m.

TEMA
Glasnik S.E.D. 39/3.4 1999, Siran 48
bo namreč delo kol pomoč v gospodinjstvu pomenilo priložnost za redno ali občasno zaposlitev številnih žensk, podeželskih in mestnih, ter s tem možnost njihove deine, če ne popolne ekonomske in socialne emancipacije.
Literatura in viri
Aškerc. ¡90S: Anton Aškerc. Akropoli* in piramide, založba Schwcnmer. Ljubljana 1909,
Barbie, 1983: Ana Barbie, I he Farmer-worker in Yugoslavia: A Bridge Between the City and the Countryside. Sociologia Ruralis. Van Gorcum, The Netherlands, n. 4. 76-84. Barbie, 1990; Ana Barbii, Kmetov vsakdan. Ljubljana. Cankarjeva založba, 1990.
Barbie, 1991: Ana Barbie. K »novemu« pojmovanju ruralnosti. V: Prihodnost slovenskega podeželja, ur.: Ana Barbič, Dolenjska založba. 1991. 15-30.
Balie da latte. Una forma peculiare dt emigrazione temporanea. ur. Daniela Perco. Comunila Montana Feltrina, Centra per la Documentaztonc della Cutlura Popolarc. f'eltre, 1984. Inga Brezigar. Terenski zapisi in magnetofonski posnetki intervjujev l goriškimi podeželskimi ženami. 1997-1998, Arhiv Goriškega muzeja, Grad Kromberk, Nova Gorica. Mojca Dumančič. filmski prispevek o razstavi Zenc-materc-dojtlje, razpete v boju za vsakdanji kruh med družino in tujino. Goriški
muzej. 1994, produkcija RTV Slovenija. Ljubljana. 1994. Kukar-Simončic, 1988 Stanka Kukar, Marjan Simončii, Siva ekonomija v Jugoslaviji, Siva ekonomija v svetu in Jugoslaviji, Delavska enotnost. Ljubljana. 1988. 121-148, Makuc. 1993: D tinta Makuc, Aleksandri nfce. Goriška Mohorjeva družba. Gorica, 1993.
Pečnik. 1902: Karel Pečnik. Slovenci v Egiptu. Koledar Družbe sv. Mohorja za leto ¡902. Gorica 1901, citirano po: Makuc, 1993: 34-37.
Puhar, 1982: Alenka Puhar. Prvotno besedilo življenja. ČGP DLLO - Globus Ljubljana. 1982.
Prešeren, Zbrana dela: France Prešeren, Zbrano delo II, Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, ur. Janko Kos, Ljubljana. 1966.
Tu se k. 1986: Ivan Tušek. Novi rimski reliefni kamni iz Ptuja. Arheološki vestnik 37, 1986. 348-369
Polona Sega
r&tar iz ribniške doline na dunaju
ív
■H
»Rojen sem trinajstega leta na Hosti, doma sem rojen. Vasica Jelovec je imela deset hiš, zdaj jih je enajst. Fantov nas je bilo šest, jaz sem sedmi otrok,«' je začel pogovor Dominik Bartol, ko sem ga leta 1991 obiskala v njegovi delavnici na Dunaju. Odlomke iz pogovorov z njim in z drugimi informatorji navajam po zvočnem zapisu, toda, po Veri Smole, kot prenos iz narečja v knjižnemu jezika približan pokrajinski pogovorni jezik.2 »Mati je imela trinajst otrok, ostalo jih je pri Življenju pa deset.«
V avstrijsko prestolnico je prišel leta 19.11 na povabilo prijatelja iz njegove vasi. ki je bil krošnjar in pozimi kostanjar. »Kolega je bi! tukaj. Cvar Filip, pa mu je bilo dolgčas. Mi je pisal. Je rekel: 'Pridi gor, imam stanovanje že pripravljeno!... Že itak sem hotel iti ma!o od doma, ker je bilo doma samo delo. nié drugega. Dosli dela. težko delo. Sem moral sam vse pokosit, smo imeli osem glav živine. Fantiček, star petnajst, šestnajst !el sem moral najtežja de!a delali. Sem si pa včasih zaželel ... Sosedi... So bili bolj revni, niso imeli toliko za delat. So šli poleti na kopanje. Jaz pa moker od znoja, daje vse od mene teklo. Sem jim bil pa malo nevoščljiv. Oni so imeli malo njivice, da so krompir in čebulo vsadili. Poleni, za vse svete, sem pa odšel... Jaz sem rekel materi... Mati je bila pri nas glavna, oče je bil veči de) v Ljubljani.' Oče je bil knjigovez in trgovec z lesom, pred prvo svetovno vojno tudi deželni poslanec in župan v SodražiciV Na Dunaju se je pridružil prijatelju Cvaru. v zimski sezoni pekel kostanj na Sehônhrunnerstrasse 113. preostali del leta pa v okolici mesta izdeloval, prodajal in
Glasnik S.E.D. 39/3.4 1999, stran 48
rr'
TEMA
^ L i.
S.E.D.
t^tJininik Bartol pred svojo dclavnico v tretjem dunajskem okraja leta 1991 (f-oto: Polona Šega)
Popravljal sila. rešeta in rete, pa tudi druge lesene izdelke. Leta 1933 je odšel k vojakom v Novi Sad. leta 1934 se je vrnil. Opustil je peko kostanja in le krošnjaril 2 lesenimi izdelki. Pozimi je ostajal v mestu in prodajal Po gostilnah, pekarnah, kavarnah, slaščičarnah Spomladi je šel na podeželje. Sodeloval je tudi s svakom Irancem Šileem iz Grdega Dola in prijateljema Ivanom Perovškom ter Janezom Oražmom iz S odra žice. »Je šel
njim, pa mu je dajal nekaj denarja. Kakor si je fant zaslužil. To smo rekli >hlapec<. On je bil gospodar čez Vse- tisti Filip Cvar. Oražem je šel pa z njim. Za hlapca. "O, Za pajdaša ga ni mogel vzeli. Prvič ni znal nemško, 111 znal mogoče še sita narediti ali kaj vem, kako je bilo, vem tako točno, kajne.V Absdorfu ali Cirossweikersdorlu so najemali stanovanjski prostor v '°kalni gostilni, v žargonu krošnjarjev imenovan 'kvartira. Od tod so se z blagom na enoosnem vozičku, "Sarnii«. peš ali s kolesom odpravljali na tedenske ktošnjarske poti po okolici - tako kot so počeli drugi r°Jaki iz Ribniške doline vse do konca druge svetovne v°J(1e. »Šile iz Grdega Dola je bil začetnik z tešelarijo. V Absdorfu so začeli. Vsi štirje so se pri njem učili. En drugega so potegnili za sabo.«'je povedal Franc PeČek, k' ie po drugi svetovni vojni pomagal Bartolu pri "delovanju sil in rešet. Radi so peli in igrali na glasbila, zlasti na tamburiee, tudi na harmoniko in kitaro, s čimer Su bili prepoznavni v novem okolju. »Al' to so bili mUzikantjeV »Gostilničar je rekel: Prinesite j^nnonike. zaigrajle malo,< Pu smo šli, j« smo dobili 'le'" vina. pa kaj zajesti tudi,-
r^d drugo svetovno vojno so sprejemali denarno Plačilo, medvojno pa so samo »zamenjavali«, tj- menjali
v naravi za jajca, meso. maslo. masi. mleko, moko, ludi pšenico. C'e živil sami niso porabili, s« zamenjali za kaj drugega. V krošnjarskem žargonu so »obžirali«. Beseda, popačenka nemške besede »hausicrcn* v pomenu krošnjariti, je pomenila krošnjarjenjc na podeželju od hiše do hiše in sprejemanje plačila v denarju in/ali naravi, »'Sicbmochcr ist do!' sem kričal noter, ko sem prišel. Vrata odprl, pa kričal noter. Rabile kaj? ... Ni bil lep kšeft. Zame ni bilo to ... Mladi smo bili. zdravi smo bili, nam sc ni težko zdelo. Želel sem si pa res malo boljšega življenja. To je bilo bolj cigansko, vesle. okoli kolovratili. Človek si pa želi življenja kot ljudje. Normalno.«
1	Informator Dominik Barlo!, Dunaj, odlomek iz pogovora iz leta 1991,
2	O načinih zapisovanja govorjenega jezika: Vera Smole. Folklorist med prevajanjem in zapisovanjem, v: Traditioncs. 23, Ljubljana, 1994. str. 14.1-1 i 4.
3	Franc Uartol (ur.). Spomini. Banolovi in njihov čas. tipkopis. brez navedene letnice, str. IS-19. 21-23. 34-.17. Kopijo izvirnika hrani muzej v Ribnici.
4	Informator Janez Lovšin. Zapotok, odlomek i i pogovora iz leta 1997.
5	Informator Prane Peček. Dunaj, odlomek iz pogovora iz leia 1991.
6	Iriformatorka Šiefka Peček, Dunaj, odlomek i/, pogovora iz leta 1991.
7	Informator Dominik Bartol, odlomek iz pogovora iz leta 1991. • Siebmoeher ist do!» (narečno) - -itcšeiarje tukaj!'
TEMA
Glasnik S.E.D. 39/3.4 1999. stran 50
i'o drugi svetovni vojni seje osredotočil na izdelovanje in prodajo na debelo. Delal je v delavnici, ki mu jo je začasno prepustil neki usnjar, vendar se ta ni vrnil iz vojne in delavnica je ostala Bartolu. Naročila so prihajala iz vse Avstrije, eelo iz ZDA in Urugvaja. »Sreča ni Dominika Barlola nikoli zapustila, tudi tedaj ne, ko je napočil čas plastike.«8 je zapisal Michael Reiche! v članku Rešelarjeva sreča na zemlji, objavljenem v prilogi avstrijskega časnika Die Presse leta 1989. V Sloveniji je na vsebino Reichlovega članka opozoril Ivan Martelanc z Ministrstva za zunanje zadeve ÜS, tedaj zaposlen na Turistični zvezi Slovenije. V dopisu Gospodarski zbornici Slovenije z dne 10. januarja 1990 je menil, da bi ta dunajski Slovenec «zaslužil tudi našo simbolično zahvalo: za zvestobo, ki jo izkazuje dolga desetletja temu tipično slovenskemu suhorobarskemu poklicu oziroma kar poslanstvu in svojemu poreklu. Zagotovo je eden listih, ki v situ življenja na tujem ni padel skozi in se obdržal: socialno, ekonomsko in nacionalno«," Martelanc je s pozornostjo in vztrajnostjo dosegel, da je Bariol še istega leta prejel Urbanovo nagrado občine Ribnica za ohranitev domače obrti izdelovanja lesenih izdelkov in s tem ribniškega izročila na Dunaju."1 da je prav tako ieta 1990 Silvana Meixner posnela prispevek o njem za avstrijsko nacionalno televizijo ORF" in daje leta 1991 Drago Medved objavil v Delu članek o njegovi življenjski poti.1 Bartol je bil med tistimi krošnjarji z lesenimi izdelki iz Ribniške doline, katerih izselitev iz domačega okolja je bila trajna, in ne le sezonska. Po drugi svetovni vojni se je poročil z Avstrijko in o stalni Vrnitvi v Slovenijo ni razmišljal. Na Dunaju se je uveljavi! in ostal. »Tukaj imam eksistenco, lepo stanovanje, hišo imam na deželi, vrtove imam, v petek, sobote, nedelje sem zunaj, delam na vrtu, tako da mi čas min(. Ker ... sedet pa ležat ... ni bila moja navada nikoli, ne res. Skozi - šestdeset let, kol sem že rekel - se vedno gibljem in delam,« je povedal v prispevku za avstrijsko televizijo. Večina krošnjarjev z lesenimi izdelki iz Ribniške doline je začela krošnjariti v otroških letih, ko so kol pomočniki spremljali očeta ali bili »za hlapca«, kot so dejali, drugim izkušenim krošnjarjem. V drugo, tudi pogosto, skupino so spadali tisti, ki so se dejavnosti oprijeli šele po poroki, če je bi! krošnjar nevestin oče ali kdo drug iz njenega ožjega sorodstva. Bariol ni spadal v nobeno omenjeno skupino. Po podatkih, ki jih imam na voljo, je bil tudi edini med krošnjarji, ki je bil sin deželnega poslanca in župana. Že ta podatka nas opozarjata, kako dragocene so lahko analize življenjskih zgodb. Omajejo prehitre sklepe in posplošene mnenje. Pri tem, po Mariji Makarovič. »znova in znova spoznavamo, kako vsaka pripada samo enemu, enkratnemu in osebnostno neponovljivemu človeku in kako je vsaka svet zase in vsaka neizmerna v svojem duhovnem bogastvu in Življenjskem izkustvu«."

Pred nekdanjo BartuleVO delavnico v tretjem dunajskem okraju lcia 1996 (Foto: Polona Šega)
S Michael Reichel, Eines Siebmaehers Glück auf Erden, v: Die
Presse ¡Schaufenster), Dunaj. 28. december I9S9, str. 30-31.
■Das Glück hal Dominik Bartol nie verlassen, auch nicht, als das
Plastik-Zeilati er angebrochen war. ■
9	Dopis Ivana Martelanca z dne Ii), januarja 1990. št. 32/90 -IM/MM, Turislična zveza Slovenije, Ljubljana.
10	Gradivo, ki zadeva podelitev Urbanove nagrade Dominiku Bartolu, hrani muzej v Ribnici.
11	Silvana Meixner - režija. »Siebmacher« - Dominik Bariol. televizijska oddaja Heimat, fremde Heimat, ORF. Dunaj, 1990. 5'25.
12	Drago Medved. Kranjci so rešelarili domala % vsakem dunajskem okraju, v: Delo. 33. Ljubljana, SL 26. str. 10.
13	Marija Makarovič. Predgovor, v: Marija Makarovie in Mojca Ramšak (ur.). Vrednotenje življenjskih pričevanj - Evaluation of Biograph i es, Celovec. 1997. str. 11.