IZ MLADIH DNI 
Moja mladost je bila precej pisana in 
živa, saj sem na kmetih okusil vso svo 
bodo brezskrbnega otroštva. Moj najbolj 
zgoden spomin seže v čas, ko sem imel 
štiri leta, in sicer se spominjam, ko smo 
doma kopali vodnjak, štirno. Nosil sem 
še kikeljco in spominjam se, da sem z 
lopatko prst metal. Kasneje sem dobil 
hlače in vestjo. To je bil zame velik do 
godek, ponosen sem se gledal, kako sem 
lep. Spominjam se tudi smrti brata Fran-
celjna, ki je umrl za davico, šest let star. 
Oče in stric Tone sta ga vso noč nosila 
sem ter tja po hiši, Francelj je vpil, da 
mu tako srce tolče, in zjutraj ob šestih, 
še sedaj ga vidim, je ležal pri peči mrtev 
in leščerba mu je gorela. Oče ga je mo 
ral takoj spraviti v mrtvašnico, ker je 
bila davica nalezljiva bolezen in je tako 
zahteval dr. Arko. Oče se je še upiral, 
rad bi ga dal na pare, pa ga ni smel in 
še danes vem, ko je rekel: »Saj je člov'k) 
sej ni pes!« Pa je odvrnil Arko: »Saj je 
še grši kot pes!« To se je očetu zelo za 
malo zdelo. S staro materjo sva stala ob 
vratih, jaz sem takrat šele začel govoriti, 
pa se spominjam, da sem rekel: »Tence 
pejd za)«, to je — France, pojdi nazaj. 
No, to so moji najbolj zgodnji spomini. 
Potem, ko sem se vpisal v šolo, je pri 
šel učitelj k nam na dom. To je bilo 
neke nedelje dopoldne. Oče ga je po 
vabil na vino, ki ga je včasih hranil v 
sodčku za posebne priložnosti. Učitelj 
Lojze Potočnik je bil dober učitelj, le 
palico je preveč rad »nucal«. V šolo v 
Retečah smo hodili jaz, sosedova Ana, 
pa Marjana, Čarmani, pa Dolinarji, pa 
nas je bilo polno otrok. V šolo smo hodili 
najraje čez Lošč ali pa čez Prod, zlasti 
spomladi in poleti, ko smo stikali za 
ptiči in vsak se je bahal, za koliko ko 
sov ve, za koliko penic in tako dalje. 
Ptičja gnezda smo varovali in čuvali, da 
Rudarjev Miha. Foto dr. J. Rant, 1934 
jih ni nihče uničil, to je bila naša skriv 
nost. No v šoli se nismo mnogo naučili. 
Učitelj nas je učil slovnico, stavek, kaj 
je substantiv, kaj objektiv in tako dalje 
in nismo ničesar razumeli. Stavek »Ko 
zolec stoji« smo obravnavali tri leta. 
Ko je bilo konec pouka, nas je učitelj 
spremil do vrat, ko pa smo prišli na ce 
sto, smo se pa že stepli. Godešani smo 
se stepli z Gorenjci (iz Gorenje vasi), 
potem smo pa še Retečane »nagarbali«. 
S torbami, ki so bile narejene iz cunj, 
smo mlatili okrog sebe. Seveda v jeseni 
so bila med potjo vsa jabolka naša in 
13 Loški razgledi 193 
smo jablane rabutali. No, enkrat nas je 
vahtar Naglic naznanil in so nas pokli 
cali pred kateder, pa nam jih je učitelj 
naložil vsakemu pet na zadnjo plat. 
Spominjam se še ene kolektivne kaz-
ni. Zelo radi smo tekmovali, kdo bo viš 
je vrgel kamen gor v »turn«, ali do lin 
ali pa celo na zvon. Posebna čast pa je 
bila, če si zadel zvon dn je zazvonil. 
Smo rekli: gremo »skale metat«. Seveda 
smo pri tem poškodovali strešnike) tako 
da se je potem neke nedelje župnik pri 
tožil čez godeško mularijo. Seveda, na 
slednji dan je že učitelj spraševal, kdo 
je vse metal. In se je oglasil Alešev To 
ne, Matejev brat, oče je bil mežnar, in 
nas vse zašpecal. Učitelj nas je spet po 
klical na kateder, pa hlače za »šnodl«, 
pa nam jih je nametal na ta zadnjo vsa 
kemu okrog deset. Včasih je palica pogo 
sto pela. Ali palica ali pa ravnilo, pa te 
je po prstih namahal. Tudi župnik ni bil 
nič boljši. Ce nisi znal pridige povedati, 
te je kar namahal po prstih. 
Na koncu leta smo imeli šolsko mašo 
in po maši smo v cerkvi zapeli »Bog 
ohrani«. Potem smo šli po spričevala in 
večinoma so jih fantje že med potjo 
domov raztrgali. Spominjam se še, kako 
me je oče v prvem razredu učil brati. 
Slabo sem bral, pa je oče vzel svežo šibo 
in me je tako tepel, da je od šibe letelo 
in da je bila »Abeceda« od solz in zelenja 
šibe vsa zamazana. Brala sva cesarsko 
pesem »Bog ohrani«, ki pa mi ni in ni šla 
v glavo. Sicer pa je bilo življenje na 
Godešč kar lepo. Seveda smo se radi pre 
tepali, jaz sem bil zmeraj komandant. 
Problem je bila le Uršna Ana, špecarka. 
Če v šoli nisem kaj znal, ali pa če sem 
bil tepen, je brž stekla domov, da me je 
očetu zatožila: »Jože je bil pa zaprt, Jože 
je bil kaznovan!« No, doma sem bil pa 
še enkrat kaznovan, seveda sem jo po 
tem okrog hiše lovil in ji jih naložil par 
po hrbtu. 
Najraje pa smo fantje hodili dol na 
Prod, kjer smo pasli. Zmeraj smo tam 
kurili, pa rabutali po njivah koruzo, pa 
krompir in ga pekli, poleti pa smo šli na 
vodo se kopat. Tam nas je bilo zmeraj 
kakšnih dvajset do trideset mulcev. Lo 
vili smo ribe, žabe, pa kapče in kače in 
jih pekli. Vedno smo se tepli z Goste-
čani. Fantje z Gosteč in iz Pungerta pa 
so bili v manjšini in mnogokrat smo jih 
napodili prav do njihove vasi. Na Produ 
je ob Sori nekoč dal notar Lenček na 
rediti klopce, ki smo jih seveda stolkli. 
Ker je vedel, da smo tudi ribe lovili, nas 
je enkrat iznenadil in ujel nekega poba. 
Ta je pa vse povedal, kdo je ribe lovil, 
in smo vsi izdani morali iti neke sobote 
dopoldne v Loko. Za cel zapravljivec nas 
je bilo in so očividci dejali »Glejte no, 
godeški ribiči grejo na sodnijo v Loko!« 
Na sodniji nas je notar okregal, pa na 
podil domov in zagrozil, da nas bo 
zaprl in pretepel, če bomo še lovili ribe. 
Seveda smo še naprej lovili, samo pre 
vidnejši smo bili. Ko smo se s kopanja 
namenili domov, nam je bila v veliko 
zabavo igra, da tisti, ki se zadnji obleče, 
mora še po »cvek« v vodo. Hitro smo se 
oblekli in vrgli cvek. Kdor je bil zadnji, 
je moral v vodo ponj. Včasih smo komu 
prej na skrivaj zavezali rokave na srajci, 
pa smo imeli zabavo. Odrasli se niso 
kopali, dobro pa se spominjam pisatelja 
Finžgarja, ki je bil takrat župnik v Sori 
in se je večkrat prišel kopat in sončit na 
Prod. 
Nekoč so reteški fantje postavili na 
Produ velik mlaj z zastavo. Nam pa je 
šlo po glavi le to, kako bi tisto »fano« 
dol dobili. Pa smo se v nedeljo po maši 
dogovorili, da gremo dol, poderemo mlaj 
in jim vzamemo zastavo. Bilo nas je 
kakšnih dvajset mulcev, starih deset, 
dvanajst let. Retečani pa so izvedeli za 
našo namero, pa so dali staremu Liparju 
malo šnopsa, da se je napil, pa skril v 
grme. Ko smo imeli že mlaj skoraj na 
tleh, se je prikazal, nož je imel v rokah 
in letel je proti nam. Ustrašili smo se ga 
in bežali čez vse vode kot strele. Tako 
se je naša akcija izjalovila. Radi smo 
plezali po drevju in oblazili vse smreke. 
Gnezda vran in kavk pa smo hodili iskat 
v Traški graben. Budnar jih je plačeval 
po krajcarju, da jih je jedel. Po lešnike 
smo hodili po »ta veliki« cesti, poleti pa 
gor v hrib, v Osovnik po borovnice. Ta 
krat ni bilo mostu, ga je voda vzela, pa 
smo morali bresti. Preden smo nazaj 
grede šli čez vodo, smo zmeraj vrgli 
194 
Jože Rant, gimnazijec v Kranju leta 
1910 (slika za legitimacijo za popust na 
železnici) 
par jagod v vodo ribam za srečo, da smo 
srečno prebredli, da nismo borovnic 
stresli. V jeseni pa smo šli po kostanj. 
Včasih je kakšen mlad mule nabral ne-
oluščen kostanj in ga je hitro imel poln 
žakelj, seveda pa ga je prinesel domov 
manj kot drugi. 
Spominjam se še Budnarjevega Jane 
za, ki je zdaj župnik v Lovrencu na 
Pohorju, a ima že čez osemdeset let. Do 
ma je s tiste revne bajtice nasproti Urši-
ne. Siromak je bil, meni pa je bil vzor. 
Bil je okrog deset let starejši od mene in 
je hodil v gimnazijo, razmeroma dobro 
je študiral, vendar je tolkel strahotno 
revščino. Vse počitnice je bil doma in 
je hodil v Lavričkov breg, kjer je bil 
gozd, študirat. Sam se je naučil angleško 
in francosko. Doma pa, kot sem rekel, 
je bila pa revščina in jetika. Oče je bil 
tesar, poleti je malo zaslužil, pozimi pa 
nič. Bil je »šnopsar« in še danes ga sli 
šim, ko je šla njegova žena v soboto v 
Loko na trg, da je kaj kupila, in ko je 
šla že dol po klancu, je še vpil za njo 
»Mina a si vzeva hvašeo?« Namreč pol 
frakeljna, da je kupila špirita, da ie 
lahko pil v nedeljo. On je tudi molil ču 
den očenaš: »En šans per anans, šanž-
menam, mecedekva gospodova.« To je 
bil njegov očenaš. Mi nismo nič vedeli, 
kaj ta molitev pomeni. w 
Oče me je dal privatno učit nemščine 
pri učitelju Potočniku, kot pripravo za 
šolo v Skofji Loki. Seveda so me sošolci 
zasmehovali: »Aha, boš kaplan, nemško 
bi se rad učil, pa še slovensko ne znaš-« 
Tako sem izgubil veselje do nemščine, 
posebno še, ker me je učitelj Potočnik 
vsakokrat nabunkal, ker nisem nič znal. 
Tako sem po nekaj mesecih nehal hodi 
ti v privatno šolo. Račun je znašal vsak 
mesec en goldinar. 
Po treh letih sem šel v Škofjo Loko. 
Oče je želel, da bi se vsaj toliko šolal, da 
bi »pri železnici rdečo kapo nosil«. Bil 
je železniški zidar in postajenačelnik je 
bil zanj ideal dobre službe, kot je rekel: 
»Na gorkem sedi, ko gre vlak, pa salu-
tira.« Dne, ko sem šel z doma, se dobro 
spominjam. Oče si je pri Zirovcu spo 
sodil zapravljivček in konja, naložili smo 
žimnico in kovček. Mama je stala na 
pragu, brisala solze in rekla: »Zdaj so mi 
ga pa vzeli!« Takrat teh besed nisem ra 
zumel, danes pa jih. Pa so me res vzeli 
materi, kot devetletni pobček sem šel od 
doma. 
V Loki sem stanoval pri Krempeljnu, 
zadaj za Šentjakobom. Tu smo zjutraj 
imeli zajtrk, opoldan in zvečer pa sem 
moral iti jest h kapucinarjem kot kapu 
cinski muc. Seveda hrano sem dobil pod 
pogojem, da sem tam ministriral. Vsako 
jutro sem moral vstati ob petih. Ze sama 
cerkev, pa kapucinarji so name naredili 
zelo mučen vtis. Opoldne in zvečer smo 
skupaj jedli pri eni mizi berači, pri dru 
gi pa ministranti. Ločili smo se le po 
tem, da so imeli berači lesene žlice, mi 
pa plehnate. Vsak dan smo jedli ričet. 
Moral bi se učiti še latinsko mašo oziro 
ma ministriranje, pa mi je bilo vsega 
dovolj in sem ušel domov. Materi sem 
13« 195 
Rojstna hiša »pri Rudar 
ju« na Godešiču. Foto dr. 
J. Rant, 1936 
povedal, da ne grem več v šolo zaradi 
kapucinarjev. Ko je oče prišel zvečer do 
mov s šihta in zvedel, da ne mislim več 
iti v šolo, se je brez besed obrnil in sto 
pil v svinjak po palico. Nisem ga čakal, 
brž sem smuknil pri drugih vratih ven, 
pa nazaj v Loko. Naslednji dan me je 
obiskal, pa sem mu vse povedal. Stopil je 
do mesarja Janeza, čigar žena je bila 
znana z mojo materjo, in ga je poprosil, 
da sem pri njih bil na hrani. Vsak dan 
skozi dve leti sem tam dobil opoldne 
skledo godlje, ob nedeljah pa sem za 
priboljšek dobil goveje kosti. Jedel sem 
sam v veži poleti in pozimi. Tako sem 
preživel v Loki dve leti, potem pa sem 
šel v Kranj v gimnazijo. 
Spet je prišla jesen in z njo šola. Na 
menjen sem bil v Kranj. Oče je rekel: 
»Učil se boš, da ti ne bo treba 'na ajzen-
pon' krampa gont.« Rekel je še: »Tega, 
kar znaš, ti ne more vzet ne ogenj ne 
voda ne suša.« Sam je namreč dvakrat 
pogorel. Pa si je zopet pri Zirovcu spo 
sodil konja in voz, naložili smo »ta velk 
kufer«, zraven je prisedel še Budnarjev 
oča, ki je nesel sinu kilo jabolk. Prvo le 
to sem stanoval pri Laverjevi Toni v 
Kranju. Tona je bila potomka slavnega 
slikarja Laverja, ki je naslikal brezjan-
sko Mater božjo. Z menoj sta stanovala 
tam še prvošolec Franc Perme in pa neki 
Viktor, ki je kmalu umrl. Pri Laverjevi 
Toni sem prvič videl paradižnik. Doli na 
vrtu so rasla čudna jabolka. Nikoli prej 
nisem videl takšnih. Tako nabrekla in 
lepo rdeča so bila. Niso mi dala miru. 
Pa sem enega ukradel, poskusil in izplju 
nil. Pričakoval sem sladek okus po ja 
bolku, bil pa je paradižnik, ki ga do ta 
krat nisem poznal. 
Naslednje leto sem dobil prostor pri 
sorodnici Tiringarjevi, pri »ta puklast 
Maričk« se je reklo, tam nad Spenketorn 
gor. Na stanovanju je imela osem štu 
dentov. Višješolci so spali v posteljah, 
nižješolci pa v ladelcih. Nižješolci smo 
morali biti višješolcem za sluge. Morali 
smo jim čevlje očistiti vsak dan, opol 
dne pa iti po klobaso k mesarju. Za Ion 
pa so bili naši domači učitelji, inštruk 
torji, kar je bilo zelo dobro. Edino, kar 
ni bilo prav, je bilo to, da so nas, kadar 
gospodinje ni bilo doma, starejši za za 
bavo tepli in boksali. V peti šoli sem tudi 
jaz napredoval in prišel na posteljo. Ma-
rička je bila zelo pobožna, vsak dan je 
hodila k maši. Zelo rada je imela mačke. 
Pozimi jih je spravljala v peč. Brž ko je 
odšla v cerkev, smo že šli nadnje v peč 
z burkljami, pa smo jih dražili. Po taki 
gonji so mački lezli izpod omar vsi pre 
plašeni. Marička je rekla: »M/l, mh, spet 
tisti Ločan.« Je mislila mene, da sem jih 
jaz preganjal. 
Tam sta stanovala v višji šoli Cerni-
vec in Vincenc Kovač, oba sta šla v le-
menat. 
V tretji šoli sem dobil Schiffersteino-
vo štipendijo, ki je znašala 180 goldi-
196 
»Uršin konc« na Godešiču 
z Rudarjevo domačijo. Fo-
to dr. J. Rant, 1936 
narjev na leto in sem potem kar dobro 
shajal. Spočetka sem se hranil v dijaški 
kuhinji. Tam je stala hrana le en goldi 
nar na mesec, vendar smo v glavnem 
otepali fižolovo juho, v kateri je bilo 
malo riža, ali pa je plaval notri še kak 
šen makaronček, ali pa tudi črv, pa pe 
ska je bilo tudi dosti v njej. V to menzo 
so hodili tudi delavci iz usnjarne Polak. 
Imeli so velike škornje in smrdeli so kot 
govno zaradi smrdljivih kož. Tako smo 
imeli prav slabo hrano, zraven pa še 
smrad. Ko pa sem dobil štipendijo, me 
je oče nagradil tako, da sem ob zim 
skem semestru bil doma na počitnicah. 
V nedeljo popoldne me je peljal na 
Trato k »Anzelc«, kjer mi je plačal 
svinjsko pečenko, ker je zanj bilo to, da 
je sin dobil štipendijo, velik dogodek. V 
peti šoli sem začel že inštruirati, tako da 
sem poleg štipendije dobil še kakšen 
goldinar in sem si privoščil, da sem ho 
dil jest v privatno kuhinjo k Amon. Tu 
je bilo kar dobro. 
V četrti šoli mi je umrla mama, ko 
sem imel 14 let. Skozi 19 let je trpela 
za naduho. Bila je velika reva. Imela je 
hude astmatične napade in kašelj po dve, 
tri ure, da je bila vsa plava. Jesti ni 
smela nič razen kave. Umrla je v mojih 
rokah. Takrat je bila na kmetih navada, 
da se je šlo »za pogrebom velevat«, to 
je sporočiti oddaljenim sorodnikom, da 
je umrl ta in ta sorodnik. Tako sem šel 
v Stražišče povedat k Bendet, pa k 2ni-
darji, kjer je bil doma njen brat Jože, 
in pa še na Breg, kjer je tudi bila naša 
žlahta. Bilo je pozimi, januarja, in bil sem 
zelo utrujen in zaspan, ker sem vso noč 
čul ob mrtvi materi. Povsod, kjer sem 
se oglasil, so mi dali žganja. Tako sem 
popoldne pod noč šel z Brega po polju 
na cesto. Mraz je bilo, gotovo dvajset 
pod ničlo. Ves utrujen sem se usedel na 
obcestni kamen in zaspal. Proti večeru 
me je tam našel neki voznik in me zbu 
dil. Če njega ne bi bilo mimo, bi gotovo 
zmrznil. To je bilo 29. januarja leta 1911. 
V šoli nisem bil posebno priden štu 
dent, vse sorte mi je rojilo po glavi. 
Učil sem se le toliko, da sem zlezel. Tudi 
oče ni nikoli vprašal, kako je kaj z mo 
jim študijem. Ko sem o počitnicah pri 
šel domov, me je vprašal, če sem zdelal. 
Sem rekel ja in sem vrgel knjige v kot. 
Doma sem o počitnicah bil za hlapca, 
ker je manjkalo delovne sile. Oče je ho 
dil v službo, doma pa je bila le še sestra 
Ana. V šesti šoli pa je rekel na koncu 
leta profesor Dolar: »Vi, Rant, vi ste ja-
ko len, prihodnje leto vam bom pa na 
prste stopil, da vas bo skelelo.« To je 
bila zanesljiva napoved, da me bo v sed 
mi vrgel. Sem si mislil, ne boš me ne. 
Pa sem šel v Novo mesto k stricu Francu 
in sem se mu potožil. Ta stric je bil zelo 
dober stric in veseljak. Takoj me je po-
197 
vabil, da pridem k: njemu. Kot sem že 
rekel, v šoli nisem bil vzoren študent. 
Včasih sem si, ko mi je voda tekla v 
grlo, pomagal, kakor sem vedel in znal. 
Tako sem v šesti šoli prepisal vse grške 
naloge in sem tretjo pisal celo plus gut. 
Profesor Mišic mi ni verjel, posumil je, 
da nekaj ni v redu. Zadnjo uro me po 
sadi v prvo klop in mi da prestaviti 
celo stran Odiseje. »Kje bom pa jaz to 
prestavil,« sem si rekel. Ker so se pa 
zadnjo uro štrebarji pulili za boljši red, 
jih je profesor spraševal in ni bil name 
dovolj pozoren. Za menoj je sedel rav 
nateljev sin Kari Fajdiga. Takoj me je 
sunil v hrbet in mi rekel, »Na Frojnda,« 
in mi je dal list s prevodomj ki ga je 
iztrgal iz knjige. Dal sem na kolena in 
prepisoval. Seveda, ves čas sem se pret 
varjal, kot da iščem besede po slovarju. 
Ko sem končal, me je vprašal profesor 
Mišic: »No, ali ste že napisali?« Sem de 
jal že, ampak moram še enkrat prebrati. 
»No, pa dajte,« in sem še enkrat prav 
skrbno prebral, potem pa oddal nalogo. 
Sem si mislil, no zdaj sem pa rešen, pa 
mi je ta vražji učitelj rekel, no, zdaj pa 
še enkrat prestavite«. K sreči sem si celo 
stran zapomnil, tako da sem mu lepo 
prevedel. 
Iz Kranja se kot dobrega profesorja 
spominjam prof. Pirnata, ki je bil velik 
prijatelj mladine in pa vinčka. Zadolžen 
je bil za šolske izlete. Ko smo šli na 
Sentjošt in smo bili žejni, je rekel: Mež-
nar vam bo dal en škaf vode, pa pijte.« 
Mi smo se tepli za tisto vodo, on je pa 
zvračal firteljčke. V drugi šoli smo šli 
na izlet na Bled. Za izlet je vsak moral 
prinesti 1 goldinar. Ker nisem imel de 
narja, sem tekel vso pot iz Kranja do 
mov na Godešč, da bi od očeta dobil ti 
sti goldinar. Oče, trd Gorenjec, pa je 
samo rekel: »Tamle je Bled,« in je z roko 
pokazal na cepec. Pa sem moral iti mla 
tit — pika-pok. 
Ko sem prišel v Novo mesto, me je 
razrednik vprašal, zakaj sem prišel dol. 
Sem rekel, da zaradi matematike. Bil pa 
sem razmeroma dober matematik, pa 
slab latinec. Prvo matematično nalogo 
sem edini v razredu pisal prav dobro, 
drugo tudi edini prav dobro, latinsko pa 
cvek. Pa pravi razrednik prof. Lovše: 
»Ala znate tisto Incidet in Seyllam? Me 
ni se zdi, da tukaj nekaj ni prav in se 
je nasmejal. Pač pa sem imel konflikt 
že prvi teden s profesorjem nemščine. 
Stanoval sem pri stricu v Bršljinu. Neko 
jesensko jutro mi ni ura »štimala«, pa 
pridem gor čez Kapitelj, ko je bila ura 
že osem. Kar se izlušči iz megle profe 
sor nemščine. Pravi: »Kaj pa vi?« Sem 
se hitro zlagal, da sem si nogo včeraj 
zvil na sprehodu in da težko hodim. Pa 
mi je vseeno dal dve neopravičeni uri. 
V razredu smo imeli tudi sošolko Miro 
Rojina, hčer sodnega svetnika. To je 
bilo v tistem času izjema. Med pavzo je 
morala oditi iz razreda, da se ni kaj po-
hujšala. Od sošolcev bi omenil še Jožeta 
Cvelbarja, ki je bil pesnik in risar. Pa 
del je med prvo svetovno vojno. Ob kon 
cu leta 1914 so že klicali tudi profesorje 
k vojakom. V osmi šoli ob koncu seme 
stra ni bilo dovolj profesorjev in smo 
hodili že ob enajstih domov. 
Latinščino nas je poučeval prof. Mah-
nič, ki se je zelo bal bacilov. Na cesti 
si je vedno zatisnil nos z robcem. So 
vražil je tudi duh po tobaku. To smo s 
pridom izkoristili. Ko smo pisali šolsko 
nalogo, smo prvo klop namazali s toba-
kovo žlindro. Takoj se je obrnil in šel 
na drugi konec učilnice. 
Prišla je pomlad leta 1915, pa so nas 
devetnajstletne fante poklicali k voja 
kom. Prvi smo šli Cesar, jaz in še en 
sošolec, čigar imena pa se ne spomnim 
več. Takorekoč iz šolskih klopi so nas 
nagnali na fronto. Dobili smo maturi-
tetna spričevala, da smo »reif« —• »zre 
li«. Bili smo zreli za »kanonenfuter« za 
fronto, odkoder se več kot ena tretjina 
sošolcev ni vrnila. 
Jože Rant 
Magnetoskopski zapis (1969) in priredba 
Andrej Rant 
198