ANTE MAHKOTA 1936–2018 Franci Ekar 1 Alpinist, novinar, svetovljan in vzornik Pionir modernega slovenskega alpinizma Pred tremi leti je praznoval osemdeseti rojstni dan. Pred dvema letoma petdesetega. Anton Mahkota, Ante, alpinist, novinar, gospodarstvenik, se je 14. avgusta 1967 namreč rodil še enkrat. Na višini sedem tisoč metrov je padel v ledeniško razpoko, in to več kot petnajst metrov globoko. Kot je pozneje zapisal, je bil "po čudežu in planinskem tovarištvu rešen". 1 Franci Ekar, nekdanji predsednik Planinske zveze Slovenije, alpinist in gospodarstvenik, Antejev prijatelj in soplezalec. Ante Mahkota se je rodil leta 1936 na Dolu pri Hrastniku. S svojo gorniško dejavnostjo se je traj- no zapisal v anale slovenskega alpinizma. Več kot trideset let je skrbel za popularizacijo alpinizma in plezalstva; kot novinar in urednik je s pisanjem in ob- javljanjem zanimivih planinskih in alpinističnih re- portaž učinkovito skrbel za promocijo teh dejavnosti in ljudsko navdušenje za približevanje gorskemu sve- tu. Postal je neposredni profesionalni medijski posre- dovalec in z odličnim znanjem tujih jezikov skrben informator o novostih in dogajanju v alpinizmu, in si- cer z vseh gorskih predelov našega planeta. Strmo navzgor S prvimi oprimki in vrvno tehniko se je kot dijak in nato študent strojništva srečal na obzidju šanc pri ljubljanskem gradu in z enako zagnanostjo plezal v znamenitem plezalnem vrtcu Turncu pod Šmarno goro oz. Grmado. V T urncu se je izkazalo, da je Ante izjemno nadarjen plezalec. Z Markom Dularjem je v letu 1955 preplezal severno steno znamenitega Ded- ca, goro nad "štadionom" na savinjski Korošici, in si- cer prvo ponovitev Šarine poči (V+), in nato v istem letu poleg drugih plezalnih smeri še Rumeno zajedo zgornje šeste težavnostne stopnje v kamniškem Ko- glu. V zimi leta 1959 je Mahkota z Alešem Kunaver- jem v navezi opravil slavno in zahtevno alpinistič- no dejanje, zimsko prečenje Kamniško-Savinjskih Alp z dvema bivakoma od severozahodnega grebe- na Kočne nad Povšnarjevo Kočno v Kokri in nato po grebenih čez Jezersko in Kokrsko Kočno ter Grinto- vec do Ojstrice. T o je bil alpinistični maksimum tega leta. Konec petdesetih let je Ante postajal vse bolj vr- hunski alpinist. Preplezal je Zajedo v Šitah (1956 z Pogled na Sfingo iz zraka Foto: Miha Pavšek 4 Nadjo Fajdiga), Rdečo zajedo v Rakovi špici, slovitega Aschenbrennerja v Travniku … Do leta 1960 je Mah- kota opravil več deset izstopajočih plezalnih vzponov v Kamniško-Savinjskih in Julijskih Alpah. Med njimi leta 1955 tudi prvo zimsko ponovitev Dolge Nem- ške smeri v Severni triglavski steni. Vseh pomembnih vzponov se mu je nabralo več kot sto petdeset. V petdesetih letih je Mahkota opravil tudi precej vzponov zgornje težavnostne stopnje v tujini: v se- verni steni Dachla v Gesäuse je opravil prvo sloven- sko ponovitev Zajede (VI–/A2); preplezal je Veli- ko zajedo (VI+/VI –) v Cima Su Alto v Dolomitih; v montblanški skupini zahodno steno Druja, Aigu- ille du Petit Dru, (VI, deset raztežajev A2); v franco- ski Dauphineji je s soplezalcem Wolfgangom Stefa- nom opravil prvenstveni vzpon v južni steni Grand Pic de la Meije. Leta 1960 sta z Alešem Kunaverjem kot člana prve jugoslovanske himalajske odprave na Trisul prišla najviše na goro, in sicer na grebenski vrh Trisul II z višino 6690 metrov. Čez tri leta se je Ante udeležil alpinistične odprave v osrednji Kavkaz. Čeprav so bili vsi člani odlični alpini- sti, so bile njegove alpinistične "reference in renome- ji" nad vsemi. Ko smo se na morali za aklimatizacijski vzpon povzpeti na vrh Elbrusa, je Ante na vrhu pre- dlagal, da se spustimo do podnožja drugega vrha in se povzpnemo še nanj. Sprva Rusi niso hoteli dati do- voljenja za to, vendar je bilo za razmišljanje in admi- nistracijo že prepozno, kajti četverica slovenskih al- pinistov se je že spuščala po pobočju glavnega vrha Elbrusa proti drugemu vrhu. Čeprav Rusi Slovencem niso dovolili vzpona na Užbo, kar je bil eden izmed glavnih ciljev odprave, je skupina dobila dovoljenje za plezanje v drugih zahtevnih smereh. Jugoslovan- ska alpinistična odprava je z osvojenimi smermi v vsej popolnosti prepričala rusko alpinistično zvezo, da ima Slovenija odlično usposobljene alpiniste. Odprla so se jim vrata do najzahtevnejših plezalnih vzponov Zoran Jerin, Ciril Debeljak - Cic, Stane Kersnik, Ante Mahkota, Marjan Keršič - Belač, dr. Andrej Robič in Aleš Kunaver Arhiv družine Mahkota Na poti do višinskega tabora julija 1967: Franci Ekar, Ante Mahkota in Barbka Ščetinin Arhiv Petra Ščetinina PLANINSKI VESTNIK januar 2019 5 5 januar 2019 PLANINSKI VESTNIK v ruskih gorstvih. Na tej odpravi je bilo sklenjeno, da bodo v naslednjih letih potekale nekajletne alpinistič- ne izmenjave med slovenskimi in ruskimi alpinisti. V letu 1964 je Mahkota uresničil svojo željo po veliki afriški pustolovščini: preplezati ledno smer na ledeni- ku Decken. T o je bila prva ponovitev z dvema bivako- ma na vrhove Kilimandžara. V tem letu je Planinska zveza Slovenije, Podkomisija za gorsko vodništvo, or- ganizirala izpite za gorske vodnike in Ante Mahko- ta, tudi gorski reševalec, je postal eden od nosilcev te značke. Kako slabe stvari obrniti v svojo korist V sredini septembra leta 1964 sem ob vpoklicu na služenje vojaškega roka na železniški postaji v Sara- jevu zagledal Anteja. Vprašujoče sva se gledala, saj je bilo sprva rečeno, da bo za alpiniste, planince in alp- ske smučarje vojaško služenje potekalo na območju Trente, Pokljuke … Iz Sarajeva smo se odpeljali proti kraju Rudo v občini Foča, za nas na "konec sveta". Na- prej so nas v zgodnjih urah s tovornjaki odpeljali v črnogorsko muslimansko mesto Plevlja. Kot nam je starešinstvo vojske povedalo, smo bili izbranci, ki imamo to čast, da smo prva generacija nabornikov, ki je vstopila v obnovljene avstro-ogrske vojašnice pr- vič po drugi svetovni vojni. Kaj kmalu pa nam je bilo jasno, da smo "posebna" skupina brez kakršnih koli privilegijev in političnih knjižic, namignili pa so nam tudi, da smo premalo družbeno zanesljivi in nevredni za upanja. Take ocene, popotnice in karakteristike so nam verjetno pripisali slovenski mestno-vaški politič- ni funkcionarji. Že prvi dan se nam je vojaška koman- da zamerila, saj so nas tako ostrigli, da se smo se po- tem skoraj pol meseca na novo spoznavali. O kakršni Na vrhu Elbrusa 10. 8. 1963; tretji z leve Miha Potočnik, nato Peter Ščetinin, sedi Ante Mahkota Arhiv Petra Ščetinina Skupinska slika v baznem taboru pod Pik Leninom; od leve stojijo: Sandi Blažina, Ante Mahkota, Barbka Ščetinin in vodja Miha Potočnik; čepijo: Pavle Dimitrov, Franci Ekar in Peter Ščetinin Arhiv Petra Ščetinina Pamir; na poti proti Pik Leninu Arhiv Petra Ščetinina 6 koli prepovedi uporabe prašila DDT 1 ni bilo govora, naprašili so nas po vsem telesu. Ante je ugibal, ali to počnejo zaradi njih ali zaradi nas, kajti kamor smo prišli, smo bili soočeni z nečistočo, insekti, glodavci … Ante je bil odličen koordinator in je slovenstvo v voja- šnici dobro povezal. T u se je zbrala zanimiva skupina Slovencev: alpinisti Janko Ažman iz Mojstrane, An- ton Oman iz Martuljka, T one Kejžar iz Kranja in gor- ski reševalec Jakob Uršič iz T uhinja. V kazenskem ba- taljonu, kakor smo mu sami rekli, smo se znašli poleg alpinistov intelektualcev tudi smučarji: alpski smučar Andrej Soklič iz Tržiča, rokometaš in učitelj smuča- nja Dušan Pirc, smučar Janez Ankele iz Kranja, brat alpske smučarke Majde, orodni telovadec, reprezen- tant Tine Šrot iz Celja, učitelj smučanja iz Radovlji- ce Anton Košir, Emil Zavadlav, oče vrhunske alpske smučarke Anje Zavadlav. Že čez dva meseca je An- teju, kot četnemu pisarju, uspelo posredovati koman- dantu pobudo, da bi bilo izjemno pomembno in tudi napredno, če bi se bataljon iz Plevlje udeležil republi- škega alpskega smučarskega tekmovanja v Žabljaku na Durmitorju. Vse pobude so bile sprejete in potrje- ne. Kot izbrano smučarsko tekmovalno ekipo so nas s tovornjaki odpeljali na poznan turistični gorski cilj in nas za desetdnevne priprave namestili v sodoben hotel v Žabljaku. T ekmovanje v vseh disciplinah je za vojsko in za bataljon Plevlja odlično uspelo, saj smo osvojil šest prvih mest. Ko pa smo slovenski vojaki v Črni gori zašli v nekoli- ko "domača" stanja in navade, so nas hoteli kaplarji in podčastniki bataljona "prizemljiti" ter utišati. Ante je 1 DDT – 4,4'-diklorodifeniltriklorometan je aromatska klorova spojina, eden najbolj znanih sintetičnih pesticidov, ki ga je zaradi toksičnosti prepovedano uporabljati. na ožjem slovenskem "intervencijskem" posvetu vo- jakov predlagal, da se z mestnimi veljaki in s predse- dnikom skupščine mesta dogovorimo o izvedbi kon- certa zabavne glasbe v Plevlji. Projekt je bil izdelan do podrobnosti, z atraktivno osrednjo točko, nastopom pevke Marjane Deržaj, Antejeve soproge. Učinek je bil odličen, obiskovalcev je bilo v presežkih, priznanja za odličnost organizacije in izvedbe za vojašnico, ko- mando in vojake so množično deževala. Tudi Ante je napredoval, saj je med drugim prišel v stik z vodstvom z delavske univerze. Dogovorili smo se, da zanjo izvedemo nekaj predavanj, in sicer skoraj po celi Črni gori. Ante je bil med drugim zadolžen za pripravo gradiva za izvajanje obvezne planinske in plezalne tehnike za vojake bataljona. K izdelavi učbenika oz. praktikuma Uputa u vojno planinarstvo je aktivno pristopil, začel pisati besedila, risati planinsko opremo, vozle, načine plezanja itd., pri čemer smo mu seveda vsi pomagali. Pogled proti severni steni štiritisočaka Nakra Tau v Kavkazu Arhiv Petra Ščetinina Barbka Ščetinin in Ante Mahkota na vrhu Grossglocknerja 18. 7. 1967 Arhiv Petra Ščetinina Na viharnem grebenu proti vrhu Pik Lenina Arhiv Petra Ščetinina PLANINSKI VESTNIK januar 2019 7 Črnogorsko vojaško služenje se je za Anteja konča- lo, ko je odšel na "zaključek" služenja v Slovenijo, v Ju- lijske Alpe. Redno služenje vojaškega roka je sklenil leta 1965 s prvenstveno smerjo v severozahodni ste- ni Male Tičarice z vodniki JLA. Smer je bila ocenjena tudi z –VI. Z Antejem smo se dogovarjali, da bi po vzorcu Do- brega vojaka Švejka Jaroslava Haška spisali slikovito čtivo o vojaških pripetljajih tistega časa, vendar zara- di takratnega političnega sistema in režima to ni bilo mogoče. Ponovno v gorah V letu 1967 sva se z Antejem spet znašla skupaj kot člana prve jugoslovanske odprave v Pamir s ciljem osvojiti prvi samostojni vrh sedemtisočaka Pik Leni- na, 7132 m. Rusi so tokrat prvič odprli to mejno, skrb- no varovano območje. Ante je že doma izdelal pro- jekt oz. predlog o celotnem prečenju sedemtisočaka s skoraj 30-kilometrskim grebenom z osvojitvijo vrha, vendar je o tem molčal, saj je vedel, da ruske oblasti tega ne bi dovolile. Ko je prišel čas za naskok na vrh, sva se strinjala, da gore ne smeva podcenjevati, saj ima na vesti že preveč alpinistov. V viharnem vreme- nu sva vendarle prišla na vrh in Ante me je napodil do vršne piramide, češ, da potrebuje fotografijo. T ako je meni prepustil čast biti prvi Slovenec na tem vrhu. Polna moči in volje sva se začela spuščati proti sedlu Kirilenko. Po dobrih stotih metrih sva se odločila za topli napitek. Ante je bil vedno specialist za izbiro ka- kovostnega snega, ki je moral biti najčistejši in s tako strukturo, da je bil kar najhitreje stopljen. Odložil je nahrbtnik in se s posodo za sneg napotil proti lepe- mu snežnemu nanosu. Nenadoma je izginil. Z nego- tovimi koraki sem se plazil po njegovih sledeh in pri- šel do luknje, v kateri je bila popolna tišina. V globino sem spustil glas … Ante se je hripavo odzval. Kaj zdaj? Nastopil je mučni trenutek groze, kajti padec v razpo- ko, kjer se zatakneš v sifonu, je lahko usoden. V no- tranjost ledeniške razpoke mi je uspelo spustiti vrv, na katero se je Ante nekako le navezal. Strah, da bi pa- del še globlje v notranjost ledenika, je bil odpravljen. "Nekako bo šlo, saj sem se že privezal in obrnil," je bil odgovor na vprašanje, kako je z morebitnimi poškod- bami. Najtežje pa naju je še čakalo … Kako Anteja spraviti iz globine? Začel sem verjeti v čudeže, saj sem ravno takrat nad sabo zagledal ruske alpiniste, ki so se spuščali z vrha. Ante je bil rešen. Nekoliko je šepal, bil je vidno utrujen in prestrašen, vendar neomahljiv. Na sedlu sva z zadnjimi močmi postavila polovico šo- torčka, ki sva ga še imela, in bedela do jutra. Pod nama je bilo ledeno-snežno ostenje z ledenimi katedralami in seraki. Občutek za opasti in nevarnost sva izgubila. Po skoraj dva tisoč metrih spuščanja po vrvi sva se kot največja nebogljenca znašla na ledeniški moreni pri avstrijskem intervencijskem mini šotoru. Vzpon s prečenjem, osvojitvijo vrha in spustom je bil ocenjen kot najzahtevnejši in "naj" vzpon Alpini- ade 1967. V esela in srečna pa sva bila še zaradi nečesa drugega: Barbka Ščetinin Lipovšek je dosegla sloven- ski ženski višinski rekord in je bila prva ženska, ki je prečila vrh Pik Lenina. Svojevrstno slovo od visokogorja je Ante Mahkota doživel na zimskem prečenju Fudžisana (Fudžijame) pri –25 stopinjah Celzija in hitrosti vetra 125 km/h. Ta vzpon s prečenjem je opravil v rekordnem času, v enem dnevu. Njegov največji alpinistični dosežek pa je zanesljivo Sfingin obraz (VI, VI+ A2–A4), ki ga je preplezal s Petrom Ščetininom leta 1966. V enajstih urah sta preplezala smer, ki jo je Mahkota osvajal pol- nih deset let. Ante Mahkota je bil vedno vzor razsodnosti, saj je ci- lje dosegal le z varnim tveganjem. Znal pa je tudi v pravem trenutku sestopiti s plezalne poti, smeri, se odreči cilju. Za slovensko planinstvo je izjemnega pomena tudi Antejeva gorska literatura, množica objavljenih član- kov in različne edicije, ki jih je ustvaril sam ali pa je bil soavtor: Noči in viharji, Na vrh sveta in Sfinga, ki je do- živela štiri ponatise. Anteja, kot dušo športa in alpinista, najdemo tudi v funkciji predsednika Veslaške zveze Slovenije, in to v času, ko je bilo leta 1979 svetovno veslaško prvenstvo na Bledu. Zasluge za šport pa si je Mahkota zaslužil tudi kot ustanovitelj akcije Podarim–dobim, akcije za pridobivanje sredstev za napredek in razvoj sloven- skega vrhunskega športa. To dohodkovno uspešno akcijo je Ante vodil deset let. Posebno vsakoletno pla- ninsko dinamično gibalo, ki je nastalo na njegovo po- budo in neposrednim sodelovanjem, je tudi dogodek Sto žensk na Triglav, s ciljem na neposreden in varen način približati ženskam našega očaka. Ante, velik človek, izjemno nadarjen in karizmati- čen vrhunski alpinist, se je od nas za zmeraj poslovil 14. decembra 2018. m V previsih severne stene zahodne Cine Arhiv Petra Ščetinina 8