Poitoln plača« ▼ gotovini. Dte Posteebflhr bar bezahlt Slovenski dom PREIS - CENA L 2.— Leto IX. — štev. 48 TEDNIK ZA politična IN KULTURNA VPRAŠANJA [ Sobota, 2. decembra 1944 Odpravimo osmo šibo božjo! > predzadnji številki smo napisali nekaj trpkih, pa resničnih in vpošte-vanja vrednih besed o našem urndnja-karstvu. Zavedamo se, da bi bilo potrebno še mnogo pisanja in še bolj krepkih satir na to grdo zadevo. Toda ni dosti pisati samo satire in osvetljevati vse primere, ki se dogajajo na tem področju. Morda bi bolj ko pisanje samo pomagalo navajanje kričečih primerov uradnjakarstva, ki je povzročilo ogromno škodo ne samo posameznikom, temveč tudi vsemu narodu. A to bi bilo delo, za katero bi m,orali porabiti več časa. Tudi ni naš namen očitati in obtoževati, temveč hočemo povedati, kaj je po našem potrebno storiti, da bi se odpravili vsaj izrastki uradnjakarstva pri nas in da bi nastopilo hitrejše in pametnejše reševanje spisov v naši upravi. Zlasti nas zanima vprašanje o kom-petenčnih , pristojniških sporih. Zaradi teh sporov zastaja vse delo, ljudje ne pridejo niti do pravic niti do miloščin, prizadeti trpe škodo, ki se veča iz dne-va v dan, ker sta si dva urada v laseh, pa ne zaradi tega, ker bi kdo posegal na delovno področje drugega, temveč samo zaradi ljube lenobe, to je zaradi tega, ker bi se uradniki najraje rešili spisov, ki jim pridejo na mizo. \ današnjih časih so kompetenčni spior, v kolikor ni res zanje stvarne potrebe, nekaj povsem nepotrebnega. Kdor je kompetenten, pristojen za reševanje kake zadeve, naj to pove takoj, ne j>a da mu mora šele kdo drugi Povedati, kaj je njegovo delovno področje. Vemo sicer, da si v današnjih ca-Mh ne upa noben urad lastiti si več pristojnosti, kakor je nujno potrebno, že zaradi ljubega miru ne. Toda nekdo Pač mora prevzeti odgovornost za vsako zadevo in zato ne sme čakati šele pritiska razmer ali pa pritiska od zgo-laj. če nekdo za to in to ni kompetenten, ali če se nima za pristojnega, naj to takoj pove, ne pa da študira to mesec ali več dni (primer: neki urad je za neko vlogo potreboval skoraj d v a m e s e c n ali točno 56 dni, pre-den jo je oddal drugemu uradu z izgovorom, češ da ni pristojen). Nam navadnim ljudem se pa ta pot uradnega polža le zdi nekoliko preveč polževa! Druga stvar: pot raznih aktov, ali bolje čas njihovega potovanja od pisarne do pisarne. Znani so nam primeri, ko je spis potreboval za pot iz enega oddelka v drugi po štirinajst dni, še celo več, ne da bi bil prvi urad iz-Premenil vsebino akta za besedico, kaj sele da bi bil spremenil kaj njegovega pomena. Pa še naprej: dano je pooblastilo, da se nekaj naredi; in to celo pismeno pooblastilo. Toda uradnjakarsko srce ne more ali noče razumeti, da bi bilo moči komu ustreči ali pomagati kar tako na lepem in gladko, temveč tuhta še naprej, po kakšnem paragrafu se ljudem ne bi ustreglo, kajti paragrafi so vendar zn to tu, da ljudem nagajajo, ne pa da jim pomagajo do pravic ali do miloščine. To je res »pravilno« pojmovanje paragrafov, ki niso življenje! Da bi se uradovanje pospešilo, bi mornli uradniki na važnejših mestih sami prevzeti del odgovornosti. Tako pa mora spis čakati dneve in dneve na prezaposlenega vodjo uradn, da ga podpiše, kar bi lahka opravil kdo drugi, recimo nnjstnrejši uradnik v uradu ali oddelku. Vrhovi naše uprave, zlasti pa Prezident sam, so sploh preobremenjeni ? podpisovanjem in poslušanjem poročil, kar jim jemlje premnogo drngoce-Oega časa, ker nihče ne vzame nase Niti trohice odgovornosti. Podpisovati morajo stvari, ki so tako malenkostne, *la bi jih lahko brez škode podpisal Vsak ukazni uradnik. Zato zaradi predeč drevja ne morejo videti gozda, de-,0. zlasti odprava aktov pa zastaja. Zaradi toga je nujno potrebno, da se urad-Nistvu naloži več odgovornosti s tem, "a bo samo podpisovnlo akte, ki niso tako važni, da bi jih mornli podpisovati višji. Načelno bi se moralo sploh dati določilo, da se mora vsak akt rešiti Najkasneje v treh dneh, ker drugače se itak reši sam ..., če namreč prcdol-F° leži; zakaj lahko se zgodi, da leži lahko do smrti prizadetega, ali pa sploh ?lm?. ' eč pomena, ko je rešen, ker si Je življenje medtem že samo izsililo fešitev. . Da bi se uradovanje pospešilo, je 'raba dalje odpraviti nepotrebne instance, ki rešitev samo zavlačujejo. V mislih imamo urad ali komisijo, ki je 'a :• .o, da pregleda, kar mu pošljejo drugi oddelki v odobritev. Pri tem pa ‘a urad sam nima niti strokovno usposobljenih ljudi, da bi stvar preglednli, nin> - >ia tudi z njo nič opraviti. Pa se ZK<> da zadeva obleži pri njem, ker mni>: a v motivnem poročilu neke statistika. Da bi se vsaj stvar rešila hitreje, zahteva urad oa onih, ki so stvar Predlagali, naj mu zherejo — v dnnaš-Njih razmerah! — statistiko deset let Nazaj, lepo po vprašalni poli, ki jo Pošlje. Kakor da je statistika za deset Hi važnejša ko življenje, ki nujno za- Die »Glaubensfreiheit« nnter OF in Oberkraln. — »Svoboda vere« pod OF na Gorenjskem. Pogled na razstreljeno cerkev v Poljanah nad Škofjo Loko. (Glej članek na strani 3.) Stalinova doslednost v besedah in dejanju Prav poučno in koristno je, če človek primerja Stalinove govore z dejansko politiko, ki so jo vodili kremeljski oblastniki v preteklih treh in pol letih. Stalin ne sodi med politične veljake, ki radi govorijo. Nastopa le ob posebnih priložnostnih, pa že takrat si prizadeva, da bi kolikor moč na kratko opravil. Zato si človek njegove govore bolje ea-pomni kakor dolge Churchillove in Rooseveltove izjave. Kdor malo in kratko govori, se po navadi ne zapleta v nasprotja, kakor tisti, ki če«to nastopa ter na dolgo in široko razpreda. Zato je tudi v Stalinovih govorih manj nasprotij kakor v Rooseveltovih in Churchillovih. Prav zaradi tega pa človek tem jasneje vidi, kako so Stalinu besede le sredstvo, s katerim skriva svoje resnične misli. Politični cilj je za kremeljskega oblastnika od vsega početka ostal isti. V govorih pa vedno odkriva samo korak, ki ga ima pravkar za seboj, ter korak, ki ga namerava napraviti, da bi dospel do svojega končnega cilja. Začelo se je že z njegovim prvim vojaškim govorom, ki ga je imel 3. junija po moskovskem radiu. V njem samo poudarja, da se je sovjetska Rusija morala odločiti za obrambno vojno, ter zavrača vse namere, ki bi dišale po svetovni oblasti ali svetovni revoluciji, češ da so to le sovražnikova natolcevanja. Angleži in Amerikanci, ki jih je že misel na vojaško zvezo s sovjetsko Rusijo vse pretresla, so začeli Stalina spoznavati kot miroljubnega, krotkega moža, ki jim je znova zatrjeval, da nima prav nobenih napadalnih načrtov. Ko pa je sovjetski oblastnik zagovarjal nenapadalno pogodbo, ki sta jo sklenili sovjetska Rusija in Nemčija poleti 1939, mu je ušlo odkrito priznanje, da je pogodbo z Nemčijo podpisal, ker je hotel pridobiti časa, da bi lahko v miru dopolnil sovjetsko oborožitev. Podoba krotkega Stalipa je Angležem in Amerikancem še jasneje stopila pred oči v naslednjem govoru, ki ga je ime! Stalin 6. novembra 1941 ob 24 letnici boljševiške revolucije. V govoru se je skliceval in rotil duha Puškina, Tolstoja in Čajkovskega. V rokah je držal zastavo branilca ruske domovine. Dejal je = »V nasprotju s Hitlerjevo Nemčijo vodi Sovjetska cveza pravično vojno za svobodo. Zato jo morajo v tej vojni podpirati vsi ljudje v Veliki Britaniji in Ameriki že z notranje nravstvene dolžnosti. Nikdar nismo in nikoli ne bomo imeli namena, da bi nažo voljo in vladavino vsiljevali drugim slovanskim ljudstvom v Evropi ali drugim evropskim narodom.« Ko je Stalin to govoril, se je komaj dobro posušilo črnilo na listini, ki sta jo v Moskvi podpisala lord Beaverbrook in ameriški zastopnik Harriman in v kateri sta se Velika Britanija ter Amerika obvezali, da boeta sovjetski Rusiji pošiljali znatne množine vojnega blaga vseh vrst. Ker je moral računati na te zavezniške dobave, je pač imel dovolj razloga, da se je potajii ter narodoma, ki sta mu obljubila tako veliko pomoč, natvezil pomirjujoče izjave. A ne samo Angleže in Amerikance je hotel Stalin v tem . času preslepiti, marveč tudi Nemčijo. V njegovem dnevnem povelju sovjetski armadi od 23. februarja 1942 beremo tole: »V tujem tisku včasih zatrjujejo, da hoče rdeča armada nemško vojaško silo ne samo premagati, marveč da na tihem kuha načrt, kako bi Iztrebila vse nemško ljudstvo ali vsaj nekatere dele. To je seveda bedasto čvekanje, s katerim hočejo obrekovati rdečo armado. Rdeča armada nima takih norih ciliev. Dobro namreč raz' čujemo med Hitlerjem in med nemškim ljudstvom. Zgodovina uči, da politične vladavine nastajajo ter izginjajo, a da narodi ostanejo.« To misel je znova poudarjal 6. novembra 1942. V tem govoru je dejal: »Nadaljevali bomo boj, dokler ne bo zadnji nemški vojak izginil z ruskega ozemlja. Nimamo pa namena uničevati sleherne organizirane nemške moči v Nemčiji sami. Vsak pameten človek ve, da je to prav tako nemogoče, kakor je hleva rešitev! Drugi urndi in ustanove se potem mučijo s statistiko, tisto, kar se je hotelo doseči, pa se odmika v vedno bolj oddaljeno bodočnost. Ljudje pa čakajo in mislijo: saj bo prej vojne konec, ko pa da bi akt priromal do rešitve. In če še s statistiko itd. ne gre, je trebn dobiti še kakšne druge formalnosti in poslati akt naprej, da bo le morda kdo drugi prevzel odgovornost znnj, če le mogoče prezident, in bo uradovanje^ tehle ne glede na milijonsko škodo, ki nastaja vsak dan zaradi takega »vestnega« poslovanja. Če imamo že urade in komisije, ki so postale vmesne instance, bi bilo dosti potrebnejše postaviti komisijo ali pa ustanoviti poseben urad za preganjanje uradnjakarstva, birokratizma; komisijo, ki bo pazila na naglost v poslovanju in ki bo imela tudi toliko moči, «ln bo lahko pospešila rešitev vprašanj, važnih za življenje. Če bo pri tem treba poseči po ostrejših ukrepih, naj prizadeti tega ne zamerijo, saj so sami povzročili zastoj in s tem škodo ter posledice zase. ’ Naš članek ne bi bil popoln, če se ne bi spomnili statistike, katero smo že omenili. Danes je neverjetno, kaj vse zahtevajo glede tega od uradov in od zasebnega gospodarstva: statistične preglede o najbolj mogočih in nemogočih stvareh na svetu. Nič no bi nasprotovali proti zbiranju takih podatkov, saj vemo, da je tudi statistična služba nujno potrebna, toda kaj ko po navadi podatki obleže v miznici in se iz stntistikc nikdo ničesar ne nauči, če bi zbrano statistično gradivo vsaj oddali v kakšen urad, Kjer bi iz njega nekaj naredili, ne bi človek imel nič proti zbiranju podatkov. Koliko dragocenih podatkov lahko dobimo za našo javno, kulturno, gospodarsko in socialno zgodovino iz raznih statistik, ki se sestavljajo iz dneva v dan, iz meseca v mesec! Nujno potreben bi bil urad. ki bi vzel vsaj najvažnejše iz ogromnih P«1 papirja in obdelal podatke sistematično, da bi Dalje na dragi strani. nemogoče uničiti sleherno organizirano moč v Rusiji.« V dnevnem povelju dne 23. februarja 1943 pa še dopolnjuje: »Rdeča armada je armada za obrambo miru in prijateljstva z drugimi narodi. Ni bila ustanovljena, da bi zavojevala tuje dežele, marveč samo zato, da bi branila moči Sovjetske zveze. Rdeča armada je vselej spoštovala pravice drugih narodov.« Poletje 1943 je Sovjetom prineslo prve velike vojaške uspehe: Nemci so se moTali umakniti. Zdaj je Stalin prvič prišel do vojaškega oddiha, a še zmeraj je navezan na angleške in ameriške dobave vojnega blaga. Nenehno zahteva drugo bojišče. Zdaj ne čuti več tiste bistvene odvisnosti od zaveznikov. Ve, da ga zavezniki bolj potrebujejo kakor on zaveznike. Stalin torej lahko bolj odkrito govori kakor poprej. 6. novembra 1943 je prvič omenil nekaj točk iz boljševiških vojnih ciljev. Oznanil je, da «e rdeča armada ne bo ustavila na mejah Sovjetske zveze, temveč da bo nadaljevala boj do osvoboditve vseh evropskih narodov: Francozov, Belgijcev, Jugoslovanov, Čehov, Poljakov in Grkov. V Evropi naj pride do novega političnega reda, ki naj Nemčijo docela izključi. Osvobojeni evropski narodi imajo dolžmost, da zaupno sodelujejo. V tem stavku je prvikrat zapovedano, da »osvobojence« vežejo dolžnosti do osvoboditeljev ter da jim ni na voljo dano, da bi v svojih deželah vladali in gospodarili, kakor bi sami hoteli in želeli. Zaključno pesem pa je prinesel Stalinov govor dne 6. novembra 1944. V njem ni več več besede o tem, da bi Sovjeti vodili samo obrambno vojno, da se ne bi marali vmešavati v notranje zadeve drugih narodov, da ne bi hoteli boljievl-zirati drugih ljudstev in da sovjetska mada ne bi imela osvojevalnih namenov. Stalin se je šopiril kot rešenik evropske omike. Največji krvnik vseh tlačenih narodov je smel izgovarjati to neverjetno laž, ne da bi mu v Londonu ali Washing-tonu ugovarjali; nasprotno: prav vneto so mu ploskali. Poslej pa so sovjetski diplomati svoje karte precej odkrili. Poljska, slovanska soseda, je prišla pod najbolj kruti sovjetski pritisk, Balkan pa bi radi zgnetli v neko zvezo. Finska naj bi bila moskovska naselbina, Norveška pa sovjetska vrata k atlantskemu morju. Stalin steguje roke proti Iranu, proti Dardanelam, Romuniji vsiljuje boljševiško vlado ter svojim agentom v Italiji in Franciji zapoveduje, naj skušajo preprečevati sleherni poskus, ki bi šel za tem, da bi v teh deželah prišlo do novega političnega reda, ki ne bi računal z moskovsko oblastjo. Stalin je torej slekel mehke rokavice in je zdaj na tem, da bo z oklepno železno pestjo udaril ob mizo. Stalin ni imel posebnega truda, ko je preslepil in preigral Churchilla in Roosevelta. Celo v dobi, ko je bil nujno nevezan na pomoč svojih bogataških prijateljev, se jima ni uklonil. Pač pa sta se morale Churchill in Roosevelt ukloniti kremeljskemu oblastniku in iz leta v leto, iz meseca v mesec sta zlezla tako globoko, da si ne moreta več pomagati. IZ VSEBINE: Stran Li Odpravimo osmo šibo božjo! Stran It »Vse skopaj se minira, Mariji ae da pa šus« (komunistična bogoskrunstva in uničevanje cerkva na Gorenjskem). Stran li Ta krt ni smela bit! prelita zastonj! (Junaštva naših ranjencev in naše dolžnosti spričo njih.) Stran 8.1 Debenjakov av. Nikolaj za ljubljansko stolnico. Plačilo hlapcem Zapisnik »Gospodarske konference SNOS«, ki so jo komunisti imeli 8. junija letos v Črnomlju, vsebuje tudi naslednjo zanimivost: »Prejemki učiteljstva bodo urejeni od Predsedstva SNOS-a. Začasno je treba urediti stvar tako, da ne bodo n, pr. učitelji hodili od hiše do hiše, nego jim mora preskrbeti hrano v naravi proti plačilu v bonih Gospodarska komisija. Treba je skrbeti, da se vzdrži ugled narodnih vzgojiteljev...« Komunistični učitelj, pripadnik tistega stanu, ki je dal za OF toliko priganjačev, mora torej danes hoditi jest od hiše do hiše. Včasih smo Slovenci ta beraški način prehrane poznali samo za vaškega črednika in njegovega poganjača. Danes v »novem boljšem redu«, za katerega je toliko delal, je prišel na to sramotno osebenjkovanje tudi rdeči učitelj. Pač primerno plačilo za tiste, na rovaš katerih je Cankar že pred 30 leti napisal — »Hlapce«. »V zemljo so se vdrli...« PretekH teden so naši in nemški listi poročali1 »Komunistične tolpe so odstranile angleške častnike iz zveznega štaba Mae Leana v Titovem vrhovnem poveljstvu. Več teh angleških častnikov, ki so «• udeležili tolovajskega nastopa pri Bab-nem polju (na Notranjskem) se ni vrnilo. Kakor se je zdaj zvedelo iz soglasnih iz* povedi civilnih prič in pobeglih komuni* stov, zo te angleške častnike postrelili tolovaji VII. korpusa med nekim hudim prepirom.« Po zanesljivih zasebnih poročilih iz Loške doline lahko to novico dopolnimo takole: V vasi Nadlesk, kjer so tolovaji imeli zasilno letališče, je že več mesecev bilo okoli 60 Angležev, povečini letalcev, ki so padli iz sestreljenih strojev na tolovajsko ozemlje, pa nekaj zveznih častnikov. Živeli so povsem zase in je bilo našim tolovajem strogo prepovedano iskati stika z njimi. Imeli so svojo kuhinjo ter dobivali preskrbo zase z letali. Slovenski banditi se poslanega blaga niso smeli niti dotakniti. Razmerja med tolovaji in temi Angleži je bilo krivo dejstvo, da so angleški tovariši kazali svoje zaničevanje do rdečih capinov na vse načine in ob vsaki priliki, zlasti pa, ker niso pustili, da bi jih kazali na mitingih kakor medvede. Do viška je nasprotje prikipelo ob septembrskih protikomunističnih nastopih v Loški dolini. Tedaj so tolovaji Angleže odpeljali proti Babne-mu polju. Poslednjič so jih domačini videli pri graščini v Koči vasi. Ko se je politični komisar, ki je te Angleže imel pod nadzorstvom, vrnil po odhodu domobrancev spet v Nadlesk, so ga ljudje spraševali, kje so Angleži. »V zemljo so se vdrli,« je odgovoril politkomisar in s tem povedal vso resnico. Tako je komunistično plačilo za vsakega »zaveznika«, pa naj bo to tudi Anglež, ki še danes ne verjame, da je Ka-tyn ali Jelendol resnica, ter misli, da bo za pomoč, ki jo daje boljševizmu v tej ali oni obliki, dobil v povračilo kaj drugega — kakor strel v tilnik ... »Varšavski pustolovci« Zadnji, ki je v mednarodnem rdečem zboru pljunil na izdane in žrtvovane varšavske upornike, je »Ljudska pravica«, glasilo Komunistične partije Slovenije. Pod naslovom »Predaja varšavskih pustolovcev« piše: »Varšavski uporniki, ki jih je pognala v boj pustolovska politika poljske vlade, so prenehali z borbo in se predali Nemcem. Se pač zavedajo, da jim Nemci ne bodo skrivili lasu na glavi.« Iz te pasje kardeljščine bi se dalo torej sklepati, da so se varšavski zapeljanci naravnost uprli boljševikoin; da niso pognali sebe in svoje prestolnice v samomor na poziv sovjetske postaje »Ko-sciuszkoc ter ob hujskanju »poljskega odbora« v Lublinu, marveč na zapoved iz Berlina. Če je kaj na svetu krvavo in nemoralno pustolovstvo, potem je pustolovstvo to nemoralno preobračanje resnice, kakor si ga morejo dovoliti le sestradani priskledniki boljševiške taktike, kakor so Kardelj in njegovi. In še nekaj. Če so že označili vstajo v Varšavi zn pustolovstvo, potem so nehote povedali resnico, da je pustolovstvo vsak upor, ki so ga sprožile taktične potrebe Sovjetov. Torej tudi Osvobodilna frontal Naš tedenski volni pregled: Velebilk® na zahodu, zastoj na vzhodnem bojišču TEDEN V SVETU Tudi sovjetskemu maršalu Vorošilovu se je omajal položaj, čeprav je mož dolga leta veljal za poosebljeno sovjetsko vojaško postavo, ki se ima za svoj vzpon zaliva liti k-6tranki. Pred kratkim je bilo objavljeno, da ga je Stalin iztisnil iz vrhovnega sovjetskega vojnega sveta in na njegovo mesto postavil armadnega generala Bulgarnina. Mučilno taborišče za člane poljskega uporniškega gibanja pod vodstvom generala Komorovskega — Bora in za poljske protikomuniste, so boljševiki uredili v kraju Krszelin pri Siedlcah. Poljake devajo v luknje, kjer stoje do pasu v vodi. S svetom so pretrgane vse zveze. Nesrečnikom preti poleg mučenja smrt, kakršno so boljševiki pripravili ka-tvnskim žrtvam. To potrjuje spomenica, katero so izdali londonski Poljaki o nasiljih boljševikov na Poljskem. Spomenica pravi, da so komunistični podrepniki še pred prihodom Sovjetov sestavili skrivne spiske, ki so jih izročili boljševi-kom, ko so ti zasedli poljske kraje. Komunisti so takoj pobrali vse nasprotnike in jih odpeljali v neznane kraje. O njihovi usodi ne dajo no-Ve ega gla;u. Nemško letalstvo ima 13 pilotov-lovcev, ki so doslej dosegli več kakor po dvesto letalskih zmag. Skupino vodi stotnik Ilartmann, ki je za svoje 303 zmage dobit že briljante, poslednji pa je major Ehrler, ki se je proslavil z 200 letalskimi zmagami nad Severnim morjem, posebno v bojih s sovjetskimi letali. Ti pilotje so izločili iz boja najmanj 15.000 nasprotnikovih letalcev, to je, celo veliko divizijo vojakov - strokovnjakov. Skrivnosten molk obdaja pogajanja, ki jih že več kakor mesec imata dr. šubašič in tolovajski poglavar Tito. Bila sta zapovrstjo v Moskvi in nato zopet sedla v Beogradu^ za zeleno mizo. Za javnost sta sicer dala izjave, t katerih sta povedala tole: Tito hoče urediti na Balkanu pomanjšano sovjetsko zvezo, vendar se niti z besedo ni dotaknil meja, katere naj bi ta balkanski sovjet imel. Tito se poteguje za združitev Srbije, Bolgarije, Mace-donije in Trači je v posebno sovjetsko unijo. Tudi šubašič je molče prešel vprašanje o notranji organizaciji in ureditvi tistih delov Jugoslavije, ki so i>od sovjetsko knuto. Ne eden ne drugi se ni dotaknil vprašanja o kralju, ki se je Stalinu zahvalil za »osvoboditev« Beograda. Kaže, da se bosta oba rušilca nekdanje Jugoslavije še naprej pogajala — za enotni rušilni načrt... Policijske ukrepe j« v Neaplju poostrila zasedbena oblast. To je narekovala 6krb za varnost in mir, v važnem pristanišču, katero so si z zaledjem vred pridržali Angleži in ga vzeli izpod oblasti italijanske vlade v Bimti. Pristanišče so sklenili Angleži obdržati za nedoločen čas z izgovorom, da je to edino veliko razkiadalno pristanišče na vsem Apeninskem polotoku. »Leteče topništvo* imenujejo v Berlinu izstrelke vrste »V 1« in »V 2«. Več ko štiri mesece so ti izstrelki padali zgolj na Ix>ndon, že dalj časa pa padajo zdaj tudi na pristanišče Antverpen. Pozneje je prišel na vrsto Pariz, sedaj pa še Bruselj in Liege. Nemška uradna mesta pravijo, da se je točnost zadetkov s temi izstrelki odlično izboljšala-Ta velika mesta so izbrali zato, ker so postala poglavitna prometna in skladiščna središča v zavezniškem zaledju. Pravijo tudi, da so novo orožje že tako izpopolnili, da daljava no igra nobene vloge več in da se točnost zadetka lahko zmerom doseže. Vladna kriza ▼ zasedeni Italija .je težka in zamotana. Bonomi, ki je skušal voziti v sredi med bolj ali manj levičarskimi strankami in med izrazitimi rdečkarjl, ni mogel v poglavitnih vprašanjih nikoli doseči soglasja vseh ministrov. Po eni strani teži deželo trdota pogojev o premirju, po drugi pa se čedalje bolj kažejo težke posledice vojnega viharja tudi v gospodarstvu in prehrani. Brezposelnost je močno narasla. Mimo vsega tega se na Siciliji in Sardiniji oglašajo močna separatistična teženja, ki jih skrivaj podpirajo komunisti in Angleži. Spričo nepremagljivih težkoč je Bonomi odstopil. Poljsko vprašanje, ki stalno ograža od-nošaje med Angleži in Sovjeti, se vse bolj poostruje. Sredi ostrih sporov med poljskimi, londonskimi in lub-linskimi oblastniki je prispela novica, da je odstopil predsednik londonske vlnde Mikolajczyk. Sestavo vlade »o naročili dosedanjemu podpredsedniku Kvapinsk-mu, staremu socialistu. Ta je dejal, da misli v celoti nadaljevati s politiko svojega prednika. An»;leSkl listi na Izrekajo dvom, da bi mogel ta izraziti poljski revolucionar, ki je bil pod ruskim carjem obsojen no smrt, pozneje pa vodil protlboljSeviško skupine med poljskim delavs vom, biti primerna oseba za nadaljevanja pogajanj z boljševiki. Pristanišče Antverpen, ki so sl ga Anglo-amerikanci z ogromnimi žrtvami priborili, ne more služiti svojemu namenu, ker je vse ustje Schelde temeljito zaminirano. Veliko število pobiralcev min delajo noč in dan, ne glede na vreme. Nemška poročila pravijo, da je ustje Schelde dolgo 75 km in tako posuto z minami, da bo čiščenje trajalo do velike noči. Vrh tega so vse neporušene pristaniške naprave pod etalnim ognjem izstrelkov »V 2«. V preteklem tednu se slika na vseh evropskih bojiščih ni nikjer bistveno spremenila. Zalet, s katerim so se angloameriške armade pognale v naskok na zahodnem bojišču od trdnjave Venlo ob holandsko nemški meji pa do Burgundskih vrat in tja do Gornje Alzacije, je na posameznih odsekih pojenjal, toda vzlic temu lahko govorimo o neprestani zavezniški ofenzivi, ki se da najprimerneje označiti z besedo >materialna velebitk*«. Nepretrgoma in brez oddiha so zavezniški generali metali na bojišče neizmerne količine svojih tehničnih sredstev, tankov, letal, posebno topov ter veliko moštva. Najbolj značilen primer za takšno ve-lebitko težkega orožja je področje pri Aachenu, kjer hočejo Amerikanci za vsako ceno raztrgati obrambno mrežo, ki jim zapira pot do prave nemške obrambne črte, katere hrbtenica je bila narejena že pred šestimi leti. V bitki okrog Aachena so Amerikanci samo v enem tednu izstrelili nad 200.000 topovskih granat in zmetali v boj na desetine divizij, vendar jim je uspelo zavzeti le nekaj malega ozemlja, dočim pravega operativnega cilja niso dosegli. Tod so Amerikanci izgubili najmanj 20.000 mož. Zanimiva je ugotovitev, da nosijo levji delež pri zahodni ofenzivi ameriške armade, in sicer 1., 3., 7. in 9. armada, na skrajnem južnem krilu v Gornji Alzaciji pa tudi 1. francoska gaulistična armada, medtem ko angleška in kanadska armada v Holandiji bolj mirujeta. S skrajnega levega krila zavezniške razvrstitve, na katerem stoje Angleži in Kanadci, slišimo o večjih vojnih nastopih z odseka pri Venloju. Toda uradna poročila so dan za dnem govorila, da se je branilcem tu posrečil protinapad vsakokrat, kadar so se angleški oddelki zagnali proti vzhodu in tu pa tam izsilili plitvejši prodor. Pri vsej tej živahnosti in velebitkah na zahodu stopa vzhodno bojišče povsem v ozadje, čeprav je to bojišče nam najbližje in ga že zato pazljiveje spremljamo kakor dogodke na zahodu. Na vsej ogromni črti vzhodnega bojišča, ki so razteza — lahko bi rekli — navpično od letonske obale ob Baltiku mimo roba Vzhodne Prusije skozi Poljsko čez Karpate do Donave pod Budimpešto, potem v Srem, na Drino in sredino Srbije, so zmogli boljševiki le nekaj srditih sunkov na skrajni severni konici omenjene črte ter na okroglo 100 km razsežnem prostoru od Miškolca do bližine madžarske prestolnice. Povsod drugod so bili le krajevni nastopi izvedeni z majhnimi oddelki, da niti v nemških ■ niti v sovjetskih uradnih ppročilih sploh niso zaslužili omembe. Ob razmišljanju, kaj je vzrok tega, se opazovalcu vsiljuje zelo verjetna domneva, da je »v deželi Danski nekaj gnilega«. Nemčija je zaradi silne obremenjenosti — saj pritiskajo od vseh strani nanjo tri svetovne države — začasno prisiljena omejiti se na obrambo in s tem za nasprotnika po sebi odpade boj za pobudo, Boji na filipinskem otoku Leyte, na katerem so se izkrcali Amerikanci, trajajo že dober mesec, vendar ni doslej še nihče sporočil, na katero stran se bojna sreča nagiblje. Japonci so na otok poslali velika ojačenja, zraven pa skušajo s stalnimi letalskimi napadi zdrobiti ameriško pomorsko silo, ki dovaža oskrbo. Japonski letalski oddelki »Kamikazec, katerih piloti se s tovorom bomb vreti mečejo na nasprotnikove lndje, so imeli že lepe uspehe. Potopili so že več desetin vojnih in prevoznih ladij. O kopenskih bojih obe strani molčita, le od Ame-rikancejr je sem pa tja slišati, da so boji v »kočljivem obdobju«:. Nekdaj tako povzdigovani uporniki v Franciji In Belgiji so svojim podpornikom Angloamerikancem že marsikatero zagodli. Belgija, o kaiere uporniškem gibanju med nemško zasedbo ni bilo nič slišati, se je po »osvoboditvi« nenadejano znašla v valu državljanske vojne, katero vodijo »uporniki«, ki niso nič drugega kakor belgijska OF, ali pravilneje, moskovski hlapci. Pierlotova vlada jih je sicer z zavezniško pomočjo prisilila k razpustu, toda orožja od njih le ne more dobiti. V Bruslju so se že trikrat ponovile demonstracije, med katerimi so rdečkarji vladi grozili z ve-Snll. Morala je poseči policija In na demonstrante streljati. Osem je bilo mrlvih, na desetino pa ranjenih. Francija, Grčija in Belgija so nazorni primeri, da bi morale demokracije najprej vzeti vsako svobodo komunistom, če hočejo obdržati red in mir. Ker pa tega noče, imajo strašne težave z rdečimi drh 'mi, ki s podporo Sovjetov podaljšujejo -vojno zmedo in hromijo s tem vsako kolikor toliko zl -io življenje. Do Ganile stalno poudarja, da ne bo trp(' v državi nobene oborožene organizacije kakor le vojsko in policijo, enako govori grški ali z drugimi besedami: napadalcu se začasno ni treba bati presenečenj, temveč lahko nemoteno tipa in išče šibkih točk v nasprotnikovih vrstah in se jih lahko z vsemi silami tudi zagrabi. Zakaj torej boljševiki ne tolčejo po nasprotniku na vseh odsekih, temveč samo na dveh ne-razsežnih koncih? Zdi se, da ni tega krivo samo deževno jesensko vreme, temveč tudi šibka pljuča, zaradi katerih rdeča vojska ne more pognati v tek vsega svojega stroja. V tej zvezi so zelo verjetna poročila o vojaških uporih in neredih v Stalinovi jetnišnici. Ameriški 1. in 9. armada napenjata vse sile, da bi zasadili močne kline v nemško obrambno področje vzhodno od Aachena Velebitka, ki traja tam že skoraj štirinajst dni, je prinesla naskakovalcem le nekaj skromnega ozemlja. Vsa velikanska njihova sila se je mogla premakniti od Gcilcnkirchcna do Jiillicha, od Eschwei-lcrja pa do bližine Diirena, dočim Je v Hiirtgenskcm gozdu zaostala in se za-zdaj bori še s silnimi zaprekami, ne da bi se mogla nasloniti na rečico Hoer. Tod se namreč začenja pravi nemški obrambni sestav. Dne 27. novembra so Američani vnovič sprožili velenapad, in sicer severovzhodno od Aachena. Uvod v napad je bil že običajen: strahovit topniški osenj, katerega stopnjujejo še napadi letal, ki tolčejo ne le po bojišču, temveč tudi po neposrednem zaledju. Prve dni se Je naskok zopet zagatil v osredotočenem obrambnem ognju in v trdovratnem odporu nemških čet. Napad se vali za napadom, mnogi kraji, ki jih sicer redko najdemo na običajnih zemljepisnih kartah, pogosto menjujejo posestnika. Široko je tudi bojišče v Lotaringiji kjer nastopa 3. ameriška armada, katere poglavvitni cilj je doseči bregove reke Snare. Njen severni krak se od Siercka zaganja proti Merzigu, srednji krak napada iz odseka Bolehen—Saarunion in hoče branilcem iztrgati važno križišče St. Avold, ki je bilo najmočnejše oporišče nekdanje francoske Maginotove črte. Tod se mu je posrečil edino prodor mimo Saarburga čez lotarinškoalzacijsko mejo, kjer so z močnimi oklepniškimi silami 22. novembra zavzeli Zabern ob prekopu Uen—Marne, tam, kjer se skozi dolinsko zaseko odpira pot proti Renu samemu. S tem si je nasprotnik odprl pot do spodnje Alzacije in je res kmalu nato z oklepniki vdrl v meato Strassbonrg. ‘ 'Med tein so se nadaljevali boji za posest trdnjave Metza, kjer še zmerom trajajo poulični boji in se branilci dTŽe v več utrjenih postojankah. Severno od Saarburga je spodletel poskus prodreti do nekdanje nemško francoske meje in so se razvneli tudi hudi spopadi pri Biscliu in tamkajšnjem gozdu. vladni predsednik Papandrei:, za njima pa tudi belgijski Pierlot. Ker se pa Sovjeti nočejo odreči svojemu vplivu in ker zaradi nenaravnega zavezništva Angleži in Amerikanci ne morejo z orožjem podpreti ukrepov svojih varovane«. , »e zmeda stopnjuje. Švica, kjer je vladno krizo povzročil odstop zunanjega ministra, Vir ne more najti ravnotežja in nepretrgoma niha med svojo dvajsetletno nrotisovjotsko politiko, zaradi katero doslej še ni priznala boljševiške vlade, In med novimi možnostmi, katere povzročajo sovjetski sunki v osrčje Evi pe. Slrah pred boljševizmom Je močan, vendar se kažejo težnje, da bi Švica le primerno popustila, kajti ugoduo živeči Švicarji si ne morejo zamišljati, kako nevaren je boljševizem, ki se s kompromisi ne zadovoljuje. Zdi se, da so Sovjeti s lem, da so zavrnili švirar-sko ponudbo za uvedbo diplomatskih zvez, oplašili švicarske meščanska cincarje. Obvestilo Centrala kož v Ljubljani obvešča vse prušičjerejce v vsej pokrajini, da prejmejo pri oddaji vseli svežih svinjskih kož od t. decembra 1944 dalje do 31. marca 1045 poleg običajnega plačila za svinjske kože nagrado v usnju, in sicer: za vsak komad prvovrstne svinjske kože v težini od ca. 4 kg do 12 kg ca. t kg podplatov, za svinjske kože druge vrste pa ca- H kg podplatov, obračunano po maksimalni ceni. Za manjvredne kože nagrada odpade. Kože se oddajajo za Ljubljano kakor običajno pri Centrali kož v Ljubljani (klavnica), v pokrajini pa pri od Centrale kož pooblaščenih zbiralcih. Istočasno obveščamo naše pooblaščene zbiralce, da dobijo vsa tozadevna navodila pri Centrali kož, ozir. bodo obveščeni po pošti. Vzporedno in hkrati s tretjo armado je na odseku Srednjih in Južnih Voge-zov prodirala 7. ameriška armada, ob Burgundskih vratih, to je okrog Belfor-ta, pa 1. francoska armada. To je pravo Alzacijsko bojišče kjer se merijo na obeh straneh močne sile. Malo prej preden so oklepniki tretje armade udarili v Strassbourg, so Francozi ob švicarski meji izsilili prodor in zasedli Miihlhausen. Vdrli so tudi v del trdnjave Belfort, toda boji so se zavlekli. Večina trdnjavskih utrdb je še vedno v ro.kah branilcev. Krčevito vztrajanje nemških oddelkov v Belfortu ima smisel zaradi tega, ker so drugi nemški oddelki vzhodno od Belforta pretrgali nasprotnikove zveze in osamili Miihl-hausen. Francozi dovažajo tik ob Švicar, meji odrezanim tovarišem nova ojačenja, hkrati pa skušajo zavojevalci Strassbourga (koder divjajo še trdi boji v mestu in okolici) iz bližnjega oporišča Molsheim prodreti proti jugu in se združili z oddelki v Miihlhausnu. Ključ vsega položaja in bodočega razvoja pa so Južni Vogczi in prelazi čeznje, za katere se srdito in brez oddiha bori ameriška 7. armada. Žarišči bojev za prestop čez pogorje v dolino Rena sta odsek med Schirmeckom in Markirchom in zlasti kraj St. Marie aux Mineš ter južni obronki pogorja tik nad Belfortom okrog kraja Masiniinster. Francozom se je sicer posrečil nov vdor ob cesti Delle—Basel, toda položaj se bistveno ni spremenil. Spodleteli so vsi poskusi s severa navzdol in od Miihl-hausna navzgor, da bi še Amerikanci in Francozi razlili po zahodnem bragu Rena in se združili preko Kolmarja. Ker se oba ta dva kleščna kraka ne moreta premakniti drug proti drugemu, so se Američani zopet zagnali z novimi silami na Srednjo Vogeze in skušajo od St. Dieja vdreti v mesto Sclestat. Boji so srditi z menjajočo se bojno srečo. Za zdaj lahko zapišemo, da so prelazi še v nemških rokah. Vsi napori francoskih čet, prodirajočih in vdirajočih ob švicarski meji imajo edini namen, dobiti zvezo z odrezanimi oddelki in jim omogočiti dovoz preskrbe. Po precej dolgotrajnem zastoju, ko so se vojni nastopi omejevali le na patrolno delovanje, so Angloameričani, posebno pa 8. angleška armada, 20. novembra začeli z močnimi napadi na zahodnem delu Apeninov in sicer na obeh straneh Forlija. V boj so posegle močne mehanizirane 6ile, topništvo in letalstvo. Okrog Romagne je cela angleška armada pritisnila na eno nemško divizijo in so se razvneli siloviti boji. Po treh dneh se je bitka raztegnila proti severozahodu in je potegnila v bojni trušč tudi področje mesteca Faenza. Bojna sreča se je menjavala, vsi zaleti pa so se razbili ob zagrizenem odporu branilcev. Med tem so ameriške divizije pritiskale na področje pri Vergatu, da bi si končno vendarle odprle pot v Bologno. Vsi nameravani prodori so izostali. Tudi jugozahodno od Faenze pri La-monu se je bojna črta le malo premaknila, vendar so branilci vse male izbokline izravnali z rednimi odmiki. Omeniti je treba, da je vrhovno poveljstvo nad angleško ameriškimi silami v Italiji prevzel ameriški general Mark Clark, kajti njegov prednik general Ha-rold Alexandor je bil povišan v maršala in hkrati postavljen za vrhovnega zavezniškega poveljnika v Sredozemlju. Pred Alexandrom je to mesto vodil general Maitland Wilson, katerega ao postavili za načelnika angleškega vojaškega odposlanstva v Združenih državah namesto umrlega maršala sira Johna Dilla. Nadaljevani« ■ L »treni. je najbolj potreben — spet zn suro-ves statistični papir lahko šel tja, kjer vino v Vevge. Posebno zasebno gospodarstvo trpi zaradi teh nepotrebnih statističnih zahtev veliko škodo: hočejo od njega številne podatke, tako da morajo imeti večja podjetja za sestavljanje odgovorov na nemogoča vprašan ja posebnega uradnika, če se jim včasih celo ne zgodi, da morajo zaposliti več uslužbencev zn izpolnjevanje raznih obrazcev in sestavo raznih statistik. Navsezadnje to delo še ne bi bilo tako nespametno, če bi vedeli, da bo iz njega kaj postalo. Toda kaj, ko imamo že tako bridke izkušnje in vemo, da je vse skupaj sajno potrata papirja! Povedali smo v gornjem nekaj, kar nam teži srce, hkratu pa tudi nekaj misli, predlogov in nasvetov, kako bi preprečili urndnjnkorstvu, da se n.je-go\o delo le ne bi preveč razbohotilo in povečalo do takega obsega, ki bi bil nevaren za uradnjakarje sume, še večjo škodo pa bi prinašal našemu nnmlu. Koristno bi uilo temu vprašanju posvetiti več pozornosti. Zato bi po našem kazalo ne ustanavljati novih instanc, temveč postnviti komisijo, ki naj bi proučila, kako naj se pospeši nradovanje pri nas, kako naj sc odpravi nepotrebno delo, odpravijo nepotrebna vraesna_ mesta; kako naj se varčule pri_ papirju. Za to bi bilo treba neKaj ljudi, ki bi imeli uradniško prakso, a bi poznali tildi organizacijo zasebnih poti jeti j. Kajti mar- Brez večjih vojnih dogodkov je pretekli teden potekel na Balkanu Zadnje čase je skoraj docela uplahnil tempo, katerega so meseca septembra in oktobra narekovali boljševiki s svojimi uspehi v Bolgariji in s sunki na Madžarsko. Zlasti je tega kriva vojaška slabost Sovjetov na Balkanu. Maršal Tolbuhin, ki stoluje v Sofiji, je moral večino svojih prvotno za sredino Balkana namenjenih čet oddati tovarišu Malinovskemu na madžarski ravnini, da so Sovjeti sploh mogli vzdržati pritisk proti Budimpešti. Ker ni imel več lastnih divizij, je vpregel v borbo podrejene Bolgare, o katerih smo v uradnih poročilih brali, da so se neprenehoma zaletavali v nemške premike čez Kosovo polje po dolini Ibar* ja do Zahodne Morave. V poslednjem času so bili hujši spopadi na odseku Kraljevo—Novi Pazar, toda Bolgari niso imeli niti malo sreče. Veliki so bili napori Titovih tolovajev, ki so na ukaz Moskve butali ob nemške črte severno od Skndrskega jezera. Ob silnih izgubah je napadalna sila tolovajskih oddelkov splahnela. Zato so nastopila druga krdela, ki so silila v Mostar. Ker je šla tudi ta reč po zlu, so se vrgli proti Dinarskim planinam in planili proti Kninu. Nemška vojska je te poskuse krvavo zavrnila. Že več ko štirinajst dni ni bilo ni8 slišati o napredku tistih Angležev, ki so se izkrcali v nekaterih dalmatinskih pristaniščih. Sedaj se je uganka pojasnila in se je ugotovilo, da se je večina angleških posadk zopet odpeljala domov, pustili pa so na dalmatinski obali posamezne skupine svojih opazovalcev. Sprva je kazalo, da bo general Wilson izvajal svoje široko zasnovane načrte na Balkanu, toda njegov odpoklic je nastop omrtvičil. Sovjetska vojaška slabost, raz-, vidna iz dejstva, da se Tolbuhinu ni posrečilo presekati nemškim divizijam umika z Balkana, in britansko čakanje, ko se zadovoljuje le z opazovanjem dogodkov na Balkanu, sta dokaz, da glede Balkana ni bil med Angleži in Sovjeti dosežen noben sporazum in da oboji računajo le na razvoj nadaljnjih dogodkov po pravilu >bo že kako«. Če pa je prišlo do dogovora, pa se ga je Tito držal l0 toliko, da bi ga izigral. Sovjeti bi radi obrnili stanje v svojo korist, pa ne mo^ rejo, Angleži pa bi radi dobili odločilni vpliv, toda se jim nič ne mudi, ker Sovjeti nimajo sile, s katero bi prerezali balkanski gordijski vozel v svojo korist in postavili s tem Angleže pred gotovo dejstvo. Celotno vzhodno bojišče od Baltika do Srbije pozna vzlic velikanski obsežnosti le dva razgibana odseka. V Kurlandiji so Sovjeti uprizorili drugo silovito ofenzivo, pa so si raz^|-glave ob neodjenljivi obrambi in so prisiljeni predrugačiti svoje načrte in s® tolažiti z upanjem na boljše dni. Zaradi svoje šibkosti so mirovali tudi ob Vzliou* ' ni f‘ru»iji (n na Poljskem, vse razpoložljive sile pa so vrgli na madžarsko bojišče. vv V uradnih poročilih so bili omenjeni zmerom isti kraji ali pogorje. Južuo-vzhodna pobočja pogorja Matra so lme*J branilci trdno v rokah in so prepričuj vse probojne poskuse boljševikov, da bi zlezli v rečne doline pri Miškolcu in sl poiskali novo pot, po kateri bi Budimpešto obšli. Boji so bili trdi, lahko Pj* rečemo, da so boljševiki ostali praznih rok in bodo posiej morali računati * vedno večjimi težavami, katere prinašata pozna jesen in zima na mehkein zemljišču, ki se že po kratkem deževju spromeni v blatno jezero. Ker je spodletelo na severnem delu, so boljševiki vrgli več sil na mostišče pri Apatinn In Batini in si po dolgo* trajnih bojih izsilili nekaj širine in malo zemljišča. Pririnili so se do Mohača, koder zbirajo svojo silo za udarec proti zahodu in ob Donavi navzgor proti Budimpešti. Dne 27. novembra so Sovjeti tukaj prešli v napad in se razvili v dva klina, enega proti severozahodu, drugega pa naravnost proti severu. Začeli so se hudi obrambni boji, v katerih ije sovjetska vojska žrtvovala že veliko oklepnikov in vojakov. sikjo si javna uprava laliko vzame z* vzgled zasebno gospodarstvo, ki mora računati nc samo z dohodki, temvef tudi s stroški in ki pazi na donosnost* četudi zaradi sebe. Sodelovanje ljudi iz zasebnega P?J slovnega življenja v javni upravi *> rodilo dobre uspehe, kakor n. pr. v Nemčiji, kjer kljub toli*1™ težavam vendarle gre javno upr0VI,.j delo gludko naprej, n se razvija *,,(i zasebno gospodarstvo, seveda v t>nH'r ’ ki jo narekujejo vojne razmere, ška uprava je znala pritegniti na sikatero mesto ljudi iz, zasebnega f spodarstva, ki danes vodijo zlasti de, važne za oborožitveno in preskrB®" valno delo, kajti uvidela je, da bi n, teh mestih uradniki, še bolj pa nr<*T njakarji, delali samo škodo in povil’0' čili zastoj. Danes, ko gre z« usodo narodovi ko gre celo za naše golo stari načini niso več umestni, z|ns.. ne oni, ki so že v rednih, iplrnih cas pokazali, da so nespametni in ijivi. Prav posebno se to vidi ko so pred nami velikanske, s,cor * nerešljive naloge. Zato jc nujno P trebno izvesti povsod temeljite P*T osnove, ker bi drugnče nastala ne{L pravljiva škoda za posameznike. P samez.ii e skupine, posamezne stan in zn ves narod. To pa bi v današnjih časih n« ®a(j samo greh, temveč tudi zločin » . lastnim narodom! Odpravimo * birokracijo, uradujakarstvo, naso os šibo božjol ,,RASTW je novi nabožni verski Ust, ki bo edini namesto dosedanjega Bogoljuba, Katoliških misijonov, Glasnika presvetega Srca Jezusovega, Salezijanskega vestnika, Cvetja z vrtov sv. Frančiška, Lučke in Naše zvezde. List bo izhajal mesečno na 82 straneh, in sicer v obliki Slovenčevega koledarja. Naročnina za tri mesece bo znašala 25 lir. Januarska številka bo izšla še prod božičem s pestro vsebino in I lepimi slikami. Novi list naročajte pri: UPRAVA »RASTI« — LJUDSKA TISKARNA Odpravrmo osmo šibo božjo Samo nemški meč in na nemški strani boreči se mladi narodi lahko ustavijo boljševizem. Quo vadiš Roman v slikah I Dobita ga X uredništvo »Slovenskega doma«. Veliki oltar danes se minira, Mariji se da pa šus.. Komunislična bogoskrunsfva in uničevanje cerkva na Gorenjskem Ker so komunisti pri svojem delu sprevideli, da ni dobro, če tudi na zunaj kažejo sovraštvo do vere m v=ega, kar je zvezano z njo, so v OF •spremenili taktiko in govorili, da so za »svobodo vere«. To se je dogajalo na Dolenjskem in se sedaj dogaja na Gorenjskem. Oblekli so ovčje kožuhe, da bi lju li oresitpili in postali nntnah celo pobožni. Ljudem dopovedujejo, da niso proti veri; da spoštujejo vse, vadljali rablji za Kristusovo suknjo. Med pogajanji je rekel Tramušev: »Vse skupaj se minira, Mariji se da pa šus! Se tx> pa še ona zvrnila.* S temi bogokletnimi besedami je bila usoda Marijinega svetišča zapečatena. Kmalu je zagrmelo. Vas je bila »osvobojena«, »okupator«, ki ga ni bilo, pregnan, samostan pa močno porušen ... ■skopo odmerjene zemlje življenje, varovali to zemljo kot najdražji zaklad; ljubili so jo, zanjo trpeli in umirali. Ta mir in to srečo Poljancev ie zdaj skalila komunistična druhal, ki je hotela tudi v Poljanski dolini ustvariti svoj paradiž. Dolgo so se že potikale po dolini roparske in morilske tolpe, na stotine zavednih slovenskih ljudi je moralo bežati pred rdečimi morilci, da so si Poljanska cerkev danes po »osvobojenju« kar je božjega in podobno. V svoji po-Ptični »pobožnosti« so šli tako daleč, da skupaj z ljudmi molijo rožni venec, večerne molitve, pri jedi očenaš in se križajo, samo da jih ljudje vidijo in rečejo: »Ja, saj niso taki, kakor govori »Slovenski cfom« o njih. Kako pa se njihova politična vera sklada z njihovimi dejanji, so zadnje čase kričeče pokazali z uničevanjem gorenjskih cerkva. Dogodki v Veleso-vem, rušenje cerkva v Poljanah nad Škofjo Loko in v Železnikih spadajo med najstrahotnejša brezbožna dejanja komunističnih revolucij v Evropi. Skoraj ni Gorenjca, ki še ne bi bil kdaj poromal k Mariji Velesovski. Ko si šel mimo, si se spoštljivo ozrl na starodavno svetišče, kjer je toliko ljudi iskalo zavetja in tolažbe v bridkih urah in si se pokrižal. Nikoli nisi pomislil, da bi se našel kdo iz tvoje vasi ali iz tvojega rodu, ki bi hotel to Marijino domovanje uničiti. A vendar se je med lastnim narodom, ki mu je vele60vslca Marija bila stoletja varuhinja, dobila roka, ki je njen prestol hotela podreti. 8. junija 1944. je v Velesovem ležal na parah nek fant. Kakor je običaj, so vaščani mrliča »vahtali«. Poljanska cerkev, ena naj-lejiših slovenskih božjih hiš nekdaj... V to mrtvaško ubranost so nenadno udarili surovi glasovi »osvoboditeljev«. Niso prišli zato, da bi zmolili očenaš za dušo pokojnika. Mrkih obrazov in z zaničljivim glasom so povedali, da bo noooj velesovski samostan zletel v zrak. Ljudje eo se zgrozili nad pošastnim skrunjenjem Manjinegi svetišča in so prosili komuniste, naj tega ne store. Toda na vse prošnje so se razbojniki rogali, kakor se zna rogati tisti ki V. dna dušo sovraži. Ahačič Jože, Tramušev iz Velesovega, je dejal: »Z Marijo je tako šlus.< Nato so odšli, kropilci pa so prosili Marijo, naj varuje nje in svetišče. Razbojniki 60 se nato dogovarjali, kako bi najlaže in najtemeljiteje uničili svetišče. Vadljali so zanj, kakor so Kazen za to bogoskrunstvo je kmalu prišla. Teden dni nato je komunist Ahačič dejal: »Jutri se bo pa še Marija zvrnila.« Očitno so hoteli dokončati »osvobodilno« delo, ki se jim pred tednom dni ni posrečilo. Toda še preden so 18. junija posijali prvi jutranji žarki, so vse tri domače razbojnike podrle krogle. Ribnikar Franc, Repretov, je izdihnil brez glasu. Ahačič in Murn lakajo ie mesece in mesece na svojo plaio? Ce pa s o informacije negativne, zakaj ne obvestite o tem pravočasno pri-zadetega? Ali ne bi preklinjali uradniškega aparata, (e bi bili sami prizadeti? Ali ne veste, kako je teiko čakati, če je človek prez vsakih sredstev, posebno še v današnjih težkih časih? Kdo nosi tu krivdo za zavlačevanje? Nižji uradniki gotovo ne, ker ti navadno hitro rešujejo svoje spise. Taki akti se navadno ustavijo pri raznih višjih gospodih. Kaj ko bi njih enkrat pustili brez plače nekaj mesecev? Morda bi se potem malo spametovali. Gg. višji uradniki sploh mislijo, da je ves svet zaradi njih tu. Vsak urad naj, posebno denarne zadeve, hitro rešuje, informacije, ki so potrebne, naj se dostavijo v najkrajšem času, pa bo vse v redu in uradništvo bo pridobilo na ugledu. Drugo, kar me zelo boli, je surovost nekaterih uradnikov, zlasti mlajših. G. prezident je še kot župan mesta Ljubljane izdal okrožnico o vedenju uradništva, posebno glede občevanja s strankami. Pa mislim, da je okrožnica naletela na gluha ušesa, kajti surovost uradnikov je postala še večja. Ne rečem, saj so tudi stranke silne, včasih prav tečne, da je uradniku res težko ohranili mirno kri (posebno le ima mnogo strank), toda sitnarjenje uradnikov(-ic) pri mirnih, potrpežljivih strankah je popolnoma odveč. Vsak uradnik naj se zaveda, da niso stranke zaradi njega tu, ampak on zaradi strank. Živimo v vojnih, težkih lasih, ko morajo ljudje prenašati križe in težave vseh vrst, zakaj ne bi šli torej ljudem na roko, jim pomagali, svetovali? Lepa beseda lepo mesto najde, pravi star slovenski pregovor. Te vrstice sem napisal e dobrim namenom; zapišejo si jih naj za uho vsi oni uradniki, ki so že pozabili na lepo vedenje, na ljubeznivo obtevanje z ljudmi, in jim priporočamo, da naredijo še maturo iz sr l n e kulture, ki je danes primanjkuje na vseh koncih in krajih, zlasti pa v uradih. Vrhovlan. Janez — Kovačev pa sta pred smrtjo klicala na vso moč: »Marija! Marija!« Klicala sta v 6mrtni uri ime tiste, ki sta jo zdrava zasramovala in zaničeval«. Vpila sta tako glasno, da so ju slišali ljudje v vas. Vsakdo si je mislil: »To je kazen božja!« Kdo ne pozna čudovite Poljanske doline, ki je zarezana sredi med gorenjske hribe od Škofje Loke tja do Žirov. Stoletja so v tej dolini živeli Poljanci v sreči in blagru, črpali iz rešili življenje; na stotine hiš, izropanih do sten, kliče za svojimi gospodarji. Poljanska dolina je danes po zaslugi rdečih »osvoboditeljev« dolina krvi, joka, trpljenja in beračije. Najhujši od vseh /dečih zločinov pa je gotovo ta, ki se je v poslednjih dneh dogodil v Poljanah samih. Kot lepo gnezdece kraljuje vos Poljane sredi doline. Poseben kras daje vasi cerkev, ki že nad 800 let vabi Poljance vase, da si iščejo tam utehe v težkih dneh. Stari očanci še vedo, s kakšno ljubeznijo so verni Poljanci nad 20 let zidali krasno in veliko cerkev. Zidovi so bili debeli nad štiri metre, saj eo z volovsko vprego vozili po njih, ko so delali cerkev. Notranji okras cerkve je bil ves del'o slovite slovenske umetniške družine Šubicev, bodisi slike, kakor čudovito izrezljane cerkvene klopi. Tudi vas sama je bila tako lepa, da je bila ponos vse Poljanske doline. Vse to pa je postalo pred mesecem dni žrtev komunističnega »osvobodilnega dela«. Nikjer na slovenskem ozemlju se komunistično divjaštvo ni razgalilo tako strahotno kakor prav v Poljanah. 27. oktobra je bilo. V vasi Poljane je bila majhna posadka, komaj štiri in dvajset ljudi. Da bi uničili to neznatno edinico, so tolovaji zbrali skoraj ves »IX. korpus« in tega dne obkolili vas od vseh strani. Posadka se ni mogla spustiti v boj s komunisti na odprtem prostoru, zato se je stisnila v neko hišo in se od tam branila. Tolovaji so začeli napadati postojanko od blizu, od daleč pa so neprestano obsipavali vas ----------1—1 • Najprej so hoteli »osvoboditi« krasno poljansko cerkev. Zato so jo pri glavnih vratih minirali, vendar ni eksplozija naredila posebne škode. Ker so bila vsa cerkvena vrata zaklenjena, niso mogli komunisti vdreti v cerkev, zato so vrata začeli najprej sekati • sekirami. To delo so opravljali gotovo več ko pol ure. Mnogi prisilni mobiliziranci so pri tem delu jokali, a za njimi pa so stali komisarji z revolverji in vpili nad njimi: »Hudič farški, sekaj, podiraj, če ne ti bom s kroglo razdrobil glavo! Ti bomo že počasi izbili iz tvoje duše vso farško navlako!« S sekirami niso mogli opraviti dela, ?ato so šli po krampe in začeli s temi razbijati cerkvena vrata. Vendar tudi tako ni šlo. Zato so ood vsak prag postavili mine. da so se podrla vrata in podboji. Sedaj so imeli prost vhod v cerkev. Nihče ne more popisati, kaj so zdaj začeli komunisti v cerkvi. Ko so vdrli v cerkev, se je začelo razbijanje vse vprek. Najprej so začeli streljati s puškami in brzostrelkami v svetnike in podobe križevega pota. Nato so vse svetnike pometali z oltarjev na sredo cerkve in s puškinimi kopiti razbili podobe križevega pota. Vse spovednice, ki so bile v cerkvi, so s krampi in sekirami razsekali, orgle, ki so stoletja igrale Bogu v čast in ljudem v uteho, so uničili; krasno prižnico, s katere so Poljanci stoletja poslušali božjo besedo, so podrli; cerkvene klopi, ki so bile vse rezljane, so razsekali in delno požgali. Ko so svoje zločinsko delo v cerkvi opravili, je šel nek komisar nn oltar, pograbil tam kip Kristusa Kralja m ga z vso togoto vrgel sredi cerkve na ruševine oltarjev. Ko so vse to razbili, «o takoj začeli iskati cerkven' posode. Vendar tega niso dobili v roke, kajti dobri ljudi« so vse to že prej pospravili in skrili. Povsem pa so raztrgali več cerkvenih bander in docela nov baldahin, ki «o n Poljanci še pred kratkim kupiti. Fajbrž je komunističnim funkcionarjem zmanjkalo našivov za rokave, poljanski baldahin jim bo zato gotovo prav prišel... Ko je bilo to bogoskrunsko delo končano, so komunisti navalili na majhno posadko. Ker je bila noč, niso videli napadati. Zato so zažgali Anž-kovo hišo, da bi v svitu goreče hiše laže opravljali zločinsko delo. Sami so povedali, da sto hišo zato zažgali, tla jim bodo plameni svetili pri nadaljnjem napadanju. Junaška posadka je pa tako krepko odbijala vse tolovajske napade, da so morali proti jutru vei zbežati. Naslednji dan okrog poldne pa so s silovitim napadom spet pričeli. Posebno so obmetavali z minami hišo, v kateri je bila posadko. Posrečilo se jim je, da so ob štirih popoldne skozi vežna vrata vrgli težko mino v hišo. Mina se je sredi veže, kjer je bilo vse strelivo, razletela. Ob tej strašni eksploziji 66 je hiša vsa razrahljala, smrtne žrtve pa ni bilo nobene. Hrabri vojaki so se takoj znpšli in se branili še bolj srdito. Tolovaji so neprestano »jurišali« na stavbo. Ko ie posadka ob tretjem jurišu uvidela, da je obramba nemogoča, ker manjka streliva, je naredila izpad. Posrečilo se ji je, da se je prebila skozi tolovajske zasede in srečno prišla v Gorenjo vae. Ko je bila ta hiša zavzeta, se je pričelo »osvobodilno« delo, V plamenih je zagorelo veliko poljansko župnišče, za-žgali so šolo iu Dolinarjevo hišo, zažgali pošto in še nekaj manjših stavb okrog cerkve. Ko so v plamenih gorele stavbe, ki so jih Poljanci dozidali v stoletjih, so tolovaji ropali po hišah. Komandant tolpe je bil Predmošan« čkov Tine (Furlan Tine) iz Predmost Njegovi pomagači so bili: Močinkorjev Tone, čužev Bolte iz Lomov, Pavlicev, Marko iz Podobena (njegov stric je komunistični sodnik dr. Kržišnik, ki ja K Beljševiki krvave Roosevelt je odposlal v Moskvo podpolkovnika Ralpha Onseta kot svojega vojaškega upravnika za prehranjevalne zadeve. Po svoji vrnitvi je ta Rooseveltov odposlanec izjavil dne 4. novembra 1944 nii .slednje: »Vprašanje prehrane naše zaveznice Sovjetske zveze je postalo izredno poreče. Prihodnje leto se Sovjeti ne bodo mogli več preživljati iz lastnih sredstev.« S tem je ameriški strokovnjak priznal visoke boljševiške krvne izgube, ki so prav za prav edini vzrok prehranjevalne krize, v katero je zajadrala Sovjetska zveza. Sovjeti so porabili prihranjena živila, za poljedelstvo pa primanjkuje ljudi. Ker so brezobzirno pošiljali v smrt svoje prebivalstvo na fronto, so sami priklicali nevarnost, ki jim utegne biti pri nadaljevanju vojne usodna. Iz tega razloga skuša Stalin s pomočjo svojih pokornih slug podjarmiti male narode. Ljudi in živil potrebuje Stalin, da bi po vsežidovski zamisli uničil ves civilizirani svet. Pri srcu mu ni svoboda in blaginja narodov. Lakomen je le njihovih živil ter ljudi, ki bi jih kot delovno živino odgnal v Sovjetijo. To dokazuje Romunija, Bolgarija in Finska. Josipu Brozu, imenovanemu Tito, po Stalinovi milosti boljševiškemu maršalu, je ukazal rdeči moskovski krvnik, naj mu s svojimi tolpami pridobi ozemlje bivše Jugoslavije za priključitev k Sovjetski zvezi. Potemtakem naj bi boljševizem požrl tudi slovenski narod. Kdor upa, da ga bosta Anglija in Amerika rešili te grozeče nevarnosti, se pošteno vara. Vedeti pa je treba, da sta Anglija in Amerika bodisi, da jih je primorala Moskva — kakor v primeru Poljske — tudi iz lastnega prepričanja pristali na to, da se slovenski narod izroči boljševizmu. Iz tega razloga so poslali letala tudi že na Gorenjsko, da bi v nizkem poletu z obstreljevanjem zdesetkali in pobijali naše ljudi, podlo morili očete in matere s šestimi, osmimi in še več otroki ter strašno razmesarili žene in dekleta. Angloameri-kanci, do katerih so imeli anglofilski krogi polno zaupanje, so krivi, da pošilja že celo Tito lastna letala angleškega in ameriškega izvora na Gorenjsko, kjer bombardirajo delavska taborišča ter vasi. Anglija in Amerika sta deloma vsled svoje nemoči, deloma prostovoljno odstopali zavezniškemu rdečemu morilcu Stalinu področje za področjem, ter izročali boljševi-ški kugi narode, zaradi katerih sta baje nekoč napovedali Nemčiji vojno. Prišel je čas, ki kaže, kdo v resnici ščiti male narode pred poginom. To je le Nemčija in njen meč. Stalin, Roosevelt in Churchill naj bodo prepričani, da bo nemški meč v danem trenutku odločilno zamahnil. Že sedaj javlja zavezniška propaganda, »da morajo zavezniki uvideti, da so brez moči ter ne morejo zadeti živ-ljenske moči in s tem obrambe Rajha.* V kratkem bodo zavezniki dobili nove dokaze življenjske moči in obrambne sposobnosti Nemčije. V 1, V 2, nove podmornice, nekatere popolnoma nove vrste orožja^ na fronti, so le predznak. Če se sovražniki že sedaj tresejo pred njimi ter potrjujejo njihov velikanski učinek, kaj bo šele takrat, kadar pride še vse kaj drugega? A. M. Pismu nam in vam ! Gospod urednik! Z velikim zanimanjem berem pisma v Tašem cenjenem listu. V predzadnji številki ste napisali o uredništvu kar uvodnik, in reči moram, da imate popolnoma prav, čeprav sem tudi sam uradnik. Mnogi se ne morejo vživeti v današnje težke lase in uradujejo kakor v najbolj mirnih dneh, ker se bojijo, da ne bi splašili s svojim j.prehitrim< delom uradnega šimelna. Posebno všel jim je, le se da kaka stvar, pa naj bo še tako nujna, zavleči. Da je od hitre rešitve vlog odvisno dostikrat zelo mnogo, to jim je kaj malo mar. Naj navedem značilen primer (ki pa je resničen). Učitelj N. je prišel iz internacije po 8. septembru p. I. Službeni prejemki so mu bili ukinjeni, ko je odšel v internacijo. Žena je dobivala eno tretjino moževih prejemkov. Takoj po vrnitvi je mož vložil prošnjo za ponovno nastavitev in za nakazilo prejemkov. Minili so meseci in meseci in mož še ne ve, ali bo sprejet na-zaj v službo alt ne. Najhuje je pa, ker ne dobiva nobene plače. Od česa naj zdaj živi? Ako ima kaj sorodnikov, je še dobro, pa tudi sorodniki ne morejo danes vzdrževali cele družine, posebno le so odvisni od svojih mesečnih jmejemkov. GG. prizadeli uradniki, ali se zaveda-te, koliko krivico delate vsem tistim, ki Slivenske cerkve se rušijo... s znsimjo ..ssoIiBtif (Nadaljevanje s 3. strani.) vodil kočevski proces, njegov oče pa je tolovajski župan v Podobenu). — Dalje 60 ropali: Jernejev Jože iz Volč, ielovčanov Ciril iz Lomov in še ne-ateri drugi. Seveda tudi rdeči Poljanci niso hoteli biti zadnji, zlasti Barben Vencelj, znan poljanski trgovec, je pokazal vso svojo moč, ko je nosil vreče moke in pšenice iz požganih hiš sosedov. Njegov pomočnik pri tem roparskem poslu je bil znani komunistični priganjač zidarski mojster Tonceljnov Jaka. Ko je bilo roparsko delo v Poljanah opravljeno, so tolovaji odgnali s seboj še nekaj žena in deklet, in sicer samo zaradi tega, ker so jih prosile, naj jim vendar puste vsaj toliko, da bodo enkrat imele za v lonec. Nekaj od teh se je vrnilo, usoda drugih pa je neznana. Poljane so bile tako »osvobojenec. Ker so se tolovaji zavedali, da jim preti od vseh strani domobranska nevarnost, so jo urnih korakov odrinili iz Poljan. Komaj so zadnji zbežali — mnogo plena so morali celo pustiti — že so prihajali prvi domobranci iz Črnega vrha. Zdaj so tolovaji pokazali vse svoje sposobnosti. Bežali so tako strahovito, da so jim letele puške z ramen, kaipe z glav, celo čevlje je marsikateri od njin pustil sredi blatnih njiv. Tolpe so tako izginile v poljanskih gozdovih. Domobranci ni*<© v vasi dobili drugega ko požgane domačije, ki strahotno kličejo po maščevanju. Brez bojev s tolovaji so oclšli dalje proti Gorenji vasi. Razbojniki so takoj nato poslali nazaj otroke raznih terencev, da so pregledali, kako je v Poljanah. Ti so jim prinesli sporočila, da so domobranci že odšli. Tolovaji so spet dobili korajžo in se vrnili v požgane Poljane. Prva njihova skrb je sedaj bila, da so »zmago« poveličali z »mitingom*. Šli so po vseh hišah, iz kleti in podstrešnih lukenj pobirali ljudi in jih peljali na zborovanje. Na mitingu »o proslavljali »zmago« in povedali ljudstvu, da mu je šele sedaj zasijala prava svoboda. Povedali so ljudem, da se bore za njihove pravice, za njihove domačije, za njihovo zemljo; da se bore zato, da bodo živeli v lepši, bolj svobodni Sloveniji... I* razpršenih oblakov je padlo še nekaj mehkih snežink In že je stal nenadoma okrogli mesec blešče nad zvonikom. Večer^ je bil mehak kakor juih in poln lilijslco čistega pokoja. In če bi se trepetajoče zvezde spustile na zemljo in kakor svetniki v mašnih oblekah tavale po cestah — nihče bi se ne čudil. v Večer Je bil kot ustvarjen za čudež in skrivnost. Toda nihče ni videl lepote starega mesteca v snegu, ki ga je oblivala mesečina. Ljudje so spali. Le pesnik Remoldus Keersmaeckers, ki mu je bilo vse lepo in je zato nosil dolge lase, je še sedel ob sveči in dimu svoje pipe in rimal pesem o olimpijskih bobovih in lepoti grškega neba, kntero je tako prisrčno občudoval na starih lesorezih. Nočni čuvaj Dries Andiivel, ki je stražil v stolpu, se je splazil vsake Četrt ure na ploščad in v naglici odtrobil tri tone v štiri strani sveta, potem pa spet zlezel nazaj v topita, z lesom obi-to izbo k pojoči pečici in bral dalje iz pesmarice »Flamski bard, sto pesmi za pet grošev«. Če je naletel na tako, ki ji je vedel melodijo, jo je zaškripal na goslih in zraven pel v svojo belo brado, da je zvenelo visoko v vnanje črno stolpno ostrešje. V plačilo mu je vsakokrat hladen kozarček piva poplaknil grlo. Trinclien Mutser iz »Pocnkronc nosnice« je sedela v kuhinji in Žalostno gledala skozi okence v svojo kra-marijo. Srce II je padlo v trnjevo grmovje; vse prearto in prebodeno je bilo, pa ne zato, ker je bila vsa njena cukrena zaloga nocoj, na Miklavžev večer, razprodana, — oh nel Zato, ker je velika čokoladna ladja ostala. Pol metra je bila visoka in dplga od tu do tja. Kako prelepo je stala za zelenimi stekli njene prodajalne, lepo prelepljena s srebrnim papirjem, okrašena z rožnatimi cukrenimi rožami, z lestvico iz belega sladkorja in z dimom na dimniku. Dim je bil bel bombaž. Ta stvar je stala toliko kot vse slaščice in poprasti petelini s peresci na ritki, hrustavci, spenjenei, cukreni fižolčki in čokoladne ploščice skupaj. In če ne bo prodala te čokoladne barke, ki jo je eukren, rožnat napis označeval za ladjo »Kongo«, bo padel v vodo ves njen zaslužek in še denar bo izgubila povrhu. Le zakaj jo je morala kupiti? Le kje je imela pamet! Tako drago stvar za svojo dokaj majhno štacuno! Seveda, pogledat so jo prišli vsi, matere in otroci, da je prodala toliko kot Se nikoli. Toda nihče ni vprašal za ceno Indic, in tako te obležala in še vedno kadila svoj beli bombaž, nema kakor mrtva riba. Ljudje so na zborovanju jokali, saj so /a njihovimi hrbti tulile domačije, ki so jih požgali ti, ki so zdaj govorili o svobodi... Največja nesramnost na shodu je bila ta, da je govornik trdil, da so cerkev tako bogoskrunsko uničili in opu-stošili — domobranci, ki so drveli čez vas. Ljudstvo je seveda dobro vedelo, kdo je to naredil, zato je še globlje sklonilo glave in v dušah preklinjalo »osvobodilno« tolovajsko delo. Po govoru se je začela veselica: popivanje, ples in norenje; rdeči komisarji in komandanti so s svojimi ljubicami uganjali svinjarije, harmonika je divje hreščala nad kadečimi se razvalinami in oznanjala prestrašenim ljudem novo, doslej nepoznano »svobodo«. Ker tolovaji tega svojega dela niso mogli opravljati v temi, je naročil komandant, naj zažgejo še staro šolo, da bo praznik tem veličastnejšL Pirovanje |e trajalo dolgo v noč. Tolovajski agitatorji so poskrbeli, da se je .prihod »novih« dni in »novega« življenja ovekovečil tudi na požganih domovih in poljanskih hišah. Vse so bide zjutraj popisane z raznimi vzkliki Stalinu in Titu, najvidnejši in največji od vseh napisov pa je bil: »Živela domača oblasti...« šele naslednji dan se je ljudstvo do kraja zavedelo, da so res prišli »osvoboditelji«. Ko v sanjah so ljudje hodili pre-lašeno po cestah, oropani vsega: oble-e, živil in živine. Samo znani komunistični delavec župan Tavčar Jože se je znašel in takoj predlagal, da morajo od domobrancev porušeno in oskrunjeno cerkev popraviti, da bo v njej spet lahko služba božja. »Mi se borimo za svobodo cerkve in vere,« je dejal, »zato moramo cerkev spet popraviti, da izbrišemo domobranski greh v poljanskem svetišču.« Od vseh strani se je zgrinjalo ljudstvo in ogledovalo razdejanje v cerkvi. Mnogi so jokali in s sklenjenimi rokami hodili med razvalinami v cerkvi, nekateri pa so se na glas smejali in na moč odobravali tolovajsko razdejanje. Vsi pa so dobro vedeli, da so to bogoskrunsko delo opravili tolovaji. Od vseh je to delo najbolj odobraval Tavčar, ki je prišel s svojim »štabom« ogledovat razvaline. K njegovemu štabu spadajo: Tavčar Minka, s tolovajskim imenom Tatjana, Mrcina Milica, s tolovajskim imenom Nadja, Ko te prišla gospa doktorja Vaesa, da bi kupila varenberške bonbone za kašelj, je Trinchen rekla: »Poglejte no, gospa doktorjeva, kflko lepa je tale ladja; Če bi bila jaz na vašem mestu, bi vašim otrokom za svetega Miklavža ne podarila nič drugega kot to ladjo. Nebeško srečni bi bili.« »Oh,« je rekla gospa Vaesova od-klanjnje, »sveti Miklavž je reven možak. Otroci so že itak preveč razvajeni in razen tega gre tudi s poslom gospoda doktorja bolj slabo. Saj gotovo veste, Trinchen, da letošnjo zimo ni skoraj nobenega lioinika. Če se ne bo obrnilo na bolje, res ne vem, kaj naj začnemo.« Pa je kupila dva poprasta petelina na palčki in se vse dni ni več prikazala. In nocoj je Miklavžev večer; vsa kramarija je razprodana, le »Kongo« stoji še tule v svoji rjavi kongoški barvi in osamljeno in zapuščeno puha bel bombaž. Dvajset frankov izgube! Vse obzorje je bilo črno kot Kongo sam. Morda bi jo bilo moči prodati E o kosih ali z žrebanjem? Oh, ne, to i ne zneslo niti pet frankov in te stvari vendar ne more postaviti na omaro k ostalim drobnarijam. Srce ji je padlo v trnjevo grmovje. Prižgala je svečo v čast svetemu Antonu in drugo v čast svetemu Miklavžu in zmolila rožni venec, da bi se nebesa vendarle zavzela zn ladjo in se usmilila. Čakala je in čakala. Tišina se ie sprehajala navzgor in navzdol. Okoli desetih je zaprla izložbo in od samih skrbi ni mogla v postelji zaspati. V zamreženem mestecu pa je bilo še četrto bitje, ki ni spalo. To je bil majhen otrok, Cecilija po imenu; imela je svileno svetle kodre in tako revna je bila, da se nikdar ni mogla umiti z milom, oblečena pa je bila v srajčko, ki je imela le en rokav ter je bila na robu razcefrana kakor ledene sveče na robovih streh. In medtem ko so njeni starši zgoraj spali, je sedela mola Cecilija pod kaminom in čakala, kdaj po spustil sveti Miklavž čokoladno ladjo iz Trin-clienine štacune skozi dimnik; sleherno noč je Ranjala o tem in zdaj je sedela pred kaminom in čakala z zaupanjem in potrpljenjem; in ker se je bala, da se bo ladja pri padcu razbila, si je položila na roke svojo blazino, da bi ladja mogla zdrkniti nanjo kakor peresce. In ko zdaj štirje bdeči ljudje v mestu: pesnik, čuvaj v stolpu, Trinchen Mutser in Cecilija, vsak zaposlen S svojim veseljem, bojaznijo ali hrepenenjem, niso videli noči, ki je bilu odobna lepi palači, se je odprl mesec akor okrogla peč s srebrnimi, okroglimi vratci, in iz mesečeve votlino je planila na zemljo tako bleščeča svetloba, da je ni moči niti z zlatim peresom popisati poštarica Velikonja Minka, daleč naokrog znana terenka Armelini Terezija, Kovač Francka iz Loga pa je po vseh vaseh na zborovanjih govorila o strašnem domobranskem zločinu v poljanski cerkvi. Tej »ogledni komisiji« se je pridružil tudi Dolinar Janez in navdušeno pozdravljal »osvobodilno« delo. Ta ogled cerkve je vodil Tavčar, tisti Tavčar, ki je izposloval za tolovaje kcTove koliko voz krompirja, sladkorja in 6oli. Vse to je bilo, seveda namenjeno Poljancem, ker pa so mu bili tolovaji bolj pri srcu, je v?e rajši pošiljal njim. Poljanski terenski odbor je sklenil, da se mora cerkev v najkrajšem času popraviti toliko, ia bo lahko na Martinovo, ko je farno žegnanje, služba božja. Vse civiliste so nagnali, da so morali pospravljati ruševine. Za Martinovo nedeljo pa so duhovniku zapovedali, da mora brezpogojno priti ob dveh popoldno opravljat službo božjo. Vse to se je tudi zgodilo. rožno v noč pa se je začelo po vasi nekaj šušljati. Nihče ni vedel, za kaj gre, samo vsi so slutili, da se pripravlja nekaj strahotnega. Oni tolovaji, ki so še čutili kaj poštenja v sebi, so opozorili prebivalce, naj se umaknejo iz hiš, niso pa povedali, zakaj. Ob eni ponoči ste se dve strahotni detonaciji razlegli po dolini. Vsa vas se je zagrnila v dim in prah, zidovi še preostalih hiš so se razmajali, vse šipe v vasi so popokale, nihče pa ni vedel, kaj 6e je prav za prav zgodilo. Šele proti jutru so ljudje zvedeli za strašno novico: poljanska cerkev, ki je 800 let kraljevala sredi doline, je zletela v zrak — pognali so jo rdeči tolovaji... Danes je stvar povsem jasna. Nekoliko po polnoči je tisto nedeljo pripeljal Predmošančkov Tine (Furlan Tine) in Zavratarjev Stanko (Fortuna Stanko) tolovajsko drulial, ki je imela s seboj čez 100 kg ekrazita. Ker niso mogli v cerkev, eo šLi najprej k cerkovniku po ključ. Nato so cerkev na dveh krajih minirali. Čez 50 kg ekrazita so nastavili tik za glavnim oltarjem sv. Martina, prav toliko pa so ga namestili pod zvonik. Zažgali so vrvico in po opravljenem delu zbežali. Ob strašnih detonacijah se je stresla vsa dolina. Ogromni zvonik se je zrušil na zemljo in pokopal pod seboj več hiš. Razbiti leže danes na tleh poljanski zvonovi, sv. Martin je zakopan globoko v ruševinah, krasne Šubičeve slike so uničene, poljanske cerkve danes ni več... Kljub temu da je zadnji otrok v Polja ni>ki dolini vedel, da so to zločinsko delo opravili tolovaji, »o še vedno razni terenci govorili, da so cerkev tudi tokrat razrušili domobranci. Ko pa so se tem trditvam že vsi smejali, so izdali tolovaji poseben letak, v katerem trdijo, da je bilo nujno potrebno minirati cerkev, ker je bila važna vojaška postojanka... Vsak človek ve, da v cerkvi ni bilo niti enega vojaka, razen morda kateri naslikan... Naj govori letaJc kar koli, z njim »o uradno priznali, da eo to cerkev razdejali oni Poljane so danes »osvobojene«. Dolgo so nekateri Poljanci čakali na to svobodo. Mnogi 90 delo »osvoboditeljev« zagovarjali in opravičevali, danes pa so jo dosogli •.. * Rdečim tolovajem pa ni bilo še to dovolj. Pretekli teden so naredili podobno razdejanje tudi v sosedni Selški dolini. Komunistična druhal je pridrvela v Železnike in tam hotela imeti zborovanje. Na vso moč so silili ljudi, naj gredo na zborovanje. Ljudstvo pa, ki je vedelo, kakšni zločinci so to, ki je vedelo, kaj so naredili v Poljanski dolini, se zborovanja ni hotelo udeležiti. Le za trenutek je padala prava svetloba z resničnih nebes na zemljo. To pa se je zgodilo le zato, da bi spustili svetega Miklavža na njegovem belem, težko obloženem osličku in s črnim služabnikom Ruprehtom na zemljo. Toda kako naj zdn j pridejo nn zemljo? Prav preprosto! Osliček se postavi na lunin žarek, tesno se ga oklene z nogami in se tako spusti navzdol kakor po strmi železnici. In zviti služabnik Rupreht zgrabi osličkov rep in se mu pusti prav prijetno vleči navzdol, čepeč na petah. Toko pridejo v mestece, na sredo zasneženega Velikega trga. V košarah, ki vise na obeh straneh oslička, diše pisane slaščice, ki jih je sluga Rupreht pod nadzorstvom svete-a Miklavža napekel v nebeških pe-arnah. In če sta videla, dn tega ni dovolj in da primanjkuje sladkorja, se 'e sluga Rupreht oblekel v civilno ob-eko, da bi nepoznan nakupil sladkarij v zemeljskih branjarijah, tudi pri stari Trinchen Mutser, z denarjem iz puščice svetega Miklavža, ki jo je smel enkrat na leto izprazniti po cerkvah. Z vsemi temi sladkostmi je spet po mesečini zlezel v lepa nebesa. Zdaj pa je bilo treba vse to razdeliti med male prijatelje svetega Miklavža. Sveti Miklavž je jezdil no cestah In pri vsaki hiši, kjer je bival kak otrok, jo dajal po meri otrokove pridnosti slugu Ruprehtu slaščic, katere je ta z mačjo spretnostjo, plezijje po žlebovih in strešnih robovih in lazeč preko oi>ek nosil k dimnikom: tu jih je previdno spuščal skozi mrzle, prepihajoče kamine naravnost nn krožnik ali v . cokljo, ne da bi drobljive stvari kaj > obtolkel ali potrl. Kljub nasilju so komaj nekaj žensk s puškami prignali na miting. Ostalemu prebivalstvu pa so povedali, da se bodo maščevali nad njim, ker noče priznati njihove »oblasti«, ki danes sega že od Urala preko vse Evrope... Za kazen so po končanem mitingu požgali 1? hiš v Železnikih in močno Eorušili tudi cerkev. Tako so tudi v elški dolini pokazali, kaj je cilj njihove »osvoboditve« in za kakšne »ideale« se bore... Tolovaji hočejo v svoji onemoglosti sedaj tudi Gorenjski pokazati, da za nobeno ceno ne odstopijo od svojega revolucionarnega programa. Njihovo divjanje gre zdaj v zadnje razdobje. Dobro se zavedajo, da jim je vrv že zadrgnjena. Danes so Gorenjci že spoznali, kakšno svobodo jim pripravljajo tolovaji, zato ni čudno, da se domobranske edinice po Gorenj-6kem tako hitro množe. Vse, kar je zavednega in zdravega; vsi oni, ki niso še pozabili na vero in na stare svetinje, beže od njih kakor od kuge in se organizirajo v čete gorenjskih domobrancev, ki so v sveti prisegi obljubile Bogu in narodu, da ne bodo prej nehale z bojem, dokler ne bo gorenjska zemlja oprana komunističnega madeža in varna pred komunističnimi bogoskrunskimi zločini. čemu se hudujejo? »Slovenski poročevalec« z dne SO. X. prinaša članek dr. Lava Čermelja, znanega primorskega emigrantskega »voditelja t, ki je dvajset let varal svoje ro- Sluga Rupreht je razumel svoje delo in sveti Miklavž gu je ljubil kakor punčico svojega očesa. Tako sta obdelala celo mestece In spuščula darove, kjer jih je bilo treba, tu in tam pa celo koko krepko šibo za pruve malopridneže. »Tako bi bilu zdaj do prihodnjega leta gotova,« je rekel sluga Rupreht, ko je videl prazne košare. Nabasal si 'e pipico in olajšano vzdihnil, ker je )ilo delo končno opravljeno. »Kaj?« je vprašal sveti Miklavž vznemirjeno, šali ni nič več ostalo? In mala Ceciliju? pridna nialu Cecilija? Sššt!« Sveti Miklavž je nenadoma zapazil, da stojita pred Ceeilijino hišo, pa je svareče položil prst nn usta. Toda otrok je slišal tople, mrmrajoče glasove, podobne čmrljevernu brenčanju; njegove oči pod zlatimi kodri so postale velike; splazil se je k oknu, odrinil zaveso in videl svetega Miklavža, pravega svetega Miklavža. Strmeč je stol otrok z odprtimi usti. Tu ko je tuko strmel nad zlatim škofovskim plaščem, ki je blestel v pisanih dragul jih kakor kak vrt, nad kru-soto mitre, nn kateri je diamanten križ rezal s svojo lučjo noč kakor nož, nad bogatimi okraski nn krivi palici, kjer si je srebrn pelikan kljuval rubinasto kri zo svoje mladiče, ko je gledal nežne čipke, ki so ogrinjale škrlatni plašč, ko je občudoval belega oslička in ko se je moral smejati obnašanju smešnega črnega služabnika, ki je zavijal z belimi očmi, kakor bi mn ležala golobja jajca v glavi, med vsem tem je slišal, kako sla moža takole govorila med seboj: »Ali ni prav ničesar več v košari, ljubi Rupreht?« jake, zdaj pa, ko so v najhujši stiski, jo je potegnil v gozd. Sestavek napada grofa Sforza, pravega in dejanskega voditelja vse današnje badoljevske politike. Očita mu protijugoslovansko politiko nekdaj ia sedaj, očita londonski pakt ter postavlja vso upanje v Rusijo, tisto »slovansko« Rusijo, ki je londonski pakt in z njim prvo razdelitev na5ega ozemlja podpisala 1915, potrdila 1917 in bo priznala glede nas vse, kar ji bo kazalo, V drugem članku se dr. ŠnuderL, »predsednik komisije za ugotavljanje zločinov, huduje čez tisto badoljevsko politiko. ki v Rimu in Londonu oznanja, a svetemu Petru niso nebesa noben g°' lobnjuk. Poleg tega je pa krušna peč ohlajena in sladkorja je zmanjkalo. In tu v mestu vse spi in tebi kot meni je prepovedano buditi ljudi, povrhu pa so tudi vse branjarije razprodane.« Sveti Miklavž si je razmišljajoče gladil s štirimi gubami razorano čelo# ob katerem so se že blesteli kodri, kajti njegova brada se je začenja*4 takoj pod robom njegovega lepego P°' krivolu. Ni ml treba pripovedovati, kako J® počasi Cecilijo vedno bolj skrbelo ob teh besedah. Torej lepa ladja ne bo pristala pri njej! Nenadoma pa se J1 jo zasvetilo v glavi. Odrinila ie vj«* ——-»I m— -.m . M —«— m-» —i M —m. M Feliks Timmermans: Si. muavi t zadregi To jim deta siwe lase! OkroJna gospodarska komisija Kamnik St. 936/44. dna 2o.žI. 194*. Dragi tovariši V dežju, snegu ln tlatu, brez strehe in hišne toplote, bij« naša hrabra NOV sovražnika, ga uničuje in izganja iz naše zemlje. Nihče se ne more v polni meri zavedati velikih naporov ln žrtev, ki Jih naši borci doprinažajo sleherni dan, na. samo nase, ampak za svobodo in boljšo bodočnost nas vseh. Vse premalo se zavedamo, da naši borol v vseh neprilikah, čestokrat nezadostno oblečeni ali celo bosi, prenašajo te napore neprestano sleherni dan,~ Blegerno nocT ———— Zadnja zima je letos ko se naši borol v snegu ln mrazu borijo ta našo svobodo. Zavedajte se velike pripravljenosti ln velikih dajatev katere Se toliko časa daje naša Dolenjska in Primorska za našo osvo« boditev. Vsakdo se mora kot posten Slovenec zavedati v polni meri. da 3e njegova dolžnost odstopiti tsa naše borce en par čevljev kdor ima dva P®ra* eno obleko tdor ima dve ali več, suknjo, lahko Jo bo pogrešal to simo o« pomisli, da J« doma, da Ima htreho toplo posteljo ln vso udobnost, da odstopi odejo, sekaj perila, Joploo, nogavice, -rokavloe i.t.d. Sleherni Blovsneo in Slovenka mora danes ne »amo verovati, ampak zares doprinesti žrtev, ki Je. V primeri z žrtvami naših borcev zelo majhna ln skromna. Zato dragi tovafia apeliramo na Tebe, da bo« plodil. paSam* polivu ter člmveč daroval sa naše borce kateri ‘se borijo ca Tebe ln vet Slovanski narod. Opomni tudi svojega tovariša kateri morda nebo dobil tega pisma, da tudi on daruje čimvsč. Za vse Srt ve katere boste doprinesli, vam bodo aaSl 'borol selo hvaleSni ter van\ bo ob priliki skorajšne osvoboditva stotero povrnjeno in poplačano.. Vso darovano ebl«\o obutev ali perilb oddajta člitrpreje 't trgovino Praprotnik Domžale* Bart /bIIzbu' — evobodo nartfSuT Opomba: Badi kontrole dodajte, p akut upr Heleni Hat idr Dež, sneg, mraz, pomanjkanje obleke na zimo — vse to nam priča, kako H* psu so tolovajske tolpe, kakor priča gornja listina, v kateri svojih skrbi nič ne prikrivajo. »Zadnja zima«, pravi listina. Zanje je bila vsaka »zadnja«, ker so morali furbati svoje ljudi, če niso hoteli, da bi vsi ušli. Ta je pa gotovo »zadnja«, ker komunistična stavba se močno maje. Višek vsega je pa dejstvo, da tolovaji prosijo obleke, živeža in podpore zdaj, ko so toliko ljudi po Gorenjskem pomorili, toliko domačij izropali in toliko narodnega premoženja uničili. Kdo bi potem nanje ali njim še kaj dal? aHaMBMMMBfflEHHSHBBfiaBBBgBai "ni--- us 1 .»**■■■ ■ i .— sssssss..—ni - ■ »■■■■■«»■— m m.u m. . ....... ... j ZSSSSiSSSEESESEESS . mSSSSSBS l ■ »■* 1 i lil ■■H CVRČEE ZA F>EČJO POVEST • CH. DICKENS DOSEDANJA VSEBINAl V tihem domu živita dobri voznik John Peerybin8le in mlada, lepa žena z detetom. Gvrček za pečjo, ki ga imata za znanilca Breče, jima dela družbo Nekega dne je John pripeljal čudaškega, naglušnega starca, ki ea je pobral spotoma. Ostane pri Johnu, ker čaka nekoga, ki naj bi priSel ponj. Medtem pride k Peerybln-glovim Caleb, siromašni izdelovalko igrač pri tvrdki Taekleton, ter povprašuje, če je kaj pošte zanj. Ko se že odpravlja, vstopi še Taekleton, Galebov gospodar, ki je na tem, da se bo poročil s prav mlado nevesto. Zato vabi Johna ln ženo na oblak, ki pa jima ni dosti do tega. Nenadoma obide Peerybinglovo čudna slabost, ki se zdi v skrivnostni zvezi a čudaškim starcem Ženi kma. lu odleže. Gluhi starec prosi za prenočišče in Peerybinglova mu na Johnovo začudenje voljno ustreže. — Caleb se vrne v svojo revno bajtico, kjer s slepo hčerjo Berto izdelujeta igrače. Ko sta zatopljena v delo. ju obišče gospodar Taekleton, ki ga ima slepa Berta v svoji preprostosti za najbolj šaljivega in nijbolj dobrotnega človeka na svetu, čeprav je siar in hudoben Taekleton Berti pove, da se bo oženil Prej pa bi še rad, da bi se njeeova nevesta, bodoča tašča in on srečali s Pee-rybinglovima, ki prihajata sleherni teden k Berti na obisk. Berti io prav A novica da se bo Taekleton oženil, je elepo deklico močno prevzela. »Da, da,« je Caleb odvrnil kljubovalno. »Nekoliko starejši je od Maye. A to nič ne de.« »Prav gotovo ne, očel Kako lepo more biti človeku, da mu je lahko potrpežljiv drug v slabosti in starosti, da mu ljubeznivo streže v bolezni ter da mu je veren prijatelj v trpljenju in žalosti; da ne pozna tTudnosti v delu zanj, da pazi nanj in mu pomaga, da sedi ob njegovi postelji in mu govori, ko je buden, ter moli zanj, ko zaspi! Kakšno lepo priložnost bo imela, da mu bo izpričala vso vernost in vdanosti Ali bo to vse storila zanj, oče?« »Prav nič ne dvomim,« je dejal Caleb. »Rada jo imam, oče; ljubim jo iz svoje dulel« je vzkliknila slepa deklica. Pri teh besedah je svoje ubogo slepo lice nagnila na očetova ramena ter se toliko lokala, da je bilo Calebu skoraj žal, da jo je napeljal k tej solzni sreči. Medtem je bilo po Peerybinglovl hiši precej živo, zakaj mala gospa Peerybin-glova seveda ni mogla misliti na to, da bi kam šla brez deteta; toda otroka pripraviti za pot, je bila sitna zadeva, ki je vzela precej časa. Ne da bi bile sitnosti * njim, ker je bil težak ali močno zrastel, marveč ker je materi dal dosti dela, ki ga ni vsega zmogla naenkrat. Če so ga na primer z vso težavo kolikor toliko napravili in bi človek mislil, da je treba še malenkost, pa bi ga lahko v ponosu in veličastju pokazali vsemu ivetu, so (nu nenadoma posadili na glavico flanelasto čepico, brž odnesli na posteljo, kjer je med dvema odejama na tihem kuhal jezo za dobro uro. Nato »o ga vsega rdečega in z ihto vekajočega pobrali, da bi prišel do tvojega — no, naj povem kar * splošno besedo — do tvojega majhnega ' obeda. Potem j® »pet zaapal. Med tem časom se je mrs. P«erybinglovo brž napravila in nalepotita, da je bila čedna kakor le kdo; kratko premirje pa je prišlo prav tudi gospodični Slowboyevl, ki si je naglo nataknila jopič presenetljivega in spretnega kroje, o katerem bi človek sodil, da nima prav nobene zveze c njo ali s čimer koli v veem vesolju, marveč je bilo nekaj, kar ja samo po sebi zlezlo skupaj ln kazalo obrabljene, neodvisne robove ter *e ni menilo za nič na svetu. Ko te je potem otrok spet prebudil, sta ga mra. Peeryb!nglova in gospodična SIowboyeva z združenimi močmi oblekli r ivetlorjav površnik ter mu posadili na glavico visoko ivetlorumeno čepico. Tako to po nekem času vti trije dospeli do vežnih vrat, zunaj pa je že in stala v svoji raztrgani srajčki na pragu. Sveti Miklavž in sluga Rupreht st« se zdrznila kakor dva zajčka. Toda Cecilija se je spoštljivo prekrižala, stopila s svojimi bosimi nožlcami v sneg in Sla k svetemu prijatelju otrok. »Dober dan, ljubi sveti Miklavž,< je jecljal otrok. »Saj še ni vse razprodano ... pri Trinchen Mutser stoji še ?elika čokoladna ladja iz Konga... ko Je zaprla štacuno, je še stala tam. Videla sem jo!« Ko se je »veti Miklavž opomogel od strahu je veselo zaklical: »Ali vidiš, ni še vso razprodano! Hitro k Trinchen Mutser! K Trinchen... toda oh!«... in Klas mu je obupno zatrepetal, »midva ne smeva nikogar zbuditi.« »Ali jaz tudi ne, »veti Miklavž?« je vprašal otrok. »Živijo!« je vzkliknil svetnik. »Rešeni smo, pojdi!« Pa so sli po sredi ceste, _ spredaj Jnala Cecilija z bosimi nogami, naravnost proti Jajčni ulici, kjer ie stanovala Trinchen Mutser. V Ulici sladkega smeha so se ozrli v razsvetljeno okno. Na spuščenem zastoru so videli senco suhljatega, dolgoglavega moža, ki ie s knjigo in pipo v roki delni velike kretnje in pri tem so se mu usta odpirala ln zapirala. »Pesnik,« je rekel sveti Miklavž. Prišli so do hiše, kjer je bivala Trinchen Mutser. V mesečini so lahko jasno razbrali izvesek: »Pri pocukrani nosnici.« »Hitro jo zbudi,« je dejal sveti Miklavž. Io otrok se je naslonil s hrbtom na vrata in ucfaril s peto ob lesene duri. Toda to ie zvenelo tako lahno kakor žametno kladivce. »Močneje,« je rekel črni služabnik. »Če bom močneje potrkala, bo še slabše, kajti noga me boli,« 'jo rekel oUroL »S pestmi,« je. stal stari konj ter s svojimi nepotrpežljivimi kopiti razkopal cesto pod nogami, medtem ko je domači kuža čakal že daleč naprej na cesti ter se nenehno oziral, kakor da bi konju prigovarjal, naj £re iar brez vsakega povelja naprej. Če mislite, da je bila potrebna stopnička ali kaj podobnega, da bi mrs. Peerybinglova lahko stopila na voz, potem le malo poznate Johna. Še preden ste utegnili videti, kako jo je John dvignil s tal, je že bila tam na svojem sedežu vsa živahna in vesela ter zaklicala1 »John! Kako le morešl Pomisli vendar na Tilly!« Če bi smel kar koli povedati o nogah mlade ženske, tedaj bi si dovolil pripomniti, da je bila z nogami gospodične Slow-boyeve povezana čudna usoda, ker jih je ob vsaki priliki kaj odrgnilo ali ranilo. Nikdar se ni kam povzpela ali stopila na tla, ne da bi potem nosila kot viden znak brazgotino, kakor je svoje dni Robinzon Crusoe zarezoval in zaznamoval dneve v svoj leseni koledar. Toda ker bi taka pripomba utegnila biti neprijetna, bom rajši opustil vsako nadaljnje razmišljanje. »John! Upam, da imaš košaro s teletino, gnjatjo in potico ter steklenicami piva s seboj,« je rekla Pikica. »Če je nimaš, se boš moral kar zdajle vrniti v hišo.« »Ti si mi dobra,« je odvrnil voznik, »da govoriš o tem, naj se vrnem v hišo, potem ko sem zaradi tebe izgubil že celo četrt ure.« »Prav žal mi je, John,« je brž navezala Pikica, »toda niti misliti ni, da bi šla k Berti •— tega ne bi storila za nič na svetu — če ne bi imela s seboj košare s teletino, gnjatjo in potico ter steklenicami piva. Hi!« S to enozložnico ee je obrnila h konju, ki se pa ni prav nič zmenil zanjo. »Ti mu reci, John, prosim!« je rekla mrs. Feerybinglova. »Saj je še dosti časa za to, če se moram najprej spomniti, ali sem še kaj pozabil ali ne. No košara je že na vozu.« »Kako krut divjaček si, John, da mi tega nisi precej povedal ter mi prihranil to potegavščino! Povem ti, da za noben denar na svetu ne bi šla k Berti, če ne bi imela s seboj košare s teletino, gnjatjo, potico in steklenicami piva. Odkar sva se poročila, sva redno vsakih Štirinajst dni imeli tam majhno malico. Prepričana sem skoraj, da ne bi nikdar več imela sreče, če bi pretrgala to navado.« »Res lepa misel,« je dejal voznik, »zaradi katere te moram imeti v časteh, ien-kica mala.« »Ljubi moj John, nikar ne govori, da me moraš imeti v časteh. Bog nebeški!« je odvrnila Pikica ter vsa zardela. »Kaj sem že hotel povedati —« je obrnil pogovor voznik. »Oni stari gospod —« V hipu je bil spet v vidni zadregi! »Čuden tič je,« je povzel voenik ter strmel naravnost predse po cettl. »Ne vem, kam bi ga dal. Mislim, da ne more biti hudoben človek.« »Ni, ni. Mislim — mislim, da prav gotovo ni hudoben.« »NI,«' je ponovil vocnfk la jo pogledal, ker ga je zanimala njena resnost. »Veseli me, da si tako trdno prepričana, zakaj to potrjuje mojo misel. Čudno je, da naju je prosil za prenočišče, mar ni? Vsa zade.va je tako nenavadna.« »Prav nenavadna,« mu je s tihim, komaj slišnim glasom pritrdila. »Kakor koli že, gotovo j« dobrovoljen star gospod,« je rekel John, »in plača kakor gospod, tako da se mi zdi, da se človek lahko zanese na njegovo besedo kakor na besedo resnega gospoda. Danes zjutraj sem se dalj časa pogovarjal z njim: pTavi, da me zdaj bolje sliši, češ da se je že bolj navodil na moj glas. Mnogo mi je pripovedoval o sebi, jaz pa sem mu dosti povedal o sebi m veliko me je spraševal, Povedal sem mu, da me dejal sluga Rupreht Toda pesti so bile še šibkejše od peta. »Počak aj, sezul bom svoj čevelj, da boš mogla z njim potrkati,« je rekel sluga Rupreht. »Ne,« je velel sveti Miklavž, »nobenega vrtenja in preslikavan ja! Bog okoli nas ie jasnejši od mesečine in ne trpi nobenih advokatskih prevar.« In vendar bi si dobri mož rad odgriznil prst, da bi lahko Cecilijo zadovoljil. »Oh! ampak možak z opičjimi lasmi na zavesi!« je veselo zaklical sluga Rupreht. »Tega pa smem poklicuti, ker ne spi!« »Pesnik! Pesniki« se je smejal sveti Mikluvž. In zdaj so šli vsi trije urno k pesniku Rcmoldusu Kcermneckersu. In hitro je napravil sluga Rupreht majhno snežno kepo in jo vrgel v okno. Senca je obstala, okno se je odprlo in dolga postava pesnika, ki je deklamiral verze o olimpijskih bogovih in boginjah, se je poku/.ala v mesečini in vprašala od zgoraj: »Kakšna Muza prihaja, da bi mi narekovala junaške verze?« »Zbudi nam Trinchen Mutser,« je zaklical sveti Miklavž in mu razložil svojo zadrego. »Da, ali si torej tl pravi sveti Miklavž?« je vprašal Remoldus. »Seveda sem!« In nato je pesnik vesel pritekel navzdol, očistil svoje besede vseli dialektov, se priklanjal In govoričil o Danteju, Beotricl, Vondelu, Miltonu in drugih pesnikih, za katere je menil, da so v nebesih. Potem se je dal na razpolago. Prišli so k Trinchen Mutser in pesnik je butal in rogovilil po vratih s 1 takšnim temperamentom, rta je lmbše na vrat na nos planilo iz postelje in prestrašeno odprlo okno. , _ , ,. obrt vodi stalno na dvojno pot: zdaj na desno od naše hiše in nazaj, drugi dan pa na levo od naše hiše in spet nazaj (veš, tujec je, in krajev tod pri nas prav nič ne pozna)), kar mu je bilo močno všeč. ,0, potem se lahko vrnem domov z vami,1 je dejal, ,če ste danes prišli z nasprotne strani.’ To je pa imenitno! Prosil bi vas, da bi me sipet vzeli na voz, toda obljubim vam, da ne bom več tako trdno zaspal*. Takrat je pa res spal kakor medved pozimi! — Pikica! O čem pa zdaj razmišljaš?« »O čem sem razmišljala, John? Jaz — jaz sem te poslušala.« »O, potem je v redu!« je dostavil pošteni voznik. Po tvojem zamišljenem obrazu sem že z bojaznijo sodil, da sem čvekal tako dolgo, da sem te napeljal na druge misli. Prav gotovo ni dosti manjkalo.« Pikica ni več odgovorila in tako eo se nekaj časa zibali naprej v molku. A na John Peerybinglovem vozu ni bilo lahko molčati dolgo časa, zakaj slehernik, ki so ga srečali na cesti, jim je imel kaj povedati. Čeprav je bilo le kratko vprašanje: »Kako je kaj z vremenom ali zdravjem?« in prav nič drugega, je bilo treba vendarle odgovoriti v prav prisrčnem duhu, ne samo s kimanjem in nasmehom; to pa je zahtevalo polna pljuča, kakor če bi človek moral govoriti v poslanski zbornici. Včasih so popotniki ali peš ali na konju nekaj časa spremljati voz, ker bi se radi malo pomenkovali, in tedaj so se jeziki živahno razvezovali. Vso pot pa je Johnov kuža Sultan gospodarja spravljal v tako dobro voljo, kakor noben drug ne bi mogel. Vse ga je poznalo — posebno še kokoši in prašički. Kadar so ga videli, kako ee jim je bližal ter pri tem tekel čisto po strani, uhlje radovedno držal kvišku in z repkom mahal po zraku kar se je dalo, so se brž umaknili v najbolj skrito zatočišče, ne da bi čakali na čast bližnjega poznanstva z njim. Povsod je imel kak opravek: zavil je okrog vsakega ogla, si ogledal vsak studenec, se štulil v sleherno hišico, planil prav v šolo, naganjal golobe, dražil mačke in capljal v krčme kakor reden obiskovalec. Kamor koli je prišel, ga je ta ali oni poklical' »Ej, Sultan je tukaj!« in ljudje so kar rinili pred vrata, da bi Johnu Peerybinglu in njegovi lepi Ženi voščili dober dan. Zavitki in ovoji, ki }Ih je moral John oddajati in sprejemati, so bili kaj številni. Zato so se morali večkrat spotoma ustavljati, da jih je lahko potegnil k voza ali spravljal vanj. Toda to ie ni bilo najbolj sitno na takem potovanju. Nekateri ljudje so tako željno Čakali na zavoj«!, drugi bili tako začudeni nad zavoji, tretji pa so dajali toliko neizčrpnih navodil glede tvojih zavojev — in John *•]* a vneto vestnostjo zanimal za prav vse zavoje — da so se včasih iz tega razvili pravi prizori. Včasih je moral odpeljati stvari, glede katerih so se poprej morali Knjige »Sloventeve knjižnice« so prodrle te globoko tudi med naše preprosto ljudstvo. Ali ste Vi ie naš naročnik? V četrtem letniku so Izšle do Mda] te tri knjige: Ksaver Meško: NA POLJAKI Teodor Choinski: POSLEDNJI RIMLJANI I. del Teodor Choinski: POSLEDNJI RIMLJANI II. del Naročniška cena za tri broširane knjige na mesec je 45 lir, za vezane 90 lir. Prodajna cena do sedaj irišlih knjig pa je za vsako 25 lir. Postanite naročnik Slovenčeve knjižnice! »Ali se svet podira?« »Prišli smo zaradi čokoladne ladje,« je rekel sveti Miklav, naprej pa ni inogel več razkladati, kajti ženska je že izginila in se spet prikazala v svoji smešni nočni obleki, z eno boso nogo iu z nogavico v roki in odprla vrata. Prižgala je svetilko in takoj stopila za prodajalno mizo, da bi postregla. Mislila si je, da je to škof iz Me-clielna. »Gospod škof,« je rekla jecljaje, »tule je čokoladna ladja in stane pet in dvajset frankov.« Cena ji je bila rav za prav le dvajset frankov, toda ak škof vendar lahko plača pet frankov več. Toda zdaj se ie razpočila bombaI Denar! Sveti Miklavž m imel nič denarja, saj ga v nebesih ne potrebuje. Tudi sluga Rupreht je bil brez denarja, otrok je imel le raztrgano srajčko in pesnik si je od lakote grizel dolge lase in brado — štiri mesece je že bil dolžan stanarino. »Bogu na ljubo,« je rekel sveti Miklavž. »Rad bi dal svojo mitro, toda vso to so mu nebesa le posodila in osramotil bi svetnike, če bi jo oddal. Trinchen Mutser se ni ganila in jih je grdo gledala. »Daj, stori to nebesom na ljubo,« ie rekel sluga Rupreht. »Prihodnje leto bom pokupil celo tvojo zalogo.« »Stori to iz čiste poezije,« je rekel pesnik teatralno. Toda Trinchen se ni ganila, ker niso imeli denarja jih je začela sumničiti, da so preoblečeni tatovi. »Poberiti sel Na pomoč! Na pomoč!« je nenadoma zokričala. »Poberite se! Sveti Anton in sveti Miklavž stojta mi ob strani!« »Ampak saj sem jaz sam sveti Mi-klavž,« je rekel svetnik. pomeniti in razpravljati, tako da je prišlo med pošiljavci in voznikom do pravih posvetov, kako pa kaj z zavoji. Pri takih posvetih je bil navadno tudi Sultan, ki je nekaj časa pazljivo poslušal, potem pa je skakal okrog zbranih modrecev ter lajal, dokler ni bil hripav. Pikica je medtem sedela na vozu in z velikimi očmi opazovala take zabavne prizore. Ko je tako sedela — bila je kakor lepa in začudena majhna podoba — so mladi možje v bližini kimali in strmeli ter ljubosumno šepetali med seboj. To pa je Johna voznika navdajalo z nepopisnim veseljem, kajti ponosen je bil, če so njegovo žen-kico občudovali, vedel pa je tudi, da ji to ni prav nič nerodno; narobe, najbrž ji je bilo sila všeč. Januarsko vreme je bilo: megleno in mrzlo. A kdo se je menil za take malenkosti? Pikica gotovo ne. Tudi Tilly Slow-boyeva ne, zakaj sedeti na vozu se ji je zdelo najvišje človeško veselje, najlepža izpolnitev vseh človeških nad. Še manj pa se je za to menil otrok, zakaj nobenemu detetu še ni bilo tako toplo in ni tako močno spalo kakor blagoslovljeni mladi Peerybing!e, čeprav vemo, da so otroci glede toplote in spanja precej muhasti. Zaradi megle seveda nisi mogel videti daleč, a videl si lahko precej! Presenetljivo je, koliko lahko vidiš še v gostejši megli, kakor je bila ta. Sa) je že imenitna zabava, ko tu in tam po poljih uzreš črne lise in trakove slane, ki je ob živih mejah in okrog debel še vedno životarila. Kako prijetno so človeka šele presenetile nepričakovane oblike dreves, ki so zdaj pa zdaj izstopala iz megle ter spet vanjo utonila. Žive meje so bile zmršene in prazne ter so spletale številne bodičaste vence v zrak, a to gledalca ni moglo potreti, zakaj ob tem pogledu se je še bolj živo spominjal toplega domačega ognjišča ter v duhu pričakoval še bolj zeleno poletje. Potok je bil videti mrzel, a voda je še tekla, in sicer še precej naglo — kar gotovo ni bilo malo. V cestnem odtoku se je umazana voda res počasi pretakala, to moram priznati. A kaj za to? Saj bi tudi prej zmrznila, če bi mraz še malo bolj pritisnil, potem pa bi bilo dosti priložnosti za drsanje in sankanje. Težke, stare barke v pristanišču bi zamrznile in njihovi zarjaveli, železni dimniki bi se kadili ves dan, medtem ko bi lagodno počivale. Na nekem kraiu je gorel velik kup plevela ali slame in vsi so gledali, kako je beli plamen nical skozi meglo; le tu pa tam se je pokazal rdeč ognjen trak. Gospodična Slowboyeva pa se je zaradi dima kmalu začela dušiti -— najmanjša stvar je namreč pri njej zbudila najbolj nenavadne posledice —, češ da ji je šel tako v nos, da ne more več dihati. Seveda je s tem prebudila tudi otroka, ki ni več hotel zaspati. Toda kuža Sultan, ki je bil za kako miljo naprej, je že prišel mimo prvih mestnih hišic ter zavil okrog ogla ulice, kjer sta stanovala Caleb in njegova slepa hčerka. Dolgo preden se je voz približal, sta on in slepa deklica že stala na pločniku ter čakala, da bi jih sprejela. Sultan je v svojem vedenju do Berte delal nekaj svojskih ljubeznivih razlik, ki to me docela prepričale, da je vedel, da j« slepa. Nikdar ni tkušal pritegniti njene pozornosti s tem, da bi strmel vanjo, kaikor je delal z drugimi ljudmi, marveč se je je zmeraj takoj dotakni. Kakšne skušnje je moral imeti s slepci ali slepimi psd, ne vem. Nikoli ni živel pri slepem gospodarju, niti nista gospod Sultan starejši ali gospa Sultanova starejša ali kdor koli v spoštovanem bližnjem pasjem sorodstvu bili udarjeni s slepoto, kolikor mi je znano. Morda je na to prišel Čisto tam, toda gotovo je, da je slepce nekako poznal. Zato je tudi Berto držal za krilo, vse dokler niso mrs. Peerybinglova, otrok, gospodična Slowboyeva in košara biE na varnem v hišici. May FieJdmgova je ie prej prišla. Prišla pa je tudi njena mati Sicer je res, da je bila starikavo prepirljivo ženšče e jokavim obrazom, a ker se je kljub letom držala togo pokonci, kakor bi imela posteljni krajnik za hrbtenico, se je vendar odlikovala v tej družbi. Bila pa je tudi prav ljubezniva in pokroviteljska, kakor da je že videla lepše dni, ali pa »Tak si videti! Niti počenega groša nimaš.« »Oh, denar, ki zastruplja bratovsko ljubezen!« je vzdihnil sveti Miklavž. »Denar, ki spači čisto poezijo!« je vzdihnil pesnik Keersmaeckers. »In napravlja revne ljudi za revne,« je šlo mali Ceciliji skozi možgane. »In vendar ne more storiti tega, da bi bilo dimnikarjevo srce belo,« se je smejal sluga Rupreht. Pa so šli iz pro-dajolne. V mesečno noč, ki je molčala v ledeni jasnini in snegu, je trdo in zvonko zodonelo s stolpa: »Mirno spite!« »še nekdo, ki ne spi,« je zaklical sveti Miklavž ve« vesel in takoj je zataknil sluga Rupreht nogo med vrata, ki jih je hotela Trinchen Mutser jezno zuloputniti. »Pazite, da ne bo ženfeka zaspala,« je rekel črni sluga, »takoj se bom vrnil!« In pri tem je tako krepko odrinil vrata, da se je Trinchen nenadoma znašla v polni košari čebule. In ko sta Cecilija in »veti Miklavž spet vstopila, je skočil sluga Rupreht na oslička in kakor švipajoča kosa drvel po cestah, se ustavil pred stolpom, zlezel po zidcih, pomolih in okraskih, po škrilib in svetniških podobah na stolp prav do Driesa Andijvela, ki ie pravkar škripal na gosli pesem »Je hotel lovec zgoaaj vstati«. Možak je prenehal peti in goslati in sluga Rupreht mu je vse razložil. »Nuiprej je treba videti, potem pa verjeti!« je dejal Dries. Sluga Rupreht ga je končno le spravil s seboj in v dvoje sta jezdila na osličku preko cest do »Pocukrane nosnice«. Sveti Miklavž je padel pred nočnim čuvajem na kolena in ga prosil, naj vendar plača pet in dvajset frankov in dodeljena mu bo vsa ereča sveta. morda živela pod vtisom, da bi se ji bilo v življenju bolj imenitno godilo, če bi so nekaj zgodilo, kar se ni nikdar pripetilo^ ali se verjetno ne bi nikoli moglo dogoditi. Tudi Taekleton je bil tu in se delal prijaznega, kakor da bi se počutil kot doma. Vse mu je bilo na videz tako pogodu kakor ribi širno morje. »May! Draga moja prijateljica!« je vzkliknila Pikica in hitela k njej, da bi jo pozdravila. »Kakšna sreča, da te spet vidim!« Prijateljica je bila prav tako vesela in srečna kakor Pikica, in verjemite mi, da ju je bilo lepo gledati, kako sta se objeli. Taekleton je imel dober okus, o tem ni dvoma. Maya je namreč bila zelo lepa. Včasih se dogaja, da se vam zdi len obraz, ki ga dobro poznate, za hip upadel in zastarel ter nevreden dobre sodbe, ki ste jo doslej imeli o njem, če mu postavite ob stran drug in nov lep obraz. A z Mayo in Pikico ni bilo tako. Mayin obraz je namreč tako prijetno dopolnjeval Pikičinega in Pikičin tako naravno ter jasno Mayinega, da bi mogel človek reči samo, da sta sestri, in to bi bilo edino, kar bi mogel človek obema v prid reči. Taka sodba pa je že bila Johnu Peerybinglu na jeziku, ko je stopil v sobo. Taekleton je prinesel gnjat in — naj takoj povem čudovito novost — že torto po vrhu. Sicer pa majhna potratnost le malo šteje, če gre za našo teletino in potico ter druge »stvari«, kakor jih je mrs. Peerybinglova kratko imenovala. Med temi »stvarmi« so bili orehi in pomaranče, piškoti ter podobne drobnarije. Ko so jedi postavili na mizo ter jim dodali še kot Calebov prispevek leseno skledo vročega krompirja (po svečani pogodbi mu je bilo prepovedano, da bi na 6vojih gredicah prideloval kaj drugega razen krompirja), je Taekleton bodočo taščo popeljal k častnemu sedežu. Da bi dala imenitnemu prostoru ob visokem prazniku več veljave, se je dostojanstvena stara ženica olepotila s čepico, ki naj bi preprostim vlivala čustva spoštovanja. Na rokah je imela tudi rokavice. Toda bodimo ljubeznivi z njo, sicer bi se nam utegnilo kaj hudega zgoditi!’ Caleb je sedel poleg hčere, Pikica in njena prijateljica iz šolskih let sta sedli skupaj, dobri voznik pa se je umaknil nekam na konec mize. Gospodična Slow* boyeva je zaenkrat bila ločena od vseh predmetov hišne opreme razen od stola, na katerem je sedela, da ne bi spet otrokove glavice spravljala v nevarnosti. »Predraga moja Maya, kako se je vse spremenilo! Ko govoriva o veselih šolskih letih, se počutim spet mlajšo,« je vzkliknila Pikica. »Saj vam nikdar ni videti, da bi bili sploh stari,« je rekel Taekleton. »Samo poglejte mojega resnega in zgaranega moža tamle. Zdaj ima najmanj dvajset let več od mene, kaj ne, John?« »Štirideset, ne pa dvajset,« je odvrnil John. »Rada bi vedela, za koliko ate vi starejši od Maye>« je dostavila Pikica. Če bi vajina leta seštela, bo Maya ob prihodnjem rojstnem dnevu gotovo nad sto let stara.« »Ha, Ha!« te je zarežal Taekleton. Njegov smeh pa je zvenel votlo kakor boben. Pogled pa ee mu je zaostril, kakor da bi zdajle v vsem božjem miru Pikici lahko zavil vrat. »Moj Bogi« j« povzela Pikica. »Če te tamo spominjam, kako tmo te v šoli pogovarjale o možeh, ki naj bi jih poeneje izbrale. Saj ne vera več, za kako mladega, lepega, veselega in živahnega sem se takrat odločila! In kakšen naj bi bil Mayinl O Bogi Ne vem, ali bi se smejala ali jokala, če samo pomislim, kako abotne deklioe smo bile.« Maya pa je očitno vedela, zakaj kri ji je šinila v obraz in solze so zavrele v njenih očeh. »In odločile tmo se za čisto mlade im živahne fante,« je rekla Pikica. »Še malo nismo mislile, kako bo pozneje prišlo vse drugače. Johna prav gotovo nisem takrat izbrala, saj še mislila nisem nanj. In če bi ti tedaj rekla, da boš vzela za moža Ta-ckletona, bi me gotovo usekala, kaj ne, Maya?« (Dalje prihodnjič). • • ~ ......1 — --| Mož je bil ginjen, pa je rekel neverni, trdosrčni Trinchen: »Ne vem, če laže, toda sveti Miklavž v slikanicah naših otrok in na cerkvenem oknu nad krstnim kamnom je prav tak. In če je v resnici sveti Miklavži Daj mu vendar ladjol Jutri ti jo bom plačal!« Nočnemu čuvaju, ki je bil njen sosed, je Trinchen zelo zaupala. In sveti Miklavž je dobil ladjo. »Zdaj pa hitro teci domoT in lezi spat,« je rekel sveti Miklavž Ceciliji »Ladjo ti bomo takoj prinesli.« Otrok je šel domov, zaspal pa ni; sedel je ob kaminu * blazino na rokah in čakal, kdaj bo pridrsela ladja po kaminu. Mesec je gledal naravnost v Žalostno, revno izbico. Oh, kaj je nenadoma zagledala Cecilija I Tam, po nekem bleščečem žarku mesečine, je plezal v višavo osliček s svetim Miklavžem na hrbtu in sluga Rupreht se ga je trdno držal za rep ter se mu pustil vleči za seboj. Mesec se le odprl; močna, velika svetloba je aala v lesketajočih se mavričnih nrvah preko zasneženega sveta. Sveti Miklaž je pozdravil zemljo, vstopil — in spet je oblivala svet le navadna, zelena mesečina. Mala Cecilija je hotela zajokati. Ne sluga Rupreht ne sveti Miklavž ni prinesel ladje, ni je bilo n« blazini. Toda glejl Kakšna sreča, ladja »Kongo« je bila veudar tu, v mrzlem pepelu, brez raze, brez razpoke, žareča v srebru in iz obeh dimnikov je kadila vsaj za dva groša belega bombaža I Le kako je to mogoče? Kako se je moglo tako na tiliem zgoditi?... Da, tega pa nihče ne ve; v tem je iznajdljivost in velika spretnost sluga Ruprelita in te pač nikomur ne izd* Ta kri ni smela biti prelita zastonj! Junaštva naših ranjencev in naše dolžnosti spričo njih m Roko je treba vaditi, zakaj življenje je še dolgo... počakal domobrancev, ki so kmalu nato naredili .protinapad in tolovaje pregnali. Domobranci so ga spravili naprej v Ljubljano. Neizmerno je hvaležen, da so ga rešili. * Ležal sem že dober mesec, ko so na sosedno posteljo prinesli ranjenca iz višnjegorskega bataljona. Ko je bila napadena Križka vas je pomagal nositi strelivo za napadeno edinico. Ku-munisti so prišli v bližino 20 m in je dobil rafal iz strojnice, ki ga je vrgel v visoko žito. Tovariš ga je hudo ranjenega v obe nogi odvlekel za neko mejo. Ni veliko manjkalo, da niso komunisti obeh zajeli. Fant je izgubil precej krvi in so mu v bolnišnici ko-mnj rešili življenje. Žrtvovati pa je moral levo nogo, desno ima močno zdrobljeno. * Ob peči leži mlad, črnolas dečko iz okoliče šmarjete. Neverjetno tih je. Njegov obraz je docela otroški. Sestre mu pravijo le »moj mali«. Prestreljeno ima črevesje, štirinajst dni je trpel silno. Hranili so ga umetno. Kako lepo se smehlja, kvečjemu malo stisne ustnice, kadar mu pri prevezovanju zamenjujejo od krvi strnjene obveze. To povzroča ne majhne bolečine, kar sem sam poskusil. Zdravnik in sestre se njegovi .potrpežljivosti ne morejo načuditi. * Nepozaben mi bo ostal v neki sobi v prvem nadstropju sedemnajstleten smo Slovenci neverjetno trdni mački >n da tako odpornih ljudi še ni videl. * Iz novomeškega bataljona so pripeljali fanta, ki jo je dobil od mine pod Primskovim. Po glavi j« bil ves opraskan in po prsih je imel polno drobcev. Bil je ob oko. Vsega skupaj si ni nič k srcu gnal. Ves čas se je smejal in pripovedoval v šentjernejskem narečju: »Veš, bežal pa je le komunezem.« Po štiridesetih dneh je vstal kontrabant in racal po sobi kakor medved: Vso desno nogo je namreč imel v mavcu, levo pa močno obvezano. Nikoli ne bom pozabil kako mil je bilo hudo, ko ga je zalotila sestra in ga pošteno oštela. • Iz sosednje, večje sobe se sliši nepretrgoma vesel smeh ali pesem'- »Dekleta poslušajte«, ali pa »Pod rožnato planino«. V tej sobi ni tako hudo ranjenih, ali pa so nekateri že okrevali. Ti pomagajo sestram, če imajo preveč dela. Nosijo posodo, pomagajo pri prevezovanju, skrbijo pa tudi za zabavo ostalim trpinom, ki so privezani na posteljo. Ko ranjenci namreč pretrpijo najhujšo in »shodijo«, so zelo ubrani za vse vrste šal in zabav. V sobi nastane tako Prl" jetna, nepozabna druščina. Toda usojeno je, da se le-ta zlasti ob številnejšem dotoku novih ranjencev, ki zasedejo izpra-znjene postelje, kmalu razbije. Eni gredo v ambulanto, drugi v edinice. Nam, ki se ostanemo je žal za odišlimi tovariši, ki so se v bolnišnici izkazali za fante in pol. Tu, v bolečinah, ni mesta za laž, zahrbt- Prišel mi je nasproti s čudnim korakom. Ko sva se zadnjič poslovila, je bil še zdrav. Ko sem ga dobro pogledal, sem videl, da ima nogo skoraj trdo. Prisrčno sva se pozdravila in si stisnila roki. Bil je fant od fare, od sile korajžen in kadar je šla kam posebno nevarna patrola, sem ga vzel vedno s seboj. Vprašal sem ga, kje jo je dobil. »Bil sem na Lavrici. Sedel sera v gostiln.i Na mah zaslišim streljanje. Mislil sem, da je kaj navadnega. Kar zaslišim glas: »Komunisti!« Hočem skočiti ven, pa sta že bila na vratih dva rdeča s strojnico. Udaril sem po naperjeni strojnici, pa sem imel smolo. Dobil sem rafal. Če bi se bil takrat močno sklonil, bi bilo šlo. Dobil sem io v trebuh in pr^a. Imel sem še toli-;o moči, da sem skočil čez oba komunista. Ker je bila zunaj docela tema, nista streljala za mano, ampak me samo zasledovala. Kmalu sem se zgrudil in eden od njiju je rekel: »Daj mu strel v glavo.« Ker zaradi teme ni mogel najti glave, me je ustrelil v koleno. Naši so one kmalu pregnali, me pobrali in odpeljali v bolnišnico. Težko je šlo, pa je le šlo.« Ko sva tako stala in se pogovas i‘ala, je prišla mimo bolniška sestra, i ga je oskrbovala. Spoštljivo jo je pozdravil in vprašala ga je, kako mu kaj je. Ko sta se poslovila, mi je rekel: »Ne veste, kako lepo je zame skrbela. Reči moram, da v bolnišnici, ali kakor pravimo mi, v lazaretu, skrbno pazijo na ranjence. »Kaj pa sedaj,« sem ga vprašal. »Malo trdo nogo imam, pa kaj zato. Od domobrancev pa ne grem Me bodo že kam vtaknili. Najrajši bi šel k motorizaciji.« »Kaj pa drugi,« 6em ga vprašal. »]a, Janez je tudi ranjen. V dvajseti leži. Ob nogo je. Pa si ne dela prevelikih skrbi. Saj ga poznate.« Takoj sem sklenil obiskati ga. To Ž'e bil od sile korajžen, iznajdljiv in ister fant. Presenečeno me je jiozdra-vil in skoraj ni mogel verjeti, da sem prišel- Bil je že na konju in takoj je začel pripovedovati: »Prav danes je preteklo pet mesecev, kar so me pripeljali. Kako se je že vse skupaj zgodilo? Oh, kolikokrat sem že pravil obiskovalcem zgodbo, kakršnih je doživelo, jih doživlja in jih bo še doživelo premnogo domobrancev, ki tam na Dolenjskem in Notranjskem bijejo razbojnike. Naša edinica je bila tedaj v strogi pripravljenosti. Ležali smo oblečeni in prisluškovali. Od juga so se slišali zamolkli poki min, ki so v enakomernih presledkih spremljali nabijanje težkih bred in lahkih zbrojevk, ki so nekod zagrizeno tolkle v noč. Vmes je zdaj jva zdaj zavrisnila brzostrelka. Trdno smo upali, da bomo šli napadeni postojanki na pomoč. Tisti, ki so imeli brzostrelke, so si polnili okvirje, strojničarji j>a so pregledovali in mazali svoje »psičke«. Pozno v noč smo zaspali, skoraj nejevoljni, nekateri so se začeli celo slačiti, češ, saj ne gremo nikamor. Nisem še spal dve uri, kc nas prebudi službujoči častnik: »Takoj vstanite, v petih minutah zbor z orožjem na hodniku!« Od juga se je še vedno slišalo g jranje strojnic. Na hodniku so nam razdelili še nekaj bomb in čelade, nato pa nam je vodnik spregovoril nekaj besed o disciplini ognja, dajal navodila desetarjem in že smo zapustili vojašnico ter se povzpe'i na pripravljene avtomobile. Motorji so zabrneli, iz naših grl p je sama od sebe privrela pesem. Preglasili 6mo zamoliclo udarjajoče mine. Bližali smo se napadeni vasi. Streljanje je skoraj prenehalo, le sem pa tja je bilo slišati kak rafal. Pričelo se je daniti. Nad vasjo se je dvigal dim. Kazalo je, kakor da bi gorela cerkev. Stopili smo z avtomobila, se vstopili v široko vrsto in tako prodirali proti vasi, vse brez strela. Zdelo se je, da 60 jo tolovaji z nastopajočim dnem pobrali kakor po navadi. Včasih smo se za nekaj minut ustavili. Na nosilih so prinesli dva ranjenca. Obraz enega je bil zalit z umazano krvjo. Težko je sopel. Na enem mestu so bili komunisti že vdrli čez žico na širini kakih 50 m. Tam je bila žična ograja jvotlačena. Tu čez smo jo udarili za bežečimi tolovaji. Trava, ki mi je segala do pasu, je bila na oni strani pomandrana in na mnogih mestih pobarvana s krvjo. Aha, tu je imel tolovaj strojnico. Prazni tulci leže na kupu. Bumf! Ko bi me kdo ujel za deeno nogo v zanko, in že sem ležal v travi. V možganih se mi je zabliskalo: mina! Bog ve, kje so moji udje. Hvala Bogu, roki sta celi, leva noga tudi, zraven pa kos desnega čevlja. Na klice so se dvignili tovariši, ki jih je bil zračni pritisk položil v travo. in me dvignili. Stopalo je bilo razcefrano. Začutil sem strahovito žejo. Posebnih bolečin nisem občutil. Le kadar me je kdo stresel, sem mislil, da me bo pretrgalo na dvoje. V vasi so mi prinesli žganja ter me naložili na avto, ki me je kmalu pripeljal do bolnišnice. Bolničarji so me naložili na nosila in me takoj odnesli na ojreracijsko mizo. »Nogo ti bomo odrezali,« je dejal mlad zdravnik in mi obračal stopalo, ki je bilo ena sama krvava kepa. »Kakor je božja volja,« sem vzdihnil in že mi je bolniška sestra_ zapičila iglo v desnico. Vprašala me je, kako se pišem, pa ji že nisem mogel odgovoriti. Izgubil sem zavest. Ko sem se zbudil, »o bile moje prve besede: »Ali mi ne bodo odrezali noge?« Rekli eo mi, da je že Tse v redu-Bolečin nisem čutil. Kar prijetno je bilo ležati na beli, snažni postelji. Ne vem od kod je priplavala pesem: »Oh, adijo, ljubca moja .. V kotu je igral radio, po sobi se je domobrancev in se šalilo s sestrami. V sosedni sobi so j>eli: »Zato pa rečem jaz...« Solze so mi stopile v oči, ko sem se sjx>mnil preteklih let, veselih in brezskrbnih. Nič več ne bom hodil jk> planinah, nič več smučal, ne tega ne onega delal... Vsega tega je za vse življenje konec. Pa je stopil k meni fant iz Dobre-polj. To je moral biti junak, ta jx>-gumni dečko! Nogo ima odrezano visoko nad kolenom, pa je vedno tako dobre volje in z neverjetnimi akrobacijami na berglah in s šalami ustvarja med ranjenci veselo ubranost, kateri sem se čudil. »Fant, ti si dober, ker imaš še koleno. Še jroznalo se ti ne bo, ko boš dobil protezo,« me je tolažil. »Biti moraš dobre volje in jromisli-ti, da so drugi še vse večji reveži. Sicer j>a, če si vojak, domobranec, si moral biti na take in še hujše stvari pripravljen. Fant, vedi, da nobena kaplja krvi ne gre v izgubo.« Ta dobrejmljski junak mi je vlil jmguma. Da, dobre volje in jioguma mi je treba, j>oleg tega mi pa še Bog daj milo-ti, da bom vse tegobe in težave z lahkoto in smeje prenašal.« * Vprašal sem ga, kako in kje jo je on dobil. Takole mi je pripovedoval: »Lepega aprilskega dne smo pri Otavicah pri Kočevju zajeli in uničili tolovajski bataljon. Bil sem strojni-čar. Komaj sem vstal, da bi s svojo bredo zdrvel naprej, že me je zaskelelo jx»d kolenom. Omahnil sem. Pomočnik mi je iztrgal strojnico in zdrvel naprej. Bog mu daj zdravje, korajžnemu fantu, ki mu je Bog vlil v trenutku pravo pamet, da se ni zamujal z menoj, ampak je naskočil v nevarnem trenutku. Sam sem se zavlekel za kup kamenja, kjer sem bil varen. Takoj je bil pri meni bolničar, ki me je obvezal. Rana, hvala Bogu, ni bila nevarna. Dva tovariša sta me vodila v vas, kjer so me naložili na voz in me odpeljali v Kočevje. Proti večeru me je začela rana silno boleti. Ponoči sem imel precej nad 59. Zjutraj so brezžični, sporočili v Ljubljano, naj pride letalo pome. Čez kaki dve uti sem se že zibal v nepozabni vožnji preko Ribnice, Lašč, Turjaka in že ie »štorklja« varno pristala na letališču, kjer me je čakal bolniški avtomobil. Takoj so me. polo-žiii na operacijsko mizo, mi dali injekcijo in že sem zaspal. Čez dve uri sem se zbudil iz omo-tire. Ob postelji je stala »estra Marija in mi previdno ter obzirno jvove-dala. da sem ob nogo. Skušala me je tolažiti. »Oh, prava reč, da sem le še pri življenju.« sem ji še napol v omotici odvrnil. Imel sem namreč nevarno zastrupljanje in če ne bi bato dobre »štorklje«, bi... »... bi te morali pri pasu odrezati.« sem pristavil jaz. Glasno se je zasmejal. Nato je odšel v drugo 6obo, kjer so ga rabili pri duraku. * »Tudi mene je prinesla »štorklja« sem v Ljubljano,« se je oglasil droben, bled fant s tretje j>ostelje na levi. Njegovo obličje je kazalo silne muke, ki jih je moral prenašati ta junak, doma iz velikološke okolice. V patroli blizu Dan je dobil strel v stegno. Kost je imel močno zdrobljeno. Ob prenašanju in prekladnju Z nosil na avto, pa na letalo in spet na avto je hudo trpel. Precej mesecev je preležal nepremično v mavcu. »Vidiš, pa se vse lepo prestane in jvozabi,« je končal. »Kadar je priletela nad bolnišnico »štorklja«, sem se vedno 6 hvaležnostjo _ obrnil skozi okno in vzkliknil': »Glej, ta mi je rešila življenje!« Levo v kotu je nepremično ležal domobranec, ki so ga prinesli malo pred menoj. Glavo je imel vso obve-.:nno, le usta je imel prosta in no,s se je prešerno smejal izza obveze. Poleg tega je ime! na obeh rokah in nogah jmlno ran. Ob tolovajskem napadu na njegovo postojanko je padla nekaj metrov od njega debela mina. Težko jo dihal. Kadar ga je kdo vprašal, kako mu je, je odgovoril: »Takti, bali.« To je vse, kar je spregovoril. Kasneje so mu odrezali nogo nad kolenom, jKileg tega pa je. bil še ob desno oko. • V sobi je bil zelo glasen domobranec, ki ie pravkar odhajal v ambulanto. Od vsakega jrosehej se je ginjeno jtosVnvljal. V šali si je tiščal robec pred obraz, smrkal in si brisal oči: »Zbogom, setra, pa ne smete zameriti, če sem kaj preveč stokal,« se je opravičeval. Od kod poznam ta obraz? Saj res! Lani septembra je v Zamoškem ravnal z malim minometom, edinim, ki smo ga imeli. Revež je bil borec, ki je ležal na levi ob oknu. Imel je prestreljen mehur in čreva. Fant je bil vedno zelo žejen, kakor so navadno taki ranjen ci. V nekaj dneh je zelo shujšal. V začetku je še nekam zdržal. Po kakem tednu se ie zgodilo, da je trgal rožam liste in .jih žvečil, da bi dobil kapljice vode. Po štirnajstih deh ga je smrt rešila. V kotu leži mož iz Notranjsko. Ni domobranec. Meseca marca so ga komunisti mobilizirali. Maja so ga na gnali v napad na Rakek. Bil ie hudo ranjen v stegno. Ker se je bal, da bi ga »tovariši« kot hudo ranjenega ne uetrclili, se je zavlekel v grm in tam Vrata iz bolnišnice *o se odprla — glejmo, da se tem, ki so se žrtvovali za nas, ne bodo zaprla vrata v življenje. ,..........................................—-—, Vsakdo, ki prinese žarek r azvcdrila, je dobrodošel. junak. Voz, na katerem se je peljal z drugimi, vmes so bile tudi ženske, je zapeljal na mino. Vrglo ga je v velikem loku pod cesto, kukih 20 m od kraja nesreče. Obležal je nezavesten in razbit, zlasti po nogah in spodnjem delu života. V bolnišnici so mu odrezali nogo prav pri vrhu. V drobovju in želodcu je imel jiolno pesku in drobcev lesa. Scefra, ki ga je oskrbovala, mi je pravila, da tako pogumnega in v voljo božjo vdanega bolnika še ni imela. Nekaj ur pred smrtjo je prosil domobranskega bolničarja, naj namesto njega napiše pismo materi. V njem jo prosi, naj ne joka, čeprav bo umrl, pač pa nuj moli zanj in druge trpeče Slovence. Sestro, ki je sedela zvečer pred smrtjo pri njemu in so ji prišlo solze v oči, je smehljaje tolažil: »Nikar ne jokajte, saj se tudi jaz, ne, čeprav bom umrl.« Oh desetih zvečer je mirno, vdan v božjo voljo za vedno zaspal. Dragi fantič — junak, nikdar te ne bom pozabil! Lep primer in dokaz trdoživosti naših fantov je borec, ki so ga prinesli nekaj dni za menoj. Bil je iz stiške skupine. Njegova četa je šla proti Čatežu. Na neki čistini obsuje vzpenjajočo sc kolono toča krogel. Zaseda in to v moči brigade! Komaj se je vrgel na tla, ga ie zapeklo zadaj. Kaj se je zgodilo? Rafal mu je odnesel skoraj polovico sedala. Sedaj leži tam v kotu, samo na trebuhu seveda. Kljub hudi rani je bil silno miren in ni niti med preveeovanjem črhnil, celo popevko si je zažvižgal kakor v vojašnici, kadar je počival, Ob tem našem ranjencu je glavni zdravnik dejal višjemu nemškemu častniku, ki je prišel obiskat ranjence, da nost in hinavstvo. Vsakdo postane po očiščenju, ki mu ga prinaša trpljenje, dober ko otrok, vesel in odkrit. Kako smo se včasih do solz nasmejali besedi, ki bi se ti zdela zdravemu brezpomembna, naivna ali celo bedasta! Ni kaj dosti razlike med otrokom, starim človekom in bolnikom. Vsi so enaki v lastnostih, ki bi jih z eno besedo imenovani »otroškost«. Trpin, ki s svojo vedrostjo in šalami ustvarja razpoloženje v sosednji sobi, j* Šentjernejčan »Keks«. Ta človek vedno poje, kadar pa ne poje, klati take, da me od smeha skoraj s postelje vrže. Zadnje dni se je j vso ihto vrgel nf duraka. Kibici, ki se zberejo tam okoj1' pa bolj poslušajo njegov namazan jeziki kakor spremljajo igro. Kdor ga vidi prvič, se mu iz j»rsi iz" vije sočuten vzdih: »Ah, ubožec.« Fant je namreč ob desno nogo in levo oko. Še pri vaških stražah je bilo, ko mu 1® pri napadu na grad Rakovnik drobec granate razbil oko. Toda njega to ni motilo. Večkrat je dejali »Za mitralezca nema® liulšga, ko da imaš samo en uč. Ti sa| levega ni trčba zatisnit.« Letos spomladi pa jo je nekje pri Rib" nici spet staknil. Nizko sklonjen je s svojim »klepajem« stekel naprej. Krogla m ^ je šla pod desnim očesom noter, pod bro do ven, ga oplazila po prsih in obtiča v stegnu. Zaradi težavnega in dolgotral nega prenosa je nastopilo zastrupljeni • Odrezali so mu nogo nad kolenom. Kma bo dobil protezo in že razlaga, kako )• bo več imel obešenih nad posteljo. L bo za delavnik, ena »zahmašna«, eno imel za ples, eno kadar bo treba kog pretepsti in podobno, »če imaš samo eno, Dalje na 7. strani! države in njenega po- iBŽFV BRUNO BREHM DOSEDANJA VSEBINA: Po smrti cesarja Franca Jožefa fio začno vso mogoče diplomatsko spletke. 2e takoj nasied-nje jutro so pripelje na Dunaj madžarski ministrski predsednik Tisza, da bi Karla pregovoril, naj 6o da kronati za odrskega kralja. Kralj to obljubi, a že sluti, da je za&rrešil nepopravljivo napako. Pri glavnem tajniku francoskega zunanjega ministrstva Cam-bonu začne spletkariti Karlov svak, prino Sikst. Skuša ga prepričati, da zdaj, po smrti Franca Jožefa, Avstrija ni več sovražni, ca Franci.ie in da bo gledala tudi na to. da se čimprej tudi povsem loči od Nemčije in pretrga z njo vse stike. Princ Sikst in Cambou si po svojih željah razdelita Evropo, tako da bi imeli korist samo Francija in Avstrija, največjo Škodo pa Nemčija. A Cambon ve, da Sikst ne misli toliko na svojega svaka in na Avstrijo kakor pa nase. Cez nekaj dni se pripelje v Neuchatel k princema Sikstu in Ksaverju madžarski grof Erdody, ki ga je bil tja poklal cesar Karl z naročilom, da bi rad sklenil mir, in sicer na naslednjem temelju: z Rusijo se sklene tajno premirje proti zagotovilu, da bo uživala glede carigrajskih ožin enako pravice; obnovitev Belgije s Kongom; Francija dobi Alzacijo in Lotnringijo iz leta 1914; iz Srbije, Bosne. Hercegovine, Albanije in Črne gore pa naj na-stano Jugoslavija pod kakim avstrijskim vojvodom. Princa menita, da zdaj ni mogoče računati na sklenitev splošnega miru. ko je Sla še Amerika v vojno, Nemčija da je sploh proti miru, ko ji na bojišču dobro gre, Italija pa da bi na vsak način rada uničila Avstrijo. Cez osem dni je Erdfidy spet v Neuchntelu Ko tudi tokrat nič no opravi, prosi v imenu cesarja oba princa, naj čimprej prideta sama na Dunaj, da se osebno pogovorita s Karlom. Princa obljubita, a za to pot se še kar ne moreta odločiti. Princ Sikst v Laksenburgn 23. marca fe ves dan snežilo. Bil {e to nioker spomladanski sneg, ki je pokril ozimino, zamedel poti v laxenburškem P®rku ter pobelil temne ribnike in zevajoče obcestne jarke. Franzensburg, viteška stavba iz romantične dobe, je bila vsa zavita v snežno odejo, podobna vinjeti na začetka kakšne pravljice. Od ženskega samostana sem se je slišalo večerno zvonjenje, in tistim, ki so si dali prinesti iz »Zlate zvezde« ali ir. »Dunaja« pivo čez ulice na dom, so snežinke padale v pene. Lludem, ki so si bili v trafikah kupili z Dunaja došle večerne časopise ter med potjo domov pod cestnimi svetilkami hlastno prebirali vojno poročilo, so sc ti časopisi vsi zmočili, in le redkokdo iz tega zaspanega mesteca ob cesarskem gradu ob takem vremenu ni_ pomislil na tiste, ki so zunaj na bojiščih ' ležali po razmočenih strelskih jarkih in mrko zrli v temno noč. V cesarskem gradu je gorela loč; znamenje, da ja najbrž priiel cesar za nekaj dni semkaj. Dvakrat se _ je zasl.iinl stražarjev klic, godba je zaigrala koračnico in skozi snežni metež ja odpeljal dvorni avtomobil proti Dunaju, Nekaj minut pozneje je privozil z Dunaja drug avtomobil, ki ni zapeljal pred glavno stran dvorca, marveč je že prej zavil skozi odprta mrežasta vrata ter Ves zasnežen previdno zapeljal čez tiho dvorišče ter se nstavil za hlevi. Sivi dvorni itabni pribočnik Weber je sprejel pozne goste. Stari možakar jih je hotel pospremiti, a grof Erdody je to odklonil-' »Povejte mi, kakšno je za danes stražarsko geslo in odgovor,« je dejal po tihem webrnf »in sami nekoliko popazite na straže. Ne zaupam nikomur!« Dvorni pribočnik je povedal grofa geslo in odgovor nanj, in trije možje so odili, ne da bi jih kak stražar ustavil, k majhnim vratom, ki jih je grof odklenil. Po modrih skrivnih stopnicah so prišli v Prvo nadstropje, kjer sta jim že prihitela nasproti cesar in cesarica. Princa in cesarska dvojica so stopili ▼ »obo, grol pa )e ostal za stražo v predsobi. Princa, častnika v sovražnikovem zaledju, sta bila nekoliko potrta, cesar nekam v zadregi, le cesarica je bila videti vesela. Po dveh in pol letih je zdaj spet videla svoja brata. Kako je bilo na potovanju, je bil povedal že grof Erdody, ki je zjutraj prinesel od pnneov pismo. Čas je bil skoraj odmerjen. Treba je bilo govoriti naglo, zakaj nihče ni smel zvedeti, da sta princa tu. »Srečali smo Maksa,« je dejal Sikst. »V drevoredu se nam je pripeljal z vozom nasproti.« »Pa vas je prepoznal?« je vprašala zaskrbljeno cesarica. »Mislim da ne. Klobuke smo potisnili čez obraz ter zavihali ovratnike.« »Potem je dobro,« se je oddahnil cesar, ki je celo pred svojim bratom hotel zatajiti navzočnost obeh svakov, »Zelo lepo je od vaju,« je pripomnila cesarica, »da sta prišla. Z vožnjami sem in tja smo zapravili preveč časa. Čeprav je groi Erdody o vsem vestno poročal, bi se vendar le lahko vtihotapili kakšni nesporazumi.« »Hitro moramo poprijeti,« je dejal, cesar, »trenutek je zdaj ugoden. Sile so si v ravnotežju, če bo šla vojna naprej, se lahko konča samo z uničenjem enega izmed obeh nasprotnikov.« »Bismarkov mir iz leta 1871,« je odvrnil Sikst, »je vzorec takšnega miru, kakršnega ne smemo skleniti!« »Francija ni mogla tega mirovnega sklepa nikoli preboleti,« je pripomnil Ksaver. »In tisto kronanje cesarja ▼ Versaillesu! Pa ona ošabna, neokusna pridiga pred kronanjem!« je Se dostavil Sikst. »Dostojnost ni nemška iznajdba,« je dejala cesarica, »V vojni smo marsikaj doživeli!« »In zdaj hoče Nemčija,« je nadaljeval Sikst, »končati vojno s prav takšnim nasilnim mirom!« »Samo nemški glavni stan veruje v zmagoviti mir,« je odvrnil cesar. »Nemško ljudstvo, ki mora prenašati vso stisko sedanje vojne, vanj ne veruje. Nemški cesar ni dosti drugačnih misli ko jaz. A on nima moči, da bi se otresel svojih vojačkih svetovalcev in kričačev domovinske stranke. Ločil sem se od Konrada, ker je preveč udarjal na nemško struno, pa čeprav je bil Konrad zelo priljubljen in ga je vojaštvo zelo rado imelo.« »Ce ne bi bil tega storil,« fe dejal Ksaver, »bi te bila Prusija spravila prav tako podse, kakor je spravila Bavarsko!« »Pri tem so vas leta 1866 vrgli iz Nemške zveze. In če jim bo šlo zdaj enkrat le slabo, se bodo hoteli oškodovati s tvojimi deželami,« je dejal Sikst »Kar bodo izgubili v Franciji, bodo skušali vzeti Avstriji. In če vojno dobijo — česar naj n a« Bog obvaruj« — in če jo končajo z zmagovitim mirom, potem bodo vtaknili Avstrijo kot dobrodošel dodatek v žep.« »Sikst Ima prav,« je rekel cetar cesarici, »preprečevalna nemška zmaga bi bila naš pogin!« »To ti vendar vedno znova pripovedujemo,« je odgovorila cesarica, »Od vsakega dfugega sovražnika bi lahko pričakoval več prizanesljivosti kakor pa od Prusov!« »To pravi ves svet! Zato noče nihče z_ Nemčijo skleniti mirni In vprav zato bo tisti, ki z Nemčijo ne pretrga svojih zvez, tudi z njo vred priiel pod kolo!« je vzkliknil Sikst. »Kaj mi pomaga, če praviš, da nemškemu cesarju počasi tudi postaja tesno pri srcu. Svojih generalov se le ne morem otresti! Mislim, da boš pridigal gluhim ušesom! Ti ne moreg in ne smeš nadaljevati z vojno, če nočeš uničiti svoje monarhije. Zavzeti moraš zdaj jasno stališče. Takšne robatosti, kakršne nam ja Erdody prinesel od Czernlna, nas ne bodo privedle nikamor naprej. Bil sem s temi slabo obetajočimi osmisli točkami pri Poincareju. Označil jih je kot nekaj nemogočega, kot nekaj, kar je daleč pod skrajno spodnjo mejo! Tisto kar si tl pripisal, bi njegovem mnenju nudilo prav majhne možnosti za nadaljnja poga. janja. Czerninovo izmikanje so imel! za zahrbtnost. Storiti sem moral, kar je bilo le mogoče, da ne bi sploh prenehali z vsakim razpravljanjem!« »Czernin je nezaupljiv!« je odvrnil cesar. »Če v Parizu ne morem predložiti ničesar drugega ko samo takšne brezpomembne stvari,« je dejal Sikst, »potem bodo tam dobili vtis, da sva pogajanja sicer začela, a da jih nisva sposobna izpeljati do konca. S teboj so se pripravljeni pogajati, z Nemčijo ne! Nemčijo hočejo udaritil Vzbudil boš videz, da ne vodiš teh pogajanj zase! Rekli bodo avstrijski cesar bi rad vedel, kaj zahtevamo od Nemčije. On hoče posredovati med nami in Nemčijo. On bo Nemcem gotovo prigovarjal, naj naše zahteve sprejmejo. Toda od Nemčije zahtevajo, da se mora vdati! S teboj pa sklepajo mir!« »To bi bil ločen mir,« je odvrnil cesar tiho, »Ker se z Nemčijo nočejo prej pogajati, dokler ne bo poražena,« je dejal Sikst, »beš pač težko sklenil kak drugačen mir. Ko si zasedel prestol, si svojim narodom mir obljubil! Če se boš zdaj, ko se ti ponuja tako lepa prilika, umikal, boš svojo besedo požrl. V Parizu pa bodo rekli-* avstrijski cesar ne more ničesar več ukreniti! On je nemški ujetnik!« »Jaz nisem noben nemški ujetnik!« je zavrnil cesar. »Toda pogin na strani Nemčije samo zaradi lepega videza,« se je oglasila cesarica, »ni nič drugega ko samomor!« »Nočem pa igrati Italije,« je dejal cesar. »Z gnusom in zaničevanjem smo gledali na vedenje Italije, ko je prelomila zvestobo do nas.« »In vendar je Nemčija mimo tebe obljubila Italijanom tvojo južno Tirolsko, če Italija ne gre v vojno!« je pripomnila cesarica. »Rajši umrem,« je vzkliknil ccsar, »kekor da bi odstopil Italiji eno samo ped zemlje! In če zahteva Trst, naj kar pride ponj! V Franciji si niti misliti ne morete, kakšnih stvari so zmožni moji vojaki ob Seči! Jaz to vem, saj sem bil tara! Takšne zemlje ne damo kar tako zastonj!« Cesar je nenadno postal živahen. V obraz je zardel in oči so se mu zasvetile' »Tam doli ob Soči, dragi Sikst, tam se je monarhija na novo rodila! Tam ni pomagal noben nemški vojak, tam smo sami držali! Vsi! Nemci, Madžari, Slovenci, Hrvatje, Čehi, Poljaki in Romunil« Princ Sikst je nekam zmedeno pogledal v tla- »Razumem tvoj ponos! Tudi Jaz vidim v Italijanih največjo oviro za sklenitev miru! To so tvoji edini, nespravljivi sovražniki! Nemški časopisi prinašajo med drugim tudi por&čikt o skorajšnji ofenzivi proti Italiji! Povedal sem ti to že v pisma, Id ti ga je dopoldne izročil Erdody. V Parizu razumejo ta poročila tako, ko da naj bi bila ta ofenziva izvedena ( nemško podporo. Razumem, kakor sem rekel, tvojo željo, da se ta ofenziva začne. Toda pomisliti moraš tudi, da bi Rusija utegnila spet tako pasti v hrbet kakor lani pri Lucku!« Princ Je pogledal v tla; Poincarž |e ves vznemirjen caradi nemškega umika na Hindenburgove postojanke in zaradi močnega skrajšanja bojne črte, ki bi bilo s tem v zvezi, govoril s princem o preteči ofenzivi v Italiji. »Ne verjamem, da bi Ra*f napadli,« fe odgovoril cesar, ko da o tem res ne bi bil povsem prepričan, »Tudi če Rusi ne napadejo,« fe nadaljeval princ in pri tem še vedno gledal v tla, »vendar se bodo v primeru italijanskega poraza pojavile tam angleške in francoske čete, S kakim morebitnim uspehom bi si v tem primeru sam vzel skoraj zanesljivo priložnost za nadaljnja pogajanja,« »Pogajanja z Italijo,« je odvrnil cesar, »ne vodijo k cilju.« »Italijansko ljudstvo,« je dejal Sikst, »ne nasprotuje mira. Le častihlepnost politikov in strank je kriva, da ne pride do miru. In povrhu te Nemčija izdaja Ita- liji, kjer le more. Giolitti še vedno preži, da bi z Nemčijo sklenil mir. V najviijih krogih italijanske kraljevine sede prijatelji Prusije.« »Ta kraljevina,« fe vparfel v besedo cesar, »Se mora vendar Prusom zahvaliti za izropanje Rima.« »Zato je treba najprej govoriti s Francijo, Rusijo in Anglijo,« je dejal cesar, »da bodo te države potem pritisnile na Italijo. Treba fim fe povedati, da je bila Italija vedno na nemški strani, ne samo zdaj v vojnem, marveč tudi prej v mirnem času. Vladarski hiši Hohenzollern-cev in Savojcev sta priili do moči v boju proti Habsburžanom! Bismark je vendar samo zato ustanovil trojno zvezo, da bi bila Avstrija ujetnica med Italijo in Prusijo.« »Vse, kar praviš o Italiji, podpišem,« je odgovoril princ. »Vendar pa misHm, da bo prav, če Italije ne napadeš, dokler so naša pogajanja še v zraku.« »Pa če me Italija napade?« »To je potem italijanska stvar,« fe odvrnil princ. »A ti si zdaj ne smeš vzeti možnosti za pogajanja, če se bomo še dolgo obotavljali, bo pri nas v Franciji prišlo do spremembe vlade. Začeti bi moral od spredaj z obdelavo nove vlade, Brirand je predsedniku Poincareju obljubil, da bo stvar držal v tajnosti. Kdo pride za Briandom, ni znano! Isto velja za Anglijo. Tam ve kralj in le neka! ministrov za tvoj korak. Jaz naj bi bil šel sam v Petrograd k carju, da govorim z njim o tvojih mirovnih namenih. Zdaj pa je svobodomiselna moskovska gospoda zmagala nad carjem. Ona bo Je boli kakor pa car odvisna od Anglije in Francije. Kar bi torej mi sklenili s Parizom in Londonom, bo veljalo tudi za Rusijo.« Cesar fe zbegano pogledal svojega svaka' »Kaj naj torej zdaj storim?« »Poslati mi moraš čimprej pismo, v katerem mi boš no krotko, dosledno !n brez prevelikih ovinkov potrdil one štiri točk«.« »Czernin tega ne bo storil!« fe odgovoril cesar. »Mora mar Czernin to potrditi?« fe vprašala cesarica. »Saf vendar slišiš, da ni več časa za obotavljanje.« »Czernin bo delal na to, da bi vsa stvar .spet zvodenela,« fe pripomni! Sikst. »On si bo v svoji pisarni že znal pridržati običajne pravice in bo v stranskih stavkih ovrgel tisto, kar vsebujejo glav-i!« »Nemčija ne bo hotela popustiti glede Alzacije in Lotaringije. Oporekala mi bo pravico vmešavanja v to stvar,« fe dejal cesar. »Če le kdo, potem imaš vprav ti pravico povedati svojo besedo!« je odvrnil Sikst. »Ali nisi ti noglavar lotarinške vladarske hiše? Ali mar nisi potomec alzaškega grofa?« »Govoriti boš moral o tem vendarle tudi s Czerninom,« je rekel cesar po kratkem premišljevanju, »V primeru, da Nemčija ne bo hotela popustiti, lahko vendar razbiješ zvezo s tem. da »nrožiš poljsko vprašanje,« fe predlagal Sikst. »V tem imaš mogočnega pomočnika, • katerim lahko vedn,o,.kadar koli ga potrebuješ, poetrežeš. Proti tema vendar tudi Czermin ne bo Imel ničesar. In potem bo Nemčifa zavezništvo pretrgala,« Vstopil Je grol Erd5dy In naznanil prihod groia Czernina, Vsi so se ozrli proti vratom. Grol je vstopil. Njegov obraz fe bil hladen, vase zaprt. Kakor zaplapola plamenček na sveči, če zaveje prepih, tak0 je šinila zadrega čez obraz ljudi, ki so biil ta tajno zbrani. Razgovor se kar ni mogel razviti, Tu Je Bedel visoki, koščeni groi ▼ svoji črni suknji in skoro ni mogel zakriti svofega sumničenja, s katerim fe opazoval oba bourbonska princa. Cesarici fe bilo neprijetno in fe za nekaj minut odšla iz sobe, da ukaže pripraviti Erd5dyjn večerjo. Princ Sikst J« na kratko ponovil, knr Je bil govoril s cesarjem. Prišel fe do tistega pisma, v katerem naj bi kraljeva vlada sprejela one štiri točke. Czernin je zavil drugam- »Zavezniki nam tudi niso dali v roko ničesar pismenega. Treba je najprej nafti bolfše temelje.« »Drugačnih temeljev, kakor so tisti, ki so vam že znani, ni,« fe odvrnil princ. »Zame fe podlaga za pogajanja lahko samo vojaški zemljevid,« Ja odvrnil Czernin. »Vojaški zemljevid je danes za Nem-čijo ugodnejši, kakor pa za Avstro-Ogrsko,« je dejal princ. »Za mir smo pripravljeni tudi nekaj žrtvovati,« je posegel v besedo cesar. »Lahko žrtvujemo Galicijo in lahko popustimo tudi glede poljskega vprašanja. Le nasproti Italiji nismo pripravljeni na nobeno žrtev. Tega svojim vrlim Tirolcem ne morem storiti, tega ne morem zagovarjati pred svojo hrabro vojsko, ki je v Furlaniji s peščico ljudi zadržala Italijane.« »Od tebe zahtevajo manj žrtev kakor pa od Nemčije,« je odgovoril SiH®t. »Brej žrtev pač ni mogoče skleniti nobenega miru.« »V sedanjem trenutku je zelo težko ugotoviti te žrtve,« se je oglasil Czernin. »In Nemčija tudi ne bo hotela kaj žrtvovati,« je dejal cesar. Czernin je nekaj trenutkov premišljeval. V obeh princih ni gledal cesarjevih svakov. Videl je v njih ne samo francoska vohuna, ampak je v enem izmed njiju gledal tudi človeka, ki se poteguje za prestol, človeka, ki si hoče pridobiti zaslug za deželo, v kateri zahteva pravico do prestola. Zato je treba biti nasproti njima previden. »Avstrija bo ravno morala poskušati, da se čimprej loči od Nemčije,« je pripomnil Ksaver. »Jaz sem proti ločenemu miru,« fe odvrnil Czernin. »Morda je le še kakšna druga pot, po kateri pripravimo Nemčijo do tega, da se bo pogajala.« »Zmagovalce ne boste nikoli prisilili, da bi kaj popustili!« je vzkliknil Sikst. Vstopila je cesarica in spet zavzela svoj prostor med moškimi. »Lahko se obrnem neposredno na nemškega cesarja,« je rekel Czernin. »K cesarju Viljemu zapira dostop nfe-gova okolica,« je odgovorila cesarica Žita. »Potem pa na nemškega prestolonaslednika,« je predlagal Czernin. »Tudi ta ne bo vstal proti Hindenburgu in Ludendoriul« ga je spet zavrnil Sikst. »Potem lahko pritisnemo tudi po kaki earlamentarni stranki v državnem zboru, namo dobre zveze z nemško sredino!« »To Je prevelik ovinek^, je pribil Sikst. Politik ne more ubirati ravnih poti,« je odvrnil Czcmin. »Poskusiti je treba vsa sredstva in stremeti k cilja od naj. različnejših strani. Šele potem, če bi vse to nič ne pomagalo, bi se lehko začeli baviti z mislijo, da bi se ločili od Nemčije.« »Pogoji, ki jih stavlja Francija,« je od. vrnil princ, »so znani vsemu svetu in so jih' francoski časopisi že večkrat obja-vili. Ne temelje na sedanjem položaju na bojiščih, marveč na svetih pravicah Francije. Bil sem v strelskih jarkih pri Verdunu in vem, kako mislita francoski vojak in irancoski narod- Nemčija mora zapustiti sedanje postojanke in potegniti svoje čete nazaj na desni breg Rena. Končno pa nas prav za prav tukaj to nič ne briga, zakaj tu sedim ja*, irancoski princ, pred avstrijskim in ne pred nemškim cesarjem. In kot tak «em por.scm prepričan, da imata Avs^ij* in Franclja 8amo enega skupnega sovražnika.' Prusijo!« »Zakaf pa hoče Francija Alzacijo i* leta 1814?« je vprašal Czernin in po* tem še nekoliko ponorčeval' »Na vprašanje mi vendar lahko tudi odgovorite, da bi triko radovednost prej pričakovali od nemškega kakor pa od avstro-ogrske. ga ministrskega predsednika,« »Mi moramo zahtevati Alzacifo velikega Ludovika XTV., je odvrnil Sikst,« ne pa ono okrnfeno Alzacijo po bitki pri Waterloou.« Ker Czernin ni želel slišati kakega predavanja o zgodovini Bourboncev, je nakazal svojo brezbrižnost-’ »To so francoske srčne želje, Id me ne ganejo preveč.« Cesar fe videl, da se fe nfegov svak spustil predaleč. Potegnil fe svojega ministra nekoliko vstran ter nagovoril grofa, kf fe postal zdaj še bolj previden. Svetoval mu Je, naf vendar že podpiše zahtevano pismo. Treba je vendar stvar že enkrat končati. Czernin se fe obotavljal, češ da noče biti bourbonski politiki za priprego. po njegovem mn«nfu da princ ne misli niti na Avstrifo niti na Nemčijo, ne na Francijo in ne na Anglifo, marveč samo na svoje precef dvomljive pravice do francoskega prestola, (Dalje prihodnji«.) Nadaljevanje s šeste Btranl. Je zelo 6labo. Zena ti jo skrije in ne mo-j.e*^v nedeljo popoldne nikamor med • Nič manj kakor »Keks« )‘e korajžen ^edno smejoči se Jože z Barja. Ima naj- **pši glM v sobi. Ne vem, če sem že »real tako lepega, dobrega in prijaznega anta kakor je ta junak z Barja. Na njegovem obrazu se poznajo sledovi hudega JPJienja, ki ga je prestal v teh osemnaj-. mesecih, kar je v bolnišnici. Večkrat pripoveduje, kakšna obupna postrežba je DUa potj Savojci. Perilo so menjali vsak roesec enkrat, hrana je bila slaba, operi- V ez Dar^ozft ‘n podobno. Kot legijonar je bil ranjen v roko, no. 8° »n trebuh. Ko mu je savojski zdravnik naravnaval kosti na nogi in pobiral iz roke železne koščke, ni uporabljal nobenih mamil. Fant je stisnil zobe in molčal. Uobro je vedel, da mu ne ostane drugega, kakor držati ae in molčati. To je vedel ze leta 1942, ko je sticnil zobe, pest ob puško, molčal in klesti! po rdečkarjih. Po »obl hodi nekam zamišljen visok dečko plavih las. Doma ja iz okolice Smarjete. Poznam ga k Javorovice, kjer »o jih komunisti tako dobili po glavi. V tistem boju je zaplenil tri zbrojevko m nekaj pušk. Fant je drzen bre* primere. V nastopu na Čatežu ja na lepem zašel med tolovaje. K sreči je bil v »angleški« bluzi brez čepice. Kaj hitro ae je znašel. Začel je vpiti: »Tovariši, pomoč, naš bataljon je obkoljen.« Vpričo n|cga je rdeči komandant zbral svojo razcapano edinico in ji dajal navo- dila. Kmalu pa je Lojze, kakor je fantu ime, postal tolovajem sumljiv. Komandant ga je spoznal. Lojze je hitro potegnil z brzostrelko po komandantu in ostalih tolovajih Tolovajska raja je bila tako zmešana, da ja mogel Lojze ubitemu komandantu vzeti orožje, nato se je vrgel v goščavo. Ko je začel bežati, se je neki tolovaj le opogumil in ustrelil za njim. Krogla je Lojzeta zadela pod levim ušesom in izstopila desno od nosa. Ležal je deset dni. V nekaj dneh na« bo že zapustil, Oh, kako težko že čaka, da se bo vrnil med svoje v St. Vid. Ta tišina in ti pusti zidovi niso zanj.., Snoči so pripeljali domobranca iz neke udarne skupine. Pri zadnjih nastopih je ozebel v prste na levi nogi. Pripovedoval je o dogodku, ki ga ne bi verjel, če bi ga ne potrdil njegov tovariš, ki je bil tedaj zraven. Stal je pod visoko češnjo. Na njo je padla mina iz težkega minometa, ki pa •a ni razpočita. Skotalila se ja ekozi veje in ploskoma udarila pod češnjo stoječega domobrancaa po hrbtu. Tudi ko je udarila ob tla,. se ni razletela. »V zahvalo za čudežno rešitev sem na hitro zmolil očenaš, čeprav v akcijah za ' pr povedovanje. Re«, božja pomoč našim fan- HPm. cep molitev ni dosti časa,« je končal fant pripovedovanje. Rm, tom je neizmerna. Take ln podobne so zgodbe naSlh ranjencev. Ene so hude, druge manj. Vse pa govorijo o junaštvu in neizmerni požrtvovalnosti naših fantov. Ti fantje, k! so toliko žrtvovali in toliko pretrpeli, zaslužijo ne samo priznanje v besedah, ampak v dejanju. Glede tega bi se morali mi marsičesa naučiti od Nemcev. Ti izpolnijo najmanjšo željo vsakemu ranjencu in nobene stvari ni škoda zanje. Glede oskrbe moram reči, da so Nemci res tovariški in ni nobene razlike v bolniški oskrbi med našim in nemškim vojakom. Kadar Nemci obdarijo svoje vojake, obdarijo tudi nas. Kakšnih posebnih želja nimam. Dolgčas mi ni nikoli. Prijatelji me obiskujejo, mi prinašajo darila in me seznanjajo z dnevnimi dogodki. Težje je z ranjenci z dežele, ko domači ne morejo tako do njih ker so daleč. Tem fantom bi bilo treba narediti življenje v bolnišnici prijetneje. Na veste, kako je ranjenec občutljiv in hvaležen za vsako stvar, ki jo dobi. Hvaležen je vsakomur, ki s« ga spomni tako ali tako. Zato iz srca pozdravljam akcijo, ki se Sripravlja za Miklavža za ranjene doma-ranča. Saj to ja tudi najmanj, kar ti fantje zaslužijo. Dobro bi bilo, če bi imeli več radijskih aparatov, da bi imela vsaka soba svojega. Ne veste, kako blagodejno vpliva godba na ranjenega človeka. Zato z veseljem in užitkom poslušamo domobransko godbo, ki nam igra vsak ponedeljek. Toda to je za nas vsa premalo. Želeli bi, da bi igrali vsaj dvakrat na teden in malo več. Štirje koai so namreč kmalu pri kraju. Malo narodno je tudi glede protez. Enonožno protezo izdelujejo mesec in pol, mlade noge pa komaj čakajo. Končno ne smem pozabiti našega kurata, g. nadporočnika Jenka. Prav vsak dan Imamo mašo in vsak dan nas obišče po sobah, nas aežnanja z novicami, tolaži če je treba, in nas vzpodbuja, Kaj naj vam še povem? Res, hude so žrtve naših fantov in njihov idealizem je brez primere. Toda vse to žrtvujejo fantje za dobro stvar, za stvar ljudstva in domovine. To delajo iz čiste misli in čistega srca, ne iz sebičnih namenov in osebnih računov/ Ti junaki so dokaz, da je med našim ljudstvom še zdravo jedro, še zdrava misel, ki se oklepa naše zemlje in je nelo-čljivo povezana z njo. Ti fantje so zasejali seme, iz katerega bodo zrasli narodni, ne mednarodni Slovenci. Ti fantje so se v najhujših trenutkih oklenili najzvestejše ljubice: svoje domačije in svoje zemlje. Tu je zraslo naše domobranstvo in nikjer drugje. Te svoje žrtve pa bodo branili proti vsakomur, ki bi hotel narediti iz njih take ali take kupčije zase ali za kakršne koli namene. vsakogar, ki bi hotel izdati našo domobransko stvar, ali s« okoristiti sam z njo; ki bi hotel trgovati na račun naših življcnf in naie krvi, bomo prihranili še toliko strelov, da tega n« bo storil. Preveč smo trpeli, preveč smo žrtvovali in preveč smo se naučili, da bi se ponovil 8. september ali pa da bi se od na$e krvi redili razni računarji. Mi poznamo samo domovino in ljudstvo, Kdor pride k nam delat a tem namenom, ga veselo pozdravljamo, kdor pa s kakšnim drugačnim, ga bomo še z večjim veseljem odstranili. Vse naše Irtve bodo poplačane takrat, ko bodo vsi spoznali in priznali, da smo se odločili za pravo stvar. In ta čas že prihaja. Vae dotlej pa bomo ostali zvesti naši domobranski puški, ki {• poroštvo za našo misel in • tem za našo slovensko domovino.« • Tako mi je pripovedoval fant domobranec, ki je ob nogo, pa ne gleda v tem še konec svojega dela in kljub hudi žrtvi ni izgubil poguma. Vstal sem omotičen ne od dolgega pripovedovanja, ampak od velike vere, požrtvovalnosti in idealizma, ki sem jo našel v tim fantu in pri toliko in toliko drugih. Kje na svetu je še tako pokvarjena duša, ki bi izkoriščala ta idealizem in te žrtve? Kaj naj daš, kaj naf rečeš tem fantom? Reči jim ni treba nič. To imajo v sebi toliko bogastva, da ga ne boš nadomestil z nobenim govoričenjem o idealizmu, o žrtvah za narod in podobnih stvareh. Vsei to je v teh ljudeh zraslo iz njih samih in ne iz knjig. Edino, kar je, da jim kaj daš, da jim bolj ali manj olajšaš težke ure v bolnišnici Bliža se Miklavž, svetnik, ki mu noben čas in nobena vojna ne more povsem do živega. Vedno je bil in bo prijazno sprelet mož. Ne zaradi brade, ampak ker kaj prinese. Spomni se, Miklavž, teh fantov v bolnišnici; spomni se, meičan in vsakdo, ki tiči v miru in na gorkem ter kuja načrte, koliko so ti fantje žrtvovali in žrtvuj še ti malo. Saj tvoja žrtev še odsev ne bo tiste žrtve, ki so jo žrtvovali ti junaki po duhu in telesu — tudi zat* in za tvoje otroke. Naj se ti, ki so prelili svojo kri za domovino, zavedajo, d« nobena kaplja te krvi ni bila prelit* zastonj! Drama pri Slovencih / zadnjih številkah gledališkega lista je dramaturg ljubljanskega gledališča profesor Janko Moder napisal nekaj misli o izvirni slovenski dramatiki. Sicer res pričenja z žal preresnično trditvijo, da »je zanimivo, da ljudje najrajši in najlaže govorimo o stvareh, ki jih komaj ali le približno poznamo, in tako tudi o slovenski drami*, vendar s tem bržkone m mislil nikomur izbiti orožja iz rok, saj drugače ne bi bil ob sklepu napisal, »da je ta članek napisan izključno zalo, da bi pobudil nasvete, ugovore in dopolnila*. Zdi se mi, da bi vsaj nekaj pripomogli k razjasnitvi problema tudi tisti, »ki niso poklicani*. Sicer pa še vedno velja: »Non quis, sed quid!* Lela 1910. je v Času dr. Robida napisal v članku »Zakaj se pri Slovencih drama ne more razvili* naslednje: »Če pogledamo zaklad domačih izvirnih in tehnično zrelih dramatičnih proizvodov, moramo priznati, da imamo toliko kot nič!* Od takrat smo Slovenci prav gotovo dvignili nivo domače dramatike, a vendar moramo jiriznati, da smo v tej literarni svrsii najbolj zadaj. Morda je res, kar pravi isti pisec, da zato, »ker so dramatska dela vrhunec pesniškega genija: spajajo v sebi liriko, epiko, prozo in verze*. Torej smo daleč za drugimi, ker nam manjka zmožnih piscev? Dramaturg Moder pa pravi, da je »naše toliko opevano zamudništvo nujna posledica zunanjih okoliščin, ne pa naše miselnosti in premajhne tvornosti. Dvomim, če bi kateri koli drug narod v podobnih političnih in gospodarskih razmerah dognal vsaj toliko*. Prav gotovo bo največ resnice še v tem, kar že od nekdaj poudarjajo vsi pisci o slovenski dramatiki, da namreč »Kranjcem drama ne leži*, da po svoji duševnosti, notranji zgradbi nismo za dramo, ki zahteva ostre, krepke značaje, s katerimi more priti do nasprotij in boja. Mi smo liriki. Sedaj, kaj? Spremeniti narodovo dušo, uvajati prisilne reforme? Tega ni mogoče storiti. Edino čas nas more spremenili, pa še to nikoli ne iz ene skrajnosti do druge. Gustave le Bon pravi: »Narava je včasih radikalna, toda nikdar tako, kakor to mi razumemo. Z ozirom na to je manija velikih reform nekaj naj-nesrečnejšega za narod, pa naj se reforme v teoriji zdijo še tako izvrstne. Koristne to bile, če bi bilo moči na mah spremeniti narodovo dušo. To pa naredi tdino čas..* Vprašanje je, če je to res tako velik razlog tudi danes, ko je pojmovanje o drami precej drugačno kakor nekoč. Ce ta razlog v vsakem primeru drži, ali ni potem škoda, da sploh še kdo izgublja sile ta take poskuse, saj »iz svoje kože nihče ne more*. Afisllm, da bi le našli neko pot, saj niti nočemo, da bi ustvarjali thakespearske filozofe, niti ibsenovske strahove, niti Schillerjanske zgodovinske junake. Če je nekdo zadnjo stopnjo v razvoju dramatike v »thčatre libre* označil med drugim takole: »...dramam ni treba dejanja, pač pa jim ne sme manjkali duševnega slikanja*, mislim, da nam je odprto dovolj široko področje. Ni važno, kako bodo naši junaki reagirali na življenjske probleme — prav gotovo drugače kakor severnjaki — glavno je, da bodo pristno zaživeli pred nami. Nekoč sem nekje bral: »Narod mora biti kulturno, politično in zgodovinsko na višku, da pride za literaturo čas, ki se sme imenovati ,zlata doba' tistega slovstva.* Take trditve zatrdno jemljejo vso voljo do dela. Politično na višku! Kar se zgodovinskega viška tiče, doslej nismo imeli take zgodovine, da bi bili njeni junaki zastopniki narodovega tipa. Naš narod doživlja večjo in tragične jšo usodo kakor marsikateri drugi, toda to ni za ostali svet »zgodovina*. Zgodovinske drame v takem smislu, kakor jo imajo Nemci s Schillerjem ali pa Angleži s Shakespearom (Malborough je dejal: »Jas poznam angleško zgodovino samo toliko, kolikor jo poznam iz Shakespeara!*), take zgodovinske drame Slovenci nikoli ne bomo imeli. Vendar pa je nova doba prinesla s seboj toliko novih misli, problemov, spremenila narodovo dušo, tako da moremo jtričakovati resničnega novega zagona in vzpona, te omenjeni Le Bon je napisal v »Psiholoških zakonih za razvoj narodov* dobesedno tako: »Po uspelih delih v umetnosti pride dekadenca. Ta doba traja tako dolgo, dokler ne prinese kakšna politična revolucija, invazija, sprejetje novih verskih nazorov v umetnost novih elementov.* Današnja doba, ko se maje svet v tečajih, je prav gotovo ena takih, ki prinaša s seboj »novih elementov*. Nekateri toliko poudarjajo, da zalo nimamo drame, ker smo kmečki narod in če ne oče, je pa ded prav gotovo še hodil za plugom. S lem se nismo problemu niti najmanj približali. Nastane samo vprašanje: zakaj nimamo vsaj kmečke drame? Motivika torej ni razlog. Cankar je pokazal pot. Naše provincialno, meščansko, socialno, zlasti pa. politično življenje se je prav gotovo že toliko razmahnilo, da je možno z njim in na njem zidali, te zgolj v našem političnem življenju bi bilo mnogo podlage za satiro... (Dekker — Multatuli je sicer res napisal: »Prekleto, da mora solzo, če naj jo ljudje razumejo, spremljati režanje!* Toda je že tako...} Največji del krivde je v tem: manjka nam volje, da bi dobili slovensko dramo. Volje ni niii prt ustvarjalcih, niti pri javnosti. Pisati o tem, kako bi bilo, če bi imeli domačo dramo, je dosti premalo Zlasti bi bilo treba dramatikom študirali. Kdor je pesnik po duši, bi lahko napisal BchrUUtller • nreduik: Mirk« Imamih / Herausgeber - Iidnjalelj: Jolko KroScIj. > FBr dia Ljudska tiskarna • ta Ljadsk« tiskarno: Jole Kramarič / Uredništvo, oprava In tiskarna: Ljubljana. Kopitarjeva •• Ieieloa 23-61 do 23-63 < Rokopisov ne vrata mo i Meiedna naročnina * lir. ta Inozemstvo 12 lir. pesem, celo dobro pesem, ne da bi imel kaj literarno-teoretskega znanja. Kdor bi tako hotel najiisali dobro dramo, bi moral biti genij. Takih ljudi pri nas ni. Veliko greši šola: Profesorske razlage dramske teorije so borne: o Edipu ve študent na koncu leta le to, da je očeta ubil in se z materjo poročil, drug/ ga nič, in to kljub vsemu risanju dejanja, za-pletljajev in zaviralnih momentov. Malo je dobil dijak, če ni dobil veselja do spoznavanja dram. tako se zgodi, da kdo pozna približno zgodbo drame in hodi desetletja v gledališče, ne da bi primerjal posamezne drame med seboj in njihove odlike v zgradbi. Nekateri — ne vem, kako bi dejal: žal ali hvala Bogu — uživajo samo ob besedi, samo ob igri, ob ideji sami. Profesorji naj bi dijake pripravljali na dijaške jtredslave, ki naj bi jih vodstvo gledališča zopet vpeljalo (vsaj pri klasičnih delih). Tako se skoraj ne bi moglo zgoditi, kakor se je že: da je namreč nekdo po dvajsetletnem življenju v Ljubljani po končani srednji šoli prvič stopil v gledališče in gledal (človeku se že skoraj upira napisati) toliko obrekovani: »Ognjenik*. Ce bi bil človek hudomušen, bi dejal, da je to snov za tragedijo... — Tudi če ne bi bilo vidnega uspeha, samo pomislimo, koliko kdaj žrtvujemo za druge, podobne namene, in to jtrav tako mnogokrat — brez uspeha. Drugi — in ne najmanj važni razlog, da nikamor ne pridemo (in ta je še najteže rešljiv), je vprašanje odnosov med mladimi dramatiki in gledališčem samim. Težko je to vprašanje zato, ker se ga ne da rešili z neko fiksno odločbo, uredbo. Mlad dramatik bi rad videl svoje delo na odru — vsakdo piše, slika, poje zalo, da kdo drug bere, vidi, posluša — Drama po zopet ne more postaviti na oder vsakega začetniškega dela. Problem je res važen: mlad pesnik lahko že v prvih letih sodeluje in vidi svoje delo objavljeno v mladinskem listu, pozneje dijaškem, kjer ima mentorja, dokler se morda ne povzpne do jirvili literarnih revij. Mlad glasbenik, godbenik, pevec igra ali poje na jtrodukcijah in more opazovali svoj napredek. Mlad slikar lahko razstavlja; če ne javno — liste razstave po izložbah so seveda spet poglavje zase — pa doma. Danes zalagajo dela tudi našim najmlajšim ustvarjalcem. Mlad dramatik pa nima vedno zmožnosti ali možnosti, da bi mogel organizirati svojo gledališko družino, če mu Drama ne bi hotela uprizoriti dela, in tako videti igro, kar bi mu gotovo bilo največje plačilo, šola in pobuda za nadaljnje delo. Morda je merilo vodstva pri izbiri res kdaj jmeoslro in včasih igrajo bržkone tudi druga okoliščine zanimivo vlogo (kako bi sicer bilo možno, da odklonjeno delo po štirih letih le pride na oder?). Človek, ki bi vztrajal na zahtevi, da ne sme izvirno delo biti slabše od tega, kar že imamo v domači dramatiki, ne bo uspel z zahtevo. Potem je bolje, da igramo kar same prevode. Saj nazadnje to ne bi bilo niti najslabše, toda potem je pač treba nehali z debato o domači dramatiki. Kolikor mora človek vedeti v svoji skromnosti, se zdi, da Hamlet ni bilo prvo Shakespearovo delo... Nikdar pa ne bi smeli popustiti tako daleč, da bi spravili na oder od izvirne drame slabše tuje delo. Vodstvo gledališča bi tudi samo mo- Slovenčev koledar bo gotovo eno najbolj pestrih knjig letošnjega leta v lepi zunanji opremi slikarja Tršarja. Leposlovje, praktični nasveti in članki, vse je dobro izbrano in pretehtano. Koledar bo res prava ljudska knjiga, ki z vsako stranjo človeka obogati in mu razširi obzorje. Segajte po »Slovenčevem koledarju«, ki bo v kratkem času izšel. ralo posvečati več pažnjo dramatikom-Morda bi resnim ljudem mogel biti omogočen dostop k režijam klasičnih del, to pri naših najboljših režiserjih. Resn* ljudje, ki bi prišli tu v poštev, bi jtrav gotovo pri vodstvu našli vse razumevanja. Z nagradnimi razpisi, kakor večkrat kdo predlaga, si bržkone ne bi dosti V°' magali. Sprejemljivejša bi bila misel o nekaki častni Cankarjevi nagradi, ki bt bila podeljena vsako leto. Častno nagrajeno delo bi vsako leto odprlo novo sezono. Ce se kdo boji, da pri naši produkciji nobeno delo ne bi doseglo vsaj skrajne zahtevane meje, ga nihče ne mora jtrisiliti, da jo tisto leto podeli. Namen vsega tega dela ni ustvarjanje talentov — nezmožnost tega je skeptikom najljubše izhodišče pri obravnavanju takih vprašanj — namen ieOa dela je odkrivanje talentov. Nekoč najin kakor je dramaturg Moder povedal-neumestno je valili krivdo za današnje stara delo obroditi sad. nje slovenske dramatike drug na drugega-avtorji, vodstvo in občinstvo — vsi tr>l0 imajo besedo in — odgovornost. Riko Debenjak: Sv. Nikolaj (izrez). »K D O JE, KDO NI...c Pred kratkim smo brali: »Tako je pri nas veljal za katoliškega pisatelja domala vsakdo, ki je pisal ime Bog z veliko začetnico... Katoliški pisatelj namreč ni že vsak, ki piše knji« ge in hodi ob nedeljah v cerkev. Tudi ne drži, da je katoliški pisatelj že tisti, ki pošilja svoje junake ob nedeljah v: cerkev. Prav tako še ni katoliški piša* telj, kdor zna pestro popisovati cerkve« no bogoslužje, pa mu je vsa vera le leP* prazničen narodni običaj. Kaj šele da bi veljal za katoliškega pisatelja že oni* ki je kdaj priobčil v katoliški reviji.. .< Ob teh odločnih ugotovitvah bi zdaj vendar že radi zvedeli, kdo je pri naa katoliški pisatelj. Zatrdno pa drži, da ni katoliški pisatelj tisti, ki samo ugotavlja, kdo to ni, kdo ne more in kdo na sme biti, namesto da bi vendarle že sam prijel za pero in nam za vzgled ustvaril veliko in pravo katoliško umetnino. Prvi pogoj za vsako pravo in močno umetnost je ne kritika in ideološko razpravljanje, temveč dejansko in umetniško ustvarjanje. Za to pa je treba imeti več daru, zavesti, vere, poguma, volje do dela in do trpljenja kakor pa za kritiko. URADNO PROIZVAJANJE »Iščejo se delavci za proizvajanj# drv ...« »Nagrade proizvajalcem mleka ...« »Proizvajali so opere .,.« »Proizvajalci poljskih pridelkov ...« Proizvajalec drv je gozd, ne delavec; proizvajalec mleka je krova, ne kmet — kdo bo dobil nagrado? —; proizvajalec poljskih pridelkov je zemlja, ne kdo drugi.., Pač pa je slovenski urednik tisti, ki »proizvaja« akte v taki grozotni službeni slovenščini, pa se nikoli ne vpraša, če morda njegovi akti ne govore — neumnosti ... O vsebini komedije podrobneje ne bo« mo razpravljali. To je dete tako imenovane franc, »dramatične tvornice«, katero utemeljitelj je bil Scribe. Plodovi te tvornice ne odkrivajo novih svetov in s O brez globoke filozofije ali psihologije, a tehnično spretno izdelani. Njihovo teži« šče ni v dejanju, marveč v finem, spretno izpeljanim dialogu. Značaji oseb so brez posebnega notranjega razvoja in so bolj tipične podobe. Pisatelj nikjer no prodre globlje v človeško dušo, temveč nam daje povsod le golo ugotovitev, ki ji človek brez pomisleka verjame. Tako komedije se gledajo z zanimanjem, manjka jim pa umetniške in psihološke gl®* bine. Pisatelj preseneti gledalca z duho-J vitostjo in pi6ana množica vsakovrstnih tipov (našemu čustvovanju sicer povsem tuja) priklene nase gledalčevo zanimanje. Kakor pred leti je tudi leto« zrežiral komedijo o. Šest, ki je poskrbel za primeren tempo igre in dialogov. Bodimo odkriti, Šest je pravi mojster v režiranju francoskih komedij. Osrednjo moško vlogo je podal g. Jan, ki je v govorici, mimiki in maski povsem ustrezal značajtl vloge. Tudi vsi ostali sodelujoči so se uspešno vključili v celoto m se potrudili, da nam dajo spodobno predstavo. Posebej bi bilo še omeniti Severja, ki je zopet ustvaril močan lik in V. Juvanovo, ki se nam je predstavila v povsem novi luči. Pugljevo, ki ima v našem gledališču monopol za služkinje, pa si želimo videti v kakšni večji, njenim izrazitim močem primerni vlogi. W. f P« IPOMBE Debenjakov za 1 j u b 1 j a n Za letošnji praznik sv. Nikolaja bo v ljubljanski stolnici blagoslovljena nova oltarna podoba njenega patrona, ki jo je naslikal akad. slikar Riko Debenjak. Prav je, da je obenem s prenovitvenimi deli v stolnici (umitje fresk, Marijin oltar) dobil tudi veliki oltar novo sliko, saj dosedanja, delo slikarja Matevža Langusa, v bogati baročni arhitekturi in razgibanem življenju G. Quaglicvih fresk ni polnovredno živela ne po svoji kompozicionalni ne po barvni plati; zlasti jo je preglašalo novejše, baročnemu milieuju prostora neustrezajoče slikano okno s podobo Srca Jezusovega nad njo. Priznati moramo, da je imelo cerkveno vodstvo pri izbiri slikarja za novo podobo srečno roko. R. Debenjak, ki je pred meseci s silno natančnostjo, vestnostjo in ljubeznijo preslikal milostno podobo brezjanske Mafije, je zdaj s sv. Nikolajem dokazal, da je kos tudi monumentalnim nabožnim kompozicijam. — Sicer obsega njegovo delo že več religioznih podob( naj omenim le »Goriško Marijo« ali »Žalostno Mater božjo« v kapeli v Zeleni jami), toda te so zrasle bolj iz intimnega, osebnega doživetja in niso bile v prvi vrsti namenjene cerkvenemu občestvu. Sv. Nikolaj je prvo veliko Debenjakovo cerkveno delo, zraslo iz solidnih likovnih in slikarsko tehničnih predpogojev njegovega dosedanjega umetniškega ustvarjanja. Baročni prostorni okvir je zahteval pač tudi svoje, saj je prav barok ustvaril najvišjo sintezo vseh treh likovnih umetnosti: arhitekture, kiparstva in slikarstva. Bilo je tako rekoč nujno, da se je slikar prilagodil zahtevam življenja baročnega prostora ter ustvaril podobo, ki te enotnosti ne bo rušila, saj sama živi prav iz baročne, zlasti tintorettovske in elgrecov-ske dediščine. Celotna slika (katere srednji detalj prinašamo v reprodukciji) meri v dolžino 8.95 m, v širino pa 2.25 m, torej za današnjega slikarja dokaj nenavadna, kar nerodna, ozka slikarska ploskev, ki pa jo je slikar polnovredno obvladal. Zamislil si je svetnika (podobno kot Tintoretto za sliko v velikem oltarju kapiteljske cerkve v Novem mestu) prav v trenutku dviganja v nebo. Na masivnem, mračnem, „Sv. Nikolaj" sko stolnico le tu pa tam lahno ožarjenem oblaku stoji sv. Nikolaj, kakor sproščen zemeljske teže, z iztegnjeno desno in v kolenu skrčeno levo nogo. Zdi se, da ga je pravkar nebeška luč, lijoča od Sv. Duha, ki se spušča v podobi goloba iz nebes, tako prevzela, da se je nagnil močno nazaj ter dvgnil desnico kakor v radosten objem. Oblečen je v belo albo, okrašeno spodaj in na rokavih z velikimi, bogatimi čipkami, okoli vratu ima svileno štolo, zlat brokatni plašč z vinsko rdečo podlogo pa mu kakor težko krila plahuta ob ramenih. Levica mu drži knjigo in na njej tri jabolka — svetnikov atribut. Vsa postava, zlasti pa bradati obraz, diha nekaj asketskega, bizantinsko resnega. To ni toliko beneški starčevski tip, temveč mnogo bolj španski, elgrecovski. Nad glavo mu plavata dva putta (tipični Debenjakov; otroški figurici), držeča oljčno vejico ter škofovske insignije: mitro in pastorale; desni angelček je podan v drzni skrajšavi. Ob levi nogi pa lebde v oblaku še tri angelske glavice. V desnem kotu spodaj pa se med pretrganim oblakom odpira globok pogled na silhueto Ljubljanskega gradu in stolnico pod njim; snop svetlobe sije nanjo še izpod oblaka kot žarek milosti, ki jo razliva svetnik na Ljubljano. Kompozicionalno je podoba produkt Debenjakovega študija baročnih mojstrov, vendar pa samostojna ustvaritev; dve sekajoči se diagonali — prva: desna noga sv. Nikolaja, preko kolena, boka, prsi in glave do mitre in angelskega krila zgoraj na desni; — druga: Sv. Duh in od njega izhajajoča svetloba, ki ji povzema smer svetnikova desnica, čez prsi na knjigo in jabolka ter po robu oblaka do Ljubljane v desnem kotu spodaj. Omilja pa to strogo na diagonali oprto kompozicijo predvsem skoraj vodoravno, vendarle v globino vodeča škofovska palica in angelca ob njej. Slikarsko tehnično pa pomeni podoba novo pot, do katere je prišel Debenjak zadnji čas zlasti po eksperimentalnem študiju impresionističnega podajanja krajine in tihožitja. Nekdanjo gladko potezo čopiča (»Goriška Marija«!) je zamenjala zdaj krekpa, pastozna, ki se uveljavlja zlasti na svetlobno risanih mestih. Barve same so izredno sveže, da vzbujajo vtis slikanja a prima. Naravnost virtuozno je zadel slikar srebrno-zlatenkast ton mitre in škofovskih šolnov, kar je dosegel s preprostim sredstvom: čez siv osnovni ton široko povlečena bela barva, kar vzbuja občutek surove svile. Problem zase pomeni svetloba, ki je na naši sliki v glavnem nosilka prostor-ninskega občutja. Izhajajoča od goloba-Sv. Duha pada s svojim glavnim snopom na oblake za svetnikovim hrbtom, le tu pa tam se poblisne na figuri sami: na glavi, na desnici, na vogalu knjige, močno na levem kolenu, ob desni nogi, na angelskih glavicah, ob nogah in zadnjikrat v siju nad Ljubljano. Tako si je slikar ustvaril izredno učinkovit svetlobni svit, ki z močnimi, vendar še ne pretiranimi kontrasti luči in sence oblikuje plastičnost in globinsko razmerje figur, obenem pa vzbuja videz opojne vizionar-nosti. S svojim »Sv. Nikolajem« se je Debenjak pridružil ne samo našim sodobnim najboljšim religioznim slikarjem, ampak tudi našim baročnim mojstrom, saj črpa prav za prav iz istega vira kot oni — iz barvno optične iluzije, razgibanega, dinamičnega liričnega podajanja dogodka, vezanega po diametralni kompoziciji, predvsem pa iz globokega religioznega občutja, ki ije predpogoj dobre nabožne podobe. Z. „2ivljenje je lepo .. v dramskem gledališču Drama je znova uvrstila v svoj letošnji spored repertora Acharidovo komedijo »Življenje je lepo«. To komedijo so v Drami uprizorili že 1. 1929-30 v Še-stovi režiji. Če pomislimo, koliko izvirnih slovenskih del, ki so nam po svoji zamisli mnogo bližja, še čaka na uprizoritev, potem se nam zopetna uprizoritev te komedije ne zdi povsem utemeljena. Že neštetokrat je bilo poudarjeno, da je naloga našega gledališča, da nam iz tujega slovstva posreduje le umetniško neoporečna dela, v vsem ostalem pa mora dati prednost domačim pisateljem. Res je, da se nam letos glede tega ni treba pritoževati, ker ima Drama na sporedu precej domače dramske literature, vendar se zdi potrebno, da ob tej uprizorit- vi to znova zapišemo.