^ ***silo delavcev v vzgoji, ‘Obraževanju in znanosti genije, Ljubljana, '■oktobra 1986 —
■ 16. — Jetnik XXXVII
J
z'
tv<
ici
&
oh
OŠ'
tul
bč'
■e£
d
JP'
o
v!
saj
jel
P
dt)
io'
ni,
lo
bc
:iD
-at
ne:
ščt
3f
M
;nt

/V
lir
iP
n i
lVl
eJ
9f
ot
:hl
1
Miroslav Zdovc Nebo nad domačijo, 1974
Avtor je veik mojster barvne fotografije; barva je ustvarjalna prvina, s katero poudarja dogajanje, bodisi pri krajini, aktu a K pri preprostem delčku okolja. Tako postane njegova fotografija barvita pesem. Tokrat objavljamo nekaj umetnikovih fotografij — izšle so v čudovitem katalogu, ki ga je izdala Galerija Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki.
Preživeti reformo in ostati zdrav
. Kako bodo zakoračili v novo 5°lsko leto zdajšnji osmošolci, še ^ vemo natančno. Še sreča, da Pri petnajstih ne obvladajo vseh Modrosti sveta, da marsikdaj ne Vedo, ali naj poslušajo starše ali Pa učitelje. O tem, ali je res ^primernejše dopustiti, da mi-slijo namesto tebe drugi in te Usmerjajo, tokrat ne bi razmiš-Wi. Očitno tudi tistim »drugim« '''Zmeraj vse jasno. Mimogrede: bj* "'orda pa petnajstletniki razu-jsi) "'ejo, pričakujejo in zahtevajo kot smo jim sposobni ponu-""i odrasli?
. Zakaj vse to in kakšno zvezo 78 s prenovo programov v sred-' Ujem izobraževanju? Tako ra-mušljaš na več kot sedemurni JUj'- ko poslušaš tiste, ki imajo O'sko problematiko v malem Prstu.
j. Pustimo takšna obrobna ra-J ^'sijanja, raje se potrudimo — s.aJ še ni preoozno — da bodo do ebruarškega'"razpisa za vpis v 'ednji^izobraževanje programi rimbolj dbaelani.;
Strokovni svet potrdil predloge za prenovo programov
ZaVod SRS za šolstvo je izdal izhodišča za prenovo programov srednjega izobraževanja, o teh so vse od konca junija razpravljali v komisiji za razvoj in posodabljanje vzgojno-izobraževalnih programov in v komisiji za evalvacijo programov pri Strokovnem svetu SRS za vzgojo in izobraževanje, v strokovnih svetih posebnih izobraževalnih skupnosti, v skupnostih srednjih šol in v družbenopolitičnih skupnostih. *
Javna razprava je bila končana 9. oktobra, ko se je sestal Strokovni svet SRS za vzgojo in izobraževanje.
Govorili so o racionalni evalvaciji vzgojno-izobraževalnih programov v srednjem izobraževanju, razčlenili javno razpravo o izhodiščih prenove srednješolskih programov in končno prišli do cilja: podprli so predlog za prenovo programov v srednjem izobraževanju in sprejeli predlog predmetnika, ta pa se bo do svoje končne oblike najbrž še nekajkrat spremenil.
Za šest let modrejši
Na Pedagoškem inštitutu so opravili racionalno evalvacijo, tako »kot sta omogočila čas, ki je bil na voljo za evalvacijo, in denar, ki ga tako rekoč ni bilo«. Ugotovitve racionalne evalvacije so v skladu z ugotovitvami empirične in podpirajo predloge za nadaljnje oblikovanje reforme — ti so nastali na podlagi empirične evalvacije.
Analiza raziskav /zraža različne poglede na skupno vzgoj-no-izobrazbeno osnovo, opozarja na preobsežne, prenatrpane in težko uresničljive programe, na proizvodno delo in delovno prakso učencev, ki ne prinašata želenih učinkov, na to, da je treba nekatere programe združiti in še.
Uresničevanje programov moramo še nadalje spremljati, izsledke pa upoštevati pri njihovem spopolnjevanju. Tudi v praksi se mora poznati, da smo za
šest let modrejši — jutri bomo torej še bolj.
Svet za vzgojo in izobraževanje pri RK SZDL podpira predlog prenove, zlasti združevanje nekaterih vzgojno-izobraževalnih programov, predmetov in njihovo večjo medsebojno vsebinsko povezanost, skrajšanje šolskega leta tako, da bi delali bolj smotrno in še bolj razbremenili učetice. Za tiste, ki so v šolah, ni najpomembnejše, da preživijo reformo, temveč da ostanejo zdravi, je bilo slišati na seji Strokovnega sveta. Tega se zavedajo tudi sindikati, saj niso povsem zadovoljni z besedilom, ki je bilo v javni razpravi. »Besedilo sicer govori o tem, da je učence treba razbremeniti, da pouk ne sme trajati več kot 38 oziroma 39 tednov, toda na drugi strani govori o tem, da se v ta čas ne upošteva praksa, proizvodno delo. Ker je hkrati postavljena zahteva, naj se praksa vsaj v ne-
Nadaljevanje na 3. str.
Med drugim preberite
•	VELIKO NEJASNOSTI, str. 2
•	KAJ SO REKLI O PRENOVI PROGRAMOV, str. 3
•	SLOVENIJA POTREBUJE ANDRAGOŠKO SREDIŠČE, str. 3
•	JEZIKOVNI PREPIH V OSNOVNI ŠOLI, str. 5
•	ALKOHOLIZEM IN PEDAGOŠKO DELO, str. 6
Ko bo imela pedagoška beseda prednost...___________________________________________
Med pedagoškimi delavci je že zdavnaj dozorelo spoznanje, da se šolstvo — vsaka šola in vsaka vrsta šole — ne more spremeniti čez noč. Na rast, kakovostni razvoj in posodabljanje šole vpliva več dejavnikov —znotraj in zunaj nje. Vsaj trije med njimi imajo odločilno vlogo: učitelji, programi in gmotne možnosti. Smo to spoznanje upoštevali, ko smo se lotili dolgo pričakovane prenove srednje šole?
Slovenski skupščini, njenemu izvršnemu svetu, pristojnim šolskim organom in drugim, ki so se v zdajšnjih kriznih razmerah odločno zavzeli za uskladitev osebnih dohodkov v prosveti z gospodarstvom, moramo priznati modrost in daljnovidnost. Vsako nadaljnje odlaganje ali kompromisno urejanje teh vprašanj bi onemogočilo pravo prenovo srednje šole in zavrlo njeno kakovostno rast.
Zdaj je na vrsti prenova programov. V naravoslovno-matematični in družboslovno-jezikovni usmeritvi se prenovljeni programi že uresničujejo, v drugih usmeritvah jih pripravljajo. Dokaj široka strokovna in javna razprava, odprta na izsledke evalvacijskih raziskav in na zamisli, kijih je pripravil na tej podlagi Zavod SRS za šolstvo, je zbližala in strnila stališča in predloge strokovne in širše javnosti, Strokovni svet SRS pa je dal posebnim izobraževalnim skupnostim in njihovim strokovnim svetom usmeritev za pripravo prenovljenih programov. V čem so pogledi na prenovljeno srednjo šolo enotni, v čem se še razhajajo?
Programsko prenovljena srednja šola mora biti bolj po meri mladih. Bolj kot doslej mora upoštevati njihove različne razvojne možnosti, Želje in sposobnosti za učenje. Bolje kot doslej mora opravljati svojo trojno vlogo: pripravljati mlade za življenje, za delo in za nadaljnje izobraževanje. Ker so stvarne možnosti tri- ali štiriletnega srednjega izobraževanja omejene, se bodo programi razlikovali v tem, ali bodo pripravljali predvsem za delo ali predvsem za visokošolsko izobraževanje; od bolj sposobnih bodo zahtevali več, manj sposobne pa bodo s prilagojenim obsegom in izbiro vsebine skušali bolj spodbujati za učenje.
Razpravljatci so se strinjali, da je treba razbremeniti programe navlake'in nameniti temeljnim splošno izobraževalnim in strokovnim predmetom več.časa. Razbremeniti je treba tudi učence, zmanjšati število učnih ur na teden in skrajšati šolsko leto na 39 tednov. O razbremenitvi učiteljev v javni razpravi ni bilo veliko besed —za to bodo mo-* rali, kot kaže, poskrbeti učitelji sami.
V novih programih se ne bi smele ponoviti stare napake: ponavljanje in prekrivanje snovi, negospodarna poraba časa pri nekaterih predmetih, prevelika predmetna razdrobljenost idr.
Javna razprava se je enotno zavzela za ponovno uvedbo mature, končnega izpita, saj je ohranjal v šoli vse do zadnjega nujno potrebno motivacijo za učenje in delovno napetost. Tiste, ki so ob reformi izrinili maturo iz srednje šole, je praksa, kot je bilo pričakovati, ocenila z »nezadostno«.
Pri prenovi in nadaljnjem spopolnevanju programov bo treba bolj prisluhniti učiteljem pa tudi učencem. Zamisli, ki nastajajo za zeleno mizo, morajo skozi sito in rešeto prakse, da bodo stvarne in oplemenitene z izkušnjami. Demokratičnost pri tem ni le politično načelo, pač pa tudi metoda, ki vodi do boljših programov in boljše šole.
Poleg teh enotnih stališč in sklepov so v javni razpravi prišla na dan še druga, ki se med seboj iz teh ali onih razlogov razlikujejo. Naj omenimo samo nekatera.
Zamisel o enotni, notranje razvejeni in prehodni srednji šoli, ki je bila temelj reforme, se je v praksi pokazala kot prezahtevna in ne povsem stvarna. Ali naj od te zamisli po vsem odstopimo in se vrnemo k nekdanjemu večtirnemu srednjemu šolstvu ali pa je mogoče to zamisel vsaj delno uresničiti s primerno programsko razporeditvijo snovi, zlasti v prvih letnikih?
K'prvi rešitvi se nagibajo tisti, ki bi hoteli preoblikovati triletne programe dosledno po vzorcu stare poklicne šole in v ta namen bistveno skrčiti splošno izobraževalno vsebino v korist praktičnega pouka in usposabljanja. K uresničenju druge rešitve naj bi pripomogli programi, ki bi bili — vsaj v prvem letniku če ne dlje — vsebinsko sicer enotni, vendar prirejeni za dve zahtevnostni ravni (tako imenovana nivojska diferenc ciacija). Ob različno zahtevnih ciljih in različnem obsegu snovi istega programa naj bi učenci še v prvem letniku lahko preverili svoje učne sposobnosti in se brez večjih ovir na koncu popiotrebi preusmerili iz triletnih v štiriletne programe alt nasprotno. Ta rešitev se zavzema za ohranitev splošno izobraževalne ravni, ki smo jo dosegli v usmerjenem izobraževanju pri manj zahtevnih programih srednjega izobraževanja.
Zahteve proizvodnih organizacij in obrti, da mora srednja šola dati učencem več praktičnega znanja in jih bolje usposobiti za delo kot doslej, prav gotovo ne gre preslišati, sicer prenova ne bo imela podpore združenega dela. V programih triletnega izobraževanja bo treba najti več časa za praktični pouk po potrebah posameznih strok; pri štiriletnih programih, ki pripravljajo hkrati za delo in za nadaljnje izobraževanje, pa naj bi v zadnjem letniku z izbirnimi predmeti omogočili boljšo pri-
Nadaljevanje na 2. str.	.	^
Ko bo imela pedagoška beseda prednost...
Nadaljevanje s 1. str.
Pestro ob kongresu
Med pripravami za 6. kongres pedagoških delavcev Jugoslavije je dr. Dragi Danev, član ZIS za družbene dejavnosti, sprejel predsednika Zveze pedagoških društev Jugoslavije mag. Bora Stanojloviča, predsednika organizacijskega odbora mag. Martina Kramarja in glavnega urednika Pedagogije dr. Rudija Lešnika. V triurnem pogovoru so obravnavali temeljna vprašanja, o katerih bo razpravljal kongres.
VI KONGRES PEDAGOGA JUGOSLAVIJE
MARIBOR. 6.-8. XI 1986.
Med njimi je najpomembnejše spoznanje, da je vzgoja neodtujljiv del združenega dela, nenadomestljiv za prenovo in napredek posameznika in družbe. Ob tem je treba bistveno spremeniti vzgojo pedagoških delavcev, nameniti več pozornosti pedagoškim sposobnostim, zlasti delavcev v usmerjenem izobraževanju in visokošolskih organizacijah ter pomisliti tudi na boljše usklajevanje pri reševanju perečih
ovc: Prišlo je deževje, 1978
> t • A ilr>
ZVEZNI ODBOR SINDIKATA DELAVCEV V VZGOJI, IZOBRAŽEVANJU IN ZNANOSTI O IZHODIŠČIH ZA PRIDOBIVANJE IN DELITEV DOHODKA
Veliko nejasnosti

pravo učencev za eno ali drugo vlogo. Da bi bolje izrabiličas, namenjen proizvodnemu delu in delovni praksi ter uvajanju v delo v pripravniški dobi, bo treba več storiti za strokovno usposabljanje mentorjev, inštruktorjev in organizatorjev izobraževanja v organizacijah združenega dela.
Dozdajšnje reformne'izkušnje so vnovič potrdile še eno staro a temeljno spoznanje: tudi dandanes ima pri vzgoji in izobraževanju učitelj odločilno vlogo. Notranja reforma, ki naj bi kakovostno spremenila šolo in zagotovila njeno sodobno raven, preprosto ni mogoča brez učitelja. S tem ko bomo zagotovili učiteljem primeren družbenogospodarski položaj in možnosti za sodobno delo, bomo storili veliko; še več pa bomo storili, če bomo učitelje še načrtneje usposabljali za boljše in sodobnejše delo in če se nam bo posrečilo v družbi in na vsaki šoli ustvariti ozračje, ki bo spodbujalo k spreminjanju.
Šele ko bodo zavzete pedagoške razprave spodrinile v zbornicah vse pogostejše pogovore o denarju, bomo lahko rekli, da se je naša srednja šola (pa ne samo ta) začela v resnici prenavljati.
JOŽE VALENTINČIČ
vprašanj vzgajanja in izobraževanja v medrepubliških in med-pokrajinskih odnosih in_v povezavi s tujino. Dr. Danev bo tudi v imenu ZIS pozdravil kongres pedagogov v Mariboru.
Ob kongresu bo pester spored razstav in prireditev. Zveza prijateljev mladine Slovenije bo predstavila svojo dejavnost z razstavo in nastopom pionirjev iz Maribora. Poleg tega bodo še razstave ob 100-letnici prvega slovenskega pedagoškega društva, razstava ob 40-letnici izhajanja jugoslovanske pedagoške revije Pedagogija, razstava pedagoškega tiska Založbe Obzorja in še nekaterih drugih ter razstava izbranih del učiteljev Pedagoške fakultete v Mariboru.
Zveza organizacij za tehnično kulturo Slovenije bo prikazala svoje pedagoško delo z mladimi in vključevanje v delo šol s pregledom razvoja računalništva. Za slovesni koncert bo poskrbela mestna Zveza kulturnih organizacij, nastopil pa bo APZ »Boris Kraigher« v dvorani Union. Izredno lepo potezo pa je napravilo podjetje Certus, ki daje udeležencem kongresa na voljo brezplačen prevoz na vseh mestnih avtobusnih prograh.
Doslej je najavljenih več kakor 100 različnih prispevkov, po prijavah pa pričakujejo okoli 500 udeležencev iz vseh predelov Jugoslavije in tudi goste iz tujine. Kongres bo potekal pod pokroviteljstvom Skupščine SR Slovenije od 6. do 8. novembra na Pedagoški fakulteti v Mariboru, rl
Stevan Čakširan iz Sveta sindikatov Jugoslavije je v imenu delovne skupine za spremljanje uveljavljanja izhodišč članom odbora nakazal, kako pomembne so strokovne skupine za uresničevanje izhodišč, in govoril o vlogi družbenopolitičnih organizacij, samoupravnih organov, strokovnih sindikatov in občinskih sindikalnih svetov. Sočasno je, opozoril, da izhodišč ni mogoče uveljavljati uradniško pa tudi na to, da ne morejo biti nekakšna podlaga za pridobivanje dohodka. Biti pa bi morala svojevrsten kazalnik za pridobivanje sredstev, podlaga za postopno zboljševanje razmerij v delitvi, za vrednotenje dela. Opozoril je tudi na sankcije, ki utegnejo nastati, če izhodišča ne bi bila sprejeta do konca leta; pristojni organ družbenopolitične skupnosti lahko določi ukrepe in celo omeji osebne dohodke.
Delegati iz Vojvodine in Hrvaške so govorili o denarnih težavah, saj so te vzrok, da se to, kar je zapisano v izhodiščih, ne more uveljaviti.
»Zataknilo se je pri pravilniku za nagrajevanje, pri ugotavljanju vrednosti dela, in sicer samo zato, ker družbenopolitična skupnost ni zmogla zagotoviti toliko denarja,« je rekel Jovan Turturea iz Vršca.
Radoslav Galič iz Osijeka je povedal, da manjka na Hrvaškem vsaj 30 odstotkov denarja, da bi lahko izhodišča uveljavili; morali bi poiskati nekakšne prehodne rešitve, »nadaljevati usklajevanje«. Galič je pripomnil, da je sindikat tako rekoč vse prevzel nase. Resnica pa je, da tega ne more narediti sam, temveč da bi morale pri tej stvari zavzeto sodelovati tudi skupščine republik in pokrajin. Vprašal je tudi, kdo bo pravzaprav kaznovan — ali tisti, ki niso zmogli zadeve uresničiti, ali tisti, ki za to niso ustvarili možnosti.
treba čimprej izdelati natančna navodila, napotke za njihovo uresničevanje. Prav takega mnenja je bila tudi Elana Mihajlov-ska iz Makedonije, ki je poudarila: »Nujno je, da dobimo v republikah in pokrajinah čimprej do-•končne obrazložitve in prave odgovore na vprašanje, kako naj se lotimo izdelave pravilnikov.«
»Zavodi za napredek vzgoje in izobraževanja so zdaj samo pasivni opazovalci, morali pa bi strokovno pomagati, da bi bila delitev zasnovana na znanstveno tehnološki podlagi,« je rekla Lji-Ijana Nikolič, predsednica odbora Sindikata delavcev v izobraževanju, znanosti in kulturi Srbije. Potem je povedala tudi svoje mnenje o izhodiščih: le-ta je treba uveljavljati postopoma, v začetku naj bi bili nekateri, natančneje, najnižji osebni dohodki, sestavljeni iz dveh delov — iz tistega na podlagi vrednosti dela in iz drugega, solidarnostnega, ki ,bi ta osebni dohodek dopolnil do višine minimalnega dohodka, seveda pod pogojem, da bodo najnižji osebni dohodki manjši od zagotovljenih. Osebni dohodki se ne bi smeli povečevati linearno, najmanj bi se povečevali tisti iz »solidarnostnega« dela, bolj pa drugi. Tako bi se lahko s postopnim povečevanjem v letu ali dveh izhodišča vendarle uveljavila. Res pa je, da se osebni dohodki ne bi smeli povečevati hitreje od minimalnih.
Ivan Bule, predsednik Republiškega odbora Sindikata delavcev v izobraževanju, znanosti in kulturi Bosne in Hercegovine, je opozoril, da se izhodišča v praksi različno razlagajo in da je zato
Ob koncu razpravljanja o izhodiščih je Boris Lipužič naložil delovni skupini za spremljanje uveljavljanja izhodišč, da se mora čimprej sestati, razmisliti o pobudah in pripombah in izoblikovati enotno razlago.
Člani odbora so zatem obravnavali Osnutek nomenklature poklicev za znanstveno-razvojno delo in znanstvenoraziskovalno dejavnost pa tudi nomenklaturo poklicev za dejavnosti kultura, umetnost in informacije. O tem, kako se uresničujejo sklepi in priporočila s posvetovanja o enotnem in skupnem v politiki in vzgojno-izobraževalnem sistemu SFRJ je govorila Hadije Morina. sekretarka sekcije za izobraževanje Socialistične zveze Jugo-
U NI VERZ A ZA TRETJE ŽIVLJENJSKO OBDOBJE
Šolsko leto tudi za starejše
i
Čeprav niso bila uvrščena pod posebno točko dnevnega reda, temveč so bila samo del informacije o uresničevanju programa dela zveznega odbora, so postala izhodišča za pridobivanje in delitev dohodka na zadnji seji odbora osrednja točka. O njih so govorili več in dalj časa kot o vseh drugih točkah. Očitno je namreč, da se bliža datum, do katerega morajo biti ta izhodišča včlanjena v pravilnike o nagrajevanju, kljub temu pa je videti, da veliko stvari še zmeraj ni jasnih niti tistim, od katerih števUne vzgojno-izobraževalne organizacije po vsej deželi upravičeno pričakujejo pomoč — ljudem iz republiških in pokrajinskih odborov sindikatov. Ob tej priložnosti so to nekateri tudi odkrito povedali; zato je bilo zelo dobro, da Boris Lipužič, ki je predsedoval, tega sestanka ni vodil zgolj formalno, temveč je s posluhom dopustil tudi razpravljanje o stvareh, ki niso bile ravno na dnevnem redu, so pa pripomogle da se je že na tej seji vsaj nekaj nesporazumov odpravilo.
slavije; pri tem je poudarila, da je treba čimprej narediti načrt, kako se bodo ti sklepi uresničevali. Ob koncu so sprejeli tudi pravila, po katerih bo delal odbor prihodnja štiri leta.
Petar Rakočevič, sekretar predsedstva Zveze sindikatov Jugoslavije je na tej seji odbora zahteval, naj delegati republiških in pokrajinskih odborov resneje obravnavajo prosvetne časopise, saj je večina teh v velikih denarnih težavah. Vendar, je dejal Petar Rakočevič, nismo tako zelo revni, da vsaka republika in

pokrajina ne bi mogla imeti s'
jega prosvetnega časopisa. D«! je tudi, da je tovrstni časopis ' likokrat edini, ki ga berejo uči;
Iji v odročnih krajih, to pa po® ni, da je zanje edina povezav1 dogajanjem.
Prosvetne časopise pa so na l, seji omenili še enkrat, nanO
%
U
»vii
[<1?!
tedaj, ko so govorili, kaj vse “J*
otrvrifi /T o V»/-V	* r \	^
treba storiti, da bo v vzgoji izobraževanju več enotnosti skupnega. Prav ti časopisi so > mreč zgled, kako se je treba p vezovati na tem področju. BILJANA GROZDANIČ
P,
tej
»z
Sobota za spopolnjevanje
lel,
ost
Učitelji srednjih pedagoških šol so zborovali
Dvodnevni posvet učiteljev vseh pedagoških srednjih šol, ki ga je 10. in 11. oktobra t. 1. pripravila v Ljubljani Posebna izobraževalna skupnost za pedagoško usmeritev s sodelovanjem skupnosti teh šol, Zavoda SRS za šolstvo in drugih, je prišel ob pravem času. O tem priča že sama udeležba — domala 400 učiteljev, sodelavcev in drugih gostov je prišlo na posvet, skoraj toliko pa jih je tudi neposredno sodelovalo v razpravah po predmetnih skupinah, ki so bile na programu v soboto dopoldne.
V uvodnem delu posveta so bila na vrsti uvodna predavanja: o aktualnih vprašanjih vzgoje in izobraževanja (Franci Pivec), o mestu, vlogi in prenovi srednjega pedagoškega šolstva (Jure Gartner) in o sodobnih oblikah in metodah učenja (dr. Bariča Marentič Požarnik). Razprave v skupinah, ki so jih sestavljali učitelji posameznih predmetov, svetovalni delavci, vodstveni delavci in knjižničarji, so bile namenjene izmenjavi izkušenj in pogledov, predvsem pa zbiranju pobud za prenovo in spopolnitev programov ter celotnega srednjega pedagoškega šolstva. To je ob prenovi programov tudi pred nekaterimi sistemskimi spremembami: prehod na visokošolsko izobraževanje učiteljev in višješolsko izobraževanje vzgojiteljic zahteva v nekaterih pogledih drugačno zasnovo srednjega pedagoškega izobraževanja. To naj bi predvsem pripravljalo za visokošolski študij pedagoških smeri, vendar bi moralo hkrati razvijati v mladih naravne danosti, pomembne za pedagoški poklic, jih uvajati v delo z mladino in poglabljati njihova nagnjenja do pedagoškega dela. Tistim, ki pravijo, da so odslej srednje pedagoške šole malo pomembne ali celo nepotrebne, učitelji teh šol z vso prepričanostjo odgovarjajo: brez pravočasne poklicne pri-
prave in usmeritve, ki jo dajep posebne srednje pedagoške šol s! ne bomo imeli poklicno vsestra i sko usposobljenih učitelj* b vprašanje je celo, če bomo spl' imeli dovolj učiteljev.
Udeleženci posveta so . predmetnih skupinah izoblik vali niz predlogov za prenovo p sameznih učnih načrtov, po"11 dali pa so tudi svoje mnenje > temeljnih vprašanjih pedag1 škega šolstva. Zelo koristno 1 bilo, da so na posvetu sodelovi tudi predstavniki ljubljanske p dagoške akademije, mariborsl pedagoške fakultete in fakuH ljubljanske Univerze, ki pripra Ijajo za pedagoške poklice, pr' tako pa tudi svetovalci Zavo' SRS za šolstvo in raziskoval Pedagoškega inštituta.
Tako je dal posvet vsem, ki povezani s pedagoškim srednji šolstvom, možnost, da sodelujr1 pri ustvarjanju prenovljenih pl gramov in iskanju najboljših f šitev. Nič manj pomembno pat da so se po dolgem času sreč1 učitelji vseh pedagoških š< izmenjali svoje izkušnje in zač*
tili medsebojno povezanost
1 1 VtV-rt *-*	« M J L.  A. _   ? * 1 
ubranost v skupnih hotenjih, bi morali kdaj pa kdaj doživ* učitelji vseh vrst šol! Brez tal širše povezanosti živi vsaka šo zase in vsak učitelj svoje živi] nje, koristne izkušnje in pobu< pa odmrejo brez odmeva.
Gradivo, ki je nastalo za p* svet in na samem posvetu, bo P bilo mnogim. Po sklepu PosebC izobraževalne skupnosti za pedi goško usmeritev bomo uvodi prispevke s povzetkom skupit skih poročil objavili v posebt prilogi Prosvetnega delavci predloge za spremembo post meznih učnih načrtov pa bod sprejele delovne skupine, I bodo oblikovale prenovljen programe srednjega pedag* škega izobraževanja.
JOŽE VALENTINČIČ
Univerza za tretje življenjsko obdobje je desetega oktobra ponovno odprla vrata starejšim, ki niso več aktivno zaposleni. Uvodno srečanje je bilo v zbornični dvorani ljubljanske Univerze, zato je bil začetek šolskega leta kar malce slovesno obarvan.
Šolsko leto je torej v polnem razmahu, ne le za mladino, ki se že mrzlično pripravlja na šolske naloge pred prvo redovalno konferenco in študente, ki preganjajo spanec zaradi prvih kolokvijev, temveč tudi za tiste, ki so na klasične šolske klopi že pozabili.
»Učenje je razvoj, razvoj je upanje in upanje je življenje. Človek se neprestano uči ne glede na starost, bolj kakor prej pa mu je v tretjem življenjskem obdobju potrebno dejavno druženje z mladimi,« je zapisano na vabilu slušateljem študijskih krožkov Univerze za tretje življenjsko obdobje. O dozdajš-
njem razvoju te univerze je spregovorila^ vodja Ana Kranjc, o pomenu izobraževanja v poznejših letih pa Dušana Findeisen, id je s študijskimi krožki iz francoščine začela to dejavnost pri nas. Študente je pozdravil tudi predsednik Andragoškega društva Slovenije Zoran Jelenc in poudaril pomembnost izobraževanja starejših. Razvojni načrt predvideva, da bo leta 2000 kar 14 odstotkov prebivalcev starejših od 65 let, mladine do petnajstega leta pa bo le 12 odstotkov.
Univerza za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani pripravlja študijske krožke francoskega, nemškega, angleškega, španskega in italijanskega jezika, novinarstva z dopisništvom, keramike, slikarstva, književnosti s filozofijo, novosti v svetu, glasbe, svetovalnega dela in računalništva. Nekaj krožkov je že začelo delovati, drugi pa se bodo sestali te dni. Vse, kar vas zanima v
-t 3
zvezi z delom Univerze, boste zvedeli na Bijedičevi 15 (Dom starejših občanov v Dravljah), telefon 572-464 (ob četrtkih med 11. in 14. uro).
V prejšnjem semestru je različne krožke obiskovalo dvaindevetdeset študentov in ti so vsak teden prihajali v Ljubljano celo iz Litije, Žalca, Celja, Kopra in z Jesenic. Razveseljivo je, da so zdaj za izobraževanje starejših poskrbeli tudi v Titovem Velenju in v Mariboru.
Odbor za izobraževanje v tretjem življenjskem obdobju iz Titovega Velenja je razpisal pet izobraževalnih krožkov: krožek pletenja, pogovorne angleščine, zgodovinsko-etnološki, plesni in gospodinjski krožek. Podrobnejše informacije boste dobili na tamkajšnji Delavski univerzi (telefon (063) 854-539).
Vzemimo času nekaj zase — je bilo geslo letošnjega tedna starejših občanov v Mariboru, že devetnajstega zapored. Ni nak-
ljučje, da so prav v tem tedc1 (med 6. in 12. oktobrom) na D* lavski univerzi Maribor (telefr; (062) 24-881) začeli zbirati p1 jave za likovni krožek, teč* dietne kuhinje, ruščine in neto' čine.
Vsak začetek je težak, pra star slovenski pregovor. Da pa začetni uspehi spodbuda za a prej, je tudi res. V Ljubljani se zanimanje za različne oblike d braževanjaže podeseterilo, nil tako z ljudmi, ki bi bili pripra Ijeni delati in voditi učne kroži-Morda pa je med upokojeni1 prosvetnimi delavci tudi kdo, bi rad s svojimi izkušnjami znanjem obogatil vrstnike in ji pomagal.
Univerza za. tretje življenjsl1' obdobje, Bijedičeva 15, Lju^ Ijana je naslov »šole«, v katff bodo veseli svežih zamisli, kr# nih mnenj in novih sodelavce''
L. L.
-> J i
sev
Pra
\
o:
iti lo:
C
»eh
lz
1
tbc
Pet
dej
Caj so rekli o prenovi programov
“tirnevi iz javne razprave
. Prelistali smo zajeten sveženj pisnih pripomb in predlogov, ki jih je ^sl Zavod SRS za šolstvo po končani javni razpravi o izhodiščih za )ej ,e0ovo programov v srednjem izobraževanju. Čas za javno razpravo 5<ebil razmeroma kratek, zato so tudi odgovori pogosto skopi, misli Čil 0>>iaj nakazane. Domala brez izjeme izražajo podporo predlagani ,01 ^»ovi, le nekateri so napisali tudi pomisleke in opozorila, i « obseženega gradiva smo zbrali nekaj značilnih poudarkov in ^rnih misli, ki naj približajo bralcem pisano paleto vprašanj, katere „1 ^Pira prenova in mnenj, ki iščejo nanje odgovor. Razumljivo je, da jif ožji izbor ne more dati celostnega pregleda nad javno razpravo, ;e pa slikovito dopolni poročila o njej. Oglejmo si najprej nekaj na-;j elnih ugotovitev in kritičnih opozoril, ki so se izobbkovala v tej raz-ri *»vi.
Pomembno je, da vzgojno-izobraževalni sistem omogoča vsakemu °samezniku, da kar najbolje razvija svoje sposobnosti in se usposablja delo in življenje. Zato je treba vztrajati pri dvigu splošne in te-leljne strokovne izobrazbe vse mladine, hkrati pa prilagajati zahtevat in obseg snovi zmožnostim različnih skupin učencev.
Svet za vzgojo in izobraževanje RK SZDL
Razumevanje skupne vzgojno-izobrazbene osnove kot obveznega, potnega »svežnja« splošno izobraževalnih znanj v prvem in drugem ijc: :>niku vseh programov, kakršno je bilo sprejeto v medrepubliškem sol sklajevanju pred sprejemom Zakona o usmerjenem izobraževanju, ra -^strokovno preseženo. V programih za pridobitev strokovne izobra-lj£“e pa je treba zagotoviti enoten standard splošne izobrazbe.
Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo
P Čeprav k izhodiščem za prenovo nimamo načelnih ugovorov, izra-ov anio bojazen, da bi lahko omogočila preveč radikalno popravljanje Je r°gramov v nezaželeni smeri, tj. ukinjanje pozitivnih pridobitev re-3P)rtne. Preveliko zniževanje ravni splošne izobrazbe, zlasti njenega o 11 Pianističnega dela v korist pragmatičnega usposabljanja učencev za >vi tka področja in poklice, bi prehitro zavrlo razvoj učencev na višjo P toPnjo razumevanja in obvladovanja stvarnosti. Upoštevati je treba rslUdi narodni družbeni interes, ne samo praktični vidik in najti pameti*1 ei1 kompromis med splošnim in konkretnim. ra	Strokovni svet PIS za družboslovno usmeritev
rt ’0<
Spodnašanje nekaterih predmetov (STM, OTP) izhaja verjetno iz ^navijanja in prekrivanja snovi z drugimi predmeti. S tem ko vza-:i! lemo nekaj ur temu ali onemu predmetu, pa še ne rešujemo bistva; iji “lotno družboslovje in naravoslovje bi namreč morali »prečistiti« ra-jpifcne navlake, premajhne povezanosti med predmeti in vsebinami, 31 re*)rane predmetnosti, pozitivizma, faktografije in drugih slabosti, ki e desetletja pestijo našo šolo. i*	Zavod SRS za šolstvo — O E Koper
:ČI Št
Maj moramo predrugačiti in kje začeti
I Prenovo bi morali začeti že s posegom v učne načrte osnovne šole, si učenci ne pridobijo vsega znanja, potrebnega za nadaljevanje v ai tednji šoli. V osnovni šoli se tudi že začne socialno razlikovanje: veso lt<a delavskih in kmečkih otrok konča z dobrim ali zadostnim uspe-lj '°m, večina otrok izobraženih staršev pa z odličnim in prav dobrim, u* *ako so že začetne razvojne možnosti pred vstopom v srednjo šolo elo različne.
Strokovni svet PIS za gradbeništvo
ni btf
d> V dveletnih in triletnih smereh naj bo večji poudarek na znanju, podu rebnem za vključitev v delo — več naj bo praktičnega pouka ter proi-)ii*hodnega dela in delovne prakse; v štiriletnih smereh pa naj bo več bi Plošno izobraževalnih vsebin, povezanih s stroko in več temeljnih c, trokovnih znanj.
Splošno združenje kovinske industrije Slovenije
Pri strokovnih predmetih je treba izhajati iz ciljnih nalog in priprave S° rdelo, zlastiv programih do četrte stopnje zahtevnosti. Programi naj •°do izpolnjeni z mnogo več praktičnimi znanji; šola naj bolj uspo-^blja za delo, in ne šele za začetek dela.
Železniška srednja šola Ljubljana
Programi morajo usposabljati za delo, in ne le za začetek dela. Zato ^ večina anketiranih organizacij zavzema za povečanje števila ur pri faktičnem pouku na vseh stopnjah.
Splošno združenje gradbeništva Slovenije rt
fr; ^ zahtevah po diferenciaciji pouka moramo upoštevati stvarne pf Jjožnosti in njim prilagoditi, kar pričakujemo od učiteljev. V tako šte-;c> %ih razredih je učna diferenciacija neuresničljiva.
Srednja ekonomska in naravoslovna šola R. Maistra, Kamnik
ti*
L Ce hočemo dati slovenskemu jeziku mesto, ki mu pripada, moramo e| pitati z raznimi testi in se vrniti k ustnemu preverjanju znanja, pri ka-
izd r
iP!
■a*'
V 0
, Tem bodo učitelji vseh predmetov navajali učence na pravilno izrazje.
Strokovni svet PIS za gradbeništvo
Vsako podaljševanje izobraževanja bi zahtevalo dodaten denar — tega pa ni. Zavzemamo se za gospodarnejše delo in boljšo izrabo časa v zdajšnjem obsegu programov.
Gospodarska zbornica Slovenije
Podpiramo uvedbo končnega izpita. Vsak naj opravi izpit iz slovenskega in tujega jezika, matematike in temeljnih vsebin stroke.
Srednja ekonomska in naravoslovna šola R. Maistra Kamnik
Končni izpiti so nujni. Pri triletnih programih naj bo poudarek na praktičnem znanju, pri štiriletnih pa na splošni izobrazbi in strokovno teoretičnem znanju.
Srednja šola za gostinstvo in turizem Ljubljana
Podpiramo predlog končnega preverjanja in ocenjevanja znanja. Dozdajšnja praksa je namreč pokazala, da so učenci kaj malo motivi-
Karikatura. Oto Jurgec
rani za šolsko delo ob koncu izobraževanja — tedaj, ko bi morali povezati znanje in pokazati sposobnost za njegovo uporabo.
Strokovni svet PIS za metalurgijo in kovinarstvo
Ena izmed evalvacijskih raziskav je bila namenjena odraslim v srednjem izobraževanju. Ugotovila je veliko pomanjkljivosti. Kljub temu je po stari navadi tudi ob zdajšnji prenovi pozornost namenjena le izobraževanju mladine, na odrasle pa pozabljamo, čeprav je to izobraževanje del enotnega vzgojno-izobraževalnega sistema.
Izobrazbena sestava zaposlenih v slovenskem združenem delu je slaba, delavcev pa potrebujejo zelo veliko. Zato zahtevamo, da se sočasno pripravljajo potrebne spremembe tudi v srednjem izobraževanju odraslih.
Svet za vprašanja izobraževanja, znanosti in kulture RS ZSS
KAKO USMERJATI NADALJNJI POTEK REFORME
Vse posege v programsko sestavo srednjega izobraževanja bo treba tudi v prihodnje načrtno spremljati, preučevati in če bo potrebno sproti popravljati. Preverjati bo treba vplive teh posegov na gmotno
stanje šol, na mrežo, na usmerjanje učencev. Zlasti je pomembno načrtno delo z učitelji, ki jih moramo celostno usposobiti za načrtovane spremembe.
Sekcija za vzgojo in izobraževanje MC CK ZKS
Zavzemamo se za nadaljnje sprotno spremljanje reforme in vrednotenje njenega uresničevanja, za demokratične in javne razprave o vzgoji in izobraževanju, tako da bi lahko sodelovalo čim več tistih, ki se zanimajo za ta vprašanja.
Svet za vzgojo in izobraževanje RK SZDL
Ob nujnosti, da izvedemo spremembe čimprej, moramo upoštevati pretekle izkušnje in opozorila strokovnjakov ter dati dovolj časa tistim, ki bodo pripravljali spremembe v predmetnikih in učnih načrtih, predvsem pa učiteljem, da se bodo seznanili z novostmi in se metodično usposobili ter pripravili za njihovo uvajanje.
Svet za vprašanja izobraževanja, znanosti in kulture RS ZSS
Pri prenovi programov moramo upoštevati dobre izkušnje iz usmerjenega izobraževanja, pa tudi tiste, ki jih imamo iz poklicnega in drugega srednjega izobraževanja iz časov pred reformo.
Splošno združenje tekstilne industrije Slovenije
Za učinkovito prenovo programov je treba dati polno podporo pristojnim strokovnim in samoupravnim organom — Strokovnemu svetu SRS za vzgojo in izobraževanje, Zavodu SRS za šolstvo, posebnim izobraževalnim skupnostim in Izobraževalni skupnosti Slovenije. K delu je treba povabiti še druge strokovnjake ter gmotno in kadrovsko okrepiti pedagoško službo in raziskovalno dejavnost.
Gospodarska zbornica Slovenije
Na podlagi izkušenj in evalvacije smo že doslej predlagali spremembe, vendar do njih ni prišlo. Bojimo se, da bo tudi predvidena prenova preveč odvisna od končnih stališč Strokovnega sveta SRS za vzgojo in izobraževanje in da v posameznih posebnih izobraževalnih skupnostih ne bo mogoče uveljaviti sprememb, ki so nujne za posamezne dejavnosti.
PIS Za tekstilno stroko
Šolam bi morali bolj prisluhniti, zlastiise številnim pripombam k Pravilniku o preverjanju in ocenjevanju znanja (omejiti število popravnih izpitov, poenostaviti indeks itd.) — njihove pripombe in predloge pa hitreje upoštevati.
Zavod SRS za šolstvo — OE Dravograd
ŠE SKLEPNA MISEL O UČITELJIH
Prenova programov ne bo dovolj uspešna, če ne bomo najprej »prenovili« učiteljev, jih vsestransko strokovno in družbeno usposobili za pedagoško in še posebej vzgojno delo, jim v poklicu odprli napredovanje in možnost za stalno izobraževanje, utrdili njihovo družbeno veljavo, z boljšo gmotno podlago šolstva pa jim dali tudi primernejši družbenogospodarski položaj.
Sele s takim humanistično široko razgledanim in pedagoško občutljivim prosvetnim delavcem bomo spodbudili kakovostno rast našega izobraževanja.
Srednja šola Edvarda Kardelja Slovenj Gradec
Preživeti reformo in ostati zdrav
Tudi v srednjih šolah naj bo v predmetniku delovanje pevskega ora. S tem bomo popravili krivico, ki smo jo naredili slovenskemu Z Mi*1 kot enemu najznačilnejših predstavnikov slovenske kulturne
^javnosti.
Svet revije mladinskih pevskih zborov Slovenije
^odpiramo zamisel, naj bo v enem letniku v predmetniku največ 12 ^dmetov. Skupno število tedenskih ur naj bi omejili na 28. največ JT šolsko delo pa naj se skrajša na 38 tednov. Ni treba posebej dokazati, da so učenci preobremenjeni.
Srednja šola Edvarda Kardelja Slovenj Gradec
Nadaljevanje s 1. str.
katerih programih podaljša, lahko to pomeni še večje obremenjevanje učencev, saj je to tudi organizirano vzgojno-izo-braževalno delo.«
Pri RK SZDL se zavedajo, kako pomembno je, da vzgojno-izobraževalni sistem omogoča posamezniku optimalno razvijanje njegovih sposobnosti in ga usposablja za delo in življenje. Zato je treba vztrajati pri prilagajanju zahtevnosti in obsega snovi resničnim možnostim različnih učencev in zahtevati od njih uporabno, ustvarjalno znanje.
Stopenjska diferenciacija je sicer zelo pomembna, saj razlik med učenci ni mogoče odpravljati le z notranjo diferenciacijo in z individualizacijo; da pa vseh učencev vendarle ni mogoče metati v isti koš, ene obremenjevati čez njihove zmožnosti, druge prepuščati lagodju, je danes jasno.
Učbenik ni vse
Pri Gospodarski zbornici Slovenije se strinjajo s predlaganimi rešitvami in se zavzemajo za strokovno, čimprejšnjo prenovo, »saj ne gre za bistvene spremembe sistema, temveč samo za strokovno-operativne spopolni-tve programov, ki so le ena od prvin sistema usmerjenega izobraževanja.
Upajmo, da bo reforma potešila naša pričakovanja in potrebe; dvomi o tem, kdo sploh je strokovnjak — ti so se porajali med zbranimi na Strokovnem svetu — pa so najbrž odsev bojazni ali odgovornosti do mladega rodu.
Strokovni svet je ponovno poudaril, da je prenova programov le eden od pogojev za uspeh reforme. Če ne bodo zagotovljene kadrovske, materialne in prostorske možnosti, ne smemo pričakovati preveč. Kritični so bili do učbenikov, ki smo jih v zadnjih letih izdali več kot kdajkoli. Zasnova učbenika bi morala biti trajna, sproti naj bi jo posodabljali. Pri nas pa pisci učbenikov — zmeraj v časovni stiski — predvsen hitijo in pozabljajo na kakovost pa tudi na aktualnost. Vendar učbenik ne bo poglobil in razširil znanja učencev, če ne bo učencu pri tem pomagal sposoben in široko razgledan pedagoški delavec. Šolski sistem bi moral učitelje nenehno usmerjati v strokovno spopol-njevanje in prinašati svežino v njihovo vsakdanjost.
Najprej cilji, potem ure
Člani Strokovnega sveta so tudi potrdili predloženi predmetnik, ne še kot dokončni dokument, temveč kot podlago za nadaljnje delo pisov, ki morajo
natančneje dodelati programe in učne načrte. Razpravljali so o urah, ki jih je za nekatere predmete zmeraj znova premalo. Spet so bili v precepu predmeti samoupravljanja s temelji marksizma, osnove tehnike in proizvodnje, zdravstvena vzgoja in splošna ljudska obramba ter predmeti, ki sodijo med temeljne vsebine. Eden izmed članov sveta je razmišljal, ali je za posamezne predmete res premalo ur ali pa so ure slabo izrabljene. Po drugi strani se pojavi vprašanje, ali je sploh smiselno in mogoče sprejemati število ur brez vsebinskih podrobnosti? Drži, da moramo imeti neke časovne okvire, kamor razvrščamo vsebino. Toda izhodišča snovanja predmetnika vendarle morajo biti cilji posameznih predmetov, in ne ure. Cilji pa so znani — vsaj strokovnjakom, ki jim je prenova zaupana. Po mnenju sindikata bi morali zagotoviti strokovno spremljanje izdelave celotnih programov, in ne samo njihovih delov. K temu strokovnemu delu je treba pritegniti čim več pedagogov, teoretikov in praktikov, zlasti metodikov.
Priprava na uvajanje novih programov
Oglejmo si za konec še »urnik« prenove programov srednjega izobraževanja.
Pravkar sta bila sprejeta pred-
log prenove programov srednjega izobraževanja in osnova predmetnika splošno-izobraže-valnih predmetov. Prve zasnove programov in učnih načrtov morajo biti izdelane okrog novega leta, da bodo temeljni pogoji jasni do februarskega vpisa. V začetku pomladi bodo oblikovani predlogi programov — te naj bi sprejeli strokovni sveti pisov. Širša strokovna razprava o predlaganih prenovljenih programih bo trajala do aprila, maja pa bodo strokovni sveti pisov pripombe k predlogom prenovljenih programov ustrezno upoštevali v svojih programih.
Sprejete programe bodo dokončno izoblikovali poleti, septembra pa bodo že nared za novo šolsko leto. Najpomembnejša pa je priprava učiteljev na uvajanje prenovljenih programov, brez te namreč še tako dobro zasnovani programi ne bodo pripomogli do boljše šole. Zato bo že od marca Zavod SRS za šolstvo skrbel za usposabljanje pedagoških delavcev in šol, tako da bodo kos uvajanju, uresničevanju in sprotnemu posodabljanju prenovljenih programov. V novem šolskem letu, ko bodo v šolah že delali po novih programih, bo posebna skrb namenjena dopolnjevanju učbenikov in učne tehnologije.
LUČKA LEŠNIK
pobude
odmevi
ODMEVI NA »DRUGAČNOST«
Staroselci in prišleki
» Tovarišica, pridite hitro v razred! Tonija spet tepejo!« slišim od pe-tošolcev, ki stojita pred zbornico. Ni še dobro odzvonilo. Hitim v razred. Res je, kar pravita. Toni je ves v solzah. Pomiriti moram tudi Katjo, ki se podi za Andrejem in ga hoče udariti, ker ji je vzel radirko.
»Spremo se za vsako figo,« piše sedmošolka v nepodpisanem spisu, ki smo ga pisali pri družbeno-moralni vzgoji. Njeni sošolci dodajajo: »Najbolj me moti, če se močan fant spravi na šibkega malčka...« »Težko prenašam nevoščljivost, pretepanje, tožarjenje...« »Moji sošolci so zelo grobi, zato se jim raje umaknem...« »Grebemo se za čim boljše ocene. Tudi zato velikokrat nismo tovariški.«
Posvet o »drugačnosti« otrok je imel močan odmev v naši deželi. Slišali smo veliko mnenj odraslih, zanimivo pa je prisluhniti tudi, kaj menijo o vsem tem otroci sami, osnovnošolci. Pri pouku družbenomoralne vzgoje sem jim zastavila nekaj vprašanj. Odgovori so bili zelo zanimivi.
Kaj je tisto, kar povzroča, da so mnogi naši učenci »drugačni«?
Poglejmo si najprej besedo »drugačnost« pobliže. Drugačen je torej tisti, ki ima nečesa preveč ali pa premalo. Lahko ima torej preveč pameti, je preveč delaven, preveč priden, ali pa ima vsega tega premalo. Beseda zajema torej oba pola.
Ali so vzroki za vse to prirojeni ali pridobljeni, ali je vzrok za takšno ali drugačno preobilje ali pomanjkanje doma ali v šoli, ali gre za resnejše zdravstvene okvare — vsega tega pač ne moremo pojasniti na kratko.
Tokrat bi rada spregovorila o tisti drugačnosti, ki se z drugimi besedami imenuje razposajenost, netovarištvo, nasilje med učenci.
Kje naj začnemo iskati vzroke? Doma, na cesti, v šoli, v otrocih samih?
Omejimo se na šolo.
Če želimo, da bi bili učenci lepo vzgojeni, da bi se spoštovali med seboj, bi jih morali lepo vzgajati. Otrok pač ima, kar mu daš.
Sam od sebe tudi ne vidi, česar mu ni nekdo vsaj enkrat pokazal. Otroka mora nekdo nekega dne opozoriti na lepoto v naravi, okrog njega.
Če mu ni tega nihče nikoli pokazal, potem je pač tako kot na izletu, ki smo se ga udeležili pred nedavnim. S tremi razredi peto-šolcev smo se odpravili na Šmarno goro — po sledeh šmar-nogorskih pravljic, legend in pripovedk.
Izlet pa se je spremenil v tekmo — kdo bo prvi pridirjal na vrh in kdo bo spet prvi nazaj. Je med tem divjanjem sploh kdo opazil jesenske barve gozda, se je kdo- za trenutek ustavil in se razgledoval po dolini?
Kdo vzgaja naše otroke? Otroški vrtci nosijo zveneč naslov: vzgojno-varstvene organizacije. Se lahko vzgojiteljica, ki ima več kot dvajset, celo trideset štiriletnikov v skupini res posveča vzgoji teh otrok?
Tudi šola se uradno imenuje: vzgojno-izobraževalna organizacija. Koliko pa je v resnici v naših osnovnih šolah vzgoje in koliko izobrazbe? Ne bi rada navajala odstotkov.
Kakšne so sploh možnosti za vzgojo?
Našo šolo vodimo po poti humanizacije in individualizacije. To je vsekakor edina prava pot. Dobro se rodi iz dobrega. Človečnost je treba najprej dati — šele nato lahko pričakujemo, da jo bomo dobili povrnjeno. Toda, kaj nam pomaga ideologija, ki jo vsakdanja šolska praksa ne potrjuje? Obenem ko vodimo šolo v individualizacijo, nam šolske
oblasti trpajo v razrede tudi po več kot trideset učencev. Zakon je povečal normative in zahteval razrede z več kot 30 učenci in s tem porušil prizadevanja osnovnih šol po humanizaciji in individualizaciji. Morda se motim, toda vsaj zame je ta predpis nekakšna ločnica v razvoju našega osnovnega šolstva.
V razredu z več kot trideset učenci se pouk že v sami zasnovi spremeni. Posameznik se izgubi v množici, postane le njena tride-setina, eden od delcev, ki so jih nasilno strpali skupaj v množico, ki postaja nepotrpežljiva, nestrpna in napadalna.
Disciplina, ali bolje, nedisciplina na naših osnovnih šolah je izgubila svojo klasično podobo. Stoletja dolgo so učenci nagajali učiteljem. Dandanes tega ne počno več. Učitelj je postal eden od predmetov v razredu in prav nič zanimivo ni, če mu učenec nagaja. In če nekaj ni vsaj malo nevarno, za najstnika tudi zanimivo ni.
Sodobna šolska nedisciplina je posledica medsebojnih trenj med učenci. Delo onemogoči fant, ki je sošolki vzel puščico, dekle zaradi tega vrešči, nekdo drug zbode sošolca v hrbet s šestilom ali pa ga brcne pod mizo, ta njega nazaj itn.
»Tovarišica, pridite hitro v razred! Tonija spet tepejo...« Medtem ko hitim v razred,- se mi toži po tistih davnih dneh, ko sem se kot šolarka svojih učiteljev in profesorjev resda malce bala, a spoštovanje je bilo močnejše od strahu. Ne sppminjam se, da bi bil kak sošolec do mene grob, de bi me kdo udaril ali žalil, da bi me kdo zmerjal. Spominjam pa se, da mi je kdo pošepnil: »Pazi, stara gre!« Hitro sem pospravila domačo nalogo, ki sem jo prav tedaj prepisovala. Kaj pa danes? Ko sama nastopam v vlogi »Stare«, danes pa me pride učenec iskat v zbornico, naj hitro pridem v razred, da učenci ne bodo kako minuto sami, da ne bi bili pet minut brez nadzora, da se v tem času ne bi stepli, zmerjali in psovali. Naj stopim v razred kot odrešenica, kot zaščitnica, kot krotilka, preprečevalka sporov med tridesetimi mladimi, zdravimi otroki.
Ob tej bridki resnici izgubljam svoje poklicno ravnotežje. Menim, da je določilo šolskih oblasti, ki so sprejele predpis, s katerim so zvišale število učencev v razredu, ukrep, ki je že tako slabo stanje vzgoje na naših osnovnih šolah privedel do kritične točke.
Ko smo na primer iz 3x24 učencev v petih razredih naredili 2x34 učencev v šestih razredih, nismo le povečali števila ljudi na nekem prostoru — zgodilo se je nekaj, kar je veliko hujše: izpostavili smo se zapletom, ki sledijo takšnemu premiku. Smo pozabili na zgodovino in na večno ponavljajoča se trenja: staroselci — prišleki.
Stabilizacijo smo pač s tem res temeljito uveljavili v šoli, vprašanje pa je, ali smo s tem res kaj storift za prihodnost naše dežele? Toda — ali ni mladina naša prihodnost?
DUŠICA KUNAVER
Slovenija potrebuje andragoško središče (
Potrebe po hitrejšem in ustreznejšem razvoju izobraževanja odraslih v SR Sloveniji, ki smo jih v zadnjih letih spoznali in ustrezno uvrstili v dokumente o razvoju SR Slovenije do leta 2000 in v druge razvojne in družbenopolitične ter strokovne dokumente, opozarjajo, da je treba ustanoviti andragoški center. Tako središče bi omogočilo ustrezno strokovno organiziranje strokovnjakov za reševanje nekaterih strokovnih nalog v izobraževanju odraslih. Pomenil bi ustrezno obliko organiziranosti za razvoj in pospeševanje izobraževanja odraslih in andragoške stroke.
Med prvimi, ki so na ravni družbenopolitičnih skupnosti (občin, mest) spoznali, da je treba strokovno urejati vprašanja na področju izobraževanja odfaslih, je bila Skupščina mesta Ljubljane; ta je na svoji seji dne 6. 12. 1984 sprejela ugotovitve, stališča in predloge za ustreznejši razvoj izobraževanja odraslih v Ljubljani. Med drugimi predlogi je tudi ta, da je treba v Ljubljani usklajevati delovanje ustanov, ki se ukvarjajo z izobraževanjem odraslih, razviti informacijsko, svetovalno in razvojno-razisko-valno dejavnost na tem področju ter ustvariti možnost za reševanje skupnih vprašanj andragoške stroke.
V skladu s programom svojega dela v letu 1986 je Andragoško
društvo Slovenije izdelalo predlog zasnove andragoškega centra, kot podlago za nadaljnje razprave o njem. Dozdajšnje razprave so pokazale, da je andragoški center res potreben, saj doslej ni nihče nasprotoval ideji in predlogu o ustanovitvi. Predlagano zasnovo je enoglasno podprl tudi Koordinacijski odbor za izobraževanje odraslih pri Republiškem komiteju za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo na svoji oktobrski seji.
Andragoški center naj bi s svojim delom zapolnil nekatere velike vrzeli v izobraževanju odraslih pri nas. Glede na stanje v SR Sloveniji na tem področju bi center opravljal zlasti tele naloge: informacijsko-dokumentacijsko dejavnost za izobraževanje odraslih (tudi razvijanje informacijskega sistema na tem področju); andragoško svetovalno dejavnost (strokovno svetovanje organizacijam združenega dela in drugim uporabniškim organizacijam pri razvijanju in izvajanju izobraževalne dejavnosti za odrasle, svetovanje posameznikom in skupinam pri njihovem izobraževanju in zlasti pri razvijanju njihovega samostojnega učenja); razvijanje sodobnih prijemov v izobraževanju odraslih (v zvezi s tem tehnike in tehnologije za potrebe izobraževanja, multimedijskega izobraževanja: film, televizija, radio, video, tisk, konsultacije itd.); razvijanje me-
Mirosbv Zdovc Ura brez kazalcev, 1977
BOMO KAJ SPREMENILI V FINANCIRANJU OSNOVNEGA IZOBRAŽEVANJA?
Delo je 15. oktobra na drugi strani objavilo kratek, a zanimiv članek z naslovom: Izobraževanje v osnovnih šolah financirati iz skupne blagajne? Pisec članka ugotavlja, da bi bilo treba osnovno izobraževanje financirati iz skupne blagajne. Le tako bi bilo mogoče izenačiti razmere, v katerih se šolajo naši otroci, pa tudi plače učiteljev bi se »zbližale«. Zdajšnji način financiranja po občinskih sisih vse bolj poglablja razlike v osnovnem izobraževanju. Tako so ugotavljali delegati skupščine republiške skupnosti osnovnega izobraževanja Srbije.
Morda bi bilo prav in koristno, da bi tudi Izobraževalna skupnost Slovenije začela razmišljati o enotnejšem in pravičnejšem financiranju osnovnega šolstva. To šolstvo ima skupni imenovalec v enotnih učnih načrtih, enotnih učno-vzgojnih smotrih, enotni usposobljenosti pedagoških delavcev, starosti učencev idr. Skratka, poenotena je vsa dejavnost, ki bi zato zahtevala tudi enotno financiranje; vendar pa ni tako, saj se prav v tem šole zelo razlikujejo, še večje pa so razlike v posameznih občinah. Menda se tu kar držimo ljudskega pregovora, da »vsak po svoje boga moli«.
V naši republiki je 65 občin; te imajo 65 občinskih izobraževalnih skupnosti s svojimi samoupravnimi organi in administra-tivninvaparatom, ki ni majhen in ni poceni. Vsaka od teh 65 občin odmerja prispevne stopnje za izobraževanje — te seveda niso enotne in se gibljejo od 4,50 %' do 7,79 %. Pa pojdimo še naprej in seštejmo vse ure, ki so jih naši šolski kolektivi porabili, ko so »kovali« svoje samoupravne predpise, med katerimi je najpomembnejši Pravilnik o delitvi osebnega dohodka. Koliko je bilo ob tem prepirov, nesoglasij, nejevolje, zamer, osebnostnih zahtevkov in še bi lahko naštevali. Mar ne bi bilo preprostejše, če bi vsa ta dela opravljal en sam organ v republiki? Območje delovanja šol je tako majhno, da o njem ni vredno govoriti, saj jim denar odmerja izobraževalna skupnost, to pa vodi praviloma človek, ki ni iz prosvetne stroke. Naš veliki Prešeren je že pred 150 leti ugotovil, da »le čevlje sodi naj Kopitar«.
Ce so o spremembah financiranja začeli razpravljati v Srbiji, ne bi bilo napak, če bi o tem začeli razmišljati tudi pri nas.
todologije ugotavljanja izobraževalnih potreb in drugih pomembnih vidikov informacijskega sistema v izobraževanju odraslih in pomoč izvajalskim organizacijam pri pripravi programov; različne oblike pomoči organizacijam, ki izobražujejo odrasle, in pomoč pri usklajevanju njihovega delovanja; oblikovanje medioteke in programo-teke za izobraževanje odraslih; opravljanje akcijskih in razvojnih raziskav ter strokovnih analiz in ekspertiz na področju izobraževanja odraslih; priprava in izdajanje različnega strokovnega, gradiva s področja izobraževanja odraslih.
Glede zasnove, po kateri bi center deloval, ni kakih večjih dilem, več nerešenih vprašanj pa nastaja ob njegovi organiziranosti. Ni jasno, kdo naj bi center ustanovil. Res je namreč, da pri nas izobraževanju odraslih nihče ne ponuja varnega in preskrbljenega »doma«, morda zaradi tega, ker prednostno skrbi za kaj drugega (npr. otroke in mladino), ker se sam komajda preživlja (npr. Zveza delavskih univerz) ali zaradi tega, ker pomena izobraževanja odraslih še ne čuti prav (npr. Gospodarska zbornica). Predlagano je bilo, naj bi se povezale npr. Zveza delavskih univerz, Skupnost izobraževalnih centrov, Izobraževalna skupnost Slovenije in se skupaj zavzele za ustanovitev andragoškega centra. Tudi financiranje tega središča naj bi bilo urejeno iz več virov; med temi so pomembnejši tisti, iz katerih priteka denar za raziskovalne projekte na področju izobraževanja odraslih (center naj bi jih povezal in združil), denar zainteresiranih organizacij (npr. Iskra-Delta, ki bi po centru uveljavljala svojo računalniško tehnologijo in proizvodnjo), denar pa
naj bi pridobili tudi z neposred! ^Itl svobodno menjavo dela (npr-1 svetovalno delo in ekspertne r !(,-loge). Videti je. da prostorov1 ript andragoški center pa tudi adtf 0^, nistrativno-tehničnega osebja1 j ta bo težko dobiti.	im
Ob ustanavljanju tega srediS lati moramo poudariti njeg( ičj], namen: povezoval in razvijal a lak] bi to. kar že zdaj uspešno deluj mfi k temu pa naj bi dodajali tisi ^ kar nam manjka. Ne gre za ut o p njanje zdajšnjega, in ne za te movanje s tem, kar že imam a p Zato bo center začel opravljati svoje poslanstvo toliko prej'a { tolikd bolje, kolikor bolj hort bomo zavedali, da ga potreb1 % jemo vsi. Tako se bo z deloVUa: njem andragoškega centra, čel cen bomo prav razumeli in podpiral -(.(j obogatila dejavnost Zveze dijpj. lavskih univerz. Skupnosti izUn0 braževalnih centrov, Zavo< (j( SRS za šolstvo, pa tudi Filozo ja , ske fakultete in Pedagoškega irt titula; ti so namreč vsaka zaijgj šibka ustanova v izobraževanj^ odraslih, z združenimi močmi P m bi lahko postale močne tudi $ a$i tem področju.	^
Po sklepu koordinacijske) bi] odbora za izobraževanje odrasli rjn( pri Republiškem komiteju 2i?) vzgojo in izobraževanje ter telbinč sno kulturo naj bi posebna sk^avc pina — po pogovorih z ustreitmE nimi ustanovami — ponudila r( ;taj šitve za do zdaj nerešena vprašLoj nja, predvsem za vprašanje usti noviteljstva. V skupino so bi ^ imenovani predsednik Republii. škega komiteja za vzgojo in iz< ^ braževanje ter telesno kultu! ' Franci Pivec, predsednik kod * dinacijskega odbora za izobraž^Jj vanje odraslih pri istem komi teju Janko Pučnik in predsedni ® Andragoškega društva Slovenijesr Zoran Jelenc.	•
ZORAN JELENC
I
Zakaj dvopredmetni študij telesne vzgoje in biologije na Pedagoški fakulteti v Mariboru?
lav
anj
ock
»de -e 2
ietu
'ara
ERNEST REČNIK
V roke mi je prišel najnovejši predlog Pedagoške fakultete v Mariboru o tem, da namerava odpreti dvopredmetni študij telesne vzgoje. Študij telesne vzgoje naj bi se na Pedagoški fakulteti v Mariboru povezoval s študijem biologije. Diplomanti bi si torej pridobili naslova predmetni učitelj (ali profesor) telesne vzgoje in predmetni učitelj (ali profesor) biologije.
O strokovni strani dvopred-metnega študija telesne vzgoje ne bi izgubljal besed. Ljubljanska fakulteta za telesno kulturo je izdelala obsežen strokovni elaborat, ki zagovarja in utemeljuje enopredmetni visokošolski študij telesne vzgoje. Takšno mnenje zastopata tudi Zveza pedagogov telesne vzgoje Jugoslavije in jugoslovansko Združenje visokih šol in fakultet za telesno oziroma športno vzgojo. Stroka je torej povedala svoje.
Zelo zanimiva pa je »biološka« plat tega vprašanja. Na osnovnih in srednjih šolah se zdaj zaposlujejo kot učitelji biologije »dvopredmetni« biologi (ki so kot drugi predmet študirali ali kemijo ali gospodinjstvo) in »enopredmetni« diplomirani biologi oziroma profesorji biologije. Iz neuradnih podatkov Zveze skupnosti za zaposlovanje SR Slovenije je mogoče ugotoviti, da je v letu 1983 diplomiralo 97 »enopredmetnih« in »dvo-predmetnih« biologov. Samo 30 se jih je zaposlilo, 90 (!) pa jih je ostalo brez zaposlitve. V številu 90 so zajeti tudi tisti, ki so iskali zaposlitevže pred letom 1983 in so ob letni bilanci leta 1983 še zmeraj prosilci za zaposlitev. Leta 1984 je diplomiralo 61 biologov, zaposlilo se jih je 27,74 (!) pa jih je ostalo brez zaposlitve. Kaže torej, da diplomira že zdaj več

biologov, kot pa jih Slovenija po' trebuje. Kljub temu namera'1 Pedagoška fakulteta v Maribof šolati še eno kombinacijo »dvo predmetnih« biologov. Neurads podatki Zveze skupnosti za za poslovanje SR Slovenije tudi ka žejo, da je med biologi najve prosilcev za zaposlitev na ljub ^ Ijanskem, kranjskem, koprskeflr mariborskem, murskosoboške' in celjskem območju. Zadnja I območja (dve pa prav gotovo spadajo k mariborski pedagošl fakulteti.
Zanimivo bi bilo videti uradu podatke o nezaposlenih učitelji oziroma profesorjih biologiji Če navedeni podatki niso pravil ni, naj jih predstavnik Zvez skupnosti za zaposlovanje ovrŽ ali popravi. Za čiste račune t bilo to vsekakor potrebno.
Sprašujem pa se tudi, kaj m« nijo o tem biologi in družben1 službe, ki morajo skrbeti za to da se šolanje kadrov načrtuj1 skladno z družbenimi potrebam1 da ne bo po nepotrebnem prf sežka diplomantov in žalostnil posledic, ko se mladi ljudje f končanem šolanju ne morejo zZ' posliti. Saj je menda takšno načf' tovanje tudi eden od sestavni* delov novega reformirane^ usmerjenega izobraževanja.
Vztrajanje pri takšnem dvo' predmetnem študiju, ki je ' enem delu strokovno oporečen v drugem delu pa ni zagotovila Z8 zaposlitev, prav gotovo ni sam0 globoko družbeno vprašanj0’ temveč tudi etično. Od kod P°' dagoški fakulteti v Maribor0 pogum za takšne namere? $ gre morda v našem šolstvu sp°! za eno od političnih rešitev, V niso strokovno utemeljene in 80 nastale brez analize družbeni!1 potreb?
SILVO KRISTAN,
vi
Pra
lor
b,
iz
led
itni
n
D
'tej
-02
iei
N
it
»S
L
olsl
Z
Pon
V
'lik,
N
(ako do Gregorčiča
^Uirni dnevi v jubilejnem letu
I ,^° se letnice zaokrožijo, smo I^Pfavljeni:	spominjali se
. proslavljali, praznovali. . 'ako že daleč pred napoveda-^ datumom prazniki ne dajo (Kako naj prenesemo spo-^lo iz nekega davnega, od-i ^njenega časa v današnji Kako naj današnjega mla-uj°stnika obogati tudi Gregorčič,
i“Pa nobene njegove pesmi še ^fal ni, kaj šele, da bi jo znal .. J. Pamet? In vendar moramo J i W pravo struno, udariti nanjo, V bo zazvenela — zven bo .,'0rda ostal in ostala bo rado-%°st — morda bo potešena l! :aj kasneje. Saj ni res, da naših ^ ^cev nič ne zanima, samo za-
r,	'e'i Jih je treba, potem bodo .^Prijeli z vso zagnanostjo, zna-
za mladost
0	Učiteljski zbor zaseda. Mne-
Predlogi, zamisli — tudi nas šele septembra smo; sta-'a/M obujajo spomine, kar sami °ddeklamirali Zakrivljeno pa-
1	• ^ v -roki... vsakdo po svoje
3$i pesnika v srcu, Primorci pojemo za seboj še druge. (Ali e, ?>lo zapisano, naj kulturni dnevi
s.	3r'esej° kulturo tudi v zborni-| ). Kar sklenemo danes, ovr-
’. :ttlo na drugem sestanku. Ni .VV°lj dobro. Rdeča nit je ena opozoriti na tisto, kar ,a‘taja živo tudi v današnji čas:
‘ “P1 * * *, narava, naš planinski svet,
’.pesnikov čustveni svet..., y ^utek dolžnosti in odgovorno-
ul Tako izoblikujemo načrt: l0l • Šolsko kulturno društvo bo ^pisalo nagradni natečaj ^'AZAJ V PLANINSKI RAJ. ni * Vsi razredi bodo obiskal: lij eSnikovo rojstno hišo.
• Gregorčičevo sporočilo naj 0 aktualizirano tudi pri naravo-5 ovnih in družboslovnih pred-Peoh.
® S spominsko uro in raz-‘aVo bomo 15. oktobra končali ,regorčičeve kulturne dneve. Dobro in dolgoletno sodelo-aJ>je s krajani se obnese pri prvi °Čki. Planinsko društvo Podijo prispeva denar za nagrade. 'e zagledaš v šolski avli razstav-lene planinska nahrbtnika, dva 'ar3 smučarskih palic, dokolenki kape... potem se pač moraš Ptašati, kako bi prišel do njih. lVjf°rda je res preveč zamudno, da .,T bral razpis, ampak nekako pa s 'zveš, da učenci prvih treh ra-jP ,edov lahko sodelujejo z likov-^tii prispevki, učenci drugih pa s snimi — tema so seveda gore. Druga točka bi bila lahko naj-^ lfeprostejša, pa ne * mislimo V Ne bomo se samo zapodili ;I, ^°zi razstavne prostore in se ^etli ob spominkih, zato skle-,0;letio: V Vrsno bomo odšli v d ^pinah — p0 dva razreda sku-aj — toliko nas tudi lahko pelje °kki avtobus. Delo bo potekalo

po vnaprej pripravljenem pro7 gramu:
Pred vasjo bomo malicali.
Vsi skupaj si bomo na hit; o ogledali pesnikovo rojstno hišo.
P6 ogledu zbor pred hišo. raz-delitev na skupine.
Skupinsko delo: zbiranje podatkov o pesnikovem življenju in delu, kraju, okolici, likovna upodobitev hiše, kraja, pokrajine. Čas za nakup spominkov.
Odhod k spomeniku Simonu Gregorčiču. Poročanje, kratek kulturni program.
Nazaj grede: do griča, od koder je videti slap, mimo spomenika NOB do avtobusa.
In še‘. če bo dovolj časa, do pesnikovega groba ir. skozi Kobarid nazaj proti Baški grapi.
Takšen je program za peti in šesti razred. Programi drugih razredov so podobni, le stopnji prilagojeni.
Učenci petega in šestega razreda osnovne šole Simona Kosa Podbrdo so letošnjega 6. oktobra z učiteljicama obiskali Vrsno. Za rešitev in izpolnitev vseh nalog so potrebovali dve uri, od 9. do 11. Obiskali smo tudi pesnikov grob, ni pa bilo časa za vožnjo skozi Kobarid.
Vtisi*?
Če so naloge konkretne, jih ni težko izpolniti. Ko so šli učenci prvič skozi prostore, so šli, kot se pač spodobi: mirno, hladno, ravnodušno. Čisto drugače jih je bilo opazovati, ko so odhajali vsakdo s svojo nalogo-. Poiskati so znali odgovore na vsa vprašanja, če ne sami, so zaprosili za pomoč učiteljico ali tudi oskrbnico, ki je bila, mimogrede povedano, vsa raznežena, ko je začutila, da gre zares.
Seveda se v sebi sprašujemo, kaj je izpolnjeno od tistega, kar smo želeli — ali smo zasejali seme? Deklamirali so »Soči« in zrli na njeno srebrno črto v dolini in ob pogledu na Krn ponavljali za pesnikom... nazaj v planinski raj... Jim bodo besede ostale v srcu do takrat, ko bodo zares odločali? Bodo znali in mogli ohraniti dediščino? Kdo ve? Naše delo ni samo za danes in jutri. In ko bodo občutljiva dekleta in zavrti fantje iz osmega razreda prisluhnili pesnikovi ljubezenski izpovedi — bodo začutili v njej tudi svojo bolečino in dojeli, da je treba znati živeti tudi z njo?
Za konec beseda o vtisih, kot jo je zapisala učenka 5. razreda: Najbolj zanimivo je bilo, ko smo reševali naloge. Zvedela sem, kje se je pesnik rodil, kjer je služboval in kje je umrl. Zelo lepo je bilo pri cerkvi sv. Lovrenca, kjer je pesnik pokopan. Videla sem, da je na Vršnem res tako lepo, kot je to lepoto opeval pesnik Simon Gregorčič.
MARTA BERGINC
J'
'il'
zDBVESTILO
Zbirke Loškega muzeja v Škofji Loki so odprte vsak dan, razen l0»edeljka od 9. do 18. ure.
V galeriji na Gradu je na ogled razstava slik, skulptur in objektov o1 'likarja Izidorja Jalovca. Razstava je odprta ob istem času kot zbirke Cizeja.
Svoboda človeške in umetniške volje
Bojanu Štihu (1923—1986), književniku, kritiku in esejistu
Rad prebiram učene razprave o pesnikih, o zgodovini pesništva, o slogih, pomenih poezije, o znakih in strukturah. Vse, prav vse me zanima, kar pišejo o poeziji tisti, ki o njej predavajo. Bog ne daj, da bi oporekal temu, kar pišejo o poeziji Julija Kristeva ali Lučan ali Sollers ali Foucault ali Batthes itd. Veliko pametnega je v njihovih razmišljanjih, ki nočejo več biti le obramba pesništva, marveč njegova interpretacija. Toda ob njihovih in drugih učenih knjigah o pesnikih in poezijah se vendarle neprestano vprašujem, ali še znam, ali še znamo brati poezijo in jo doživljati brez kulturnozgodovinskih, literarnozgodovinskih in filozofskih pripomb in razlag?
Kdo bo mlademu rodu odkril, katera razmerja v naši kulturi in literaturi so bila v resnici nevarna? Recimo: razmerje med pragmatičnim utilitarizmom in strastno željo po svobodi ustvarjanja v umetnosti? Razmerje med povojnim socialističnim realizmom in svobodoljubno evropsko duhovno tradicijo v naši umetnosti in kulturi? Med lopatar-skim klepanjem verzov in ljubezensko pesmijo, ki ni bila dovoljena? Konfliktno razmerje med zapovedano politično doktrino in velikim vseobsegajočim dvomom, ki pa je temelj celotne evropske kulture in znanosti, in tudi Marxove znanstvene metode? Hudo razmerje med finančnim nasiljem in duhovno omejenostjo administracije in svobodo človeške in umetniške volje? Razmerje med hlapčevstvom novega tipa in samozavestjo socialističnega značaja? Razmerje med belo kugo aboniranih načel in zvestobo slovenskemu političnemu in kulturnemu izročilu?
Od Aristotela in Platona naprej prinašajo filozofi in teoretiki nesrečo za nesrečo umetnosti in umetnikom. Zato se uvrščam med tiste preproste ljudi, ki se umikajo pred teorijami o lepoti in o pravici in iščejo v umetnosti le osebna doživetja, v katerih osmišljajo svojo družbeno stvarnost in položaj. Umetnosti brez osebnega doživetja ni. Tako se mi godi ob Lukreciji Benjamina Brittna, ki sem jo poslušal te dni v Križankah ali pred podobo Svetega Sebastijana Antonella da Messine, ki sem jo videl v junijskih dneh v prelepi dresdenski galeriji ali pa zdaj, ko berem*Celinovo Potovanje na konec noči. Kot bralec spremljam prav vse, kar pišejo o sodobni slovenski umetnosti naši teoretiki in filozofi. Iskreno povedano, le tu in tam kaj malega razumem, čeprav se trudim s povečevalnim steklom, leksikoni in zgodovinskimi knjigami v rokah. Ne gre in ne gre. A mislim, da nikakor ne zaradi moje nevednosti in nesposobnosti, marveč zaradi nekega preprostega dejstva, ki z moj im filozofskim neznanjem nima nobene zveze.- Dejstvo, ki nanj mislim, pove, da se umetnost zaradi svoje »božanske« oblike in vsebine, obe sta neločljivi od človekovega hrepenenja in fantazije, izmikata znanstveni presoji in zategadelj tudi sleherni filozofski spekulaciji. Zlom Heglove estetike je najbolj nazoren primer, kako s filozofijo ni kaj početi v svetu umetnosti.
<•
Ali si sploh še kaj upamo, saj smo docela ujeti v institucionalni sklerozi lastne ne-biti? Nekulturna, porabniška in zgolj v »gospodarstvo« naravnana misel nas pelje stran od znanja, proč od omike in daleč od kulturne samozavesti. Z usmerjenim šolstvom smo najstnike in najstnice, ki nimajo več kot štirinajst let, postaviličez noč pred življenjsko izbiro; kaj biti, kaj postati, kaj delati. Celo armija je v tem pogledu pametnejša od šolnikov, saj sprejema v svoje vrste mladeniče šele, ko so dopolnili osemnajsto leto.
^ •
Kako lahko pride neki narod do zavesti o samem sebi? Le s kulturo je mogoče kaj takega storiti. S pesmimi, novelami in dramami. S podobami in skladbami. S plesi in arhitekturo. Stara misel, ki je toliko stara, kot so stari narodi tega sveta. Tisto, kar je najbolj usodno v našem sedanjem nacionalnem trenutku, lahko opišem z besedami: izguba zgodo? vinske zavesti.
•
Spomnimo se le razgovora med Antigono in Kreontom in premislimo, kdaj je to bilo. Tisti, ki je sposoben doživeti poezijo, bo kaj lahko spoznal razliko med človekom in državo ali pa razliko med kozmosom in posvetnim zemeljskim templjem etatistične moči.
(Iz knjige To ni nobena pesem, to je ena sama ljubezen.)
Gasparijeve ilustracije
^*ksim Gaspari: Čelna vinjeta iz revije Dom in svet, 1908
Maksim Gaspari ježe dolga desetletja eden najbolj znanih umetnikov pri nas. S svojimi ilustracijami, knjižnimi opremami, z nepreglednim številom razglednic in s slikami je dosegel, da je postal že pred vojno eden najbolje razumljivih in priljubljenih slikarjev. Kljub temu ni težko ugotoviti, da zdajšnji mladi rod Gasparija kaj malo pozna. Zato je toliko bolj dobrodošla zdajšnja razstava Gasparijevih ilustracij v Narodni galeriji, ki bo trajala do 16. novembra.
Ne glede na to, kolikšna je umetniška moč Maksima Gasparija, ko-Jjko je današnji čas oddaljen od tematike, ki je zanj posebno značilna, in 55* *v izraznih temeljev, pa ne kaže spregledati tele resnice: če ob portretih, sa-''šS Mičnih bodicah in dnevnih refleksijah na nekdanje čase upoštevamo fj§jPb močan ilustratorski delež, narodopisne razglednice ipd., potem postane tudipreprostemu, nepoučenemu gledalcu jasno, da je Gasparijevo il^prpti^no delo ne le bogatejše, kot ga lahko prikaže razstava, temvf&S^jizflo povezano z mladinskimi knjižnimi deli in narodopi-snim1i$$gmh. Oboje pa je takšne narave, da je razstava kot nalašč za šolsko mladino, če vse te posebnosti upoštevamo. Veliko pove že podatek, da je Maksim Gaspari opremil kar 56 knjig, poleg tega pa še veliko revij, koledarjev idr. V tridesetih letih je šolski rod dobil prvo šolsko knjigo z Gasparijevimi ilustracijami, ki so se hitro priljubile v najbolj Zgodnjih letih, pa ni bilo tedanjim rodovom težko slediti ilustracijam pri različnih knjigah, zlasti za osnovnošolce. Tudi razglednice s prazničnimi motivi in narodopisno obarvane so imele svoj namen in pomen. Zdajšnji šolar tako rekoč ne more poznati Gasparijevih ilustracij in podobnih del. Razstava pa je lahko mikavna priložnost, da se mladina ob razlagi seznani z ilustratorskimi in drugimi deli, ki jih je pri Gaspariju zavzeto spremljal in spoznaval stari rod.
I. G.
■ m
Slovenščina v vzgoji in izobraževanju
Ureja Stanko Šimenc
Jezikovni prepih v osnovni šoli
Morda se zdi komu razmišljanje o jeziku v osnovni šoli jalovo početje.
Reka teče svojo pot: naplavlja, poplavlja, preplavlja, presiha, ponika, spreminja tok. Koliko pa je v jeziku drugače? Toliko, da mu je, knjižnemu, struga določena in bregovi utrjeni. Sila vode pa jih kar naprej izpodkopava.
Materinščini je kot učnemu predmetu namenjeno največ ur v osnovni šoli. Vsega skupaj 1240 ur predmeta, imenovanega slovenski jezik. Ta ni le učni predmet, je tudi učno načelo. Z maternim jezikom je izpolnjen celotni vzgojno-izobraževalni proces, vključujoč ves program življenja in dela v osnovnem izobraževanju.
Jezikovna reka je polna vrtincev in tolmunov. To je reka za kanuiste in kajakaše, v kateri ne manjka čeri in slepeče pene. Jezikovna vzgoja v osnovni šoli se prebija čez brzice in slapove neprijaznih vplivov od vsepovsod. Njen posvečeni žrec je učitelj slovenskega jezika, ki dan za dnem zažiga kadilo in daruje bogovom Koristnih in Lepih umetnosti. Od Trubarja do Toporišiča »razlaga pisma^ prosta zmote vsake«, in posluša, kako se odmev odbija od sten. Živa voda se zna neukročena valiti mimo njega.
Zakaj?
Zato, ker ne govori v jeziku večine. Najvplivnejši jezik je vihrava srborita pogovorščina, ki je ne utesnjuje noben breg. Tako se dogaja nekaj prekucuškega, prosto po pregovoru, da kar nekdo z rokami zgradi, drug z bolj zajetnim delom telesa podere. Jezikovna vzgoja brni pravzaprav na eni sami struni, ki jo v šoli tu bolj tam manj osamljen uglaša slavist. Moč njegovega jezikovnega vplivanja je komaj zaznavna, če ubirajo javni govorci popolnoma druge napeve. Če v jeziku posnemanje ne bi bilo močnejše od učenja, bi imeli učitelji lažje delo, tako pa so skorajda obsojeni na prenašanje vode v situ. Učenci jih kot jezikovni vzor preslišijo, ker so drugi govorci s svojo pogovornostjo in narečnostjo bolj usmerjeni po njihovem kroju.
Zajec tiči v tem grmu. Jezikovni pouk je pretežno slavistova naloga, jezikovna vzgoja pa mora biti skrb vsakega učitelja. Če se učenci čudijo ali celo upirajo, češ, zakaj da jim učitelj neslavist v zapiskih popravlja tudi pravopisne napake ali zakaj zahteva izražanje v zbornem jeziku, pomeni, da se njihova jezikovna zavest še ni prebudila. To pa se ne more zgoditi, če jezikovnega uzaveščanja ne pojmuje kot pomembno vzgojno nalogo prav vsak učitelj.
Govorni položaji se tudi v vzgojno-izobraževalnem procesu spreminjajo. Čedalje več je okoliščin, ki ne zahtevajo izrazite knjižnosti. Osnovna šola vabi v svojo sredo zunanje sodelavce. Ti vnašajo v njen prostor jezikovni prepih. Pri interesnih dejavnostih, denimo, slišijo učenci le malo zbornega jezika, najsi bo mentor učitelj ali ne. Športne, naravoslovne, kulturne, tehnične dejavnosti, dejavnosti v organizacijah, akcije komaj kdaj označuje knjižnost. Če pomislimo, da izginja pri različnih predmetih tudi iz razlage snovi in s komunikacijske črte učitelj-učenec znotraj učne ure, ni daleč do sklepa, da se počasi umika v nekakšen geto: v slavistovo učilnico. Čeprav mora v organiziranih oblikah vzgojno-izo-braževalnega procesa, kot znamo učeno reči, vsak učitelj uveljavljati rabo knjižnega jezika in skrb za jezikovno kulturo, ta dolžnost še ni docela uresničena. Medtem ko je v nižjih razredih skrb za jezik opazna, in so učitelji, ki do jezika nimajo odnosa, redki, se v višjih razredih razmerje nekoliko obrne na račun tistih predmetnih učiteljev, ki se jim to vprašanje ne zdi pomembno.
Na jezikovnem področju ni mogoče zagovarjati načela en bog, ena vera, en cesar. Zvrstnost označuje jezik kot odprt sistem. Raz-plastenost znotraj zvrstnosti omogoča pomensko in slogovno nian-siranje sporočil skorajda v nedogled. Za dobro združevalnost knjižnega jezika, zbornega in splošnega pogovornega, si mora vsak posameznik pridobiti precej jezikovnega znanja. Le-to pridobiva sistematično pri predmetu, imenovanem slovenski jezik, medtem ko mora k jezikovni zavesti primakniti svoj delež vsak učitelj in vsak predmet.
Osnovna šola seveda ni edini vir jezikovnega vpliva. Uragansko moč imajo množična občila, kakršna sta radio in televizija. Jezikovna malomarnost nekaterih oddaj že dolgo podira pozitivna prizadevanja šole. Ker zgledi vlečejo, pogovorščina preplavlja kot* povodenj tudi strateška otočja, ki so za naše splošno dobro v domeni zbornosti.
O skrbi za jezik je bilo nekoč in danes napisanih veliko tehtnih misli. Sodeč po občutju, so v preteklosti bolj zalegle, kot zaležejo zdaj. Ljudje, ki se preživljajo z delom svojih rok, in tisti, ki jim pravimo izobraženci, imajo enako pravico in dolžnost spregovoriti na javnem prostoru. Škoda, ker imajo slednji manj jezikovnega znanja in jezikovne zavesti, kot so ju imeli njihovi vrstniki pred petdesetimi in sto leti. Ali je za to odgovorna jezikovna vzgoja v družini ali v šoli ali jezikovno stanje v institucionalizirani javnosti?
Na nekaj ne bi smeli pozabiti: tako dolgo obdobje kot v osnovni šoli ne prebije človek v nobeni šoli več. Srednješolsko, višješolsko in visokošolsko izobraževanje je krajše, saj nobeno ne traja obveznih osem let. V času osnovnega izobraževanja se utrjujejo tudi osnove za jezikovno znanje in jezikovno vzgojo. Že zato mora biti skrb za pisno in govorno kulturo v osnovni šoli med najvažnejšimi nalogami te ustanove. Nanaša se na odnos do jezika pri učencih in pri učiteljih.
Toda jezik v osnovni šoli ni kak poseben sindrom. Označevala naj bi ga zbornost, obvladuje pa ga (pokrajinska) pogovornost, kar postaja v javnem življenju splošna praksa. Ob tem se sprašujem, ali bo zborni jezik ljudem ohranila šola ali ga bomo ljudje ohranili njej. Menim, da bi ga morali ohranjati drug drugemu, če je dokazano in spoznano, da nam je potreben.
BERTA GOLOB
zdravje
Zbistriti kadilce
Kljub prizadevanjem posameznih družbenih dejavnikov (Rdečega križa, Zavoda SRS za zdravstveno varstvo, Zavoda SRS za šolstvo, društev nekadilcev, odborov za varstvo pri delu in drugih) še nismo dosegli dovolj pri preprečevanju in omejevanju kajenja. Da bi bili učinkovitejši, poziva predsedstvo Republiške konference SZDL Slovenije k vztrajnejši in bolj usklajeni najširši družbeni dejavnosti v boju proti tej škodljivi razvadi.
Doseči moramo, da se na sestankih, sejah in podobnih srečanjih v zaprtih prostorih ne bi kadilo. Ker kajenje škoduje zdravju, bi ga morali omejiti in preprečiti zlasti med mladimi. Srkbeti moramo za zdravo življenje, razvijanje zdravih življenjskih navad, pozitiven odnos do okolja in ljudi. Tega ni mogoče uresničiti le z opozorili o prepovedi kajenja, temveč moramo doma in v šoli vzgojno vplivati s svojim osebnim zgledom, da mladi ne bodo začeli kaditi. Tega se morajo zavedati predvsem starši, vzgojitelji, učitelji, javni, zdravstveni, kulturni in športni delavci.
Samoupravni organi, samoupravne skupnosti in družbenopolitične organizacije se morajo čimprej zavzeti za uresničevanje Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o varstvu pri delu, posebno tistega določila, ki zahteva od ozdov, da s samoupravnim splošnim aktom določijo prostore, v katerih kajenje ni dovoljeno. Pri tem morajo upoštevati zahteve po zaščiti zdravja delavcev, ki opravljajo delo v zaprtih prostorih.
L. L.
Tudi na šolah kadijo
Ob vsesplošnem prizadevanju za omejitev kajenja po svetu in pri nas se sprašujem, kakšno vzgojno vlogo imajo v učiteljskih vrstah tisti, ki ne morejo brez cigarete. Žalostno je gledati učitelje na šoli, kako vlečejo cigarete. Zbornica je zakajena, da človeka prvi trenutek, ko stopi vanjo, kar v pljuča zareže. Ne preostane mu drugega, kot da se čim manj zadržuje v tem kadilskem prostoru. Hudo pa je na raznih konferencah, ki trajajo po tri ure, udeleženci pa vmes ves čas prižigajo cigareto za cigareto. Nič ne pomaga pripomba, naj ne bi kadili.
Zatorej ni čudno, da morebitna prizadevanja v boju proti kajenju pri mladih nimajo pravega učinka. V vseh tridesetih letih službovanja še nisem doživel, da bi na eni sami učiteljski konferenci obravnavali problematiko kajenja na sploh, kaj šele na šoli. Samo enkrat je bilo mimogrede rečeno, da je prišlo od republiškega organa za šolstvo priporočilo, naj učitelji vpričo učencev ne kadijo.
Ob takšnem odnosu do kadilcev v učiteljskih vrstah in kajenja v šolah še dolgo ne bo nobenega učinka. Menim, da bi vprašanje kajenja v učiteljskih vrstah morali temeljito obravnavati tudi na
konferenci učiteljskih zborov. Kadilci v učiteljskih vrstah pa bi morali biti prvi, ki bi uvideli, ne samo z zdravstvenega, temveč tudi z estetskega stališča in čuta za čistočo ter higieno, kako nesprejemljivo je kajenje v družbi ljudi, ki so prisiljeni živeti v takšnem ozračju.
Menim, da je vprašanje kajenja in še posebno kulture kajenja prav tako pomembno kot druga vzgojna problematika, zato je skrajni čas, da mu vsi republiški organi za vzgojo in izobraževanje, šolske svetovalne službe pedagoški svetovalci, ravnatelji in šolski kolektivi namenimo ustrezno pozornost. Čas je, da enkrat temeljito ovrednotimo kajenje z vseh zornih kotov in postavimo pred kadilce v prosvetni službi jasne zahteve. Prav tako bi morali tam, kjer vzgajajo prihod-nje vzgojitelje in učitelje naših otrok, vzgoji v tem pogledu nameniti več pozornosti. Bomo morda tudi to dočakali, ali pa bodo morali bolj prosvetljeni starši zahtevati, da se tisti, ki vzgajajo njihove otroke, najprej sami vedejo kot dobro vzgojeni—tega pa za kadilce v prosvetnih vrstah še ne moremo trditi.
ERNEST CILER
Posvetovalnica za učitelje
Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani, Gotska 18, je pripravil za šolsko leto 1986—87 novo svetovalno obliko za učitelje. To bo stalna oblika svetovanja, pri kateri bodo strokovni delavci Svetovalnega centra — specialisti iz medicine, psihologije in posebne pedagogike — pojasnjevali učiteljem vse, kar jih bo zanimalo o psihosocialnem razvoju otrok, še posebej o učenju in razvojnih posebnostih in motnjah.
Na te razgovore Svetovalni center vabi učitelje, ki imajo pri svojem vzgojno-izobraževalnem delu težave in se želijo o njih posvetovati — neodvisno od individualne obravnave otrok.
Posvetovalnica bo vsak prvi četrtek v mesecu v prostorih Svetovalnega centra od 12. do 14. ure, začela pa bo delovati 6. novembra t. 1. Svetovanje je brezplačno.
Dodatna pojasnila lahko dobite tudi po telefonu (061) 574-691.
‘At
Alkoholizem in pedagoško delo \
Naloge pedagoških delavcev so verjetno najtežje tam, kjer se njihova posebna izobraževalna vsebina, ki jo podajajo učencem, stika s celostnimi življenjskimi razsežnostmi. Prav zato je vzgoja neprimerno zahtevnejša kot izobraževanje. Največjo strmino pa doseže vzgojno prosvetno delo tam, kjer naleti v učencih ali v samem učitelju na razbolela mesta na posledice zgrešene osebnostne rasti. To so konfliktna in problemska področja v osebnosti.
Ena od takih področij, na katero verjetno pedagoški delavci nalete izredno pogosto, so posledice alkoholizma. Mislimo seveda predvsem na posledice alkoholizma pri učencih iz alkoholičnih družin. Ko se lotevamo te stvari, pa moramo vsaj bežno upoštevati tudi posledice alkoholizma v vedenju pedagoškega delavca, če na primer sam izhaja iz alkoholične družine, če se vdaja čezmernemu pitju njegov sozakonec in končno, če se morda vdaja alkoholizmu on
Predšolski otrok iz alkoholične družine
Medsebojni odnosi in družinsko ozračje v predšolskem obdobju temeljno oblikuje čustveno in socialno razsežnost človekovega značaja. To izkušnjo so poznali od nekdaj; v pregovorih se je glasila: »Jabolko ne oade daleč od drevesa«, »Kakršen oče, takšen sin; kakršna mati, takšna hči.« Globinska psihologija je precej pojasnila podzavestne mehanizme pri oblikovanju človekovega značaja in vpliv staršev na to dogajanje. Niso toliko odločilne besede, kot pa sta pomembna vedenje in razpoloženje staršev, zlasti odločilno pa vpliva na otroka ozračje, ki v družini seva iz medsebojnega odnosa med očetom in materjo kot zakoncema; iz njune temeljne čustvene zadoščenosti ali razočaranja, harmonije ali razr-vanosti.
sam.
V alkoholičnem zakonu — vzemimo pogostejši primer, ko se zapij a mož — je ozračje med-
O vprašanjih, povezanih s pitjem in alkohofizmom, s katerimi se ubadajo pri svojem delu tudi pedagoški delavci, zlasti učitelji zdravstvene vzgoje, šolske svetovalne službe in vzgoftelji v domovih za učence, bo podal izčrpnejšo razlago in možnosti za skupinsko izmenjavo izkušenj tridnevni seminar ALKOHOLIZEM IN PEDAGO-SKO DELO. Seminar bo predvidoma v polletnih počitnicah pripravilo Dništvo terapevtov za alkoholizem SRS. Vsi, ki se želte udeležiti seminarja, pišite Društvu terapevtov za alkohol zem SRS na naslov: Bohoričeva 4, 61105 Ljubljana, pp. 30, da boste dobili podrobnejši program seminarja.
V nekaj člankih se bomo torej zaustavili najprej ob nekaterih dejstvih in spoznanjih o učencih iz alkoholičnih družin, nato ob alkoholizmu v rodni ali v lastni družini pedagoškega delavca in končno izluščili iz tega nekaj al-koholoških spoznanj in možnosti pedagoških delavcev pri soočenju s temi trdimi in neizbežnimi nalogami.
sebojnih odnosov nestalno; naelektreno, prazno, turobno, polno kratkotrajnega upanja, pa znova razočaranj, nevihtno v besu obračunavanj in v sto drugih odtenkih. Temeljna resnica pa je, da je mož čedalje bolj brezčuten do globokih potreb žene, ona pa čedalje bolj nezadovoljena, razočarana, zagrenjena, črnogleda in osamljena. Prizori očetove
Miroslav Zdovc: Sledovi molčečih, 1973
Učenci iz alkoholičnih družin
Pri svojih priložnostnih predavanjih in pogovorih z učenci osnovnih šol in s srednješolci o vprašanjih alkoholizma sem redno opažal, da je bilo nekaj učencev iz alkoholičnih družin, to je takih, kjer je eden od staršev zapit ali pa sta celo oba. Že njihovo vedenje med predavanjem in besede med pogovorom to razodevajo, po predavanju pa radi ostanejo, da se pogovorijo še konkretneje o svojem položaju.
Alkoholizem je pri nas tako razširjen, da ima verjetno vsak učitelj ali profesor pred sabo v razredu nekaj otrok, mladostnikov ali študentov, katerih duševnost je bistveno določena z izkušnjo ob zapitem očetu, razočarani materi in drugem, kar sodi v ta tragični splet.
Kakšna je ta izkušnja in kakšne so posledice v duševnosti in vedenju otroka?
pijanosti, omamljenega čemenja, osladnega modrovanja, vpitja ali celo razbijanja in pretepanja ter materine zadirčnosti, žalosti, joka, očetovega opravičevanja in prikrivanja zlih dejstev pred otroki, izbruhov obupa in očitkov in vse drugo, so le posamezne slike v igri, ki se menjajo po režijskem tekočem traku omenjenega dejstva.
Otrok je dovolj prožno bitje, da se prilagodi na vse. Tudi na bolne odnose in na zastrupljeno ozračje v alkoholični družini se prilagodi. Toda prilagojenost, ,i daje videz normalnega azvoja, je le površinska. Globoko v njegovi duševnosti, kjer se izrisujejo temeljne poteze njegovega značaja, nastajajo brazgotine.
Če vzamemo znan Eriksonov model človekovega razvoja, ki izhaja iz epigenetskega načela, so nam temeljne brazgotine otroka v alkoholični družini takoj očitne: v detinstvu ostane
brazgotina v razvoju prazaupa-nja, ki je temelj poznejše zdrave samozavesti in ravnovesja med dajanjem in prejemanjem; v zgodnji otroški dobi, dveh do treh let, ostane brazgotina na avtonomnosti, ki je temelj poznejšega zdravega odnosa do reda, čuta za sodelovanje, za ljubezen, za izražanje sebe; v obdobju igre od četrtega do šestega leta pa ostane brazgotina na razvoju lastne pobude v zadovoljni sproščenosti, kopičiti se torej začne napačni čut za krivdo, značaj se usmerja v trpkega in togega človeka. To, kar je tu povedano v skopih teoretičnih obrisih, se v življenju kaže kot zelo konkretna in do bolečine presunljiva tragedija »prvotnega besedila življenja« tisočev naših otrok. Za konkretno opisovanje teh posledic ni niti prostora, pa tudi znal ne bi najbrž živo pričarati resnice.
Tako je treba gledati na vpliv alkoholizma v predšolski dobi, zato so mnenja žena alkoholikov, češ, saj sem vse hudo prikrila pred otroki ali nič še niso razumeli niti čutili in podobna, bolj samotolažba in samoprevara kot pa resnica.
Šolar iz alkoholične družine
V osnovnošolski dobi oziroma y latentni dobi libidonoznega razvoja se pri otroku razvija čut za delovanje. Če ni ugodnih možnosti za to, pa se v njegov značaj vrašča brazgotina manjvrednostnega občutka. Čut za delovanje se oblikuje predvsem s posnemanjem, zato je zelo v ospredju otrokova potreba po posnemanju staršev (seveda tudi učiteljev in vrstnikov). Odtod dejstvo, da šolarji sami pri sebi in pred drugimi tako* radi občudujejo svojo družino in so nanjo samozavestno ponosni.
V alkoholični družini se otrokova značajska rast tudi v tem pogledu korenito zalomi. Desetletnik, ki je v najbolj zaupnem trenutku družinskega praznika izjecljal staršem, da ga je sram, ker ima med vsemi sošolci za očeta največjega pijanca, ni le poln sramu in krivde, ampak v javnosti neredko tudi neizprosen zagovornik svojega očeta. V njem se poraja razklanost, ki se bo nekoč pokazala kot nalomljen značaj, tako prikladen za posnemanje očetove poti.
V šoli so učenci iz alkoholičnih družin kar naprej v škripcih: ne morejo se ponašati s starši, bojijo se, da bi šel pijani oče na roditeljski sestanek, ne upajo vabiti domov prijateljev, doma nimajo miru za učenje... Vse to pa še zdaleč ne pomeni, da so praviloma slabši učenci od drugih.
S tem smo naleteli na novo nenavadno značilnost otrok iz al-
koholičnih družin: v primefj1 eK drugimi jih je nadpovprečfl1'
, liko odličnih in vzornih uče11 >ri)( prav tako pa nadpovprečni e liko slabih in vedenjsko teža1 pr( učencev. Delitev teh učen^fcij dobre, srednje in slabe ni pr ^ na: obe skrajnosti izstopata
J/e<
.1
Treba je poudariti, da slabe izkušnje v predšolski dobi niso dokončna človekova usoda, kot včasih poudarjajo, vsekakor pa so temeljna značajska konstrukcija, ki se pozneje presega le z izrednimi lastnimi napori v primernem položaju. Če ni možnosti, da se neka žnačajska drža razvije v času, ki je razvojno za to primeren, se zakorenini v človeku njeno nasprotje in pozneje je potreben vpogled v nastale razvojne vozle in stokratne pozitivne izkušnje, da brazgotina izgine in je razvojni primanjkljaj ustrezno presežen.
Gre za pojav, da so otr<> alkoholičnih družin kot g0^ drevesa: ali viharniki ali pa e ' plavina. Življenje v ra z maj s ^ družinskem ozračju zahtev1 njih večjo zrelost, samostoji1 Je ravnanje in zavzetejšo prid1 ^ Rastočega občutka manj vre ^ sti in sramu se podzavestno nijo z nadkompenzadjo zb učenju in zglednem vedenj1 j je le mogoče. Če pa nimajo 1 £ ke, da bi ohranili temeljno ^ notežje, jih neusmiljeni hud ^ nik življenja že med osn<. šolo splavi ja kot naplavino sl ^ učencev, ponavljalcev, naga! ,0, prestopnikov ali celo »zavod, gojencev«.
Mladostnik iz alkoholi družine
, 'iv,
Puberteta je čas za integ ^ nje vseh razvojnih izkušenj lotno podobo o samem (identiteto), ki mu sledi dostniški čas oblikovanja 2 ■ intimnosti in solidarnosti v 1 nosu do soljudi. Če ta procce uspe, se v puberteti razprši1" doba o samem sebi, razv< opeharjeni mladostnik pa zapre vase in se globoko v osami pred drugimi ljudmi-
Prav to drugo se dogaja z . dostniki iz alkoholičnih dri i. Verjetno so na videz čisto v >( danji učenci, študentje ali rt ^ delavci, globoko v sebi pa šota drugačni od tistih iz ureje nealkoholičnih družin. ML, niško tragično občutje živi) i je pri njih izjemno poudarj it beg iz matične družine zelo r 'i in buren ali pa se sploh ne m<j 1? zdravo ločiti od matične drui t Tako lažje razumemo tudi rt'e se velik del deklet iz alkoholi1 p družin nevede in nehote port fi alkoholiki: v želji, da čirtf zbeži iz svoje neurejene drt ( in slepa od svojih idealizmi predstav o prihodnji družil tako dekle pogosto naveže n1 s vega moškega, ko se ji pol; prilika. Naključje, in ne s1; naključje hoče, da je to mn1 krat fant, ki se zapij a ali žel ločenec in čez nekaj let se zg1’ njenih staršev ponovi.
Mladi iz alkoholičnih in ^ gače razrvanih družin se pog usmerjajo v humanistične p<> ce: prosvetne, zdravstvene, dalne, psihološke. Samo po niso nič primernejši in nič nf memejši za take poklice drugi, čeprav moramo’ oport na nekatere posebnosti. N matizem ponavljanja ved1 skega vzorca iz rodne družil' tako rad v življenju pokal izvirni ali pa v zrcalni podobi pa pomeni, da imajo taki Ijud primerjavi z drugimi neprinrt zahtevnejši nalogi razčiščev* svoje poklicne identitete ifl tranjega obračuna s slabimi* čilnostmi pri svojih starših.
Veselje za tako delo ra^ zastrupljenih tal; kajti na^ čena stiska in razvojni manjkljaji so velikanska podzavestno sili, da bi nad<$ stili zamujeno in naravnali z''1 ženo. Tako je veselje za de ljudmi obenem podzav^ premet: s pomočjo drugirt1 vzgajanjem drugih pomaga®1 in vzgojiti sebe.
JOŽE RAMOVŠ
SKUPNOST VZGOJNO-VARSTVENIH ORGANIZA' CU Slovenije obvešča vzgojno-varstvene organizacija osnovne šole in posameznike, da bo novembra izšla brošura* izbranim gradivom s 6. posvetovanja vzgojno-varstvenih org3' nizacij z naslovom
OTROK IN NARAVA
Brošuro lahko naročite do srede novembra na naslov: Skup' nost vzgojno-varstvenih organizacij Slovenije, 61000X]uhijr na, Rimska cesta 24.
*ADA KRANJC
brucka pri štiridesetih
^daljevanje iz preišnie številke
H ^vič v življenju se mi zdi jesen f (ePa- Breze ob Ljubljanici v ' (Ljubljana postaja lepa in :. f,iazna. Včasih kar zablodim in 'v/ potem smejem svojemu Pre)velikemu zaupanju v orien-1 . *‘io. Pišem pisma in vidim ono P ki mi stoji za hrbtom.
1 Yeda čez rame v moje pisanje.
esede lovim, pa se razgubijo, še a(. r*den jih ujamem na papir. pj ^el je hitra ko blisk. Potem pa jjj!e Podim za njimi kakor za živo-evS '^rno kroglico — eno ulovim, 0j{ ^dtem pa se druge skotalijo na ' Se strani. Ne vem, kako sta rfifoka sprejela mojo odločitev. |l0 ‘hee mi ne more pomagati, zlaa,na j° moram izpeljati do nji °nca. Predavanja me zajemajo, o | 'Spdnjujejo, odplavljajo dvome. l0 a/ bo hitro minilo, moram po-u<) greh, ki ga nisem zagrešila. sn< ^eta so poklicali v šolo, ko sem s| nalurirala. Direktor gimnazije ei nUJe dejal, da je greh, če me ne '°šlje v Ljubljano študirat. Ni ga an‘la, kakor še marsikaj ne. Že v ,rvem mesecu svobode sem se našla s to svojo gimnazijsko ma-| jČ Ur° in z velikim navdušenjem v aZredu. Čutila sem, da mi veliko nanjka, da sama ljubezen do egi )lrok še ni dovolj. Hodila sem se ij' >0r}ujot na okraj, naj me vendar 'pijejo na kak tečaj, pa sem do-i ,,vala vedno enak odgovor: ...
n '°šljejo na kak tečaj, pa sem do-i ',va/a vedno enak odgovor: ... i V.do te je kaj vprašal, idi pa uči... v n tako sem šla in učila, kakor )Cčern vedela in znala. Bilo je lepo j-ši nnavdušeno in improvizirano — zv(,0 Partizansko! pa ,/J. november: Marko je v bol-v ^nici. Operacija zaradi razlitega ii. !lePica. Spet čutim, kako ne °dim sem. V menzi vse žužnja * ‘krog mene —sinovi in hčere, jaz s 'a sem mati in moj sin je daleč in ‘ . ‘ofan. Sam je med tujimi ljudmi. 1 6 ndim njegove udrte oči, grebejo, Razmišljajo in so polne grenkega Račudenja. Nisem se mogla ganiti
VfOČP. Ttriticlrnl st m si tsimst »m t»
i Vroie je pritiskalo na teme in v vi) toge. Najhujše je moral sam pre-’r) lad. Moj ljubi, ubogi sinek, kako 111 bom pomagala, samo da prideš nO ?. bolnišnice! In potem, pozneje, ru!bosta tudi onadva hodila po il{ eh-poteh —študenta. Moram ju ^Pripraviti, da se bosta znašla v oJI tern labirintu. Ne boš se skrivala v trt Prihodnost! Zdaj, ta trenutek je . lreba nekaj urediti! Popoldne a* ‘tnam seminar — jaz sem na vrsti, i(‘a preberem svoje delo. Sama n tem se javila, ker se nihče ni upal 301 'očeti. Staremu profesorju bom s' hupala, da imam družinske te-iD tavg in bom takoj po branju šla e% postajo.
28. nov. Spet sem v predavalni-C|- Okrog mene je vse živo. Brez-n£ skrbno klepetanje in prešeren og Srrteh pljuskata na vse strani. Jaz po Pa prebiram pismo: Ljuba moja damica... Zdaj je končno tudi °>t na varnem pri babici in skoraj ,° lahko spet v šoli. Čakam, CQkam na še eno pismo. V časnik ot Sern že večkrat dala oglas: Inštrui-A
ed*!'-—
ram vse predmete za skromno sobico. .. Kaj vse že ljudie zmorejo in vedo! Tega, tako preprostega vprašanja pa še računalnik ne more rešiti: ali bo na kupu pošte čez dve uri kaj zame. Ali bo sploh kdaj? Tudi te minute bodo enkrat minile. Slednjič je profesor nehal predavati, stoli so zaropotali. Na mizi leži razmetana pošta. Čakam, ko drugi razmetavajo ovojnice in brskajo za svojimi imeni. Ne upam si pretrgati pajčevine upanja. Nazadnje ne morem več — hlastno pograbim nekaj pisem, hočem izsiliti svoje ime. Pod streho so me sprejeli za nekaj dni, zdaj pa se bliža že drugi mesec h kraju. Da ne bi bila v na-potje, presedim ure in ure v predavalnici, v postajni čakalnici in zvečer smuknem v posteljo tako tiho, da bi se še sama sebi najrajši skrila.
No vendar! Dopisnica na moje ime: »Odločila sem se, da vam dam sobico, če ste še interesent. Pridite v nedeljo z vlakom na postajo Selo, ker sem tam v zraviliš-ču. Čakala vas bom na postaji, da se dogovorimo, sicer oddam drugi osebi...« Seveda pridem. V nedeljo? To je jutri! Vse natanko piše, kdaj vozi vlak, kdaj se lahko vrnem. Kar predstavljam si staro ženico. Tako bi tudi moja mama vse natanko razložila. Še in še sem brala tudi po cesti, da sem se zadevala ob mimoidoče in se zmedena opravičevala. Imela bom svojo sobico, svoj kotiček, pa naj bo še tako majhen. Kar nosilo me je mimo izložb, še šara v njih je oživela. In zdaj lahko pustim sanjam prosto pot. Tako so se razrasle, da so odrinile spanec na rob jutra.
Zjutraj je trpko dišalo po uvelem listju. Nedelja zdolgočasenih družinskih sprehodov. Mene pa čaka vožnja v neznano. Le kako se bova spoznali? Samo še malo pa bo vse jasno, preprosto, urejeno. Sama sem izstopila na samotni postaji. Nikogar ni. Še enkrat sem pogledala dopisnico in na postajno tablo. Morda ženica težko hodi, zdravilišče pa je daleč. »Dober dan, oprostite, v roki imate dopisnico moje mame. Nujno je morala odpotovati, poslala je mene.« Hlastno, v naglici mi nekaj pripoveduje in še preden se zavem, že ubiram korak z njim — kot ljudje, ki vedo, kam so namenjeni. Vsevprek je govoril o bolni mami, o upokojenem'očetu, 'psu volčjaku, o sobi, ki jo oddajajo. »Zelo dobro hodite, gotovo ste planinka. Oprostite, pozabil sem, saj vam mora biti tesno v tej samoti, tu glejte je moja izkaznica.« Površno sem se ozrla nanjo, da ga ne bi užalila s svojo nezaupljivostjo.
»Kam pravzaprav greva?« »Tam je naslednja postaja, kaj bi čakala tu do večernega vlaka. Tu se nimate kam dati v tej puščobi.« Ozirala sem se okrog —pusta jesenska pokrajina, sivi železniški pragovi, nobenega glasu ne znaka
življenja, kakor da nikoli več ne bo »zavriskal vlak skozi mrak...« Kradoma sem ga ošinila — o planinah govori. Prej da je obhodil vse te vrhove, ko še ni bil bolan. Rad ima planine, torej ne more biti slab človek. Zakaj sploh razmišljam o tem, preneumno. In vendar nekaj ni v redu, mrzlično se mu svetijo oči, hlastno govori. Sicer pa — mene zanima samo soba, zmeraj znova se vračam z vprašanji — kdaj se bom lahko pogovorila z njegovo mamo, kdaj se bom lahko vselila... Pogovor se je začel zatikati — kakor pač zmeraj, ko se ljudje dotaknejo le skorje na vrhu, potem pa ne morejo naprej. Šla sva mimo zdravilišča za tuberkulozne. Nekaj bolnikov se je sprehajalo po dvorišču: »Hej, kam pa, kam, glej ga, kako se sprehaja, pa kar čedno stvarco si je našel. Kdaj se vrneš? Kaj tvojega dopusta še ni konec?«
Pričakovala sem, da bo pojasnil ta čudni pozdrav, pa je molčal in pospešil korak, kakor da je sam. Čuden se mi je zdel njegov molk in po svoje skoraj žaljiv. Same prazne, rjave njive in sredi njih samotna koča. Na pragu je stala zgrbljena starka. »Vstopiva, še imava čas do odhoda vlaka. Poznam to ženičko.« Pod nizkim stropom je zaudarjalo po kuhanem vinu, dišavah in plesnobi. Starka z brezzobimi čeljustmi mi nekaj dopoveduje, jaz pa gledam na zapestno uro in na stensko, ki počasi niha, kakor da odkimava. Zdaj grem, vseeno —se zamerim ali ne, zamudila bom vlak in sploh vse to čudno in zmešano.
Nekaj je narobe. Zunaj se je stemnilo. Kar naj pijeta — pa brez mene. Ne znam poti in tudi naslova še nimam, kam naj pridem pogledat sobo in kdaj. Vse je nekam grozljivo, pa si niti ne upam pokazati, da me je strah. Zdi se mi, da bi me že sam trepet v glasu lahko pogubil. Samo ven, ven iz te zatohle sladkobe vinskih hlapov, pročpd te starke s štrena-stimi lasmi. Odločno sem odprla vrata v temni večer. Prišel je za menoj in molče sva hitela proti postaji. Z enim samim skokom sem se pognala v čakalnico. Tu je varno, varno. Vse napise in reklame na steni sem po večkrat prebrala, dokler se vlak ni ustavil na postaji. Zgnetla sem se med nedeljske potnike in že sem se hvaležno smejala neznanemu šaljivcu, kijihjezabaval. Tasmehje bil kakor globok vzdih otroka po dolgem joku. Spremljevalec se je Zgrbil vase in vse do mesta ni spregovoril. Šele ob prihodu na ljubljansko postajo je dejal: »Danes je nedelja. V torek bo mama že doma. Ali veste, kje je restavracija Rio? Sicer je pa najboljše, da me počakate pri Operi. Peljal vas bom k nam, da se boste dogovorili. Velja?«
5. decembra — torek. Pred Opero ni nikogar. Veter vrtinči suho listje pri tleh in klopi so same sebi odveč. Čisto nizko visi nebo ,in v zraku diši po dežju. Točno dve je ura. Kaj bi bila tako nestrpna, saj tudi jaz nisem vedno točna. Vedno vse zamudim... Iz 'uradov prihajajo ženske. Kakor da so pločniki že zlizani od njihovih stopinj. Drobne kaplje so za-


Miran Kohek
Sreča za nedoločen čas
»Kdor čaka, dočaka,« pravi slovenski pregovor, in res: končno sem tudi sama po šestih letih dobila zaposlitev za nedoločen čas.
Doslej sem namreč delala v oddelku podaljšanega bivanja, bila na drugem koncu Slovenije v celodnevni šoli, ker na Gorenjskem ni bilo primernega dela in nadomeščala delavki, ki sta bili na porodniškem dopustu.
Zdaj bom »pristala« na peti osnovni šoli in se končno redno zaposlila.
Kakšna sreča je danes dobiti stalno delovno mesto v prosveti, ve le tisti, ki je že dlje časa brezposeln in kljub diplomi sedi doma. Dolgo časa je treba čakati, da se kdo upokoji — to se ne zgodi tako hitro —in takšna priložnost se je ponudila tokrat meni zelo blizu domačega kraja.
Spet me čaka srečanje z novimi učenci, z novimi imeni, novimi sodelavci, prišla bom v novo šolsko okolje. Upam le, a bo to srečanje obrodilo sadove, ker bom ostala na šoli in bom imela priložnost videti, koliko so učenci sploh napredovali, saj jih bom učila tudi naslednja leta. Nič več ne bo selitev in bojazni, kje bom učila prihodnje leto in ali bom sploh še učila. Mogoče se bom tudi laže znašla, če se bom povezala s kolegico v usmerjenem Izobraževanju in mi bo ta svetovala, čemu naj v štiriletnem učenju tujega jezika dam večji poudarek.
Končno bom tudi sama prava učiteljica, takšna z razredniš-tvom — tega pa sem se doslej bala prav zato, ker nisem poznala učencev novega okolja, staršev otrok, njihovih socialnih razmer. Ce prideš od nekod in vsega tega ne poznaš, koga kaj f ;tro lahko obsodiš po krivem.
V novem okolju pa bom imela dosti časa, da bom lahko spoznala učence in starše in se skušala zavzeti zanje, tako kot so se zavzemali kolegi in kolegice na šolah, kjer sem bila doslej.
Med nadomeščanjem mi je bilo zmeraj tesno pri srcu, ko sem štela mesece, ki so mi še preostali. Preden sem spoznala učence in ugotovila, katere metode bi bile zanje najprimernejše, je že prišlo slovo, ki je bilo večkrat težko in pospremljeno z obljubami, da se še vidimo. In če se res srečamo, mi pripovedujejo, kako jim gre.
Včasih sem bila tudi sama kriva za to, da se mi nekatere stvari niso posrečile, a sem zmeraj znova poskušala najti pot, da b’ učenci vsaj nekaj dosegli.
Na »novi« šoli se bom spet »učila«; tega se bojim in obenem veselim, saj sem si navsezadnje na vsaki šoli pridobila nekaj izkušenj. Upam le, da jim bom znala prav uporabiti kot učiteljica eklektičarka, ki od vsake metode prevzema le najboljše postopke.
Otroci so me marsičesa naučili. Ko prideš na novo šolo, jo nehote primerjaš s prejšnjo. Učila sem po vse mogočih urnikih, od dela v dveh izmenah do pouka dopoldne in popoldne, končno pa bom delo opravljala le dopoldne.
Neprenehoma sem iskala zaposlitev in zato sem morala dvakrat predčasno zapustiti šolo.
Vesela sem, ker ne bom več »ptica selivka«, obenem pa žalostna, ko se spomnim drugih brezposelnih kolegic, ki še niso dočakale »svojega dne«.
TATJANA PALOVŠNIK
skozi
okno
čele pikati in po ulici so zrasli dežniki. Nisem se premaknila, ko je kazalec zlezel že 20 minut čez dve. Zdaj sem morala priznati, kar sem že ves čas vedela — da ga ne bo. Spet se je izkazalo, da sem nepoboljšljiv optimist. Sicer pa še ni vse izgubljeno. Vem, kje je tista restavracija. Sama lahko poiščem stanovanje in se dogovorim z njegovo materjo. Šla sem skozi vežo na dvorišče do prvih vrat:» Oprostite, prosim, ali stanuje v tej hiši družina Drobec, starejši ljudje z odraslim sinom in psom volčjakom...« Mlado dekle v belem predpasniku me je radovedno ogledovalo. Tu ni teh ljudi. Saj moram biti res bedna videti. Čutim, kakq mi mokri lasje v štrenah visijo na čelo. Mala si najbrž misli — čeden romanček. Naslednja vrata, druga stopnišča, pa enaka vprašanja. Nihče ne pozna tega imena. Po ulicah hitijo dežniki, kdaj pa kdaj se z njih pocedi mrzel curek meni za vrat. V čevljih mi že davnocvokota mrzla vlaga, vse bolj in bolj me spreletava mraz. Zdaj že trmasto sprašujem snažilko, vajenca, debelo gospo.
In ko sem obredla vse bližnje vhode, sem se povzpela še na podstrešje. Zdaj me je že gnala ihta — tisti »vsemu navkljub«. Morda pa ni hotel povedati, da stanuje na podstrešju. Tam visi
polno mokrega perila. Cisto v kotu je vdolbina. Na odeji spi — Trnuljčica. Reva, najbrž je delavka, najbrž ima nočno. Takrat še nisem vedela, da imamo tudi v naših mestih razvito nočno obrt, ki je po naših zakonih prepovedana. .. Hotela sem oditi, pa sem zadela v tram —še ena vdolbina. V njej si starček nad rdečim Žarom električne špirale greje roke v tej ozki luknji. Prosojno rožnato beli lasje okrog ostro izklesanega obraza — kakor kak star lesorez. Strah me je pognal navzdol, na cesto. Tam pa se je vse zavrtelo okrog mene: svetlobne reklame, rdeči soj v starčkovih laseh, dežniki, avti, avtobusi. Vse buta v tilnik, odtam pa mrzlo drsi po hrbtu. Vsa drhtim kot trepetlika. Domov! Kam — domov? Nekam na toplo, pod streho. Telo se nagiba naprej, noge pa ne morejo za njim. Zdaj vem — nikjer ni teh ljudi ne sobe. Sploh je nikoli ni bilo. Nekam na vroč čaj z rumom. Na robu mesta zaidem v majhno gostilno. Oklepam se vroče skodelice. Tam I— v kotu sedi dekle, zabuhlo v obraz. Zaslišujeta jo civilista — najbrž z notranje uprave. Ko odideta, da jo zunaj počakata, ostaneva sami v zakajeni sobi. Mota se proti vratom in si oblači plašč. Končno bom sama, da v miru razmislim.
Matija Logar AFORIZMI
Toliko časa so nam zabijali napredne ideje v glavo, da smo končno postali zabiti.
Včeraj je živel za revolucijo, danes živi od nje.
BiH so idealisti, od katerih so ostali samo listi.
Vlogo delavskega razreda pri naši veliki predstavi smo razdelili med statiste.
Včeraj revolucija, danes resolucija.
Kdor ima oblast v rokah, ne more imeti v rokah še pameti.
Včeraj smo se borili za domovino, danes za imovino.
Imate srečo, da vas imajo samo na piki, jaz sem namreč že na klicaju in me čaka samo še vprašaj.
Vstali so iz ruševin revolucije in naročili kavo.
Veliki marksistični učitelji so svojim učencem očitno pogledali skozi prste.
Ne obračaj se po vetru, obračaj se po smernicah.
Poti v prihodnost f e toliko, da kaj lahko zaidemo.
Kratkovidni bi radi sprejemali dolgoročne rešitve.
Poznam marksista, ki je od leninizma osvojil samo prve tri črke. Toliko časa se bomo usklajevali, da nas bodo končno uskladiščili. O naši revni preteklosti imamo bogato gradivo.
Miroljubni državniki imajo eno samo napako: ljubijo vojaške
parade.	...
Če bomo še dolgo dvigovali roke, bo kapitulacija povsem jasna.
Proletarci vseh dežel — znajdite se!
Zaradi predolgega jezika te ponavadi skrajšajo za — glavo.
Iz knjige BODEČE VRETENO, ki je izšla ob letošnjem festivalu humorja, satire in karikature v Ribnici.
Spet ta Peter!
Rekreativni odmor. Na košarkarskem igrišču nenadoma nekaj glasno poči. Zagledam siv oblak, zaslišim kričanje, vidim, da so se učenci razbežali na vse strani. Strah in jeza me zapodita v tisto smer.
»Kdo je vrgel petardo?!«
Začudeno me gledajo, skomigajo z rameni in so tiho. Ponovno zatulim: »K do je to storil?« Zaslutijo grožnjo in kazen v mojem glasu, a jim kljub temu ne odprem ust.
Ko zazvoni, jih napodim v učilnico.
»Mi boste zdaj priznali, kdo je to storil?« mirno vprašam.
Nič. Molče strme vame, bledi, napeti, a prav gotovo vedo za storilca. Vtrenutku me preblisne ugotovitev, da so krasna družina, koga, falota, takole ščitijo, skrivajo v svojem zavetju, čeprav sem prepričana, da na-tiho v sebi ne priznavajo in podpirajo tistega dejanja na igrišču —le tovariški hočejo biti.
»Pa molčite, če mislite, da ravnate prav! Toda tako ste v mojih očeh krivi prav vsi, kajti prisiljena sem posumiti v vsakega izmed vas.«
Stopila sem proti vratom, v resnici malo razočarana zaradi nezaupanja. Tedaj pa zaslišim za seboj težko izrečeno priznanje: »Tovarišica, jaz sem to naredil. Oprostite.«
Peter. Spet ta Peter! In prav on, ki ima že tolikohremen na svojih plečih. V zadregi me pogleda in brž umakne pogled v klop ter živčno cefra papir. Zavzdihnem in obstanem pred njim. Nekaj trenutkov ne vem, kaj naj mu rečem. Gledam ga in čutim, kako si je razred ob njegovem priznanju oddahnil, a ne zato, ker so tako oni rešeni, čisti, temveč zato, ker se zavedo, da ima tudi Peter hrbtenico, da vendarle ni tako slab, sicer ne bi bil sposoben priznati.
Najraje bi se samo obrnila in brez besed, kakor da bom za vselej pozabila na grenak doživljaj, odšla, in se jutri vrnila, kot da se sploh ni nič zgodilo.
Pa vendarle stvari ne smem spregledati.
»Peter kazen te čaka, vendar je lepo od tebe, da si sam priznal. To je bil velik pogum, zato ti oprostim.«
Odšla sem. Za mano je ostala tišina in v meni misel, da je v vsakem človeku vendarle nekaj dobrega.
SONJA VOTOLEN
0 delu komisije za oceno igrač
Igrače, ki imajo oznako »dobra igrača«
Minila so že desetletja, odkar si v Jugoslaviji in v Sloveniji veliko strokovnjakov (večina dela je potekala pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije) prizadeva izdelati merila za dobro igračo in takšno igračo tudi ponuditi čim več otrokom (v vzgojno-varstve-nih organizacijah, šolah, družinah). Zal, vsa ta prizadevanja niso bila povsem uresničena, veliko dela, strokovnih izkušenj in spoznanj je ostalo le na ravni dogovorov, ali na papirju.
Nov korak na poti k dobri igrači pa smo v Sloveniji ozna-movali leta 1983, ko je Skupnost otroškega varstva Slovenije ustanovila Komisijo za oceno igrač; ta naj bi pripomogla, da bi strokovnjaki in širša javnost (posredni in neposredni uporabniki igrač) spoznali, katera igrača je dobra, pa tudi kupca naj bi zavarovali pred nakupom slabih, neprimernih igrač.
Komisijo za oceno igrač sestavljajo strokovnjaki iz pedagogike, psihologije, arhitekture, oblikovanja, zdravstvene higiene in vzgojiteljice. Delo komisije poteka v dveh smereh: ocenjevanje igrač in svetovanje oblikovalcem ali izdelovalcem igrač.
Komisija ocenjuje igrače na podlagi atestov (gre za zdrav-stveno-higienski, psiho-pedago-ški in tehnološki atest), ki jih mora predlagatelj zbrati že tedaj, ko se pripravlja celoten postopek ocenjevanja. Igrača, ki je bila po vseh treh omenjenih merilih ocenjena pozitivno in so jo tako ocenili tudi člani komisije, dobi pravico do posebne oznake »DOBRA IGRAČA«.
Igrače lahko predložijo komisiji v presojo izdelovalci ali trgovci na svojo pobudo, enkrat na leto pa komisija ocenjuje tudi igrače, Iči jih vzame iz trgovske mreže. Pri izbiri igrač iz trgovine upoštevajo člani komisije določena merila: pri izbiri je treba upoštevati vsa starostna obdobja od otrokovega rojstva do vstopa
v šolo; izbrati različne igrače glede na njihovo temeljno vlogo v igri. Kot zanimivost naj povemo, da nam že tovrstne izbire potrjujejo, kako težko je v naših trgovinah kupovati igrače, po- j sebno dobre (do zdaj je komisija izbirala igrače, za katere je predvidevala, cfa imajo velike možnosti, da si pridobe znak »dobra igrača«).
Zanimiv je tudi podatek, da je Komisija za oceno igrač v zadnjih dveh letih ocenjevala 70 igrač na različnih stopnjah izdelave (idejne zasnove, prototipi, serijsko izdelane igrače), oznako Dobra igrača pa si je pridobilo 3 9 igrač. Vzroki za takšen osip so različni. Gre za igrače, predvsem igrače v idejni zasnovi in prototipe, ki jih oblikovalci in izdelovalci po prvem ocenjevanju (in morebitnih pripombah) niso več dalje razvijali ali pa so jih razvili neodvisno od mnenja komisije, pa tudi za serijsko izdelane igrače, ki so bile v ocenjevalnem postopku ocenjene kot neprimerne in si tako niso mogle pridobiti znaka »Dobra igrača«.
Sodelovanje z izdelovalci ob nastajanju igrače je' veliko uspešnejše, kot le ocenjevanje že izdelane igrače. Ugotavljamo tudi, da bi bilo naše delo smiselno dopolniti s podatki o razčlenitvi trga — podatki o tem,. česa na trgu ni in česa je veliko, bi v povezavi s strokovnimi spoznanji o razvoju otroka pripomogli k boljšemu in bolj celostnemu načrtovanju novih izdelkov. ' V celotni verigi: načrtovanje igrače, izdelava igrače, ocena igrače, dobra igrača v otrokovih rokah, pa je še en zelo pomemben člen, to je strokovna usposobljenost prodajalcev igrač (ti naj ne bi samo prodajali, temveč tudi svetovali). Tudi tu nas še čaka pomembno delo.
/
LJUBICA	MARJAN 6 VIČ-
UMEK
O
O
fcKEGA VAft
©
A
>
H 0)
o	o
a DOBRA IGRAČA ^ *S 1985
Znak »DOBRA IGRAČA« so v letu 1985 in v letu 1986 prejele igrače (igrače niso navedene po zaporedju ocenjevanja, temveč so zaradi boljšega pregleda razvrščene v skupine glede na njihovo vlogo v igri):
Igrače za dojenčke:
Muca (Žagar Iztok, Ljubljana)
•Garnitura posodic (Mehanotehnika, Izola)
‘Medvedek (št. 114,-Mehanotehnika, Izola)
Slikanici (leporelo): Medvedek, Kužek (Mladinska knjiga, Ljubljana) Ropotuljica (Ciciban, Miren pri Gorici)
Ljubkovalne igrače, igrače za domišljijsko igro:
‘Medvedek (št. 114. Mehanotehnika, Izola)
‘Garnitura posodic (Mehanotehnika, Izola)
‘Voziček CIM (Cirman, Škofja Loka)
Figurice (št. 51110, Ciciban, Miren pri Gorici)
Kuhalnik s posodicami (št. 5550020, Jugoplastika, Split)
Dojenček Denis (Jugoplastika, Split)
Dojenček (fantek in punčka) (25. maj, Labin)
TelefonJSweet Plum (Mehanotehnika, izola)	/.%'<
Lutke: fSntek, punčka, dedek, babica, volk (Zajc, Ljubljana)
Voziček — športni (Vrečko, Celje)
‘Prevozni nakladač (Cirman, Škofja Loka)
‘Mini vlak (Ciciban, Miren pri Gorici)
‘Avto NIC (Ciciban, Miren pri Gorici)
‘Avto mini (Hubert, Logatec)
Igrače za sestavljanje, gradnjo, ustvarjalno izražanje:
Garnitura morje (Mehanotehnika, Izola)
BIMO (Mehanotehnika, Izola)
Vigi (Gubane, Ljubljana)
Benoskonstruktor (Strozak, Titovo Velenje)
JOMI sestavljanke (Šubic, Ljubljana)
Sestavljanka (Ciciban, Miren pri Gorici)
Lesko 1, Lesko 2 (Petrelin, Ljubljana)
Slikanica: Mala Marjetica in gozdni mož (Mladinska knjiga, Ljubljana 'Romi barvice (EDIGS, Mengeš)
Start-plašt (AMD, Gornji Milanovac)
C-sopran frulica (25. maj, Labin)
Tkanje s paličicami (Strozak, Titovo Velenje)
Mali konstruktor Jernej (Burja, Domžale)
Igrače, ki spodbujajo zaznavanje, gibanje, razvijanje spretnosti:
Barvna gosenica (Tvomica nameštaja i didaktike, Dugo selo)
‘Voziček CIM (Cirman, Škofja Loka)
‘Prevozni nakladač (Cirman, Škofja Loka)
‘Mini vlak (Ciciban, Miren pri Gorici)
Žoga mini-ball (Biserka, Zagreb)
Žoga Senior (Biserka, Zagreb)
Igra s ploščicami (Mehanotehnika) Izola
Obroči (Tvomica nameštaja i didaktike, Dugo selo)'
‘Avto NIC (Ciciban, Miren pri Gorici)
‘Avto mini (Hubert, Logatec)
Družabne igre, igre s pravili:
Spomin (Hribar, Ljubljana)
Ali veš? (Državna založba Slovenije, Ljubljana)
Tombola Skače, skače žabica (DDU Univerzum, Ljubljana) Človek ne jezi se (Ciciban, Miren pri Gorici)
Opomba: Igrače, ki so označene s piko (*), se v klasifikaciji javljajo dvakrat, ker jih lahko enakovredno uvrstimo v obe navedeni skupini igrač (kateri način igranja se v igri bolj izrazi, je veliko odvisno tudi od otrokove starosti).
Svet
OSNOVNE ŠOLE XV. SNOUB —
BELOKRANJSKA V METLIKI
razpisuje po 134. in 135. členu Statuta šole ter 13. členu Pravilnika in Zakona o delovnih razmerjih prosta dela in naloge
RAVNATELJA ŠOLE (individualnega poslovodnega organa) — za 4 leta	6
—	POMOČNIKA RAVNATELJA — za 4 leta
—	UČITELJA TEHNIČNE VZGOJE IN MATEMATIKE — za določen čas (1 leto)
Pogojit Kandidati za dela in naloge ravnatelja iri pomočnika ravnatelje morajo izpolnjevati splošne pogoje po 511. in drugih členih Zakona o združenemdelu, 137. členu Zakona o osnovni šoli oziroma 6. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o osnovni šoli (Uradni list SRS, št. 29/1986) in Družbenega dogovora o kadrovski politiki v občini Metlika. Imeti morajo strokovne in organizacijske sposobnosti za opravljanje del in opravljen strokovni izpit iz svoje stroke.
Kandidati za dela in naloge učitelja tehnične vzgoje in matematike morajo izpolnjevati pogoje za učitelje — lahko so tudi pripravniki. Delo je za določen čas (približno 1 leto — nadomeščanje delavke, ki bo na porodniškem dopustu) s polnim delovnim časom.
Prijave z življenjepisom in dokazili (fotokopije) o izpolnjevanju pogojev pošljite v 30 dneh po objavi razpisa.
OSNOVNA ŠOLA OTO VRHUNEC-BLAŽ MEDVODE,
Ostrovrharjeva ul. 4 Svet šole
razpisuje prosta dela in naloge
—	RAVNATELJA Kandidati morajo izpolnjevati:
—	splošne, z Zakonom o združenem delu in z Družbenim dogovorom o oblikovanju kadrovske politike določene pogoje
—	pogoje iz 137. člena Zakona o osnovni šoli in imeti:
—	5 let delovnih izkušenj (po opravljenem strokovnem izpitu) pri vzgojno-izobraževalnem delu
—	organizacijske sposobnosti in pozitiven odnos do samoupravne socialistične družbe.
Prijave z dokazili o izpolnjevanju pogojev, kratek življenjepis in opis dosedanjega dela naj pošljejo v 15 dneh po objavi razpisa na naslov: Osnovna šola Oto Vrhunec-Blaž Medvode, Ostrovrharjeva 4, 61235 Medvode, z oznako »za razpisno komisijo«. O izbiri bodo obveščeni v 30 dneh po sklepu sveta osnovne šole.
OSNOVNA ŠOLA JOSIP BROZ TITO TRBOVLJE IN RAZPISNA KOMISIJA
razpisujeta
PROSTA DELA IN NALOGE:
1.	RAVNATELJA ŠOLE
Kandidati morajo poleg splošnih pogojev, predpisanih z Zakonom o združenem delu in Družbenim dogovorom o oblikovanju kadrovske politike v občini Trbovlje, izpolnjevati še splošne pogoje, ki jih določa 137. člen Zakona o osnovni šoli, in imeti:
—	vsaj 5 let delovnih izkušenj pri vzgojno-izobraževalnem delu
—- strokovne, organizacijske in delovne sposobnosti za opravljanje nalog iz pristojnosti ravnatelja šole ter
—	biti družbeno-politično dejavni.
%
Ravnatelj je imenovan za 4 leta.
Kandidati naj pošljejo vloge z dokumenti v 15 dneh na naslov: Osnovna šola Josip Broz Tito Trbovlje, Leninov trg 6, za razpisno komisijo.
2.	PSIHOLOGA
za nedoločen čas, začetek dela takoj.
Pogoj: visoka izobrazba, 1 do 2 leti prakse.
3.	DVEH UČITELJEV RAZREDNEGA POUKA
za določen čas — nadomeščanje delavke, ki bo na porodniškem dopustu.
Začetek, dela: ena delavka 17. 11. 1986, ena delavka 19. 12. 1986. Pojjoj: učitelj razrednega pouka.
4.	UČITELJA TEHNIČNE VZGOJE
za določen čas — nadomeščanje delavke, ki bo na porodniškem dopustu.
Začetek dela: začetek II. polletja.
Pogoj: predmetni učitelj tehnične vzgoje.
Prijave za dela in naloge pod točko 2., 3. in 4. sprejema komisija za delovna razmerja v 15 dneh po objavi na naslov: Osnovna šola Josip Broz Tito, Trbovlje, Leninov trg 6.
Šola nima stanovanj.
/Z
Ustanovitelja: Republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter izobraževalna skupnost Slovenije — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom.
Izdajateljski svet ČZP Prosvetni delavec: predsednik Aleš Golja, Bogdan Čepič, Tea Dominko, Leopold
Kejžar, Franci Kržan, Marjana Kunej, Vida Nered, Albin Puclin, Alenka Pučko, Marija Skalar, Janez Sušnik, Jože Valentinčič, Viktor Žorž
Direktor: Jože Valentinčič
Uredniški odbor: Geza Čahuk, Tea Dominko, Jure Gartner, Marjana Kunej, Rudi Lešnik, Bariča Marentič-Požarnik, Veljko Troha, Jože Valentinčič, Marija Velikonja, Majda Vujovič
Uredništvo: Jože Valentinčič, glavni urednik, Marjana Kunej odgovorna urednica, Tea Dominko, tehnična urednica. Naslov uredništva in uprave: Poljanški nasip 28, tel.: 315-585, poštni predal 21, Ljubljana 61104
Rokopisov in fotografij ne vračamo.
Ni
obr
.ov<
RAZPIS ŠTIPENDIJ TUJIH VLAD ZA UDELEŽBO NA POLETNIH TEČAJIH TUJIH JEZIKOV V LETU 19^
ZAVOD SR SLOVENIJE ZA MEDNARODNO ZNANSTVI^ TEHNIČNO, PROSVETNO IN KULTURNO SODELOVAL razpisuje štipendije tujih vlad na podlagi meddržavnih progra®1 prosvetno-kulturnega sodelovanja za udeležbo na poletnih ted tujih jezikov na tujih univerzah za učitelje in profesorje, ki poučni1 tuje jezike na osnovnih in srednjih šolah ter študente tujih jezil®
—	1 štipendijo za tečaj nemškega jezika v Avstriji
—	1 štipendijo za tečaj bolgarskega jezika v Bolgariji
—	1 štipendijo za tečaj češkega jezika v Brnu
—	1 štipendijo za tečaj slovaškega jezika v Bratislavi
—	4 štipendije za tečaje angleškega jezika v Veliki Britaniji za pC sorje, ki poučujejo angleščino v osnovnih in srednjih šolah
—	1 štipendijo za tečaj finskega jezika na Finskem
—	1 štipendijo za tečaj grškega jezika v Grčiji
—	2 štipendiji za tečaj danskega jezika na Danskem
—	2 štipendiji za tečaj francoskega jezika v Besanconu
—	2 štipendiji za tečaj francoskega jezika v Grenoblu
—	1 štipendijo za tečaj francoskega jezika v Sevresu (januar 1$ 2 štipendiji za tečaj francoskega jezika v Dijonu za študente1 mani stike
*	1 štipendijo za tečaj francoskega jezika (BELC) za pedagoške s'
tovalce v Franciji
1 štipendijo za tečaj francoskega jezika za univerzitetne pf^ sorje ali asistente v Franciji
—	2 štipendiji za tečaj mednarodnega prava v Haagu
—	3 štipendije fondacije CINI za tečaj italijanskega jezika za dente romanistike v Benetkah
—	2 štipendij za tečaj italijanskega jezika v Perugi
—	5 štipendij za tečaj madžarskega jezika v Debrecenu
—	5 štipendij za tečaj nemškega jezika v NDR
—	1 štipendijo za tečaj portugalskega jezika na Portugalskem
—	1 štipendijo za nižji tečaj poljskega jezika na Poljskem
—	9 štipendij za tečaj nemškega jezika za študente germanistih ZR Nemčiji
—	5 štipendij za tečaj nemškega jezika za negermaniste v ZR Nem1 6 štipendij za tečaj nemškega jezika za profesorje germanistih ZR Nemčiji
—	1 štipendijo za tečaj ruskega jezika v Moskvi
4 štipendije za tečaj ruskega jezika v Leningradu
—	1 štipendijo za tečaj španskega jezika v Španiji
—	3 štipendije za tečaj švedskega jezika na Švedskem
Kandidati naj pošljejo prijave za udeležbo na navedenih tečajih nal slov: Zavod SRS za mednarodno znanstveno, tehnično, prosvetn* 1986™° SOdelovan*e (Tatiana Kovačič), najkasneje do 15.'novem1
Prijavi, ki mora vsebovati natančen naslov kandidata in njegove! lovne organizacije, je treba priložiti:
—	življenjepis
priporočilo delovne organizacije oz. univerzitetnega profes®
—	fotokopijo diplome.
Denar za potne stroške si morajo zagotoviti kandidati sami ali pa' ganizacija, kjer so zaposleni.
Po končanem razpisu bo zavod poslal kandidature Izobražev! skupnosti Slovenije, in ta bo v sodelovanju z Zavodom SRS za šob' in Filozofsko fakulteto izdelala prednostni vrstni red kandidate® posamezne štipendije.
TRUBARJEVA SPOMINSKA HIŠA
Septembra so v Trubarjevi rojstni vasi Raščici odprli obnovljeno Trubarjevo domačijo s spominsko sobo, z vodno žago, mlinom, s kozolcem in skednjem.
V Trubarjevi spominski sobi je z besedo in sliko predstavljeno življenje in delo Primoža Trubarja, posebno vrednost pa ji daje petnajst oken, ki jih krasijo vitraži (slike na steklu), na njih so upodobljeni Trubarjevi sodobniki in najpomembnejši vladarji tistega časa. Sestavni del spominske sobe so tudi vitrine, v katerih so razstavljene kopije vseh Trubarjevih knjig.
Nekdanji skedenj je prijeten galerijski prostor, kjer je trenutno na ogled prodajna razstava. V tem objektu je tudi manjši gostinski lokal,— Trubarjev gaj.
Trubarjeva domačija je odprta od 10. do 22. ure vsak dan, razen ponedeljka. Vstopnina je za odrasle 200 dinarjev, za otroke pa 50 dinarjev. Skupine se lahko najavijo pri tov. Ani Žužek, tel. (061) 781-006.
*
ELEKTROMEHANIKA JELOVŠEK DRENOV GRIČ n. h., 61360 VRHNIKA Telefon: (061) 752-782
popravlja in servisira vae vrsta

grafoskopov diaprojektorjev episkopov mikročitalcev kinoprojektorjev 8,16 in 35 mm

ojačevalnih naprav gramofonov radiokasetofonov manjših gospodinjskih strojčkov
Izdeluje

ojačevalne naprave moči 30, 60,120,240 in 400 W zvočne bokse moči 40,80,150 in več W — z vstavljenimi domačimi ali tujimi zvočniki ojačevalne naprave z vstavljenim radiokasetofonom s 100 V izhodom, primerne za ozvočenje šolskih dvoran mešalce zvoka — možnost priključitve 8 ali več mikrofonov
Vstavljamo originalne rezervne dele
Svetujemo pri opremljanju šol in kabinetov z avdlovizii*
alnimi sredstvi in pri njihovi uporabi
Na zalogi imamo več vrst projekcijskih žarnic
SERVISNE STORITVE OPRAVLJAMO NA ŠOLAH
Za vse informacije in pojasnila kličite dopoldne od 7. do 9. ure na navedeno telefonsko številko.
••aaaoviaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa
a
»Sk
'Vet
'Vai
g; * j
1:
Ž
evz
K
Naročnina za leto 1986 znaša 1600 din za posameznike in 2600 din za organizacije. Za upokojene prosvetne delavce in študente pedagoških , smeri znaša naročnina 1200 din na leto.
Posamezna številka stane 100 din, pri povečanem obsegu pa 150 din. Številka tekočega računa: 5010,-603-46509.
Tiska ČTB Ljudska pravica. ^ ISSN 0033-1643 Po mnenju Republiškega kc# leja za vzgojo in izobraževanj®!1 časnik »Prosvetni delavk' prost temeljnega prometne? davka od prometa proizvod^ (glej 7. točko 1. odstavka 3: člena zakona o obdavčeval proizvodov in storitev v pro^ tu).