Nataša Štandeker 
Starost in staranje v casovnem in zgodovinskem kontekstu 
POVZETEK 
Clanek odgovarja na vprašanje, kdaj v zgodovini razvoja civilizacije se je clovek zacel zavedati staranja in kakšen odnos do starejših so razvijale kulture. Predstavljeni so zapisi 
o starosti v razlicnih literarnih obdobjih. Nekatere ugotovitve so aktualne tudi danes. Iz pregleda literature v clanku ugotavljamo, da se je zanimanje za pojave, ki jih prinaša daljše življenje, zacelo vecati z dejanskim daljšanjem življenjske dobe in je kot posledica narašcalo število starih ljudi v družbi. Od devetdesetih let naprej smo prica eskalaciji najrazlicnejših teorij o starosti in staranju. Kljub nenehnemu raziskovanju in teoretiziranju o staranju in starosti pa prihajamo do ugotovitve, da starosti ne moremo opredeliti z enotno multidisciplinarno definicijo in da po vsej verjetnosti to tudi nikoli ne bo mogoce, saj je koncept starosti in staranja prevec kompleksen, da bi ga lahko zajeli v nekaj vrsticah. 
Kljucne besede: starost, staranje, literatura, casovni kontekst, zgodovinski kontekst. 
AVTORICA 
Dr. Nataša Štandeker je diplomirana medicinska sestra, magistrica manage-menta v zdravstvu in socialnem varstvu ter doktorica socialne gerontologije. Po sedmih letih dela kot diplomirana medicinska sestra v posebnem socialnem zavodu v Sloveniji se je zaposlila v Avstriji. Po koncani nostrifikaciji znanstvenega magi-sterija na Univerzi v Gradcu je prevzela mesto vodje zdravstvene nege in oskrbe v domu starejših. Od leta 2016 deluje kot predavateljica za podrocje zdravstvene nege in socialne gerontologije na Alma Mater Europaea ECM. Predava tudi na izobraževalnih zavodih v Avstriji. 
ABSTRACT 
Age and ageing in a temporal and historical context 
This review article answers the question of when in the history of civilisation did people become aware of ageing and what attitudes towards older people were developed in different cultures. This article presents writings about age in different literary periods. Some of the findings are still relevant today. From the literature review in this paper, we conclude that interest in the phenomena of longer life has started to grow when life expectancy has started to increase and the number of older adults in society has started to grow as a consequence. Since the 1990s, we have witnessed an escalation in the various theories of age and ageing and their classifications. Despite the constant research and theorising on ageing and old age, we have concluded that old age cannot be defined by a single, multidisciplinary definition and that it is unlikely that it will ever be, because the concept of old age and ageing is too complex to be explained in a few lines. 
Key words: age, ageing, literature, ageing in time context, ageing in historical context. 
AUTHOR 
Dr. Nataša Štandeker is a registered nurse, a Master in Health and Social Care Management and a PhD in Social Gerontology. After seven years as a registered nurse in a special social care institution in Slovenia, she started working in Austria. After completing her Master‘s degree at the University of Graz, she took up the post of Head of Nursing and Care in a nursing home. Since 2016, she has been a lecturer in Nursing and Social Gerontology at Alma Mater Europaea ECM. She also lectures at educational institutions in Austria. 

1 UVOD 
V dnevnem casopisju lahko skoraj v vsaki izdaji preberemo kaj o starosti, sta­ranju in življenju starejših ljudi doma in po svetu. Tako se nekako samo po sebi postavlja vprašanje, kaj je staranje, kdaj se je zacelo in od kdaj ljudje opažajo, da se zacnejo spreminjati, ko pretece nek dolocen cas od njihovega rojstva. 
Opazovanje in razmišljanje o spremembah, ki jih cloveškemu telesu in duhu povzroca cas, nas nerazdružljivo vežeta s preteklostjo (Štandeker, 2020). 
Da bi lahko poizkusili odgovoriti na zastavljeno vprašanje, je potrebno vedeti, kdaj se je staranje sploh zacelo. Harari razlaga, da so pred približno 13 in pol milijardami let, v enkratnem dogodku imenovanem veliki pok, nastali materija, energija, prostor in cas (Harari, 2018, str.13). 
Po pregledu zapisov o pogledu na starost in staranje v razlicnih zgodovinskih obdobjih lahko zakljucimo, da se staranje kot naravni proces skozi ves clovekov razvoj ni bistveno spremenil (razen tega, da se je bistveno podaljšal), zato so tudi klasicne diskusije o starosti iz antike še vedno predmet diskurza znanstvenikov (Grmek, 1958, str. 61). Tudi Lopez-Otin s sodelavci meni, da je staranje, ki ga v širšem pomenu besede razumemo kot casovno odvisni upad, ki prizadene žive organizme, budil radovednost in buril domišljijo skozi vso cloveško zgodovino (Lopez-Otin idr., 2013, str. 1194). 
Povprecna življenjska doba se je skozi razlicna zgodovinska obdobja spremi­njala. V paleolitiku je znašala 33 let, v bronasti dobi med 28 in 33 let, v anticni Grciji do 41 let, v srednjem veku je bila povprecna življenjska doba 40 let, v prvi polovici 20. stoletja 60 let in na zacetku 21. stol 71,5 let. Po porocanju spletne strani Ourworld in data je danes povprecna pricakovana življenjska doba ob rojstvu na svetovni ravni za ženske 75,1 let in za moške 70,6 let. Po preliminarnih podatkih Eurostata za leto 2021 je pandemija covida-19, ki se je zacela leta 2020, na podrocju Evropske unije negativno vplivala na dolžino pricakovane življenjske dobe ob rojstvu in jo v povprecju zmanjšala iz 81,3 let z leta 2020 na 80,4 leta. 
Iz navedenih podatkov izhaja, da je staranje pricakovan proces, ki se mu zna­nost in druge veje kulture posvecajo že od nekdaj. 

2 STARANJE V KONTEKSTU CASA 
V iskanju definicije staranja kmalu opazimo, da je mogoce najti veliko razlicnih pristopov k opredelitvi tega naravnega pojava. Helman meni, da je sprejemanje starosti tesno povezano z definicijo casa v doloceni kulturi (Helman, 2005, str. 54). 
V povezavi z definicijo casa Hawkins dokazuje, da se je percepcija casa skozi zgodovino spreminjala in je tesno povezana z odkritji sodobne znanosti, saj so ljudje vse do zacetka 20. stoletja verjeli v absolutni cas, kar se je spremenilo z dognanji relativnostne teorije (Hawkins, 1988; 1996). Da je Einsteinova teorija relativnosti (Einstein in Rosen, 1935, str. 73-77) imela velik vpliv na znanstvena podrocja onkraj same fizike, razlaga tudi Hodson, ki meni, da teorija relativnosti daje vtis, da ne obstaja absolutna resnica in da so vsa opazovanja relativno od­visna od opazovalca (Hodgson, 2003, str. 393). V povezavi z definicijo casa Hall razmišlja, da cas ni samo eden, torej da cas v nasprotju s teorijo Isaaka Newtona ni samo nespremenljiva konstanta, temvec množica konceptov, dogodkov in ritmov, ki prekrivajo zelo širok spekter razlicnih fenomenov (Hall, 1984, str. 14). Definicija casa v razvitem svetu tako opredeljuje tudi definicijo starosti in staranja, saj – kot piše Helman –  model linearnega casa, ki je znacilen za razvito industrijsko družbo, doloca casovne okvirje razvoja otrok in odraslih in tudi kdaj bodo ljudje obravnavani kot stari (Helman, 2005, str. 55). Na spletni strani sve­tovne zdravstvene organizacije beremo, da le-ta ne daje numericnega standarda starosti, vendar se strinja z mejo šestdeset let in vec za opredeljevanje starejše populacije (World Health Organisation, 2013). 
Definicija starosti vodi v ponovni razmislek o razlicnih kulturoloških pristo­pih k staranju in starosti, saj je znano, da v nekaterih kulturah, kot je na primer Cuiva v Kolumbiji, koncepta starih ljudi ne poznajo; ko ljudje odrastejo, ostanejo do smrti samo odrasli. V povezavi z enotno definicijo starosti Kowal in Dowd opozarjata, da vecina razvitih držav sprejema kronološko starost 65 let kot mejo starosti, oziroma mejo, ki oznacuje starejšo osebo in je mnogokrat identicna z zakonsko predpisano upokojitveno starostjo. Avtorja med drugim ugotavljata, da bi bilo v primeru afriških držav kot starostno mejo za definiranje starosti oz. starejše osebe potrebno upoštevati starostni razpon od 55 do 65 let, odvisno od ureditve, regije in države, obenem pa izpostavljata še problem ruralnega prebi­valstva mnogih afriških držav, kjer ni mogoce dolociti kronološke starosti zaradi pomanjkljivega sistema evidence rojstev in kjer ne poznajo koncepta upokojevanja in pokojnin (Kowal in Dowd, 2001, str. 1). 
Gorman v zvezi s tem izraža prepricanje, da ima v veliki vecini predelov nerazvitega sveta kronološka starost komaj znaten ali celo neznaten pomen v povezavi z definiranjem stare osebe. V razvijajocih se družbah naj bi bil pomen starosti pomembnejši in se kaže skozi družbene vloge, ki jih pripišejo starejšim ljudem; starost se v teh družbah pricne, ko aktivni doprinos posameznika družbi ni vec mogoc (Gorman, 1999). 
Edward pa piše, da je razumevanje pojma staranje in pozitivni odnos do starosti novozelandskega avtohtonega prebivalstva – Maorov mogoce okarakterizirati na dva nacina in sicer s procesno in izhodno dimenzijo. Procesna dimenzija je tesno povezana s perspektivo življenjskega toka in interpretira staranje kot vse­življenjski proces, v katerem se splet življenjskih okolišcin manifestira v starosti. Izhodno, torej koncno dimenzijo staranja, pa opredeljujejo varstvo, povezanost, predanost, prilagodljivost in samozavedanje ter realiziran potencial (Edwards in Werahika, 2010). 
V potrditev teze, da je percepcija staranja in starosti mocno odvisna od kul­turnega okolja Kornadt s sodelavci ugotavlja, da obstajajo evidentne razlike v pristopih k pripravi na starost med raziskovano populacijo v Nemciji, ZDA in na Kitajskem (Hong – Kong), pri cemer avtorji izpostavljajo, da se te razlike nanašajo na relevantne dejavnike zdravstvenega varstva, dela in financ in so odvisni od obstojecih socialnih odnosov in prenehanja življenjskih skrbi (Voss idr., 2018). 
Navedeni avtorji pišejo, da je umestitev staranja v casovni kontekst odvisna med drugim tudi od okolja, v katerem se posameznik stara. 
O dojemanju starosti in staranja, pa tudi o odnosu družbe do starejših, lahko beremo v zapisih o staranju in starosti v literarnih delih v razlicnih zgodovinskih obdobjih. 

3 STAROST IN STARANJE V LITERARNIH DELIH 
Strah pred smrtjo kot koncnim rezultatom staranja je zaznamoval že najzgo­dnejša literarna dela. Najbolj znano delo egipcanske književnosti in hkrati eno najstarejših književnih del nasploh, egipcanska Knjiga mrtvih (3000 pr. n. št.) še ne opredeljuje starosti kot takšne, temvec v kontekst postavlja smrt kot na­ravni in hkrati povezovalni dogodek z onostranstvom (Budge, 1967). V Himni soncnemu božanstvu tako beremo zapise kot: »ker ti si sam življenja cas« ali »ki njegovo življenje je dolgo.« V najvecji literarni zapušcini babilonsko-asirskega obdobja, v babilonskem epu o Gilgamešu, je glavna ugotovitev, da se vse oblike, tudi najlepše, starajo, umirajo in se spreminjajo v prah ... (Palajsa 2009). 
O biblijski starosti in brezcasnih starostnikih beremo v Bibliji (1Mz 5:28­31;11:10, 1Mz 5:5-27 in 1Mz 15,1-21 in vec) in Koranu (17: 23-24). Pregled razlag biblijskega pogleda na starost kaže na dejstvo, da se v središcu biblijskih besedil v zvezi s starostjo njihova vsebina najveckrat nanaša na kronološko starost posameznih biblijskih oseb (Metuzalem, Adam, Noah, Isak, Jakob) in njihovo dolgoživost. Priznana hrvaška teologinja prof. Slavica Dodig k temu dodaja, da ob pozornem prebiranju biblijskih besedil o starejših osebah lahko ugotovimo, kako dolgo so živele, kako so izgledale, kakšne dejavnosti so opravljale, kakšen je bil odnos drugih do njih in kakšno mesto so zasedale v skupnosti. Izpostavlja še vprašanja o uspešnem staranju biblijskih oseb, o njihovem iskanju življenjskega smisla, kaj jim je pomenila dolgoživost in kakšen je bil njihov odnos do smrti in prehoda v transcendentno življenje (Dodig, 2021). Ob iskanju razlag besedil in naukov iz Korana, ki se nanašajo na starost in odnos do starejših ljudi v družbi, je v veliko pomoc obsežen pregledni clanek prof. Köktasa. V njem razlaga, da lahko besedila iz Korana, ki se nanašajo na odnos do starosti in starejših, v glavnem proucujemo iz dveh vidikov, in sicer z vidika starosti kot življenjske realnosti clovekovega življenja in njegovih posebnosti in z vidika obveznosti in nasvetov o odnosu do starejših oseb. Željene oz. zapovedane oblike vedenja do starejših oseb so v Koranu zalo konkretno opisane. Omeniti pa velja, da se predpisano vedenje do starejših oseb zahteva do vseh starejših oseb, ne glede na versko pripadnost (Köktas, 2009). 
O starosti in staranju so razmišljali veliki anticni filozofi, nekatera njihova razmišljanja so ostala aktualna do danes. 
Brandt piše, da najobsežnejši ostanki najstarejšega filozofskega besedila o sta­rosti pripadajo zapušcini starogrškega filozofa in ucenjaka Demokrita iz Abdere v Trakiji (pribl. 460 do 370 pr. n. št.), ki je tudi sam docakal visoko starost, vsaj 90 let. Demokrit je videl v starosti danost in modrost kot njeno najvecjo pred­nost pred mladostjo, smrt pa kot rešitev pred napredujoco telesno šibkostjo in posledico staranja (Brandt, 2002). 
Moog in Schäfer pišeta o treh poglavjih zapisov Joannesa Stobaiosa iz 5. stoletja, v katerih je zbral številne citate anticnih avtorjev od leta 800 pr. n. št. do leta 400 n. št. Stobaios je v svojem delu dokazal, da se je od konca antike do njegovega casa ohranilo veliko manj relevantnih zapisov o starosti, kakor jih je v tem obdobju dejansko nastalo, z izjemo dobro poznanega Cicerovega dela Cato maior de senectute (Moog in Schäfer, 2008) – Pogovori o starosti; v slovenšcini je to temeljno klasicno delo o starosti izšlo leta 2015 z obsežno študijo Kajetana Gantarja, komentarji in aktualizacijo njenega pomena (Ciceron, 2015). 
Pri razlagi tega Cicerovega dela Jarho pravi, da gre za najvecjo gerontološko klasiko in sicer za esej v obliki medgeneracijskega dialoga, ki ga je Ciceron koncal leta 44 pr. n. št., ko je bil star 62 let. Glavni akterji dialoga so trije moški, med katerimi je najstarejši, 84–letni Marcus Portius Cato, 50 let starejši od ostalih dveh akterjev (Publius Scipio Africanus Minor in Gaius Laelius). Rezultat dialoga so nekatera pomembna razmišljanja o starosti, na primer, da je za cloveka, ki mu manjka notranjih razlogov za sreco, vsaka starost breme, ali ugotovitev, da obstajajo štirje glavni razlogi, zaradi katerih se starost zdi nesrecna. Ti razlogi so, da starost prizadetega oddalji od aktivnega opravljanja zadev, oslabi telo, deprivilegira skoraj vseh fizicnih užitkov in ni dalec od smrti. Cicerovi akterji v dialogu nekaj casa posvetijo tudi diskusiji o starostni senilnosti in podajo nekaj uporabnih nasvetov pri soocanju s starostnimi težavami (Jarcho, 1971, str. 1440-1445). 
Ugotovitve Cicerovega dela so primerljive z ugotovitvami sodobnih znan­stvenih teorij o starosti in staranju, kot sta npr. teorija gerontotranscendence (Torstam, 1997) in teorija življenjskega toka (Elder, Kirkpatrick Johnson in Ro­bert Crosnoe, 2003, str. 3-19). Agronin ugotavlja, da elemente Cicerovega eseja najdemo tudi v Eriksonovi teoriji osmih življenjskih obdobij in Coenovi teoriji potenciala drugega življenjskega obdobja (Agronin, 2014, str. 30). 
Moog in Schäfer pišeta, da je srednjeveški  zbiralec anticnih zapisov o staro­sti in staranju (okrog leta 500) v svojem delu O starosti citiral vsaj 47 razlicnih anticnih avtorjev, ki so pisali o starosti in med imeni med drugimi tako navaja Homerja (700 pr. n. št.), Pitagoro (570 do pribl. 480), Sofokla (497/6 do 406), Sokrata (469 do 399), Platona (428/7 do 348/7) in Aristotela (384 do 322) (Moog in Schäfer, 2008, str. 357). 
Pri zgodovinskem pregledu zapisov o starosti in staranju Cummins ugotavlja, da je starost v literarnih delih srednjega veka prikazana negativno (Cummins, 2000, str. 129). Tudi Aristotel v središce diskurza o visoki starosti postavlja te­lesno šibkost, slabšanje vida, izgubo zob in tresenje. Vse te telesne spremembe vplivajo na razpoloženje starih ljudi, ki bi naj bilo po Aristotelu pretežno mizerno, sumnicavo, brezvoljno, malenkostno, egoisticno in brezsramno, nacin življenja starih ljudi pa Aristotel opisuje kot bolj preracunljivo in moralno (Brandt, 2002). 
Iz Platonovega dela Politea (Država) izhajajo zametki nekaterih sodobnih teorij staranja: Hawighurstova, Neugartnova in Tobinova teorija aktivnosti iz leta 1968, Atchleyeva teorija kontinuitete (1968), teorija neaktivnosti Cumminga in Henrya iz leta 1961 ter Tornstamova teorija gerontotranscendence iz leta 1989. Platonovo delo je bilo napisano okrog 360 pr. n. št. v obliki pogovora med So-kratom in starogrškim modrecem Kephalosom. McKee in Barber razlagata, da Platon v ospredje postavlja Kephalosov umik iz družabnega življenja in opustitev zanimanja za razlicne dejavnosti, ki so bile znacilne za njegovo življenje. Kephalos svoj umik utemelji s pešanjem telesnih moci in v smislu notranje transcendence lastnih vrednot (McKee in Barber, 2001). 
Schäfer izpostavlja, da je vse od antike mogoce spremljati mocan vpliv Gale-novega gledanja na starost, ki zagovarja patološki pristop k starosti in staranju. Prvi pomisleki okrog Galenove teorije se v literaturi pojavijo šele okrog 17. stol. z morfološko študijo Giovanija Battista Morgagnija, v kateri je prouceval morfo­loške znacilnosti umrlih starejših oseb. Leta 1754 je Johann Bernard von Fischer lahko prepoznal vrsto anatomskih sprememb organov, ki jih je pripisal starosti in ne vec le bolezni (Schäfer, 2002, str. 525-548). 
Pri iskanju elementov staranja in starosti v srednjeveški literaturi ne gre spregledati Dantejeve Božanske komedije, ki bolj kakor samo starost postavlja v središce življenje v zemeljskem in onostranskem svetu, kljub temu pa v svojih spevih veckrat uporabi izraz »star« za ljudi in predmete (Capuder, 1994). 
Gileard piše, da iz renesancnega pogleda na starost in staranje izhaja koncept uspešnega staranja. Zerbijova Geontoconija in Cornarov »Trattato della Vita Sobria« sta oznacena za predhodnici sodobne gerontologije (Gilleard, 2013, str. 189-215). Luigi Cornaro, ki je umrl leta 1566 v starosti 103 leta, je zagovarjal teorijo, da je vsak sam odgovoren za svoje zdravje ter da nacin prehranjevanja in življenjski slog mocno vplivata na dolžino in kakovost življenja (Buttler, 2005). Drugo sliko o odnosu do starosti v renesancnih casih da hiter prelet Shakespea­rovega Hamleta, ki pravi: »Pa starost prileze na skrivaj in te trdo objame, razbije te in vrže v kraj, iz rok ti veslo vzame.« (Shakespeare, 1973; Zupancicev prevod). 
Med slovenskimi avtorji, ki se v svojih delih opredeljujejo do staranja, sta­rosti in predvsem povelicujejo mladost, omenjamo Antona Aškerca, ki v Caši nesmrtnosti (Aškerc, 1946) v verze pretopi vecni cloveški strah pred minljivostjo življenja in željo po mladosti. Krivicna obravnava ostarelega hlapca je rdeca nit Cankarjeve povesti Hlapec Jernej in njegova pravica: »Kaj si storil, gospodar, s hudo besedo, kaj si storil meni starcu?« (Cankar, 1907). 
O percepciji starosti in staranja v 20. stoletju Townsend piše, da je bilo nekaj let po drugi svetovni vojni znanstveno raziskovanje o starosti zelo omejeno. Fizicna, duševna in mentalna stanja, znacilna za starejše, so bila videna kot naravna ali neizogibna (Townsend, 1981). Od konca 20. stoletja do danes smo prica nenehnemu razvoju komunikacijskih tehnologij, prav tako pa tudi mnogimraziskavam o starosti in staranju. Še vedno se skozi literarna dela vlece rdeca nit percepcije o starosti, predstavljena v najzgodnejših anticnih delih, in sicer v raz­širjeni dimenziji, ki jo prepoznavamo pod pojmom ageizem. Jose in Richardson ga opredeljujeta kot obliko diskriminacije, ki izhaja iz staranja in pomeni mocan, socialno podkrepljen predsodek v naši družbi (Jose in Richardson, 1980, str. 19). 
Po pregledu odnosa do staranja in starosti v razlicnih literarnih delih skozi razlicna literarno zgodovinska obdobja lahko torej ugotovimo, da se cloveštvo stežka sooca s staranjem, starostjo, minljivostjo in smrtjo. Lepota in mladost vla-data svetu že od nekdaj, ali kot razlaga Grmek, se skuša cloveštvo v mnogoterih, tisocletja trajajocih poizkusih približati definiciji staranja, da bi lahko razložilo bistvo vzrokov in prvih simptomov tega procesa, ki vse od anticnih casov do danes pomeni neprimerljiv izziv cloveškemu rodu in je predmet najintenzivnej­ših študij, ker nepreklicno in neusmiljeno locuje živa bitja od njihove vitalnosti, življenjske sile, veselja do življenja in na koncu – od življenja samega (Grmek, 1958, str. 59-60). 
Najnovejša odkritja v biologiji staranja dajejo nekaj upanja, da bomo nekoc morda uspeli zavrteti biološko uro nazaj. To je pred kratkim delno uspelo prof. Sinklerju in njegovi skupini raziskovalcev na harvardski medicinski fakulteti pri poizkusih z mišmi. A kot pravi prof. Sinkler je pot do tega, da bomo v resnici znali zaustaviti staranje ali celo obrniti biološko uro še dolga; trajalo bo še desetletja, do takrat pa bo še vedno veljalo, kar je predlagal Luigi Cornaro v zlati dobi renesanse. 

4 ZAKLJUCEK 
V zakljucku predstavljenega clanka ugotavljamo, da nas mnoge teorije in de­
finicije staranja ucijo, da je staranje individualen proces zaznavanja bioloških in 
duševnih sprememb in sprememb v socialnem vedenju in dojemanju družbenega 
dogajanja v okolici ter soocanje z izzivi, ki jih te spremembe prinašajo v življenje 
posameznikov, družin in družbe. In prav v odnosu družbe do starejših se odražata njena zrelost in humanost. 
LITERATURA 
Agronin Marc E. (2014). From Cicero to Cohen: Developmental Theories of Ageing, from Antiquity to present. V: The Gerontologist 54 (1): 30-39. 
Aškerc Anton (1946). Caša nesmrtnosti. V: Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. Novi svet Ljubljana. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 
Brandt Hartwin (2002). Wird auch silbern mein Haar. Eine Geschichte des Alters in der Antike. München: Verlag C. H. Beck. 
Budge Wallis E. A. (1967). The Egyptian book of the Dead (The papyrus of Ani) Egyptian Text Transliteration and Translation. New York : Dover Publications. 
Buttler Robert (2005). Forword in The Art of Living long, by Luis Cormaro. New York: Springer Publishing Company. 
Cankar Ivan (1907). Hlapec Jernej in njegova pravica. Ljubljana: L. Schwentner. 
Capuder Andrej (1994). Dante Alighieri. Božanska komedija. Prevod. Ljubljana: Mihelac. 
Ciceron Mark Tulij (2015). Pogovori o starosti – Cato Maior de senectute. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje v sodelovanju s Slovensko akademijo znanosti in umetnosti). 
Cummins Josephine (2000). Attitudes to old age and ageing in medieval society. PhD Thesis. Glasgow: University of Glasgow. 
Dodig Slavica (2021). U potrazi za osmišljenom starošcu. Prilog antropologiji starosti. Zagreb: Kršcanska sadašnjost. 
Edwards William and John Werahika (2010). Taupaenui : Maori Positive Ageing. Palmerston New Zeland: Massey University. 
Einstein Albert and Nathan Rosen (1935). The particle problem in the general theory of relativity. V: Physical Review 48 (1): 73-77. 
Elder Glen H., Monika Kirkpatrick Johnson in Robert Crosnoe (2003). The emergence and development of life course theory. Hadbook of the life course. Boston: Springer. 
Gilleard Chris (2013). Renaissance treatises on ‚successful ageing‘.V: Ageing and society 33 (2): 189-215. 
Gorman Mark (1999). Development and rights of older people. V: The ageing and development report: poverty, independence and the world‘s older people, by J Randel, 3-21. London: Earthscan Publications Ltd. 
Grmek Mirko Dražen (1958). On Ageing and old age. V: Monographiae Biologiae, by F. S. Bodenheimer and W. W. Weisbach, 61. Den Haag: Uitgeverij Dr.. W. Junk. 
Hall Edward (1984). Senescence. The Last Half of Life. New York: D. Appletion &Co. 
Harari Yuval Noah (2018). Eine kurze Geschichte der Menschheit. München: Penguin Verlag. 
Hawkins Steven (1988 in 1996). A Brief History of Time. From Big Bang to Black Holes. London: Penguin Random Hause. 
Helman Cecil G. (2005). Cultural aspects of time and ageing. V: The EMBO Reports 6: 54-59. 
Hodgson Peter (2003). Relativity and Religion: The Abuse of Einstein‘s Theory. V: Zygon 38 (2): 393-410. 
Jarcho Saul (1971). Cicero‘s essay on old age. V: BullN Y Acad Med 47: 1440-1445. 
Jose Nancy H. and Glen E Richardson (1980). Ageism. V: Journal of School Health 50 (7): 419-421. 
Köktas Mehmet Emin (2009). Alter und Alterhilfe in der islamischen Zivilisation.V: Journal für Religionskultur (Goethe - Universität Frankfurt am Main) 132. 
Kowal Paul and Edward J. Dowd (2001). Definition of an older Person in Africa for the MDS Project. Geneva: World Health Organisation. 
Lopez- Otin Maria, Maria A. Blasco, Linda Partridge, Manuel Serano and Guido Kroemer (2013). The hallmarks of ageing. V: Cell 6 (153): 1194-1217. 
McKee Patrik, and Clifton Barber (2001). Plato‘s Theory of Ageing. V: Ageing and Identity 6 (2): 93-104. 
Moog Peter Ferdinand and Daniel Schäfer (2008). Johans Stobaios, „On Old Age“: An important Source for the History of Gerontology. V: Journal of American Geriatrics Society 56 (2): 354-358. 
Palajsa Ivana (2009). Ep o Gilgamešu. V: Nova akropola. Dostopno: november 13, 2018. https://akropola. org/ep-o-gilgamesu/. 
Schäfer Daniel (2002). That senescence itself is an illnes. A traditional medical concept of age and ageing in the eighteenth century. V: Medical History 46 (4): 525-548. 
Shakespeare William (1973). Hamlet. Prevod: Oton Zupancic. Ljubljana: Mladinska knjiga. 
Štandeker Nataša (2020). Socialnogerontološki model podaljšanja delovne sposobnosti zaposlenih v institucionalnem varstvu starejših. Doktorska disertacija. Maribor: Alma Mater ECM. 
Tornstam Lars (1997). Gerotranscendence:The contemplative dimension of ageing. V: Journal of ageing studies 11 (2): 143-154. 
Townsend Peter (1981). The Structure Dependency of the Elderly: A creation of social Policy in the twentieth century. V: Ageing and Society 1 (1): 5-28. 
Voss Peggy, Anna E. Kornadt, Thomas M. Hess, Helene H. Fung in Klaus Rothermund (2018). A world of difference? Domain-specific views on aging in China, the US, and Germany. V: Psychology and Ageing 33 (4): 595-606. 
Naslov avtorice: dr. Nataša Štandeker: tasi.standeker@gmail.com