadnje dni se je voda nekoliko odtekla, a vsled včerajšnjega dežja je zopet na-rastla. Zdaj se čuje že o nesrečah. Preteklo sobotq je namreč kmetišk fant iz Matenje, 18 let star, jahal konja po ižanski cesti od Kožuha proti Matenji. Ker je pa cesta vsa pod vodo, zgrešil je konj pot, stopil v graben in vrgel jezdeca raz sebe. Konj se je sicer rešil, a fant je utonil, ker ni mogel iz vode.
Razne reči.
— Duhovske spremembe: V ljubljanski škofiji. Č. g. Lor. Bergant, kaplan v Radečah, gre za administratorja na Dobovec. Č. g. Jak. Vindjšar, lcapl. v Vremah, gre začasno v pokoj. Razpisana je duhovnija Ljubno 18. maja. Umrla sta čč, gg.: 2. maja Anton Lumliar, vikar v pokoju iz goriške škofije, v št.-Vidu pri Ipavi; — 20 maja. Filip Cvek, kapi. v pok., v Idriji. R. I. P.
t Janko Krsnik, rojen v Novem mestu 1. 1850, to šolsko leto bivši suplent na k. gimnaziji v Vinkovcih v Slavoniji, je previden s sv. zakramenti, 20. t. m. zvečer o '/a^-uri sklenil svoje 25letuo življenje po 4 leta trpečem bolehanju za sušico. Bil je ranjki značajeu rodoljub iu zvest sin naše matere sv. kat. cerkve ter je v obojnem oziru dajal lepo upanje. Učil je na gimnaziji novomeški, go-
riškem učiteljskem izobraževališču, gimnaziji ljubljanski in slednjič ua gimnaziji v Vinkovcih, kjer ga je dohitela piezgodnja smrt ter ž njim zabranila vresničenje njegovih posebno dveh lepih misli, kolikor mogoče obogatiti slovensko književstvo na zgodovinskem polji, v kar nam priča njegova za djansko porabo zelo primerna knjižica „Zgodovina Avstrijsko-Ogerske monarhije," in gimnazijsko mladino vzrejevati v strogo katoliškem duhu, v kterem je tudi sam preživel od Boga odločena mu leta, ter pokazal, da tudi modroslovec zamore zvest ostati kat. cerkvi, akoravno ga z vseučilišnih stolic dostikrat napajajo in pitajo z bogatajskim ukom, ker vrh cerkvene božje službe je opravljal še domače verske vaje. Z žalostnim srcem je večkrat potožil, da ga je srce bolelo in sc mu je kar solza polila, ko je moral čuti iz ust svojih vseučiliških učiteljev, da je bil Jezus Kristus naš Izveličar le mitična oseba. Prenašal je svojo dolgo in hudo bolezen zares potrpežljivo in vdano v božjo voljo. Priporočal se je še pri življenji prav rad v molitev, naj bo toraj priporočen tudi zdaj v molitev vsih njegovih sorodovincev, prijateljev in znancev, učiteljev in učencev! Naj v miru počiva!
—	Čitalnica vipavska napravi dne 28. maja v čitalničnej dvorani „V Tabru" besedo, ktere čisti dohodek je namenjen za napravo nagrobnega spominka umrlemu diletantu Matiju K ob al u. Program je: 1. Prolog. 2. Jenko: „Nek dušman vidi", zbor. 3. Verdi: „Ernani", odstavek za gosli s spremstvom glasovira. 4. Vilhar: „Darilo", samospev. 5. Schubert: „Solza", čveterospev. 6. Paladilhe: „Mandolinata", samospev. 7. „Bojomir in Ljudmila", dvogovor. 8. Zaje: „U boj!", zbor. 9. „Poglavje I., II. in III.", vesela igra v enem dejanji. 10. Ples. — Vstopnina k predstavi 20 kr., k plesu 30 kr., sedež 20 kr. — Glede na dobrodelni namen se bode vsak večji dar hvaležno sprejel. — Začetek ob 8 uri zvečer. — K obilni udeležbi uljudno vabijo
vipavske domorodke.
—	Razpisane so: 1. Služba jetniškega nadzornika pri deželni sodniji ljubljanski; 2. služba soduijskega sluge pri okrajni sodniji v Kranjski gori. Prošnje se oddajajo do 21. in 19. junija pri predsedništvu deželne sodnije v Ljubljani. 3. Služba diurnista pri okrajni sodniji v Logatcu.
—	Medveda so ustrelili 15. h m. na Kočevski reki. G. Matija Verderber ga je zasledil v snegu, ki je tisti dan padel, in je šel z več tovarši tako dolgo po sledu za njim, da ga je došel. Sedemkrat zadet, je kmalo poginil. Tehtal je skoro 4 cente. G. Verderber je kožo podaril zoologični zbirki gimnazije kočevske.
—	Piva se je leta 1874 skuhalo na Štajarskem 1 milijon 85.599 veder, od kterega se je odrajtalo l milijon 413.065 gld. — na Koroškem 204.202 veder z vžitnim davkom 344.915 gold., — na Kranjskem pa 94.795 veder, od kterega se je plačalo 125.449 gold. vžitnega davka. Davkarije po tem takem pač veliko piva povžijejo!
—	Dužki brezni, kjer je bil oni mesec Muktar paša tako slavno všel vstajnikom, pustivši jim okoli 3000 obritih glav, je skusila tudi že avstrijka vojna zadnjo četrt preteklega stoletja. Bilo je to v zadnjem za Avstrijo tako nesrečnem boji s Turki, za časa cesarja Jožefa, ko je generalmajor Alvincy po nesrečni bitvi pri Vatnici ob niskiškem jezeru hotel skozi dužke tesnine prodreti, da bi se pri Nevesinji združil z brigado Melas-evo. četa njegova znašala je še nekaj čez 2400 mož.
Najprej je poslal poveljnik sprednji oddelek ogledat, je li pot prosta, in ko se mu je naznanilo, da ni nikjer videti sovražnikov, se spusti vsa četa v previdnem vojnem redu v dolgo zakotje. Več ur že so marširali vojaki po ozki poti, in dospeli do višine pod „mrtvaškim kamenom", ki se tudi imenuje „turška glava", kar se vsuje na-nje iz višave toča kamenja in svinčen dež, skale se vderö od vseh strani na-nje, ob enem se pokažejo po vseh robovih sovražniki, ki iz varnega zavetja pokajo po njih, da je bila groza. Prestrašeni avstrijski vojaki ne morejo ne naprej ne nazaj, niti se vbraniti sovražnika, ker je bil ves strel zastonj. Tudi vsak naskok je bil nemogoč, kajti vsak vojak, ki je ob ozki poti hotel naprej, padel je — zadet po sovražni krogli ali pa iz višave prigromeči skali. Tako so vojaki, spre-vidivši, da so vsi zapadli strašni smrti iu da ni mogoče rešiti se, vdali se že svoji grenki osodi, orožje vrgli proč in tako zabuhlo molče čakali smrtne skale ali krogle. — V tej veliki sili oglasi se mlad častnik z nevarnim, a edino rešilnim nasvetom: naskočiti strašno skalo „turško glavo" in pregnati sovražnike ž nje. Ker ni bilo nobene druge pomoči rešiti četo, je poveljnik v to privolil. Avstrijski vojaki se zaženo na višavo — in posreči se jim, da s pogumom, ki ga daje obup, preženo sovražnika s te višave, na kteri zamore majhna četa vstaviti veliko armado. Potem so zamogli Avstrijci dalje marširati, zgubivši Čez 800 mož, skoraj tretjino vse čete, in so srečno prišli do Nevesinja. Bil je to sedanji polek Mollvnari (takrat Kaunitz), mladi častnik pa sloveči poznejši francoski general Clever, ki .je moral zavoljo nekega dvoboja pobegniti iz Avstrije in je stopil v francosko vojno, pri kteri si je pridobil toliko lavorik. — Te dogodbe smo se spomnili zdaj, ko se o nevarni poti po dužkih dolinah toliko govori in piše.
—	Sultan ves v železu. Iz Carigrada se poroča časniku „N. A. Z.", da sultana ni nikjer videti. Iz straha, da ne bi zgorel v svoji palači, si je dal popolnoma železno sobo napraviti; njene stene so vse z železom nabite; tudi hišna oprava je vsa železna in posteljo ima v železni omari. Ljudstvu se malokterikrat pokaže in takrat zelo previdno, da bi se mu kaj ne zgodilo. — Sliši se tudi, da Turki nameravajo zeleno zastavo preroka Mahomeda povzdigniti, kar je znamenje, da je Turška vera v silni nevarnosti. Ona je klic, da ves Turški rod mora po orožji seči; nadejajo se, da se na to znamenje iz Azijatske in Evropejske Turčije zbere nad 1 milijon bojnikov. Mohamedova zastava je zavita v 40 svilnih zavitkih kedar se razvije nosijo jo na dolgem drogu, na vrhu je okrogla, zaznamovana s polume-secem; 12 zlatih vrvic visi od nje, ktere drže viši Turški popi. Turki mislijo, da, vsi never-uiki oslepe, ko to zastavo vidijo, ktero za tako sveto imajo, da vsak Turek jo brani s svojim življenjem.
—	Državni jezik v Belgiji je bil dozdaj francoski, dasiravno ga govori le manjšina prebivalstva. Več poslancev je tedaj izdelalo postaven načrt, da v okrajih flamskih mora biti tudi fiamščina vradni jezik.
—	Robstvo se bode vsled posredovanja konzula angleškega odpravilo tudi v Zanzibaru v Afriki.
—	Turški fanatizem se čedalje bolj razširja. V neki vasi na Armenskem je četa razburjenih Turkov napadla kristijane v cerkvi, kjer so ravno obhajali velikonočne praznike in je vse pomorila. Pa listom se je prepove-
dalo o tej reči in o dogodkih na deželi sploh pisati.
Umrli s«:
23. maja. Anton Zelenec, jetnik v posilili delavnici, 23 1., za razlivora v pljučih. Jernej Kramar, dninar, 56 i., za pljučnico. Helena Komar, hišnega posestnika žena, 42 i., za možg, mrtudom.
Eksekutivne dražbe.
29.	maja. 3. Ant. in Jan. Goli jevo iz Ljubljane (4876 gl.). — 3. Fr. Ovek ovo iz Kurje vasi (6000 gi.), obe v Ljubljani. — 3. Matija
Martineič-evo iz Otoka (1150 gi.). — 3. Jože Zakrajšek-ovo iz Topola (1270 gl.), obe v Ložu.
—	3. Martin Blatnik-ovo iz Križev (60 gl.). — 3. Jan. Vihelj evo (126 gl.). — 3. J. Zakrajšek-ovo iz Srednjega Arta (500 gl.), vse v Krškem.
—	3. Martin Šinkovc evo (927 gl.) v Litiji.
30.	maja. 3. Tono Akrajnar-Jevo (500 gl.) v Ribnici. — 3. Jernej in Tone Trbižan-ovo iz Branice (745 gl.) v Ipavi. — 3. Matija Skuk-ovo iz Olševka (1042 gl.) v Ložu. — 3. Fr. Vovk-ova zapuščina iz Mckin (5915 gl.) v Kamniku.
—	3. Jan. Govednik-ovo (2870 gi.) v Metliki.
—	3. Jurij in Toni. Šabec-evo iz Trnja v Postojni.
—	2. Marije Kunčič-evc iz Sničuega (4234 gl.) v Tržiču. — 2. Štcf. Štuklar-jevo iz Cerovca (3042 gl.) v Metliki. — 2. Jan. Premrl-ovo iz Orchovce (187 gl.). — 2. Tone Keronič-evo iz Itibnicc (700 gl.), obe v Ipavi.
31.	maja. 3. Jože Štefančič-evo iz Vrhpolja (1442 gl.) v Ipavi. — 3. Lovro Mihevč evo iz Dolenje vasi. — 3. Mete Debevč-eve iz Grahovega (635 gl.). — Andr. Molz-ovo iz Martinbriba. — 3. Jak. llren-ovo iz Dolenje vasi (200 gl.), vse v Logatcu. — 2. Martin Krašovč-evo iz Bušinje vasi (675 gl.) v Metliki. — 3. J. Hribarjevo iz Vrba (820 gl.). — 1. Andr. Papež evo iz Smuka (245 gl.). — 1. Marije Türk ove iz Zvirč (150 gl.), vse v Žužemberku. — 1. Tone in Ljudovik Mihelt-ovo iz Razdrtega (6500 gi.) v Senožečah.
—	3. Fr. in Reze Sinkovč-ovc iz Ambrusa (700 gl.) v Žužemberku. i. Jan. Osana-vo iz Razdrtega (870 gl.) v Senožečah.
Tclegrallčne denarne cene 23. maja.
Papirna renta 65.85 — Srebrna ranta 69 30 — 18fi01otuo državno posojilo 108 50— Hankine akcije 824 — Kr«ditii3 akcije 133-60 — London 120-— — Srebro 102.45 — Ces. kr. cekini 5-68 — 20frankov 9- 56.
UenarMtvene cene. 21. maja.
Državni fondi.	Denar. Blago.
5"/0 avstrijska papirna renta . . . 65 80	66,—
5•/„ renta v srebru....... 69.20	69.40
Srečke (loži) 1854. 1..............105,—	105.25
„ „ 1860. 1.. celi..........108.—	108.50
„ „ 1860. 1., petinke . . .	116.75	117.25
Premijski listi 1864. 1.,............130.40	130.60
Zemljiščine odveznice.
Štajarske po 5"/,........ 95.50	96.50
Kranjske, koroške in primorsko po 5% 95.—	—.—
Ogerske po 5%........ 75.50	76.50
Hrvaške in slavonske po 5°/0 . . . . 83.—	84.—
Sedmograške po 5% ...... 74 —	75.—
Delnice (akcije).
Nacijonalne banke...... .	830.—	832.—
Unionske banke........61.—	61.50
Kreditne akcije................133.10	133.30
Nižoavstr. eskomptne družbe ....	635.—	045,—
Anglo-avstr. banke....... 64,70	64.90
Srečke (loži).
Kreditne po 100 gld. a. v. .	155.50	156.25
Tržaške „ 100 „ k. d. .	118,—	119.—
„ „ 50 „ „ ., . 56.—	56 50
Hudeuske „ 40 gld. a. v. . 29.50	30.50
Salmove „ 40 „ „ „ . 38.-	38.50
Palffi-jeve „ 40 „ „ „ . 28.50	29.—
Clary-jeve „ 40 „ „ „ . 29,—	30,—
St. Genois „ 40 „ „ „ . 28.50	i 28.75
Windischgrätz-ove „ 20 „ ,, „ . 22.75	23.50
Waldstein-ove „ 40 „ „ „ . 22 50	23,— Srebro in zlato.
Ces. cekini . . . •......5.66'/,	5.67'/,
Napoleonsd'or.........9.64 V,	9.56'/,
Srebro....................102.40	102.60
V muziki in petju izvrstno izurjen
organist
išče primerne službe. — Natančneje se izve pri vredništvu „Slovencu".	(31—1)