Leposloven, in znanstven, list? Izdajatelji: Janko Kersnik, Fr. Leveč, dr. Ivan Tavčar. Leto I. V Ljubljani, 1. septembra 1881. Štev. 9. Hrup. $Vo pčsni tvoje hvale Podam v slovenski svet, Da bodo potoväle Mej brati nekaj let: Ropöt in šum bi slišal rad, Ki se povsod vzbudi takrat. Razbürjena Ljubljana, Kot da na treh konceh V požir je ognju dana Po strehah in pri tleli, Takö vrvela bode vsa, Ter nä-me s črno vojsko šh\. Gospodki vzdihujoči Premilo za tobö, Od ljubosünmje vroči, Strašilu vihar začno: Pobere debel kamen vsiik, Za manoj pospeši korak. Ne boj se, ljubezniva! Sam Bog nad nami ve, Da k tebi misel kriva Nikdar me gnala 116: Užč prijazno je oko Dvigalo tvoje me v nebo. Slovenske gospodične, Kar moža je željnih. Stekč se vkup jezične In rodba ženska njih: Klepale bodo klep na klop, Kakö bi naju dele v žep. Kaj reče tvoja mati? Kaj teta, brat in strijc? In snubci kaj bogati ? Zbor mladih kaj družic? Ob onem li ne zakrič6 Na te, na me vsi: o gorje? In morda tudi sama Jokfije bodeš ti ZvijiUa še z rokäma, Ka vrgel mej ljudi In sunil te je v hrup neznan Tvoj vitez, narodni tlačan! Nikdar ti nijsem vrival V sred se tajni hram, Svoj ogenj dolgo skrival, Ustavljal se željam: A kar sem čiitil in prebil, V teh pčsnij venec sem povil, Somrak. Rokovnjači. Historičen roman. Po pokojnega Josipa Jurčiča osnovi spisal Janko Kersnik. (Dalje.) „Da, da!" reče ona, in akoravno na kmetih ni navadno vprašati koga takoj pri njegovem prihodu, po kaj ali zakaj je prišel, osupnil jo je vender ta na Mozolovini pač redki pohod tako, da je hitro nehote pristavila: „Kaj pa vender hočete, gospodje?" Komisar pa je bil tudi previden mož. „Precej bomo povedali," deje, „pustite nas le malo v hišo; vroče je tu zvunaj!" Ob jednem stopi z oskrbnikom za Mozolko v čeilno pospravljeno izbo na sprednjej strani. Oborožena stražnika, katera je hlapec France le bolj od daleč, tam iz hleva sem, ogledoval, ostala sta pred vežo. „Tako umazano je pri nas!" reče Mozolka in pobriše s prtičem po belej javorjevej mizi v kotu in po stolu za njo, na katerih pa trohice prahu ni bilo videti. „Lepo imate in prijazno," meni komisar in sede k mizi. Potem povpraša, jc li žalostna smrt Blaževa uže znana gospodinji, in ko ta osorno pritrdi, pozveduje komisar na dolgo in obširno, kedaj je šel Blaž od doma, kje je bil prej, ka j je nameraval, in jednake stvari. Novega jc malo zvedel. Mozolka jc sicer povedala, kar jej je bilo znano, a tega ni bilo mnogo. Le o Nandetu ni zinila besede, in tudi o tem ne, da se je strijc I »laž podal od doma z namenom rokovnjače zatožit, kakor jej je bil to uže včeraj hlapec France pravil. „Pretepaval se je pač, kakor zadnjič, ko je prišel z razbito čepinjo domov iz Kamnika," reče naposled; „Bog vedi, kako bi se mu bilo takrat godilo, ko bi ga ne bil oni rešil!" omisar Mulej je bil uljuden mož. „Dober dan, mati," dejal je prijazno, ko je stopil pred vežo: „Vi ste Mozolova mati, li ne?" A takoj bilo jej je žal, daje to omenila; kajti komisarje postal pozoren in vprašal naglo: „Kdo ga je rešil?« „E, oni s Paleževine, kjer ste sedaj bili," reče nejevoljno gospodinja. „A, Nande! Pa kdo je vender ta Nande? Od kodi je?" „Ali jaz vem?" odgovori jezno Mozolka, ter položi prt, s katerim je bila obrisala mizo, na klop k peči, in se tako obrne v stran od komisarja. Pa ta komisar je bil na jeden pot tako nadležen človek! „Vi morate to vender vedeti, ako je on ženin Vaše hčere, Vaš prihodnji zet!" reče naglo. Pri teh besedah se zasuče Mozolka hitro in stopi za korak bliže k izpraševalcu. „Kaj, ženin? Kdo pravi, da je ta Nande naš ženin? Kaj mislite, da bom jaz hčer dajala na ajdovo'strnišče? Ali pa človeku, h kateremu biriči v vežo hodijo?" „Kje je Vaša hči?" reče komisar mirno. „Doma je; tam na onej strani!" „Pokličite jo semkaj!" ukaže Mulej. Mozolka je za trenutek pomislila, ali bi klicala hčer, ali ne. Pa takoj stopi na prag in zakliče glasno: „Polona!" Ni bila njena navada, da bi hčerko tako zvala, nego klicala jo je sicer, kakor jo mi imenujemo v tej povesti; le kadar jo je kaka posebna reč ujezila in razburila, ni mogla hčeri dati onega imena, katero ima uže samo ob sebi značaj prisrčnosti. Mala Polonica se je torej močno prestrašila, čuvši ta materin klic. Uže zadnji hlapčev krik jo je jako razburil, tako da je tresoča se stala pri zapahnenih durih svoje izbe in brez sape poslušala, kaj se godi zvunaj v veži in v hiši. Vsega tega ni umela, samo to je slutila zdaj nehote, da se vse vender suče okrog Nandeta, okrog njenega Nandeta. Stegnila je roko po zapahu, da bi ga odrinila, a v svojej razburjenosti ga ni mogla hitro; v tem začuje v drugič še bolj osoren in glasen klic: „Polona, sem pojdi!" Odprla je duri in prišla za materjo v sobo k onim. Bila je bleda; plaho, čeravno mirno pogledala je komisarja in oskrbnika, kateri zadnji je stal ob podolgastej klopi pri peči. Komisar je bil malo v zadregi; izkušnje ni imel mnogo v tacih rečeh in preiskavanjih, in previdnost njegova mu ni v vsakem slučaji pomagala. Rešil ga je zdaj oskrbnik glede prvega vprašanja, o katerem je bil komisar tako v stiski, ne vede, kako bi ga zastavil. Pa tudi Poljak ni bil srečen v tem izpraševanji. Ko je komisar govoril z Mozolko, stal je Poljak pri klopi ob peči in bil je silo nemiren, in ko bi Mozolka lie bila tako krepko odrezala se pri vprašanji po Nandetu, posegel bi bil oskrbnik gotovo v razgovor; stopil je namreč uže bliže. Ta Nande ga je posebno zanimal ali bolje vznemirjal. Ko Polonica vstopi, obrne se oskrbnik naglo k njej, ter vpraša: „Dekle, ti poznaš onega Nandeta, soseda vašega! Kakšen je ta Nande?" Deklico, čuvšo to ime, oblila je lehka rudečica; a vprašanje jo je osupnilo, kajti o tem, kakšen je bil njen ljubimec, do zdaj še ni mnogo premišljevala. „Kaj? Kakšen?!" reče čudeč se. „Jaz menim, kake postave je; ali je velik ali majhen, kakega obraza?" „Velik!" „In kakšnega obraza?" Dekle umolkne, ter povesi oči, katere jc imela do zdaj uprte v oskrbnika. „Ne vem!" deje čez nekoliko trenutkov, in bila je istimi, kajti kako bi bila mogla prav opisati ga, kar tako tujim ljudem, in v pričo matere. Komisar se jc čudil tem vprašanjem in je posegel zdaj vmes; on ni umel, kaj ima vnanja Nandetova osoba tu opraviti. Izpraševal je deklico, kakor prej nje mater; a tu jc ravno isto zvedel. Polonica je ostala ves čas mirna. Le ko naposled komisar izreče sumnjo, da je vender morda ta Nande kriv, da je bil strijc Plaž ubit, vzklikne deklica živo: „Jezus, Marija, ne mislite kaj tacega! On ga ni, on ga ni mogel! On je nedolžen pri tem!" Pokrila jc z rokama obraz in bridko zajokala. Besede njene in njih naglas, — vse je bilo tako prepričevalno, da tudi za komisarja onasumnja ni imela prave podlage več; sporazumel se je tiho z oskrbnikom, da je dalje preiska vanje tukaj oči vidno brezuspešno, in odšla sta s svojimi izpremljevalci, komisar nejevoljen zarad slabega uspeha, oskrbnik pa še vedno silno nemiren in zamišljen. -- O kolo poludne vrnil se je Pa vlek domov in zvedel od matere grozno novost. Silno ga je razburila in vzdignil je pest proti sestri, ki je prinesla mimo njega naročaj polen k ognjišču, ter kričal: „To imaš zdaj; to je storil tisti zlodjevi Štajerec, za katerim ti laziš! Če ni 011 storil, storili so njegovi ljudje! Strijc je vedel, da je to rokovnjač! O, da bi ga jaz mogel!" Polonica mu ni odgovorila; mati pa ga je ustavila ostro: „Molči in ne govori, kar ni nič! Popoludne boš šel na Kova, da bomo preskrbeli Blažu pogreb! In poglej, če so 11111 suknjo pustili; novo je imel!" Materi Pavlek ni ugovarjal; stisnil je zobe in še jedenkrat divje pogledal za sestro, ter šel ven v hlev. Tam pa mu je hlapec France ^plahim licem pripovedoval o včerajšnjem „ziižlu", in da je strijc Blaž sam kriv svoje nesreče, ker ni ubogal njegovih svetov. Šestnajsto poglavje. ^ Du fraget ao stürmisch, Ou büser Z\Iann, Ob ich dich liebe? Was liebt dich an ! ■\Vio »oll ich's wissen, Und dir es künden, Da ich mich selber Nicht fasset» kann? Strodtmanii. Mračilo sc je in od vzhoda sem odmevali so jednakomerni glasi rovskih zvonov; Blažu je zvonilo tamkaj. Xa vzvišenem porobku nad Mozolovino, v gošči nizke hoste, stegnil jc človek, ki je do zdaj tam na mahu zleknen ležal, roki in nogi od sebe, zazeval široko, in potem počasi sedel po konci ter z dlanjo potegnil čez oči in zagodrnjal potihoma: „Prokleto delo je to! zdaj moram čakati in oblazovati tu, kakor lisjak kokoši, da ujamem ono pritlikavo punico tu doli; rajši bi videl, da kupim nadušljivo kobilo za drag denar, ali pa, da bi mi ranjki Blaž se trikrat,Rajtguzen4 rekel, kakor pa, da tukaj dekleta straži m! Pa kaj dekle; otrok je to — tristo kopitov! Ves dan sem naše ljudi lovil, pa še ves teden bi jih rajši, kakor tu oprezoval babo!" Tako nejevoljno mrmrajc stopil je na nogi ter pogledal čez nizko goščo doli proti Mozolovini, in jako pazno' tudi čez njive in pašnike, ki so se razprostirali pod njim na desno in levo. „Zdaj pa menda uže lehko dam znamenje," reče potihoma sam pri sebi; „hoho, to je vender prokleto neumno, babe na kresilo loviti, kakor žrebeta na deteljo; bobo, če konja loviš, mu deteljo moliš, za hrbtom pa bič držiš; — o lc čakaj, ti punica obledna, da se tebi ne bo tako godilo!" Rekši potegnil je kresilo iz žepa; da bi pa vender tako zastonj ne kresal, izvlekel je še pipo in umazan mehur ter nabasal si tobaka. Pri Mozolovih je bilo vse mirno. Pavleka ni bilo z Rov domov, mati Mozolka je še v dolini s.hlapcem turšico osipala, in Polonica je pripravljala večerjo. Ista je bila skoro gotova, in deklica je sedla, ko je pričelo na Rovih zvoniti strijcu Blažu, za hišo na kup desäk, kjer sta se včeraj zjutraj poslovila z Nandctom. Včerajšnji in denašnji dogodki, — vse jej jc brodilo po glavi, i» če jej je prišlo vprašanje v misel: kaj sedaj, — kaj početi, vedela ni odgovora: najrajša bi bila šla od tod, proč, daleč proč, da bi je nihče ne našel več, ni mati ni drugi ljudje! — In Nande? — Pa taki smo vsi! Roki je sklenila in zrla je proti hosti; ni mislila, da bo prišel Nande, — a vender sije nehote dejala: „Ko bi pa prišel nocoj, — oh!" In ko bi jej rekel, naj gre ž njim, precej, po noči, — šla bi! Naj reko ljudje, kar hočejo, — dosti so uže denes govorili! Ko je sedela tako v svojih bridkih mislih, zaiskrilo se je na krat gori na porobku pod staro smreko. Stresnilo jo je in nehote zašepeče: „On je!" Ob jednem skoči kvišku in teče v vežo k ognjišču; večerja je bila gotova in tudi žito za kravo sivko je bilo kuhano. Urno odmakne lonce od žerjavice in roki v predpasnik obrisavši si stopi zopet na prag. Vnovič se je zaiskrilo gori pri hosti. „Matere ne bo takoj domov; lehko stopim tj;\ gori, saj sem precej zopet tu," reče si Polonica; še jedenkrat se ozre na ognjišče in potem steče po okrajini navzgor proti hosti. Trd mrak je bil uže. „Tristo griv!" mrmral je Obloški Tonček, — kajti ta je stal gori na kraji gošče, — ugledavši deklico; „to kresilo je pa tako, kakor 'čuk za senice! Mišja dlaka, — tega bi pa ne bil verjel!" Uteknil je kresilo v žep in stopil ven na pokrajino. Poloniea se je prestrašila ugledavši tujega moža, — a takoj jej je bilo v mislih, da je Nande obljubil poslati tudi druzega, ako sam ne more. „Dober večer!" reče Tonček; „nič se ne boj, če me ne poznaš; saj veš, od kodi prihajam! Nocoj ob jednajstih tam gori počakaj, vrhu Slemena pri borovcih; — uže veš, kdo pride tja!" Rekši obrnil se je, ne čakaje odgovora; Poloniea tudi ni zinila besede, nego naglo je stekla navzdol. Tonček pa je v gošči še malo postal in pogledal za deklico: „Hudir! Ko bi me Groga ne bil tako pisano gledal, ko mi je naročal ta posel, bil bi jaz s to punico malo več govoril! Babe so — babe, le govoriti jim mora znati človek!" Zasmijal se je potihoma, ter krenil v gosto grmovje. Pri Mozolovih so bili uže odvečerjali, — ali bolje, odvečerjal je hlapec France; kajti Poloniea se ni dotaknila jedi, Mozolka pa je jedenkrat zajela kašo, ter potem odložila leseno žlico na mizo; Pav-leka pa ni bilo. Domači so vedeli, da bo ostal na Rovih. Mozolka je odšla spat; hlapcu se pa ni nič kaj ljubilo iti iz hiše. Strah ga je bilo strijca Blaža, in poskušal je na vse načine, pregovoriti Polonico, da ga pusti v hiši; vzroka ni razodel, nego govoril je le po okoliših. Pa zastonj! Moral je naposled ven, in zaril se je v zadnjem konci hleva v kup sena, ter svoj stari raztrgani kožuh, katerega je imel druge noči pod seboj, potegnil čez -glavo. Za hlevna vrata pa jc porinil debel pah. Zdavna uže je bilo vse tiho in mirno okrog Mozolovine, ko so se odprla tamkaj (zadnjestranska vrata, in je stopila Poloniea ven pod kap. Bila je bosa. Ozrla se jc plašno okolo in po obnebji, ki je bilo čisto in jasno, ter potem tiho priprla duri za seboj. S teško sapo šla je potem po okrajini navzgor proti Slemenu; na Rovih in v Radomlji udarilo je /aporedom_ jednajsto uro. Do gozda šla je deklica urno v jedno mer. A tu je postajala pot strma, in srobrot-in robidovjc stezalo je svoje ostre vejice v ozko ulico. Tiho in počasi je stopala Poloniea dalje. Zdaj je zadela ob šibko gabrovo vejo, molečo na pot, in mali ptiček, ki je spal v stranskem zatišji, zafrfolel je, vzbujen iz prvega spanja, v gošči; zdaj zopet je šinila miš po listji, in pri vsakem šumu zastala je deklici noga; poslušala je nekaj trenutkov brez sape, a potem srčno stopila naprej. Dospela je tako pod vrh tja, kjer je nehala gošča, in se je raztezala do srednjih dveh visokih borov mala planota. „Ali si ti?" oglasi se nekdo tam izpod sprednjega borovca. „Jaz sem," reče Polonica, in v tem trenutku je oni uže stal pri njej in jo držal za roki; bil je Nande. „Bal sem se, da ne prideš; pa saj te ni strah, Polonica?" „Ni me; pa tako temno je nocoj!" „Kmalu pride mesec," reče Nande, „pojdiva pod drevo; rosno je tukaj, zato sem plašč razgrnil tam." Sedla sta jeden tik druzega pod borovec, in on jej je položil svojo levico okolo pasa; zrla sta si v oči, kakor bi hotela temo prodreti, in on je zastavil zopet ono vprašanje, katero je bilo tudi včeraj zjutraj prvo, ko se je prišel poslavljat od ljubljene deklice. „Ali me res ljubiš. Polonica?" Ni mu odgovorila, nego oklenila se ga je z obema rokama in bridko zajokala. Stisnil jo je še bolj k sebi in jej z roko pogladil čelo. — „Dekle, jaz veni, kaj so ti pravili o meni in kaj so oni sod-nijski možje pri vas denes iskali! Ali ti tudi misliš, da sem jaz kriv strijčeve smrti?" „Oh, ne, ne, tega ne mislim, tega ne morem misliti! Če so ga ubili oni--" Hotela je reči „rokovnjači", — pa beseda jej ni šla iz ust; — „oh, Nande!" vzdihnila je po kratkem premolku. „Le reci: rokovnjači!" dejal je on hitro, in bilo je, kakor bi se mu oko zaiskrilo v temi; „to vender uže veš, da sem jaz tudi rokovnjač, pravi rokovnjač, — pa tega ne veš, zakaj sem rokovnjač!" Ona je plaho zrla vanj, in roki snela z njegovega vrata. „Zakaj?" vpraša kar skoro ne ved6. „Zato, ker me je nekov človek, — kaj človek! — pes je bil to, — ker me je ta spravil na to pot. Oh, ti ne veš," in pri teh besedah jo je izpustil iz rok, ter krčevito sklenil pesti, — „veš dekle, v dveh dnevih ga imam in potem, — glej dekle, to sem sklenil včeraj in denes in nocoj, potem pustim to, kar sem zdaj,'potem moraš iti z menoj! Polonica!" nadaljeval je zopet prisrčno, „glej, pustila bodeva tukaj vse in dalje greva, kamor hočeš, na Zgornje Štajersko ali na Koroško in tam si bom kupil kmetijo in tam bodeva ostala. Ali pojdeš z menoj?" „Pojdem!" rekla je brez premisleka; in ko bi bila tudi premišljevala, rekla bi bila: „Pojdem!" „In če ti bom v nekoliko dnevih kar na krat naročil, da pridi sem gori, da pojdeš z menoj, proč od domačije, oil matere, ali boš ubogala?" „Bom! Rekla sem ti uže, da grem s teboj kamor hočeš!" Pri teh besedah se ga je zopet oklenila. Govorila sta še dalje časa, in Nande jej je pripovedoval, kako si hočeta urediti prihodnje življenje, in njej bilo jc vse jasno, svitlo, kjer se je videla v njegovej družbi. Pozabila sta bridko sedanjost, in sanjarila celo o tem, koliko živine si bodeta napravila na novem domu, — kako bodeta gospodarila in o jednakih stvareh. Pri vsem razgovoru pa ga ni več vprašala o tem — kar je on sedaj, in tudi ne več o strijci, in ne več o rokovnjačih! Kaj jej je bilo nocoj po teh burnih dnevih vse to mar? Iludeči mesec je lezel uže počasi tam daleč izza Limbarske gore, ko reče dekle potihoma: „Jaz moram domov, mati se bodo vzbudili!" „Ne, nc, počakaj šc malo, Polonica," reče on, „ni še toliko čez polunoči!" In stisnil jo je k sebi. „Ne, Nande, pusti me, jaz moram domov! Drugikrat ostanem, nocoj ne, nocoj ne morem, drugikrat pa, dokler hočeš!" „Ali nisi moja?" reče 011 poluglasno. „Tvoja, tvoja! Pa nocoj, — pusti me sedaj domov; ah, moj Bog!" in zaihtela je skoro glasno. Nande jo je strastno držal v svojih rokah in jej poljubljal obraz, a ko zaihti ona v zadnjem svojem vzkliku, izpustil jo je na lahko, objel potem še jedenkrat strastno, ter vzdignil jo kvišku s sedeža. „Pa pojdiva," reče, „izpremim te skozi goščo; daj mi roko!" Šla sta molče po stezi navzdol. * - . Sedemnajsto poglavje. Lic Vcrurtheilten gehörten zu einer Kanilo, welche den Kapitän Do issue, (icnoraladjutantcn, und den Herrn V črna/, z, Secrotär und Dolmetsch dos Marschalls Marmont, sowie mehrere andere französische Offiziere und Militärporsoneu ermordet hatte, eine verdammenswerthe That, in welcher wir aber wohl nur einen verspäteten Ausläufer der verunglückten Oktobcrinsurrection zu schon haben. Dimitz, Oeschichto Krains. IV. Takozvani Črni Graben razteza se od Podpeči pod Brdom do štajarske meje; ozka dolina je to, gosto zarastene gore dvigajo se na desnej in levej, in poleg velike ceste, ki gre tu skozi proti Celji, teče od Trojan nazaj le majhen potok, Radomlja, in mej njim in mej cesto leže ozki travniki. Ako prekoračiš sedlo pri Trojanah, odpre se ti na desno Zagorska dolina, na levej pa zopet ozek graben, l>o katerem imaš še dobro miljo do Vranjskega. Ta graben se imenuje Baba. Ves kraj ima nekaj divjega, in ta vtis povekšujejo dandenes še bolj one gole skale po gorah, katere molijo zdaj, ko je kmet posekal bukev in macesen, ki sta rastla tako obilo po njih, kakor suha rebra v dol; prst in mah, njihovo nekdanjo odejo, odpluli so leto za letom pogosti nalivi. Ob cesti, na desnej in levej tik pod gorami, vrsti se zdaj vas za vasjo, in kjer je količkaj ravnega sveta, razorali so ledino. Potok pa, ki teče s cesto vred navzdol, goni maline in žage. Ves kraj je dandenes varen in miren, kajti obljuden je bolj, nego pred sedemdeset leti. Tedaj pa tudi še ni železnica grmela tamkaj za Savo, ampak tu doli so trobili dan na dan postiljoni, vozeči ljudi in mnogokrat bogato blago; kaj čuda, da so se godili časih roparski napadi po Črnem Grabnu? In zlasti o zadnjih časih francoske vlade vedo ljudje še dandenes mnogo pripovedovati; izročilo se je to od deda do vnuka, in Bog vedi, kedaj bo izumrla v Grabnu pripovest, da pride še jodenkrat Francoz v ta kraj in da bo požgal vasi in sela, da plača in povrne vnuk vnuku, kar je žalega storil ded Kranjec dedu Francozu; kajti znano je, da je bil pozneje, ko so se umikali Francozi iz dežele, marsikateri njihov uradnik in vojak ubit in oropan tamkaj v Grabnu. Godilo se pa to ni vselej iz gole samopridnosti, nego bili so to mnogokrat še nasledki one črne vojske, katero so organizovali Avstrijci proti zmagonosnemu Francozu, prihajajočemu v deželo. Neuko ljudstvo pa se ni moglo tako hitro udati no vej izpremembi, in kakor znano, se tudi v ljudstvu vera v dolgi obstanek francoske vlade ni nikdar popolnoma udomačila. Ta to je pri vseh velicih izpremembah naravno. Poslopje stare pošte v Št. O ž bol tu pod Volčjakoin stoji še dandenes. Precej velika hiša je to in košata lipa senča jej sprednjo stran. Lastnik tega posestva in ob jednem poštar je bil v času naše povesti Miha Pavlic, precej premožen in v vsem kraji spoštovan gospodar. Imel je svojo službo uže pod avstrijsko vlado, in ker Francozi sploh velicih izprememb glede nižjega administrativnega osobja niso niti nameravali, niti po nepotrebnem izvrševali, in ker je on svoj posel redno opravljal, ostal je tudi pod francoskim vladarstvom poštar v Št. Ožboltu. Imel je tu ob jednem tudi gostilno. Bilo je prve dni meseca julija, — tretjega proti večeru — v letu naše povesti, ko se je malo krdelce francoskih vojakov, pri-šedših po cesti z Volčjaka, ustavilo pred to pošto. Bili so to naši znanci iz Zagorja. Kapitan Boissac, kajti on je bil poveljnik, uredil je takoj vso glede prenočišča svojih izpremljevalcev in ob jednem spravil denar, katerega so vozili, v poštno pisarno. Za stražo so imeli pet vojakov prostakov s seboj, in ti so morali v hlev na slamo. Kapitan in njegova dva izpremljevalca, lajtnanta, — bili so vsi jako dobre volje. Vernazz, ki je s prvega izpraševal poštarja o varnosti tega kraja in o jednakih stvareh, a ni nič posebnega zvedel, pridružil se je tudi pozneje veselej družbi in pri vinu in igri potekale so jim hitro ure. O kakej ne vam osti niso imeli najmanjše slutnje. Nekoliko pod Št. Ožboltom, tam, kjer je dolina najbolj stisnena, kipita na desnej in levej dva visoka peščena hriba kvišku. Pod vrhom levega, visoko gori nad cesto, stala je tedaj, in stoji še dandenes, v malem predelu, samotna kmetska hiša; s ceste je ne ugledaš, a oni zgoraj, ako hoče paziti, se li ne bliža kdo, opazil te je sigurno uže zdavna, ako si se napotil gori, in spravil bode sebe ali pa kake druge stvari v varnost, ako se mu zdiš ti kaj sunmjiv; kajti pridni gospodarji Samo gl a vi, — to je priimek tega posestva, — nikdar niso bili, in oborožena pravica jih je večkrat obiskovala, nego pošteni sosedje. Istega popoludne,. ko so potovali kapitan Boissac in njegovi izpremljevalci iz Trojan navzdol proti Št. Ožboltu, priromal je tudi zdaj in zdaj kak potnik od druge spodnje strani po velikej cesti do hriba pod Samoglavom, in potem krenil po peščenej stezi navzgor. Zlasti v mraku so pogostoma, a vedno le posamezno prihajali; toda ne zmerom po velikej cesti, tudi od druge strani s Tuhinjskega čez Itaki-tovec in čez Ščipek. Bili so mladi in stari, kmetsko, bolj slabo opravljeni ljudje; največ je imel vsak debelo drenovo gorjačo v rokah. Nekaj teh prihajalcev uže poznamo; kajti jeden prvih je bil Boječ, ki je na nosu kazal še jako vidne vtise Blaževe pete ; kmalu za njim prikazala sta se Kozobrin in Bacek; pozno v mraku došel jc tudi Velikonja. Gospodar Samoglav je bil uže pripravljen, da sprejme nocoj toliko gostov. Odposlal jih je, kakor so prihajali, gori više v gozd, kjer je stala na pol podrta lopa s senom, in le bolj odlične goste, kakor Bojca, Velikonjo in jednake obdržal jc v hiši Vsak je bil prinesel nekaj s seboj, bodisi kos mesa, ali par jajc, in Samoglavova hči Špela, še precej mlado, a veliko in neukretno dekle, kuhala jim je večcijo. Okolo jednajste ure stopi Groga v izbo; imel je 0110 veliko brado in lasuljo, v katerej so ga njegovi ljudje vedno videli. „Ali so vsi zbrani?" vpraša Tomaža. „Vsi, samo Tončka še nisem videl!" reče ta. „On pride; njega moramo počakati," meni rokovnjaški glavar. Samoglav mu ponudi večerje, a on jc neče, nego gre ven pred hišo in sede na malo klop, ki je stala tam. Ni sedel dolgo, ko začuje težke korake, in nekoliko trenutkov pozneje stal je Obloški kobilar pred njim. „Kako je doli?" vpraša Groga naglo in nepotrpežljivo. „Delo ne bo posebno težko," reče Tonček in obriše z rokavom pot s čela. „Štirje oficirji so, to se pravi, jeden menda ni oficir; pa nekaj tacega mora biti. Na starej pošti sede in kvartajo; bil sem v krčmi in pil malo vina, da sem vse ogledal. Vojakov imajo pet s seboj, in te so poslali spat na hlev. Vseh pet je zlezlo na zgornji konec v slamo. Tistim bomo lestvo vzeli in jim zgornja vrata zaklenili. Hoho, lehko delo bo to!" „Kakšen je tisti, o katerem praviš, da menda ni oficir ?" vpraša pazno Groga. „Velik in suh je, pa črne brke ima!" reče oni. „On je, on je!" vzklikne glavar in strese Tončka za ramo. „Tega boš ti lovil; vzemi ljudij, kolikor hočeš, pa tega človeka moraš z vezati in tja gori ga pripelješ, pod oni hrast na zgornjej strani tega hriba; saj veš, kje je; tam se bomo zbrali potem. Pa tistega človeka hočem imeti, in živega hočem imeti! Ali si razumel?" „Razumel!" deje Tonček, če ravno ni umel, kaj hoče Groga temu Francozu. Malo pozneje bili so vsi rokovnjači zbrani pred hišo. Groga je v kratkih besedah odločil vsakemu svoj posel, in najpogumnejše postavil je za stražnike, in sicer v dvojni namen; da pazijo, da jih nihče ne zasači in da gledajo na lastne ljudi, kako opravlja vsak svojo dolžnost. Namen nocojšnjega napada bil jc, kolikor treba, vsakemu znan; vedeli so, da gredo nad francosko kaso, in da bode plen obilen. Večina rokovnjačcv, katerih je bilo trideset zbranih, bila je oborožena z gorjačami; nekateri so imeli puške, katere so bili vzeli iz skrivne zaloge pri Samoglavu, in stražniki dobili so vsak po dva samokresa. Tonček si je odbral nekaj ljudij za svoj posebni nalog, in mej temi Velikonjo. Vzel je tudi dvoje kratkih vrvic s seboj. Četrt ure pozneje ni bilo žive duše razen Špele na Samoglavini; po dolini na desncj in levej velike ceste, čez meje in plotove pa so se plazile tiho črne postave proti Št. Ožboltu. Noč je bila temna, kajti lahki oblaki so prevlekli uže zvečer nebo. Oficirji na pošti so se bili naveličali igrati. Oba lajtnanta sta šla v zgornje sobe spat, le kapitan in Vernazz ostala sta še spodaj. Pridružil se jima je poštar in malo pozneje tudi žena njegova. V kotu pri peči sedela sta še njijina dva otroka, katerima se nocoj še prav nič zevalo ni. V kratkem premolku pri razgovoru ugleda poštar otroka in deje ženi: „Spravi ju spat, Frančiška; glej pozno je uže!" „Pustite ju še malo," meni kapitan, kateri je govoril tudi dobro nemški; „ali glejte, jaz imam doma v Alzaciji tudi dva taka mala ptička ! Oh, sam Bog zna, kedaj ju zopet vidim! Pojdi sem, dečko, kako ti je ime?" Rekoč zvabi malega Pepčeka k sebi in ga dvigne na koleno. Pripovedoval je potem o svojej lepej domovini in o mladej ženi in otrokih, katere je moral pustiti doma. Mehak je postal skoro. Vernazz je molčal; ustni pa je malo porogljivo raztegnil. Na krat vstane poštar Pavlič iu hoče proti vratom. „Kdo pa gleda skozi okno V" reče sam pri sebi. V tem trenutku se odpro z glasnim ropotom vrata in v sobo skoči nekaj bradatih, očrnjenih mož, na čelu jim Obloški konjar in Velikonja. Vsi v sobi so planili kvišku in kapitan je htel seči po sablji; a ista je stala tam v kotu; poštarica je skočila po otroka, katerega je bil izpustil kapitan. Vernazz je bled ko stena zrl v te pošasti. Godilo pa se je vse bliskoma. Kapitan ni imel časa, prijeti za stol in dvigniti ga na roparje, ker tanka vrvica Tomaževa priletela mu je okolo vratu, in v istem trenutku zadrgnila se, in bore kapitan je ležal na tleh, in na njem je klečalo pet rokovnjače v. Isto tako se je z Vernazzom zgodilo. Poštarja pa je jeden sunil z gorjačo v prsi, da se je vsled bolečine in strahu skoro nezaveden zgrudil v kot. Oba jetnika vlečejo ven iz hiše, upihnejo v sobi luč in zaklenejo duri. Drugi oddelek je mej tem ulomil v poštno pisarno in tam pobral težke francoske kase. Jetnike in denar imeli so sedaj na cesti ter zaklenili hišne duri, da zabranijo pot še onima oficirjema na vrhu. Obloški Tonček je vestno izpolnjeval svoj posel. Bliskoma je bil zvezal Vernazza in zamašil mu usta z debelim robcem, katerega mu je potisnil vanje. Potem ga je vlekel za vrv, katero mu je bil vrgel precej pri napadu na vrat, trije drugi potisnejo jetnika naglo po cesti navzdol in potem v stran gori proti Samoglavu. Tajnik je bil tako prestrašen, da je brezvoljno in skoro nezavedno storil, kar so hoteli. Drugače pa je bilo s kapitanom. Branil se je, kolikor je mogel. „Zvežite ga in vrzite v graben pod cesto; pa hitro!" dejal je Groga, ki je pristopil sedaj. Stal je do tega trenutka onokraj ceste, in v vsakej 'roki samokres držeč stražil napastnike. Kapitan je klical, kolikor je mogel, navzlic vrvici, ki mu je tiščala vrat, da probudi vojake in oficirje. A prvi spali so daleč ono-kraj hiše v hlevu in niso culi ropota in šuma na cesti. Oficirja pa sta se prebudila. Jeden odpre okno, in ko začuje vnovič kapitanov klic, ustreli s samokresom na onega, ki je stal najbliže. Z glasnim krikom prevrne se isti po cesti. Oficir seže še po drugem samokresu in pomeri zopet doli; a v tem trenutku kakor v oknu, počilo je tudi onokraj ceste sem in lajt-nant pal je s prestreljeno glavo nazaj v sobo: pajdaš njegov, ki je stal pri drugem oknu, umeknil se je naglo za steno. Z onokraj ceste skoči Groga, — on je bil zadnji strelec, — v gručo okrog kapitana ter zakriči: „Naglo, naglo storite, kar mislite; vojaki nam bodo precej za petami in morda kmetje tudi!" Velikonja s kapitanom še ni bil gotov; kajti ta je stepal okrog sebe in zvijal se kakor kača, tako da rokovnjači, ki mu sprvega niso hoteli hujšega storiti, nego zvezati ga, niso mogli pravdo njega; a sedaj, ko jc silil Groga, in ko Boissac pri otepavanji udari jedenkrat po Tomaži, izgubil je tudi ta potrpežljivost, ter izdere dolg nož izza pasa, in ga porine ubogemu kapitanu v prsi. „Na, hudič!" sikne ropar. „Nisem te hotel jaz, — sam si hotel!" Boissac je pal nezaveden na tla. Rokovnjači pa so stekli z ropaniin blagom po cesti nazaj, in potem sledili onej četi, katero je vodil par streljajev pred njimi Obloški Tonček. Bilo jc pa tudi opasno zanje; kajti vojaki na hlevu, seveda le petorica, pa dobro oborožena, probudili so se vsled strelov na cesti, in čeravno niso našli lestve, da bi mogli doli ter so morali vrata s silo ulomiti, dospeli so vender hitro na cesto; a roparji so bili uže iz vasi in vojaki, rodom Francozi, niso poznali tu niti stopinje sveta. Pa zdaj se oglasi tudi lajtnant v oknu. Odprli so skupno hišna vrata, rešili poštarjevo družino iz zapora, ter potem pogledali stoprav na cesto. Poštar jim je svetil. Našli so kapitana mrtvega v krvi ležečega; a malo tja v stran čepel je nekdo na tleh in stokal od bolečin; bil je oni, katerega je podrla prva krogla z okna. Ko mu posveti poštar s svetilnico v obraz, videti je bilo od bolesti in strahu grozno razvlečeno lice — Bojčevo. Pajdaši ga v naglici niso culi kričečega na pomoč, ko so zbežali, in tako so ga pustili na cesti s prestreljeno nogo. Lajtnant ga ukaže prenesti v hišo in stražiti ga. Iskali so dalje, ker za tajnika Vernazza nihče ni znal, kam je bil izginil. Mesto njega našli so v cestnem grabnu še druzega rokovnjača, katerega je bila druga krogla z okna po glavi nad levim uhom drsnila in ki je bil vsled tega nezaveden. Po dolgih suhih nogah in obnošenej, malo gospodskej suknji ga bode bralec takoj izpoznal: bil je Peter Toča. Tudi njega so nesli v hišo. A tajnika ni bilo nikjer; vse okrog so preiskali, a brezuspešno. Tudi ona dva jetnika, — Toča se je zopet zavedel, nista mogla ali nista hotela nič razodeti. Sedaj takoj v noči roparje zasledovati pa se lajtnantu, ki tudi ni poznal kraja, ni zdelo niti varno niti uspešno. Tudi jetnikov ni mogel veliko izpraševati; poštar 11111 je tolmačil nekoliko, pa naposled sta opustila to. — Denarne kase, katere so bile vse majhni z železom okovani kovčegi, ni bilo nobene več; roparji so vse odnesli. V tem se je šc nekaj sosedov, katere so bili tudi streli vzbudili, zbralo na pošti in jeden izmej njih jc spoznal čevljarja Bojca. A ta odslej nikomur ni odgovarjal; z zvezanima rokama je ležal na klopi pri steni in srpo gledal v strop; na rano na nogi položil mu je vojak mokro cunjo Ko se je storil jutranji mrak, stali so Francozje uže pred pošto in na vozu so imeli svoja dva jetnika. Lajtnant je ukazal pognati naprej, — a v tem trenutku mu pride druga grozna vest. (Dalje prihodnjič.) Verske bajke na Dolenjskem. Pri občil je J. T r d i 11 a. (Konec.) 47. Kar sem bila na Kumu, je preteklo uže več ko 00 let. Sedanji rod te božje poti skoraj ne pozna. V mojej mladosti pa se je pripovedovalo o njej veliko lepega in čudnega, vmes pa tudi kaj za smeh. Zdaj sem uže marsikaj pozabila, starega človeka spomin zapušča. Kar še vem, Vam bom povedala. Obljubila sem se bila na Kuni zaradi bolezni. Bila sem vfdnji, čez život vsa dtečena; nisem mogla ne dosti jesti, ne lahko hoditi. Z mano je šla moja vrstnica, sosedova Meta. Boleli so jo dve leti zobje z malimi presledki. Pravijo, da se čudeži več ne gode. Kar človek sam doživi, pa mislim, da ni greli, če verjame. Od kraja sem strašno težko hodila. Za prvo uro hoda sva potrebovali poltretjo uro. Potem se je obrnilo na bolje. Ko sva prišli do srede hriba, so mi bile noge uže tako lahke in ume, da jih nisem nič čutila in začela mi je tudi jed dišati. Domov sem prišla zdrava kakor riba. samo život je bil še nekaj malega o tečen, pa mi jc tudi to kmali splahnilo. Tudi Meto so na potu če dalje menj zobje boleli, na Kumu je zavriskala kakor kak fant. Ko jo pogledam, mi veli: Bolečina je prešla, zdaj sem spet vesela. In od takrat ni potožila nikoli več, da bi jo zobje boleli. Tako naglo pa je ozdravelo na Kumu razen naju dveh še veliko drugih romarjev. Pot v hrib je sila dolg in tudi dosti težaven. Kdor gre na Kum, ni pameten, če se po praznično obleče. Midve nisva vedeli za najbližjo stezo v goro, zato sva se pridružili drugim romarjem. Šli smo delj časa po čudnej plavej zemlji, kakeršne še nisem nikoli videla, pa smo bili kmali vsi plavi. Potem naprej gori smo prišli na rumeno zemljo, da smo bili kmali vsi rumeni. Na vrhu smo se začeli gledati, in jeden drugemu smijati: bili smo tako otepeni, pikasti in marogasti, kakor da bi se bili valjali Bog ve po kakih kotanjah in jarkih. Kum je na vrhu razcepljen na dva griča. Na vsakem stoji cerkev. Na jednem, če nisem pozabila, svetega Jošta, na drugem, če se ne motim, svete Neže. Ko sem vprašala ljudi, kdo je ti cerkvi zidal in zakaj tako visoko, bilo je največ takih, ki niso nič vedeli. Kdor je kaj 35 vedel, je pa vsak drugače pripovedoval. Najlepša mi se je še zdela ta-le povest. V deželo so bili prihrumeli divjaki, ki niso druzega delali, kakor požigali in morili. Zvedeli so, da stanuje pod Kumom pobožen in bogat gospod, kateremu se je reklo Jošt. Prišli so ga iskat, da bi ga ubili. On pa je pobegnil s svojo gospo Nežo na Kum. Divjaki so šli za njim. Stoječ na griči je videl, da ga iščejo in je bežal z gospo skoz goščavo za drugi grič. Ko so ga prišli iskat na drugi grič, umaknil se jim je z gospo za prvi grič. Divjaki so dejali,: Ni ca bilo tamkaj in ni ga tukaj, pojmo ga iskat v jazbino. Ta jazbina je bila v dolini mej gričema in je šla daleč v zemljo, morda "do dna hriba. Ko je Jošt videl, da so šli divjaki v jazbino, šel je za njimi in je " zametal in zabil jazbino z debelim kamenjem. Nekateri so trdili, da rulijo divjaki še zdaj včasi pod zemljo v jazbini. Jaz pa mislim, da so gotovo poginili, ker niso imeli duška, pa tudi pri sebi nič hrane. Ti divjaki so bili strašni videti, mesto Človeške glave se jim je držala vratu pasja, in so jim dejali za to tudi pesjani ali pes lajna rji. Iz hvaležnosti, da ga je Bog pesjanov rešil, sezidal je Jošt na vsakem griči cerkev, jedno na čast svojemu patronu, sv. Joštu, drugo na čast patroni svoje gospe, sv. Neži. Kmali je Bog z veliko čudeži pokazal, kako ljubi sta mu te cerkvi. Ljudje so če dalje bolj k njima romali. Božja pot na Kuni je dolgo časa ravno tako slovela, kakor sv. Lušarje ali Sveta Gora pri Gorici. Mej čudeži, ki so se na Kumu zgodili, je bil največji, da je neka žena iz trebanjske fare, ki je v spanji svojega otroka zadušila, priplazila se na golih kolenih do cerkve sv. Neže in s tem božjo jezo tako utolažila, da jej je mrtvi otrok zopet oživel. Zdaj se pripoveduje, da je bilo to na Zaplatah. Jaz pa prav dobro vem, da so za mojih otročjih let sploh govorili in trdili, da se je pripetil čudež na Kumu. Zdaj bom pa povedala, za kaj se je ta božja pot tako opustila. Na Kumu bil je shod in na shodu je pridigoval pred cerkvijo sv. Neže duhoven, za katerega živa duša ni vedela, kdo je in od kod je prišel. Na gori se je zbralo veliko romarjev ali nobeden ga še ni nikoli prej videl. Ta duhoven je pridigal, da so božja pota malo kdaj kaj vredna. Dejal je: Ta gre za to na Kum, da bi kaj novega videl. Naj bi ogledoval rajši doma bolj pridno svoje njive in delavce! Drugi pride za to, da bi podaril revežem ali cerkvi kaj miloščine, kakor da revežev ne bi doma imel in kakor da domača cerkev ne bi bila dostikrat veliko bolj potrebna pomoči kakor tista na božjej poti. Tako se daje marsikdaj tujemu bogatinu, domaeej siroti pa nič. Nekateri misli, da ga bo Bog rajši uslišal v cerkvi, ki stoji na visokem hribu, kakor pa doma v dolini. To je tako, kakor da bi kdo rekel: Tega človeka bi rad prosil za to ali za ono potrebno reč ali se tukaj na tleh bojim, da me ne bo uslišal. Zlezel bom na vrh zvonika. Če ga bom prosil od tamo, mi bo prošnjo gotovo izpolnil. Ali ni abotno, kaj takega misliti?! Nekateri puščajo doma majhne otroke, pa bezljajo po božjih potih. Še na misel jim ne pride, kako strašno se pregreše s to nemarnostjo. In takih rečij je neznani duhoven še več naštel. Poslušalci so kar strmeli. Kaj takega jim tako naravnost še nobe !en pridigar nikoli ni povedal. Nekatere, bolj pobožne, obhajala je nejevolja ali žalost, da so začeli kar glasno godrnjati ali pa se jokati. Največ pa je bilo takih, ki so rekli: Duhoven nas uči prav, na Kuni več ne pojdemo. Ti so obrnili precej cerkvi hrbet in smeje so šli domov. Na videz je ta pridigar res modro govoril. Ali na videz bo govoril modro tudi Antikrist, ker bi mu pametni ljudje drugače ne verjeli. Pobožnim romarjem je sv. Neža še tisti dan razodcla, kako globoko jo je pridiga razžalila. Ko so šli po dokončane j božjej službi tudi oni proti domu, zagledali so v skalovji prelepo, v belo oblečeno žensko. Sedela je na skali in se bridko jokala. Opravljena je bila tako, kakor sv. Neža na podobah ali v altarjih. Okolo glave svetil se jej je žar, kakor ga imajo svetniki. Romarji so spoznali, da je to sv. Neža, ki žaluje zaradi neznanskega pohujšanja, ki je prišlo po zvijačnem duhovnu mej ljudi pred njeno cerkvijo. Od takrat posvetni romarji za Kum ne marajo. Svojim zvestim častilcem pa je dala sv. Neža očitno znamenje, kako ljuba jej je njihova božja pot in molitev. Solze, ki jih je točila v skalovji, spremenile so se v sladek, hladen studenec, ki okrepčuje trudne in žejne romarje še dan denašnji in se imenuje po svetnici, ki jim ga je podarila, še zmirom ,,solze sv. Neže".— V tem skalovji pa se nahaja tudi neka druga prečudna prikazen — k a m en itn a krava. Kakor sem pila solze sv. Neže, videla sem tudi to kravo in se dosti nasmijala. Pri kravah sem vzrastla in se postarala, pa če mi^drugi ljudje ne bi bili povedali, jaz sama ne bi bila nikdar pögodila, da je ta nerodni kamen krava. Za to kravo, pripovedujejo, da začne silno mukati, kadar se približuje kaka velika nesreča, vojska, bolezen ali kaj druzega. Tudi še več takih rečij sem slišala, pa bi skoraj mislila, da niso vse resnične. Pravijo, da je hotel 35* neki graščak, ki je bil krivoverec, ustaviti božjo pot na Kinn in da je postavil pod hribom straže, ki so vsakega romarja preiskale in mu vzele kruh in drugi živež, ki ga je prinesel s sabo. Ta grašeak je zabavljivo govoril: Kdor hoče na Kumu kaj jesti in piti, naj pomolze kamenitno kravo v skal o vj i. Pobožni romarji so šli na goro tudi brez hrane. Ko so prišli do kamenitne krave, kapljalo jej je iz sescev mleko. Romarjev je bilo veliko, pa je imela krava vender za vse dosti mleka. Ivo je graščak to zvedel, poslal je na hrib hlapce. Hlapci so kravo naložili in jo prenesli v grajski hlev. Na potu se ni ganila, v hlevu je pa tako rogovilila, da je vso živino pomorila, potem pa pobegnila in ušla nazaj v skalovje, kjer je prej stala. Graščak se je ujezil in zapovedal hlapcem, da naj kravo razbijejo. Ko so se hlapci kravi približali, začela je strašno mukati in iz gobca jej je začel sukljati piav plamen, da se je niso drznili se lotiti. Ta prigodba se mi ne vidi tako resnična kakor neka druga. S kmetiškhni ženami šla je na Kum tudi grajska gospa. Ker ni bila vajena hoditi, so jo začele kmali noge boleti. Sčasoma se je tako utrudila, da ni mogla več dalje iti, pa je poklicala kmetice in jim velela: kmetiške krave! nesite me, ali ne vidite, da sem opešala? Še tisti trenutek je baba okamenela in se spremenila v kravo. Kaj takega se je lahko pripetilo. Vem iz svoje skušnje, da grajski ljudje niso govorili s kmeti nič lepše od te gospe. Tudi sem dostikrat slišala, če je rekel v stare čase človek človeku kaj grdega, 11. pr. pes, osel, brglez — da ga je kaznil Rog kar precej in ga prestvaril v ravno tisto žival ali reč, s katero je zinirjal svojega bližnjega. Zdaj Vam moram pa še povedati, kakšna bosta je na Kumu. Griča sta bila nekdaj vsa v drevji, dosti je bilo na njih tudi kamenja. Iz kamenja so naredili cerkvi, drevje pa so posekali menda romarji, da so si kurili. Niže doli, v jarku, pa stoje še zdaj tako debele in visoke bukve, da bi imela vsaka kmetiška hiša iz jedne same dosti drv za vse leto in bi jih gotovo še veliko ostalo za drugo leto. Ali kaj to basni, ko ni moči spraviti lesa v dolino. Bukve padajo od starosti in zgnjijo brez prida, nekatere podere tudi burja. Sem ter tja so ležale jedna čez drug9, vse polomljene in strohnele. Zdaj pa poslušajte, kaj si je pripaljena mladina izmislila! Bolj na samem stala je lepa, takrat še bolj mlada bukev, pa so btihale vanjo dekleta, češ, čc se bo bukev stresla in se jej vrh nagnil, da se bodo gotovo še tisto leto omožile. Jaz sem še sama videla, kako so se zaletavale vanjo s^ čelom. Marsikatera se je tako potolkla, da jej je iztekla debela bunka, doma je pa vsaka rekla, da je na hribu padla in da je dobila od tega buško. Zdaj pravijo, da v bukev več ne buhajo in to rada verjamem, ker je od takrat zrastla in se zredila, da bi se komaj potresla, ko bi se zaletaval vanjo človek z železno bučo. Mene in Meto je ta bukev malo mikala, ker nisva bili tako fantovski, kakor nekatere. Pred mašo in tudi po božjej službi sva sedeli ali stali pri cerkvi in gledali v dolino, kakor da bi bili zamaknjeni. Jaz poznani veliko hribov ali tako visokega in lepega, kakor je Kum nobenega. Tod okolo trdijo ljudje, da so najvišja gora, kar je od Ljubljane doli, Gorjanci. Jaz pa pravim, da segajo Gorjanci Ivurnii komaj do rame. Kdor ima prav dobre oči, vidi s Kuma 3:5 ourfov cerkva*), z Meto sva jih naštele blizu 70. Mislili sva, če ni morebiti na ta hrib pripeljal hudič Kristusa in mu obljubil vsa kraljestva tega sveta. Tako vesela in srečna kakor na Kuiiiu nisem bila nikoli več v svojem življenji. Takrat nisem še 20 let imela in po dolgej bolezni bila sem spet tako zdrava in lahka, da bi bila kar kvišku zletela. In tudi vreme je bilo tako lepo, tako prijetno! Na nebu ni visela nikjer nobena meglica, najmanjša sapica ni pihala. Vsi romarji so se prav po bratovsko veselili. Ce prav se mej sabo niso nič poznali, ponujali so jeden drugemu vina, potice, mesa, vsega, kar je kdo imel. Z Meto sva se večkrat spogledali in dejali: Ostanimo na Kumu, tako dobro kakor tukaj, se nam ne bo nikoli več godilo! In govorili sva resnico. (Tako mi je pravila o Kumu stara Kolcnčeva Jera, "rojena v mirenskej duhovniji. Od drugih romarjev, ki so bili gori, nisem mogel Skoraj nič zvedeti.) 48. Za Krko stoji samotna krčma. V to krčmo prišel je spomladi leta 18G4. neznan popotnik. Imel je dolgo, belo brado in bele vlase kakor kak starec, v obraz in život pa je bil zdrav in čvrst kakor kak petindvajsetleten mladenič. Krčmarica, stopivši v hišo, mu se začudi in ga vpraša, kod je prišel noter, ker ga skoz vežo ni videla iti. Gost veli: Po najkrajšem potu. Krčmarica: Najkrajši pot je skoz zid! Gost: To se ve da. Krčmarica: Ne zamerite kdo pa ste? Gost: Jaz sem/Ne tč k. Krčmarica: Za ime Vas nisem vprašala, rada bi vedela, kaj ste? Gost: Jaz sem hlapec. Krčmarica: Kdo pa je Vaš gospodar? Gost: Bog! Krčmarica: Kaj, da je kakemu človeku tako ime ? Tega ne verjamem. (Jost: Moj gospodar je bil tudi užo človek. *) Na burfe šteje se po navadi snopje, 1 bnrf so 3 snopi. ali ni več. Kvčmarica: Kaj pa je zdaj? Gost: S;\j sem Vam uže povedal, da je Bog. — Krčmarica po tem pogovoru sama ni vedela, kaj bi si mislila, ali da se popotnik šali ali pa da mu se blede. Vprašala ga je, kaj bi rad. On veli: Napravite južino za dvanajst ljudij! Krčmarica: Kje pa imate svoje tovariše? Gost: Nikjer. Krčmarica: Pa hočete, da pripravim južino za dvanajst ljudij. Kako naj to razumem ? Gost: Kakor sami hočete. — Krčmarica je bila dobrovoljna ženska, ki je ni kmali kaka reč ujezila in tudi ne kratko in čudno odgovarjanje njenega gosta. Sla inu je pripravljat južino ali je pogledovala pogostoma skoz linico v vratih, kaj dela. Videla ga je vselej moliti. To jej je prirojeno 'zvedljivost še bolj vnelo, ker popotni hlapci nemajo navade, da bi v krčmi dosti molili. Ko je utegnila, prišla ga je zopet, izpraševat: Ne zamerite, ali je kaj daleč do Vašega doma? Gost: Kdor pot pozna, pride prej ko v jednej uri, kdor ga ne pozna, tudi ne v sto letih. Krčmarica: Kako pa se pravi Vašej vasi? Gost: Pri nas ni vasi. Krčmarica: Fara pa menda bo, kako pa se imenuje V Gost: Raj. Krčmarica: Ime je lepo, ali za tako faro še nisem nikoli slišala. Prosim Vas še to, ali ste hodili uže kdaj po tem kraji. (Jost: Bil sem pri Vas pred 50 leti, ko je gospodaril še stari oča Vašega moža in še dobro vem, koliko mi je računal. Ali ste kdaj slišali, kaj je bilo potem? Krčmarica: KedajV Gost: No, pred 50 leti, to je leta 1814. in naprej, ko so bili Vrancozje odšli in so prišli v deželo spet cesarski. Krčmarica: To se ve, da sem slišala in še kolikokrat! Tisti časi so bili grozno žalostni. Ljudje so stradali, da se je vanje videlo in od lakote tudi umirali. Zemlja ni ^ rodila skoraj nič. Pa tudi če je človek kaj jedel, ni nič zdalo. Nosil je v usta, pa je bilo tako, kakor da ne bi bil nič žvečil, nič požiral, jed je mej usti in zobmi usahnila in zginila. — Ko je bila južina skuhana, vprašala je krčmarica gosta, če bi mu prinesla vso ali samo za jednega. Gost je rekel, da naj prinese vso. Postavila je na mizo skledo krompirja, skledo žgancev in skledo zelja. Popotnik jedel je hlastno, da je kar strmela. Izpraznil je vse tri sklede prej kakor v četrti ure. Še bolj čudno pa se je zdelo krčmarici to, da ni nič ne žvečil, ne požiral, da mu je jed nekamo zginila, kakor je slišala, da se je godilo pred 50 leti ob času lakote. Bila je preverjena, da je moral biti gost neizrečeno sestradan. Ko je odjužinal, šla mu je po vina in mu prinesla merico takega, ki ga je dajala poslom. Bilo je dosti kislo, za to mu ga pa tudi ni mislila računati. Gost popije vino in vpraša za račun. Usmiljena krčmarica veli: Bog ne daj, da bi vzela le jeden krajcar. Vidim, da ste bili južine na vso moč potrebni in dala sem Vam samo take reči, ki smo jib doma pridelali. Bog Vam blagoslovi! (lost vstane in reče krčmariei s slovesnim glasom: Vaša sreča, da mi niste nič računali. Bili bi se povrnili žalostni časi, kakeršne so doživeli Vaši spredniki pred 50 leti. Kakor se postreže meni, tako postreže Bog ljudem. O teb besedah se gost vzdigne in udari s popotno palico ob steno. Zid se razmakne in gost gre skozenj kakor skoz vrata, potem pa zgine. Krčmarica se je zdaj uverila, da se Nctek ni šalil in da mu se tudi ni bledlo, da je 011 res božji služabnik. Neizrečeno jo je veselilo, da mu je vse jedi dobro pripravila, samo to jo je jezilo, da mu ni prinesla boljšega vina. Zemlja je tisto leto obilno živeža obrodila, sosebno veliko se je dobilo krompirja, ajde in zelja. Vino pa je bilo cviček, da najstarejši ljudje niso pomnili take kislice. Krčmarica se je dostikrat pokesala za svojo skopost in neznanemu človeku ni prinesla nikoli več slabega vina, ne za denar, ne zastonj, v vodnem strahu, da bi utegnil biti zopet kak hlapec ali poslanec božji. 49. V stolncj cerkvi novomeškej nahajajo se svetinje, ki se imenujejo truplo sv. Feliksa "). Novomcščani jih slabo časte, menda za to, ker se ni ohranilo nobeno trdno poročilo, ne pismeno ne ustmeno, kdaj. odkod in ob katerej priliki so tji\ prišle. Skoraj še mcnj se brigajo zanje v bližnjej prcčinskej duhovniji in sploh na levem bregu Krke; naprej gori proti Ljubljani sv. Feliksa mnogi še po imenu ne poznajo. Tem bolj pa ga spoštujejo na desnem bregu Krke, na obeh straneh Gorjancev. Vsak Podgorec je preverjen, da spada on mej prve božje ugodnike in da se je njemu posebno dobro priporočiti. Meni je bilo najbolj zanimljivo, da imajo Podgorci tega svetnika za svojega rojaka. Tri vasi se poganjajo za čast, katera njih bi 11111 bila dala življenje: Potavrh, Ljubno in Smolinja vas. Vsaka trdi: On jc naš, to nam je povedal ta pa ta gospod. Drugi Podgorci se v ta prepir ne mešajo, oni vsi imajo trdno vero, da se je rodil sv. Feliks 11a Potavrhu. Veliko dalje pa njihova vednost in pobožnost ne sega. Če sem jih vprašal, kdo je bil in kake čudeže je delal, niso nekateri nič vedeli, drugi pa so rekli: Bil je menda vojščak ali kaj in jc za vero blez tudi umrl, ali kako je uže to bilo, saj sem uže časi slišal, ali kdo bi vse to v glavi nosil itd. Svoje prave *) Prosti Dolenjci mesto Feliks govore Felk s, Beli Kranjci tudi Faleks. častilce in prijatelje ima sv. Feliks še lc onkraj Gorjancev, v Belej Krajini. Tudi Beli Kranjci ga smatrajo za rojaka in narodnega svetnika. In on je res njihov po ž i vej veri, katero vanj imajo, po trdnem zaupanji, katero vanj postavljajo v vseh britkostih in stiskah tega življenja, po resničnem navdušenji, s katerim se ga o vsakej priliki spominajo. Neki Poljanec mi je rekel: On je naš, če bi se tudi ne bil pri nas rodil. Izvolili smo si ga za varuha in on je varstvo prevzel, kar je dokazal s tem, da nam je uže toliko dobrega storil. Slišal sem Bele Kranjce dostikrat trditi, da so drugi svetniki človeku samo za jedno reč v pomoč, nekateri za oči, ali za zobe, ali za kako drugo bolezen in nadlogo, sv. Feliks pa pomaga v vseh neprilikah in težavah. Od kar mu počiva truplo v Novem mestu, ni mogel tega mesta še noben sovražnik s silo dobiti. Ko so pridivjali Turki čez Kolpo, so bili kristjane uže skoraj premagali. Cez Gorjance pa je prijezdil po zraku konjik na belem konji z gorečim mečem v roki in te prikazni so se Turki tako zbali, da so pobegnili. Ta jezdec je bil sv. Feliks. — Ubog kmet je zvedel, da je v bližnjej gori zakopan zaklad. Šel ga je iskat. Spotoma je večkrat vzdihnil: Sv. Feliks, pomagaj mi ga najti, da mi ne umrjo od lakote žena in otroci. Kmali mu se je pridružil lep vojak na konji in ga spremil do votle bukve, ki je stala kraj pota. potem pa jc brez sledu zginil. Kmet je začel bukev pregledovati in v votlini je zaklad našel. Tudi ta jezdec je bil sv. Feliks. Vseh dobrot, katere so prejeli Beli Kranjci po njegovej prošnji od Boga, ni mogoče našteti. Skoraj vsak pripoveduje, da se je v takej pa takoj zadregi priporočil sv. Feliksu in bil uslišan. Neki mož, doma iz semiške duhovni jc, mi je pravil, da je po očetovej smrti uže obupal, da bi se mogel rešiti. Dolgov je bilo več, kakor jc bilo vse premoženje vredno. Upniki so ga hodili vsak dan nadlegovat, da 11111 se je kar po glavi vrtilo. Ker je videl, da je ves trud prazen, mu se še delati ni več ljubilo. Mislil je vse popustiti in pobegniti v Ameriko. Sestra ga je tolažila in mu svetovala, naj prosi pomoči sv. Feliksa. Rekel je: Naj bo! Če še to ne bo nič zdalo, pojdem in midva se na tem svetu ne bova več videla. Sel je v Novo mesto, kjer so ravno sv. Feliksa praznovali. Goreča molitev mu je potrti duh popolnoma poživila in okrepčala. Vrnil se je domov ves predrugačen: pobi zaupanja in veselja za delo. Z lepo prošnjo je pomiril upnike, da so 11111 obljubili, da bodo počakali. Prišle so zaporedoma dobre letine in dobil si je tudi vrlo ženo, ki mu je prinesla lepo doto. V petih letih je vse dolgove poplačal, pozneje začel je k svojej kmetiji prikupljevati še druge njive in vinograde. Ko mi je mož to povedal, me je vprašal, če mu verjamem, ker je našel uže marsikoga, ki ne pripisuje sv. Feliksu nobene moči. To se ve, da sem rekel, da mu prav lahko verjamem. Kajti mi se ne zdi to nič posebno čudnega, če pomaga komu tako živa in delavna vera, kakor je bila njegova; bil bi skoraj večji čudež, ko mu ne bi bila nič pomagala. 50. Žlahtni gospodje so dolenjske kmete strašno zatirali. Mati božja je to videla in iz očij so jej tekle bistre solze. Solze so kapljale na Gorjance in se spremenile v prelep bister studenec. Voda se temu studencu ni nikoli zledenila, sneg ni oh njem nikdar obležal. Najlepše trave so tod zelenele, najslajc dišeče rožice so tod cvetele. Iz vseh krajev so se zbirali pri studenci slavčki in druge ptičice; njihovo milo petje ni potihnilo ne po dnevi ne po noči. — Leta 1848. so se znebili kmetje težkega jarma žlahtnih gospodov in studenec Matere božje je usahnil. Ljudje so se veselili svoje nove prostosti. Prišel pa je k njim stoleten starec in jih opominal: Xc veselite se! Bližajo se nadloge, ki bodo še veliko hujše od tistih, ki ste jih prebili. Gruntje se Vam bodo prodajali v pusto ceno, tudi po pet goldinarjev. Kmetje so se starcu smijali in govorili: Kaj ve dedec, ki si še hlač ne more sam zapeti! Prišla je k njim zamaknena devica in jih svarila: Gorje! gorje! Bližajo se časi, ko Vam bodo prodajali to, kar imajo otroci pod nogo. Kmetje so se jej smijali in govorili: Kaj ve baba, ki si še močnika ne zna sama skuhati! Leta 1875. so prerokovani grozni časi prišli. Kar jc zemlja rodila, zatrla jc toča, moča, suša, rja, snet, palež, zelena megla. Milosti ni bilo na nebu, še menj na zemlji. Zahtevali so se tekoči in zaostali davki in odškodovanje z obrestmi vred. Ilubežniki so se ustavili v vsakej vasi in skoraj v vsakej hiši. Prodajala se je najprej živina; če ni zadostovalo, tudi hiša, poslopja in zemljišča. Gruntje so šli v pusto ceno, tudi po pet goldinarjev, kmet je^.zgubil ne samo svoje prebivališče, ampak tudi to, kar imajo otroci/pod nogo,- svojo zemljo. Ljudje niso vedeli, kamo bi se dejali in ob čem bi živeli. Mati božja je to videla in iz očij so jej tekle krvave solze. Solze so kapljale na Gorjance in se spremenile v prežalosten krvav studenec. Rucleči led se na tem studenci nikoli ni razstopil, sneg ob njem nikdar skopnel. Tod ni cvetela nobena rožica, ni zelenela nobena trava. Iz otožnega kraja so vsi ptiči pobegnili, razen sov iu čukov, ki vpijejo nad dolino s liri pa vi 111 glasom vsako noč: Gorje! gorje! Pisma iz Zagreba. Piše Jo«. Stare. IV. Pj^^lpoštovani čitatelj! Gotovo si uže kdaj zapustil mestni hrup ter šel na visoke gore krepčat si dušo in telo. Gori na višavah je mirno in tiho, in nihče te ne moti, da se čudiš prelepemu stvar-jenju božjemu, ki te obdaje. Krasni prizori, ki se zdaj tu, zdaj tam odpirajo tvojim očem, bude v tvojem srci nove neznane občutke, zadovoljen si in srečen, in samo to želiš, da bi se v tebi vzbudila pevska modrica in bi mogel opevati čarobni pozemeljski raj. Spominaš se dobrega prijatelja doli v nižavi, rad bi ga pozval gori in mu pokazal vse te lepote ter tudi v njegovem srci obudil one občutke, ki tako blagodejno ogrevajo in povzdigujejo dušo tvojo. Ker ti pa to ni mogoče, nabereš po gori lepih planinskih cvetlic, kakeršnih ti ne more podati najskrbnejši vrtnar, povežeš jih v šopek ter pošlješ prijatelju v spomin tvoje ljubezni. . * Kakor ti 11a gori svojega prijatelja, tako se mi v Posavji večkrat spominamo planinskih svojih bratov in radi bi jim časih poslali šopek cvetlic, ki smo jih nabrali po zelenih naših travnikih. S kakeršnim srcem vam jih podajemo, s takšnim jih sprejemajte. Da v naše šopke vežemo samo najlepše in najbolj dišeče cvetje, to naj nikogar ne moti; nespodobno bi bilo in kazalo bi malo olike, ko bi koprive in osat po svetu pošiljali. — Marsikdo je Hrvatom očital, da si na narodnem svojem domu delajo lepo streho, predno so sezidali močen temelj. Kdor bi Hrvate in Slovence meril z isto mero, a ne bi se prav nič oziral 11a historični razvoj ter državne in socijalne razmere obeh narodov, mogel bi v prvi mah res tako soditi. Slovenci se radi ponašamo s svojim kmetom in to po vsej pravici, kajti ko ne bi imeli tako zavednega kmetskoga stanu, slaba bi se nam godila v narodnem življenji, a za prihodnjost ne bi imeli prav nič upanja. Kmet je nam jedina podlaga v narodnem razvoji, kmctske krvi je vse naše meščanstvo, in iz kmetov po malem narasta narodna naša inteligenčna. Drugače je na Hrvatskem. Tu ( je od nekdaj tudi v najneugodnejših razmerah bilo zavedne gospode, ki se je proti Magjarom in Turkom, proti Talijanom in Nemcem vsekdar hrabro poganjala za svoje hrvatstvo. Kmet je pri tem, se ve da. ostal pasiven in niti v najnovejšem narodnem gibanji ni pokazal one zavednosti, kakeršno ima njegov slovenski brat. Toda, krivo bi sodil, kdor bi mislil, da hrvatski kmet ni ukaželjen. Le daj mu knjigo, ki je zanj, in videl boš, kako hvaležen ti bo za njo; če ne zna sam citati, čital mu jo bo njegov sinček, ki hodi v domačo šolo. V hrvatskem Primorji smo večkrat videli, kako so se ljudje gnjetli okolo moža, ki jim je čital Kačičeve pesni; v dolenjej Slavoniji je malo hiš, v katerih ne bi Relkovičcvih pesnij čuvali kot drago svetinjo; a kjer nemajo druzega. poslušajo, kar jim slepec peva o preteklih časih. Po vsem tem bila je opravičena želja hrvatskih domoljubov, da bi se tudi za hrvatskega kmeta osnovalo društvo podobno družbi sv. Mohorja v Oelovci. Sam kardinal zagrebški Jurij Haul i k sprevidel je korist takšnega društva in dne 16. januvarja 1867. 1. je zaradi tega sklical na posvetovanje dvajset zvedenih duhovnikov, ki so se takoj v glavnih načelih zjedinili ter izvolili začasni odbor, ki je na to pod predsedanjem zaslužnega domoljuba, presvetlega gospoda kanonika Tomaža Gajdeka zdelal pravila ter jim preskrbel vla-dino potriilo. Možje, katerim je bilo imenitno delo poverjeno, sprevideli so takoj, da jc mej hrvatskimi kmeti marsikaj drugače, nego mej slovenskimi, in da mora torej hrvatsko društvo biti nekoliko drugače osnovano, nego slovensko sv. Mohorja. Po svetem Jeronimu, ki se je rodil na sedanjej hrvatskej zemlji, zove se društvo „Društvo s v. J e r o n i m au, a namen mu je izdavati ljudske knjige, pisane na krščanskej podlagi. Pokrovitelj mu je zagrebški nadškof, društveno delovanje pa vodi odbor deveterih mož, duhovnih in posvetnih, katere voli občni zbor na leto dnij. Glava odboru je predsednik, ki sprejema in podpisuje društvena pisma, sklicuje seje, razdeluje razna opravila mej posamezne odbornike ter zastopa društvo v javnosti. Prvi za njim je urednik, ki pripravlja rokopise za tisk ter namestuje predsednika, kadar treba; beležnik čuva društvene spise, ureduje imenik udov, ter pjše zapisnik v odborovih sejah in v občnem zboru; blagajnik sprejema novce ter izplačuje račune po odborovem nalogu; op ravnik pa razpošilja knjige mej ude ter nadzira prodajo knjig po knjigarnah. Udje ločijo se na utemeljitelje ter na ude prvega, druzega in tretjega reda. Utemeljitelj postane, kdor kot posebni dobrotnik plača jedenkrat za vselej najmenj 50 goldinarjev; ud prvega reda plača ravno tako za vse svoje žive dni 20 gld., ud druzega reda 10 gld., a ud tretjega reda 5 gld. Za to dobivajo utemeljitelji in udje prvega reda od vsake knjige, ki jo društvo izda, po četvero iztisov; udje druzega reda po dva, udje tretjega reda pa po jeden iztis. Plačila udov, darovi čez dvajset goldinarjev, in kar se skupi za razprodane knjige, nalaga se v glavnico in le obresti se smejo potrositi v društvene namene. Zadruge, knjižnice iu druge korporacijc plačajo dvakrat toliko, kolikor navadni ud. Iz tega kratkega črteža pravilom vidimo takoj, v čem se društvo sv. Jeronima loči od družbe sv. Mohorja. Slovensko društvo ima letnih in dosmrtnih udov, a hrvatsko samo četvero vrst dosmrtnikov. Osno-valni odbor je namreč dobro preudaril dosedanje izkušnje ter se prepričal, da društvu ne bi bil zagotovljen obstanek, ko bi se njegovo delovanje oslanjalo na letne prineske udov. Marsikdo se prvo leto da pregovoriti, potem pa pozabi vplačati svoj prinesek in naposled izstopi iz društva. Tudi je pobiranje letnih prineskov na kmetih za zdaj še jako težavno in osnovalci so sklenili, da je bolje, če se društvo na gotovej podlagi počasi razvija. Dalje so sprevideli, da se društvo, ^ akoprem kmetu namenjeno, vender od hrvatskega kmeta še nema w nadejati one podpore, ki jo družba sv. Mohorja dobiva ravno od kmetov. Ustrojili so torej društvo sv. Jeronima tako, da so njegovi udje prav za prav dobrotniki, ki sprejete knjige mej kmete razdeljujejo. Zdaj je čitatelju jasno, čemu so udu prvega reda po štirji iztisi, a udu druzega reda po dva iztisa vsake knjige. Ko je bilo uže vse pripravljeno in je čez leto dnij, t. j. dne 2. februvarja 1808. I. vlada potrdila pravila, počil je glas, da se snuje drugo posvetno društvo, ki tudi namerava izdavati knjige za priprosto ljudstvo. To je začetnike društva sv. Jeronima osupnilo, kajti dobro so vedeli, da dve jednaki društvi drugo poleg druzega ne moreta obstati, in jeli so se nekoliko obotavljati, ali kmalu so se zopet ohrabrili, in dne 21. maja 18G8. 1. izdali so poziv na narod ter še posebno na hrvatske škofe, naj bi po svojej moči pripomogli, da bi tolikanj potrebno društvo čim preje oživelo. Na to je blagi kardinal Ilaulik društvu takoj obljubil po 300 gld. podpore na leto, senjski škof Mirko Ožegovič obljubil mu je. po 50 gld., a Strossmajer dal mu je 2000 gld. na jedenkrat. Ko se je bilo nadejati, da bosta tudi obe deželni vladi društvo podpirali, sklical je začasni odbor dne 21. avgusta 1868. 1. prvi občni zbor. Po dovršenej službi božjej je predsednik, presvetli g. Gajdek, pozdravil zbrane ude s primernim govorom, v katerem je poudarjal krščansko podlago društvu ter dokazal, da bi se društveno delovanje moglo začeti, kajti akoprem je tedaj bilo samo 98 udov vpisanih, vender je glavnica štela uže 4000 gold. Skupščina je na to izvolila novi odbor ter je predsedništvo zopet poverila zaslužnemu gospodu kanoniku Gajdeku, ki še dandenes na veliko korist in splošno zadovoljstvo hrvatskega naroda vodi društvo sv. Jeronima. Prva knjiga, ki jo je društvo izdalo, bil je koledar z letopisom. Da se z obrestmi od 4000 gld. ne da mnogo storiti, ne treba nikomur dokazovati, ali domoljubna radodarnost je odpravila vse ovire in zmanjšala začetne stroške. Presvetli gosp. predsednik je sam v svojej kuriji prepustil društvu jedno sobo ter na svoje stroške nakupil popularno pisanih tujih knjig za pripomoček pisateljem, a nekoliko domoljubnih duhovnikov poklonilo je društvu novo Wertheimovo blagajnico. Škofa Dobrila in Vitezič priporočala sta društvo po Istri in kvarner-skih otocih, po vojaškej Krajini pa ga je ljudstvu priporočalo samo vojno zapovedništvo, v katerem je takrat mnogo veljala beseda hrvatskega pesnika Ivana Trnskega. Udje jeli so se od dne do dne množiti, ali iz kmetov se jih ni oglasilo skoro nič. V tem je mlado društvo zadela nova nesreča. Uže drugo leto izgubilo je dva veljavna dobrotnika; najprej je umrl senjski škof Mirko Ožegovič, štiriindevetdesetletni sivček. a kmalu poteni kardinal Jurij Ilaulik, v svojem dvainosemdesetem letu. V tem ko smrt teh dveh mož ni nikogar iznenadila, moralo je blagega gospoda predsednika in vsacega domoljuba tem bolj boleti to, da so neki ljudje jeli zoper društvo rovati, Češ, daje „popovsko." Gospod predsednik je v drugem občnem zboru z britkim srcem omenil to grdo natolcevanje ter rekel, da ni treba, da se drug druzega sumničimo, ker nas je itak tudi vseh skupaj malo, ampak treba, da zberemo vse svoje moči, duhovne in posvetne, ter jih posvetimo narodu svojemu. Vkljub takšnim sitnostim je društvo vender le napredovalo, kajti število udov se je od leta do leta množilo, pa tudi z obilnimi darovi je glavnica hitro narastala. Mej dobrotniki, ki so društvu doslej darovali večje svote, omenjamo le najimenitnejše, da Slovenci vidijo, kako se na Hrvatskem vsako domoljubno začetje sme nadejati nesebične podpore. Najprej je rajnki kardinal Jurij Hau lik v svojej oporoki volil Jeronimskemu društvu 1300 gld.; njegov naslednik Josip M i halo vi č zagotovil mu je vsako leto po 300 gld.; dva neimenovana škofa darovala sta mu o nekej priliki 300 gld.; neznan dobrotnik pošiljal mu je več let zaporedoma po 100 gld.; a razen tega je še posebej nakupil za 50—100 gld. knjig, ki jih je potem razdelil mej ljudstvo; duhovnik Šini en Bale novi <; ostavil mu je 100 gld.; leta 1873. mu je vladika Strossmajer prepustil vse svoje dnevnice, ki jih je dobival kot član kraljevinskega odbora in to je zneslo 2440 gld.: opat Tumpič zapustil mu je 1000 gld.; baron L j ude vik V ranic an i daroval mu je 200 gld.; kanonik Kal ab ar zapustil mu je 1000 gld.; župnik Dragutin Ilerceg volil mu je v svojej oporoki polovico vsega svojega premoženja, kar bo zneslo nekoliko tisoč gld.; kanonik Bclobrk ostavil mu je 1000 gld.; rano-celnik Fi lic ravno tako 200 gld., a trgovec Anton Jakič 500 gld. Razen tega dobiva društvo sv. Jcronima vsako leto mnogo manjih legatov, katerih tu nismo omenili. Po vzgledu vojnega zapovedništva sta tudi hrvatska deželna vlada in dalmatinsko namestništvo priporočili društvo sv. Jeronima občinskim šolskim oblastim, hrvatski škofje pa se ga spominajo v svojih pastirskih listih. Od leta 1875. je hrvatska deželna vlada začela Jeronimskemu društvu dajati redno podporo po 200 gld. na leto, dokler ni deželni zbor leta 1877 to svoto povišal na 1000 gld. Ravno tako ravna tudi vojno zapovedništvo, ki mu daje podpore v gotovih novcih, ali pa nakupi na tisoče iztisov Jeronimskih knjig, da jih po bi vsej vojaškej Krajini deli mej narod. Ko je društveni urednik, profesor Rubetič, nasvetoval, da naj se marljivi dijaki za one novce, katere bi stale nagrade, rajši vpišejo mej ude družbe sv. Jeronima, slušala sta njegov nasvet dva najvišja cerkvena oblastnika na Hrvatskem, zagrebški nadškof Josip Mihalovič in dijakovački vladika Jos. Jurij Strossmajer; prvi je dovolil, da se v vsakej fari iz cerkvenih novcev sme vsako leto po jeden marljiv dijak vpisati mej Jeronimske ude, a drugi je naročil, da naj se po istej poti nakupi za 10 gld. knjig, ki naj se razdele mej šolsko mladino. Kako je po vsem tem društvo sv. Jcronima od leta do leta dobivalo večjo veljavo, kaže nam ta-le pregled: Leta 18G8 je bilo 98 udov, a 4000 gld. - kr. glavnice r. 1869 »i »i 1286 n » 13278 » 70 » r> » 1870 M n 1767 rt » 18270 n 64 » n »j 1871 n rt 2261 n M 23471 n 79 n t> » 1872 n n 2539 .. n 25954 n 67 n r> 1873 rt rt 2918 n » 31357 n 52 n r» » 1874 » n 3267 n » 38818 n 9 n n n 1875 n n 3569 n J) 40746 « 25 n n n 187G n n 3863 n n 42428 » 21 rt r n 1S77 n n 4863 rt n 47487 n 58 rt n n 1878 n » 4131 » » 52172 rt 87 n n » 1870 n n 4959 n » 58642 n 65 n n n 1880 n » 5199 rt » 62627 n 52 »» n Gotovo lep napredek, če pomislimo, da so to vse dosmrtni udje, katerih število se ne more zmanjšati. Nekaterim se je število sicer premajhcno zdelo in pozivajoč se na družbo sv. Mohorja zahtevali so, naj se tudi pri društvu sv. Jcronima vpeljejo letni udje. Na to je občni zbor leta 1871. sklenil, da more postati letni ud, kdor plača na leto po 50 krajcarjev. Oglasilo se je 2000 letnikov, po večjem dijakov; ali društvo jc imelo izgubo in moralo je letnino povišati na cel goldinar. Zdaj pa so takoj zopet odpali skoro vsi letniki in ostalo jih je komaj kakih 300. Ta izkušnja je najboljši dokaz, da je osno-valni odbor dobro poznal hrvatske razmere, ko je sklenil, da imajo vsi udje biti dosmrtni. Prva leta, dokler je bilo treba društvo sv. Jeronima prav za prav še le oživiti in jc na močen temelj postaviti, spisovali so vneti domoljubi male sestavke za društvene knjige zastonj; kadar pa je bilo treba večjih del, bilo je treba misliti tudi na nagrado pisateljem. Zvedeni gospod predsednik je v občnem zboru leta 1873. sam sprožil to stvar ter mej drugim rekel, da bi bilo ravno tako smešno zahtevati, da naj pisatelji zastonj pišejo, kakor bi bilo nespametno terjati, da naj tiskarji knjige zastonj tiskajo. Navzočni družabniki so mu pritrdili ter sklenili, da se ima utemeljiti poseben zaklad, iz katerega naj bi se pisateljem dajala redna nagrada. Komaj je sklep bil storjen in uže so dohajali v ta plemeniti namen dobrovoljni prineski. Tedanji ban M a ž uran i c je dal 50 gld., zapovedujoči general baron M o lli-nary 100 gld., baron Nikola V ran i can i 200 gld., conte Buratti 50 gld., grofinja Turn-Taxis 100 gld., zagrebška hranilnica 50 gld., baron Lj ude vi k V ran i can i 100 gld. itd. Gospod Anton Jakič, zagrebški trgovec, je v isti namen ostavil 500 gld. kot posebno ustanovo, a mladi, prerano umrli pravnik, Dušan Kot ur 2500 gld. Danes šteje občni zaklad za nagrado pisateljem uže 0025 gld. 21 kr., Koturova ustanova 3361 gld. 88 kr., a Jakieeva 545 gld. 55 kr. Vsa glavnica, iz katere se nagradujejo pisatelji, narastla jc torej na 10552 gld. G4 kr., in če tej svoti prištejemo še ostali društveni zaklad od 62G27 gld. 52 kr. vidimo, da ima uže društvo sv. Jeronima danes 73.180 gld. 16 kr. imetja, ki daje toliko obrestij, da sc družabniki smejo vsako leto nadejati četverih knjig. Ugodno, kakor materijalno stanje, je tudi duševno delovanje društva sv. Jeronima, kar nam najbolj kaže pregled doslej izdanih knjig. Vsako leto izhaja koledar in letopis „Danica", ki sc tiska v 20.000 iztisih, od katerih se tri četvrtine razpečajo po trgovini. Od „Življenja svetnikov" jc doslej prišlo na svitlo šest zvezkov, za vsak mesec (januvar — junij) po jeden. Kazen tega je društvo izdalo: a) poučne knjige: „Pijanac", „Radnja, čovjeku dužnost i bla-godat", „Povjest hrvatskoga naroda", „Toplina i njezini pojavi", „Mlada majka", „Životinje" (2 knjigi), „Popularna lizika" (3 knjige), „Razgovori o obredih sv. mise", „Opis hrvatskih zcmalja"; b) gospodarske: „Pčelarstvo", „Povrčarstvo", „Govedarstvo", „Ratarstvo"; c) zabavne: „Učitelj Dobrašin", „Seoske pripoviesti", „Mijat Briguša", „Dvic pripoviesti iz povjesti hrvatske". Največja hvala, da se je društvo sv. Jeronima tako lepo razcvelo, gre domoljubnemu in skrbnemu predsedniku, presvetlemu gospodu Gajdeku, kateremu je ljubezen do Jeronimskega društva na stara leta dala tako rekoč novo življenje. Sam papež Leon XIII. priznal je velike njegove zasluge ter ga imenoval za svojega komornega prelata, cesar pa mu je podelil vitežki red Franja-Josipa. Bog nam tega čestitega domoljuba ohrani še mnogo let, in društvo sv. Jeronima bode pod njegovim vodstvom v prihodnje še bolj napredovalo, nego doslej. * c®3 Bogomil: Za gradom. 54