DELO
glasilo KPI za slovensko narodno manjšino
.. <\
T R S T - 9. oktobra 1987 - Leto XXXIX. - Štev. 18 - Petnajstcnevnik - Quindicinale - Abbon. postale - Gruppo II/70 - 500 lir
Vlada noče plačati menice
Predstavljajte si, da je italijanska via a Pred dvema letoma sprejela menic« za “stavni in mednarodni dolg, da b< preJ ali slej zaščitila slovensko manjši no’ sedaj pa je noče plačati, oziroma s« spreneveda in ne priznava več niti svo J®ga podpisa pod menico. Kaj naj si mi snmo o taki vladi?
Tako je mogoče, v dveh besedah Podstaviti zadržanje Gorieve vlade ii skladnega ministra Amata, ki sta — •“eni nič tebi nič — črtala iz finančne ^a zakona triletno kritje potreb naš« JJ^ajšine, katerim je lani dvoumno do ala tudi podpore italijanski manjšini > “goslaviji, češ da so v pristojnosti no ranjega ministrstva.
Ukinitev finančnega kritja morebitne za .nske zaščite naše manjšine spada > °kvir širše politike delegitimacije zakonodajne dejavnosti parlamenta, za ka-er° se ogreva zakladni minister Arna-ki je sploh predlagal črtanje vseh po-stavk «tabele B» posebnega sklada za . °dočo zakonodajo». Če bi to logiko 'zpeljali do skrajnih posledic, bi morali misliti, da je odslej parlamentu prepo-v, ano sprejemati zakone, s katerimi se v|ada ne strinja.
Vendar moramo takoj dodati, da za-
I Cria n' tak<> Preprosta, saj ne gre za pre-ekle kaprice parlamenta, pač pa za stavno in mednarodno obveznost ita-t!Janske države, ki se ji ne more izogni-kar tako, računajoč predvsem na neodgovorne pritiske iz naših krajev, Jer nekateri merijo celo ustavo in pod-P'sane sporazume zgolj v luči skorajšnjih deželnih in upravnih volitev. Pri-ea smo anahronizmu, da se krepijo sta-'sea narodne nestrpnosti in togosti prav
v	trenutku, ko se v Evropi in svetu pod-P'rajo velike možnosti dogovarjanja, Pomiritve, prijateljstva, sodelovanja in Poslovanja človekovih pravic.
, l,d' ni mogoče trditi, da se italijan-a vlada predstavlja z lepo vizitko na ovemberski vrh med jugoslovanskim
vi	T'6;01" Mikuličem in predsednikom a< ®.Uorio, ki bo tokrat potekal v Ri-
' x‘ res, da nekateri računajo predv-va b U možnosti izkoriščanja jugoslo-ve”S, e gospodarske in politične stiske, ie	nc smel' Prezreti dejstva, da
r za svoje manjšine za mejo traj-
Stojan Spetič
na ustavna obveznost vseh jugoslovanskih vlad in spada v okvir podpisanih mednarodnih dogovorov, na katerih slonijo dobri sosedski odnosi.
Veliko odgovornost za nastali položaj nosijo vladne sile, predvsem demokristjani in socialisti, ki zadnje čase (tudi po junijskih volilnih izidih, ki so potrdili šibkejšo vlogo KPI) veliko govorijo o novih oblikah postopnosti in o strategiji, ki odklanja okvirni zaščitni zakon, namesto katerega ponujajo manjšini le omejene ukrepe, predvsem finančne podpore. Dejstvo, da je bila črtana postavka iz triletnega načrta lahko v tem okviru razumemotudi kot novo obliko pritiska na slovensko narodno skupnost, ki bi se morala v prihodnjih letih izčrpavati v nenehnem dogovarjanju in iskanju kompromisov z oblastjo, brez pravih jamstev in brez vloge subjekta, ki je pogoj za vsak enakopraven dialog.
Svoj čas sem objavil razmišljanje o postopnosti. Ponavljam: po 40 letih je težko govoriti o postopnosti, o omejenih posamičnih ukrepih. Kvečjemu si
lahko omislimo okvirni zakon, ki določa vse pravice naše manjšine na celotnem naselitvenem ozemlju, postopnost pa dopušča v njegovem izvajanju, glede pač na razmere. Pri tem sta jasna pogoja; postopnost in kompromisi so sprejemljivi samo, če pri njih sodeluje sama manjšina kot osebek in če se prične pri najšibkejših, tistih torej, ki nimajo ničesar. Tu mislim predvsem Slovence v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini, kjer otrokom še ni dana možnost, da bi se učili materinega jezika v državni šoli.
Bojim se pa, da so predstavniki vladnih strank imeli v mislih nekaj povsem drugega. Upali so, da jim bo mogoče uresničiti do kraja rezultate izsiljevanja s finančno stisko manjšinskih kulturnih ustanov. V trenutku, ko se je zdel rezultat na dlani, pa je bila skomina prehuda: prisiliti manjšino, da v obupu sprejme kakršno koli rešitev.
Bitka za spremembo finančnega zakona se šele pričenja, vendar moramo poudariti, da bo neuspešna, če za parlamentarnim bojem ne bo čutiti širšega pritiska. Zato upamo, da bo pri vseh prevladal čut odgovornosti in da bo na-
-----►
V Lonjerju je bil praznik grozdja.
Ko otroci postanejo talci!
Tržaški pokrajinski odbor je sklenil, da ne dovoli več, da bi se kot doslej, vsaj ena pokrajinska socialna delavka slovenskega jezika izrecno ukvarjala s socialnim skrbstvom slovenskih otrok. To pomeni, da se bo morala odslej večina tistih slovenskih otrok, ki so porabniki pokrajinske socialne službe, posluževati socialnih delavk, ki ne poznajo njihovega materinega jezika, kakor tudi ne slovenskega manjšinskega okolja, v katerem otroci živijo. Omenjeni sklep prizadene tudi delovanje šolskih delovnih skupin za problematične otroke, de-lovanje slovenske socio-psiho-pedagoške službe pri KZE, del popoldanskih dejavnosti Dijaškega doma in drugo. Ne da bi se tu spuščali na ta posamezna področja, bomo le poudarili, da zagotovitev skrbstvene službe slovenskim otrokom v njihovem jeziku ne zahteva nobenega dodatnega stroška, nobenega dodatnega osebja in nobene komplicirane birokratske procedure, ampak le zelo enostavno spremembo notranje organizacije dela osebja Pokrajinske skrbstvene službe za mladoletne, pravzaprav le sprejem na znanje ureditve, ki je neformalno že delovala in to v splošno zadovoljstvo. Nadvse jasno je torej, da gre tu za sklep, ki mu botruje le arogantna nacionalistična miselnost, brez vsake količkaj verodostojne utemeljitve in celo v kričečem nasprotju s kriteriji strokovnosti in funkcionalnosti službe same. Že spet se tako manifestira znani, a zato nič manj absurdni
Darovi in prispevki
Ob tretji obletnici smrti Zofije Berdon vd. Pregare darujeta Milka in Gigi Vranduc iz Boljunca 10.000 lir v sklad Dela.
Tovariš Ivo Gruden iz Nabrežine Postaja daruje 20.000 lir v sklad Dela.
V	spomin na tovariša Alojza Pirca daruje Vida Gerlanc Menucci 10.000 lir za sklad Dela.
V	spomin na Normo Regent vd. Per-tot daruje Vida Gerlanc Menucci 10.000 lir za ZZI-UDI.
Ob poravnavi naročnine daruje tovariš Alojz Brissi 4.000 lir v sklad Dela.
ša manjšina znala obnoviti zadnje čase nekam okrnjeno enotnost in nekdanje mobilizacijske sposobnosti.
Bitka za spremembo proračunskih dokumentov je pravzaprav šele v teku in nimamo pravice soditi dneva pred večerom. Komunisti bomo storili svojo dolžnost, dosledno, borbeno in nezainteresirano. Za ostale politične sile bo to preizkušnja, o kateri bodo sodili naši ljudje.
Stojan Spetič
simptom tržaškega nacionalizma: poskus, da se zanika obstoj slovenskega prebivalstva, njegovih potreb in pravic. Pozvali bi zato predsednika pokrajine Locchija naj gre na slovenske šole in naj s pogledom uprtim v oči naših otrok, tem istim izjavi, «da jih pravzaprav ni», ali «da uradno je še kakor, da jih ne bi bilo» in da so nekatera «krščanska» in «demokratična» načela, ki ne dovoljujejo, da se njihove potrebe in pravice upoštevajo!
S pesmijo
Po prodornih uspehih v minuli sezoni po Italiji in Jugoslaviji, se je Tržaški oktet podal na svojo prvo izvenevrop-sko turnejo v Združene države Amerike in Kanado. Prej pa je v petek 2. oktobra odpotoval v Grčijo, kjer je 3. in 4. oktobra sodeloval na mednarodnem zborovskem festivalu v Larisi.
Na turneji po ZDA, kjer se bo zadrževal od 8. do 18. oktobra, bo Tržaški oktet gost Slovensko-ameriškega primorskega kluba iz Clevelanda po prijaznem zavzemanju prof. Zore Tavčar-Rebula. Med tem časom bo Tržaški oktet imel od 9. do 13. oktobra vrsto celovečernih koncertov v Clevelandu in okolici, nato pa od 14. do 19. oktobra v Chicagu, Milwaukeeju, Lemontu in drugje.
Od 19. do 26 oktobra se bo Okteto-va turneja nadaljevala v Kanadi v mestih Toronto in Hamilton. Gostitelj Ok-tetovega gostovanja v Kanadi je Primorski klub «Simon Gregorčič». Med kanadsko turnejo bo Tržaški oktet nastopil s celovečernim koncertom v Torontu tudi v okviru prireditev «Italy on stage» (Italija na odru) v organizaciji Centra za predstave italijanskega zunanjega ministrstva v sodelovanju z ministrstvom za turizem in prireditve ter
Mislimo, da ne potrebujemo iz trte izvitih argumentacij ali subtilnih interpretacij teh ali onih določil, ker smo upravičeno naveličani večdesetletnega slepomišenja. Na koncu bi še omenili, da bi morda bilo potrebno, da bi slovenska člana pokrajinskega odbora Harej in Čok obrazložila svoje stališče do omenjenega nacionalističnega sklepa, s katerim je njihov odbor prizadel slovenske otroke in njih družine.
na pot
ministrstva za kulturne dobrine in okolje, z udeležbo nekaterih italijanskih dežel, med katerimi dežele Furlanije-Julijske krajine, in italijanskih konzularnih in kulturnih predstavništev v New Yorku, Ottawi in Torontu.
Tržaški oktet spremljajo na turneji umetniški vodji Janko Ban in Mirko Slosar ter častni član in stalni spremljevalec Jože Koren.
Povabilo Tržaškem oktetu, edini umetniški skupini iz naše dežele, predstavlja za naš ansambel veliko priznanje, saj bodo v okviru «Italy on stage» sodelovali najuglednejši italijanski operni, dramski, filmski, baletni in drugi ansambli ter posemezni umetniki.
Tržaški oktet se podaja na pot svest si naloge, ki jo prevzema: kakovostno predstavljati slovensko pevsko kulturo med našimi rojaki v ZDA in Kanadi in vzpostaviti z njimi stike v duhu vseslovenske vzajemnosti, obenem pa posredovati italijanskim izseljencem v Kanadi svoj repertoar slovenskih, italijanskih in pesmi drugih narodov v plemeniti težnji biti posrednik občih vrednot petja, ki zbližuje, prijatelji in kulturno bogati ljudi različnih kultur in jezikov v duhu medsebojnega spoštovanja.
Sandinisti vodijo miroljubno politiko
Predsednik sandinistične Nikaragve aniel Ortega je proglasil prekinitev sovražnosti s plačanimi tolpami kontre, ot so predvidevali sporazumi za paci-ikacijo Srednje Amerike iz Esquipule il- Vladne čete so se umaknile na robove treh departmajev (Nuova Segovia, Ji-n°tega in Zalaja), kjer so bile aktivne protirevolucionarne skupine. Na ta po-ročja so se podali poslaniki Komisije 2a narodno spravo, ki jo vodi splošno 2aar*i nasprotnik sandinistov kardinal bando Y Bravo, da bi prepričali kon-rase naj se predajo in se poslužijo del-ne amnistije, ki jo je proglasila sandi-nistična vlada. Do danes se je več kot 500 kontrasov predalo sandinistom in vse daje misliti, da se bo reakcionarna vojska kmalu sesula, saj do danes ni dosegla nobenega političnega ali vojaškega rezultata.
Sandinisti so zelo spretno izkoristili sporazume v Guatemali, da so brez huj-s>n pretresov demokratizirali politično dialektiko v državi. Zelo verjetno bodo v kratkem dokončno preklicali obsedeno stanje, ki so ga proglasili v času agreste. Prožna in pragmatična politika sandinistov je povsem zmedla notranjo esničarsko opozicijo, ki se še ni prila-
godila novo nastali situaciji. Pred kratkim so ponovno začeli izdajati opozicijski dnevnik La Prensa in tudi katoliška radijska postaja je znova začela oddajati. Vsi ti dogodki dajo upati, da bo končno v tej državi zavladal mir. Vendar glavno besedo imajo Združene države, ki žal še naprej podpirajo protire-
volucionarne morilce.
Revolucionarna vlada se še vedno zavzema za neposredna pogajanja z velikim severnim sosedom in odklanja vsakršni stik s kontrasi. «Hočemo se pogajati z lastnikom cirkusa, ne s klowni», je pred kratkim pomenljivo dejal Daniel Ortega.
Gorbačov
Mihail Gorbačov vztraja z miroljubni Pobudami. Vodja sovjetske parti-Je je v govoru, ki ga je imel v četrtek 2. oktobra v Murmansku na Baltiku, ponudil Združenim državam Amerike, da naj bi odojestransko proglasili Severni CCaJ za brezjedrsko območje. Dejal je, a Je Sovjetska zveza pripravljena takoj umakniti svoje podmornice (oborožene s° z jedrskimi izstrelki) in ostalo vojno aujevje s tega dela sveta, če bi isto sto-ri e ZDA. Poleg tega je predlagal, da naj bi se velesili domenile za skupno gospodarsko izkoriščanje plavajoče celine.
orbačov je to zamisel nekako pripisal novi klimi, ki je nastala po podpisu po-
godbe o evroizstrelkih. Nadalje SZ podpira predlog nevtralne Finske, ki predvideva krčenje števila vojaških mene-vrov v severni Evropi in še posebej v Baltskem morju. Zamisel so napredno usmerjene skandinavske vlade sprejele z dokajšnjim zanimanjem.
Tudi laburisti iščejo nove poti
Prejšnje teden na kongresu angleške laburistične stranke v Brightonu je prišlo do zelo ostre debate o zadržanju stranke glede angleške jedrske oborožitve in bolj splošno o obrambni politiki Združenega Kraljestu. Laburistični leader Neil Kinnock je v uvodnem govoru namignil, da bi bilo prav če bi laburisti spremenili njih pozicijo, ki absolutno odklanja vsakršno obliko jedrske oborožitve. Kinnock je bil mnenja, daje tudi ta «enostranska» politika pripomogla k nedavnemu volilnemu neuspehu laburistov. Takim argumentom so se zoprstavili predvsem predstavniki važnejših sindikatov, ki so kot znano hrbtenica stranke. Predsednik sindikata rudarjev Arthur Scorgili — leta 84 je vodil znameniti štrajk rudarjev — je o tem dejal: «Če vodstvo misli, da bo kar tako lahko spremenilo linijo, se krepko moti. Tako dejanje bi bilo hinavsko in izdajalsko». Poslanka Joan Ruddock,
Neil Kinnock
ki je do volitev vodila mirovniško gibanje, pa se zavzema za prožnejše stališče. V bistvu je predlagala, da naj bi upoštevali dejstvo, da je konservativna vlada že posodobila jedrski arzenal; laburisti naj ne bi vstrajali z demagoško protijedrsko opozicijo, ampak bi morali razviti tako politiko, bodisi notranjo kot zunanjo, ki bi prisilila angleško vlado, da bi vključila lastno oborožitev v sklop sporazumovo razorožitvi med SZ in ZDA.
Thatcherjeva se je medtem začela pogajati s Francijo, da bi uskladila delovanje «obrambnih» jedrskih sistemov obeh držav.
Novi rod in Evald Antonič - Stojan
Prejšnjo nedeljo so v Križu poimenovali krajevno sekcijo VZPI - ANPI po padlem partizanu Evaldu Antoniču - Stojanu. Na svečanosti je nastopil tudi TPPZ, govorila pa sta posl. Mario Lizzerò - Andrea, bivši komisar brigad Garibaldi, ter senator Stojan Spetič. Objavljamo večji del njegovega pozdrava.
Sovjetski pisatelj Valentin Rasputin je napisal, da je zgodovina solidarnost pokolenij, ki se vrstijo druga za drugo, cepijo na skupno deblo, ki poganja svoje korenine v preteklosti, a se pne visoko k nebu, proti zraku in svetlobi, proti soncu in sreči.
Usoda vsake človeške skupnosti je zares odvisna od tega, kolikšna je solidarnost pokolenij in katere so vrednote, ki jih prihajajoča pokolenja sprejemajo od svojih prednikov. Morda ne pripovedi o bojih in samoodpovedovanju, o krvi in žrtvah, pač pa sporočilo o nenehni sli po svobodi in neodvisnosti, o človeškem dostojanstvu, ki nas je iz naroda hlapcev spremenila v narod junakov.
Zato so moje prve besede namenjene ne vam, tovariši borci, aktivisti, deportiranci, terenci, skojevci, pač pa mladim, mojim vrstnikom in tistim ki spadajo v pokolenje mojih otrok: če vam je pripoved o narodno osvobodilni vojni tuja in odmaknjena, naj bo živa v vaših srcih in dejanjih predvsem občečloveška težnja po sreči, svobodi in dostojanstvu, po družbeni pravičnosti in ena-
kopravnosti, ki se v različnih oblikah pojavlja skozi vso zgodovino človeštva. To so namreč vrednote, ki so s krvjo naših starih prepojile vsako grudo naše gmajne, peščene sipine in prah taboriščnih bark. Ne o trpljenju, pač pa o pravici do sreče in svobode vam govorijo kamniti spomeniki po naših vaseh. Ne o žrtvah, pač pa o nenehni sli po novem napredku v dostojanstvu in ustvarjalnem zagonu znanja in dela. Ne o preteklosti, torej, pač pa o bodočnosti, ki je prej vaša kot naša.
* * *
V to bodočnost spada vsekakor pravica človeštva, da se ohranja v miru. Letom zaostrovanja in oboroževalne tekme se baje izteka čas, nastopa obdobje dogovarjanja in sporazumevanja, ki je sad treznosti in modrosti. Zadovoljni smo, ker so velikani sveta prisluhnili glasu razuma, glasu evropskega mirovnega gibanja in kažejo pripravljenost, da iz naše celine umaknejo atomske rakete na srednji domet. Ko smo jim oporekali, še pred nekaj leti, so nas zmerjali s sovjetskimi propagandisti, sedaj pa tarnajo, da bo Evropa razorožena pred ruskim medvedom. In ni tako.
Predvsem zato, ker bo tudi po umiku raket ostalo, predvsem v naših krajih, na stotine jedrskih bomb, min in drugih naprav. Ker ostanejo v Evropi ameriška in sovjetska oporišča na ozemlju tujih držav. Ker ostane nedotaknjen stroj strateške oborožitve in medsebojnega ogrožanja.
In vendar smo zadovoljni, ker je možni dogovor o evroraketah vendarle prvi korak po dolgoletni oboroževalni tekmi, korak na poti nadaljnjega sporazumevanja o razorožiti in na poti obli-
kovanja novih meddržavnih in mednarodnih odnosov, ko varnosti ne jamči orožje, pač pa splet intersov, ki ga poraja kulturno in gospodarsko sodelovanje.
Potrebno je, da se v ta proces vključijo vsi miroljubni narodi in da vsak da svoj prispevek. V tem okviru smo obsodili in obsojamo nepremišljeno rožljanje z orožjem povsod, kjer so v teku regionalni spopadi in kjer se pletejo niti diplomatskega reževanja sporov. Podpiramo napore organizacije združenih narodov za pomiritev v perzijskem zalivu in premirje med Itanom in Irakom. Nesmiselno se nam zdi pošiljanje vojnega ladjevja na to področje, ki je itak že sedaj pravi sod smodnika, ki lahko zaneti vojno vihro širših razsežnosti.
Sploh bi morali vsi mirljubni narodi sveta podpirati napore, ki jih zastavljajo za pomiritev v Srednji Ameriki, politično rešitev in umik tujih sil iz Afganistana, prekinitev spopadov med Iranom in Irakom, mednarodno mirovno konferenco za Bližnji vzhod, ki naj poišče rešitev v tem zapletu in zagotovi palestinskemu narodu pravico do lastne domovine.
* * *
Do pomembnega zasuka prihaja tudi v pojmovanju pravic posameznih narodov, da se lahko razvijajo v svobodi in neodvisnosti samo, če so jim dane ustrezne gospodarske možnosti. Svetovni mir je tako v veliki meri odvisen tudi od tega, ali bodo ogromna sredstva, ki jih utegne sprostiti proces razoroževan-ja, usmerjena v reševanje perečih problemov lakote, nerazvitosti, raziskav za odkritje učinkovitih sredstev za boj proti raku in aidsu, ali pa bodo ta sredstva izkoriščena za nove pustolovščine človeškega uničevalnega gona, za vojno zvezd in druga apokaliptična sredstva kolektivnega samomora.
Tu se mora izreči vsaka izmed naših vlad, v prvi vrsti Evropa, ki ima v perspektivah razoroževanja in sporazumevanja odprte možnosti zedinjevanja na celinski ravni v širšo skupnost narodov in narodnosti.
Upoštevanje pravic vsakega naroda pomeni tudi pravilno pojmovanje pravic človeka in skupnosti. Doslej smo bili večkrat priča izkoriščanju teh problemov v ideološki polemiki med vzhodom in zahodom (pomislimo samo na polemike glede usode disidentov), torej v negativnem očitajočem smislu.
Pred nekaj dnevi sem italijanskega-zunanjega ministra Andreottija spomnil, da bi morala Italija najprej pometati pred svojim pragom in z uresničitvijo ustavno obljubljenih in mednarodno potrjenih pravic zagotoviti nove možnosti miru in sodelovanja v Sredn-
Ji Evropi. Tu nam niso potrebni novi izbruhi nacionalisma in iredentizma, pač pa prijateljstvo in sodelovanje v skupno korist!
Najbrž ni golo naključje, da so se istega dne zbirali v Trstu na shodu beguncev in klanjali neopredlejenim vojaškim In civilnim žrtvam v kraških jamah, pod pokroviteljstvom deželne vlade tiskali rasistične žaljive pamflete, ki bi jih morala policija zapleniti, sodstvo pa kaznovati avtorje — hkrati pa so se v Šen-[r°žu na avstrijskem Koroškem zbrali bivši pobudniki Hitlerjevskega anšlusa okoli spomenika prvim avstrijskim nacistom. Kaj je bilo med dvema manifestacijama skupno?
Predvsem pokroviteljstvo dveh deželnih glavarjev: čeprav pripadata dvema različnima strakama, nato protislovanska ‘hta in skomine po spremembi evropskih meja! Pravo nasprotje glede na tok zgodovine, ki mej ne bo več spreminjala, a jih na stežaj odpira in tako tudi briše v zavesti ljudi in narodov.
Miru, sodelovanju in prijateljstvu, ki so skupni interes naših krajev, prvi pogoj za njihov ravoj, pa ustreza tudi reševanje odprtih problemov narodnostnih manjšin, ki živijo na tem področju.
Letos bomo obujali spomin na 40 -letnico italijanske ustave, kakor tudi na ;P ~ letnico mirovne pogodbe. Obe jamčita slovenski manjšini osnovne jezikov-
kulturne in šolske pravice, a jih Italija ne spoštuje. Letos se je v parlamentu pričela deseta zakonodajna doba. Že Petič zapored predlagamo zakonske osnutke, da bi dosegli priznanje teh Pravic.
prejšnja leta je vlada pristala na vključitev ustreznega finančnega kritja v državni proračun. To je bila tiha obljuba, da se bo nekaj vendarle spremenilo. Prišle so vmes volitve, prišlo je do spremembe političnih razmerij. Rezul-tat tega je nova oholost, sad nacionalističnega pritiska iz teh krajev: črtanje Postavke o finančnem kritju potreb slo-Venske manjšine je namreč nova oblika izsiljevanja in pritiska, da bi se zadovo-Jtli z malim, z uzakonitvijo tega, kar smo si v teh letih sami pridobili in nič več.
Govorijo nam o postopnosti in kompromisih, ki so pod pritiskom vedno Icžko dosegljivi. Poudarjam: nismo Proti dogovorjeni postopnosti in kompromisom, če pri tem sodeluje sama Manjšina, kateri morajo biti okvirno zajamčene razsežnosti in roki uresničevanja celovitega zaščitnega programa, Predvsem pa se mora morebitna postopnost pričeti pri najšibkejših, pri tistih, kl nimajo ničesar in so najbolj izpostavljeni razkrojevalnim vplivom asimi-acijskega procesa. V mislih imam najmlajše pokolenje Slovencev v videm-. 1 Pokrajini, otroke iz Benečije, Rezije m kanalske doline, ki jim Italija več °t stoletje krati pravico do šolanja v
materinem jeziku.
Črtanje finančnega kritja ni dokončno. Parlamentarna bitka se šele pričenja, vendar bo obsojena na neuspeh, če ne bo takojšnje, odločne, borbene reakcije slovenskih in italijanskih demokratov v naših krajih. Ni časa za nezgodo-viske polemike o preteklosti, ko na vrata trkajo problemi sedanjosti in bodočnosti! Potrebna nam je enotnost, ki se je v zadnjih letih skrhala, pred kratkim pa celo razbila zaradi neizrekljivih interesov te ali one stranke, te ali one skupine, ki je najbrž sklenila vreči puško v koruzo in bi se rada sama reševala iz zagate tako, da bi pridobila kaj zase in za peščico svojih. Naša skupnost ne bo opravičila, ne sme odpustiti vsakomur, ki se v trenutku nujnega spopada umika in skriva ali seje razdor med nami. In če je neenotnost, zaradi skorajšnjih volilnih preizkušenj in zaradi nenehnega dogovarjanja v vodstvih krajevnih in deželnih uprav, na vrhu nemogoča, tekaj naj pride do izraza na bazi, med ljudmi, ki jim je tuje politikanstvo in spletkarjenje «za narodov blagor». Naj bo tudi današnja svečanost trenutek razmišljanja in opredeljavanja za nove nastope in dejavnost, ki zre v bližnjo in daljno bodočnost. Slišali smo pesmi bo-
Che je živ
Dvajset let tega, 9. oktobra 1967, je umrl Ernesto «Che» Guevara. Dne 8. oktobra 1967 je New York Times v članku «Poslednji boj Che Guevare» takole poročal: «Camiri, Bolivija: tudi za človeka kot je Che Guevara, ki je veliko potoval, je pusta soteska brez vsakršnega izhoda, kjer se Ande spuščajo v dolino reke Amazonke, precej oddaljen kraj. Sonce neusmiljeno bije po prašni dolini, žge zemljo in grmičevje. Divje rastlinje prepleteno s trni onemogoča vsakršni gib, razen ob potokih, ki so strogo zastraženi. V raportih vojske, ki so nam jih dali na razpolago, je zapisano, da so bolivijske oborožene sile obkolile kubanskega komandanta in šestnajst gverilcev že pred dvemi tedni. Bolivijski vojaki menijo, da se Guevara ne bo izmotal živ iz doline. Na vsak način je položaj komandanta Guevare v peklenski dolini 120 milj severno-zahodno od Camirija enak položaju vse gverile v kontinentu». Istega dne so bolivijski rengersi po krvavi bitki Cheja ujeli živega. Nekaj ur za tem, 9. oktobra, ga je umorila skupina agentov CIA. Preden so se znebili njegovega trupla, so mu odrezali roke.
* * *
Vest, da se je Che pojavil v bolivijski Sierri, je v svetu zbudila precejšnje za-
ja in upanja. Spremenili so se časi in razmere. Spremenili smo se mi sami, toda pravica do upanja ostane. Kajti samo hrapenenje bo boljšem, po lepšem, po pravinejšem življenju daje človeku gonilno silo, da ni številka, niti stroj, pasivna lutka sistema reklame in elektronskega prepričevanja, pač pa gospodar lastne usode, ustvarjalec zgodovine, junak naših dni.
Ljudje, kakor Stojan, po kateremu poimenujete kriško sekcijo zveze partizanov, so v trenutku največje preizkušnje tvegali in padali, jurišali na nebo in obležali v lastni krvi, ker so uresničevali za ceno svojega življenja stoletni sen človeštva po sreči in prostosti. Njihov spomin bo živ, dokler bodo med nami fantje in dekleta, kj se bodo zgrozili ob krivicah sveta, ki se bodo upirali sovražnim pritiskom, ki bodo čuvali in branili svoje dostojanstvo in dobro ime svoje skupnosti.
Prepričan sem, da jih med nami, v • Križu in širom Primorske za mejo, ne manjka. Iz bunkerja tegob in stisk sodobne družbe je skok v življenje pomemben in velik. Prepričan sem, da ga bomo znali tudi mi, da se bomo spopadli s sedanjostjo, za dostojnejši jutri, za svet brez sovraštva.	Stojan Spetič
nimanje: bila je eden izmed ideoloških motorjev mladinskega vala, ki je pretresel svet leta 1968.
Mediji so se takrat polastili skrivnosti in jo izkrivili: prodali so Chejevo sporočilo in njegovo plemenito figuro. Nebrzdana ideologizacija je zamenjala informacijo, trezno razmišljanje, dejstva.
Minilo je komaj dvajset let, a zaradi tragedij in upanj, ki so ta čas napolnila, izgleda, da je minila cela večnost. Izkazalo se je, da je bila alternativa ali socializem ali fašizem, ki je takrat karak-terizirala debate na levici, brez podlage. Levice - marksistične, nacionalistična in krščanske — danes se trudijo, da bi izvirno definirale svojo strategijo v svoji državi.
O samem Cheju se mi zdi, da moramo poudariti, da se je globoko zakoreninil v zavest latinsko-ameriških narodov, predvsem zaradi njegovih spoznanj o usodi ljudstev Tretjega sveta, zaradi poudarjanja vrednosti dejanja kot takega, volje proti sivemu pseudo zgodovinskemu determinizmu, zaradi čiste moralne doslednosti, ki je označevala njegovo življenje. Predvsem pa razmislek o svetlobi Guevarovih dejanj in teme njegove smrti sili k spoznanju o neizmerni moči utopije kadar je povezana z dolgo potrpežljivostjo «konkretne analize konkretne situacije».
Fulvio Valon
Posmrtni prepir z de Gaullom
Pot od Troyesà do Langresa je značilno francoska. Majhne krpice gozda in obdelane dobrave se zdijo skoraj neskončne. Pokrajina valovi. Majhne vasi so kmečke, mladina se igra na velikih traktorjih, ki so v neki vasi parkirani pred glavno cerkvijo z gotskim zvonikom. Vse je idilično in starodavno, vendar silno prijetno. Francija je pravzaprav njeno podeželje. Pariz se duši v industrijskem dimu, hrupu milijonov avtomobilov, prezračevalcev in celo desetih milijonov ljudi, ki pariški zrak dihajo in se v tem najlepšem mestu na svetu tudi iztrebljajo.
Podeželje pa je mirno dostojanstveno. Čuti se, da imajo ljudje tukaj tla pod nogami. Hrane je dovolj zanje, pa tudi za v mesto. Tako je francosko podeželje živo nasprotje mesta: nepokvarjeni mir brez pariškega prijateljstva diha iz vsakega polja, domačije in pašnika, kjer se pasejo dobro rejene rjave krave.
Kažipot ob cesti me na nekaj spomni: Le Colombey de deux-Eglises. Tu se je vendar rodil in se dal pokopati nekdanji francoski predsednik, general Charles de Gaulle. Prišel je iz francoske cham-pagnske province, tja se je tudi vrnil. Ni se pustil pokopati v Parizu, tam se je počutil preveč stisnjenega. Ljubil je družinsko preprostost, želel si je je tudi v grobu. De Gaulle je bil podeželski plemič.
Grobnica bo najbrž skromna. Toda na oblem hribu je velikanski križ z dvema prečnima tramoma. Lorrainski križ si je de Gaulle vseeno želel in zgradili so mu ga. Tako je križ poleg družinske graščine edini ostanek nekdanje veličine v mali vasici.
Lorrainski križ vseeno kaže, da je bilo v generalu nekaj značilne romanske vznesenosti, ki nadvse ljubi velike osamljene križe na daleč vidnih vzpetinah. De Gaulle se ni dal pokopati v nobenem Partenonu.
Pokopališče straži več policistov s francoskimi uradnimi cilindri. Pravzaprav nimajo kaj stražiti, de Gaullov rojstni kraj in grob le malokdo obišče. Marsikdo je na de Gaulla že pozabil. Ljudje imajo kratke spomine: lahko so desetletja navdušeni nad človekom, toda, ko odide, ga pozabijo. Toda straža pri de Gaullu ostaja, odpravil je ni niti predsednik Mitterand, ki je bil stari de Gaullov nasprotnik. Mitterand se de Gaullovega spomina ni niti najmanj dotaknil, sicer se skrbno izogiba njegove omembe, toda drage straže, de Gaullo-ve dediščine, ni ukinil.
De Gaullov grob je le nekoliko večja vaška grobnica. V njej je bila najprej pokopana hči ali sestra Anne, ki je morala umreti še zelo mlada, general in žena Yvonne, ki ga je za nekaj let preži-
Drago Flis
vela. General si na grobnico ni nikoli pustil dajati rož in vencev političnih ali osebnih prijateljev. Taki venci so na križu vaškega pokopališča.
De Gaulle dostojanstveno leži v grobnici. Bil je velik politik, glava šestero-kotne države — heksagone. Bil je trdovraten general, čeprav ni bil rojen vojak, bil je rojen mednarodni politik. Iz belega kamna kar diha njegov osebni ponos.
«V svetu povprečnih politikov ste bili veliki, Amerika vas potrebuje!» S temi besedami ga je nekdanji ameriški predsednik Nixon povabil v Ameriko že potem, ko mu je francoski narod odrekel zaupanje. Kljub vrojenemu dostojanstvu je general doživel veliko ponižanj, ki jih do smrti in pozabil.
«Vedeli ste, da bo Vaš narod leta 1940 sprejel poraz in da se skoraj ne bo boril. Francoski bratranci z druge strani Rena so vašo bogato deželo preplavili, ne da bi se kaj posebej upirala», se v mislih pogovarjam s pokojnim generalom.
Pokopanemu voditelju še pravim: «Spomnim se, da ste bili tudi veliki vojaški teoretik, čeprav niste bili rojeni vojak. Celo nemški generali in Hitler so se učili iz vaših zapisov. Že v začetku tridesetih let ste opozarjali na pomen hitro gibljivih oklepnih, še zlasti tankovskih enot. Poslušali pa Vas niso niti Francozi, niti Angleži, niti Sovjeti. Od Vas so se učili edinole Nemci. Wer-macht je Vaše teorije sprejel in jih zase koristno izrabil. Nemške tankovske enote so tako lahko preplavile Evropo...
Toda pri vas doma vas niso razumeli
ali pa niso hoteli razumeti. Novotarije niso nikjer preveč priljubljene. Prek vojno se je Vaša dràva preveč vdajala bonvivantstvu, premalo je bilo otrok, francoski maršali iz prve svetovne vojne pa so okinčani z odlikovanji iz prve svetovne vojne, spali na lovorikah.
Seveda je imela Francija nekaj topov in havbic s hidravličnim vzmetenjem, ki so bile še med dvema vojnama zadnja beseda tehnike, toda tankov skoraj ni bilo, še tisti, ki so bili, so vedno nagajali in so se jim nenehno trgale gosenice. Tisto, kar je bilo, je bilo zelo slabo oboroženo, takoj, ko so tanki zapeljali v manjšo luknjo, so se jim potrgale gosenice. Tudi na ravnem so vzdržale komaj kaj več kot deset kilometrov. Večina francoskih tankov tako nikoli ni videlo nemških «kolegov». Drugače so svoje tanke pripravili onkraj Rena...».
Francija, vzvišena heksagona, je bila popolnoma poražena in ponižana. Tega je ta dežela navajena zlasti od Ale-manov z onkraj Rena, čeprav jih prezira.
«Vašega govora pa BBC v Londonu ta-korekoč ni nihče zabeležil. Takrat ste bili general brez vojske in države! Želeli ste, da bi Vas kot predstavnika kolonialne sile vzeli med zahodne zaveznike. Hoteli ste sestankovati v Teheranu, Moskvi in na Jalti. Odslovili so Vas. Kakšna bolečina za tako političnega človeka, kota ste bili Vi! V Londonu ste doživljali bolečino političnega in zgodovinskega ponižanja, ki je kovalo vaš ponos.
Francija se je po Vašem govoru uprla, toda vse skupaj ni bilo kdove kaj. Morda je bil temu kriv tudi Vaš trmasti antikomunizem!»
«Potem se je Francija vojaško želela oprati, bojevala se je v Vietnamu in Al-
zatelo se je prvenstvo tretje amaterske lige. Posnetek s tekme Gaja-Romana.
V petek 2. oktobra je v občinskem gledališču v Boljuncu nastopila namška glasbena skupina Swingin’ Fast-food. Večer je priredilo kulturno društvo Valentin Vodnik.
žiriji. Heksagona je med drugo vojno izgubila razmeroma malo ljudi. Toda v Vietnamu je po nepotrebnem prelila neizmerne količine krvi. Popolnoma nepotrebne smrti!
Ko so Vas Francozi poklicali na oblast, je bila Francija v Vietnamu že poražena. Dien Bien Phu je bil že za Vami. Tukaj za Vas ni bilo težav, saj so porazili drugega predsednika.
Urediti ste morali le še Alžirijo. Bili ste modri, vedeli ste, da Alžirije ne bo več mogoče zadrževati. Odpovedali ste se ji in s tem rešili nekaj deset tisoč življenj. Svojemu ljudstvu ste jasno povedali, da izgubljene francoske časti iz leta 1940, leta 1960 res ni bilo iskati v alžirski Sahari».
«Potem ste svojo deželo oborožili z jedrskimi konicami. Tehnologijo ste imeli. Končno je bil Pierre Curie Francoz, priženil pa je tudi talentirano Marie iz Poljske. Francija je izdelala atomsko bombo in jo tudi preizkusila».
«Mon général, v tem se nisem mogel nikoli strinjati z Vami», mu pravim in iz groba ne slišim nobenega odgovora. Če bi bil de Gaulle še živ in bi me hotel poslušati, bi se mu ob tej trditvi vrat podaljšal, nos pa sklonil naprej. O jedrski oborožitvi svoje dežele ni trpel nobenih ugovorov ne znotraj, ne zunaj.
«Mislili ste si: ameriška jedrska sila bo Francijo branila, ali pa tudi ne. Morda se ji Francija sploh ne bo zdela dovolj pomembna. Nikoli se niste zanašali na ameriški jedrski dežnik. Zato mora imeti Vaša dežela svojo bombo. Toda, vendar, kdo Vašo deželo ogroža? Ali morda ponovno vaši bratranci z druge strani Rena? Z njimi ste vendar sklenili večno prijateljstvo, pa še celo priznali ste jim, da so odlični, celo nekoliko boemski ljudje. Ali Španija, s katero so meje trdne že več stoletij? Ali majhna Švica, ki se že stoletja ni vojskovala, po-
leg tega tam živijo vaši ljudje? Pa Italija, ki nobene dežele bolj ne spoštuje kot Vaše: sodijo celo, da vse, kar pride kulturnega v Apenine, pride z onkraj Alp. Potem so tukaj še Luxemburg, Andorra in Belgija, ki so tako majhne in deloma celo veš, ga vas ne bodo nikoli napadle. Pa Nizozemska, s katero imate odnos dveh imperialnih narodov, ki se med seboj ne bosta vojskovala. Napadejo vas torej lahko le še nedomiselni Angleži, ki ste jih v Evropi edine imeli za sebi kolikortoliko enake».
Iz groba je takoj jasno, da ima general popolnoma drugačno logiko, ki jo je vedno branil. Čeprav nič ne reče, da slišim: «V Evropi lahko nastopi kriza, z Vzhoda napadejo Nemčijo in že so na Renu, poleg tega nas lahko uničijo z jedrskim orožjem, z letali. Francija ne
sme nikoli več zaspati. Država bi izgubila vsak raison d’etre, če se ne bi branila. Obramba je bistvo države», je trdil de Gaulle. «Kako pa lahko brez atomskega parapluija živimo drugi, ki nimamo jedrskega orožja?» Gre celo za znaten del sveta, mon général!?» ga vprašam.
«Francija je suverena, za nasvete ne bo nikogar spraešvala», slišim odgovor strogega generala, ki ga nihče ne more prepričati. Odločitve o jedskih raketah so vedno ostale francoske.
La Boisserie je majhna graščina blizu pokopališča, kjer se je general rodil in kamor se je vedno vračal, ko si je želel odpočiti in si nabrati novih sil. Pisal je vedno s peresnikom. Bil je tudi eden naj večjih stilistov francoskega jezika.
Številni, zlasti ameriški politiki svoje spomine pišejo s pomočjo pisateljskih firm, ghost writerjev, toda de Gaulle je vse napisal sam. Samega sebe je preživel s skoraj vsem, kar je naredil: s pisanjem spominov, z notranjo ureditvijo dežele in nazadnje z raketami. Odstopil je takoj, ko Francozi niso odobrili njegovega načrta o decentralizaciji departmajev. Ko je zvedel za rezultatlte ljudskega glasovanja, se je odpovedal oblasti. Tudi v tem je bil velik. Francoze je tako razglasil za nezrele zanj.
«Popolnoma prostovoljno ste se umaknili. Toda morda to ni bila le Vaša plemenitost, nemara ste bili že malo utrujeni. Imeli pa ste tudi skrivno strast: želeli ste si mirnega pisanja v vaši Boisserie. Del Vaše osebnosti je ostal vojaški. Sinova ste poslali na vojaške akademije, niti na misel Vam ni prišlo, da bi ju uvajali v politiko. Tuj Vam je bil nepotizem, čeprav je res, da ste se pogosto približali taki stopnji nedopoved-ljivosti, ki je bila že blizu absolutizmu. Francija prav po Vaši zaslugi ni nikoli
Dne 2. oktobra je bilo v Ogleju srečanje s tovarišico Livio Turco.
nehala biti izvoljena monarhija!».
Za Vami je v nekem domu za ostarele nekaj let potem umrla Vaša žena Yvo-ne, ki je bila značilna severna Francozinja. Bila je razumna in gospodarna, v vsem Vas je vedno vdano podpirala: v Vaših odločitvah, življenju, pisanju ter ponižanju in porazu».
«Vaš sin poveljuje jedrski mornarici, če se ne motim. Ah, že spet Vašo jedrsko orožje!».
«Ali veste, da Sovjeti pravijo, da so svoje strašne rakete SS-20 namestili med drugim tudi zato, da bi z njimi uravnotežili Vaše na Albionski planoti. Ali jih je bilo res tako nujno namestiti? Ali Vaše rakete niso le povečale splošnega števila raket, ki na nas prežijo od vsepovsod? Ali niste povečali možnosti jedrske vojne ob morebitni napaki? Jedrska oboroževalna tekma se nadaljuje, tudi Vi ste k njej debelo prispevali, da veste, mon général! Pa lepo pozdravljeni, mirno počivajte naprej ! »
V gostilni Pri generalu na okviru berem časnik, kjer piše, daje predsednik Mitterand obiskal vse francoske jedrske silose. Tudi on sodi, da so rakete nujno potrebne za francosko obrambo. Pred desetletjem pa je francosko politiko jedrskega oboroževanja tako zbadljivo grajal! Zbadal je generala in njegove naslednike za brezvestno in nesmiselno zapravljanje denarja za jedrske konice. Za Mitteranda je bila francoska bomba le od realnosti oddaljen poskus obnovitve francoske veličine.
Toda sedaj ta isti Mitterand zagovarja jedrske rakete. Nič jih ne bo zmanjšal, prej bo namestil nove. Misli, da ima Francija jedrskih izstrelkov že tako malo, da jih mora le še pomnožiti, kaj šele zmanjšati.
Generalova politika živi še naprej. Preživela ga je, čeprav je bila morda napačna. Pariška vlada departmajem daje tudi vse več samostojnosti. To je de Gaulle predlagal že pred desetletji. Francozi so ga odglasovali, sedaj pa imajo novega de Gaulla, ki je še bolj gaullističen od generala, ki počiva v družinski grobnici v Colombeyu.
Polja okoli vasice obdelujejo. Kmet ne cesti se je na delo pripeljal s svojim avtom, na glavi pa je imel črn klobuk.
«Dober dan, bil sem v Colombeyu, na de Gaullovem grobu, ali ste tudi vi iz vasi?» vprašam kmeta.
«Ne, iz bližnjega zaselka, čeprav je to ista fara. Ali se spomnite de Gaulla, vidim, da niste od tukaj».
«Kaj pa vi, se ga spomnite?»
«Da, včasih je prišel iz graščine in se pogovarjal, vendar zelo redko, imel je svoje zadeve», pravi kmet.
«Ali veste, zakaj je R4, naša Caterine, tako visoka? To je uredil prav general. Ko so jih pred dvajsetimi leti začeli izdelovati, je izposloval, naj bodo visoke, saj bodo predvsem za francoskega kmeta, ki bo na polje hodil z visokim klobukom», pravi francoski kmet
«m 5/n v \^Tcr VCt^
%0a''inr,
' 1

z razbrazdanim podeželskim obrazom.
Povedal mi je že veliko, ni imelo več smisla, da bi ga spraševal o njegovem delu, o zadrugi, o cenah kmetijskih pridelkov in o konkurenci v evropski skupnosti.
Nekaj dni zatem se peljem v bližni Grenobla, morda je tukaj nekje Albion. Tam je skritih nekaj več kot 30 francoski jedrskih raket. «Morda ste imeli pa prav, mon général! Če ne bi bilo Vaših raket, bi bila Francija danes morda Zve-
za sovjetskih heksagonskih republik (ZSHR). Ali bi tej vzvišeni državi res kdo poskušal vzeti svobodo?! Nihče tega ne ve. V zgodovini so to res poskušali. Vsi pa vemo, da čim več je v Evropi raket, tem slabše se počutimo, vse bolj se bojimo, da bo kdo po naključju pritisnil na gumb, pa naj si bo na fron-coski, britanski, ameriški ali sovjetski strani.
Pacifist, mon général, pa res niste bili-	Črtica je bila napisana leta 1983.
SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE
Otvoritvena predstava sezone 1987-88
Branislav Nušic
SUMLJIVA OSEBA
Rezija: Dušan Jovanovič
Premiera v petek, 16. oktobra, ob 20.30 v Kulturnem domu v Trstu. ABONMA RED A
PONOVITVE
v soboto, 17. oktobra, ob 20.30 - ABONMA RED B - prva sobota v nedeljo, 18. oktobra, ob 16.00 - ABONMA RED C - prva nedelja
NADALJUJE SE VPISOVANJE ABONENTOV PRI BLAGAJNI KULTURNEGA DOMA OD 10. DO 14. URE IN OD 16.30 DO 19.30, OB SOBOTAH OD 10. DO 14. URE.
PROSIMO ABONENTE, DA DVIGNEJO ABONMAJSKE IZKAZNICE.
«Es tu querida presatela, comandante Che»
Vest o smrti Ernesta Che Guevara se je razletela v nekaj minutah po hodnikih šilastega nebotičnika moskovske univerze, kjer sem se učil tiste jeseni 1967. Od sobe od sobe sojo nosili temperamentni kubanski študentje. Dekleta so imela rosne oči. Posebno prizadeta je bila, še se je živo spominjam, mlada Maria, v tradicionalni oljčno temni uniformi in črni baretki. Nismo verjeli, nismo hoteli verjeti. Med nami in Kubanci so bili tedaj odnosi dokaj napeti, polemični, toda hkrati tudi prijateljski. Na demonstracijah smo polemizirali s kričanjem gesel. Spominjam se, demonstracije pred grškim veleposlaništvom, v samen moskovskem središču, proti diktaturi polkovnikov, za svobodo Ma-nolisa Glezosa, ki je v brk nacistom splezal na Akropolo in razobesil grško narodno zastavo. Polkovniki so ga aretirali in zaprli v atenske ječe. Z zidu veleposlaništva sem tedaj spregovoril tudi jaz, v imenu ZKMI. Kričali smo geslo: «Svobodo grškim rodoljubom». Ko smo skandirali geslo «demokracija» so ga Kubanci spreminjali v «revolucija» in tako naprej. Bila so pač leta velikih sprememb in tudi o liku Che Guevare verjetno ni mogoče govoriti, če ga ne uokvirimo v pretrese tistih let.
Bilo je desetletje, ki se je pričelo z burno dekolonizacijo afriških in azijskih narodov. Na začetku šestdesetih let smo dijaki sočustvovali ob smrti Patri-ca Lumumbe, borca za svobodo in neodvisnost Konga, demonstrirali smo za svobodo španskega naroda izpod jarma frankizma. Tepli smo se na ulicah s fašisti, ko so v Madridu ustrelili Ju-liana Grimaua. Trepetali smo za mlado kubansko revolucijo po napadu ameriških plačancev v Svinjskem zalivu, zahtevali smo, naj se ameriška vojska umakne s Kube, kjer ima (še danes, 1987!) svoje veliko vojaško in pomorsko oporišče v Guantanamu. Zgražali smo se ob spoznanju, da se moramo sinovi in hčere bivših partizanov, ki so porazili nacistično zver, spopadati vsak dan s fašizmom. V Trstu so fašisti množično napadali naše šole, predvsem slovenski licej v starem mestu. V Grčiji so pomladi 1967 izvedli državni udar in prevzeli oblast pod okriljem NATO, ki je vzdrževala tudi fašistično diktaturo na Portugalskem in kolonialne vojne v Afriki. Simbol upanja in hrepenenja mladih pa je bil Vietnam, kjer so partizani zadajali hude udarce vojski ameriške velesile. David proti Goliatu... V SZ je padel Hruščev in z njim reformistični programi 20. in 22. kongresa. Začenjalo se je petnajstletno obdobje stagnacije, usihanja internacionalističnih čustev, čeprav je SZ tedaj pomagala Vietnamu, v isti sapi pa se je prepirala s Kitajci. V Pekingu so divjale mladinske
ma s človeškim obrazom.
Che Guevara je menil, da ni mogoče pomagati boju vietnamskega naroda proti ameriškemu imperializmu drugače, kot z razširitvijo fronte na «sto, tisoč Vienamov». Zavzemal se je za ustvarjanje gverilskih žarišč, ki naj prisilijo Amerikance k cepitvi svojih sil. Zato je skušal pomagati pristašem umorjenega Lumumbe v Kongu, nato pa se je podal v Bolivijo, tradicionalno najbolj revolucionarno deželo Latinske Amerike...
Spominjam se dolgih večerov žolčnih diskusij o tem, kje je Che zgrešil svoje analize. Mnogi smo bili prepričani, da je bilo zgrešeno izhodišče. Che je bil namreč prežet z idejo, da je gverila v hribih glava revolucije, kateri se morajo podrediti aktivisti (delavci, rudaji, koministi) v mestih. Gonilna sila gverile pa naj bi bili naj večji siromaki — In-diosi, kmetje brez zemlje. V resnici se je motil. Med gverilci je imel predvsem, izobražence, nekaj komunistov, revni kmetje pa so bili pripravljeni na izdajo, za nekaj zlatnikov, ki jih v življenju niso nikoli videli. Guevara je pozabljal (ali zanemarjal) dejstvo, da je bila bolivijska vojska sestavljena iz kmečkih sinov, ki so s svojim denarjem vzdrževali številne družine v rojstnih vaseh. In-diosi so tako pomagali zatiralski vojski hunte iz La Paza in ameriškim vohunom, ne pa Guevari.
Tako se je iztekla njegova življenska pot. Che Guevara je postal mit za mladino bogatega sveta, njegovi portreti so krasili študentske manifestacije naslednje pomladi ’68, kot nekakšen simbol polemične, neomadeževane, krščansko mučeniške, blokovsko neopredeljene re-volucianosti. Bil je simbol iskanja drznih bližnjic, ki jih zgodovina ne trpi, umske pustolovčine pa tako ljubijo.
«Guevarizem» se je izčrpal v kratkem, ko sta propadli njegovi zamisli o «novem internacionalizmu gverile» — Tricontinental in GLAS. Gverila v Boliviji je trajala še nekaj mesecev, dokler ni padel še drugi brat Peredo. Kuba je stopila na pot «realsociazma».
Che Guevara je ostal (in bo ostal) v naših srcih in spominu narodov kot primer strastnega nemira revolucianarja, ki se ni sprijaznil z neusmiljno zakonitostjo mednarodnih odnosov in nenačelnosti «realpolitike», z blokovsko pogojenostjo, pa tudi s spoznanjem, da je revolucija težka in zapletena zadeva, ki je ni mogoče izvažati in presajati. Kljub temu pa ostane Guevara v srcih zato, ker v njih odmeva njegova sla po svobodi in pravičnosti, ki navdihuje in bo navdihovala stotine milijonov, milijarde ljudi tudi v prihodnjih stoletjih. Za ta zgled, v katerem je izgorel, smo mu hvaležni.	Stojan Spetič
tolpe «rdeče garde» v imenu «kulturne revolucije», ki je zmedla ves izobražen-ski svet in vzbudila strašne zablode.
V teh burnih letih velikih sprememb, velikih krivic in velikih teženj po uporu, je Ernesto Che Guevara predstavljal lik neomadeževanega gverilca, ki se je uprl prisili državnega interesa in diplomacije, da bi sledil samo ključu srca in sli po pravičnosti. Zanetil je polemike, v katerih smo tedaj sodelovali strastno in zmedeno, povsem v dobri veri. Guevara je odklanjal misel, da bi kubanska revolucija bila zgolj epizoda, hotel je, da bi Kuba bila le prvi korak na poti latinsko-ameriške revolucije proti zatiranju in izkoriščanju «yan-qui», severne Amerike. Obtožil je ZSSR, da se v državah tretjega sveta vede kot katerakoli kapitalistična država, kar pomeni, da ne spoštuje svojega in-ternacionalističnega dolga. Hotel je, da se novi mednarodni gospodarski red, sloneč na pravičnosti odnosov in težeč k etičnim oblikam gospodarjenja, mora uveljaviti najprej med socialističnimi in nerazvitimi državami sveta. Tedaj je Mao iz Pekinga proglašal trditev, da mora «svetovno podeželje» zadušiti «planetarno mesto bogatih», da mora revolucija vzplamteti na zaostalih celinah in prisliti imperializaem («papirnatega tigra») k vdaji. Tedaj so se pojavili teoretiki, ki so zagotavljali, da je v bogatem kapitalističnem svetu prišlo do pomembnega preobrata: delavski razred je izgubil svojo revolucionarno moč, integriral se je v kapitalistični sistem in sprejel njegovo izobilje, zato pa se po-rajojo novi revolucionarni razredi — predvsem študentje in izobraženci. Bila je teoretska podlaga slamnatega ognja mitičnege leta 1968 in njegovih porazov, začenši s pariško pomladjo, medtem ko je istočasno goseničarski sistem gazil praško pomlad in upanje socializ-
Petkrat «DA» proti neučinkovitosti vlade
Referendumi so pred vrati. O njih smo slišali že toliko, da pravzaprav ni več nič jasno. Se spominjate, da je zaradi njih padla vlada? Zaradi vprašanja jedrskega referenduma, ki ga krščanska demokracija nikakor ni hotela izvesti, smo morali spomladi na volitve. Sedaj so pa isti demokristjani napovedali, da bodo volili «da». Glede vprašanja odgovornosti sodstva se 90 odstotkov parlamenta strinja s pobudniki referenduma. Niso pa sposobni predložiti vladnega osnutka o reformi. To je tudi prvič, da bo odločitev referenduma dejansko le malo spremenila, vsaj kar zadeva jedrsko zakonodajo.
Ne bo ustavila gradnje že načrtovanih central niti nadaljnega funkcioniranja obstoječih. Odprla bo pa praznino v zakoniku, ki jo bo nujno takoj zapolniti. Kako pa, če večina v parlamentu nima enotnega gledanja?
Poglejmo za kaj bomo pravzaprav volili. Sedanji zakon o odgovornosti sodnikov predvideva, da mora minister predhodno odobriti sodni postopek proti sodnikom, ki bi zakrivili kazniva dejanja v izvajanju svoje dolžnosti. Na ta način se sodnike zavaruje pred pritiski, ki bi jim lahko bili izpostavljeni. Če bi se ta uredba ukinila, kot se bo, če na referendumu zmaga da, ne da bi se nadomestila z novo, bi sodnike lahko prijavil katerikoli državljan. To bi bilo nepojmljivo za neodvisnost sodstva, ki je osnova demokratične države. Zaradi tega je KPI ostro nasprotovala temu referendumu dokler so njegovi pobudniki ali vsaj radikalnejši del vztrajali, da mora sodnik odgovarjati za svoja dejanja kot katerikoli javni uslužbenec.
Po teh gledanjih bi moral sodnik tudi povrniti prizadeti stranki vse stroške in izgube, ki jih je utrpela. To bi povzročilo paralizo sodstva. Vendar so se pogledi v tem času spremenili. V teku prejšnje mandatne dobe so se skoraj vse stranke vsaj okvirno strinjale z zakonskim predlogom ministra Rognonija, v katerem so bile predvidene določene garancije za sodstvo. Z obrazložitvijo Ustavnega sodišča ob odobritvi referenduma je zahteva postala popolnoma jasna: nujno je, da se ob razveljavitvi sedanjih norm uvede nov zakon za zaščito neodvisnosti sodstva. Pred to določbo ustavnega sodišča bi pričakovali, da bo vlada nemudoma sestavila zakonski osnutek. Pa ga ni. Zakonski osnutek je predložila KPI. V njem se uvajajo novosti glede povračila prizadete škode stranki, ki ima po sedanjem do njih pravico le v slučaju kaznivega postopka ali neopravičljivih pomanjklivosti s strani sodnika. Po našem predlogu bo stranka imela pravico do odškodnine tudi v slučaju neupoštevanja veljavnih zakonov in neupravičenih ukrepov. Odškodnino mora povrniti država, ki lahko
zahteva povračilo s strani sodnika v slučaju njegove krivde. O krivdi sodnika odloča Višji sodni svet, torej odpade vloga ministra kot nadrejenega organa. Predlog KPI predvideva tudi brezplačno zastopstvo na procesih za manj premožne.
Glede vprašanja dveh referendumov o sodstvu se torej lahko upravičeno vprašamo, čemu referendum, če se vse stranke strinjajo, da je potreben nov zakon. Samo zato, ker se vladne sile niso pravočasno domenile za njegovo odobritev.
Glede vprašanja jedrske energije se verjetno vsi spominjamo dolgih polemik o komunističnem predlogu za posvetovalni referendum in o nujnosti sklicanja konference o energiji, ki jo je vlada končno spremenila v neplodno govori-
Konec semptembra je bila v Rimu skupščina vsedržavnega združenja italijanskih občin ANCI. V debato je posegel tudi dolinski župan tovariš Edvin Švab. Njegov poseg objavljamo v celoti.
Kot je že v moji navadi sem začel ta kratek poseg v svojem slovenskem jeziku, ki je moj prvi jezik, moj materin jezik.
Tu sem kot vsi vi, tako kot oni, ki so veliko sejali, kakor je rekel kolega župan Imbeni, a zelo malo poželi; v nekaterih primerih je moj pridelek enak ničli.
Nisem vprašal za besedo kot oporečnik, ampak kot optimističen in zavzet človek, katerega korenine segajo globoko v borbo za svobodo, demokracijo, mir, sožitje, delo.
Več kot deset let ponavljam na naših skupščinah ANCI vedno isto zahtevo in sicer naj italijanski parlament sprejme pravičen zaščitni zakon za slovensko narodno skupnost v Italiji!
Prav gotovo že veste, da v deželi FJK živijo vzdolž prijateljske italijansko-
čenje. Bolj se jim je splačalo izkoriščati to temo, za katero smo vsi občutljivi, za svoje volilne manevre. Referendum je edino orožje, ki ga še imamo, da se izrečemo za drugačno energetsko in s tem razvojno politiko. Odločitev proti razširitvi uporabe jedrske energije pomeni nujnost poglobljene analize o možnih alternativnih virih, politike energetskega varčevanja, vsega tistega, kar, zopet, vlada ni naredila.
Petkrat da na referendumu je torej za nas petkrat podčrtana obsodba ravnanja tistih političnih sil, ki so se vsa ta leta vrstile na vladi in ki niso bile sposobne rešiti vprašanj, ki so privedle sodstvo v sedanji nemogoč položaj, izogibale so se pa vsakega resnega in daljnoročnega načrtovanja razvoja države.
jugoslovanske meje Slovenci in sicer v pokrajini Trst, Gorica, Videm.
Dragi kolegi, za našo italijansko narodno skupnost v Jugoslovaniji zahtevamo pravice, zagotovitev njihove ohranitve in razvoja na vseh področjih javnega življenja. Tako je pravično in naša dolžnost je, da to delamo.
Toda tudi pri nas doma moramo dati dober zgled ne v besedah, ampak v dejanjih.
Zaključujem s ponovnim pozivom za podporo in solidarnost kolegov upraviteljev, vsedržavnega sveta ANCI s predsednikom Triglio na čelu in logično obnavljam zahtevo tukaj prisotnemu ministru sen. Fanfaniju, kateremu je vprašanje zelo dobro poznano.
Pripominjam še: ne umiramo zaradi pomanjkanja tega težko pričakovanega zakona, toda verjemite mi, da boli, kadar tvoja prisotnost ni priznana, ampak samo tolerirana.
Za tiste, ki smo zavzeti za javno korist na domači, državni in mednarodni ravni, postane ta bolečina prava muka.
Tudi glede Seljanskega zaliva se stvari pomikajo. O tem bomo še poročali.
Tatjana Čuk
Skupščina ANCI