Peter Hočevar, predsednik izvršnega sveta
Točnost je lepa čednost
Predsednik izvršnega sveta Skupščine ob- , čine Ljubljana Šiška Peter Hočevar Ijubi toč-nost:
»Morda je ta čednost pri meni tudi slabost,« je mimogrede pogledal na uro, dogovorjena sva bila za drugo popoldansko: »Ampak moti me, če ni po dogovoru. Zakaj bi drug drugemu jemali po nepotrebnem čas? In če moram koga pol ure čakati, bi najraje zmenek odpo-vedal...«
Midva sva se srečala natanko ob štirinajstih, vse bojazni so lorej odpadle, posebej še zato, ker Peter Hočevar sprejme vsakogar, ki se želi z njim pogovarjati. Odkod ta lastnost, ki zapo-slenemu vendarle jemlje veliko časa?
»Ne gre za to, dabi bil ravno vedno na voljo, ali da bi se vsakdo pri meni informiral o vsem. To je naloga predstojnika, če lahko tako rečem, ki povezuje občinske upravne organe,
prav pa je tudi osebno prisluhniti problemom organizacij in posameznikov. Vem, številni bi nemara dobili popolnejša obvestila pri referen-tih, toda... Prav pa jepovedati, da se Ijudje s to možnostjo ne okoriščajo in prihajajo sem z re-snično resnimi zadevami.«
Simpatična lastnost, ki jo najbrž vse pre-mal6 negujemo v medsebojnih stikih. Nepo-srednost torej, s katero je mogoče marsikaj urejati na ravni dobrih človeških odnosov. Peter Hočevar je sicer rojen Šiškar, sin čev-Ijarja in gospodinje. Živeli so nasproti nekdanje znane gostilne Majolke, na katere vrt danes spominja nekaj visokih kostanjev na koncu dolge poslovne zgradbe Šipada:
»Vidite, od tam pa do križišča Šišenske je bilo takrat dobesedno daleč. Na tej razdalji je človek srečal komaj koga in kakšen tramvaj. Lahko si glasno prepeval sam sebi, pa ni bilo nikogar, da bi te slišal. Po gimnaziji sprva nisem vedel kaj, nazadnje sem se odločil za študij ekonomije.«
Kmalu so Petru Hočevarju investicije po-stale poklic in hkrati konjiček. Zdelo se mu je zanirnivo iz drobnih delov sestavljati celoto, ji s svojimi zamislimi dajati osebno noto, saj spo-četka ni bilo metodologij, marsikaj je bilo po trebno improvizirati:
»Navadno je pri tem šlo za resnično dober
premislek skupine Ijudi, ki se je srečevala z ra-zličnimi omejitvami. Hoteli smo, da bi koristili delovnim organizacijam praktično in ne, da bi bilo le lepo opravljeno navzven. Tako smo si nabirali izkušenj, vsaka naslednja naloga je bilalažja.čepravsejedogajalo, dasetisto, kar je bilo spočetka jasno, kasneje ni izvajalo.«
Investicijske programe je Peter Hočevar za-stavljal denimo v TIM Laško, v Ijubljanskem Slovinu, mariborski Metalni, torej v delovnih organizacijah, ki danes slovijo po svojih do-rmačih in izvoznih dosežkih. Kakšna je razlika med včeraj in danes, med postopki, ki so že dognani in utrjeni, nekoč pa so jih gradili?
»Dandanes investicije zahtevajo veliko več dokumentacije, pogosto pa so postopki spre-jemanja silovito zapleteni, zadeve s potrdili se podvajajo, veliko je formalnosti. Ah,« se je na-smejal ob ponujeni cigareti in jo odklonil: »Imam svoje, lažje, s temi pokašljujem...«
Nasploh danes pnmanjkuje alternativnih re-šitev, vse premalo si načrtovalci investicij po-magajo z že rešenimi dognanji, številni začno od začetka in tako zgubljajo čas in denar. Peter Hočevar je na čelu izvršnega sveta ob-čine, ki šteje že blizu 90.000 prebivalcev, ki ima močno industrijo, pisano mestno in de-želno podobo, kmetijstvo, sila različno urejeno infrastrukturo. Kako deluje izvršni svet pri toli-kih različnih željah?
»Praktično odloča o sila malo zadevah, vendar s pripravljenimi strokovnimi stališči upravnih organov izvršni svet pri tem prev-zema še politično odgovornost. Ljubljanske občins smo sicer v nekoliko specifičnem poio-žaju, saj so se številne odločile zadeve reše-vati na ravni mesta v korist celote. Izredno pa so občani občutijivi pri svojih osebnih intere-sih, za svoj mir in udobje.«
Največ časa predsednik posveča sestan-korn, ki bi bili pogosto lahko pol krajši. Ljudje prihajajo sestankovat, ne da bi poznali gradivo in kar je še slabše:
»Prihajajo brez predlogov in le pripoveduje-jo, kaj jim ni všeč. So tudi taki, ki se oglašajo, le da bi jih slišali. Res, so sestanki, ki so krvavo potrebni, kajti nekje je potrebno stvari razčistiti in se dogovoriti. Precej časa mi vzamejo tudi številne proslave; pri nas imamo 31 krajevnih skupnosti in marsikatera prosta nedelja zato ni tako zelo prosta...«
Pa kljub temu je Petra Hočevarja mogoče srečati, čeprav v meglenih in vlažnih dneh, na poteh okoli Mosteca, Rožnika. Kdor zgodaj vstaja, utegne z njim teči na »trim« stezi. Rad smuča, še rajši pa mirno sedi na terasi v Čer-varju in opazuje. Opazuje in molči, seže po brizgancu in še kar naprej mOlči. Ta poletna molčanja pa so seveda redka, kajti predsednik izvršnega sveta občin6 vteh časih ne more in ne sme molčati...
Bogomir Šefic