SVOBODNA SLOVENIJA res lovenia libre - Nasa \eliha noč Una paz humana y cfvilizada Kjer je vera v Boga, ki je vstal, tam je upanje v zmago dobrega nad zlim, v zmago Luči nad Temo. . .kdor je šel v procesiji za križem in padel v smrt in kdor hodi za njim in trpi. ni padel brez smisla in se ne muči brez cilja: le zasmehovanemu križu je sledilo veličastno velikonočno vstajenje; le-to se dviga le iz žrtve in boja. Krščanstvo nam. daje upanje! Iz noči zdaj zmagujočega Zla, ki mu je komunizem ime, bo zazorela nova svoboda, v Bogu, in na razvalinah tega apokaliptičnega poraza naj tedaj zacvete krščansko urejena družba, človeštva v ljudovladah pi-avičnosti in ljubezni po zapovedih Njega, ki je bil Bog in človek in ki je umil, da je vstal. Tedaj bo tudi iz globine src Slovencev doma in po svetu zadonelo: Kristus je vstal! Resnično je vstal! Aleluja! Te misli in želje pošilja kot letošnje velikonočno voščilo Slovencem po svetu, zamejstvu in domovini SVOBODNA SLOVENIJA Že enaintridesetič jo bomo praznovali izven domovine, ki smo jo zapustili iščoč svobode, kjer bi mogli neovirano služiti svojemu Bogu in bi mogli ohraniti čisto ljubezen in zvestobo svo-jemu narodu. Mnogo onih, ki so po Veliki noči leta 1945 odšli na tuje, že ni več med živimi. Mnogo, vsak dan več je onih, ki začetka našega potovanja na tuje niso doživeli. Rojeni so bili izven domovine in njihovi otroci že v deželah, ki so jih proglasile za svoje državljane in se tudi oni take čutijo. Kri pa ni voda. Sinovi slovenskih staršev ostanejo Slovenci in sinovi teh bodo tudi, iz roda v rod. Da to na-sledovanje ne bo le suha teorija, ampak resničnost, moramo starejši gojiti pri novih rodovih to zavest, ki bi sicer zamrla ali pa bi se prebudila le ob redkih prilikah, ko bi se še spomnili naših narodnih pesmi in narodnih noš. Za ohranitev in gojitev naših krščanskih in narodnih tradicij nam lepi božični in velikonočni prazniki nudijo polno pobud in tvarine za razmišljanje. Srečo imamo, da lahko svojo Veliko noč po naše praznujemo. Nove liturgične oblike praznovanja nam približajo skrivnosti Velikega tedna in Velike noči bolj, kakor v starih časih doma. Tu res nimamo vdlikceiočnih procesij in slovesnega pritrkavanja zvonov; to v hrupu in vrvežu velemesta ni mogoče. Tudi ne morejo več naši pobiči „Boga strašiti“ z razbijanjem zabojev pred cerkvenimi vrati, da bi tako pripravili les za sveti ogenj velike sobote. Tudi ne bo več prinesel „mežnar“ v tleči gobi blagoslovljenega ognja na domača ognjišča. Le kako bi ga nosil in kam bi ga gospodinja dejala, ko ognjišča in žerjavice nima več. Morda bodo le še redki vedeli povedati, kako se sekajo pirhi. Na velikonočni blagoslov jedil nismo še pozabili. Kako nas gledajo ljudje, ko jim pripovedujemo o tej naši lepi navadi. Seveda ni tu naših podružnic, ko so brhka dekleta v belih predpasnikih hitela od vseh strani k cerkvici z jerbasi jedil, pokritimi z lepo vezenim prtom. Preko poljan, posejanih s prvim pomladanskim zelenjem, pretkanih s cvetjem slepic, zvončkov, jegličev, vijolic je plavala melodija bronastih klicarjev k Bogu, ki so peli velikonočno alelujo. Vendar imamo tudi tu, v naših velemestih svojo Veliko noč. Najprej krščansko, ki je za vse narode enaka in katere praznovanje nam naša vera in Cerkev predpisuje. Nato pa še slovensko: v svojem jeziku, sredi ljudi druge rase in drugih navad. Komur je dano v takih okoliščinah poslušati slovenske žalostinke Velikega tedna in zmagoslavje naših velikonočnih pesmi, se zaveda, kaj smo in kaj moramo ostati. Ob takih prilikah se pomnoži število navzočih pri službah božjih, skoro do polnosti. Ne morejo se odtrgati od skupnosti, četudi jih svet vabi v svoj krog, Bogu in našemu narodu tuj, če ne že sovražen. Velika noč pa ni samo spomin veselja, ampak jo pripravlja Veliki teden trpljenja. Tudi mi smo imeli svoj veliki teden, ki se ponavlja leto za letom prav do današnjih dni. Mladi rod ne ve, kaj so trpeli njihovi starši v dneh revolucije doma, v bedi taborišč, kot bitja brez pravic, kot parije, ki jim ni bilo prostora na svetu. To je bilo hujše kot lakota, ki je ugonabljala moč naših ljudi. Prva leta v novem svetu so prav tako bila leta skrbi in trpljenja. Le kdor je to poskusil, bo vedel, kaj se pravi začeti novo življenje v deželi, katere jezika in navad ne poznaš, kjer nimaš strehe zase in svojo družino, kjer moraš najprej s potrpežljivim {n slabo plačanim delom začetnika zaslužiti prve desetake, da lahko .kupiš lonec in kaj za vanj. Pa je vse to minilo in danes so naši veliki tedni že manj žalostni. Stari odhajamo v pokoj in na drugi svet, mladi so že dorasli in vzgajajo novi rod naše krvi. Ne manjka nam kruha, vsi imamo lastne domove, delovne roke in bistre glave vedno dobe dela in možnosti napredka. Če gledamo na oni prvi Veliki teden, katerega spomin obhajamo, vidimo tudi drugo plat grenkosti: duhovno. Pri „pasijonu“ bomo slišali o človeku, o katerem je Gospod rekel, da bi bilo bolje, da bi ne bil rojen; o izdajalcu Judežu, o apostolih strahopetcih, ki, so se razbežali, ko so Gospoda, izdanega in prodanega, aretirali; o Petru, ki je tajil, da je doma tam, kakor Kristus in je na laž verolomno prisegal; o množici, ki pred sodiščem zahteva Njegovo smrt in ki ga na križu visečega preklinja in zasmehuje. Če bi nekoliko pregledali naše lastno življenje in ga primerjali z dogodki prvega Velikega tedna, bi nemara s težavo prišli do zaključka, da smo mi boljši, kot so bili Kristusovi rojaki in sodobniki. Ali ni morda tudi med nami koga, ki gre na ono stran s ponudbo: Koliko mi daste, da vam ga izdam? Svoje brate! Kaj nismo v trenutku nevarnosti ali neprijetnosti hiteli zatrjevati, da mi nimamo ničesar opraviti z onimi, ki so branili svojo zemljo ? Kaj ni strahopetcev med nami ? Tisti, ki so v letih rejenih krav potovali domov ? Vsi so se hrepeneče vrnili nazaj, a od tedaj molčijo kakor ribe o vsem, kar so videli in kar so jim tam rekli, še bolj žalosten pa je primer tistih, ki so se izločili iz našega narodnega občestva. Se ne gredo več! Ubrali so bolj udobno pot, ki od njih ne zahteva žrtev. Pa nas Veliki teden uči še drugih t.^var^; Pod križem so imele večino ženske, le Janez je bil med njimi in bolj od daleč morda Nikodem ali Ari-matejec. A so bile junakinje. Kakor naše slovenske matere, ki so prva leta po odhodu od doma toliko pretrpele in prejokale, ki pa so zaupajoč v božjo pomoč in v svojo lastno voljo do zmage prebrodile grenka leta in danes srečne pripravljajo velikonočni žegen svoji družini in družinam svojih otrok. Zgodovina nas uči mnogo stvari, nas uči tudi pozabljati. V pozabo gredo leta našega trpljenja. Da bi le z njimi vred šli v pozabo tudi vsi tisti elementi našega življenja, ki nam hočejo o-nemogoditi nadijevan je našega krščanskega in narodnega življenja izven domovine, v svobodi, ki mora biti za nas kot varno gojišče vsega, kar bo enkrat domovina od nas zahtevala, kajti, Velika noč je praznik optimizma in zmage. KK Al iniciar la Semana Santa, la festividad mayor de la cristiandad, el papa Paulo VI abogó por el reinado de la paz en el mundo. Al término de las cere-monias del domingo de ramos, en la basilica de San Pedro, y ante una multitud de peregrinos llegados de todas partes del mundo, expresó su angustia ante lo que calificó corno “sintomas estremecedores de la guerra”. “En este domingo de ramos”, dijo el Santo Padre, “pedimos a Dios paz en los corazones y paz. en las conciencias. Rogamos porque una humana y civilizada paz espiritual hermane a los hombres y porque el instinto de egoismo, engano y crimen, sea reemplazado por el espiritu de respeto mutuo y colaboración”. “Por eso rogaremos”, concluyó el Papa, “porque el ramo de olivo de paz salude a los pueblos del concierto internacional. Los episodios, sintomas y etsre-mecimientos de la guerra aùn surgen en la vida del mundo y paralizan el pro-greso hacia la coexistencia pacifica, despiertan odios y codicia y arman terrible-mente a una precaria y amenazada paz: tristez de una civilization insegura de si misma”. Kaj je resnica. . . Vsako leto se ponavljajo svečani žalostni in veseli obredi. In vsako leto svet doživlja svoj obnovljeni Veliki teden. Nikdar ne zmanjka farizejev, nikdar Pilatov, nikdar tudi ne množice, ki izvede čudovito prelevitev: od cvetne nedelje do Velikega petka. Hozana cvetne nedelje je ostala za nami, nastopilo je jutro Velikega petka. Tista množica! Koliko izmed njih je pred dnevi metalo oljčne vejice ali razgrinjalo svoje plašče po tleh, ko je šel mimo Rešenik. Ali je res dovolj par skritih hujskačev, da se navdušenje spremeni v sovraštvo? Ali je bila to res množica koristnih budal ? Ali je naša civilizacija, naše človeštvo v letu 1977 tudi človeštvo koristnih budal ? Kako si moremo sicer razlagati, da Antikrist nenehno napreduje, da mu stalno raste zemska oblast in padajo v njegove roke novi in novi narodi. V mnogih, ki kriče pred Pilatovo hišo, ni sovraštva. Morda le strahopetnost. Znašli so se tam iz radovednosti, ali celo iz pravega zanimanja za usodo Nazarenčana. Naklonjeni so mu — a so strahopetni. In sedaj zahtevajo, naj Pilat izpusti Barabo v upanju, da se bo Jezus že kako rešil iz zagate. Saj je sam o sebi trdil, da je Sin božji. Kaj se mnogokrat z nami ne dogaja isto? Prepričani smo v našo vero, pa kaj malo storimo, da bi Kristusa posredovali svetu. To je težko v sovražnem okolju, pravimo, pa — saj če je vera prava, bo že Kristus končno zmagal nad temo. In naša ideja, naš ideal narodnosti, ki ga je sam Stvarnik vtisnil v človeško dušo! Kaj storimo zanj? Za naš trpeči narod, za narode med katerimi živimo, ki jim preti ista usoda, pa se te nevarnosti ne zavedajo. Pustimo farizeje in hujskače. Smoter njih življenja je izvesti totalni komplot proti Resnici. Kako jih prepričati o njih zmoti ? Saj zahtevajo preveč. Zahtevajo, da Kristus stopi s križa. Naša dolžnost je, da med množico zavpi-jemo, glasno in o pravem času, da lju- bimo Jezusa bolj kot Barabo, luč bolj kot temo, svobodo bolj kot suženjstvo. Povejmo jasno, da se ne pustimo prevarati. Ubogi ta naš svet, ki drvi za modo in za krivimi preroki. Kakšna zmešnjava med samimi kristjani, med temi Jezusovimi „učenci“ dvajsetega stoletja, ki le prevečkrat zamenjajo „odrešenje“ z „osvobojenjem“. Kako nevarno je slediti krivim prerokom; kriv prerok je lahko tudi misel, ki izhaja iz nas samih in se nam zdi blesteča. Pa prevečkrat pozabimo ob navdušenju nad nami' samimi, ali nad modnimi preroki, da je en sam pravi prerok, pa čeprav visi na križu med dvema razbojnikoma. „Dopolnjeno je“. S temi besedami je zaključena vsa skrivnost Velikega petka. Potem pride še snemanje s križa in polaganje v grob. In nato — pri-ča^ovafijei Tisto tesnobnoi pričakovanje, ki tone v kruti realnosti smrti in ga k upanju nagiba le še trohica vere — in gora ljubezni. Dopolnjeno je bilo v nacističnih in fašističnih taboriščih, v požarih sredi noči in pobijanju v gozdovih. Dopolnjeno je bilo v Teharjih, Kočevskem Rogu in po kraških jamah. Dopolnjeno v ječah in v trpljenju izgnanstva; v vsaki želji: „Naj mu bo lahko tuja zemlja.“ Dopolnjeno v vsakem izdajstvu nad narodi, po stroho-petnem pobegu ali preračunanem umiku, ko je zapuščeni zagledal obraz brid-kejše usode od smrti. Dopolnjeno po vsakem našem grehu, ko Kristusa znova križamo... Pričakovanje. To nam ostane. Pričakovanje v veri in upanju. Pričakovanje v dejanski, doživeti ljubezni do verskih in narodnih idealov. Do idealov bratstva v Kristusu in življenja po Resnici. Tedaj bo tudi Velika noč vedno bližja, in to bo Velika noč, ki ne bo prešla, kajti vstal ne bo le Kristus; z Njim bo vstal vsak izmed nas, in naš narod, in vsi narodi. Tedaj bo Veliki petek padel v pozabo in ne bomo se več bali slišati odgovor na vprašanje: Kaj je resnica? -e-t Pilat Če vprašate, kakšen je bil Pilat, naj vas spomnim, da so obrazi podložnikov vedno nekoliko slični vladarjevemu obrazu. Tako je tudi obraz Pilata, tega skoraj nedolžnega morilca Kristusovega, soroden obrazu cesarja Tita, skoraj nedolžnega uničevalca Izraelovega. Obraz upravitelja Pilata si tem lažje predočimo, ker so evangelisti njegovo notranje duhovno obličje orisali s tako čudovito živahnostjo, da se poleg duhovnega kar samo od sebe in skoraj prav tako živo prikaže Pilatovo zunanje, telesno obličje. Kako se nam to predstavi na zunaj ? štirioglato, ka ■ mnito, težko, gladko obrito, z mehkimi, skoraj ženskimi brazdami, z visečo patricijsko golšo, s plešo, ki je videti kakor ustvarjena za lovorjev venec. Zdaj ga spreleti zaničevanje, zdaj dvom, ali je sploh mogoče spoznati resnico — „Kaj je resnica?... — nad vsem tem pa nekaj medlih žarkov smeha ob vzvišeni, samomorilski vdanosti v usodo. Če bi se moglo ime Aleksandra Velikega, ali mprda Julija Cezarja, pozabiti, bi vendar Pilatovo ime v spo- minu ljudi živelo naprej. Saj stoji to ime poleg Kristusovega imena. „Kristusa je Poncij Pilat, deželni upravitelj, na smrt obsodil. . .“ Tako je zapisal v bronasti latinščini Tacit, mož in pisatelj tistega časa. To se sliši, kakor da veliki zvon vabi k prvemu vesoljnemu cerkvenemu zboru v Nikejo, kjer so zbrani cerkveni očetje proglasili: „Verujem. . .v .Jezusa Kristusa. . .trpel pod Poncijem Pilatom, križan bil, umrl...“ Če bi Pilat slutil, kakšna slava ga čaka, bi se bil gotovo čudil, čeprav najbrž ne zelo veselil, še bolj bi se bil čudil, če bi mu bil kdo povedal, da ga bodo nekoč kristjani imeli za svojega. Saj pravi cerkveni pisatelj Tertulijan okoli leta 200: „Pilat, na dnu srca pravzaprav tudi kristjan...“ In nekateri preprosti verni ljudje so ga hoteli narediti celo za svetnika: „Sanctus Pilatus...“ Prav nič bi se pa ne čudil, ampak bi bil le z zaničljivim nasmehom skomignil z rameni, če bi bil bral spisek svojih ^ „zločinov“,'kakor so mu jih našteli njegovi najhujši sovražniki med Judi: Herod Agripa ali Filo. „Divja krutost“, (Nad na 2. str.) Str. 2 SOVJETI RAZKAČENI NAD ZDA BREŽNJEV SE ZAPLETA V PROTISLOVJA Iz poročil o razgovorih ameriškega zunanjega ministra Vanceja s sovjetskim zunanjim ministrom Gromikom in sovjetskim partijskim šefom Brežnje-vom v Moskvi o vprašanju omejitve strateškega orožja med ZDA in ZSSR niso razvidne podrobnosti ameriškega predlpga o teh omejitvah. Toda iz dejstva, da se je razgovorov udeleževal Brežnjev sam, kljub temu, da je mogel govoriti le s Carterjevim zunanjim ministrom, pa je razvidno, da gre Moskvi v resnici za tem, da bi dosegla podaljšanje dosedanjega dogovora z Washingtonern, ki poteče letošnjega oktobra in da bi dosegla še vfečjo omejitev strateškega orožja, vsaj na ameriški strani. Razgovori so bili za Moskvo negativni, ker je Vance po Carterjevem u-kazu predlagal, naj bi se razgovarjali najprej o nadaljnji omejitvi strateškega orožja, zatem pa o splošni ukinitvi izdelovanja novega strateškega orožja. Brežnjev na ta ameriški predlog seveda ni pristal, ker bi sicer ZSSR v svoji ekspanzionistični zunanji in vojaški politiki imela zvezane roke. Pač pa je Brežnjev zahteval, naj bi Amerikanci vključili v omejitev 'Strateškega orožja tudi svojo tkim. raketo za križarjenje, ki leti z nadzvočno hitrostjo le nekaj metrov nad površino zemlje in je ni mogoče ujeti z radarjem. Opremljena pa je seveda z atomskim nabojem. A-merikanci te rakete nočejo vključiti v sklop omejitve strateškega orožja, ker PILAT (Nad. s 1. str.) „podkupljivost", „roparska grabežljivost“, „usmrtitve brez sodbe“ in podobni očitki so leteli nanj. Prav tako bi se bil lahko smejal, če bi bil mislil na to, kako ga je učil cesar Tiberij, „naj bo usmiljen“. „Usmiljeni“ cesar Tiberij ! Ne, Pilat ni bil svetnik, pa tudi ni bil ne vem kakšen hudobnež. Pravi povprečnež svojega časa je bil. „Ecce Homo! —• Glejte, človek!...“ to bi se reklo lahko tudi o njem. Glej, človek je in nič drugega ne! In sicer povprečni človek: skoraj usmiljen, skoraj krut; skoraj plemenit, skoraj prostaški, skoraj modrijan, skoraj bedak, skoraj plašljivec, skoraj oblastnež, skoraj nedolžen, skoraj zločinec. .. Vse skoraj in nič popolnoma zares. Prav to pa je večna žalostna usoda povprečnega človeka. In čudno: božja previdnost je dovolila, da je ta povprečnež izvršil najne-verjetnejše izmed vseh človeških dejanj v zgodovini — da je Sinu človekovemu Pekel: „Križan boš!...“ In ko ga je obsodil, si je umil roke v svoje opravičenje. .. Taki povprečni Pilati še dapes žive. Svet jih je poln. .. Po Merežkovskem J.Š. z njo nadkriljujejo vse sovjetsko raketno orožje in v Pentagonu menijo, da bodo lahko s to raketo v primeru sovjetskega raketnega atomskega napada na ZDA zanesljivo zadali Sovjetski zvezi atomski protiudar, tudi če bi odpovedal napad z drugimi rak.etami in bombniki. Vance se je vrnil v Washington brez kakršnih koli sklepov v Moskvi. Brežnjevu tudi ni bilo prav, da je Vance omenil vprašanje človeških pravic in na tiskovni konferenci v Moskvi povedal, da Carterjeva vlada zadevo človeških pravic povezuje v celoti s svojo zunanjo politiko. Sovjeti so bili tako prizadeti, da se je prvič po dolgih desetletjih zgodilo, da je takoj po Van-cejevem odletu v Washington sklical tiskovno konferenco v Moskvi sovjetski zunanji minister Gromiko, kjer je označil zadevo človeških pravic za „ameriško vmešavanje v sovjetske notranje zadeve.“ Ni pa si upal lagati, da v ZSSR človeških pravic ne kršijo. Brežnjev sam pa je v nekem govoru pred sovjetskimi „sindikati“ v zvezi s tem izjavil, da v ZSSR smatrajo disidente za „izdajalce domovine, ker se v svojem boju proti našemu sistemu zatekajo po pomoč v tujino.“ Brežnjev je tudi trdil, da v ZSSR „ni prepovedano misliti drugače, kakor misli večina,“ toda kadar kdo nastopa proti sovjetskemu sistemu, „ga smatramo za osebo, ki nastopa proti svoji domovini.“ Brežnjev enostavno istoveti sovjetski režim z rusko domovino, prav tako, kakor npr. jugoslovanski partijci očitajo jugoslovanskim političnim emigracijam, da s svojim delovanjem proti Titovemu komunističnemu režimu delujejo „proti svoji domovini.“ Moskva, Belgrad, pa Varšava in Budimpešta, itd. vsi govorijo enako. Pri vsem tem pa vsi komunistični mogotci, z Brežnjevom na čelu, enostavno (in namenoma) pozabljajo, da je prav tako delal med 1. svetovno vojno Lenin sam, ko je iz Rusije zbežal v tujino in se od tam boril proti takratnemu sistemu v Rusiji. Po Brežnjevu in Titu in ostalih partijskih veljakih pa se seveda Lenin ni boril proti „svoji domovini“. In še na to. ti veljaki pozabljajo, da brez Lenina v tujini ne bi bilo komunistične revolucije v Rusiji in ne njih na oblasti, če bi se takratni „disident“' Lenin držal današnje Brež-njeve doktrine o disidentih. Brežnjev tudi enostavno (in namenoma) pozablja na prav nedavno zgodovino, ko trdi, da je Carterjev boj za človeške pravice „vmešavanje v thje notranje zadeve“ in da si „ZDA prilaščajo učiti druge narode, kako naj živijo, česar ne more mirno sprejeti nobena suverena država.“ Istočasno pa Brežnjev vztraja na svoji doktrini interven- MEDNARODNI TEDEN DEBATE O SAHARINU kot povzročitelju raka se nadaljujejo. Mnogi zdravniki menijo, da normalno slajenje s saharinom ni popolnoma nič škodljivo. Zdravniki, ki so ugotovili pri poskusih, da to sladilo povzroča raka, so dajali poskusnim živalicam ogromne količine saharina. KONFERENCA ORGANIZACIJE ZDRUŽENIH NARODOV ZA TRGOVINO IN RAZVOJ, ki se je sestala v Ženevi 7. marca, se je razšla 2. aprila brez kakega vidnega uspeha. Udeležilo se je konference okrog 100 držav proizvajalk surovin in držav, ki te uporabljajo. Udeleženci .se niso mogli zediniti o ustanovitvi skupnega fonda v znesku 6.000 milijonov dolarjev namenjenega financiranju obveznih rezerv o-snovnih surovin. ŠPANSKO VRHOVNO SODIŠČE se ni hotelo izjaviti o legalnosti španske komunistične stranke, češ naj to kar vlada sama , ugotovi. . . PAPEŽ PAVEL VI. je na Cvetno nedeljo govoril zbrani množici romarjev o svoji zaskrbljenosti za svetovni mir. Papež ni naravnost omenil prekinitve pogovorov med ZDA in ZSSR glede o-mejitve oboroževanja, vendar nekateri smatrajo, da je imel v mislih polom v dogovarjanju med Vancejem in Gromikom. NOVO FRANCOSKO VLADO je ponovno sestavil prejšnji predsednik Raymond Barre. Iz vlade so izpadle tri markantne politične osebnosti: Michel Poniatowski, neodvisni republikanec, sredinec Jean L'ecanuet in gaullist Olivier Guichard. Prvega je v zunanjem ministrstvu zamenjal Cristian Bonnet, drugega Peyrefitte in tretjega —- ministra za načrtovanje in razvoj — Jean Pierre Fourcade. Barre je podal ostavko po občinskih volitvah, ki so zelo neugodno izpadle za vladno koalicijo. Naloga nove vlade bo izvesti izboljšanje na raznih področjih in s tem skušati preprečiti komunistom in socialistom podoben uspeh na prihodnjih parlamentarnih volitvah, ki bodo marca prihodnjega leta. V tej vladi imajo gannisti nekaj več mest kot prej; zaprisegla pa je 30. marca. cije v satelitskih. državah, kadar koli se to Kremlju zdi potrebno za zaščito tamkajšnjih komunističnih režimov, kar spet pomeni, da Moskva lahko „uči druge narode, kako morajo živeti.“ Brežnjev je tudi govoril o „nedo-pustnosti“' prisvajanja tujega ozemlja, pa je bila po 2. svetovni vojni ZSSR edina, ki si je od vseh svojih satelitov ob svoji meji odtrgala dobršen kos njihove zemlje, da je svojo mejo pomaknila čim dlje v srednjo Evropo, da ne govorimo o ostalih ruskih ekspanzijah tudi v Aziji v zadnjih šestdesetih letih. Tine Debeljak (36) Med Unjigtuni in revijami OB PLIBERŠKI TRAGEDIJI HRVAŠKEGA NARODA II Med pričami pokola hrvaške vojske v Sloveniji nastopajo tudi slovenske priče. Tako neki K. L. V., rojen 16. 6. 1936 v Celju, ki je izpovedal, da ve za grob 2000 Hrvatov na avstrijski meji, da je imel v rokah fascikel o tem, ki se nahaja v celjski UDBI. Druga slovenska priča je J. P., rojen 15. 2. 1933. Izredno zanimivo pa priča Blejčan Ignacij Janša o zastrupljanju Gradiščice s trupli pobitih ter da so zaradi tega nemški u-jetniki prenesli do 2000 trupel v nove jame. Nato so ujetnike ustrelili. Pri znameniti izjavi Črnogorca B. Todoroviča ni navedeno, da jo je dal v Rimu direktno dr. M. Kreku (Zbornik S.S, 1973-75), ki jo je pozneje s takim raz-, glasom lansiral v angleškem svetu. — V spisku Titovih vojaških herojev so tudi slovenska imena: Vida Tomšičeva, Janez Vipotnik, Tone Bavec, Vlado še-gert, Ivan Dolinar, Jože šubelj, Bojan Škrk, Oskar Mahnič, Stanko Fabijan. Nato sledi poročilo Milana Zajca, da izpove Hrvatom vso grozo po petih dneh iz. groba vstalega „pobitega“ domobranca. Pričevanje je posneto iz srbske Iskre, ne iz slovenskih izvirnikov, ki jih je več (tudi kasteljanska priredba His-toria de un fusilado. . . ). Slovence bodo zelo zanimala mnenja zavezniških komisij v Sloveniji po oktobru 1. 1944. Ti visoki častniki kot podpolkovnik Moore, major Wood, major Lindsay, kapetan Gibb itd. so pošiljali na uradna mesta svoje sodbe o slovenskem partizanskem štabu, in so sedaj odkrite v arhivih. Ta poročila govore, da se je po oktobru 1944 znatno poslabšalo razmerje med njimi in partizani... da raste nezaupanje, nesodelovanje, ovire, motnje.. . neobveščanje o položaju... neprijaznost... častniki in vojaki da so jim pravili, da jim je prepovedano govoriti z njimi... vzdrževati stike.. . partizani so naravnost otežkočali njih delo. . . vsak čas bi moglo priti do prekinitve stikov in oskrbovanja . .. prepričani so bili, da to prihaja iz Titovega centra.. . viden je velik kontrast med vodstvom in navadnim človekom z ozirom na obnašanje z njimi. . . niso dobivali več poročil... Slovenski partizani ne morejo brez nas doseči ničesar, pa jim je skrajno neugodno, da imajo do nas obveznosti. .. naše komisije naj se zreducirajo na minimum. . . izgubili bomo naklonjenost civilnega prebivavstva, ako se identificiramo z nasilji partizanov, nad katerimi nimamo nobene kontrole.. . “ Tako pišejo ti predstavniki A.A-za.veznikov v Sloveniji. Sam britanski poslanik v Belgradu Stevenson piše, da „so vedno slabši odnosi med civilnim prebivalstvom in partizani v Sloveniji... da slovenski partizani niso več zmožni o-fenzive, da slovenski kmet ni samo sit vojne, temveč je tudi nezadovoljen z metodami partizanske politične kontrole in pojačenja aktivnosti OZNE... od nekdaj tri četrtine Ljubljane je samo še četrtina naklonjena partizanom...“ To je, poročilo uradnega zastopnika o razmerah v Sloveniji v drugi polovici 1. 1944! Podpolkovnik Moore že predvideva po odhodu Nemcev „kratko civilno vojno in lahko pride do nečastnih partizanskih ekscesov...“ Kapetan Gibb pa celo poroča, da so „poedinci, ki so imeli z Angleži prijateljske stike, bili aretirani, da so Celo izginili in njihove družine niso več slišale o njih“ (str. 12-13). Tako je službeno dokazano sovraštvo partizanskega vodstva do „zaveznikov“ in , mnenje filozavezniškega ljudstva. In vendar so prav to ljudstvo vrgli oni sami v smrt, da so „s koristno gesto zadovoljili Tita“ (2<5), iz čigar „centra. je prihajalo“' vse to sovraštvo ! : . . 4. Toliko in še kaj je med tekstom o Slovencih, kar spada v sklop hrvaške Pliberške tragedije. Je pa še posebno poglavje, posvečeno Tragediji slovenskega naroda (217-229). Napisal ga je —-kot pravijo na str. 192 — „slovenski častnik“. Uredništvo pravi v opombah (451): „Kakor so žrtve slovenske in hrvaške pomešane v skupnih neznanih grobovih, tako govorimo obenem tudi o tragediji hrvaškega in slovenskega naroda, da bi preživeli Slovenci, posebno da bi mladi Slovenci razumeli, da je te Slovence prav tako kot Hrvate ubila —-Jugoslavija.“ Rdeča nit, ki se tu za- iz življenja in dogajanja v Argentini V četrtek 31. marca, ob letu svojega nastopa, je predsednik države general Videla govoril narodu po radiu in televiziji. V bistvu njegove besede niso bile različne od zadnjih uradnih izjav, kar se nanaša na današnji položaj v državi in se opirajo na dejstva, v kakšnem stanju se je nahajala država ob njih nastopu, in kako je danes: delo, red, avtoriteta. Kar se tiče poslabšanega socialnega pojožaja, vojaški krogi poudarjajo argument, (ki ga ni mogoče zanikati), da bi bilo stanje mnogo slabše, če bi sploh še obstajala organizirana argentinska skupnost, ako oni ne bi prevzeli oblasti. To je tudi res, a žalostno je (indirektno to vojaštvo samo prizna), da ceno za bodoče zboljšanje plačuje le določen sloj naroda, medtem ko premnoga podjetja in prekupčevalci ribarijo v kalnem in kopičijo dobičke. Vlada spričo tega še vedno izgleda kot nemočna. General Videla je pa v svojem govoru stopil korak naprej v celotnem procesu. Napovedal je skorajšen vpoklic civilnih krogov k sodelovanju z vlado. Pa seveda hitro zatrdil, da to ne pomeni ne uzakonitev, niti oživitev političnih strank. Vlada ima še vedno na vidiku cilj, da temeljito spremeni politični ustroj države, za kar bo morala najprej preurediti politični sistem, ki je bil v veljavi pred 24. marcem 1976. Sedanji poziv civilnim krogom naj bi bil prvi korak k porodu novih ljudi, novih moči, na katerih naj se v bodočnosti gradi nova argentinska demokracija. Poteza je kaj tvegana in njen u- speh zavisi od tega, kakšen je celoten načrt (ki ni znan, če sploh obstaja), in kako bodo ta načrt v praksi izvajali. Ni namreč pozabiti, da so vsi podobni položaji v preteklosti bili rešeni kaj ponesrečeno. Res je, da so okoliščine danes drugačne in ljudje drugi, vendar, kdo bi si leta 1967 upal napovedati konec Onganijevega predsedništva in da bo celotni proces argentinske revolucije zapeljal v peronistično katastrofo? Če se bo sedanja vlada učila iz zgodovine, bo mnogo lažje usmerila svoje korake po pravi poti. Česar pa se, izgleda, še ni naučila, je to, da je treba paziti na besede in biti v svojih izjavah popolnoma jasen. Gospodarski minister je namreč v svojem nagovoru pred kratkim napovedal 120-dnevno premirje cen in izjavil, da se goriva ne bodo podražila, kot prispevek vlade k premirju. Pa menda med „goriva“ ni štel avtomobilske nafte, ki se je podražila v višini • 90 odstotkov. Seveda so istočasno povišali vse prevozne tarife (kolektive, avtobuse, podzemske, pa morsko in zračno plovbo in končno še taksije 85%), kar je bil le prvi odziv na sunek. Poleg nezadovoljstva, ki itak nastane ob vsaki podražitvi, je najslabše vplivalo na ljudi prav to, da so verjeli ministrovi besedi, če je ta štel nafto med goriva, ali ne, bi morala vlada prej razložiti. Pozno je po toči zvoniti, še bolj neučinkovito (ali kar razdražu-joče) razlagati, da je ta povišica pravzaprav ukrep proti inflaciji. Podgornyjev sprehod po Afriki KOORDINACIJA MED MOSKVO IN HAVANO Sovjetski komunistični diktator Brežnjev je medtem, ko se je sam udeleževal neuspelih razgovorov z ameriškim zunanjim ministrom Vancejem o problemu omejitve; strateškega orožja, poslal na potovanje po štirih afriških državah predsednika Nikolaja Podgorny-ja. Pred tem je potoval širom Afrike 'še kubanski oproda Brežnjeva, komunistični diktator Castro, tako da je Moskva tudi s kubansko pomočjo pripravila vse potrebno za nadaljnje pospgše-nje komunistične gverilske akcije na črnem kontinentu. Iz koordinacije potovanj po Afriki Castra in Podgornyja je razvidno, da se je Podgorny dogovoril s Somalijo, Tanzanijo, Zambijo in Mozambikom in preko njih z drugimi afriškimi državami, ki jim vladajo če že ne marksistični, pa vsaj levičarski režimi, da bo Moskva moralno in materialno podpirala vse komunistične gverile na črni celini, posebej tiste v Rodeziji in Južni Afriki, medtem ko bo Castro pomagal s kubansko vojsko in z orožjem, ki ga bo iz ZSSR preko Havane dovažala v Afriko. Z eno besedo: Moskva bo skrbela za politične akcije, Havana pa za vojaške na afriški celini. Tako potovanje Podgornyja kakor potovanje Castra sta obširno komentirala sovjetska Pravda in Izvestja, se pravi sovjetsko partijsko in vladno glasilo in s tem dala poseben poudarek sovjetskemu zanimanju za Afriko. Dasi v pogodbi med Mozambikom in ZSSR stoji, da bo Mozambik ohranil v zunahji politiki stališče „neuVršateno-sti“, kakor da ga je imel doslej, je opazovalcem jasno, da se sovjetski vpliv tako preko Havane kakor direktno iz Moskve vedno bolj utrjuje na črnem kontinéntu, medtem ko kitajski postopoma izgublja svoje postojanke. Svobodni Zahod pa kaže, da je zaenkrat izgubil kontrolo nad Afriko, vsaj v obliki, ki bi bila enakovredna sovjetsko-ki-tajskemu prodoru. Toda boj za Rodezijo in zlasti za Južno Afriko, od koder svobodni svet dobiva največ surovin, ki jih potrebuje za svoje moderno orožje, bo še dolg in hud. Svobodni svet ne bo smel tvegati poraza v tem boju, podobnega onemu v Vietnamu. vozlja v vozel: Jugoslavija, internacionalni in breznarodni komunizem. . . Kaj pa tisti, ki preko komunizma iščejo pot v hrvaško državo ? Pisec je gotovo strokovnjak v svoji stroki in takega članka o razporeditvi domobranstva, o njega vojnih ciljih ter strateških operacijah in operacijah partizanov, s katerimi so se borili, ni še nihče napisal. Toda kljub temu se kot laik pri bežnem prečitanju ne strinjam z vsem. Npr. da je bilo na štajarskem septembra 1943 „7000 brambovcev“, gotovo ni res, kajti tam so bili samo Me-laherjevi četniki, in to- samo par stotin.. . Na Kranjskem pa da je bilo 6000 Seljačke zaštite, kar je hrvaški sinonim za Vaške straže. Kakor niso imenovani štajerski četniki, tudi niso imenovani kranjski četniki, niti legije, pa tudi Vaških straž je bilo čez 8000. Tako se mi zdi pretirano število Ljubljančanov, ki da jih je septembra 1943 šlo v ilegalo iz mesta samega 7000, vseh pa da je bilo tedaj v gošči „26.000 partizanov, organiziranih v 20 brigadah in grupiranih v pet divizij!“ To so številke iz sedanjih partizanskih pristranskih virov; lahko da je bila taka podoba njih vojaške organizacije, o številu borcev pa bi se dalo tudi med strokovnjaki diskutirati. Prav pa je pisec podčrtal, da je z razpodelitvijo v divizije, prenehala „slovenska partizanska vojska“ in se pretopila v jugoslovansko, v kolikor seveda že od vsega početka ni bila organizirana centralistično iz Titovega štaba (povezava preko • Kardelja od vsega početka). Ob Grčaricah govori pisec, da so poklali tam partizani — slovenske četnike, katere prej sploh ne imenuje. Pa tudi Vaške straže že tedaj imenuje „brambovci“, kot da bi bili že tedaj domobranci. Ti so nastali šele pod generalom Rupnikom, ki pa „mu ni bilo dano poveljstvo Slovenskega domobranstva“. To se je rodilo v bitki pri Mrseči vasi 12. sept. 1943, pravi pisec, ne da bi omenil, da je tega dne izvojeval prvo zmago stotnik Vu-k Rupnik. Z domobranstvom se je začela ofenziva proti komunistom, ki je bila vsa ta leta potem zmagoslavna dò samega tragičnega konca. Tej slavni dobi domobranstva je pisec posvetil eno stran, toda dovolj, da sta prišla do veljave njega pomen in uspeh. Ta stran je strokovno opisan pregled posameznih razdobij s posebnimi (cilji, nalogami in o-peracijami na terenu. Tako prvi del. Drugi del pa je opis položaja v Sloveniji koncem aprila 1945, ko so pritiskali na Slovenijo partizani od juga in so se zbirale v njej protikomunistične čete — slovenske, hrvaške, srbske, nemške z Vlasovci ter grške, da se postavijo proti komunistom. Zaščitena je bila Slovenija samo z nemško in hrvaško vojsko. „Ko so gen. Rupniku 5. maja 1945 (ne 3. maja?) odvzeli vse funkcije, tudi vrhovno poveljstvo, so s tem propadli vsi načrti, da se nudi zadnji odpor z namenom, da se doseže intervencija zapadnih iza veznikov.“ Je to res? Propadel je samo Rupnikov načrt, grajen na bazi nemškega sodelovanja, bodisi da je verjel v nemško zmago, kakor se je sam izrazil nekaterim pozneje (npr. Omahnu), bodisi da je verjel, da bodo zavezniki uporabili nemško pomoč v evropskem boju proti komunizmu. (Bo še) KONFERENCA O VARNOSTI IN SODELOVANJE V EVÄOPI Zaključna listina 5 Zgornji naslov nosi dogovor, ki ga je 1. septembra 1975 v Helsinkih na Finskem podpisalo 33 evropskih držav ter ZDA in Kanada po več kot dveletnih, večkrat prekinjenih medsebojnih pogajanjih. Konferenca o varnosti in sodelovanju v Evropi se je začela, na pobudo Moskve, 3. julija 1973 v Helsinkih na Finskem in se nadaljevala od 18. septembra 1973 do 21. julija 1975 v Ženevi v Švici, kjer se je končala 1. avgusta 1975. Razgovorov so se udeleževali delegati Avstrije, Belgije, Bolgarije, Cipra, češkoslovaške, Danske, Finske, Francije, Grčije, Irske, Islandije, Italije, Jugoslavije, Kanade, Cichtensteina, Luksemburga, Madžarske, Malte, Monaca, Nizozemske, Norveške, Poljske, Portugala, Romunije, San Marina, Španije, Švedske, Švice, Turčije, Vatikana, Velike Britanije, Vzhodne Nemčije, Zahodne Nemčije, ZDA in ZSSR. Zaključno listino so za nekohiuni- VPRAŠANJA O VARNOSTI V EVROPI 1. a) Deklaracija načel o odnosih med državami podpisnicami I. Suverena enakost, spoštovanje pravic suverenosti — II. Brzdanje groženj ali uporabe sile — III. Ne-kršljivost meja — IV. Teritorialna integriteta držav — V. Mimo reševanje sporov — VI. Nevmešavanje v notranje zadeve — VII. Spoštovanje človeških pravic in osnovnih svoboščin, vključno svobode misli, vesti, vere ali prepričanja — Vili. E-nakost pravic in samoodločbe narodov — IX. Sodelovanje med državami — X. Dobronamerno izpolnjevanje obveznosti po mednarodnih zakonih. b) Način uveljavljanja nekaterih zgornjih načel 2. Dokument o ukrepih za krepitev zaupanja in nekaterih vidikov varnosti in razorožitve I. Predhodno obveščanje o večjih vojaških manevrih — Predhodno obveščanje o drugih vojaških manevrih — Izmenjava opazovalcev — Predhodno obveščanje o večjih vojaških premikih — Drugi ukrepi za krepitev zaupanja. — II. Vprašanje v zvezi razorožitve —1 III. Splošne zadeve. SODELOVANJE NA PRODROČJU GOSPODARSTVA, ZNANOSTI IN TEHNOLOGIJE TER OKOLJA 1. Gospodarske izmenjave Splošni predpisi — Trgovski stiki in olajšave — Gospodarske in trgovske informacije — Trgovina. Od daleč ti je sledila. Trpela je ob tvojih padcih, udarcih. Njena nežna narava je trepetala od sočutja. Potem je predrla krog vojakov okoli tebe in se ti približala. Zazrla se je v tvoje mile, žalostne, od potu in krvi zastrte oči. Takrat je njena duša srečala tvoje božanstvo. Ganilo jo je tvoje trpljenje. S platnenim prtom je nežno otrla tvoj obraz in glej čudo, tvoje blage trpeče poteze v platno. Sprejel si njeno sočutje in ji v zahvalo za njeno ljubezen podaril svojo podobo. Veronika? Sv. pismo ničesar ne pove o njej. Niti se ne ve, če je bila zgodovinska osebnost ali je le simbol ženske dobrote, usmiljenja in ljubezni. Večerna bolničarka je ravnokar nastopila svoje nočno dežurstvo, listala je po mapah. „Levcemia aguda“, je bila zapisana diagnoza v njegovi bolniški mapi. Veseli nasmeh je izginil iz njenih ustnic, skoro bi na glas kriknila. Vsakič znova jo je zabolela ta strašna beseda. Občutila jo je kakor borbo brez upanja na zmago; kakor da se nekdo v njeni navzočnosti potaplja in mu ne more pomagati; kakor na smrt obsojeni, brez datuma izvršitve obsodbe. Bela luč nad vrati njegove sobe je bila prižgana; znak da jo kliče. Počasi je odšla po hodniku. Skoraj se je bala srečanja z njim, na smrt obsojenim. Globoko je vdihnila, premagala grozo na obrazu in vstopila. Ni bila pozorna na sorodnike, ki so stali ob postelji; videla je le njega, ležal je popolnoma brez moči, mlad, morda tridesetleten, pa kakor posekano drevo. Njegove žareče vročične oči so iskale njen obraz. Nasmehnila se je. „Žejen sem,“ je zaprosil. Pretresla jo je podobnost s prošnjo stične države podpisali državni ali vladni predsedniki, medtem ko so se za komunistične države šefi zadevnih partij podpisali najprej v svojstvu glavnih tajnikov, se pravi šefov partij in šele na drugem mestu kot predsedniki vlad. V tem pogledu pa so sovjetski diktator Brežnjev, poljski diktator Gierek in vzhodnonemški diktator Honecker napravili še naslednjo izjemo: podpisali so listino samo kot glavni tajniki svojih KP. Romunski diktator Ceaucescu in jugoslovanski diktator Tito pa sta listino podpisala le kot predsednika svojih republik in ne tudi kot šefa svojih partij- Zaključna listina helsinškega dogovora ima naslednja poglavja z vrsto podpoglavij in nadaljnjih razdelkov (v angleških komentarjih poglavja označujejo z izrazom „basket“, v nemščini s „Korb“, slovensko bi temu rekli „košare“, itd.): 2. Industrijsko sodelovanje in načrt skupnih koristi Industrijsko sodelovanje — Načrti skupnih koristi. 3. Predpisi o trgovskem in industrijskem sodelovanju Usklajevanje modelov — Razsodba — Posebni bilateralni dogovori. 4. Znanost in tehnologija Možnosti za izboljšave sodelovanja — Področja sodelovanja: poljedelstvo, energija, nove tehnologije, razumna uporaba virov, prevozna tehnologija, fizika, kemija, vremenoslovje in vo-doznanstvo, oceanografija, raziskovanje ledenikov, permafrosta in problemov življenja v mrzlem okolju, tehnologije komputerjev, komunikacij in informacij, raziskovanje vesoljskega prostora, medicina in javno zdravje, raziskovanje okolja. —• Oblike in metode sodelovanja. Ob današnjem splošnem razpravljanju o človečanskih pravicah, ki in kakor so objavljene v helsiinški Listini, se so objavljene v helsinški Listini, se znanimo z najvažnejšimi. Zato tu sledi dobeseden prevod zadevnih poglavij iz angleškega originala. Poglavje: Vprašanja o varnosti v Evropi, točka 1. a), VII.: Spoštovanje človeških pravic in osnovnih svoboščin, vključno svobode misli, vesti, vere ali prepričanja. Države podpisnice bodo spoštovale človeške pravice in osnovne svoboščine, vključno svobodo misli, vesti, vere ali umirajočega Kristusa. Z mokro vato mu je ovlažila ustnice, razpokane od vročine. Položila mu je svojo hladno roko na čelo. Tedaj je vrnil nasmeh. Sklonila se je k njemu, mu dvignila glavo in mu popravila blazino. Pod razpeto srajco na prsih je opazila srebrn križ. „Rad bi zaspal,“ je vzdihnil. V tekočino, ki mu je po kapljicah tekla v žilo je dodala injekcijo mamila. Prijela ga je za roko ter mu na zapestju poiskala komaj zaznan utrip, Štela je. Kakor v utrujenosti je zaprl oči. Nekoliko je odstranila prste z njegovega zapestja in neslišno odšla iz sobe. Ni hotela misliti in vendar jo je prešinjalo: Koliko časa bo še živel? Dan, dva, tri ? Zdelo se ji je, kakor da mu ona postavlja datum za smrt. Naslonila se je na hladno steno in zaprla oči utrujena, razbolela, samotna... V tiho pomladansko noč je zasvetila zarja vstajenja, v temo nevere je zasvetila Kristusova luč. Kakor da se prebuja vse stvarstvo v novo življenje. Tukaj hi več prostora za trpljenje velikega petka. Njegovo telo je poveličano, njegove rane se svetijo. Obraz mu žari, da si vojaki zakrivajo oči in padajo na tla. Verujem v naše vstajenje... Kljub trpljenju, gospodarskim in političnim križam, boiezsfim, lakoti, ki jo trpi človeštvo, razočaranju, pomanjkanju, samoti... In moja vera ni prazna, ker je Gospod res Vstal. Veličastni akordi aleluje mi še vedno odmevajo, kakor da mi brišejo žalost, razočaranje, samoto. M. M. Okolje Cilji sodelovanja — Področja sodelovanja: Kontrola okuženja zraka, kontrola okuženja vode in uporaba sveže vode, zaščita morskega okolja, uporaba zemlje in tal, ohranjevanje narave in naravnih rezerv, izboljšava okolja v človeških naseljih, o-snovno raziskovanje, poročanje, napovedovanje in določanje sprememb okolja, zakonski in upravni ukrepi. — Oblike in metode sodelovanja. 6. Sodelovanje na drugih področjih Razvoj prevoza — Pospeševanje turizma — Gospodarski ih družbeni vidiki 'emigrantskega delavstva —• Urjenje personala. VPRAŠANJA O VARNOSTI IN SODELOVANJU V SREDOZEMLJU SODELOVANJE NA HUMANITARNEM IN DRUGIH PODROČJIH 1. Stiki med ljudmi a) Stiki in redna snidenja med Sorodniki b) Združevanje družin; c) Poroke med državljani različnih držav; d) Potovanja iz osebnih ali poklicnih razlogov; e) Izboljšave pogojev za osebni ali skupinski turizem; f) Srečanja med mladimi ljudmi; g) šport; h) Razmah stikov. 2. Informacije a) Izboljšava kroženja, dostopa do in izmenjave informacij: (i) ustna informacija; (ii) tiskana informacija; (iii) filmska in radijska informacija. — b) Sodelovanje na področju informacij — c) Izboljšava delovnih pogojev za časnikarje. 3. Sodelovanje in izmenjave na področju kulture Razsežnost odnosov — Medsebojno poznavanje — Izmenjave in širjenje — Dostop — Stiki in sodelovanja — Področja in oblike sodelovanja. 4. Sodelovanje in izmenjave na področju vzgoje a) Razsežnost odnosov — b) Dostop in izmenjave — c) Znanost — d) Tuji jeziki in civilizacije — e) Metode poučevanja. NASLEDNJE KONFERENCE Zaključno poglavje prepričanja za vse, brez razlik rase, spola, jezika ali vere. Pospeševale in spodbujale bodo u-činkovito izvrševanje osebnih, političnih, gospodarskih, družbenih, kulturnih in drugih pravic in svoboščin, ki vse izhajajo iz naravnega dostojanstva človeške osebe ter so bistvene za njegov svoboden in poln razvoj. V tem okviru bodo države podpisnice priznavale in spoštovale svobodo posameznika za izpovedovanje in izvrševanje, sam ali v skupnosti z drugimi, vere ali prepričanja v skladu z ukazi njegove vesti. Države podpisnice, na katerih ozemlju obstajajo narodne manjšine, bodo spoštovale pravico oseb, pripadajočih takim manjšinam, do enakosti pred zakonom, jim nudile vso možnost za dejansko uživanje človeških pravic in o-snovnih svoboščin in bodo, na tak način, ščitile njihove zakonite interese na tem področju. Države podpisnice priznavajo splošen pomen človeških pravic in osnovnih svoboščin, spoštovanje katerih je bistveni dejavnik za mir, pravičnost in blaginjo, potreben za zagotovitev razvoja prijateljskih odnosov in sodelovanja med seboj kakor med državami. Države podpisnice bodo vedno spoštovale te pravice in svoboščine v svojih medsebojnih odnosih in se bodo skupno in posamič trudile, vključno v sodelovanju z Združenimi narodi, pospeševati njihovo splošno in učinkovito spoštovanje. Potrjujejo pravico posameznika, da pozna in deluje po svojih pravicah in dolžnostih na tem polju. Na polju človečanskih pravic in o-snovnih svoboščin bodo države podpisnice postopale v soglasju z nameni in načeli Listine Združenih narodov in s Splošno deklaracijo človeških pravic. Prav tako bodo izpolnjevale svoje obveznosti po predpisih drugih mednarodnih deklaracij in pogodb na tem polju, vključno, med drugim, po Mednarodnih dogovorih o človeških pravicah, v koilkor jih obvezujejo. Točka 1. a), VIII.: Enakost pravic in samoodločba narodov. Države pdopisnice bodo spoštovale enake pravice narodov in njihovo pravico do samoodločbe, postopajoč vedno v skladu z nameni ih načeli Listine Združenih narodov in z zadevnimi določbami mednarodnega zakona, vključno tistimi, ki se nahašajo na teritorialno integriteto držav. Po načelu enakih pravic in samood- ločbe narodov, imajo vsi narodi vedno pravico, v popolni svobodi, določiti, kadar in kakor hočejo, svoj notranji in zunanji politični status, brez zunanjega vmešavanja, in zasledovati, kakor hočejo, svoj politični, gospodarski, družbeni in kulturni razvoj. Države podpisnice znova potrjujejo splošen pomen spoštovanja in učinkovitega izvrševanja enakih pravic in samoodločbe narodov za razvoj prijateljskih odnosov med seboj in med državami; prav tako spominjajo na važnost odprave sleherne oblike kršitve tega načela. Poglavje: Sodelovanje na humanitarnem in drugih področjih, točka 1., Stiki med ljudmi, a) Stiki in redna snidenja med sorodniki: Za pospeševanje nadaljnjega razvoja stikov med sorodniki bodo države podpisnice z nanklonjenostjo upoštevale prošnje za potovanje z namenom dovoliti osebam začasno priti na ali zapustiti njihovo ozemlje, in tudi redno, če bo kdo to hotel, lahko obiskovati člane svoje družine. Prošnje za začasne obiske članov njihovih družin bodo upoštevane brez razlike na deželo izvora ali cilja: obstoječi predpisi za potne dokumente in vizume bodo prikrojeni v tem duhu. Priprava in izdaja takih dokumentov in vizumov bosta izvršena v primerno omejenem času; slučaji nujne potrebe — kakor npr. resna bolezen ali smrt — bodo deležni prednostnega postopka. Države podpisnice bodo ukrenile, kolikor bo treba, da bo zagotovljeno, da bodo takse za uradne potne dokumente in vizume sprejemljive. iPotrjujejo, da vložitev prošnje za stik s sorodniki ne bo spremenila pravic in obveznosti prosilca ali članov njegove družine. b) Združevanje družin: Države podpisnice bodo v pozitivnem in humanitarnem duhu postopale s prošnjami oseb, ki se hočejo združiti s člani svoje družine; posebno pozornost bodo posvetile prošnjam nujnega značaja — npr. prošnjam bolnih ali starih oseb. 'Postopale bodo s prošnjami na tem polju kolikor mogoče hitro. Znižale bodo, kjer bo mogoče, takse v zvezi s temi prošnjami, da bo zagotovljeno, da bodo le-te zmerne. Prošnje za združitev družin, ki ne bodo odobrene, bodo lahko obnovljene na primerni ravni in bodo znova proučene v primerno kratkih intervalih po oblasteh države bivanja ali cilja potovanja, katera koli bo pristojna; v takih okoliščinah bodo takse zaračunane samo v primerih, ko bodo prošnje odobrene. Osebe, katerim bodo prošnje za združitev z družino odobrene, bodo smele odpeljati s seboj ali s prevozom hišno in osebno opremo; v ta namen bodo države podpisnice uporabile vse možnosti, ki jih določajo obstoječi predpisi. Vse dotlej, dokler člani iste družine niso združeni, se lahko med seboj sestajajo ali drugače prihajajo v medsebojni stik, v skladu z navadami za stike med sorodniki. Države podpisnice bodo podpirale napore Rdečega križa in Rdečega meseca, v zvezi s problemi družinskega združevanja. Potrjujejo, da vložitev prošnje za združitev družine ne bo spremenila pravic in obveznosti prosilca ali članov njegove družine. Država podpisnica, ki bo sprejela tako osebo, bo poskrbela za zaposlitev takih oseb iz drugih držav podpisnic, ki se stalno naselijo v tisti državi v zvezi z družinsko združitvijo z njenimi državljani in tudi poskrbela, da jim bodo dane možnosti, enake tistim, ki jih uživajo njeni državljani za vzgojo, zdravniško oskrbo in družbeno varnost. c) Poroke med državljani različnih držav: Države podpisnice bodo z naklonjenostjo in na podlagi humanitarnih ob-zirov proučevale zahteve za izhod ali dovoljenja za vhod oseb, ki so. se odločile poročiti se z državljanom druge države podpisnice. Postopek in izdaja dokumentov, potrebnih za zgornje namene in za poroko bodo v skladu z določili, sprejetimi za združevanje družin. V zahtevah parov iz različnih držav podpisnic, že poročenih, da bi prenesli svojo in svojih mladoletnih otrok Stalno bivališče v državo, V kateri eden od njiju normalno stalno biva, bodo dr- šesta postaja Najvažnejša poglavja o človeških pravicah žave> podpisnice tudi postopale po določbah za združevanje družin. d) Potovanja iz osebnih ali poklicnih razlogov : Države podpisnice nameravajo omogočiti lažje potovanje svojim državljanom iz osebnih ali poklicnih razlogov in nameravajo zato zlasti: postopoma poenostaviti in prožno u-pravljati postopke za izhod ali vhod; olajšati predpise o gibanju državljanov iz drugih držav podpisnic na svojem ozemlju, s potrebnim ozirom za varnostne zahteve. Postopoma bodo skušale znižati, kjer bo potrebno, takse za vizume in uradne potne dokumente. Nameravajo, kolikor bo potrebno — vključno, kolikor bo primerno, sklenitev multilateranih ali bilateralnih konzularnih pogodb ali drugih zaVdevnih sporazumov ali dogovorov — upoštevati sredstva za izboljšanje načina konzularne pomoči. # * Potrjujejo, da smejo vere, njihove ustanove in organizacije, ki nastopajo v ustavnem okviru držav podpisnic ter njihovi predstavniki, na polju svojih dejavnosti, imeti medsebojne stike in sestanke in izmenjavati informacije. V pojasnilo poglavja: Vprašanja o varnosti in sodelovanju v Sredozemlju zapišemo, da so na zasedanja v Ženevi poslale svoje prispevke tudi nekatere ne-evropske države, ki se kot take niso mogle udeleževati zasedanj, in sicer Alžir, Egipt, Izrael, Maroko, Sirija in Tunis. Zato so v Zaključno Listino vrinili zgoraj omenjeno poglavje, v katerem ugotavljajo zgodovinsko in drugo povezanost vseh držav na sredozemskih obalah z ostalo Evropo in se zavzemajo za medsebojno sodelovanje na različnih področjih. Poglavje: Naslednje konference, ki je zadnje poglavje helsinške Listine, pa vsebuje v glavnem te sklepe: 1. Izvrševanje določil te Listine a) unilateralno b) bilateralno c) multilateralno. 2. Nadaljevanje multilateralnega procesa, začetega s to konferenco a) z izmenjavo pogledov o izvrševanju določil te Listine in nalog, določenih s to konferenco; b) z organiziranjem zadevnih sestankov delegatov, ki jih določijo zunanji ministri podpisnic. 3. Prvi tak sestanek bo v Belgradu leta 1977. Pripravljalni sestanek za organiziranje prej imenovanega sestanka pa bo v Belgradu 15. junija 1977 in bo določil datum, trajanje, program in druge podrobnosti sestanka delegatov, ki jih bodo določili zunanji ministri. 4. Original te Zaključne Listine, napisan v angleščini, francoščini, nemščini, italijanščini, ruščini in španščini, bo oddan finski vladi za arhiv. Vsaka od podpisnic bo dobila od finske vlade kopijo te Listine. Besedilo te Zaključne Listine bo objavila vsaka država podpisnica in ga razširila tako, da bo čimbolj znano njenemu prebivalstvu. Pirhe potajlat Srečno, veselo skoz božjo pomoč mi smo učakali veliko noč. Ker je zdaj ta spomin, od mrtvih je vstal Bog sin — aleluja, aleluja! Zdaj bi pa radi poslušali vi, da bi vam pirhe potajlali mi, Pirhe potajlati hočmo pokazati, danes je dan teh svetih pet ran! Kaj čemo možem za pirhe zdaj dat? Trnovo krono bi vtajlal jim rad. Tisto na glav nosit, prave modrosti bit. Aleluja, aleluja! Ženam za pirhe pa svetih pet ran! Z njih se učite ponižno vsak dan brumno, sveto živet, križe voljno trpet. Aleluja, aleluja! Fantje imejte Jezusov srce! Z njega dobite vse svete želje, čisto, lepo živet, z Jezusom združen bit. Aleluja, aleluja! Dekletom pa hočemo za pirhe zdaj dat nobeden ne more si lepših izbrat — kakor je Jezus hai, naj bo’ tad žeain vaš. Aleluja, aleluja! k \ i T'i^r O' rr,1 i.,ii w ,ln!'‘ Buenos Aires, 7. aprila 1977 »rr i'v um • i ni,.......i . .. „Bil je med nami idealist, kakršnih skoró ni reč ali' jih je pa vedno mbit j, kar je v škodo ne samo izseljenski skupnosti, ampak slovenskemu narodu. Bil ‘jV iècCtélj, 'vZgòjiìèlj mladine. Borih in v svetu. Z brezmejnim, nesebičnim in požrtvovalnim. delom, jo , jp reševal-, na- ' V' 7 ' U" : ■ ' j I • : ^ t ' '» •' ■ . rodu,.zlasti v izseljenstvu, med.njove-nomer vztrajal ljubezen do slovenske zemlje, do slovenske, besede, do slovenskega jezika, do slovenskega, naroda. V tem delu in zaradi tega dela je omar hnit v prezgodnji grob.“ , L Tako začenja pok; Joški» Krošelj 1. 1968' članek o pokojnem Martinu Mizè-ritu v Zborniku Svobodne Slovenije. 7. aprila bo poteklo deset let, kar Jé umrl ta'prvi mladinski referent Društva Slovencev. Kot izraz hvaležnosti, njemu in vsem; ki že vsa leta našega zdomstva ohranjajo z delom po naših šolah našo Slovenijo 'v saetto, bom prè-bralbglavne misli njegovega poročila o ■ 'slovenskih šolah iz‘leta 1957. ; MISLI IZ POROČILA POK. MARTINA MIZERITA PRED 20. LETI „Naša mladina je zelena veja, na kateri sloni vsa naša emigracija. Če ta ' veja usahne, usahnemo vsi!“ „Bilo je pred leti'na občnem zboru Društva Slovencev. V svojem govoru je takratni predsednik g. Miloš Stare, govoreč o šolski mladini, povedal tudi stavek, ki sem ga napisal kot motto vsega tega sestavka. Morda se bo komu zdel zgornji citat pretiran. Jaz trdim nasprotno! Pravim: težko bi krajše in točneje označil važnost in pomen naše šolske mladine za ohranitev slovenske skupnosti, kot jo je označil g. Stare. Treba se je samo nekoliko zamisliti v razmere, v katerih živimo, pa bomo morali vsi priznati: res je! Če ta veja — naša šolska mladina — usahne, prej ali slej, bo tudi vsa naša organizacija. Ko smo se poslavljali od evropskih taborišč, v strahu, kaj bomo počeli v „novem svetu“, eni v’ upanju, da bodo kar čez noč obogateli — se je učiteljstvo, zvesto svojemu poklicu, vpraševalo: Kaj bo z našimi otroki v „srebrni deželi“? Bo mogoče kaj delati zanje? (Da ne bomo učili „zamurskih“ otrok, kakor se je nekdo sarkastično izrazil — smo vedeli). Kaj kmalu po prihodu v novo domovino se je pokazalo, da se da tudi tukaj kaj storiti za našo mladino. Z delom je pričela slovenska duhovščina, ki je ugotovila, kako pičel, nezadosten je pouk verouka v argentinskih šolah. In pa: v domačem jeziku ■ dojame otrok vse drugače, kakor v tu-, jem. Prav kmalu po zadnjem velikem transportu naših izseljencev v letu 1949 so pričeli že v drugi polovici aprila nekateri slovenski duhovniki zbirati na raznih'krajih slovensko mladino k pouku . verouka. Istočasno je požrtvovalno slovensko učiteljstvo priključilo temu pouku še pouk v slovenskem branju in pisanju ter pouk slovenske zgodovine in zemljepisa. Seveda se je pri tem gojilo tudi petje slovenskih pesmi, zlasti narodnih. To naj bi bil začetek sedanjih slovenskih tečajev. Vsekakor je bil led prebit in tako smo šli v novo šolsko leto (1950) z novim pogumom in tudi bolje pripravljeni. Skrb za organiziranje tečajev je prevzelo Društvo Slovencev, ki je odslej kar - najbolj požrtvovalno podpiralo gmotno in moralno delo za te tečaje. Veliko skrb je v tem letu povzročilo učiteljsko pomanjkanje enotnih učnih pripomočkov, zlasti za branje in memoriranje. V tej stiski je priskočilo na pomoč Društvo Slovencev. S finančno podporo istega je učiteljski zbor začel izdajati tiskane pole s sestavki zemljepisne in leposlovne vsebine, ki so bile učencem velika opora pri pouku. , „Vedno bolj pa se. je čutila potreba po stalnem, skupnem učbeniku. Tako je nastala prva izseljenska čitanka „Naša beseda“, ki jo je izdala „Svobodna Slovenija“ leta 1951.. Čitanka je postala nekakšna „uradna““ knjiga slovenskih tečajev. • Važen mejnik pri delu za'našo mladino pomeni ustanovitev Mladinskega odseka v okviru Društva Slovencev. Odbor odseka tvori vse poučujoče učitelj-j„j|tyft.,.l2; ;vrst „učiteljstva ..je 'bil določen mladinski referent, ki se more .udeleževati tudi sej uprave: Društva. Tako. je podana možnost ^-za jmpešnegše; in -hi-’ »ir'oin ..«Kč: r.Č. ? if fv* POROČILO ŠOLSKEGA REFERENTA FRANCETA VITOMA NA ., .r ,.. -, -. . - .j ■ r> •. , ' ,'■ $>,!•!£-> - J • K . - ' v/,':. > v 1 'ii .J’ .P V ♦rucas ov' "b " i; 7- i , ' >; "TM 30. OBČNEM ZBORE ZEDINJENE SLOVENIJE mv- £.'J ."■ H.U e v; ftrejše obveščanje Glavnega 'odbora o potrebah Mladinskega odseka.“ i Nato nadaljuje 'Martin Mizerit poročilo ž navedbo 'Stanja slovenskih tečajev) kot je. bilo leta 1950. Takole ga opisuje: ■■ ■'■' ‘ V.šole sO bile na 12. krajih. Obiskovalo jih je 318 otrok: 149 dečkov in 169 ■deklic. ar”'" Poučevali so: Martin Mizerit, Tone Kovač (na 2 krajih), Katica Kovač (na 2 krajih), Mija Markež, Anica Šemrov, Angelca Klanšek, Francka Miklavčič, . Helena Petje, Vera Ašič, < Marko Mavrič; veroučitelji: Stanko Škrbe (na 2 krajih), Marko Mavrič, dr. Alojzij Starc, Janez Malenšek, Matija Lamovšek (na '2 krajih), Štefan Novak, Karel Škulj, Janez Kalan in Anton Dejak.“ Poročilo zaključi: „Ni namen tega članka dajati komu hvalo in čast in slavo. Zä vse, ki se 'udejstvujejo na ta ali oni način pri delu za našo mladino, so take „zadevščine“ nepotrebne in odveč. Ne morem in ne smem pa preiti dveh ugotovitev: Prva: Društvo ‘Slovencev je ves čas, odkar so se začeli slovenski tečaji te tečaje podpiralo moralno in finančno brez Ozira na to, ali sö starši otrok, ki obiskujejo slovenske tečaje člani. Druga ugotovitev: Slovensko učiteljstvo —- poznamo ga vsi — se teden za .tednom, mesec za mesecem,-že. dolga leta- z zgledno nesebičnostjo žrtvuje za našo mladino. Tako bi- dejal: vsem — vse priznanje in zahvala! In še: ves božji blagoslov vsem, ki se trudijo, da naša „zelena veja““ ne usahne! Saj: če usahne ta, usahnemo vsi!“ Tako pok. Martin Mizerit leta 1957. Prepričan sem, da ne hi mogel podati poročila o delu slovenskih šol v 1. 1976 —- je nadaljeval g. Vitrih —, če se ne bi že pred nami, kakor je opisal pok. Martin Mizerit, toliko žrtvovali po naših šolah za ohranitev slovenstva. V globoki hvaležnosti do vseh teh, ki so premagovali začetne težave, jim izrekam, predno podam svoje poročilo, i-skreno zahvalo in izraze spoštovanja. Poročilo o delovanju slovenskih šol v letu 1976 V šolskem letu 1976 so obstajale slovenske šole v dvanajstih krajih. Obiskovalo jih je 565 orok, 319 deklic in 246 dečkov. Osmi razred je končalo 61 otrok: 38 deklic in 23 dečkov. Poučevalo je skupno z voditeljicami in g. kateheti 80 oseb. Polovica se je rodila v domovini, druga polovica pa v zdomstvu. Pouk se vrši po slovenskih domovih. V Bariločah v Planinskem stanu, v San Luisu pri Havelkovih. Pri vsaki šoli obstajajo tudi šolski odbori staršev, ki skrbe za gmotne potrebe šole in so šolam v veliko pomoč. V vseh teh tečajih so poučevale v letu 1976 naslednje učne moči: Šola Franceta Balantiča v San Jus-, tu: Učencev 115 (60 deklic in 46 dečkov) Voditeljica šole: Angelca Klanšek, katehet: dr. Alojzij Starc; učiteljice: Katica Cukjati, Mirjam Jereb, Kristina Jereb, Marija Krajnik, Irena Urbančič, Anica Mehle (petje), Franci Urbančič; preds. šol. odbora: Pavle Malovrh. Šola Ivana Cankarja v Berazategui-ju: Učencev 8 (5 deklič in 3 dečki). Voditeljica šole: Cilka Pucko; katehet: Jožef Guštin; učiteljica: Betka Vitrih. Šola Ireneja Friderika Barage v Slovenski vasi: Učencev 56 (26 deklic in 30 dečkov). Voditeljica Scile: Zdenka Jan; katehet: Janez Petek; učiteljice: Vera Adamič, Lilijana Brulc, Mimi Bokalič, Janja Šušteršič, Anči Koprivnikar (telovadba), Ani Sušnik (petje); preds. šol. odbora: Srečo Urbanija. Šola Antona B. Jegliča v Slovenski hiši: Učencev: 28 (17 deklic in 11 dečkov). Voditeljica šole: Marjana Batagelj; katehet: Janez Pintar; učiteljice: Anica Rode, Lučka Pavšer, Maruška Batagelj in Janez Rode; preds. šol. odbora: Nace Grohar. Šola Josipa Jurčiča v Carapachayu: Učencev 41 (21 deklic in 20 dečkov). Voditeljica: Majda Markež; katehet: Matija Borštnar; učiteljice: Mara Ple-ško, Marta Korošec in Anica Klemen; preds. šol. odbora: Franc Senovršnik. Šola Franceta Prešerna na Pristavi: Učencev 47' (26 deklic in 21 dečkov). Voditeljica šole: Mija Markež; katehet: Matija Lamovšek; učiteljice: Vida Pograjc, Mimi Gorišek, Marija Kopač, Anka Gaser (petje), Marjanka Kremžar in Mirta Rant (otr. vrtec), Nadi Kopač in Anka Golob (telovadba); preds, šol. odbora: Polde Golob. Šola Antona Martina Slomška v Ramos Mejia: Učencev 145 (84 deklic in 61 dečkov). Voditeljica: Helena Malovrh; kjatehet: Jože škerbec; učitelji: 'Majda Kelc, Alenka Poznič, Vladi Selan, Kristina Breznikar, Ivanka Makovec, Saša Zupan (vrtec), Marjan Hribar, Franček Breznikar, Marjan Loboda; telovadba: Marija Novak, Lučka Šušteršič in Marjan Grohar; preds. šol. odbora: Lojze Lavrič. lovadba: Darinka Zorec in Lučka Zorko; petje: Marjeta Boltežar; preds. šol. odbora: Janez Petkovšek. Šola sv. Cirila in Metoda v Mendozi: Učencev 41 (19 deklic in 22 dečkov). Voditeljica šole: Lenčka Božnar; katehet: Jože Horn; učiteljice: Mimi Artač, Angelca šmon, Zalka Hirschegger; petje: prof. Božidar Bajuk. Šola Jakoba Aljaža v Bariločah: U-čencev 10 (6 deklic in 4 dečki). Voditeljica šole: Milena Arko. Šola Janeza Trdine v Miramaru: U-čencev 8 (6 deklic, 2 dečka). Voditeljica: Nežka Trpin; katehet: Boris Koman; telovadba: Ana Trpin. Šola v San Luisu: Učenci 4 (1 deklica, 3 dečki). Voditeljica: M. Havelka; katehet: Franc Novak. Organizacijsko so naše šole povezane po mesečnih sejah, ki se jih udeležujejo voditeljice šol in dr. AL Starc, šole v notranjosti pa pismeno. Zunanji znak naše edinosti in idejne enotnosti so naše skupne prireditve v Slovenski hiši. SKUPNE PRIREDITVE V pretekli poslovni dobi smo imeli tri skupne prireditve. (Vse prireditve smo začeli s sveto mašo in duhovno mislijo direktorja msgr. Antona Ore-harja.) 27. junija je Alojzijevo proslavo pripravila Prešernova šola, ki jo vodi gdč. Mija Markežs. Izvedena je bila igra „Mojca in Kekec“. Režirala je ga. Vida Pograjc, učiteljica iste šole, scenerijo je pripravil Miha Gaser, petje pa je vodila ga. Anka Gaser. — Pred začetkom igre so se učenci Baragove šole iz Slovenske vasi, ki jo vodi ga. Zdenka Jan, z zborno deklamacijo, ki jo je napisal dr. Tine Debeljak, zahvalili v imenpu vseh slovenskih šolarjev gg. duhovnikom in katehetom. 19. septembra je 'Slomškovo proslavo pripravila Slomškova šola, ki jo vodi ga. Lenčka Malovrh. Bil je to dan krstne predstave našega pisatelja Mirka Kunčiča — „Cmokec-iPoskokec“. Igrico je pisatelj posvetil gdč.. i\nici Šemrov, ki jo je tudi režirala. Scenerijo je pripravil France Vresnik. Pri predstavi je bil navzoč tudi pisatelj Mirko Kunčič. 12. marca 1977 pa je šola Gregorija Rožmana, ki jo vodi gdč. Katica Kovač, pripravila prireditev ob zgčetku šolskega leta. Igrali so igrico „Čudežne gosli““ v režiji Maksa Borštnika. Scenerijo je pripravil Marjan Oberžan. U-vodne misli je povedal predsednik Zedinjene Slovenije Marjan Loboda. San-martinska šolska skupnost je v lastnem in v imenu slovenske šolske skupnosti čestitala za 80-letni jubilej prvi učiteljici šole gospe Francki Miklavčičevi. Letni šolski izlet: 5. novembra se je 450 slovenskih šolarjev skupno z u-•čiteljstvom zbralo v kopališču Villa Al- Šola Gregorija Rožmana v San Mar- bertina. Po skupni sveti maši sO ob tinu: Učencev 63 (39 deklic in 24 deč- petju'in'igri preživeli lep dan. Prostor \ kov); 'Voditeljica: Katica Kovač; 'kate- mam je; -po dobroti g. župnika Grbca ! bet: France Bergant; učiteljice: Gizela ': preskrbela. ga. Zdenka Jan, voditeljica -(-Šušteršič, Saša Golob, Katica Rožanc, /šole .v Slovenski- vasi. i ■ ; b v Francka Klanjšček, Marta Dimnik; “te- Učiteljstvo in otroei so Sodelovali pri prvem sv. obhajilu, romanju v Lujan in procesiji sv. Rešnjega telesa. Slovenske šole so srce naših Domov. Tu otroci nastopajo pri samostojnih in skupnih prireditvah. OBISK KARLA MAUSER J A Dogodek, ki bo ostal vsem otrokom in učiteljem v neizbrisnem spominu, je bil obisk pok. pisatelja Karla Mauser-ja. Četudi so zvedeli samo en dan pred šolskim poukom, da bo obiskal šolo, so ga sprejeli z vso prisrčnostjo in navdušenjem. V eni šoli so pripravili za sprejem prizorček, katerega besedilo je sestavila voditeljica šole, in je bila izvedba izredno dobra. Drugod ga je pozdravila učenka 8. razreda z govorčkom, ki ga je sama sestavila. Ko je obiskal tretjo šolo, je lilo kot „iz škafa“: Tako pok. Mauser kakor ostali so bili mnenja, da otrok ne bo v šolo. Pa so prišli vsi kljub neurju, večerni uri in oddaljenosti. Njihov obisk je bil pravi apostolat krščanstva in slovenstva. POČITNIŠKA KOLONIJA Počitniška kolonija Zedinjene Slovenije pri dr. Rudolfu Hanželiču v Córdoh-skih planinah je trajala od 27. decembra 1976 do 10. januarja 1977. Letošnje kolonije se je udeležilo 62 otrok, 40 deklic in 22 dečkov. Pri pripravi kolonije pa sta sodelovala ga. Lenčka Malovrh, voditeljica . šole v Ramos Mejia in predsednik ZS Marjan Loboda. Kolonijo so spremljali: gospodične: Anica Šemrov, Ani Rode, Lučka Zorko, Saša Zupan, Cvetka Schiffrer ter Gregor Batagelj, Dani Pavšar, France Vitrih. Za lačne želodčke pa so skrbeli: kuharici ga. Ivanka Golob, ga. Marija Kopač in njune pomočnice gdčne. Mirta Rant, Nežka Petek, Helena Dolinšek, Sonja Čop in Andrej Golob. Istočasno s kolonijo je bila v počitniškem domu dr. Hanželica tudi družina Marjana Boltežarja. Oba, ga. Marjeta in Marjan Boltežar sta bila koloniji vedno na razpolago. Zlasti je bila njuna pomoč neprecenljiva ob priliki obolenja otrok. Za dušno hrano na koloniji je pa skrbel dr. Hanželič, ki nam je Vsak dan pri sveti maši v globokih pridigah dajal napotke za življenje. Govoril nam je tudi ob kresu. S priložnostnimi, za otroke razumljivimi govori, so sodelovali Rudolf Smersu, France Pernišek in univ. prof. dr. Vinko Brumen. Na tri stvari smo polagali važnost: spoznavanje organizirane zdomske skupnosti (pisanje pozdravnih pisem), slovensko govorjenje (nastopi, petje, razgovori) in vzgajanje k solidarnosti in hvaležnosti (misijonska tombola). Učenkam in učencem-osmošalcem, ki so se letos zadnjikrat udeležili kolonije smo izročili v spomin skromno knjižico vzgojne vsebine. Potrebnim otrokom so omogočili u-deležbo na koloniji Dorjan Heller, ga. Lenčka Malovrh, Zveza mater in žena, Vincencijeva konferenca in dobrotniki, ki so prispevali v počitniški sklad. Dr. Rudolfu Hanželiču, ki nas sprejme v svoj, z velikimi žrtvami zgrajen dom in nas zalaga z duševnimi in telesnimi dobrinami, vsem sodelavcem in dobrotnikom — Bog plačaj! Izredno lepo se je za pozdrave iz Odmevi kolonije ZS Gospod dr. Rudolf Hanželič je prejel od msgr. Ignacija Kunstlja zahvalo, ki glasi: London, 21. februarja 1977 Dragi gospod doktor, Bog povrni lepo pismo, ki ste ga poslali 7. januarja letos, a je danes prišlo. Veseli me, da je toliko slovenske mladine, ki se zaveda svojega slovenstva. Bog Vas blagoslovi za Vaše lepo delo, ki ga vršite tam, zlasti pa, da nudi- -te mladini lepe počitnice. Tudi jaz yarn in vsem podpisnikom ' v pismu žejim blagoslovljeno in milosti • polno letošnje leto. Vsem prisrčen .pozdrav, Vaš vdani I. Kunstelj l.r. •ri .-> Gospod-dr, Peter .Urbanc, tajnik NO ! za Slovenijo, pa je poslal iz Toronta ^Zedinjeni Sloveniji naslednje pismo kolonije zahvalil pisatelj in pesnik Vinko feeličlč. Me— Slovencem danes — ob 60-letnici njegove smrti. — Družabni del Sodeluje: Slovenski inštrumentalni ansambel VSI LEPO VABLJENI' KDOR MORE, NAJ PRIDE V NARODNI NOŠI! ZEDINJENA SLOVENIJA OBVESTILA SOBOTA, 9. aprila V slovenski cerkvi Marije Pomagaj ob 22 velikonočna vigilija. NEDELJA, 10. aprila: V Slovenskem domu v San Martinu po maši velikonu ni zajtrk. V Slomškovem domu slovesna velikonočna maša ob 19 za pok. pisatelja Karla Mauserja. ČETRTEK, 14. aprila Politični seminar SKAI)-a v Slovenski hiši ob 20.30 uri: dr. Jože Kveder — razgovor z akademiki. PETEK, 15. aprila Politični seminar SKAI)-a v Slovenski hiši ob 20.30: Franjo Sekolec (Anglija) — Naseljevanje in sedanjost Slovencev v Vel. Britaniji; dr. Ljubo Sire —- Slovenija in politična emigracija. SOBOTA, 16. aprila: Na slov. Pristavi v Castelarju mladinsko srečanje ob 21. uri. Vabita SDO in SFZ Morón. V Slovenskem domu v San Martinu šahovska simultanka. Nato prijateljska večerja. V Hladnikovem domu ob 21. uri slavnostna večerja ob 25-letnici Društva Slovenska vas. NEDELJA, 17. aprila: Slovenski dan v Slovenskem domu v San Martinu. Celodnevna prireditev. Božji blagoslov vsem rojakom in mladini za velikonočne praznike vam želijo NAŠI ODBOJKAŠI ki se bodo 30. aprila 1977 predstavili slovenski javnosti V NAŠEM DOMU V SAN JUSTU kjer se bo odigral turnir. Po tekmah sledi prosta zabava SOBOTA, 23. aprila: V Slomškovem domu ob 20. uri redni občni zbor Slomškovega doma. V Slovenskem domu v Carapachayu ob 20. uri: „Naša Pesem“. Pevski nastop skupine „Mladina“. NEDELJA, 24. aprila: Mladinski izlet. Vabita zvezna odbora SDO in SFZ. SOBOTA, 30. aprila: V Slomškovem domu „Gorenjski ve-čer‘‘ pri pogrnjenih mizah. Vabi ramo-ški odsek Zveze slov. mater in žena. V Našem domu v San Justo se bodo predstavili slovenski skupnosti „Naši odbojkaši“, kjer se bo odigral turnir. DRUŠTVENI OGLASNIK Na rednem občnem zboru društva Zedinjena Slovenija, 27. marca t. 1., je bila določena od 1. aprila t. 1. dalje naslednja članarina: 200.— pesov mesečno za posameznika; 250.— mesečno za zakonca; 300.— pesov mesečno za družino z otroki pod 18 letom. Prav tako se zviša posmrtninska podpora od 1. aprila t. 1. dalje na $ 10.000.—. Pravico do posmrtnine ima član, ki na dan smrti ni bil v zaostanku s članarino več kot 90 dni. Kot doslej je tudi za novo posmrtnino karenčna doba 3 mesece. Jezus je od smrti vstal, od njega bridke martre; zato se veselimo ino Boga hvalimo: aleluja, aleluja! (najstarejša slov. velikonoč. pesem) GLOBOKO DOŽIVETJE VELIKONOČNEGA VESELJA ŽELI VSEM SLOVENSKIM ROJAKOM SLOMŠKOV DOM ••■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■»■■■■■■■■■■■■■■■■■a Prispevajte v tiskovni sklad! ESLOVENIA LIBRE Editor responsable: Miloš Stare Redacción y Administración: Ramón L. Falcón 4158 1407 Buenos Aires, Argentina T. E. 69-9503 Uredniški odbor: Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit Correo Argentino Central (B) FRANQUEO PAGADO Concesión N" 5775 TARIFA REDUCIDA Concesión N’ 3824 Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N? 1.362.266 Prof. dr. JEAN JEŠ E S B LASNIK V okviru Slovenskega dne bo na predvečer, t. j. v soboto, 16. aprila, V SLOVENSKEM DOMU V SAN MARTINU ŠAHOVSKA SIMULTANKA, ii jo bo odigral inž. Mario Leskovar, iz mesta Cipoletti, šahovski prvak provinc Rio Negro in Neuquén, z našimi igralci iz slovenskih Domov. Vabljeni vsi, ki se zanimate za šah. Po simultanki bo prijateljska večerja, na katero se je treba prijaviti na telefon 750-6755 ali v večernih urah na telefon 755-1266. äpeeialtiat s in traTnuUotogifa Marerio T. de Alvear 1241, pte. baja Capital F lina! Tri. 41-0413 Ordinira v torek, četrtek in soboto od 17. do 20. Zahtevati določitev ure na privatni telefon 628-4188. Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1977 za Argentino: $ 3.500.— (350.000), pri pošiljanju po pošti $ 3.600.— (360.000); ZDA in Kanada pri pošiljanju z avionsko pošto 24 U!SA dol.; obmejne države Argentine 18 USA dol.; Avstralija 30 USA dol.; Evropa 27 U1SA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 18 USA dol. Talleres Gräficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, 1101 Buenos Aires, T. E. 33-7213. JAVNI NOTAR FRANCISCO RA EL CASCANTE AClflMM PubliCO C« n gallo 1642 Buenos Air»., Pta. baja, one. z T. E. 35-8827 PORAVNAJTE ZAOSTALO NAROČNINO! VESELO IN BLAGOSLOVLJENO VELIKO NOČ ŽELI VSEM SLOVENCEM Buenosaireški slovenski oktet Srečne in vesele praznike Gospodovega vstajenja vošči vsem svojim članom in rojakom KREDITNA ZADREGA “S. L. O. G. A.” z o. z. Slovensko katoliško akademsko starešinstvo S. K. A. S. naznanja študijski ciklus za leto 1977, ki se pričenja s tečajem dr. Milana Komarja pod naslovom “IDEJNI TOKOVI SODOBNEGA SVETA” (Poizkus filozofskega razbiranja novejše zgodovine v luči krščanskega realizma.) Predavanja bodo vsako zadnjo soboto v mesecu od 16. do 19. ure v Slovenski hiši, Ramón L. Falcón 4158, od 30. aprila do 26. novembra. Vabljeni vsi rojaki, posebno še starešine, akademiki in absolventi srednješolskega tečaja. Celoletna vpisnina $ 3.000; za študente $ 1.500 — plačljivo v obrokih. Prijave pri tajništvu tečaja: tel. 629-7589 ali pol ure pred prvim predavanjem. — Na razpolago bodo skripta. Bartolomé Mitre 97 T. E. 658-6574 Ramos Mejia kiiiHiBiiiaBmiiBiHiiiniaiiHMHiiii|H|||||nuai||MBai|| VSEM ROJAKOM TER MLADINI V SLOVENIJI IN PO SVETU ŽELITA VESELO VELIKO NOČ Slovenska dekliška organizacija Slovenska fantovska zveza s D O VABITA NA DRUŽABNI VEČER F SLOVENSKA 16. aprila ob 21. uri z PRISTAVA sodelujejo: Slovenski Inštrumentalni Ansambel in Woodstock Vabljeni vsi Slovenski dom v San Martinu želi svojim članicam in članom ter vsem rojakom blagoslovljene velikonočne praznike ter vabi vse na VELIKONOČNI ZAJTRK, ki bo po sv. maši na velikonočni praznik ter na 22. SLOVENSKI DAN, ki bo letos v Slovenskem domu v San Martinu v nedeljo, 17. apr. OSREDNJA HIŠA: LOMAS DE ZAMORA Av. Hipólito Yrigoyen 8854/62 Tel.: 243-2291 (med Boedo in Säenz) PODREŽNICE: EZEIZA Ruta 205 (nasproti postaje) Tel. 295-1197 C. SPEGAZZINI Av. 25 de Mayo 136 SAN JESTO Almafuerte 3230 (eno kvadro od občine) VESELE IN BLAGOSLOVA POLNE VELIKONOČNE PRAZNIKE ŽELI VSEM ROJAKOM IN ODJEMALCEM TER SE JIM PRIPOROČA BLAGOSLOVA POLNE PRAZNIKE VSTAJENJA GOSPODOVEGA želijo vsem rojakom PETER RAJDA in sinovi sodarstvo Benavente 4367 T. E. 61627 V. Nueva, Guaymallén, Mendoza Blagoslova polne praznike vstajenja Gospodovega žele vsem Slovencem CACES s. r. 1. Slovensko keramično podjetje Pedro Molina 132-42 Guaymallén Villa Nueva, Mendoza