List 14. Ali je prav zdravi živini na spom- lad pušati ? Med kmetovavci je zlo misel zatrošena, de je dobro in clo potreba živini na spomlad pušati, če je ravno zdrava. Oče eo tako delali, sin misli mora tudi tako. Ljudje imajo večidel 3 napčne misli v tem. Pervič mislijo: de se je čez zimo po hlevu veliko slabe kervi v živini nabralo; drugič: de se mora vsako Teto ubraniti, de ne dobi živina preveč kervi; tretjič: de se tako prihodnjim boleznim v okom pride, in četertič: če se je enekrat živini pušalo, se ji mora potem vsako leto. Ker se ravno spomladanski čas, in ž njim ta razvada bliža, moramo kmetovavce opomniti, de naj opu-šte to šego, ki ni le nepotrebna, temuč clo škodljiva. To jim hočemo na tanjko skazati. Kdo more spričati, de se pozimi slaba kri v živini naredi? Morebiti zato, ker je večidel v hlevu zaperta stala? Kako — vprašamo — je pa tam, kjer je skozi in skozi, pozimi in poleti, živina v hlevu? Taka živina bi ne mogla ne kaplice dobre kervi imeti, ker je celi čas svojiga življenja v hlevu! Skušnja pa tega nikjer ne kaže. In če hočete živini slabo kri izpustiti, ji morate vso kri vzeti, ker slaba in dobra kri niste v dveh raz-ločenih posodah v truplu, ampak vsa kri je v edinih žiljah skupej. Le neveden človek, ki živinskima in človeškima trupla ne pozna, zamore kaj taciga napčni-ga misliti. S pušanjem kervi, naj bo živina bolna ali zdrava, se ji le moč jemlje, de molzna živina ob mleko, delavna ob moč pride, in to tolikanj bolj, če je živina še mlada ali že stara. De potem živina tudi po plemena ne gre, de breja lahko zverže, de se slabe in bolehne živine rada vodenica prime: vse to pride iz nepotrebnima pušanja. Ce je živina bolna, de ji kriv možgane, pljuča in kam drugam sili, ali če se ji je drob vnel: takrat je prav in potrebno pušati, — scer pa je grozna napčnost. Ce pa kdo pravi, de je le za to dobro pušati, de .ina ne postane preveč kervipolna, temu moramo odgovoriti, de bo s pušanjem kervi večkrat ravno to dosegel, kar ubraniti želi, ker s pušanjem kervi natoro še bolj spodbode, de še več kervi dela, zgubljeno nadomestiti. Ce nočeš, de se tvoja živina ne bo preveč spitala, daj ji menj piče, os61 i ji večkrat vodo z domačo soljo , de mečji blato od nje gre, daj ji več dela. Ce ima ena živina več kervi, kot druga, ima tudi več mesa, loja i. t. d. ker iz obilne kervi se dela obilniši meso i. t. d. Živini kri pušati, se ne pravi kri čistiti, ampak ji s kervjo moč jemati. Kdor hoče živini kri čistiti, naj ji daje zdrave piče, zelenjave, čiste vode, naj jo snaži, naj skerbi, de hlev ni preveč soparčen, smerd-Ijiv i. t. d. Ravno tako nespametna misel je, de se s pomla-danjskim pušanjem živina prihodnjih bolezin ob-varje. Bolezin napade živino in človeka, če jih je kaj taciga zadelo, kar jim škodje, naj bo v kermi, pijači, delu, vremenu i. t. d. Le s tem, de se vzroki od-uračajo, iz kterih bolezni izvirajo, se oduračajo tudi bolezni, ne pa, de se zdravi živini kri jemlje, ki je sama po sebi nedolžna. Ravno s tem, de se živini nepotrebno kri puša, se stori, de oslabljeno živino še veliko raj bolezni napadajo. Živini kri pušati, de bi se s tem prihodnjih bolezin obvarovala, je ravno taka, kakor če bi si tesar Lcim-permarf), preden gre na streho strešje delat, pušati dal, zato če bi s strehe padel in se na glavo udaril, de bi se mu potem možgane ne vnele. Ali bi ne bilo to smešno? Kdo pa ve naprej, kakšna bolezin bo živino napadla? Morebiti nobena, morebiti pa ravno taka, pri kteri je pušanje clo škodljivo. Ce napade živino prisadna bolezin, takrat je čas puhati, ne pa pred, dokler je živina zdrava. In poslednjič, kje je to zapisano, de se mora ži- - 56 - vini vsako leto pušati, če se je enkrat pušalo? Natora se navadi tega, pravijo ljudje. Ni res, de se natora tega navadi, ampak le nevedni Jjudje se navadijo tako ravnati in mislijo po svoji glavi, de tako natora hoče. Marsikteri pijanec ali tak človek, ki se dan na dan z obilno jedjo pita, misli, de si mora vsako leto pušati — zato de zamore, kakor misli, brez škode spet veliko jesti in piti. Tak človek bi se obilne kervi veliko lože in boljši znebel, če bi — zmerno živel; to mu pa ne diši; zato gre raji k zdravniku, de mu kervi spusti. Tako napčno pa ne živi nobena živina na svetu, kakor človek — umni gospodar neumne živine! Iz vsiga tega lahko vsak previden kmetovavec spozna, kako napčno in škodljivo je spomladansko pušanje kervi živini, ki ni bolna. Ravno na spomlad, ko živina pozimsko dlako spreminja , potrebuje truplo o tem času nar več moči, de se ti spremini vgodno zgode\ Kdo pameten ji bo zdej kri in moč jemal?