Za poduk in kratek čas. lz Oradca do Sarajeva. (Dogodki iz zivljenja vojaskega duhovnika v bosenski vojski 1. 1878.) XVI. Pred svojim odhodom iz dolgočasnega tabora pri neprijaznih Žepčab doživel sem še ninogo zanimivega, česar nij, da bi zamolčal. Moral sciu namreč dne 21. ayg. spolniti obljabo, pred nekte rimi dnevi dano katoliškemu župniku na Osovi, ki me je vedno nadlegoval po svojem pomočniku, da ga obiščem, kakor bitro mogoče. Priletni mož bi sila rad po dolgib letih zopet videl kat. duhovnika iz kat. Avstrije. Pošiljal mi je glas, da je uže vga okolica miroa, da se nij bati nobene nezgode od ktere koli strani. Da si nijsem bil dobre volje potovati v tem burneui času daleč tje gori v strme hribe in gosto zaraščene bregove, poslal je vendar rečenega dne dobri o. frančiškan čilega konja, da me ponese na njegov dom. Fra Mato pride \ tabor in mi napove, da danes moram ž njim, ker se ponuja tako lepa prilika: spremljal naju bode najbogatejši turški beg iz Zepeč. Ker nijsem imel pametnega izgovora, udain se kmalu želji brata frančiškana, s kterim se takoj napotim k hiši čitateljem uže znanega Stjepana, kjer je stal župnikov konjič. Proti pol desetim prižene tudi Agan-beg 2 lepa vranca, ednega za se, drugega za fratra. Ta beg, mladenič kakih 20—22 k*t, ima velika posestva, ki ga pa ucki malo veselijo, ker so niu starši in tudi sorodniki pomili, tako da se čati pray nesrečnega in nezadovoljnega pri ysem svojem bogastvu. Postave je lepe, čvrste in ponosne. Obrito glavo mu je kril črno-rudeči fez, zamotan v pisan, dragoceu turbau ali sarnk. Obleko je nosil s?ilnato, bogato zarobljeno sčzlatom in srebrom. Bilo je veselje gledati tega raladega turčina, ko je zajabal brzega žrebca, kterenm so segale grive skoro do zemljc, in kterega sedlo, privezano na gostodlakasto medvedovo kožo, je žarelo v solnčnem svitu vsled dragotnih okovov, da 8« je gledalcu pied očmi blešilo. Iz početka je bil večji del v se zaniišljen, čemernega lica in nič prav prijaznega pogleda. Jezdil je rad kakih 20 korakov za uama. Ko sem ga nalasč uprašal, je li varno jezdariti po teh gluhih šumah ter se nij ničesar bati, odgovoril mi je osorno: valalia! (boga mi) ništa, gospodine! uišta. In tako suuo jahali trojica črez ledine in livade, ciez grm in trn, črez klance in srobotne lance, črez strnine in pe- čine, črez reke in jarke, mimo senčnatih gajev in sadunosnih rajev, mimo razpalih lesenjač in porušenih fernjaČ, mimo skrivnostnih razvalin in starodavnih ostaliu in jahali smo! — Kdor nas je srečal, nazdravil iiam je spodobno. Bil je katoličao, rekel je spoštljivo: Ilvaljen Jsus! in se nasniejal svojemu dušnemu pastirju rekoč: kako ti fra Mato? je li si zdiav? In ako je ta odgovoril, da je pri polnem zdravju, onda je vskliknil Bošnjak: fala Bogu! fala Bogti na daiu! Bil je pa hriščanin ali pravoslavni kristijau, želel namje razun krepkega zdravja se sto dobrih časov. Ce jo je pak turčin nasproti primahal, ozrl se je samo po mogočnem begu, kakor svojem bratu in somišljencu, ter mu zaklical: Saba hajrosum ! (dobro jutro) in še pristavil Salam alečum! (mir ti bodi); na kar mu je beg ne ravno pieprijazno odzdravil: alah rasosum ! (bog daj) iu alečum salam! (tebi mir). 8 poslednjimi besedami se sme.jo le mohamedanci pozdravljati, diugi nikdo, prvih pa se zamorejo tudi kristijani posluževati, posebno, kedar treba tarške sosede pozdravljati. Pozdravljajo pa se Bosnjaki radi in še prav lepo. Kako so me mikale osebe, ktere smo srečavali, in kraji, mimo kterih smo dirjali, tako me ni nialo zanimal poblevni ,,bielan", ki me je nosil prav varno in lepo po vseh še tako vratolomnih potih. Cuditi se moraš, kako bosanski konjič vestno stopa in zauesljivo, naj je cesta se tako slaba in ozka, Prepustiš mu lehko prosto voljo iu sediš mirno na njem, a bati se ti nij, da bi te otresel za kakšno pečino, ali v globok prepad. Brez vsake nesreče dosla «va s frančiškanom proti '/212. do farovža, ki stoji na veselem griču med košatim, sadunosDim drevjeai. Beg je kake četvrt nro zaostal. Ne vem, zakaj je bil tako klavein in otožen, ko veudar kaže njegova naiava, da je živahue vroče krvi. Zupaik se je raočuo razveselil nad mojim pohodom in me je takoj odpeljal v svoje stanovanje, ki obstoji iz 2 majhaih pa ličao urejenih sobic. Pohištvo kakor stoli, mize, omare, postelj, poiicc in druga ropotija je bila vsa iz melikega lesa ali belo umita. Po prvem prijateljskem pozdravu prinesla je koj staia ženica ,,baka" najbistrejše rakije ali slirovice, ki je odločena le za daljne goste, iu po vrhu še niajolko črnega vina hercegovinca. Pili smo dobrodošlico, pili smo na slavuo osvobojenje slavne Bosne, na zdravje junaške avstrijske armade, na čudežno trpežaost, nekaljeno, strpljivo udanost in gorečo ljubezen krščanskega bosanskega naroda do častuega križa itd. Potem nam postreže čohasti kiiidžija (sluga) z belo kavo, da jo srebljemo in zraven duhau pnšimo, dokler se obed ali ručak ne skuha. Ko smo že bili mi židane volje, prišel je še le beg in prav čedno pozdravil očeta žapnika. Tega namreč spoštuje kakor svojega očeta, ker mu je nedavno najbrž življenje rešil. Vstaši so ga silili, naj potegne ž njimi v boj proti ,,8vabom". ali ker se je protivil, žngali so m« s smrtjo: zato jo je pobrisal v bribe in tn ga je pod svojo streho skril župnik, za ktero velikodušnost se tuičin sedaj prav hvaležnega skazuje. (Dalje pvih.) Smešničar 15. Dijak pride ob praznikib dotuu iu pravi starim šolskira znancetu : jaz vam zaniorem dokazati vsako reč. ,,No", seže mu eden v besedo, ,,tedaj pa nam dokaži, daima naša mačka 3 repe". Dijak: to mi je gurača. Glejte, nobene mačke ni, ki bi iinela 2 repa. Dobro, če pa nobena mačka nima 2 repov, tedaj mora ena mačka na vsak način po eden rep več irueti, kakor pa nobena mačka, in tedaj ima vaša mačka 3 repe!