PoStniiia plažana r gotovini.	Cena	2*50	Din
OPERA
GLEDALIŠKI LIST
NARODNEGA GLEDALIŠČA V UUBUAN11936/37
Dvojno knjigovodstvo
(Kjer ljubezen cvete)
Premijera 17. septembra 1936
IZHJUA ZA VSAKO PREMIJERO UREDNIK: N. BRAVNIČAR
Ost.:
Griin: Dvojno knjigovodstvo
Pod dehtečim naslovom »Wo die Liebe bliiht« je zagledala ta operetica na Dunaju luč teatra. V prav nobenem pogledu ne zataji svojega rojstnega kraja, ki slovi širom sveta po lepih dekletih imenovanih »das siisse Madel«, nadalje po vincu gori na Mauer, Koben-zelu in Gansehaullu — in končno po staroslavnih valčkih vse velike familije Straussov. — Torej vse skupaj tvori nekako krilatico: Vino, pesem in ženske ...
Vendar je med to opereto in operetami sploh, velika in prav svojstvena razlika. Besedilo tvori popolnoma urejena komedija, lahko bi dejali, komedija zmešnjav, katera bi se lahko mirno in z uspehom igrala v dramskih hišah. Vso zasedbo tvori pet ženskih in štiri moških vlog — brez zbora in brez baleta. Tudi orkester je skrčen in obstoji samo iz petih godbenikov in klavirja. Vse te okoliščine pa operetice nikakor ne delajo manj vredne, nasprotno zelo apartna in fletna je...
In snov? Snov je stara, dobrodušna, na sveže povezana, lepo sfrizirana in zlikana. Siromak išče službo, pravi, da je knjigovodja, pa te zadeve ne razume, prav nič je ne razume — dobi pa zato dekle in dobi ženo, tovarno, vilo in dvanajstcilinderskega Štajerca... Potem je tu sirota dekle iz parfumerije — pa dobi svojega fanta in moža vilo, in tovarno... Torej ob teh hudih časih se ljudem vsaj
1
v teatru godi dobro — bilance so - aktivne, knjigovodstvo, ki ga suče življenje ne razlikuje n;ed »imeti« in »dati« — na široko siplje dobrote .. . Tu ni potvorjenih računov — knjige se vodijo v redu v aromatu valčkovega čara ...
Prav tako kot je »Pod to goro zeleno« tipično češka opereta, je »Dvojno knjigovodstvo« dunajska. — Danes se časi malo izpre-minjajo — glavni depot operete ni več Dunaj — temveč je Praga. Ta pa tvori nekakšen prehod... Za Ljubljano je ta forma operete novost in bo baš vsled tega zanimala. Zanimala bo pa tudi zato, kei stavi na operetnega igralca in pevca stoodstotne igralske zahteve .. .
*
Za nas so dve postavke važne. Prva je, da prihaja v »Dvojnem knjigovodstvu« na slovenske teaterske deske »majhna« igralka in subreta gospa Marica Brumen-Lubejeva. Druga pa spada v knjigovodstvo Narodnega gledališča, ki hoče imeti močno postavko »imeti«. Torej je to knjigovodstvo dvojno, ako pa prištejemo, da je vedrost in smeh vrlina — potem je to knjigovodstvo trojno.
Maša Stavčeva:
Marica Brumen Lubejeva
Na deske, Ivi pomenijo svet' je stopila prvič v Mariboru. Poleg mnogih subretnih vlog, s katerimi je žela velike uspehe, je bila njena prva velika vloga Hannerl v opereti »Pri treh mladenkah«. Sledile so: »Logarjeva Krista«, »Grofica Marica«, »Jesenski manevri« i. t. d. Po sedmih letih sodelovanja v mariborskem gledališču je odšla za pol leta v Beograd k Vesničevi privatni opereti, nato pa je sledil velik skok: v zagrebško gledališče, kjer je zopet prepela in preplesala sedem sezon. Z njeno nastopno vlogo »Grofico Marico« si je takoj pridobila simpatije vse zagrebške publike. Poleg neštetih subretnih partij je pela: »Malo Floramy«, »Češke muzikante:, »Pri treh mladenkah«, »Splitski akvarel«, največji uspeh pa je dosegla kot Liza v Lebarjevi opereti »Dežela smehljaja«.
2
Največkrat je pela Malo Floramy , ki se zdi pisana prav zanjo: majhno, kakor živo srebro živahno deklico, razposajenko, razigranko, [travi sončni žarek kadar jc vesela, s čutečo, toplo dušico, ki se razneži in razlije v solzah, podobnih pomladnemu dežju: vedno slutiš /a njim sonce.
V	čem leži čar male osebice Marice Lnbejeve, ki jo poznajo Mariborčani samo pod imenom »naša Marica«?
Ona je tip one prave subrete preteklih dob, ki se je rodila z nastankom operete; tip impulzivnega človeka, ki je dandanes domala izumrl. Njena sončna narava je nositeljica neomajnega optimizma.
3
Tudi v najbridkejših življenjskih trenutkih, v največji skrušenosti, med solzami ne ugasne v njeni podzavesti iskrica upanja, da se mora vse srečno izteči — prav kakor na odru; tako tesno je povezano njeno življenje z življenjem na deskah.
Ivan Gorski
naš novi operetni tenorist je doma iz Gradačca v Bosni. Petje je študiral v Osijeku in Beogradu, prvič pa je nastopil na operetnem odru v Osijeku v Fallovi »Madame Pompadur«. Doslej je bil angažiran v Novem Sadu, v Beogradu in v Banjaluki. Nastopal je z velikim uspehom v glavnih vlogah operet: Carevič (Lehar), Španski slavček (Leo Fali), Cigan baron (Strauss), Fraskita (Lehar), Baron Trenk (Albini) i. dr. Na ljubljanskem operetnem odru se je predstavil našemu občinstvu že v prvi novosti letošnje sezone v Benešovi opereti »Pod to goro zeleno«. Njegova druga vloga, ki je neposredno sledila prvi je v Grunovi opereti »Dvojno knjigovodstvo«. Prepričani smo, da bo vrzel, ki je bila izpolnjena z angažmajem Gorskega v operetnem ansamblu v splošno zadovoljstvo vseh ljubiteljev naše operete.
Gostovanje ljubljanske opere v Šibeniku
Prvo veče: »Lucia di Lammermoor« od Donizettia.
(12. V.) Sinoč nam se je pred potpuno rasprodatom kučoin pret-stavila ljubljanska opera prigodom svog prvog nastupa u Šibeniku tipičnim scenskim djelom talijanske romantike iz druge polovine 19 vijeka »Lucijom« di Lammermoor« — od plodnog i jednog od najpoznatijih talijanskih kompozitora te muzičke ere Gateana Donizettia. Sadržaj je ove opere, ona poznata bujna i patetična romantika, koja je cvala u Italiji i Evropi za predverdijevske ere, a čiji su glavni pretstavnici Rossini, Bellini i Donizetti.
4
Melodiozna muzika bel canta, koja od početka do kraja ispunja ovo scensko djelo, sa snažnim dramatskim poentama, i ako ne od-govara današnjem ukusu, ipak može da zanese svakog ljubitelja muzičke umjetnosti. Svakako, ta se muzika još i danas daleko s
Ivan Gorski
večini uživanjem sluša, nego razne »moderne« operete s jeftinim i praznim efektima, koje odasvud niču u naše doba.
Glavnu rolu Lucie kreirala je primadona Ljubljanskog pozorišta gdja Z. Zupevfeva. Ona je tragički lik Lucie pjevački i glumaeki dala s vanredniin shvatanjem i toplinom. Organ ove talentovane pjevačice odlikuje se mekočom i suptilnom nježnošču, koja duboko dira. Mjestimično taj glas poprima svjetao i uznosit zvuk.
5
Igra gdje Župevčeve ni jednog časa ne upada u banalnu razmet-Ijivu patetiku, sto se skoro redovito dešava interpretantima sličnih rola. Njezino je predavanje uvjerljivo i do u tančice proživljeno, tako da spontano i neprimjetno postizava osječajnu vezu sa slušatelj-stvom, koje predano prati njezinu radnju na pozornici.
Kulminacija igre gdje Župevčeve d osla je do iz raža ja u sceni pete slike, kada Lucia, u transu duševne lame, tuguje za svojoni izgubljenom ljubavi. Momenat glumački potresno iznesen, a pjevački umjetnica nam je pražila tim ulomkom nezaboravan užitak jedne virtuozno kolorature. Nakcn otpjevane arije, publika je umjetnicu (duševljeno pozdravila burnim aplauzoni na otvorenoj sceni.
(i. V. Janko u ulozi brata Lucijana lorda Henrika Aslliona, vrlo se je svidio svojim sigurnim držanjem u glumi i pjevanju. Njegov je bariton prc-doran i opsežan. Rajmund Bidebent, Lucijin odgojitelj, u interpretaciji gosp. A. Petrovčiča djelovao je jednostavno i prisno, dok je njegov obao i sonoran bas ostavio najljepši utisak. Mjesti-nlično g. J. Gostič, kao sir Edgard Ravenswcod, 1 uciin dragi, za-nosio je publiko svojim ugodnim tenorom, ali se čini, da je na svršetku posljednje slike bio nešto indisponiran. Isto tako, n manjim i epizodnim ulogama: g. T. Franci, tenor, kao lord Artur Ruklaw, odabranik Lucijina brata, gda N. Španova, kao Aliča, Lucijina drugarica, i g. J. Rus, kao Norman - - bili su na mjestu, te su s inteligencijom u glumi i dobro otpjevanim partovima doprinijeli uspjehu cjeline. Kor je bio izjednačen i dobar, ali malobrojan (sve-ga nekoliko pjcvača i pjevačica), pa se je ta praznina osjedala i na našoj pozornici. Orhestar je za naše prilike dovoljan i skladan i dglavnom je na to zadovoljstvo apsolvirao svoj zadatak.
Direktor Ljubljanske opere g. M. Polič, koji je fungirao kao dirigent i režiser, sigurno i sa mnogo muzičarske invencije ravnao je zbivanjem na pozornici i u orkestru.
Inscenacija je — ukoliko se to može kod nas obzirom na kon-strukciju pozornice i raspoloživost rekvizita — u adekvatnom tonu bila izvedena, a posebice je posljednja slika efektno djelovala.
Umjetnici su u više uavrata aklamirani i kazivani pred zastor s k upa sa dirigentom, a gdi Župevčevoj poklonjeno je cviječa.
6
Sve u svemu, ljubljanska nam je opera izvodenjem »Lucie di Lammermoor« pružila u vjelovitosti vedri umjetnički užitak, i mi smo joj radi tega od svega srca blagodarni. Držimo, da bi izvedba ispala još ljepše i jedinstvenije da je dolazak ljubljanskog ansambla bio na vrijeme aranžiran. Na raspoloženje pjevača, svirača i dirigenta, svakako je loše ulicala sparina i nedostatak ventilacije, čemu se je moglo doskočiti. Neka nam, medjutim, izvjesni nedostaci služe kao pouka za drugu zgcdu, ako se u huduče još neka naša opera i Šibenika sjeti.	.	Z—ič.
Druga veie Ljubljanskog kazališta
Mjesto najavljene Verdijeve »Traviate« izvedena je revija »Sveti Anton, svih zaljubljenih patron« od J. Benša.
O samoj reviji »Sveti Anton« koja je na programu nazvana »veselom revijim sa pjevanjem i plesom«, možemo kazati, da je to vrlo interesantno i ako hočete čak i značajno kazaiišno djelo, dok nam isto donosi i prikazuje originalne slovačke narodne običaje, krasne slovačke narodne nošnje, pjesme i plesove, ali to je u glav-nom sve što in a umjetnički vrijednoga u ovoj reviji, pa ne razumi-jemo zašto je inače plitku i banalnu iabulu iste trebalo razvuči u ništa manje nego 16 slika markiranih neprestanim otvaranjein i zatvaranjem bijelog zastora, kad su scenski efekti izostajali uslijed vrlo skučene scenerije. Muzička obradba pak sadržava nekoliko bez-načajnih šlagera. Jedino molitva »Svetom Anti« imala bi mnogo bolji efekat, kad se nebi bezbroj puta ponavljala u reviji i time postajala dcsadnom.
Zbilja je čudnovato zašto se je ništa manje nego petero ljudi mučilo oko »stvaranja« ovog dje!a (dva libretista, jedan kompozitor i dva koreografa). Mislimo da bi se za te »genijalne stvaraoce« s pravom mogla primjenili ona naša narodna poslovica: »Što više baba, što betežnije dite«.
Usprkos svim tim manjkavostima ove revije, izvedba iste bila je na osobitoj glumačkoj, a po nekada i pjevačkoj višini, jer su u istoj sudjelovali ne samo ponajbolji prvaci operete (Gdje Poličeva, Ribičeva, Španova, gg. Zupan, Marčec, Peček i drugi) več i nekoliko članova opere (simpatični bariton g. .Tanko koji je kod izvedbe
7
> Luci e« svojini bogodanim glasom i markantnom pojavom mahom osvojio našu publiku, te tenor g. I. Franci, koji je oduševio sluša-teljstvo pjevajuči slovačke narodne pjesme. U zadnjem činu vrlo dobar bio je u ulozi opčinskog stražara g. J. Hus, koji je svojom komikom dobrano nasmijao publiku. Baleti, zborovi i orhestar i ako, osjetljivo reducirani bili su izvršno fuzirani, uigrani i disciplinirani, zašto svakako ide zasluga vrijednom dirigentu g. Antonu Neffatu, koji je boreči se sa mnogo tehničkih poteškoča (potenciranih osjetljivom vručinom u kazalištu) uspio da održi jx)trebiti tempo i moral u ansamblu.
Naša publika koja umije da bude gostoljubiva i zna da cijenl učinjene napore pozdravila je simpatične goste (osobito pri rastan-ku) toplim aplauzom, dok je prvakinji g. S. Poličevoj poklonjena jedna kita krasnih bijelih ruža, a dirigentu g. Neffatu lijepi lovor vijenac s državnom trakom sa strane Uprave Gradskog Kazališta.
B. B.
Vjerujemo da če Uprava Ljubljanskog Kazališta kod dojdučeg gostovanja umjeti da pravilno shvati i ocjeni sve učinjene žrtve i napore sa strane naših sugradana, te da če se dojdučeg puta odužiti izvedbom od barem pet ponajboljih svojih opera u kojima če glavne uloge pjevati prvorazredni članovi Ljubljanske Opere.
Hvala i stoput hvala brači Slovencima! Živjeli i dovidenjal
»Tribuna«
Prihodnji operni spored
Prva operna novost v letošnji sezoni bo Risto Savinova izvirna narodna opera »Matija Gubec«: v 5. dejanjih.
V	glavnih vlogah nastopajo: Primoži?, Petrovčič, Marčec, Betetto, Janko (Kolacio), Gorski, Burger ter ga. Kogejeva in Ribičeva. Režijo ima prof. 0. Šest, glasbeno vodstvo dr. D. Švara.
Lastnik in izdajatelj: Uprava Narodnega gledališča v Ljubljani. Predstavnik: Oton Župančič. Urednik: Matija Bravničar. Za upravo: Karel Mahkota. Tiskarna Makso Hrovatin. Vsi v Ljubljani.
8
Operetka v treh dejanjih. Spisala Emil in Arnold Gol/ Orkester vodi: D. Žebre.
Herman Kohler, iO'
(Kler IjuD^n cvete)
točke zložil Fric Lohner - Beda. Uglasbil Bernard Grttn.
Režiser: Prof. 0. Šest.
Hans, njegov sin • . Ringelheim indust^. ] • . Valerija, njegova ‘ ■ . Hana, njuna hči . ■ ’• ’ • . Poldi Lechner . •	.
Peter Fink . . ■ jifefL ■ . Lovrenc, sluga pri ^ •	■ .
Gospodična Biber }# I Gospodična Moll er | Al 1 Anton, sluga pri P’ ■ , °v>h Pikolo . . . . • L J| .
V. Janko J. Gorski
D. Zupan
A. Gabrijelčičeva V. Smerkoljeva
M. Brumen-Lubejeva
B. Peček
E. Frelih
R. Brcar jeva S. Japljeva M. Simončič Remžgarjeva
Prvo in tretje dejanje se vrši na Dunaju v Kohle^i ^ drugo v Gradcu na stanovanju Ringelheimovih.
č»s:'. i°8t
■J Uto '
Sceno je opremil scenograf arh. Franc. Koreografija: baletni	^olovin. — Toalete Brumen-Lubejeve izdelala Rogelj Nada, Novi trg 5,
aranžma vlasulje Vena (Potočnik), Gradišče 4, klobuki salon Nives,	toalete	Smerkoljeve	atelje Sever, kozmetične rekvizite dobavila
tvrdka ^e	'^bljani.
«/ f' < '
Ojaževalno napravo je dobavila tvrdka	* o. z. v Ljubljani, Miklošičeva cesta 7.
':	''	■	■*	""'v.■' ' •