182 Evropa in pa Amerika v kmetijskem oziru. Evropa v kmetijskem oziru nima hujega sovražnika kakor je Amerika s svojim neizmernim in čedalje večim žitnim pa tudi živinskim bogastvom. Toliko množino svojega blaga pa Amerika prav lahko in ceno vrže po obilih svojih železnicah in parobro-dih na sejme v Evropo. To je stan, ki se zakrivati ne da, in kateremu ne odidemo s tem, da zatisnemo oči. Tako piše velecenjeni kmetijski časnik ,,Wien. landw. Zeitg." v članku, kateremu je naslov „Wir und Amerika". Na Angleškem in Irskem kmetovalci, ki zemljišča v zakupu (najemu) imajo, uže zdaj najemščine (štantnine) skoro plačevati ne morejo. Na Francoskem — pravijo — bo treba kmetovalce vsega zemljiškega davka oprostiti, da bodo mogli pritisek (konkurenco) amerikanskega žita vzdržati. V Nemčiji so uže colnino povekšali proti vnanjemu žitu, s tem pa niso zdatno pomagali kmetijstvu, delavcem in vsem drugim, ki niso poljedelci, vsakdanji kruh podražili, katerega jim je dajalo uvažanje tujega žita. V Avstriji se dozdaj ni še nič zgodilo za obrambo vna-njega sovražnika na polji kmetijskem. Pa kako je to, da dandanes združene države severne A m eri ke, ki so še le kakih 100 let znane, postajajo tako silno nevarne Evropi? — slišimo vprašati naše ljudi. Prav resničen odgovor je ta, da severna Amerika je velikansk del sveta, ki ima še sila sila veliko neobdelane dobre zemlje v zahodnih svojih pokrajinah, le-sem pa se vsako leto tisoč in tisoč rodovin in pridnih rok preseluje iz starejih držav amerikanskih, ki obdelujejo celine in tako vsako leto več žita pridelajo, katero z majhnimi stroški prepelju- jejo v Evropo po tolikih železnicah in parobrodih, ki so jih napravili zadnjih 10 let. Obilost amerikanskega žita in amerikanske živinoreje dokazati, naj bralcem našim le sledeče številke stavimo pred oči. V državah severne Amerike pridelajo toliko žita, da se na enega človeka računa 15 hektolitrov, -na Ruskem 9, v Nemčiji, na Francoskem in v Avstriji 6, na Angleškem le 4 hektolitre. Goved v Ameriki se na tisoč prebivalcev šteje 721, — v Rusiji, Avstriji, Nemčiji, Francoskem in Angleškem le nekoliko čez 300. Koliki razločki! in kako hitro in lahko prevažanje! Vse to nam spričuje, da bodo vse države morale resno premišljevati, kaj storiti, da se zapreči nevarnost ali vsaj zmanjša, katera preti našemu kmetijstvu po obilosti amerikanski.