Preteče nevarnosti. Naši nemški in italijanski sosedi, prav za prav politični soviažniki, 1. 1866. zavezniki. kažejo slednji čas nam maloprijazne obraze. Pru<koneuiški njinister, glasoviti Bismark, je med bliž njimi sosedi jako potrebuo poiazumljenje v kapfijskih zadevah nedavno hipoina razbil in celo obnovljenje nekdaoje kupčijske pogodbe od 1. 1863. strogo zavrgel, čeravno so ga naši avstrijski miniptri v tej reči priiazno bili poprašali; Bksmark se kažo zopet blizu tisti nesprosljivi sovražnik, ki je 1. 1866. italijanskeniu mioistiu pisal, da je treba Avstiiji siurtno rano v srce prizadjati. To pa nam zamore biti najzanefljivse znamenje, da Bisraai k zopet nekaj budega za nas kuha. Da to ni piazeu strali, zamoremo se piepričati iz tega, kar se na Italijanskem godi. Uže več časa govorijo Italijani po svojih časnikib in shodib vedno o nekej narodnej dolžnosti, katera jim veleva kii in denar žrtvovati, da se Avstriji izfrgajo: južno Tirolsko do planiue Brenuer, Primorje in Istrija z Trstom in Gorico, z dalmatinskimi otoki in mesti vred in se pritaknejo zedinjenej Italiji. Ker so pa omenjene dežele in mesta last avstrijskega cesarja, se da misliti, kake namere niora italijanska vlada imeti, ker tako tolovajsko ščuvanje zoper nas trpi ali še cel6 pospešuje. Na dalje poizveino iz cel6 zanesljivih virov, da se Italija že bolj, kakor leta dni, močno pripravlja na boj, čeravnn je vsemu sveta znano, kako huda da njej je za denarje. Ker jih pa vendar za vojne priprave močno trosi, mora že svoje tebtne vzroke imete. Zastonj noben pameten človek in tudi nobena pametna vlada z denarji ne pometa. Toda italijanski ministri so celemu svetu znani kot zvite in prebrisane glave. Tem bolj zanimivo je torej zvedeti, proti komu se oroža Italija? No, domače in tnje novine porocajo, da y prvi Trsti proti nam, t drugi pa proti Turkom. Velike trdnjave: Verono, Pescbiero, Mantovo, Legnano, t. j. močna mesta, katera smo mi I. 1866. zgubili, začeli so mofino in po najnovejših vojaških skuanjah popravljati in utvrdivati; samo za eno rednto v Veroni je doilo iz Aleksandrije na Pijeraontežkem 10 najbolj težkib kanonov; okoli Penchiere navažajo nove šance in na nje nasajajo zopet sila težke Kruppove kanone. Nedavno je italijanska vlada začela konjev nakupovati za 10 novih konjeniških regimentov, v puškainah v Bresciji delajo uoč ia dan vojuo orod;e, jednako nujne priprave se^eUfll v Spezzi-ji in v Neapolju gledč vojnega biodovPf sploh Italija se vede, kakor da bi vsaki trenutek iraela vstopiti v boj. Kar smo povedali, to se inočuo vjenia z naJBOvejširui poročili o razmAak Italije do Turčije. Med tem ko naš minister vnanjih zadev, magjarski grof Audraszy, malo ali nič ue reče, da so turški divjaki večkrat že v našo Dalraacijo vdrli, tam ropali, požigali in umarjali, je italijanski poslanik, grof Corti, v Carigradu kakor ogenj in plamen silovito pritisnil na tuiške ministre, ko je zvedel, da so Turki 2 mali italijanski barki zgrabili, ker ste nekaj zrnja hotle odpeljati. Italijani žugajo z Rusi očitno zvezati se in Turčiji napovedati boj. Ako se to zgodi, potem je cel6 jasno, da 8o Rusi, Nemci in Italijani že davno porazumili se gled6 turškega prašanja ter da ga bodo rešili, kakor bo jim prav brez ozira na Avstrijo. Italijani baje hočejo vzeti Taois v Afriki, še bolj pa prežijo na Albanijo na južni strani od naše Dalmacije in od Črnogorcev. Ako se Italijani polastijo Albanije, postanejo zopet prvi gospodje v Adrijanskem morju, Avatriji gotovo ne na veselje in korist. Točno v tetn trenutku nam dojde vest, da ste že 2 italijanski vojni ladiji prikazale se na albanski strani, zadele ua turške in na te streljale; ob enem se poroča, da ste tudi 2 avstrijski vojni ladiji tje odrinole; to so resnobne novice. Mnogi listi avstrijske vlade pa že ve6 časa piSejo, da Avstrija ne bo nikoli privolila v to, da bi se Italijani polastili Albanije. Če naii sedanji ministri res to voljo še imajo, tedaj so naše razmere do Italije budo napctc in tem bolj nevarne, ker ves 8yet y6, da nemški Bismark z Italijani drži. Ako še pomislimo, da Avstiija v tem trenutku ne glešta nitj edinega zaneeljivega prijatelja med velevladami evropskimi, potem imamo vedeti, da nam pretijo silne nevarnosti, katerim nasproti bi treba bilo naJ7ečje edinosti, porazuma in složnosti med posameznimi deželami in narodi prelepega nasega cesarstva. A te, žali Bog, še 7edno pogrešamo! In to je, kar mislečim a^strijskim domoljubom najbolj trga srce in tare pogum!