ODSEV VEČNE LEPOTE IZJAVA SLOVENSKE ŠKOFOVSKE KONFERENCE OB BOŽIČU 1993 v.;.;.;.;.;.;.;.;.;.;.;.;. ‘.W.W.SWjW MORALNA NAČELA SO ZA VSE obvezno pravilo življenja b bližnjih božičnih praznikih, prazniku sv. Družine (26. decembra), s aLffl katerim se začenja mednarodno leto družine, in novem letu, ki ga začenjamo s svetovnim dnevom miru, se Slovenska škofovska konferenca obrača na katoliške vernike in vse ljudi dobre volje v Sloveniji z najboljšimi voščili in željami. Želeli bi, da bi te pomembne dneve praznovali z upanjem, da bo prihodnje leto za nas leto resničnega in vsestranskega, predvsem pa moralnega napredka. Razmere, v katerih živimo, čedalje bolj zahtevajo tak moralni napredek jn moralno prenovo. Skupaj z večino naših sodržavljanov smo prizadeti ob novih in novih odkritjih nepoštenosti, s katerimi nas seznanjajo javna občila. Medtem ko se žene strani povečujejo stiske številnih naših državljanov, ki zgubljajo delovna mesta ali pa Za svoje težko delo dobivajo nezadostne prejemke, vidimo, da se na drugi strani nekateri na veliko okoriščajo na način, ki ne škoduje samo našemu gospodarstvu, ampak prav tako tudi moralnemu ugledu naše mlade države. 26. decembra letos bodo minila tri leta, kar so se državljani Slovenije s prepričljivo in velikansko veči-j'10 izrekli za življenje vsamostojni in neodvisni državi. Naši^ prijatelji v drugih državah so našo odločnost spoštovali in nas razmeroma hitro priznali kot suve-r°no državo. Danes pa se ob novicah o dogodkih pri nas nekateri sprašujejo, ali smo se tedaj res odločili za dosledno demokratično in pravno državo po evropskem zgledu, ali smo res hoteli prelomiti s komunistično preteklostjo, ki je našemu narodu povzročila toliko vsestranske škode, ali smo res spo-s°bni in odločeni, da čim hitreje jasno in nedvoumno s,opimo na pot, ki nas bo nekega dne pripeljala v enakopravno članstvo v veliki družini evropskih na-rodov. Ti dvomi imajo svojo podlago predvsem v 'zredno zaskrbljivem in žalostnem dejstvu, da so nePoštenost in nepravni posli lahko tako dolgo uspevali brez učinkovitega posega odgovornih državnih ustanov, da se zadeve ne razčiščujejo, da ljudje, ki so vanje vpleteni ali pa ob njih niso ustrezno ukrepali, še jjaprej ostajajo na svojih odgovornih položajih v rzavi, da po skoraj štirih letih parlamentarne de-°kracije ostajajo minule krivice neporavnane, da Se vračanje krivično odvzetega premoženja velikokrat namenoma zavlačuje in da se privrženci prejšnjega otalitarnega režima lahko tako uspešno, čedalje samozavestneje in organizirano upirajo vsemu, kar 1 Pomenilo, da smo resnično in prepričljivo prelomi- li s preteklostjo, ki je kriva za naše splošno žalostno stanje. To je tudi vzrok naše velike zaskrbljenosti. Zato odločno pozivamo vse odgovorne ustanove in posameznike, naj bolj nedvoumno in učinkovito spoštujejo voljo državljanov, ki smo se odločili za resnično demokracijo, dosledno uveljavljanje človekovih pravic in življenja v taki državi, kjer bodo moralna načela in njim ustrezni zakoni najvišje, edino in za vse obvezno pravilo življenja in ravnanja. Ob vsem, kar se dogaja v naši državi, smo slovenski škofje čedalje bolj prepričani, kako dragoceni sta krščanska vera in morala za to, da v njuni luči razlikujemo, kaj je dobro in kaj je zlo. Hkrati pa nas skrbi dejstvo, da so mnogi kristjani spričo teh velikih in težkih nalog nedejavni, velikokrat med seboj usodno razcepljeni in celo ne razumejo pravega moralnega namena in smisla naših nastopov za pravičnost, mir, poštenje v politiki, gospodarstvu, šolstvu in drugih področjih javnega življenja, temveč nasedajo propagandi tistih, ki hočejo naše zavzemanje za moralne vrednote očrniti kot nedopustno vmešavanje v politiko. Toda tudi politika je — kakor vse, kar človek dela — podvržena moralnim načelom. Torej se bomo zanjo zavzemali tudi v prihodnje, ker je to naša dolžnost. Zato vas, dragi verniki, in vse ljudi, ki delite z nami našo zaskrbljenost, vabimo, da se še posebno ob dnevu miru, s katerim bomo začeli novo leto, v molitvi priporočimo našo domovino Bogu, da bo njegov blagoslov spremljal in podpiral plemenito prizadevanje vseh, ki se trudijo za skupno blaginjo in za moralno obnovo naše domovine. Koper, Ljubljana, Maribor, 14. decembra 1993 V imenu Slovenske škofovske konference Alojzij Šuštar, ljubljanski nadškof in metropolit, predsednik SŠK Povzpetniki nas siromašijo Branko Rozman Pred kratkim smo v nekem našem dnevniku izpod peresa kritičnega pisca lahko med drugim brali tole:, .Vseeno pa je treba priznati, da je somoupravni socializem MALCE preuredil naše šolstvo in daje bila ena usodnih posledic te preureditve analfabetizem v odnosu do klasične kulture... To je bil ZLOČIN nad slovenskim narodom... To je storila tolpa parveni-jev, ki so toliko let vladali naši deželi...“ Tisti ..parveni“ mi je obležal v želodcu. Odtod te vrstice. Parveni je človek, ki ,,se iz nižjih družbenih slojev hitro, brezobzirno povzpne med višje, povzpetnik“ (Slovar slovenskega jezika). Kdaj se je začelo pri nas to parvenijstvo, se ve. Četrta temeljna točka OF je namreč oznanila, da ,,OF preoblikuje slovenski narodni značaj". Ta projekt se ji je posrečil. Škoda, da na slabše. Eden od sadov tega preoblikovan- ja je tudi povzpetništvo. Preoblikovanje slovenskega narodnega značaja je začela uresničevati revolucija radikalno in dosledno: iz našega prostora je zbrisala Boga, v medčloveške odnose pa vnesla nemoralna sredstva kot dopustno orožje za njeno zmago. Ko je zmagala, je v strukturo družbe vgradila načelo negativne selekcije: na ključna mesta v družbi niso prišli značaji, talenti in strokovnjaki, ampak zvesti vojaki revolucije. Tako smo dobili povzpetnike, od katerih ima pa naša družba ogromno škodo. Komunizem je bil pač zmota. Drugi pravijo laž. Češki predsednik Havel ga je pred nedavnim imenoval zločin in dodal: „Komunizem je izpridil vse, kar je bilo mogoče izpriditi.“ (Kljub tej svoji čudoviti oceni je, hvala Bogu, prejel naše uradno priznanje: „Gospod predsednik, vi ste edini med vzhodnoevropskimi državniki, ki lahko vzravnano stopate v demokratični svet." — Blagor Čehom!) To povzpetništvo je napolnilo vse plasti našega življenja: politično, znanstveno, kulturno, sodno, prosvetno, gospodarsko, finančno. In če sedi na ključnih mestih vsega našega življenja večina povzpetnikov iz negativne selekcije, mediokriteta, je razvoj upočasnjen, nekvaliteten, enak stopicanju na mestu. Tega si pa seveda nihče razen njih ne želi. Kako to popraviti? Povzpetniki sami se z mest, na katera so prišli skozi stranska vrata, ne bodo umaknili. Tudi družba jih ne bo zlepa odslovila, saj je še vsa preprežena z ljudmi iz iste šole. In vendar bi moral biti neki način, kako pregledati vse sektorje naše družbe (tudi univerzo in SAZU) in svetovati profilom, ki tja ne spadajo, naj se za narodov blagor umaknejo. Mogoče bi lahko v to posegel naš državni zbor s kakšnimi uspešnejšimi sredstvi. Vsekakor bi bila s sestopom neprimernih narejena narodu velika usluga. Zakulisno središče moči Branko Rozman Kritični in ideološko neobremenjeni pisci nam zadnji čas sporočajo, da pri nas poleg demokratično postavljene oblasti deluje še druga, v zakulisju, ki jo sestavljajo tisti iz bivšega enoumja. Ker so mnogi od njih tudi v demokraciji zasedli ključna mesta, odloča dejansko o celotnem dogajanju pri nas bivša avantgarda. Oni na primer: — organizirajo odliv družbenega denarja v zasebne žepe, — zavirajo razčiščevanje afer (ker so vanje vpleteni pretežno ljudje iz njihovih logov), — delijo nalepke razčiščevalcem afer kot ščukam v ribniku, — programirajo združevanje levih političnih strank, — netijo in podžigajo medsebojno napetost med desnimi strankami, — zavirajo reformo sodstva, ki je še močno pohabljeno. Marsikdo se sprašuje, če ne bi bilo tudi pri nas priporočljivo, kar so naredili na Češkem: z zakonom so obsodili komunistično preteklost, objavili imena nosilcev bivšega sistema in jih moralno obsodili. Sicer bomo še desetletja predmet igric partijskega zakulisja. SOLZENICIN: „Jasno je, da ljudje, ki so vrteli ročico mesoreznice celč tam daleč leta 1937, niso več mladi. Zdaj so že sedemdeset do osemdeset let stari. Svoja najboljša leta so preživeli v izobilju, udobno, bili so dobro hranjeni, tako da je zdaj prepozno za kakršno koli enakovredno povračilo , vsaj glede njih. Vendar bodimo milostni. Ne bomo jih ustrelili. Ne bomo vanje vlivali slane vode niti jih zapirali med stenice niti jib krotili s tunkanjem niti jih pustili stati brez spanja ves teden niti jih brcali s škornji ne tepi' z gumijevkami niti jim stiskali lobanj z železnimi obroči niti jih tlačili v jetniške celice, da bi ležali drug na drugem kot prtljaga — nič takegO ne bomo počeli, kar so delali oni. Ampak zaradi naše domovine, zaradi naših otrok imamo dolžnost, da jih vse poiščemo in jih postavimo pred sodišče! Ne da bi jih sodili za njihovo zločine, ampak da bi prisilili vsakega od njih, da bi glasno oznanil: „Da, bil sem krvnik id morilec’.“ Slovenec, 13.11.1993; str. 2# Minister Janez Janša o slovenski pomladi in njenih sadovih, o Cerkvi, praznovanju božiča... Osamosvojitev seje lepo posrečila demokratizacija pa se le počasi FRANCI PETRIČ Z ^----------------------------------------------------------------- Minister Janez Janša sodi med tiste osebnosti našega javnega življenja, o katerih se veliko govori in piše. Kristjani smo sc srečali z njegovim imenom v tako imenovani slovenski pomladi. Takrat smo po naših cerkvah molili za pravičnost in mir, ko so mu skupaj s Tasičem in Borštnarjcm sodili na Roški cesti. V veliki meri je slovenska osamosvojitev njegovo delo, na obrambnem ministrstvu so že takoj, ko gaje prevzel, zavzeli za urejanje odprtih vprašanj v zvezi s služenjem duhovnikov v teritorialni obrambi, predvsem z vrnitvijo Škofovih zavodov v Šentvidu... Vse to in še kaj je bilo vzrok, da smo ministra ^Janeza Janšo poprosili za tale pogovor. A y Gospod minister, od leta 1988 ste ena osrednjih osebnosti slovenskega družbenega življenja. Ali ste si °b začetku slovenske politične pomladi predstavljali vse to, do česar smo zdaj prišli? Na začetku slovenske pomladi leta 1988 smo vsi čutili, daje napočil čas sprememb. Komunistični sistem seje polagoma majal v vsej Vzhodni Evropi. Toda nihče ni pričakoval, da se bo zrušil tako hitro in hkrati v tako veliki meri preživel na drug način. Spomladi leta 1988 so slovenski pisatelji izdali teze za demokratično ustavo, ustano-yljena je bila Kmečka zveza, v vladajoči KPS je boj zaprevlado med Kučanom in Popitovo strujo pojenjaval v korist Kučana. Svoboda govora je začela prihajati do izraza. Hkrati pa se je v takratni Jugoslaviji začel uresničevati načrt države po meri Srbije z rezervno podvarianto Velike Srbije. Beograd je pritisnil na Komunistično partijo Slovenije, naj uredi stvari doma. CK ZKS Slovenije s Kučanom na čelu, ki je imel absol utno oblast, je imel dve možnosti: braniti demokratizacijo in prebujajočo se nacionalno zavedanje Slovencev ali pa poslušno izvršiti beograjski ukaz. Kot vedno od leta 1941 naprej so slovenski komunisti tudi tokrat ubogali beograjsko partijo in vojaško centralo. Rezultat tega so bile aretacije Borštnerja, Tasiča in mene, s katerimi so hoteli prestrašiti Slovence, da ne bi nasprotovali slovenski enopartijski oblasti in beograjski nadvladi. Odziv med ljudmi in še posebej dejavnost Odbora za varstvo človekovih pravic, v katerem so sodelovali predstavniki pisateljev, časnikarjev, Cerkve in drugih civilnih organizacij in skupin, je prekrižala račune tako domači kot beograjski oblasti. Izener-gije slovenske pomladi so nato nastala jedra številnih opozicijskih strank, ki so, povezane v Demos, zmagale na prvih svobodnih volitvah leta 1990. S tem je bil izvoljen tudi bistveni pogoj za nacionalno osamosvojitev dobro leto kasneje. Takratne enotnosti civilne družbe, ki je delala za demokratizacijo in za osamosvojitev, danes ni več. Kako to? Zdaj ni več niti enakih spominov na tiste dni. Vi ostajate zvest takratnim idealom... Povsem monolitne enotnosti ni bilo nikoli. Vedno so bili nekateri za večje, drugi za manjše kompromise. Bolj pa so se stvari jasnile, večje so bile razlike, kar je večinoma normalen pojav. V Odboru so sodelovali nekateri ljudje, ki od samega začetka niso hoteli imeti ničesar skupnega s strankarsko politiko. Ko so nastale stranke, so se umaknili, nekateri med njimi pa so pozneje celo nasprotovali slovenski osamosvojitvi. Večina pa je le vedela, da bo prišlo do velikih sporememb, vprašanje sta bila le čas in cena. Kmalu po prvem sojenju na Roški smo obsojenci skupaj s predstavniki Odbora obiskali nadškofa Alojzija Šuštarja. Med sojenjem so bile v ljubljanski stolnici pa tudi drugod maše, JANEZ JANŠA kjer je veliko ljudi molilo za nas in želeli smo se Cerkvi zahvaliti za podporo in pomoč. Bil je zelo prijazen in razumevajoč pogovor in po njem se mi je zdelo, da smo Slovenci dovolj močni za preizkušnjo, ki seje že dala slutiti. Z demokratizacijo so do javne besede prišli tudi kristjani zato, ker so sodelovali pri njenem uveljavljanju. Zdaj sc pozablja na njihov takratni delež in so odrivani v družbenem življenju, ko gre za njihove pravice, npr. Cerkvi se odreka pravica do vrnitve premoženja, verni nimajo vpliva pri oblikovanju šolske zakonodaje in podobno... Ponekod (npr. vrnitev Škofovih zavodov) pa sc le premika. Zakaj tako? Nedvomno gre kristjanom velika zasluga za svobodo javne besede, tudi zato, ker se je dolga leta, pa čeprav zavita v svetopisemske prispodobe, ohranjala v Sloveniji le v literaturi, poeziji in v slikovitih pridigah mnogih duhovnikov, ki so kritično odsevale tudi družbeno stvarnost. Ko govorimo o mednarodnem priznanju Slovenije, je vloga Vatikana pomemebnejša, kot je to splošno znano.-Na kratko rečeno je slovenska Cerkev v zadnjih odločilnih letih veliko pripomogla k uresničitvi ključnih nacionalnih interesov, in to na način, ki ni predstavljal prevzemanja funkcij državnih institucij, kot soji nekateri očitali. Mnogi hočejo še danes Cerkev spraviti v položaj nadzorovane institucije ali pa nanjo gledajo tako kot v časih socializma. Od tod izvirajo mnoge težave. Skli- Prešeren, naš ponos in vzor slovenstva MILENA AHČIN Te dni bo povsod, kjer se družijo Slovenci, mnogo govorjenja in pisanja o Prešernu, našem včlikcm pesniku, ki je bil tudi narodni buditelj in borec za pravice našega jezika. Slovenci v raznih obdobjih, v različnih družbenih plasteh in zagovorniki raznih idej— vsi slavimo ■ Prešerna, našega pesnika. 4. februarja pred 145. leti je umrl mož, ki je Slovencem daroval delo, ki se more kosati z največjimi mojstrovinami vseh časov. Tudi mi se bomo klanjali Prešernovemu spominu in izkazovali hvaležnost in ponos. Je to dovolj? Ko smo prejeli ta biser, smo si naložili veliko nalogo postati in ostati vredni člani velikega kulturnega naroda. Krajevna razdalja nas ne odveže te dolžnosti. Saj vsakdo odgovarja le zase, vsak more prispevati le svoje zrnce, ki ga naj posadi v kar najplodnejšo zemljo. Čim težje so razmere, tem odločneje moramo nastopati. Ce živimo v drugačnem okolju, v sebi in v svojem okolju še bolj skrbno in ljubeče varujmo narodne vrednote. Ko vse teži k lažjemu in lagodnejšemu življenju — ni to smer propada? Ideali so najbolj vidni znak zdravega bitja, borba zanje je znak plemenitosti. Če so pri tem potrebne žrtve* bo zavest izpolnjene dolžnosti sladka in pomirljiva. Kar se nekaterim ljudem čudno zdi, je za nas čisto naravno. Res smo daleč od domovine, a smo prav tako Slovenci kot kdorkoli nekje v Idriji ali pod Bočem, v Prevaljah ali na Črnem vrhu. Nič manj Slovenci nismo. Zavedamo se dolžnosti in pravic, čutimo z narodom v lepih in težkih dneh, smo pripravljeni pomagati in pričakujemo pomoč v potrebi. Kakšna naj bi bila razlika zaradi nekaj sežnjev oddaljenosti? čutimo, oblikujemo misli, jih skrbno in čisto izražamo v Ponosni smo na slovenstvo. Kdor neha biti ponosen, ni govoru in pismu. Skrbimo za zvesto ohranjanje pravili več vreden član naroda. Cankar je napisal: „Ponos nam besed in oblikovanje slovenskih rekov, da nas ne zavedejo je bolj potreben kot slovensko vseučilišče.“ Slovensko tuji tokovi, kijih srečujemo v vsakdanjem življenju. Slo- cujejo se na Evropo, dokler lahko to izkoristijo v svoj prid. Ko pa naletijo na predloge, da bi tudi odnose s Cerkvijo uredili tako, kot sojih v primerljivih evropskih državah, pa to preslišijo. Po padcu Demosove vlade so nekatere stvari spet dobile svoj prejšnji tok, vendarpa vrnitev nazaj na staro ne bi smeli dovoliti. Obrambna zakonodaja jc ena od prvih, ki se prilagaja novemu času. To seje pokazalo že leta 1991, ko so sc začela urejati vprašanja udeležbe duhovnikov na orožnih vajah, pozneje pa pri vprašanjih duhovne oskrbe slovenskih vojakov. Kaj še pripravljate? V pripravi je zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o vojaški dolžnosti. To naj bi tudi na zakonski ravni omogočil to, kar danes omogoča uredba vlade, ki predvideva, da lahko duhovniki opravljajo svoje polanstvo tudi kot tako imenovano civilno dolžnost in se kot vojaški obvezniki ne razporejajo v vojaške enote. So pa dolžni v svoji fari sodelovati s tisto enoto slovenske vojske, ki bi se tam mobilizirala ali bi tam delovala v vojnih razmerah. Nekaj takih primerov je bilo tudi junija in julija leta 1990, čeprav je bila vojna kratka. Kij ub temu, da to še ni bilo zakonsko urejeno, so vojaki sami zahtevali duhovnika. Ker je v Sloveniji v miru vojaški rok kratek (najkrajši v Evropi) in ker je uvedeno teritorialno načelo služenja (praviloma čim bliže domu), fantje pa so ob koncu tedna mnogokrat doma, bo v razpravi ob spremembi zakona najbrž veliko pomislekov glede klasične kuratske službe v vojski v miru. Nobenega dvoma pa ni, da bomo morali sedanje rešitve za vojne enote po spremembi zakona ustrezno dodelati. Nekdanja jugo vojska jc prepovedala versko časopisje in vsako versko dejavnost. Kako sedaj? Kakšno časopisje imajo naročeni učni vojaški centri? V JLA so bili vsi časopisi z versko vsebino prepovedani, s posebnim členom Službenega pravila je bilo prepo- vedano npr. celo nošenje križca na verižici. V učnih centrih slovenske vojske se ne prepoveduje nobena knjiga, revija časopis, naročeni pa so tisti, po katerih je povpraševanje. Medtem ko pri vas dosledno uveljavljate demokratična načela, sc na drugih področjih dogaja drugače, edo nasprotno. Afere, špekulacije, kraja družbenega premoženja... Ali ima vlada dovolj moči, da sc to ustavi? Res je. Mnogi, ki so bili nekdaj siloviti zagovorniki družbene lastnine, so jo sprivatizirali do neslutenih vsot. To je danes najresnejši problem Slovenije. Nebrzdana kraja skupne lastnine, s katero se na eni strani ustvarja peščica na hitro obogatelih ne- t kdanjih direktorjev in politikov, na drugi pa množice brezposelnih U’ okradenih. Na ta način skušajo star6 strukture ohraniti svojo prevlado v družbi in to jim, žal, dobro uspeva-Kupujejo časopise, privatne TV k3' , nale, radijske postaje, založbe, podje-1 tja, banke... S tako količino denarja venstva rte merimo po številu članov skupnosti, saj se tudi ljubezen ne meri na vatle in ne na mernike. Jubezni ni nikdar dovolj. Vedno je treba najti kaj n°vega, dajo ogrejemo, poživimo in razširimo. Ko neha rasti, okarneni, sc posuši. Ko bo naš ponos opešal, bo konec našega slovenstva. Prav nič nam 'le b° pomagalo uradno priznanje pripadnosti narodu ali državi, če nas bo slovenski otrok na poti Po S loven iji začudeno pogledal, ko ga bomo ogovo-■l Slovensko čutiti in to brez truda izraziti je c ro, iz tega raste vse drugo: branje in razumevanje Pobranega, uživanje ob lepili pesmih, knjigah, onimanje za vrednote, kijih narod ceni in ohranja. Pravica do uživanja tega, kar so pridobili naši Predniki in rojaki doma in po svetu. Pravica do enaSiovenec. Te pravice nam ni treba kupovati. . !Jc ne moremo dokazati z znanstvenim pre-p* °.m krvi ali s pravimi ali ponarejenimi listinami, so nooki in svetlolasi, veseli in kisli, pretirano in je'tf0SajCIJ° vescUaški, lepo vzgojeni in tudi družbi nepri-ni značaji — a vse to nič ne vpliva na pripadnost odit. Vsi smo enakovredni otroci iste matere, sii .je onemogoča. Kako jalov izgovor! Poznamo mi- p^rja, ki že 40 let ni videl Slovenca — morda nekajkrat nil"~aj minut—pa bi brezzadrege stopil med domače in c !Ce ,le ki opazil, da ima v govoru kakšen tuj naglas ali gos P°m.anjkanje izrazov. Na zahodni obali Anglije živi __ka>. mora za pogovor v slovenščini potovati nekaj ur, Mar h° po tclcfond in boš mislil, da ti odgovarja iz (lril'lora- V nedogled bi lahko naštevali ljudi, ki so v na f'Ctn-0k°iiu pravi Slovenci, polni ljubezni in ponosni kult V°^C. f'l°vcn^tvo. Zanima jih življenje v domovini, —!t"ii dogodki in pridobitve na vseh področjih. Mislijo tudi VRBA. Rrešenova rojstna hiša. in čutijo z nami, živijo z nami in mi z njimi. v Tako je nastala Velika Slovenija, kakršno je videl Zupančič, ko je zapisal: „Razpni sc kot morje v brezbrežno obzorje, dom moj!“ Prešernove nesmrtnosti se bomo ob pomembnem datumu spominjali vsi, ki smo dediči njegove bogate zapuščine. Brali bomo njegove pesmi od Avstralije do Kanade, od Japonske do Južne Amcrije, v Afriki in po vsej Evropi, vsi bomo enako čutili ob Prešernovem vzpodbujanju narodne zavesti in ljubezni do vsega našega. Podajmo si roke in pomagajmo si med seboj, da nikogar od nas ne premaga malodušje, da nas ne pritegne lagodno predajanje tokovom, ki meljejo človeštvo v brezlično mešanico brezdušnih avtomatov! Pre krivci za te strašne talno 0u.a X!.saj pravično uradno mo-ttsluga p„ ° °- To bi bila največja resnico i, T,jam-ki bi rade poznale D/r Pretekle zgodovine in se znebile občutka, da rastejo na nepopravljenih krivicah. Kako različni napadi, grožnje vplivajo na vaše zasebno življenje, družino? Vplivajo toliko, da bi težko rekel, da živimo normalno življenje. Razmere so se popravile po osamosvojitvi, saj smo bili prej vsaj nekaj časa tudi neposredno fizično ogroženi. Vendar pa mislim, da zadnja burna leta vsaj na otrocih niso zapustila hujših posledic, za kar gre velika zahvala tudi drugim, predvsem ženinim in mojim staršem, moji in njeni sestri in drugemu sorodstvu. Tudi v šoli so bili zelo razumevajoči. Vsi so pomagali po svojih močeh. Nekoč sem mislil, da bo demokracijam osamosvojitev prinesla hitrejše spremembe in nameraval sem potem pustiti politiko. Osamosvojitev se je res lepo posrečila, demokratizacija pa se le počasi prebija, tako kot v nekaterih drugih vzhodno in srednjeevropskih, bivših komunističnih državah. Tvorci represivne kazenske zakonodaje v komunističnem sistemu so danes pri nas varuhi človekovih pravic, ki branijo predvsem sebe in druge krivce za enopartijsko diktaturo, tvorci samoupravljanja pa lastniki podjetij, ki mečejo delavce na cesto. Zato mislim, da moram še nekaj časa vztrajati. Ali stc v mladosti obhajali božič? Kaj si želite letos za ta praznik in kaj boste zaželeli našim bralcem? Božič je bil v moji mladosti najslovesnejši praznik. Spominjam se, da smo si otroci iz moje vasi želeli, da bi bili toliko odrasli, da bi šli lahko k polnočnici in videli velike jaslice. To je bilo doživetje že samo po sebi. Takrat je bil za božič vedno sneg in vse je bilo nekako skrivnostno. Spominjam pa se tudi, da nas je v cerkvi v gumijastih škornjih vedno zeblo. Večkrat smo za božič čakali tudi očeta, ki je delal v Nemčiji in se je za ta praznik vračal domov. Letos si želim, da bi bil božič čim bolj spokojen. Vam in bralcem Družine pa želim veliko veselja, osebne sreče, medsebojnega razumevanja in trdne volje za skupno dobro. £ ( “ "\ Zdravljica France Prešeren Spet trte so rodile, prijat’lji, vince nam sladko, ki nam oživlja žile, srce razjasni in oko, ki utopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi. Komu najpred veselo Zdravljico, bratje, 6’mo zapet’? Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je sinov sloveče matere! V sovražnike ‘z oblakov rodu naj naš’ga trešči grom! Prost, ko je bil očakov, naprej naj bo Slovencev dom; naj zdrobč njih roke si spone, ki jim še teže! Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo! Otrok, kar ima Slava, vsi naj si v roke sežejo, da oblast in z njo čast, ko pred, spet naša bosta last! Bog živi vas, Slovenke, prelepe, žlahtne rožice! Ni take je mladenke, ko naše je krvi dekle; naj sinov zarod nov iz vas bo strah sovražnikov! M lade n’či, zdaj se pije Zdravljica vaša, vi naš up! Ljubezni domačije noben naj vam ne usmrti strup; ker po nas bode vas jo srčno branit’ klical čas! Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat’ dan, da, koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan, da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak! Nazadnje še, prijat’lji, kozarec zase vzdignimo, ki smo zato se zbrat’li, ker dobro v srcu mislimo. Dokaj dni naj živi Bog, kar nas dobrih je ljudi! TRIJE SVETNIKI V FEBRUARJU SVETI BLAŽ 3. februar 2£^ eščenje sv. Blaža je med vernim ljudstvom zelo razširjeno. Zlasti ga časte Hrvatje, posebno Dal-matinci. Pravijo mu sveti Vlaho. Dubrovnik si ga je izbral že morda v desetem stoletju za svojega zavetnika. Ko je bil Dubrovnik še samostojna republika, je imel sliko sv. Blaža na državni in trgovski zastavi, na državnem pečatu in kovancih. V vsej Cerkvi velja sv. Blaž za priprošnjika zoper bolezni vratu in grla. Legenda, ki se opira na zgodovinsko jedro, namreč pripoveduje, daje bil Blaž najprej zdravnik, potem pa škof v Bebasti v Armeniji. Ko je začel cesar Licinij preganjati kristjane, so prijeli tudi Blaža. Peljali so ga pred sodnika, naproti mu je prihitela vdova z edinim sinom in jokaje prosila svetnika, naj ji reši drag ega otroka gotove smrti. Revež je bil požrl ribjo kost, pa mu je niso mogli spraviti iz grla. Trpel je silne bolečine, toliko da ga ni že zadušilo. Sv. Blaž je nekoliko pomolil, dečka blagoslovil in ga ozdravljenega vrnil srečni materi, j Sam pa je šel naprej v strašno smrt. Neusmiljeno so ga rablji tepli, potem z železnimi grebeni trgali. Naposled gaje dal sodnik obglaviti. Zgodilo se je to najbrž leta 316. V zvezi z omenjenim čudežem, ki gaje storil svetnik na poti v srn rt, deli Cerkev vsako leto na god sv. Blaža — Blažev blagoslov. Mašnik najprej blagoslovi sveče za ta blagoslov s posebno molitvijo. Nato vzame dve sveči, zvezani v obliki križa, in ju približa grlu vsakega, kdor želi prejeti Blažev blagoslov, in podeli ta blagosolov z besedami: ,,Na prošnjo svetega Blaža, škofa in mučenca, naj te Bog varuje bolezni v grlu in vsakega drugega zla. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha." Na te besede odgovorimo z Amen. „Blažev žegen" je den izmed številnih blagoslovov, s katerimi Cerkev posebno moli za svoje vernike. Tudi ta blagoslov ima moč iz njene molitve in našega pobožnega prejemanja. SV. SHOLASTIKA 10. februar —^ ila je sestra dvojčica sv. Benedikta iz Nursie, H patriarha zahodnih menihov in reda benediktin-cev. Že kot otrok se je posvetila Bogu in poslej živela samo zanj. Velika, ganljiva ljubezen je družila brata in sestro vse življenje. Za velike duhovne cilje, za katere seje navduševal Benedikt že v zgodnji mladosti, seje vnemala tudi ona. Koje Benedikt ustanovil samostan na Monte Cassinu, ga je sestra Sholastika prosila, da bi tudi ona smela živeti po pravilih njegovega reda-Brat ji je ustregel; ob vznožju hriba je dal zgraditi skromen samostan in jo imenoval za op ati njo. Na bližnji samostanski pristavi sta se sleherno leto po enkrat, na praznik, sešla z bratom in se nekaj uf pogovarjala o božji ljubezni. Kako je minilo njuno zadnje srečanje, je opisal papež Gregorij Veliki, rojen nekaj le* pred Sholastikino smrtjo. Tudi tokrat sta se ves dan pogovarjala o svetih rečeh, tako da je bil ura že pozna. Tedaj je zaprosila Sholastika: „Prosim te, nocoj, to noč, me nikar ne zapuščaj, da se bova do jutra pogovarjala o veselju nebeškega kraljestva." Brat jo j® začudeno pogledal: „Kaj misliš, sestra? Kako bi mogel ostati zunaj samostana čez noč?' Nebo je bilo jasno. Ko je Sholastika slišala, kako ji je brat odbil prošnjo, je sklenila roke, jih položila na mizo ter sklonila vanje glavo, da poprosi Vsemogočnega. Koje spe* dvignila glavo, se je začelo bliskati, treskati in ulila se je ploha, da ni bilo mogoče iti izpod strehe. Božji mož je rekel žalostno: „Bog ti odpusti, sestra! Kaj si naredila?" Sholastik3 mu je odgovorila: „Vidiš, tebe sem prosila, pa me nisi hotel uslišati. Gospod pa me je uslišal. Pojdi izpod strehe in se vrni v samostan, če moreš." Tako se je zgodilo, da j® moral Benedikt ostati in sta s sestro prečula noč v svetih pogovorih. Drugo jutro sta s3 JEZUSOVO DAROVANJE -SVEČNICA 2. februarja H m arija in Jožef sta prinesla 40 alfi dni starega Jezusa v tempelj z dvojnim namenom: da bi se Marija obredno očistila in da bi Jezusa, svojega prvorojenca, darovala Bogu. Ob tej priložnosti sta se Marija in Jožef srečala v templju s starčkom Simeonom in prerokinjo Ano. Simeon je v preroškem duhu v otroku Jezusu prepoznal Odrešenika in slavil Boga, ,,kajti moje oči so videle rešitev, ki si jo pripravil pred očmi vseh narodov: luč v razsvetljenje poganov in v slavo Izraela, svojega ljudstva. “ Ker Simeon pravi, da je Jezus luč v razsvetljenje poganov, Cerkev ta dan blagoslavlja sveče. Po tem obredu se ta praznik imenuje svečnica. Sveča je zaradi svoje zgovorne govorice simbol vstalega Jezusa, ki razsvetljuje življenjsko pot vsem, ki hodijo za njim. Kakor se sveča z oddajanjem svetlobe in toplote použiva, tako naj se tudi naše življenje porablja v službi človeku in Bogu, da bomo luč sveta. Namen blagoslova sveč na praznik Jezusovega darovanja je torej v tem, da bi hodili za Jezusom, kije ,,luč v razsvetljenje vseh narodov“ in bi nje-gov evangelij razsvetljeval naše življenje. NAMEN APOSTOLATA MOLITVE ZA FEBRUAR Splošni: Da bi svetovni dan bolnikov kristjanom pomagal v vsakem trpinu gledati trpeči in poveličani Kristusov obraz. Misijonski: Da bi bili v deželah v razvoju vsi umirajoči, nalezljivo bolni in okuženi od aidsa deležni potrebne nege. Slovenski: Da bi krščansko kulturo, ki smo jo prejeli od prednikov, posredovali prihodnjim rodovom. Blagoslov na god svetega Blaža - 3. februarja Za zdravje pravimo, da je naše največje bogastvo. To najbolje vedo naši bolniki, pa tudi tisti, ki so že kdaj preboleli kakšno hujšo bolezen. Iz Svetega pisma vemo, da je Jezus bil bolnim še posebej naklonjen in da je rad uslišal njihovo prošnjo za ozdravljenje. Večkrat prosimo tudi tega alione- vrnila vsak v svoj samostan. Tretji dan, 10. februarja leta 543, je videl Benedikt iz svoje °elice, kako je splavala proti nebu bela golobica — bila je duša njegove sestre Sholastike. SV. VALENTIN (Zdravko) 14. februar ivel je v 3. stoletju v Rimu, postal mašnik in mučenec. Mučeniško krono je prejel leta 269. Legenda pripoveduje, da ga je mestni prefekt Kalpurnij izročil uradniku Asteriju, da bi ga odvrnil od krščanske vere. . Aste rij ga odvede v svojo hišo. Valentin poklekne j v na pragu in moli: „Bog vseh stvari, vidnih in nevidnih, f ß Stvarnik človeškega rodu, ki si poslal svojega sina Gospoda Jezusa Kristusa, da bi nas pripeljal iz teme v pravo luč; spreobrni to hišo in daj ji luč, da spozna I tebe in Kristusa v edinosti Svetega Duha." Ko Aste rij sliši to molitev, reče: „Ti praviš, da je vaš Kristus prava luč?“ Valentin odvrne: „Saj, Gospod Jezus Kristus, ki je spočet od Svetega Duha, rojen iz Marije Device, je prava luč, ki prihajajoč na svet razsvetli vsakega človeka." Asterij pravi nato: „Prav; če razsvetli vsakega človeka, se bom Prepričal in potem priznal, daje Bog, če pa ne — tedaj ugasim tvoje sleparstvo. Imam namreč slepo hčerko. Privedem ti jo. Če jo ozdraviš, bom storil vse, kar mi zapoveš." Ko stopi slepa revica pred mašnika, ta najprej moli, potem pa položi deklici roke na oči ter zakliče: „Gospod Jezus Kristus, ki si Bog, prava luč, razsvetli svojo služabnico!" In ko to izreče, deklica spregleda. Po tridnevni pripravi je Valentin krstil Aste rij a in vso njegovo družino s sužnji vred. Verjetno je, da so Valentina prav zato Prijeli in mučili, d asi tedanji cesar Klavdij sam kristjanov ni preganjal. Častilcev sv. Valentina je bilo v zgodovini zelo veliko. Priporočali so se mu za zdravje zlasti božjastni bolniki. Znan je kot vremenski svetnik — sv. Valentin ima ključ do korenin. V zahodni Evropi in Ameriki velja god sv. Valentina za srečen dan, ko si ljudje izmenjavajo čestitke in darila. „Nekoč ste bili tema, zdaj pa ste luč v Gospodu. Obnašajte se kot sinovi luči!" (Ef 5, 8) ga svetnika ali svetnico, naj nam pri Bogu izprosi zdravje ali pomoč v raznih potrebah. Tako se zatekamo tudi k svetemu Blažu, naj nas reši bolezni v grlu in vsakega drugega zla. Ta navada ima svoj izvor v legendi, ki pripoveduje, da je sveti Blaž blagoslovil mladeniča, ki je umiral zaradi bolečin v grlu. Na Blaževo priprošnjo je otrok ozdravel. Ta blagoslov je lahko pri maši ali pri samostojnem bogoslužnem opravilu. IZ SLOVENIJE Dan reformacije Slovenska skupščina je izglasovala kot enega izmed državnih praznikov dan (protestantske) reformacije, ki ga praznujejo v Sloveniji 31. oktobra. Dr. Drago Ocvirk poroča v Družini, da so mediji izrabili praznovanje za zaničevanje in blatenje katolištva. Katoličani so bili tako kot v komunizmu mračnjaki, zatiralci in škodljivci. Vse je izzvenelo v koprneči želji: koliko lepše bi bilo, če ne bi bilo katoličanov. — Tudi to kaže, kdo sedi v skupščini In kdo manipulira z mediji. Pepelnična sreda in postni čas Postni čas začenjamo s pepelnično sredo. Letos bo pepelnična sreda 16. februarja. Ta dan bomo prejeli pomenljivi obred pepeljenja, ki ga spremljajo resne besede: „Spokorite se in verujte evangeliju!" Ali „Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš!" Površno gledanje more v tem obredu videti nekaj pogrebnega. V resnici pa je prav nasprotno. Pepeljenje ni napad na človekovo dostojanstvo, temveč trdna osnova zanj. Spomniti nas hoče, daje prišel čas, ko naj obnovimo življenje, ki bo podobno življenju vstalega Kristusa. Pepeljenje je znamenje minljivosti in smrti, križ pa znamenje življenja in večnosti. Oboje nam kaže vso resničnost našega življenja. Res smo prah in bomo morali umreti. Vendar pa smo po Kristusovi zmagi na križu poklicani k novemu, božjemu življenju. Bogoslužje postnega časa pripravlja vernike na obhajanje velikonočne skrivnosti s spominjanjem na njihov krst in z izvrševanjem pokore. Postni čas je čas preprostosti in ne praznovanja. Z evangeljsko čuječnostjo in neizprosno iskrenostjo do samih sebe naj bi dosegli odpuščanje grehov in obnovili, okrepili svoje duhovno življenje. Krščansko življenje in pokora sta tesno povezana med seboj. To nam postane bolj razumljivo, če se spomnimo, da nam je Kristus zaslužil nadnaravno življenje s svojim trpljenjem, smrtjo in poveličanjem. Zdaj moremo to nadnaravno življenje ohraniti in v njem rasti samo za ceno odpovedi in žrtve. To je Kristus zelo jasno povedal: „Če kdo hoče priti za menoj, naj se sam sebi odpove in vzame svoj križ ter hodi za menoj!" (Mt 16,24). Pravtako nas Kristus tudi resno vabi: „Vstopite skozi ozka vrata; zakaj široka so vrata in prostorna je pot, ki drži v pogubo, in mnogo jih je, ki po njej v pogubo hodijo. Kako ozka so vrata in tesna je pot, ki drži v življenje in malo jih je, ki jo najdejo!" (Mt 7, 13-14). Prostovoljen križ oziroma prosto- Na proslavi Kristusa kralja v Buenos Airesu KRIŽANI KRALI MARKO KREMŽAR eta 1939, meseca julija, ko je Evropa stala na pragu druge svetovne vojne, smo bili Slovenci gostitelji in organizatorji šestega mednarodnega kongresa, posvečenega Kristusu Kralju. Nihče ni slutil, daje bila tamogočna verska slavnost, vse do danes, zadnja te vrste na svetu, pa tudi zadnja množična manifestacijakatolištvanaSlovenskem. Kongresu so se pridružili tudi Slovenci iz Argentine. Dušna pastirja Jože Kastelic in Janez Hladnik sta poslala daljše pozdravno pismo, v katerem sporočata, ,,da bo v eni največjih buenosaireSkihcerkvä“ 3. julija slovesna sv. maša, „pri kateri bo mnogo ti-sočev vernikov zbranih, in bomo tudi tukajšnji javnosti predložili to veličastno misel Kristusovega kraljestva.“ Tematika, ki jo je obravnaval kongres, ni izgubila na pomembnosti. Ob branju se zdi, kakor da se je ustavil čas in naj Slovenci nadaljujemo po pol stoletja tam, kjer sta prekinili katoliško delovanje vojna in svetovna povodenj voljna pokora v postnem času bo morda za nekoga omejitev kajenja ali pitja ali gledanje televizije, za drugega vestno izvrševanje dolžnosti v njegovem poklicu in družini, večja potrpežljivost v težavah ali več pozornosti za tisto, kar drugi želi in pričakuje. Predvsem pa bi morali v tem času skrbeti za molitev. Tako naj bi temeljito obnovili jutranjo in večerno molitev, zavzeteje naj bi v družini molili pred jedjo in po jedi. Pri vsem tem bomo kaj lahko spoznali, da je postni čas primeren za premišljeno, pošteno in iskreno spoved. Pokora spada k bistvu krščanskega življenja. Krščanska svetost res ni v žrtvi in pokori, temveč v resnični ljubezni do Boga in do bližnjega. Vendar pa te svetosti ni mogoče doseči brez pokore in odpovedi. Zato Cerkev prosi: „Daj, da nam telesna pokora, za katero smo se v začetku postnega časa odločili, prinese duhovne sadove." komunizma. Naslednji odstavki, iz tedaj sprejetih resolucij, dokazujejo daljnovidnost naših katoliških prednikov. „Kongres Kristusa Kralja opozarja svet na duhovno krizo, izvirajočo iz vedno večjega razkristjanjevanja, in na njene usodne posledice v vsem življenju današnjega človeka.“ Zato „ima kongres za prevažno zahtevo našega časa vsestranski in globok prerod krščanskega ljudstva.“ „Kongres Kristusa Kralja zahteva, naj se krščanska obnova dosledno izvaja in kaže v temeljiti naravni obnovi po Kristusovih načelih na vseh področjih življenja; v prvi vrsti, da se uresniči socialna pravičnost, da se uveljavijo večna načela evangelija v življenju posameznikov, a tudi pri urejanju razmer med sloji, stanovi, plemeni, narodi in ljudstvi.“ Kmalu po tej tako sodobni zahtevi slovenska Cerkev ni mogla zahtevati ničesar več. Nastopil je čas molka in prošenj. Od tedaj naprej slovenski katoličani nismo biii več deležni „hozane“ velikega četrtka, temveč smo bili postavljeni pred preizkušnjo, trpljenje, zasmehovanje in smrt temnih desetletij našega „velikega petka“. Sveti Pavel opozarja v enem svojih pisem ne le Korinčane, temveč kristjane vseh časov, da „božje kraljestvo..-ni v besedi, temveč v dejanju“ (1 Kor, 4, 20). Gledano iz zgodovinske perspektive polovice stoletja, vidimo, da seje s Kongresom Kristusa Kralja pričel tudi za slovensko Cerkev čas, ko je bil° treba potrditi besede z življenjem. Vsak član slovenskega katoliškega občestva je bil poklican po imenu, da sledi, na svoj način, Odrešenikov in' stopinjam. Vsakodnevna prošnja „Pri' di k nam Tvoje kraljestvo... v nebesih in na zemlji“ (Mt 6,10) je dobila komaj dve leti po množičnem slavljenju Kristusa Kralj a med nami odziv, kije posege* globoko v ži vljenje vsakega kristj ana ih zaznamoval tudi nas in naše potomce za Bog ve koliko rodov. Peter Paul Rubens: KRISTUS NA KRIŽU §-'W J.^arte Velikonja, duhovnik kovic oIŽa-i ‘n bogoslovec Dušan Leski so poVÜI1? v °8 ve’koliko jih je bil°’ neizrec k a 1 sv°j° smrt v izrecnih ali S°°bljubil beSedah N->emu> kateremu ja, Križ°'n' ^°jze Grozde pa Velikon-drufiih U* m kesk°vic so se, kot toliko kr'stianr.Z Hr^eništvom preskušenih na Prestol’ v?""81'v ži v,jenju in ob smrti Postavi] v-’ - s' 8a je sredi med nami je bil 0n nstus Kralj. Njegov križjim viČen0 ra na tem svetu. Zato upra-uPamo, da bodo skupaj z dru- gimi mučenci doživljali večno slavo ob prestolu božjega veličastva. V knjigi Razodetje namreč beremo: „Kdor zmaga, mu bom dal, da sede z menoj na prestol, kakor sem tudi jaz zmagal in sedel s svojim Očetom na njegov prestol“ (Raz 3, 21). * * * Prestol Kristusa Kralja ni prazen simbol, ločen od vsakdanjega življenja. „Pravičnost in pravica sta temelj tvojega prestola,“ pravi psalmist (Ps 89,17) in prikaže s tem Kristusa vladarja v središču človeške, osebne in družbene stvarnosti. Kristus ni le kralj naših src, temveč je vladar vsega človeškega rodu, povezanega z mističnimi vezmi vzajemnosti. V psalmih beremo: „Zbor narodov naj se zbere okrog okrog tebe, prestoluj nad njim v višavi (Ps 7, 8). „Zakaj Gospodovo je kraljestvo, On je vladar nad narodi“ (Ps 22, 29). Zveličanje je osebno, a božja slava Berilo iz Tretje Mojzesove knjige (3 Mz 13, 1-2. 45-46) Gobavostjo bila za stare čase bolezen, podobna sedanjemu aidsu. Bila je neozdravljiva in povrhu vsega še nalezljiva. Gobavci so morali živeti sami zase v opuščenih grobovih in votlinah. Zanje so veljali natančni predpisi. Berilo vzbuja sočutje z vsemi bolniki, posebej z neozdravljivo bolnimi. Sočutje je seveda premalo; vabi nas k dejanjem. Posnemajmo apostola, kakor on posnema Kristusa Berilo iz Prvega pisma apostola Pavla Korinčanom (1 Kor 10, 31-33; 11, D Zaradi popolne odločitve za Kristusa si apostol Pavel upa reči, naj bomo njegovi posnemovalci, kakorje on Kristusov. Pove nam tudi, v čem je posnemanje Kristusa: „Najsijeste ali pijete ali kaj delate, vse delajte v božjo slavo." In res je tako. Saj je Jezus zato prišel na svet, da bi proslavil Očeta. Jezus ozdravi gobavca Iz svetega evangelija po Marku (Mr 1,40-45) Čudež ozdravitve gobavca in drugi čudeži niso sami sebi namen, saj Jezus ni prišel na svet, da bi bil naš telesni zdravnik. Njegovi čudeži so znamenja, ki govorijo o Bogu, o njegovih načrtih s posamezniki ins človeštvom. Vtkani so v zgodovino odrešenja in nam kažejo na dogajanje, ki je doseglo vrhunec v velikonočni skrivnosti Gospodovega trpljenja, smrti in vstajenja. Križani in vstali Gospod nas je rešil gobavosti in večne smrti. ni omejena na posamezna bitja. V svojem narodu rastemo in se razvijamo ter sprejemamo odgovornosti, ki prizadevajo tudi naše najbližnje. Zato slave pravični vso večnost Boga, v osebni blaženosti, v krogu svojega družinskega in narodnega občestva, v družbi vseh narodov zgodovine, zbrani okrog prestola Slave. Vemo, da sami ne zmoremo strme poti v Božje kraljestvo. Zato prosimo z vsem zaupanjem našega Odrešenika, Njegovo mater, Kraljico mučencev, in vse, ki so iz zvestobe Gospodu sprejeli križ mučeništva, pomoči, da se ne bomo zaprli v krog brezbrižne sebičnosti, temveč da bomo vsak na svojem mestu priča Kristusova. Naj vžge Bog med našim narodom ogenj krščanske ljubezni ter odkritega obžalovanja krivic in zablod, da bomo deležni Njegovega usmiljenja. Naj bomo vredni, da ostane Kristus do konca časov naš Kralj! 1. postna nedelja 20. februarja Bog sklene z Noetom zavezo po potopu Berilo iz Prve Mojzesove knjige (1 Mz 9, 8-15) Uvod v prvo berilo V božji naravi ni uničevati, ampak ustvarjati. Vode potopa so zagrnile vse, kar je drvelo v pogubo, se uprlo svojemu Stvarniku, in prizanesle tistemu ostanku, iz katerega bo vzbrstelo novo človeštvo, s katerim bo Bog sklenil svojo zavezo. Tako je zaveza tisti čudoviti most, po katerem prihaja Bog k nam in se mi smemo vzpenjati k Bogu. Bog sam se obvezuje, da ne bo nikoli več posegel po potopu kot „vzgojnem“ in „kaznovalnem“ orodju. Voda bo postala odslej znamenje rešenja (krst) in tista prvina, po kateri bo ladja (Cerkev) mogla doseči svoj varni pristan, saj ji njen „graditelj“ daje zagotovilo trajne navzočnosti. Rešuje nas krst, ki je uresničenje Noetove rešitve iz potopa Berilo iz Prvega pisma apostola Petra (1 Pet 3,18-22) Uvod v drugo berilo Zaveze, katere je sklenil Bog v stari zavezi, so bile še „nepopolne“ in „začasne". V Noetovih dneh se je rešila le peščica ljudi (Noe in njegova družina). Po vodi krsta, ki je učinkovito znamenje „večne zaveze" v Jezusu Kristusu, more vsak človek stopiti v veliko družino božjih otrok — v „občestvo odrešenih“. Da bi vzpostavil to vseobsegajočo zavezo in univerzalnost odrešenja, je božji Sin stopil v najbolj oddaljeni kraj (podzemlje) skozi „vrata“ smrti. Kajti samo tako je mogel zares vse zopet privesti v območje Boga. Jezusa Satan skuša in angeli mu strežejo Iz svetega evangelija po Marku (Mr 1, 12-15) Uvod v evangelij Kot naslov današnjemu evangeliju bi lahko napisali: Rodovitnost puščave. Preden je Jezus začel oznanjati evangelij — veselo sporočilo za ves svet, je šel v puščavo na štiridesetdnevne „duhovne vaje". Torej se ni podal v puščavo iz zasebnih asketskih nagibov, ampak ga je tja vodil Sveti Duh. Neizmerna „rodovitnost“ Jezusovega delovanja ima svoje korenine prav v teh „puščavskih“ dneh samozatajevanja na začetku delovanja in v „osamljenosti“ na križu. Tako se bodo morali tudi vsi tisti, ki bodo hoteli, da bo njihovo oznanjevanje evangelija : rodovitno in učinkovito na neki način podati v puščavo, I odpovedati se temu, kar je njihovega in se prepustili vodstvu Svetega Duha. Za prepričljivost našega krščanskga življenja nam je dan postni čas, ki je pred nami, in ne „za lastno rabo". 2. postna nedelja 27. februarja Abraham opravi daritvi v veri in upanju Berilo iz Prve Mojzesove knjige (1 Mz 22, 1-1.9a. 10-13. 15-18) Uvod v prvo berilo Bog je zahteval od Abrahama, da mu daruje edinega sina Izaka. S to zahtevo je Bog res do skrajne mere preizkusil Abraha; movo vero. Toda ta vera ni odpovedala tudi pred tako kruto preizkušnjo. Zgled poslušnosti in veliko; dušnosti do Boga za nas, ki naj se ne ustavimo pred še tako velikimi življenjskimi preizkušnjami. Bog neskončno več daje kot pa jemlje! Bog svojemu Sinu ni prizanesel Berilo iz Pisma apostola Pavla Rimljamom (Rim 8, 31b-34) Uvod v drugo berilo Ko je Bog daroval svojega Sina za nas, je neskončno presegel Abrahamovo daritev. Bog nikoli ne zahteva nekaj, kar ne bi bil on sam pripravljen storiti! Med Očetovo daritvijo in Sinovo izročitviijo je neizmerno soglasje. Sedaj ni več sam0 Bog z nami (Emanuel) ampak tudi Bog za nas. Ke/ imamo Boga na širši stran'; izgubijo vse obtožbe pro'1 nam svojo ostrino. Nebeški Oče razodene, da je Jezus njegov Si/1 Iz svetega evangelij0 po Marku (Mr 9, 2-10) Uvod v evangelij Na Gori spremenjenjaj6 Bog Oče razodel, kdo je tisti, katerega izroča v krvav0 daritev in kaj sprejema „novi Izak“ v ljubeči poslušnosti d° Očeta na svoje rame. Tu se kot v nekakšnem preblisk0 razodene ljubezen svete Trojice, ki iz ljubezni daruj6 (Oče), ki se v ljubezni daruje (Sin) in ki je daritve^ ljubezen sama (Sveti Duh). Pomembna je prepoved, Ki Jezus daje očividcem, naj o tem ne govorijo, kajti vsak0 razlaganje bi bilo vir nesporazumov. Najbolj verodostojr)6 razlaga tega dogodka bo podana z Gospodovo smrtjo i° vstajenjem. Cerkvica v korbovskem letoviškem kraju DOLORES. Folo: MARIJAN KAJ in KAKO POJEMO pri mašni daritvi KULJ kaj pojemo? Kljub temu, da je danes maša precei drugačna kot je bila pred bo-goslužno prenovo, pa smo kar ohra-H"1 navado, da pojemo štiri pesmi: za vstop, za „darovanje“ (pravilneje: med Popravo darov), med obhajilom in za sklep. Vstopna pesem ima drugo kiti-30 za slavo in tretjo za evangelij, arovanjska pesem ima drugo oziro-a tretio kitico za svet. Tako kitice teh fesrn' skačejo od stalnih k spremen-PVlrn spevom in nazaj. Pri maši loči-0 namreč stalne: Gospod, usmili ®' s'ava, svet, Jagnje božje; ter spre-snljive speve: vstopni, medberilni, ohh ..evan9elijem, (darovanjski) in hajilni spev. Dočim imajo stalni liiv sfa'no vsebino, pa se spremen-I 1 deli spreminjajo glede na praznik 'bogoslužni čas. Tako ene kot dru-Pa smemo nadomestiti s pesmimi, ustrezajo njihovi vsebini, ki resnič-or ^strezai° njihovi vsebini. To velja 2br Sem za vstopni spev, ki uglasi rano občestvo na mašno dogajan-v n ba praznik, kakor tudi za daro-bj^ki in obhajilni spev. ne h r' t36501'!1, ki nadomeščajo stal-se ni vprašanj. Gospod, usmili rnaš0|?m° lz številnih maš, Slavo iz Svet -a 1 ^ru9° kitico mašne pesmi, . 'z tretje kitice darovanjske pes-pe' a9nie božje iz maš. Težje je pri Ved i ^ nadomeščajo spremenlji-takn6e'^®asu mec* tatom, to je zunaj Vent lfn®n-ovanib svetih časov: ad-rno u P°st 'n velika noč, pojeva^' vS^ne Posmi:,, mašno", daro-bavart-°.’obhai'lno in sklepno, ki je po roda- . r'iina, kar tudi ustreza Stasi^™. bavadi, da so bogoslužje svetih3- Z btarijanskim spevom. V PeSrr|- Casih pa lahko pojemo vse štiri Velik J 'Z.svetega časa (v postnem in bočnem času tudi pred evan- DU„o gelijem, ker v prvem primeru ni aleluje, v drugem pa je aleluja že v pesmi). Celo zelo primerno je, da pojemo pesem iz svetega časa. Nima smisla peti navadno obhajilno ali mašno pesem, ko pa bomo imeli toliko priložnosti med letom. Sredi septembra pa ne moremo peti ne adventne, ne božičnet ne postne, ne velikonočne pesmi. Čas med letom zavzema natanko 2/3 bogoslužnega leta. KAKO POJEMO? Recimo, da gre neki človek mimo cerkve in bi rad malo pomolil. Vstopi v cerkev in opazi, daje tam maša. Ali bi mogel človek v tistem trenutku opravljati svoje molitve, na primer rožni venec ali kaj podobnega, in mašo „ignorirati“? Verjetno, da ne, ker je najlepša človekova molitev dejavno sodelovanje pri evharistični daritvi. Recimo, da gre kristjan v nedeljo k maši. Maša pa je slovesna in z ljudskim petjem. Na klopeh ima na voljo bogoslužno pesmarico in molitvenik Slavimo Gospoda. Ali more ta človek opravljati svoje molitve in petje „ignoritati“? Verjetno, da ne, ker bi se odtegnil občestvenemu sodelovanju in slovesnejši obliki bogoslužja. Poleg vsega pa bi bil še prikrajšan, če velja izrek, ki ga pripisujejo sv. Avguštinu: Kdor poje, dvakrat moli! Opravičil, zakaj nekateri ne sodelujejo pri ljudskem petju, je seveda brez števila: od pomanjkanja posluha do pomanjkanja glasu, kar bi lahko le deloma držalo, pa vse tja do tega, da kdo nima očal s seboj (kar očitno spada k „pobožnosti", če je človek zavzet) ali določenih pesmi ne zna. Če to drži, pa drži še bolj, da nima volje, da bi se jih naučil, saj je treba le začeti. Poleg vsega tega pa tisti, ki se odtegujejo skupnemu petju, ne vedo, za koliko so prikrajšani, če niso nikoli občutili in sodoživeli slovenskega ljudskega petja, ki je nekaj enkratnega. Zavzeto sodelovanje pri ljudskem petju pa ima seveda tudi svoje zahteve: da se pesmi naučim, da se držim prave hitrosti ter ne vlečem ali prehitevam po svoje, da ne izstopam s preglasnim petjem, ampak da se v vsem prepustim zbranemu občestvu, KRISTUS cilj naše prihodnosti ALOJZ REBULA Odkod prihajamo? Kaj smo? Kam gremo? Vemo, kaj na to vprašanje odgovarja kultura današnjega časa. In z njo, v nihilistični transmisiji, njegova življenjska praksa. Kaj naj namreč pomeni ta vesoljna histerija brzine in produkcije, to zadihano prehitevanje v tehničnem izumljanju, ta oglušujoči vrišč medijev, ta nedeljska avtomobilska natrpanost cest, ta beg pred tišino, ta izločitev načela kontcmplacije — kaj naj pomeni vsa ta paničnost, od obleganja lekarn do nihanja valut, to zatekanje v verske sekte in politične ekstremizme, če ne nekega nezavednegabežanja pred nečim?Pred čim? Pred tem, da bi človek za hip prekinil svojo avtomobilsko, športno ali računalniško ekstazo, si vzel trenutek tišine, srknil požirek večnega in se vprašal: kam? Kam grem jaz in kam gre planet? Kam gre vse to rojevanje in umiranj e, ves ta promet in ta industrij a, vsa ta znanost, umetnost, tehnika, politika? Predvsem pa — vprašanje vseh vprašanj! — kam gre vse trpljenje sveta? Se bo res vse, prav vse, nekoč izteklo, kakor je napovedal Engels, v kroglo iz ledu, ki jo bo kozmična inercija mrtvo vozila naprej okrog prav tako mrtvega sonca? In bomo vsi, Maribor, Slovenija le drobec v tem ledu, kjer bo le kakšna slamica spominjala na to, kar šobili nekoč kraljevski gozdovi Pohorja? Kakšna perspektiva, ko se ne bi bil * nekoč, sredi rimske zgodovine, v ob- \ močju Sredozemlja, razlegel glas, z eno besedo, da se discipliniram. K tej disciplini tudi spada, da ne bom začenjal novih pesmi ali novih kitic, če zato nisem določen, ker ne vem, kakšen je prav za prav spored celotnega bogoslužja in kakšen načrt imajo tisti, ki so bogoslužje pripraviji. Predvsem pa je pomembno, da pojem s srcem in da smiselno izgovarjam besedilo, ki dobi svoje dopolnilo in moč v čudovitih slovenskih melodijah. edinstven, nadčloveški glas: „Jaz sem vstajenje!" On, ki ga je izgovoril, ga je potem potrdil z zmago nad svojo lastno smrtjo. Odtlej, od jutra Vstajenja, ima kristjan svoj cilj: ta mu je Vstali, Jezus Kristus. Kristus mu je postal obzorje. Kristus mu je postal smer in merilo. Postal mu je žar in okus. Morda v takšnemle dobrem buržuj-skem smislu: Bodi kristjan, hodi k maši in ti bo dobro? Boš brez bolezni, brez finančnih stisk, brez družinskih tragedij, brez življenjskih porazov? Kako le, če se je Kristus odločil za popolnonoma drugačen slog? Če se je odločil za križ? In svojega učenca povabil, naj mu sledi s križem na rami? N a Kristusa-Vsta j en j e moremo gledati le v luči vere. In samo v luči vere se moremo predajati Kristusu-Cilju. Na izkustveni ravni nam je Kristus v tem življenju samo pot. Toda ali pot, s sončnim cilj em na koncu, niže razsvetljena od cilja? Ni že napol cilj? Vzemimo primer, da grem na naš Triglav. Oznojen in utrujen sredi strmine vem, da me čaka vrh, vreden tega napora: razgled čez zeleno domovino tja do Jadrana. O, ko bi nam vsem, ki verujemo v Vstalega, bilo dano, da bi na zmeraj negotovi, skoraj zmeraj težki, včasih strašni plezariji na življenjski Triglav znali neomajno zreti v vrh, kjer je v božji triglavskosti, v božji troedinosti on, Jezus Kristus-Vstajenje! V tisti vrh, kjer bo razgled z večnega Tri glava, s Triglava absolutnega, milijard krat poplačal znoj in solze, tesnobo in boje vzponov. Saj nam je nekdo, ki je že za življ en-ja okusil nekaj tistega razgleda, Pavel iz Tarza, zapisal znamenito zagotovilo: „Mislim, da se trpljenje sedanjega časa ne da primerjati s prihodnjo slavo, ki se bo razodela nad nami." Trinajst stoletij za njim se je neka ženska, ki ji je tudi bilo dano okusiti tisti vrh, Katarina Sienska, tri dni zdržema jokala, potem ko se je morala z njega vrniti v dolino življenja. Kristus-Vrh, na katerem bodo vsa naša pričakovanja presežena... Zato nam bolj kot teologija, celo bolj kot etika, kaj šele politika bodi Kristus Vstajenje. Nam bodi cilj naših življenjskih plezarij po slovenski smeri, čez police izgubljenosti in kamnite tesnobe. Ob markacij ah njegovega križa nam Kristus bodi smer in gotovost. Saj navsezadnje ni rečeno, da ne bo kdaj zasijalo v meglo in piš sonce in nam v oddih ragmilo obzorja in zelenja dolin... SVETO PISMO I. Kristus — edina beseda Svetega pisma Da bi se Bog ljudem razodeval, jim v svoji dobrotljivi naklonjenosti govori s človeškimi besedami: „Božje besede, izražene v človeških jezikih, so se namreč priličile človeški govorici, kakor si je nekoč Beseda večnega Očeta privzela nebogljeno človeško meso in postala podobna ljudem.“ Z vsemi besedami Svetega pisma izreka Bog eno samo besedo, svojo edino Besedo, v kateri izreka sebe v vsej celoti: Spomnite se, daje to ena in ista božja beseda, ki se razteza v celotnem Svetem pismu, da je to ena in ista Beseda, ki zveni na ustnicah vseh svetih pisateljev; tista II. Navdihnjenje in Bog je avtor Svetega pisma. „Od Boga razodeta resnica, ki jo vsebuje in posreduje Sveto pismo, je bila zapisana po navdihnjenju Svetega Duha.“ „Knjige Stare in Nove zaveze v celoti z vsemi njihovimi deli ima sveta mati Cerkev na temelju apostolskega verovanja za svete in kanonične, in sicer zaradi tega, ker so napisane po navdihnjenju Svetega Duha in imajo torej Boga za avtorja ter so kot takšne izročene Cerkvi.“ Bog je navdihnil človeške avtorje svetih knjig. „Pri sestavljanju svetih knjig je Bog izbral ljudi, ki jih je tako Beseda, ki zaradi tega, ker je bila v začetku Bog pri Bogu, ne potrebuje zlogov, ker ni podložna času. Zaradi tega je Cerkev vedno spoštovala Sveto pismo, kakor spoštuje tudi Gospodovo telo. Cerkev neprene-homadajena voljo vernikom kruh življenja, ki ga jemlje z mize božje besede in Kristusovega telesa. V Svetem pismu Cerkev neprenehoma najdeva svojo hrano in svojo moč, kajti v njem ne sprejema le človeške besede, marveč to, kar resnično je, božjo besedo. „Oče, ki je v nebesih, prihaja v svetih knjigah ljubeče svojim otrokom naproti in se z njimi pogovarja.“ resničnost Svetega pisma naravnal, da so ob uporabi svojih sposobnosti in moči — na temelju njegovega delovanja v njih in po njili—kot resnični avtorji zapisali vse to in samo to, kar je on hotel.“ Navdihnjene knjige uče resnico. „Ker moramo torej vse to, kar trdijo navdihnjeniavtorjialihagiografi,imeti za trditev Svetega Duha, zato moramo izpovedovati, da svetopisemske knji' ge zanesljivo, zvesto in brez zmote učijo resnico, ki jo je Bog hotel imeti zaradi našega zveličanja zapisano v Svetem pismu.“ Navdihnjenje Svetega pisma FRANCE ROZMAN ri nastajanju Svetega pisma sta bila odločilni dve M* dejstvi, po katerih se Sveto pismo loči od vseh ■ drugih knjig svetovne književnosti. Prvo je to, da Je Bog pri njegovem nastajanju tako odločilno sodelo-t’ da je Sveto pismo božja knjiga in ne človeška — amu dejstvu pravimo navdihnjenje ali inspiracija. rugo dejstvo pa je, da Sveto pismo ni nastalo naenkrat, emi/eč je nastajalo v dolgem časovnem razdobju, o/', no od 9- stoletja pred Kristusom do začetka 2. oletja po Kristusu, pri čemer je najbolj vznemirljivo Prašanje, po kakšnih znamenjih so sprejemali posa-ezne spise v zbirko svetopisemskih knjig, ki ji pravimo anon, in kdo je veljavno razsojal o tem. Odgovori na vPrašanja pojasnijo nastanek Svetega pisma. Tudi za preroke pravimo, da so bili navdihnjeni, vendar njihovo navdihnjenje ni istovetno s svetopisemskim, če tega, kar so govorili, niso tudi napisali. Za Janeza Krstnika Luka izrecno pravi, ,,da je Bog govoril Janezu, Zaharijevemu sinu, v puščavi“ (3, 2), kar pomeni, da je Janez govoril to, kar mu je Bog na vdihnil. Janezova pridiga je bila v resnici božja pridiga ljudem, ker pa Janez nič tega ni napisal, je njegovo navdihnjenje drugačno od svetopisemskega. To je posebni božji vplivna pisatelja, da začne pisati, in božja moč, da vztraja pri pisanju. Janez Krstnik pa tega ni bil deležen, zato je njegovo navdihnjenje drugačno od navdihnjen-ja svetih pisateljev. Pojem navdihnjenja v / Na/Pre/ye treba pripomniti, da poznajo vsa 'ka verstva sveta pojem svete knjige. Za biia-'anaJe to Koran, za hindujce Veda, za jud 'Ste Tripitaka, za širite Kojiki, vendar se rn°Vsk0-krščansko umevanje svete knjige Sv n° razlikujejo od njih. Za Jude in kristjane v® 0 Pismo ni sveta knjiga zaradi njegove jUd ,ne' temveč zaradi njegovega izvora. Po pj.^ko-krščeinskem prepričanju ima Sveto do/n ° S-V°iizvor v Bo9u- T°, kar je v njem, je i°° ***>, včasih celo stoletja, kot ustno ne^Cl °- v določenem času pa je Bog spodbudil čas°uaj, da ie to zaPisal kaj delate." Takoj nato so uporniki pričeli streljati, in ker vse zrtve niso bile takoj mrtve, so jih naknadno pobili z bajoneti in Puškinimi kopiti. Trupla so zmetali ua tovornjake,jih odpeljali in zmeta-1 v jamo blizu mesta. Ker pa je bilo navzočih precej oseb, ki bi morda asneje izdale kraj groba, je naslednjo noč skupina morilcev trupla °. kopala, jih odpeljala na drug kraj, J11 polila z žvepleno kislino in nato ^asula. Slučajno je v tistem trenutku risel mimo neki kmet, katerega so ,U, 1 nbili, ker bi jim kot priča bil lahko nadležen. Leta 199] so grob našli in ga pni, V njem pa je bilo od enajstih rfv samo devet okostij. Baje niso as 1 trupla prestolonaslednika in vn^ v ve vzgojiteljice. Rešeno je bilo ta anje Anastazije, katere usoda je ga desetletja polnila strani časo-bi M ^ac^s'nski se vprašuje, kje naj vir 1 ^.P'0 careviča? po različnih 11 sicer ne dokumentiranih — verzijah naj bi se prestolonaslednik rešil pokola. Zopet so nastala vprašanja, ki čakajo verodostojen odgovor. Zakaj je morala ruska carska družina umreti? Morda naj bi bilo to dejanje maščevanje boljševikov in obračun z glavnimi predstavniki „sistema izkoriščevalcev"? Mordapa so se „rdeči" bali, da bi se carska družina rešila, ker so v tistih dneh „beli" zmagovito napredoval i v smeri Jekaterinenburga? Ob branju več ali manj zanesljivih zgodovinskih podatkov se nam nehote vsili vprašanje, v koliko je bil tudi car soodgovoren za zmago marksizma v Rusiji, kateremu je po svetu sledila vojna ideologij in z njo v zvezi nemiri. Car Nikolaj II. je bil namreč vladar, ki ni znal doumeti znamenj časa. Hotel je ohraniti avtokracijo v vsej njeni moči in ni zmogel sprejeti dejstev, da so se v 20. stoletju socialne in politične razmere spremeni le. Nad rusko carsko družino seje izvršil politični umor, kateremu je sledilo še milijone in milijone žrtev sistema, ki se je po sedemdesetletnem vladanju izrabil in razsul. Tudi Slovenijo je dosegla orgija krvi, kije terjala tisoče in tisoče žrtev in prizadela nešteto slovenskih družin. VLADIMIR KOS Od petih popoldne do šestih zvečer Pod tržnice streho je kraj iz luči, ki v njih se le skečcjo ribe, sadovi, meso, zelenjava, zeliščne zvrsti, in z vrst prodajalcev prijazni glasovi. Pred tržnico svet je prašum valovanj, od zgoraj navzdol in iz dnov do višine. A tržnica, polna dišav praznovanj, stoji ob studencu neznane dobrine. Za tržnico, vem, je studcnčev izvir: kjer cesta preide v skrivnostna nebesa — še dlje kot je z zvezdic viseči večer, a bliže kot v lončku živeča cipresa. Od 5 do 6 PM: po celi Japonski čas najbolj živahnega nakupovanja vsakodnevnih potrebščin. Cipresa v lončku: tkzv. „bonsaj", ki z njim krasijo ne le domove, ampak tudi pisarne in prodajalne. ^------ J) Simbolični pogrebi in blagoslovitev spominskih plošč Simbolični pokop grčarskih junakov: V nedeljo, 7. oktobra, je Društvo za ureditev zamolčanih grobov Slovenije (pododbor Grčarice) postavilo lesen križ na Travni gori, dobrih sedem kilometrov zahodno od Ribnice. Sledil je blagoslov križa in grobišča. V njem leži okoli petdeset vaških stražarjev s Turjaka, ki so jih partizani tu postrelili oktobra 1943. Dopoldne so za postreljene vojake plavogardističnih odredov iz Grčaric opravili v cerkvi sv. Lenarta v Mozlju trije duhovniki mašno daritev. Maševanje je vodil kočevski župnik. Cerkev so napolnili sorodniki in znanci pobitih žrtev ter domači verniki. Med mašo je pel ribniški oktet Gallus in znani solist iz Ljubljane Marko Bajuk. Na koncu maše je bilo prebrano pismo upokojenega župnika Lavriha iz ZDA, edinega še živega sojetnika grčarskih žrtev v kočevskih zaporih. V pismu je med drugim zapisal: „Najlepše dneve svojega duhovništva sem doživljal v kočevskih zaporih med četniki. Res so bili to dnevi telesnega trpljenja, lakote, pretepanja, zasramovanja, pljuvanja v obraz, dnevi smrti — ne samo telesa, ampak tudi duha — saj so hoteli v nas umoriti vse. Na drugi strani pa so bili to dnevi odpuščanja, spreobrnjenj, pokore in ljubezni na smrt obsojenih. Najlepše spovedi v svojem duhovniškem življenju sem doživel prav tam. Ko se človek prebije do odpuščanja, se vrneta v dušo božja ljubezen in mir in srce se napolni s srečo in veseljem. Toliko razumevanja, spoštovanja in pomoči do takrat še nisem doživel. To so bilidnevi veselja in pesmi... Eno nam je bilo vsem skupno: neizmerna ljubezen do naroda in svobode... Preden so odšli na hodnik, smo skupaj zapeli „Slovenec sem“ in „Kristus kraljuj“. Potem so pokončno stopili iz celice.“ Prelat Vrhunc je ob spremstvu duhovnikov zmolil pogrebne molitve, nakar se je vsa cerkev odpravila na področje grobišč, slab kilometer vzhodno od Mozlja. Na tistem prostoru so partizani 12. oktobra 1943 ustrelili šestnajst plavo-gardistov, ki jih je na montiranem sod- nem procesu v Kočevju obsodilo partizansko vojaško sodišče kot protire-volucionarje. Takoj za njimi so pri Mozlju brez sodbe likvidirali še 114 plavogardistov, ki so jih pripeljali iz kočevskih zaporov. Društvo za ureditev zamolčanih grobov (pododbor Grčarice) je tam postavil v razdalji po nekaj sto metrov tri lesene križe. Pred vsakega so položili šopek s po sto rdečih nageljnov, svojci pa prižgali sveče. Pri prvem križu je mrtve junake nagovoril predsednik pododbora Grčarice dipl. inž. Davorin Žitnik. Spregovorili so tudi dr. Sire in nekaj svojcev pokojnih. Ribniški oktet Gallus je zapel nekaj pesmi; navzoče je posebno presunila „Polje, kdo bo tebe ljubil?“, saj so isto pesem peli bojevniki iz Grčaric, ko so odhajali tu v smrt. Prelat Vrhunc je ob asistenci duhovnikov blagoslovil vse tri križe in pod njimi počivajoče grčar-ske junake. Za žrtve v Jclcn-dolu in Grčaricah: V nedeljo 7. novembra so na ribniškem pokopališču molili za zamolčane žrtve komunizma, ki so bile pomorjene v Jelendo-lu in Grčaricah jeseni 1943. V Ribnici so sicer te žrtve pokopali že 1944, a je bil njihov grob kasneje zbrisan in namerno potisnjen v pozabo. Vaški stražarji in plavogardisti, ki so pokopani v Hrovači, šobili iz razi ičnih krajev Dolenjske in Notranjske. Med njimi sta bila tudi duhovnika Viktor Turk iz Begunj pri Cerknici, in cistercijan p. Placid Grebenc. Vse te so partizani odpeljali iz kočevskih in ribniških zaporov in jih pobili. V tem skupnem grobu leže tudi žrtve iz Grčaric in nekaj izTurjaka. Somaševanje 8 duhovnikov je vodil arhi- diakon Franc Vrhunc, spregovorila sta ribniški župan Franc Mihelič in dr. Tine Velikonja. Slovesnost je dopolnilo petje domačega zbora in recitacije. Na Gabrški Gori: V nedeljo 31. oktobra so pred cerkvijo sv. Primoža in Felicijana na Gabrški Gori v župniji Poljane nad Škofjo Loko blagoslovili spomenik 23 žrtvam iz podružnice. Nemci so umorili 9 talcev, v Rusiji je padel mobiliziranec, v partizanih so padli 3, 4 osebe so pobili partizani in nato še 6 iz Koroške vrnjenih domobrancev. Pogrebno mašo je daroval kanonik Golob ob somaševanju domačega župnika Mira Bonča in župnika Vojka Seljaka iz Javorij. .Spregovorila sta Vinko Demšar, predsednik JS Škofja Loka in Viktor Jelovčan, predsednik krajevne skupnosti Log, pel pa je cerkveni zbor iz Poljan. V podružnici sv. Mihaela iz Moše in Dragojčanc, župnija Smlednik, so v nedeljo 7. novembra blagoslovili spominsko ploščo 12 mladim fantom in možem, ki so jih partizani pobili s Koroške. Mašo in blagoslov je ob domačem župniku Rafku Kralju opravil kranjski dekan Stane Zidar. I Šentvid pri Stični: Pogrebna maša ' Spomenik zamolčanim ob cerkvenem zvoniku v Rovtah. ln s*mbolni pokop 209 žrtev je bila v nedeljo 21. novembra. 14 jih je padlo v bojih, 5 jih je umrlo za posledicami ran, 190 pa so jih partizani pobili po v°jni. Somaševanje 20 duhovnikov je v°dil domači župnik Jože Koželj. V cerkev so prinesli žaro z zemljo iz Kočevskega Roga, s Teharij in mstniškega hriba, kjer je večina umrla nasilne smrti. Ena od še živečih mater je povedala župniku, kako je Pokopavala sina domobranca, ki je aP.nla 1945 padel pri Dolenjskih To-P 'cab. Domačinke soji kasneje pokajo?, e> kje so zasilno pokopale sina. jegove zemske ostanke je zbrala in J* 'prinesla domov. Ker si jih ni upala Pokopati na pokopališču, jih je hranila °ma. Ko je čez 4 leta umrla stara l^atl’ j'h je na skrivaj zložila v njeno kj,s o- ~ V kulturnem programu so e recitacije in petje domačega pevs-e8a zbora, govorila sta predsednik mjevne skupnosti Jože Kastelic in e sednik grosupeljske občine Rudi ome, predstojnica šolskih sester s. nik U]le'a ^erč°nje nagovorila svojega t-i^ ' Poznancga očeta, o svojem ubi-A, °Cetu je spregovoril tudi domačin Andrej Vencelj. tu "anJc Gorice: Na nedeljo Krista Kra'ia 80 Postav'li spomenik 38 Vn Jrn komunistične revolucije v prj ‘!njlh Goricah, župnija Brezovica nUk /U, ian'- Družina Lenaršič je iz-1 a kar 5 bratov. Odbor za postavi- tev plošče je vodil Stane Marinko. Mašo zadušnico Je daroval kanonik Melhior Golob. Žrtve sta predstavila Darja Modic in Slavko Jesih, o revoluciji je govoril Miro Jakomin, Balantičeve pesmi sta recitirala Marija Marinko in Rok Rotar, nazadnje pa je govoril predstavnik Nove slovenske zaveze dipl. pravnik Stane Štrbenk. Ob50-letnici žrtev v Grahovem: V nedeljo 28. novembra je Izseljensko društvo Zedinjena Slovenija z Novo slovensko zavezo in občino Cerknica organiziralo spominsko proslavo ob 50-letnici ognjene smrti Franceta Balantiča, Franceta Kremžarja in 34 drugih domobrancev. V novi grahovski cerkvi je mašo zadušnico z grahovs-kim župnikom in župniki sosednjih župnij daroval škof Alojz Uran, pel pa je med mašo MePZ Cantemus iz Kamnika pod vodstvom Janeza Klobčarja. Po maši so se udeležili žalnega slavja, za 36 prižganimi baklami napotili na pokopališče h grobu, kjer počivajo pobiti in zgoreli junaki. Tam je spregovoril preživeli, tedaj mladoletni domobranec v Teharjah, sedaj javni tožilec dr. Anton Drobnič, člani Nove slovenske zaveze so položili venec, nato pa je zapel kamniški zbor. Ob 18. uri je bila osnovni šoli v Cerknici proslava v spomin Balantiča. Pozdravne besede je spregovoril cerkniški župan Janez Okoliš, slavnostni govor je imel pesnik in pisatelj Dr. Tine Velikonja ob slovesnosti odkritja enega od spomenikov. Vinko Beličič, Balantičeve pesmi je recitiral Tone Kuntner, baritonist Marko Fink je pel samospeve ob klavirski spremljavi Nataše Valant, zno-vaje nastopil zbor Cantemus, večerpa je zaključil s prečno flavto Mitja Tomšič. Program je povezovala Pa-vlinkaKorošec Kocmur,kiparkaZalka Arnšek pa je opremila dvorano z motivi pesnikove mladosti, življenja in smrti. Slavnosti seje udeležil tudi podpredsednik slovenske vlade Lojze Peterle. Spomenik žrtvam v župniji Device Marije v Polju. Spominska podobica na dan odkritja. . Va spomeniku so imena mož, žena in slooenskili domobranceo. a večino se ne ve kje ležijo, bili so umorjeni v letih Z bolečino in spoštovanjem jih sprejema domača fara. Pogrebna maša bo ob 15. uri o cerkvi D M. v POLJU. 15. 8. 1993 #&i?' "M;-,: /U » ■ ;/i 4 Dr. TINE DEBELJAK MIRJAM JEREB BATAGELJEVA Rodil se je 27. aprila 1903 v Škofji Loki. Študiral je v Škofovih zavodih v Št. Vidu, nato pa slovensko in slovanske književnosti na univerzi v Ljubljani, v Pragi in v Krakovu. Doktoriral je z disertacijo Reymontovi kmetje v luči književne kritike leta 1936. Bilje urednik revije Dom in svet v dveh obdobjih in kulturni urednik pri dnevniku Slovenec. Od leta 1935 je bil član mednarodnega pisateljskega društva PEB-klub. Bil je med ustanovitelji muzeja v Škofji Loki, član Prijateljev društva poljskega naroda, Bolgarske lige, Svobodne akademije znanosti in umetnosti v Parizu in še vrst drugih društev in ustanov. Prozo je začel pisati že leta 1914, torej v prvem letniku gimnazije, v četrtem pa je bil že urednik zavodske revije Jutranja zarja ih v sedmem Domačih vaj. Pesmi — izvirne in prevode — je pisal v Almanah katoliškega dijaštva, Dom in svet, Mladiko, Ljubljanski zvon, Grudo, Plamen, Ženski svet, Vrtec in v Slovenec. Pripravil je pesniško zbirko z naslovom Človek sem, ki pa ni izšla. Nato se je vrgel v prevajanje pesmi in v literarno zgodovino in kritično delo. Pisal je o Preglju, Kosovelu, Alešu Ušeničniku, Vodniku, Stritarju, Jenku, Malešiču, ocenjeval knjige, sestavljal uvodnike in poročila. Med vojno je, kljub „kulturnemu molku", ki so ga zapovedali partizani, deloval naprej. Uredil je Zbornik Zimske ^ pomoči z doneski vseh živečih pisatel- * jev v Ljubljanski pokrajini, ob Balantičevi smrti v Slovencu seznanil javnost z delom tega pesnika, pripravil posmrtno izdajo njegovih pesmi V ognju groze plapolam (1944) in opisal vso zapuščino, kakortudi zapuščino Silvina Sardenka in Stanka Vuka, ubitega v Trstu. Iz Vetrinja ga je pot vodila v Lienz, kjer je že maja 1945 začel, skupaj z Andrejem Uršičem in Rudom Jurčecem, izdajati bilten Slovenskega narodnega odbora „Demokratična Slovenija“. V Rimu je takoj začel pisati političnečlanke o komunistični revoluciji v Sloveniji in o razmerju emigracije do nje. Pod raznimi psevdonimi je napisal mnogo člankov za Ameriško domovino, začenši s člankom o Velikonjevi obsodbi. Leta 1946 je izdal prvo slovensko tiskano knjigo v emigraciji Koledarček slovenskih emigrantov. Ob prihodu v Argentino je stopil v uredništvo tednika Svobodna Slovenija, bil prvi kulturni referent pri Društvu Slovencev, soustanovitelj Pisateljske družine France Balantič, Igralske družine Narteja Velikonja in urednik nje Gledališkega lista, urednik glasila Slovenskega planinskega društva Gore. Po ustanovitvi Slovenske kulturne akcije leta 1954 je bil urednik njenih knjižnih zbirk do leta 1966 in do smrti njen častni predsednik. Na sovjetološkem oddelku Katoliške univerze v Buenos Airesu je od leta 1963 pa do 1965 imel predavanja iz južnoslovanskih književnosti. Od leta 1967 pa se je z vsem srcem posvetil delu na podružnici Ukrajinske katoliške univerze v Buenos Airesu s slovenskim oddelkom. Poleg tega, da je predaval več predmetov, je napel vse svoje sile in sile drugih, da ta ustanova ne bi prenehala z delovanjem, in imel res osebni stik s slušatelji. Njegovo poznanje drugih jezikov, predvsem slovanskih, je v veliki meri pripomoglo, da so se seznanili s slovenskim literarnim ustvarjanjem in pa tudi, da smo Slovenci imeli dostop do tujih književnosti. Poročal je o srbskih in hrvaških knjižnih novostih, o čeških in slovaških, prevajal je češke pesnike in leta 1938 tudi knjižno izdal prevod Mačkovega dela Maj, pisal in predaval je o lužiških Srbih. Pisal je razprave o ruskih književnikih, prevajal njihovo poezijo in izdal dve Puškinovi pravljici v prevodu pri SKA. Imel je več predavanj o ukrajinskih piscih in prevedel nekaj pesmi Ševčenka. Poljski književnosti je tudi posvetil veliko svojega časa, zanimanja in talenta. Bibliografija prevodov iz poljske književnosti (Štefan, Rozka, Poljska književnost, Ljubljana, 1960) v slovensko navaja pod Debeljakovim imenom za razdobje 1929-1949) okrog 30 prevodov in člankov. Že kot dijak je prevajal nemške balade in pa drame za škofjeloški oder in za Igralsko družino v Buenos Airesu. Pisal je ocene o slovenskih prevodih iz bolgarske literature ter na podlagi Novakovega dela izdal prevod madžarske pesnitve. Leta 1956 je izdal v Argentini svoj prevod Dantejevega Pekla ter občasno priočeval v pu- | blikacijah še druge speve Božanske j komedije. Takoj ob prihodu v Argentino je obiskal pisatelja Huga Wasta in Manuela Gälveza in dobil od njiju dovoljenje, da prevaja njuna dela. Poleg njunih del se je lotil še prevoda v verzih Jose Hernändezovega epa Martin Fierro in ga izdal leta 1970 s pomočjo Danice Petričkove. Lotil se je tudi prevajanja španskega epa Poema del Mio Cid in pesm i Marcha triunf al nikaragovskega pesnika Rubena Daria. Svoje izvirne članke je priobčeval | predvsem v Svobodni Sloveniji in njenem Zborniku, v knjigah Kulturne akcije in nje listih: Meddobju, Vrednotah in Glasu, pa pri Duhovnem življenju, Vestniku, Taboru, Katoliških misijonih in v Slovenski besedi. Kot prva slovenska izvirna knjig3 nove emigracije v Argentini je izšla leta 1949 pri Svobodni Sloveniji pod psevdonimom Jeremija Kalin njegova pesniška zbirka Črna maša v oprem1 Bare Remčeve. Njej so sledile zbirk® Poljub, Marija in Kyrie eleison •< slovenski veliki teden. Pisal je tud' prozo, M naj bi nekoč bila zbirka reportaž iz Črnega kamnitnika (Loma N®' gra). Predstavil je, poleg Balantiča, s® Hribovška, Mauserja in sploh spretni' jal sodobno emigrantsko leposlovno delo sproti. S študijami je oprem1 vrsto knjižnih izdaj. S Francetom P®' pežem sta pripravila leta 1980 Antologijo slovenskega zdomskega pesništva. Sodeloval je s svojim P®' resom pri prenekateri prireditvi. 2® TINE DEBELJAK Zazibalka na begu v Egipt Iz knjige „Leto odmrznitve“ Betlehemska staja. Dete ne more spati. Noče spati Mati: Dete podojila, slamo mu premenila: Česa plašiš se. Zlati? Aja-tu-ta-ja... Jožef s pograda vstaja — sanja ali čaje? Angel mu zapoveduje, glas kot mesečina: ■— Vzemi Mater in Sina! Reži! Beži na tuje! Aja-tu-ta-ja... V noč bežijo iz kraja, zibelka — osel gi bati. Vete ne more spati. Noč... ves dan... vso noč je Pot šla v step globočjc... Poje zi bij iv o Mu Mati: Aja-tu-ta-ja... Palmov gaj — postaja. Vete ne spi v senci. V krošnjah vzdih: sorojenci umirajo v Betlehemu?! Joče Mariji v objemu, Palme se sklanjajo z venci: Aja-tu-ta-ja... Osel kot brod se maja. % družino v Egiptu počije. Sin spi na prsih Marije, v srcu sen o vrnitvi... Mati nad Njim v molitvi, dokler ta dan ne zasije: Aja-tu-ta-ja... (Dom in svet, 1924) Sedtlc V° ^°*a Barage je sestavil be- li0 za oratorij. in I./T i® veren mož, zaveden Slovenec mn. ^rr|i garač. Brez njegovega dela bi Po?n ater' Pesn'k in pisatelj ostal ne-ta|6n?n' Bad je odkrival in predstavljal Po- S preprostostjo velikih mož je skrbel 0Val svoia poznanja in stalno ledstJ’ da.bi njegovo delo našlo nas-pa j a- Ni pozabil svoje rojstne Loke, Nje(l. Znai tudi v tako oddaljeni Lomi 1 naW lepoto in, kljub težkemu delu, VINKO BELIČIČ y utro Jernejeve nedelje je bilo sivo I in mate e je rosilo. Ko je avto s pritajenim mrmranjem zdrsnil z vrta na cesto in so se za njim zveneč zaprla ograjna vrata, je Žunič prisedel k sinu vozniku. Na kolenih je držal šopek pravkar natrganih aster. 7.ad je sedela žena; ni pozabila na vazo niti na vodo; natočila jo bo astram v neki drugi deželi. „llog nas varuj na današnji dolgi poti k maši v petroveljsko faro, in na koncu dneva spet domov!“je slovesno rekel Žu-nič in se prekrižal. Avto je hitet proti meji. Bila je sicer poletna nedelja, a ura še zgodnja. Ni bilo treba čakati v vrsti. Prvi pregled je minil in avto se je premaknil k drugemu. Tam je na visokem drogu visela živobarvna zastava: kot pravkar izdelana, oprana, zlikana in izobešena. „Poglejte jo! Dočakali smo jo,,mavrico na tripramcnce’! Z lepšim nasmehom nas domovina ne bi mogla sprejeti. Ncomajno verujem, da sc je letos zxt zmeraj osvobodila zunanjih in notranjih zatiralcev.“ Napet od pričakovanja, kaj vse mu prinese dan, je Žunič gledal predse, na levo, na desno. Hiše, vrtovi, njive, pašniki, griči, hoste: vse je hitelo naproti in mimo. Bliže in bliže je prihajal Nanos, višji in prostranejši. „Nanos! Desetletja sem sc iz daljave koprneče zamikal vanj — v prvi sneg na njegovem temenu, v nočno lučko na televizijskem pretvorniku. Pa je čas s svojimi dogodki odpihnil vse pregrade — in danes se peljem ob njegovem vznožju ... in še daleč naprej.“ Eno za drugim so za njimi ostajala pomenljiva imena neznanih naselij ali samo iz branja in pripovedi znanih, še V. Beličič, Letu odmrznitve, Mohorjeva, Gorica 1992 ustvarjati. Hrepenel je po snidenju z ženo in otroki, ki so za njim prišli v Argentino. Kljub velikanskemu delu, ki gaje opravljal za slovensko skupnost, ni zanemarjal stika z njimi. Starost so mu pa olepšali še vnuki. Umrl je 20. januarja 1989 na svojem domu v Haedo. Naslednje leto so v Škofji Loki pripravili simpozij o dr. Tinetu Debeljaku. Leta 1991 pa je z naslovom Domovina in svet izšel zbornik referatov s tega simpozija. nikdar videnih krajev. Mnogokjc jih je pozdravila tista zastava: zastava nove države, majhne, pred dvema mesecema rojene v tisočletnem osrčju Evrope. Cesta je v ovinkih, v rahlih vzponih in spustih použivala nove in nove kilometre. Na nekem kraju se je odcepila odločno na desno, proti vzhodu, pod enakimi nizkimi, debelimi oblaki. Vrh gozdnatega holma se je bela pokazala Nova Štifta. A svetlikalo se ni od nikoder. A vtoje vnovič ubral desno smer, tokrat najug, med dvema gorskima grebenoma. Novi kraji so ostajali zad, pokrajina je pod oblačnim nebom kazala samo zelene nianse, zato je tista zastava, kadar se je kje prikazala, še bolj padla v oči s svojo navpično belino-modrino-rdečino. Žunič je od vsega začetka spremljal vožnjo z zemljevidom v rokah, razglašal kraje, štel prevožene kilometre in ob razpotjih nakazo val pravo cesto. Prišli so do zadnjega zasuka: zdaj proti severovzhodu. Svet se je vzpejal v ovinkih, samota bukovih gozdov Poljanske gore je bila popolna. In potem se je cesta začela v vijugah spuščati, dokler niso prišli na svetlo: do prve zidanice, do prvega trtja. „Ustavimo se tukaj, sine! Takorekoč na cilju smo. Stopimo malo ven, da se nadihamo drugačnega zraka, nego smo ga vajeni ob morju,“je rekel Žunič. Ko je bil zunaj, se je z užitkom vzravnal in pogledal na uro. „Imenitno je šlo, sine! Do maše ob enajstih imamo še uro časa, a prej ko v pol ure bomo tam.“ Z ljubečimi očmi je objemal deželico pod sabo. Pogled se mu je sprehajal med njivami, cestami, vasmi, od vinskih goric na levi preko steljnikov in svetle lise Petro velj do nizkega meglenega obzorja, ki je čez nevidno reko prehajalo v sosednjo deželo. Ob njem je stala žena. Ni ga hotela motili v njegovem velikem molku: v pol joku pol hvalnici Bogu. Žunič pa je čutil, da je v tem molku tudi eno samo zmagoslavje, ki zanj ni besed. !n potem še zadnji del poti: sprva s trlji pod sabo na eni in zgozjdom na gornji strani, in prva vas s sadovnjaki pod okriljem mogočne cerkve, bohotne koruzne njive na globokih ravninskih tleh, zlitje ožje ceste v širšo, in komaj se je Žunič zavedel, žeje avto ko splaval čez visoki most nad sotočjema dveh rečic vPetrovlje. „Vozi zdaj malo počasneje, sine!“ G lavni trgje bil zanedeljo začuda prazen. „Kaj vsi Petrovljani še spijo ali so na Dalje na str. 55 Kipar FRANCE GORŠE JURE VOMBERGAR -j—j rane Gorše in Bara Remec sta I—j najpomembnejša upodabljajoča 1 umetnika slovenske politične emigracije. Sta izmed redkih slovenskih umetnikov besede in lika, ki nista sprejela komunistične utopije in se nista udinjala vladajočemu totalitarnemu režimu. Ta ju je tudi zamolčeval skozi skoraj 50 let. Se leta 1971, ko so Goršetovi prijatelji hoteli pripraviti njegovo retrospektivno razstavo v Kostanjevici na Krki, je režim to preprečil. Treba je povedati še in še, kar vSIoveniji zamolčujejo, ker imajo slabo vest, da se je večina slovenskih ustvarjalcev zelo slabo izkazala v tem obdobju slovenske zgodovine. Številni pesniki so pisali ode v čast Stalinu, Titu in revoluciji, kiparji upodabljali boljševiške trinoge, slikarji slikali in risali prizore iz revolucije, arhitekti (celo Plečnik) projektirali spomenike in gradili Titu palače in paviljone. Danes se tega nihče ne sramuje, kvečjemu ne dovolijo ponatisov nečastnih del, ki jih kompromitirajo pred zgodovino. Leta 1985 umetnostni kritik dr. Sedej v razpravi o Goršetu (tiskala Mohorjeva družba v Celovcu) govori o njem kot umetniku, ,,ki ga zanimata delo in človek, ne pa politični kontekst, v katerem kak človek živi". To ni res, še kako je Goršeta zanimal komunistični politični kontekst, saj se je umaknil pred njim v emigracijo in do zadnjega živel zunaj domovine, čepravje končno zaman iskal zdravja na Golniku in tam (leta 1986) umrl. Franc Gorše je bil priznan kipar že pred zadnjo vojno. Študiral je na akademiji v Zagrebu (kot Bara Remec). Eden njegovih profesorjev je bil svetovno znani Ivan Meštrovič. Njegov vpliv je viden v Goršetovih predvojnih delih. Drugi mojstri, po katerih seje tudi zgledoval so bili Rodin, Maillol in Barlach. Tako je Goršetov kiparski opus zelo raznolik: od čutnega vitalizma do dematerializirane moderne gotike. Dovršeno je obvladal različne materiale in tehnike: delal je predvsem v lesu in žgani glini, pa tudi v bronu in kamnu. V času bivanja v ZDA je eksperimentiral z žicami in valjanim bakrom terssnovjo, katero je sam pripravil in jo poimenoval orešec, namreč, orehovo žaganje pomešano z lepilom, naneseno na strukturo iz žice. Značilne za Goršeta so tudi primitivistično ekspresivne oblike, katere poznamo, npr. iz ilustracij Jalnove trilogije Bobri, oblike, h katerim se je sporadično vračal, posebno v zadnjem času življenja, ko se je nastanil v kraju Sveče na Koroškem. Zato ni čudno, da je bila Goršetu blizu umetnost primitivnih narodov Amerike (Eskimi), kontinentu, kjer je kiparživel skoraj 20 let. Vendar (z razliko z Baro Remec) ni zahajal med tamkajšnje avtohtone prebivalce po inspiracijo. France Gorše se je udejstvoval pretežno med Slovenci, kjerkoli po svetu je živel. Vseskozi je bil ustvarjalni član SKA ter pisemsko povezan s prijatelji v Argentini. Pisal je umetnostne kritike in poročila za Glas SKA. Verjetno bi v umetniškm svetu bolj uspel, ko bi se asimiliral med Ame-rikanci. Pa to ni šlo skupaj z Goršetovim karakterjem in vrednotenjem. GoršetoVo kiparstvo lahko razdelimo na cerkveno in posvetno. Med tem zadnjim so predvsem portreti, akti in žanrski motivi (značilni, vsakdanji motivi iz življenja ljudi). Nekaj posebnega je Kulturni park pred Goršetovo galerijo in zadnjim kiparjevim domom v Svečah na Koroškem. Na obsežnem vrtu so postavljeni kipi-portreti najbolj pomembnih koroških Slovencev, dom pa spremenjen v Goršetovo galerijo, kjer so razstavljena dela različnih obdobij, tematik in materialov: poklon Slovencem na Koroškem, kateri so kiparja sprejeli za svojega, v nasprotju z rodnim krajem, ki Goršeta ni hotel poznati in ceniti. Zelo pomembna je Goršetova religiozna tematika. Napravil je več križevih potov za slovenske cerkve v Ameriki in v domovini. Znani so reliefi za slovensko kapelo Marijinega svetišča v Washingtonu. Napravil je mnogo razpel v različnih velikostih, upodobitev svetnikov, Marijinih likov in božičnih prizorov. Vse to v zanj značilnem stiliziranem realizmu, hieratični (vzvišeni, dostojanstveni) drži in s skromnimi, skoraj asketskimi izraznimi sestavinami. Slovenka v narodni noši, žgana glina, 1942 zdaj na oltar zdaj na otroke pa na pojoče vernice. Žena je sedela ob njem na klopi, sin je stal nekje med moškimi pod zvonikom. vse versko z glasnimi, razločnimi in preprostimi besedami. To so kmečki ljudje, njih svet je zemlja: ona jim daje kruh, kadar ni pozebe, toče ali suše. Petroveljs-ka župnija, in vse drugo med gorskimi gozdovi na zahodu in široko obmejno reko na vzhodu — kakšna gmotna in na vse strani širilo temno smrekovje, se mu je na rjavi gozdni brazgotini pokazalo Cigansko naselje Iludo-rovac. Koje malo niže rumeni kažipot naznanil „Oto-vec“, so zavili na levo. Nekdanji kolovoz je bil zdaj trda in gladka cesta, breze in njive pa so ostale takorekoč nedotaknjene. In tedaj se je ob vznožju vinske gore pred njimi svetlikala podežeTska cerkev. „S veti Jernej!“ Žunič si je z dlanmi zakril obraz in tiho ponovil: „Moj sveti Jernej!“ Bili so na cilju. Sin je ustavil avto pod vasjo, na razpotju pri starem nagnjenem križu. Spet je začelo rosili, a Zunič se ni dal motiti. „Kar moči me, kar hladi me, tihi dežek domačega kraja... saj me je dovolj dolgo peklo domotožje!“ Oziral se je naokoli in se čudit: tako blizu vse, in tako majhno, tako položno, tako nizko; samo cerkev je bila ista — dva streljajo proč, na rahli vzpetini. <-Žena je iz steklenice nalila vode v vazo in dela z: vanjo astre. Z njimi v rokije Žuniča gnala po kolovo- 5; zu k cerkvi neznana sila. Koga vse bo tam videl? Od ^ vseh strani so po stezah med njivami posamič ali v Z) dvoje, troje prihajali ljudje za glavni letni praznik Zj Jernejevo: s Sel, z Otovca, z Lokev, iz Malih Rodin, s Tatečjega vrha. Nobenega dežnika ni bilo videti, poletno rose nje so jemali za oddih po dolgi pekočini. Žunič je s fotografije vedel, da je materin grob ob mrtvašnici, in ga je takoj našel. Grob je bil lepo očiščen, in spomenik je stal s svojim napisom ko okanienel klic iz davnine. „Tukaj počivaš, mama. Nisem ti mogel stati ob strani v zadnjih treh letih življenja, v najtežjih. Ti zdaj vse razumeš. In nisem več upal, da bom kdaj stal ob tvojem poslednjem domu. A glej, tudi ta dan je prišel, mama.“ Del je astre pred spomenik in sklonil glavo. Na pokopališču se je soseska, zdrobljena v skupine okoli svojih grobo v, polglasno pogo varjala. Žunič je šel od spomenika do spomenika, se ustavljal, bral imena in se trudil videti za njimi ljudi, ki so mu živeli v sPominu. Z mehkimi očmi je med živimi iskal kak znan obraz. Nič. Bili so vsi veliko mlajši od njega. duhovna opustošenost jim je ostala po strašnih letih, ko je morala revolucija za vsako ceno priti na oblast. In ko je zmagala, so najsposobnejši to revno obrobno deželo zapustili: ali so odšli kot zasluzniki na donosna vodstvena mesta, kjer so se pogospodili, ali pa so se kot nasprotniki umaknili v tujino. Ob koncu maše, ko mu je kaplan s pogledom namignil, je Žunič počasi stopil naprej in se pred obhajilno stopnico Za njegovo občutje seje maša precej vlekla. A pomislil je, kako je treba graditi „LETO ODMRZNITVE“ Nadaljevanje s 53. strani počitnicah ali pri maši?“ je vedro pripomnil Žunič in malo dalje pokazal na desno: „V tej cerkvi sem bil krščen in birman.“ Niso se imeli za kaj ustavljati v meste-eu. Na nekem razpotju, ki ga je samo Žunič poznal, seje avto obrnil proti severu. „Vse so pozidali! Moj Bog, vse so pozidali s stolpnicami in zadušili s cesta-uti!“ se je zgrozil. „In kake Vrbanove nji ve pomnim tu! Koruzo s po tremi rogi! Kako deteljo! Kakšna živina se je tod pasla! Zdaj pa je tukaj celo predmestje. Ne spoznam več Petrovelj za svoj rojstni kraj... Naprej, sine, kar naprej! Še pet kilometrov je pred nami. Ura bo polena-jstih.“ Iz otroštva znana cesta, po kateri je šel tolikokrat v šolo ali k maši, mu je bila zdaj čisto tuja. Posebno ga je iznenadila velika gozdna jasa z nemarnimi hiškami. Na zemljevidu je pisalo: Cigansko naselje Brajdič. S strmega ostrega ovinka, kjer se je nekoč Tudi oni so ga gledali in niso skrivali radovednosti. Kdo je ta človek? Visok in belolas, malce gosposki — kdo je to? Medtemje prispel petroveljski kaplan, oglasil se je zvon in ljudje so se zgrnili v cerkev, nedavno pobeljeno in z živobarvnimi slikami na stropu. Ah, kako prisrčno majhno je vse! se je nasmehnil Žunič. Apostol in mučenec sveti Jernej sredi oltarja se je bliščal bogato pozlačen, in tako tudi njegova koža, ki mu je ko kak površnik visela čez podlaket. Med opravljanjem za mašo se je kaplan obrnil k njemu: „Gospod Žunič, ali ne bi po maši ljudem kaj povedali?“ Oglasilo seje žensko petje, kakršnega se je Žunič spominjal iz kmečkih podružnic. V nekem hipu pa je kot iz vseh grl privrela stara žegnanjska pesem: Sklicuje praznik vse ljudi k daritvi svete maše, ker sc svet Jernej tu časti, atron soseske naše... unič je slonel ob zidu in pogledoval f. obrnil proti ljudem. Vsi obrazi — otroški, najstniški in odrasli—so se uprli vanj ko en sam. „Ljubi moji Ölovljani, Selani, Rdd-ničani, Lokovljani, Talančdni! Gledamo se in se ne poznamo. Vidim, da sem jaz tukaj najstarejši med vsemi. Vidim se v daljnem spominu, kako s svojo mamo stojim v tej cerkvi, kot danes stojijo pred mano ti desetletni fantki in dekličke. Jaz sem Albin Žunič, rojen v Petrovljah, a moja mama je bila doma zOtovca. Živela sva v Malih Rodinah, a najina domačija je že dolgo prazna in zapuščena. Mamin grob je tukaj med drugimi. Natanko po petdesetih letih spet praznujem Jernejevo žegnanje v tej ljubi, nepozabni cerkvi sredi njiv. Kaj danes čuti moje srce, to znava samo Ilog in jaz. Kaj je šlo čez to deželico, znate vi. Jaz sem la čas preživel zunaj rojstne domovine — a ne tako daleč od nje — v delu in skrbeh, v potrpljenju in preskušnjah, in grenko se mi je tožilo po nji. Trudil sem se živeti pošteno, častno in pokonci. Ohranil sem jezik in vero svoje matere. Tudi nekaj knjig sem napisal, ki pa niso smele do vas. In glejte, danes sem tu med vami. Moja sreča bi bila popolna, ko bi še kaj svojih mladostnih prijateljev in znancev našel. A nikogar ne vidim. Vi in jaz smo dočakali nov čas, upajmo, srečnejši čas. Naj bi končno ves naš narod zaživel v bratski povezanosti — ta vaša in nekdaj tudi moja soseska še posebej na priprošnjo svetega apostola Jerneja.“ postali med grobovi in pred pokopališčem, se ni Žuniču nihče približal. Nič niso imeli skupnega z njim. Govoril jim je bil izbrano šolsko. Knjižna slovenščina, kijo je več desetletij gojil, govoril in učil po službeni dolžnosti, mu je prešla v kri. Težko bi mu šlo po domače, kot so se pogovarjali oni med sabo. Riljim je tujec. In kaplanu se je očitno mudilo drugam, da se ni utegnil niti s stiskom roke poslovili od njega. Ni več rosilo. Iz oblakov in namočenih tal je dihala prijetna mlačna sivina. Čudna žalost kot iz velikega spoznanja je prevzela Žuniča. ,Jaz nisem več tukaj doma. Tukaj je doma moja mladost — a kje je že ona! Srce ti moje, ne delaj si več utvar, zakleni spomine!“... Od velike lesene in slamnate hiše, kjer se je rodila Žuničeva mati, že davno več ni bilo sledu. Tam je rasla trava z nekaj drevesi. Tudi hlevi in skedenj sta izginila, stala pa je še zidana kašča z veliko prostora okoli sebe. Prvo no vo hišo, zgrajeno malo stran, je pokončal okupa-torejev ogenj. Na njenem mestu se je belila sedanja hiša: z elektriko in vodovodom, kar gosposka. Tam je živela Žuničeva najmlajša sestrična Mihela, najbolj preskušena. Najprej ji je bil vzet oče, z materjo je preživela Rab, tudi njo pokopala, pa dve sestri in dva brata — a grob najmlajšega je bil neznanokje v hribih; in nazadnje je zgubila še moža. I’ri nji so se Žuničevi ustavili za kosilo. Izgovorjenih je bilo mnogo besed, pri čemer pa so se izogibali vseh v pozabo potisnjenih stvari. „Nič o preteklosti!“ In prav je bilo tako. Miheline oči, izprane od solz mnogih slovesov, podobne odcvetim spominčicam, so šle ob razhodu od enega do drugega. „Prile še kaj, prile!“ jih je vabila v mehkem domačem narečju. „Samo za kaj dlje, Rine, da ne boš zmirom gledo na viiro!“ Da, Žunič je pogledoval na uro, da se ne bi predolgo zadržali. Nekak nemir je bil v njem. Drugam ga je vleklo... kakor iz tujega kraja domov. Po isti cesti, kot so prišli, se bojo tudi vračali, in ne bi rad sina preskušal v lemi, ko se domov drveči nedeljski avli prebadajo z lučmi. Utrujen od minulih ur in vtisov je Žunič molče sedel ob sinu, ki so mu roke že spet čvrsto oklepale volan. T udi ženi z.a njim ni bilo do govorjenja. Domači kraj je ostajal bolj in bolj zad, pustili so za sabo Pelrovlje, končavale so se njive pa zadnja trta... in že se je cesta s svojimi položnimi vzpetinami in ovinki skrila v bukovju Poljanske gore. Ko so bili preko vrha, se je pred njimi iz oblakov malo nad obzorjem končno pokazalo sonce. Osvetljevalo jim je vas za vasjo, obnovljene hiše, otroke, ki so še znali uživati nedeljsko brezskrbnost sredi vrtov, pa cerkvice na podnožju hribov. „Kako bi bito tam lepo preživljali dneve oddiha!“ je dahnil Žunič. Dalje, dalje proti severu — in potem skoz. ponoven dežek naravnost na zahod. Po steklu se sprehaja brisalec, od oblakov in gozdnatih bregov prihaja zgodnji mrak. Sin za volanom gleda negiben predse, njegovo vidno polje je ozko. Očetu je dobro pri srcu, da se lahko do kraja zanese na njegovo vozniško spretnost. A kaj bo fantu ostalo od dneva, ko je samo neprizadeto gledat in poslušal druge, saj sam ni imel kaj vprašati ne povedati? Kje šote trenutke njegove misli? Na cesti se zasveti kaka luža, tu pa lam se v zaprti dolinici pokaže meglica■ Daleč na zahodu, kamor se peljejo, nad razoranint grebenom obzorja, sc med deževnimi oblaki bleščijo slapovi večerne zarje. Žuniču pridejo na misel besede neke daljne pesmi. „Mirno in milo gori nad gorami / kot zastor zlat - / ah, tamkaj ozad...“ Kaj je lam ozad? se sprašuje. Pesnika je bila tisto domovina. Kaj pa meni? Polglasno ponavlja in ponavlja pesnikove domotožne besede — in avto drvi z njimi kotznajtišjim človeškim glasom v svojem osrčju. Cesta se bo še zadnjič preusmerila'• zdaj na jug, v nizko primorje. Presajen sem pognal korenine na tujih Ilcih premišlja Žunič. In tam je zdaj moj dom■ j Prvega so zalile motne vode časa. Le kadar se za hip izčistijo, je moč skoz»je pogledati do dna. In zavzdihniti. Tudi po maši, ko so ljudje še malo Ravnatelj Škofovih zavodov, Jože Mlakar, in profesor zgodovine, Andrej Vovko, pozdravljata RAST XXII (12.7.93). KRŠČENI SO BILI: Tatjana Koc-rnur- Marija Guadalupe Rode, Na-talija Levar, Marija Belen Dolenc, Cristina Ines Godoy Hirschegger, MiiC^ana ^©IJcik, Janez Karel Mehle, Nikolaj Martin Grohar, Lucijana + .U^ati, Karolina Belen Vester, Pa-'’ piJ lvan Pipp, Lucijana Jakoš, Nikolaj Rogina, Hernan Gabriel Hernandez Rogina, Tomaž Friderik Klemen, Nikolaj Rozina, Kamila Evgenija Urbančič, Milena Fekonja, arbara Valente Fajfar, Janez Marko fohar, Marija Mikaela Pavlovčič, , .arl<0 Djmnik, Nikolaj Andrej enQhini Štete, Sonja Marija Miklič, erolina Ayelen Potočar, Nikolaj ravel Uštar, Danijela Selan, Alexandra Smrdelj, Jeremija Markež, I .artin Brillante Kokalj,Tatjana Dani-oki Pastorini Blazinšek, Adam Ciril w,, Qk- Zofija Marija Gianelli Eiletz, P or'ia Marija Kociman, Mihaela , Danijela Aljančič, Andrej ^zisnik, Ignacij Mežnar, Nikolaj Doldi estmk, Kristijan Gabrijel Venosi Ke-r- Damijan Malalan, Gabrijela Mn+ana Jan- Aleks Pavšer, Alojzij An ^°be, Ana Lucija Malovrh, r©j Jeriha, Florencia Belen Es-Urh 0 xB?zlaj' Anton Čepon, Uršula ban*i- 'Zakrajšek, Bojan Ur-TatiC c' Gabrijel Friderik Bergant, Vnu^a Ellz°beta Sušnik, Lorena Vnik ?a Simč'0. Jože Ignacij Žero-_L"5'ja Ayerbe Rant, Maksimill- v slovenski skupnosti v Argentini v letu 1993 jan Reyes Klemenc, Marko Klemenc, Fernando Belec, Andrej Emanuel Rant, Tobija Mihael Koželnik. POROČILI SO SE: Ivo Urbančič In Klavdija Rant, Pavla Cukjati in Pas-cual Antonio Tundis, Peter Buda in Adriana Carozzo, Gabrijela Škrbec in Fernando Stikerman, Danijel Delič in Andreja Praprotnik, Beno Truden in Simonka Rajer, Marjana Lazar in Mariano Rios, Artur Heller in Lučka Podboj, Miha Bokalič in Alenka Smole, Janko Starič In Ana Claudia Madeira, Marko Vomber-gar in Andrejka Selan, Jorge Daniel Petelin in Stanka Oberžan, Francka Cukjati in Mauro Assoni, Silvija Brigi- V soboto, 4. decembra 1993, je bil krščen v Slovenski cerkvi Marije Pomagaj ta Bohinc in Gustavo Daniel Bor-dagnievich, Tinko Lavrič in Susana Besuscio, Franci Gorše in Dorica Heller, Jure Urbančič in Marija Zupanc, Jurij Hafner in Monika Klobo-vs, Lojze Quallzza in Cecllia Aida Laguzzi, Boris Hribar in Veronika Jesenovec, Marko Trpin in Magdalena Skvarča, Leri jerovšek in Delia Bru, Gregor Hribar In Sonja Tomazin, Mavric Matej Kočar in Laura Ines Roveda, Frido Klemenčič In Miriam Santiago, Marjan Kadivec in LIa Grize ttl, Andrej Hrovat in Silvia Bonical-zi, Toni Jerovšek in Mirjam Mehle, Danijel Žagar in Marjetka Gerkman, Andrej Kržišnik In Maria Cristlna Ta-retto, Ana Marija Žakelj in Sergio Omar Parcelo, Carlos Raül Rey in Elizabeta Rupnik. UMRLI SO: dr. Angel Kalin, Pavla Smrdel, Maria Štrempfel, Srečko Šivic, duhovnik Ladislav Lenček CM (v Sloveniji), duhovnik Lojze Zupančič, Ana Mehle, Veronika Humar, Dora Kralj, Albert Čuk, Jože Zupančič, Nace Fink, dr. Vinko Brumen, dr. Julij Savelli, Zofija Jerman, Apolonija Lampret, dr. Jože Est (v Sloveniji), Branka Leskovar, JožeTurk, Ana Staudacher, Oskar Pavlovčič, Pavle Homan, Nikolaj Jeločnik, France Triler, Jože Štempihar, Vinko Selan, Jože Rezelj, Vencelj Dolenc, Branko Ličen, Maks Bratina, Helena ____ Jemec, Marija Amon, duhovnik Koloman Kisiliak, Franc Tekavec, Slavica Peljhan, Zalka Jakoš, Karolina Boha-nec, Edi Trček, Janez Zgonc, duhovnik Andrej Prebil CM (v Čilu), Janez Habič, Janez Skobar, Rudi Bras, Frančiška Erjavec, Ivo Vadnjal, Ivan Trenta, Marija Pregelj, Ivan Iskra, Jože Požes, Franček Nabergoj, Anton Mokorel, Franc Kastelic, Marija Modic .Andrej Lovše, Stane Vidic, Franc Golob, Elza Štefanič, Emil Kužnik, Kristina Kocjan, Marija Pan-gos, Ela Vrhovec, Ana Marija P. Bokalič, Lojze Koračin, Vojko Gabrenja,Zofka Sulič, Ivan Šabec Surina, Lojze Rozina, Marica Peternel Golob, Francka Podgorelec, Ivanka Podgornik, sestra M. Simona Jelenc. (PO OZNANILU) Slovenske sobotne šole v Argentini v letu 1993 Osnovne šole Šola Jakoba Aljaža v Bariločah Učencev 20. Voditeljica: Marta Jerman; verouk: Ivanka Marinčič;učiteljice: Alenka Arnšek, Cilka Amšck, Danica Mavrič, Anica Magister, Lija Kambič. V vrtcu 8 otrok. Šola Franceta Balantiča v San Justu Učencev 101, v vrtcu 30. Voditeljica: Angelca Klanšek; katehet: Tone Bidovec; učiteljice: Ivana Tekavec,Marija Zupanc, Bernarda Krajnik, Pavlinka Zupanc, Veronika Malovrh, Monika Zupanc, Nevenka Godec; petje: Anica Mehle, Marija Štrubclj in Marta Selan; nadomeščala: Irena Poglajen; pomoč: Ivanka Puhek; predsednikodbora staršev: LojzeModic. Šola Ireneja Friderika Barage v Slovenski vasi Učencev 64, v vrtcu 15. Voditeljica: Mirjan Goljevšček, kateheti: Janez Petek, Jaka Barle in Franci Pavlič; učiteljice: Elizabeta Grbec, Lucijana Servin, Marija Urbanija, Lojzka Mehle, Olga Fink, Zlata Adamič; petje: Martina Rozina in s. Snežna; pred sed ica odbora staršev: Marija Bratuž. Šola Josipa Jurčiča v Carapachayu Otrok 26. Voditeljica: Metka Slabe; katehet: dr. Jure Rode; učiteljice: Marija Slabe, Ani Klemen, Helena Žnidar, Monika Dobovšek, Helena Skarlovnik; pred s. odbora staršev: Martin Jeretina. Šola Franceta Prešerna v Castelarju Učencev 53, v vrtcu 21. Voditeljica: Mija Markež; katehet: Franc Bergant; učiteljice: Nadica Grohar, Monika Kenda, Irenka Zarnik, Pavla Petek, Helena Zarnik, Veronika Vivod, petje: Mojca Jelenc; preds. odbora staršev: Metka Kopač. Šola škofa Rožmana v San Martinu Učencev 58, v vrtcu 17. Voditeljica: Katica Dimnik; katehet: France Šenk; učiteljice: Ana Strle in Andreja Verbič v vrtcu; Regina Leber, Sonja Zorko, Irena Peršuh, Angela Podržaj, Saša Golob, Lučka Kastelic (petje). Šola Antona Martina Slomška v Ramos Meji ji Učencev 51, v vrtcu 19. Voditeljica: Helena Malovrh; katehet: Jože Škerbec; učitelji: Meta Vombcrgar, Alenka Poznič, Kristina Breznikar, Saša Omahna, Alenka Bokalič, Angelika Smole, Marjan Loboda, Marjan Loboda ml., Marjana Rezelj, petje: Ivan Vom-bergarin Marcel Brula; v vrtcu Gabrijela Malovrh; preds. odbora staršev: Saša Omahna. Šola sv. Cirila in Metoda v Mendozi Učencev 36 in v vrtcu 6. Voditeljica: Lenčka Božnar; katehet: Jože Horn; učitelji: Angelca Bajda, Veronika Ovčjak; v vrtcu: Vladko Šmon in Erika Bajda. Skupina špansko govorečih: 11 učencev, uči Veronika Bajuk. Šola Janeza Evangelista Kreka v Tucumanu 8 otrok. Voditeljica: Jožejka Žakelj, učiteljici: Erika Draksler in Marta Žakelj. Šola Mirka Kunčiča v Villa Mercedes, San Luis 7učencev. Voditeljica: Jožica Zupanc, uči Marija Urbančič, petje: Andrejka Zupanc. Šola za špansko govoreče v Slovenski hiši v Buenos Airesu Učencev 35. Voditeljica: Marjana Batagelj; učiteljice: Irenka Fajdiga, Francka Korošec, Lučka Tomazin, Cecilija in Pavla Grbec in Nevenka Jelenc. Srednješolski tečaj ravn. Marka Bajuka V Slovenski hiši Dijaki: 1. letnik - 24. 2 letnik - 22. 3. letnik - 36. 4. letnik - 24. 5. letnik - 22. Ravnateljica: prof. Motka Mizerit; profesorski zbor: Frido Beznik, Luka Debevec, Neda Dolenc, Štefan Godec, Marjan Hribar, Kristina Kremžar, dr. Marko Kremžar, Marjan Loboda, Alenka Magister, Minka Simčič, dr. Alojzij Starc, Jože Škerbec, arh. Jure Vombergar, petje: Rok Fink in dr. Jože Rožanc; tajnica: Alenka Poznič. V Bariločah Dijaki: 4. Vodi Milan Magister, učita tudi Zdenka Jan in dr. Stanc Žužek. ■Pr mm v M M Di*. Franc Rode: Eglise, Natioiis et Dcinocratie CERKEV, NARODI IN DEMOKRA- ,JAje naslov knjige, kije izšla v Parizu Pri založbi Beauchesne letos za Veliko n°č- Kot podnaslov beremo: Iz Slovenije v Vatikan (De la Slovšnie au Vatican), in da je avtor tajnik Papeškega svšta za ialog z neverujočimi. Njegova fotogra-'jatudi krasi naslovno stran. Knjiga ima strani in je izšla kot drugi zvezek v Zbirki Vrednote in politika. Vsebina je razdeljena na dva dela. V P'Vem obravnava temo: Cerkev v družbi, drugem: Cerkev v pogovoru z neveru- V uvodu dr. Rode na kratko opiše vojo p0t jz Slovenije v Vatikan: prek ®gunstva in izseljenstva v Argentini na ,' študije v Rim in v Pariz, kjer na stitut Catholique brani doktorsko tezo a 1963. Dve leti pozneje se odloči, da vrne v Slovenijo, kjer nato več kot ®set let poučuje na teološki fakulteti Jubjianskega semenišča. Po sporu z D irn°m nanese, da ga msgr. Poupard Va°'v Vatikan za sodelavca leta 1981. bo Prav' dobesedno: „Bralec 2v našeltu izbor člankov in predavanj v Zg6z'z mojim delom v Papeškem svčtu ra7md|al°g z neverujočimi. To so qloh u*ania človeka in duhovnika, kije človu 2akoreninjemvslovenski Zemli'-m ®ka s posebno izkušnjo v boju proti -^'stično leninistični ideologiji, a ki je enako prežet s francosko kulturo, katero je pil iz najboljših virov v letih svoje mladosti. Ta sinteza različnih kultur in raznolike občutljivosti daje nekaj vrednosti temu spisu, tako upam." Prvo poglavje prvega dela nosi naslov: Temelji združene-Evrope. Je to zgodovinski pregled pojma Evropa od grške antike naprej. Nato dve veliki tradiciji v pokristjanjevanju: sv. Benedikt (latinski zapad) in sv. brata Ciril in Metod (bizantinski vzhod), ki so sozavetni-ki Evrope. V srednjem veku besedo Evropa zamenja Christianitas. Nje identeta sloni na treh temeljih: na grški racionalnosti, na rimskem pravu in na krščanskem pojmovanju sveta, človeka in časa. Avtor zaključi: „Če hočemo zgraditi naš skupni dom, moramo sprejeti našo skupno dediščino v vsej njeni kulturni raznolikosti in v zavesti naših skupnih korenin." To predavanje je imel dr. Rode v Klingenthalu pri Strasbourgu oktobra 1989 v okviru teme: Graditev skupne evropske hiše. Drugo poglavje, Demokracija in verska svoboda, razvije misel, kako je katoliška Cerkev v moderni dobi postopoma pristala na načelo verske svobode, kot temeljne človekove pravice. Do francoske revolucije je prevladalo mnenje, daje le-ta privilegij edine prave RAST XXII v kapeli škofovih zavodov (Ljubljana-šentvid) vere. Ko pa seje uveljavilo načelo laične države, je sčasoma tudi prevladalo načelo verske svobode za vse. A po drugi strani se opaža, da proces sekularizacije spremlja entropija morale oz. njena degradacija. Zato je tudi res, da vsaka demokracija potrebuje skupni etični temelj. A ta temelj more sloneti in se stalno obnavljati edino na verskem doživljanju. (Simpozij v Moskvi, maja 1991.) Teksto „Cerkvi, narodih in narodnih manjšinah" (3. pogl.) posveča posebno pozornost srednji in vzhodnoevropski problematiki. Pojem narodnosti navaja po Edgardu Morinu. Daje zavest-čuten-je nekega občestva, da ima skupno usodo, ki se hrani v skupni zgodovini, vrednotah, verovanju, obredih, skupnih navadah, katere dajejotrajnostintrdnost narodni identiteti in bitnosti. O nas Slovencih pravi: „Izbrali smo neodvisnost zato, da bi bili bolj evropski, da bi se bolj realno integrirali z Evropo." V polnem priznanju naše identitete, ne pa pod tujo etiketo. In da smo srečni, da je Evropa priznala to našo istovetnost. Tako je govoril na Dunajufebruaija 1992. Na simpoziju v Speyerju 1990 je Rode predaval o Nevarnostih in šansah (priložnostih?) za Cerkev v današnjem svetu. Diagnoza ni razveseljiva. Da je praktični ateizem zelo razširjen med maso in da je proces sekularizacije dosegel svoj višek. Nasproti temu sta krščanska filozofija in teologija vedno manj v stanju, da nastopata proti problemom, ki nastajajo vsepovsod; da bi zapolnili brezno, ki se odpira med krščansko mislijo in stvarnim življenjem. Tu se avtor vpraša: Kaj more nuditi vzhodnoevropska Cerkev zahodni? Prav posebni dar bi mogel biti tale: Izkustvo, kakšen bi bil svet, če se popolnoma zapre Bogu. O nevarnosti, da bi se Božje sonce zatemnilo in da bi tema zlega in laži razširila svoje vladovanje nad vestjo in srcem. Vendar, ako izgleda, da je vera vedno šibkejša, postaja bolj in bolj živa nostalgija po verovanju. Potem ko je marksistična utopija šla v polom, kakšne utopije so odslej še mogoče? Kam postaviti odslej Absolutno? H katerim ciljem odslej usmerjati potrebo po upanju, ki je na dnu človeštva? Bo po vsem tem krščanska eshatologija spet postala aktualna? Peto poglavje govori o postmodernizmu, v čem je obljuba boljše bodočnosti, v čem je dekadenten. V naslednjih pogledih je pozitiven Tine Debeljak: \z Čolnar iz daljav VINKO RODE To je knjiga izbranih pesmi, ki je 1992 izšla v Mariboru pri založbi Obzorje. Zelo lično opremo je zamislil Jurij Kocbek. Na ovitku nam dr. Jože Pogačnik, vzelo zgoščeni obliki, nanizaživljenjske podatke in kulturno delo našega pesnika. Pesmi pa je izbral in tudi spremno študijo napisal Denis Poniž. Kaj pomeni ta zbirka za naše zdomsko občestvo in sploh za slovenstvo? Da domovina popravlja krivice, ki jih je režim zadal naši emigraciji. Da končno priznava in vrednoti polstoletno kulturno dejavnost naših ustvarjalcev. Zdaj prihaja na dan zamolčana literatura, tista plat zvona, katere domovina ni smela slišati. In tako je smel v rodno deželo „Čolnar iz daljav“, iz daljave brezdomstva in kulturnega pregnanstva. Kot ugotovi Poniž: „Osebnost in delo dr. T. Debeljaka sta znova postala del kulturne zavesti slovenske matice.“ Kajti, že pred to zbirko je bil v Ljubljani natisnjen reprint Velike črne maše in leta 1990 je bil v Škofji Loki simpozij celotno posvečen njegovemu delu. Tudi ta je knjižno izšel v zborniku Domovina in svet, 1991. Ko je novi režim v svojem zmagoslavnem obsedenju začel štetje „po osvoboditvi“, je naš Jeremija izrazil v Črni maši kruto resnico o narodni tragediji: naš dies irae in de profundis, krik boleči- pojav. Ko brani zahtevo po miru in uči nenasilje. V kolikor pomeni konec zahodnega etnocentrizma in začetek kulturnega pluralizma. Pohvalno je, da hoče vrniti ženski tisto mesto, ki ji v družbi pripada. Ta neofeminizen brani enakost pravic moškega in ženske, a naglaša tudi posebne lastnosti le-te: materinstvo, logiko srca. Tudi ekološka osveščenost je nujna; ta nas vodi k streznitvi: Ne več razmetavati zemeljskih dobrin. Karje večkotdovolj,je slabo. Vrniti sejetrebakzmernosti(sobriedad). In še: človekove pravice so neodtujljive. V tem kontekstu se pokaže kot mons-truozna smrtna kazen in mučenje, a istotako evtanazija, samomor in splav. Postmoderna doba kot dekadenca je prisotna predvsem v filozofiji zadnjih desetletij. Njeniteoriki so francoski post-strukturalisti kot Barthes, Derrida, De-leuze, Foucault, Baudrillard in Lyotard. ne in žalosti, prošnja bo božjem usmiljenju zaradi strašne pregrehe, zaradi Kajnovega greha. Pretresljiv krik po človeškosti, po odpuščanju, po spravi, v času, ko je bil naš narod tako tragično razklan. France Pibernik meni, da je Debeljak s Črno mašo „ustvaril pesnitev izjemnih razsežnosti, gre namreč za delo, ki bi mu po Prešernovem Krstu pri Savici težko našli primere... “Tako kot je Prešeren zapel o prerojenju Slovencev, je Debeljak ubesedil strahotno prelomnico v naši zgodovini: revolucionarno nasilje. Golnar iz daljav vsebuje izbor pesmi iz različnih obdobij. - Iz predvojne dobe je Poniž izbral štirideset pesmi. Debeljak je objavljal v revijah, a takratnih pesmi ni pripravil za zbirko. Tako so nam povečini nepoznane. - Sledi izbor iz Velike črne maše in Vetrinjskega trospeva: pet odlomkov. - Iz zbirke Mariji je odbranih sedem pesmi, - in iz Poljuba tudi sedem. Spremna študija obsega triintrideset strani; je skrbno zasnovana, tehtna in zajame vsa obdobja Debeljakovega pesnikovanja. Avtor se naslanja predvsem na eseje iz škofjeloškega simpozija, na avtorje kot so Taras Kermauner, Helga Glušič, Franc Pibernik, Marko Njihova razmišljanja bi se dalo povzeti v naslednjih držah: Na epistemološkem področju pomeni postmodernizem razkroj resnice vtekstu. Na antropološkem: razkroj zavesti v nezavesti ter zanikanje osebe —- v brezmejnem številu krink. 'Na političnem področju: razkroj politike v (na)videzu in slepilu ter demokracije v diktaturi. Razum se kaže izčrpan in priznava svojo nemoč. Misel se osredotoči na sedanjost, brez metafizičnega nemira, brez utopij, sanj, brez vere. Kar ostane, je človeška razvalina: razklana, cinična, nemočna. In spet vprašanje: Kakšno je naše poslanstvo v tem svetu, ki mu ni za smisel življenja, ki misli, da je njegova svoboda absolutna? Vprašanje krščansko pojmovane svobode in krščanske eshatologije. Jenšterle, Tine Debeljak ml. in še Martin Jevnikar. V naslednjem bom uvedel nekaj citatov iz Poniževe študije, tiste, ki po mojem mnenju posebno posrečeno označujejo Debeljakovo literaturo. Tako pravi, da smemo pri njem govoriti „o treh zelo različnih pesniških ustvarjalnih obdobjih". Prvo se začenja med letom 1920/21. V drugem je po; membno njegovo uredniško delo pn reviji Dom in svet (od 1938 do 44). „Tretje pesnikovo ustvarjalno obdobje je znova v znamenju literature, tako poezije kot proze, ki traja nekako do začetka šestdesetih let." Nahaja se v Nadaljevanje na strani 6^ Tak je prvi del te knjige. Raznolika snov na temo, kako naj krščanstvo pre-kvasi današnji postkomunistični in postmoderni svet, kako naj bo seme nove družbe. V drugem delu je govora predvsem o zgodovinskih stikih in srečanji Papeškega sveta za neverujoče — pr0' težno z marksisti. Ljubljana, Budimpešta. Strasbourg, Zagreb, Moskva, Praga so nedvomno zaznamovala odnose med kristjani in marksisti, pripomogla k dol°' čenemu razčiščenju pojmov in zbližala ljudi nasprotnih obrežij. Ta srečanja s° nedvomno pripomogla k spremembah1, ki so se zgodile v deželah realnega socializma. Bolj doktrinarno je zadnje poglavje v knjigi: Krščanstvo in sreča, ki je drag0' cen doprinos k vedremu pojmovanj0 veselega oznanila. vir Slovenski mučenec LOJZE GROZDE ANTON STRLE X. „Z žrtvami se osvajajo duše..." Zveličar jo odrešil svet z molitvijo, z ^Sledom, a predvsem z žrtvijo, s križem, jogo vi učenci zato ne bodo mogli iti po rugi poti, delati po d rugačni metodi, pa £aj bodo kjer koli in kadar koli. Vedno °do morali postaviti križ na vrh vseh rugih sredstev apostolata. "Z žrtvami sc osvajajo duše za Kris-V189'" si je zapisal Lojze. Pri svojih zadnjih uhovnih vajah v juliju po sedmi šoli je S Gn’b „Vsak dan vsaj ena žrtvica za UsPeh v pridobiva n ju za Kristusa. Zvečer Sl lzPrašam vest." i>a ni "ostalo samo zapisano v dnevniku. V Ko je prišel v Katoliško akcijo, je _m3lu spoznal, da bi bilo zanj mnogo Pr,jetnojc, ako bi ne bil vstopil v to organizacijo, ampak ostal doma in v šoli lepo ob strani in kot nadarjen in vpliven dijak samozadovoljno užival ugled in občudovanje od vseh strani. Koliko se je moral čutiti nekako osamljenega, ker niso razumeli njegovega idealizma in navdušenja, ko je vsekdar odločno branil katoliško prepričanje! Tudi je bilo treba sprejeti nase marsikatero bolečo odgovornost. Večkrat so mogli njegovi tovariši iti v gledališče, medtem ko se je za umetnost nadarjeni Lojze moral kot član Katoliške akcije utesnjevati v molk in razmišljanje pri duhovni obnovi. Čemu na sestanek ali na zborovanje, ko bi se prilegel sprehod v prosto naravo, ki jo je Lojze že iz mladega tako ljubil! Vedel je tudi, da bo morda zaradi obilnega in resnega dela v organizaciji sem in tja dobil kak slabši red. Toda za Kristusa Kralja je vredno kaj žrtvovati. Lojze pri svojem dolu v organizaciji nikdar ni iskal kake prednosti ali časti. Za geslo si je zapisal znane besede, ki jih je govoril delavec vrh strehe gotske katedrale: „Mar mi je, kdo vidi moje delo od spodaj! Eden edini ga vidi od zgoraj -Bog!" Hotel je vedno delati za božjo, ne pa za svojo čast: V meni gori!... Naj razžari se kot kres vrh gore, da bo vsa srca zajelo, zate jih vnelo, da vse bo slavilo Tvoje ime. Lojzetov tovariš pripoveduje: „V počitnicah po sedmi šoli mijcbil Grozde pri Katoliški akciji zopet nadrejen. Lepega popoldneva po kosilu me je iskal na domu, da bi mi sporočil čas sestanka. Ni me bilo doma, ker sem se kopal... Če bi me ne dobil, bi se jaz ne mogel udeležiti pomemebnega sestanka tisto popoldne. Od moje tete je Lojze natančno poizvedel, kje se kopamo, in me je takoj odšel iskat. Iška 1 me je poldrugo uro in me končno našel. V živahnem razgovoru ga nisem bil opazil, ko je prišel. Prijel me je za ramo in mi dejal: Janez, prosim, ali bi mogel s teboj nekaj govoriti?' Sunkoma sem sc obrnil in zagledal njegov obraz s tistim značilnim smehljajem. Stopila sva nekoliko vstran in sporočil mi je, da se bo čez eno uro začel sestanek, ki se ga moram tudi jaz udeležiti. Težko mi je bilo zapustiti kopanje. Grozde je videl moje obotavljanje in mi dejal: ,Vem, da ti je hudo, ker moraš zapustiti kopanje, ko je šele štiri proč. Pa se žrtvuj za spreobrnjenje grešnikov/ Oblekel sem se in odšel z njim. Grozde mi ni povedal, kako dolgo meje v hudi vročini iskal, in da je žrtvoval zato skoraj vse popoldne, šele pozneje sem mogel to izračunati, ko mi je teta povedala, kdaj meje iskal na domu. Sram me je postalo pred njim. Kako veliko žrtev je izkazal ta idealni fant, ko me je tako dolgo v vročini iskal! Jaz pa sem se komaj ločil od kopanja. In kako ponižen je bil! Mislim, da bi marsikdo rekel: ,Glej, jaz te že vse popoldne iščem: boš menda tudi ti rad šel k sestanku, če sem se jaz toliko žrtvoval/ On pa tega ni rekel, ampak je o svoji žrtvi molčal." To je samo en dogodek iz množice podobnih. Razodeva Lojzetovo vestnost in resnično apostolsko, nadnaravno usmerjenost, pa tudi smisel za žrtve, brez katerih je apostolat nemogoč. Lojze je imel za žrtve in odpovedi veliko priložnosti. Saj jebilubožen kakor malokateri izmed revnih študentov, odvisen od podpor, dostikrat v velikih denarnih stiskah. Pa se ni pritoževal, marveč je to vdano nosil in obračal v apostolske na mene. Marsika tero tiho žrtev in od poved, ki je nihče ni opazil, mnogotere bolečine in samoprcmagovanjc je položil na oltar pred evharističnim Zveličar- jem: za tovariše, ki so v nevarnosti, da zaidejo na slaba pota; za člane Katoliške akcije, ki so omahovali in se je zanje bal, da bodo odpadli in se predali valovom življenja, za duše tistih dijakov, ki so že sovražili Kristusovo Cerkev, zunajkatere ni zveličanja. Lojze je silno rad igral odbojko. A velikokra t se ji je moral odpo veda ti za ra d i dela pri Katoliški akciji, zaradi sestanka ali pa zaradi kakšne druge naloge, ki jo je prevzel. „Že spet greš!" — „Saj veste, da bi rajši šel odbojko igrat!" je tiho odvrnil in se zamišljeno nekam zazrl. Nekoč je še bolj po tihem razodel svojo skrivnost: „Naj bo ta žrtev za uspeh stvari, ki jo imamo v načrtu... Veste, delati sem začel z nekim fantom, ki je prav zdaj v veliki nevarnosti..." Ko je zaradi vojnih razmer postajala hrana slabša — od doma seveda Lojze ni nikoli dobival priboljškov — sc Grozde ni nikdar pritoževal, marveč je neprijetnosti potrpežljivo sprejel in jih daroval zlasti za dijake, ki so bili v internaciji. Ko je v velikih počitnicah 1942. leta mesec dni delal na železnici, je imel dodatno živilsko nakaznico, pa je ni porabil zase, ko bibil prav potreben, marveč za nekoga v internaciji v Italiji. „Mladec mora biti pripravljen na žrtve, na mučeništvo in smrt!" To opozorilo je Lojze stalno nosil v svojem koledarčku. Na dan pogreba profesorja Ehrlicha je napisal v dnevnik v vezani besedi: RAST XXII na fotodokumentarni razstavi o slovenskih begunskih taboriščih (Vetrinje, Peggez, Spittal). Kaj ste prešteli nas, naše vrste, ali ste videli ogenj v očeh, ste razumeli besede srečne, čutite, kaj je v nas mladih v teh dneh? Bojte se, bliža se čas, preden pobijete nas, dvigne se silni Vladar, ki ne umrje nikdar! 30. maja 1942. Ob nasilni smrti vzornega člana Katoliške akcije, Vinka Mravljcta, piše Lojze: „Dobil sem del Vinkovega dnevnika. Slutil je smrt, pa se je ni ustrašil-Da, če nas pobijete devetindevetdeset odstotkov, mi ne odnehamo!" (15. VI. 1942). Ko je padel pod komunističnimi streli mladec - akademik Jaroslav Kikelj, ki ga je Grozde dobro poznal, ker je bil z njim v velikih počitnicah na mesečnem tečaju ob Bohinjskem jezeru, je Lojze kmalu za tem zapisal v dnevnik: „Kikljeva smrt nas navdušuje. Mi gremo naprej, mi strelci! Naša volja mora biti stalno usmerjena k Bogu in zadeti moramo vsak dan svoj križ in iti za Kristusom."—In še naprej vzklika: „Moramo resnično -sodelovati pri ustvarjanju lepše bodočnosti slovenskemu ljudstvu in vsemu | svetu. Mi gremo naprej! Pripravljamo se j na katakombe, toda z nami je Bog!" (19-aprila 1942). Ako v človeku prekipeva srce od i sreče, ki jo je izkusil v tesni povezanosti z Bogom, potem bi seveda rad, da bi bili te sreče deležni tudi drugi; da bi to do- j segel, je pripravljen tudi na na j večje žrtve. „V strune moje duše," piše Lojze v j sedmi šoli, „se je ujel dih Tvoj, Predobri' , Razgibal jih je v pesem, ki žge moj0 | mladost in hoče na dan. Tako mehka j°' tako nežna je, pa tako močna in silna. Kdo na j jo sliši, da jo bo umcl in ga bo zate osvojila njena sladkost. Umrl bom, Če sc me ne usmiliš, Gospod!" Biti poln Kristusa in potem to 2iv' ljenjc Kristusove milosti požrtvovalh0 posredovati tudi drugim, nositi luč osrečujočega Kristusovega nauka v tem0 grehu zasužnjenih src, toplo Kristusov0 ljubezen v trdoto, mrzloto in tesnob0 Bogu odtujenih duš! Ta misel je prcv° vala Grozdeta, v tej misli sta sc mu v cn° j dejavnost zlivala prizadevanja za last no posvetitev in gorečnost pri apost° latu. Prav zavest, da mora kot la*’* apostol vplivati na svoje okolje, da 6 pokristjani, je tudi Lojzeta nonch0 j spodbujala, naj sam vedno bolj poštah6 ves Kristusov. Iz naše EBeMS V Slomškovem domu decembra v Slovenskem domu v San Martinu govoril inž. Jernej Dobovšek, predsednik SKD v Argentini, o notranjem delu stranke v Argentini, podpredsednik SKD dr. Marko Kremžar pa je podal analizo stanja v Sloveniji; v nedeljo 12. decembra jena sestanku v Slomškovem domu dopolnil prikaz še dr. Jože Bernik. Mladinska dneva v Mcndozi sta bila v soboto in nedeljo 20. in 21. novembra s pestrim sporedom: z mladinsko mašo, veseloigro, razstavo ročnih del, pevskim nastopom, športnim tekmovanjem in družabnostjo. Se je znova osnoval krajevni °dbor Zveze slovenskih router in žena; predsednica Je Pavla Škraba, podpredse-n>ca Mojca Majhen, tajni-oa Helena Oblak, blagaj-'carka Mimi Žakelj, odbornice so Katica Čeč, Ivica eriha in Minka Štefe, du- Ške as'stent Pa j°že Romanje verske skup-iz Ramos Mcjijc v Ovensko cerkev Marije omagaj je bilo na praznik Pr,ezin. e^ne’ 8- decembra. petih litanijah Matere , zJeje med praznično mašo npinabolehnih in starejših eJela tudi zakrament ma-z 'jenja. kn Scstnnku Slovcns- r katoliškega sta- je ‘nstva, ki mu predsedu- Enodncvnc duhovne vaje so bile v Slovenski hiši v nedeljo 12. decembra za žene, naslednjo nedeljo pa za može; vodil jih je prof. France Bergant; udeležilo se jih je 80 žena in 43 mož. Božičnico 1993 sta v Slovenski hiši organizirala Vincencijeva konferenca in Zveza slovenskih mater in žena v soboto 18. decembra: po maši v cerkvi Marije Pomagaj je bila prireditev v dvorani, ki jo je napovedovala tajnica ZSMŽ Irena Fajdiga; božično idilo „Pokonci, narodi, iz sanj se zbudite...“ Luke Debevca so izvajali „pastirčki“ Lučka Bregar, Itatl, Valentin in Mirko Grbec, Marjanka Kržišnik, Karinca, Marjan in Matjaž Marušič, Sonja in Niki Stariha, Ivan in Pavel Klemenčič ter Tomaž Vom- Obala v Miramaru nas čaka prof. dr. Andrej br"k,Je v Petek 10. decem-o :,8ov°ril dr. Jože Bernik Potrpr11 V S,ovenij» in o S bt' večJe Povezanosti PoliSnOStmi S,ovenske svet., , ,emigraciJe P° Do,; ’ si'karka Marjetka Slov«3-?3 0 svojih vtisih o ovenij, ‘anknÄmativnem scs' ____^KD je v nedeljo 5. bergar in pevci Lučka Ahčin, Cvetka Kopač, Ani Rode, Sonja Zorko, Luka, Matej in Matija Debevec ter Bogdan Magister ob orgelski spremljavi Ivana Vombergarja; delegat dr. Alojzij Starc je blagoslovil jaslice, predsednica ZSMŽ Pavlina Dobovšek je voščila blagoslovljene praznike, predsednice krajevnih odsekov pa so k jaslicam prinesle prižgane svečke. Razstavo božičnih jaslic in religioznih motivovje pred slovensko polnočnico v dvorani Slovenske hiše organiziralo društvo Zedinjena Slovenija; razstavljena so bila dela Bare Remec, Franceta Ahčina, Lojzeta Perka, Terezije Voršič, Lojzeta Bavdaža, Marjana Gruma, Jureta Vombergarja, Ivana Bukovca, Andreja Makeka, Andrejke Dolinar, Marjetke Dolinar in Veronike Spar-hakl. Božični prazniki veliko pomenijo slovenskemu človeku v zdomstvu in izseljenstvu; najpomembnejše božično opravilo med Slovenci v Velikem Buenos Airesu je polnočnica v cerkvi Marije Pomagaj, h kateri se zbere vsako leto toliko rojakov, da napolnijo poleg cerkve še obsežno dvorišče Slovenske hiše, ki se poveže s cerkvijo v skupen bogos- ^°LNAR IZ DALJAV adaljevanje s str. 60 Spet st'2da št'ri zbirke. Od tu do srr delovanj V°Spredie kulturno"Poli Pesni«*, Debeljakovem zgodi heto-. u meni Fr. Pibernik, „da razvoil d a’ da v njegovem pesn tracjjo n' Phšlo do obvezne kc "fer an°Vi- 'dej in forme." V vseh trfihP,n2nati’ pravi Pon'ž, „d kaj ant ,ematskih krogih ustva °dienlln°?iiskih besedil" (str. 1'rika relJ,- 8rnatsk' krogi so: en 'Zbor’u ^'°2r|e ter socialna temal Debord?m° Pr'merke vseh tr< 9unskihov° udejstvovanje K,hln izseljenskih letih nam jt poznano. Bil je res, kot pravi Rebula, patriarh naše literature. Naj se omejim na nekaj skopih označitev iz odlične Poniževe študije. Zanimiva je analiza Velike črne maše, o kateri pravi, daje prva leposlovna knjiga, natisnjena v argentinskem eksilu (1949). Poljub (1951) je nekak „pesniški dnevnik, katerega konstanta je hrepenenje, pomešano z domotožjem, bridkimi spomini in nenehnim notranjim monologom... z ljubljeno osebo — in tudi s prostorom in časom, ki ga je pesnik moral zapustiti" (str. 135). Mariji, rapsodija za prvo Marijino sveto leto 1954, je v tesni zvezi z reli-giozno-metafizično liriko dvajsetih let. V njej je prisotna „leksika in ritmika slovenske marijanske ljudske pesmi". Denis Poniž zaključi študijo s sledečim priznanjem: „Izjemna publicistična, prevajalska in uredniška dejavnost, ki jo je razvil Debeljak, kaže, da je vse svoje življenje v drugi domovini verjel v možnost ponovne združitve matične in eksilne literature, publicistike in kulture. To pa je seveda največ, kar lahko ozaveščeni posameznik in intelektualec dä svojemu narodu" (str. 138) V Prošnji pesmi za vrnitev (iz zbirke Mariji) je Tine Debeljak takole molil: Ti, o Begunka Marija, popelji na rojstne me loke kot Dete si Svoje iz Egipta! Za časa življenja se mu ta želja ni izpolnila. A zdaj se izpolnjuje v duhovni in nadčasovni razsežnosti. Njegova beseda in njegov lik sta našla pot v rojstno Loko, v ljubljeno domovino. QDW©03KI® iz SLOVENIJE • Poznal sem pesnika, ki je vse življenje pisal ode — na tuje zablode. • Pot v prihodnost je na žalost speljana skoz sedanjost. • Od gozdov so ostali samo še gozdarji. • Odkar se Tartufi! sprehajajo po cestah, je postal Molierc v gledališču nezanimiv. • Nikotin je nekaj milijard vreden dim. • Nimamo preveč administracije, imamo le premajhno državo za obstoječo administracijo. • Ni vedno najbolj napreden tisti, ki najhitreje napreduje. • Ni vsak človek na položaju tudi človek na svojem mestu. • Jezik bi imel več svobode, če ne bi stanoval v ustih. • Je že res, da naša kultura usiha, ampak kljub temu je ne bi smeli zalivati z gnojnico. • Diplomat mora znati v tujih jezikih držati jezik za zobmi. • Domovina je bila njegova prva ljubezen, ampak poročil seje z drugo. • Doslej, žal, še niso iznajdli britve, s katero bi se dala obriti kosmata vest. Oče ves jezen zapre svojo denarnico in pogleda ženo in sinova. „Fant mi je vzel denar,“ reče. „Kako moreš to vedeti? Lahko da sem ga vzela jaz!“ odvrne žena. „Izključeno,“ reče mož, „ker gaje nekaj še ostalo v denarnici!“ * Oče želi svojega sinka že v nežnih letih naučili plavanja. Pelje ga v plavalni bazen. Čez nekaj časa mali zavpije: „Očka, zadosti je! Pojdiva ven!“ „Pa saj sva šele deset minut v vodi!“! „Ampak jaz nisem več žejen!“ * Mož inženaporivataavto proti mehanični delavnici. Žena vsa zasopla pravi možu: „Trgovec z rabljenimi avtomobili, ki nama je laavto prodal, je imel prav: res ne porabi veliko bencina!“ Nadaljevanje lužni prostor; polnočnico je daroval delegat dr. Alojzij Starc ob somaševanju prof. Franceta Berganta in Jožeta Guština, drugi dušni pastirji so bili na voljo za spoved; pel je Mladinski zbor iz San Justa pod vodstvom Andreja Selana. — Tudi na božični praznik pritegnejo slovenske maše zelo veliko rojakov; mladina priredi po vseh središčih božično srečanje, v Našem domu v San Justu so uprizorili spevoigro Matija Tomca Slovenski božič; tudi radijska oddaja Okence v Slovenijo je imela praznični program: poleg božič- nih pesmi in voščil jezabožič povedal duhovno misel Jože Skerbec, za novo leto pa dr. Starc. Silvestrovanje so organizirali na Pristavi v Caste-larju, v Slovenskem domu v San Martinu in Našem domu v San Justu; tu sta pela mezzosopranistka Ani Rode in basist Luka Debevec ob spremljavi pianista Ivana Vombergarja. Šolska kolonija je odšla v Počitniški dom dr. Rudol fa Hanželiča v kordobske hribe 27. decembra; skupino 73 učencev je vodila Saša Omahna s skupino pomočnikov. EJE JE EAJ Moralna načela so za vso... Izjava SŠK................33 Povzpetniki nas siromašijo -Zakulisno središče moči - Branko Rozman.............34 Intervju z ministrom Janezom Janša - Franci Petrič...........35 Prešeren, naš ponos... - Milena Ahčin..............36 Zdravljica - France Prešeren.38 Trije svetniki v februarju...38 Jezusovo darovanje - svečnica ....39 Pepelnična sreda in postni čas ....40 Križani kralj - Marko Kremžar ...40 Misli k mašnim berilom - Ciril Sorč.................43 Kaj in kako pojemo pri mašni daritvi - Edo Škulj...............45 Sveto pismo - Katekizem katoliške Cerkve.....................46 Navdihnenje Svetega pisma - France Rozman..............47 Dogodek na travniku - Brenčavka na šipi - Vladimir Kos.....48 Umor ruske carske družine - Pavlina Dobovškova.........48 Od petih popoldne do šestih zvečer - Vladimir Kos............49 Simbolični pogrebi in blagoslovitev spominskih plošč...........50 Dr. Tine Debeljak.............52 Zazibalka na begu v Egipt - Tine Debeljak...............53 Iz knjige „Leto odmrznitve" - Vinko Bcličič...............53 Kipar France Gorše - Jurc Vombcrgar..............54 Krsti, poroke in smrti.........57 Slovenske sobotne šole v Argentini.................58 Dr. Franc Rode: Eglisc, Nations et Dčmocratic.................5 9 Tine Debeljak: Čolnar iz daljav ' Vinko Rode..................60 Slovenski mučenec Lojze Grozde ' Anton Strle....................6l Iz naše kronike...............63 Uvoženo iz Slovenije - Malo za šalo...............64 V V DUHOVNO ŽIVLJENJE SLOVENSKA VERSKA REVIJA Izdaja ga Slovensko dušno pastirstvo (dr. Alojzij Starc). Urednik: Jože Skerbec; tehnični urednik: Stanc Snoj - Ram6n L. Fal-c6n 4158 - (1407) Buenos Aires, Argentina - Rcgistro de la Propicdud Intclcctual N6 90.877 - Stavljenje in oblikovanje: MALIVILKO - Telefax: (54-1) 362-7215 - l iska: Tallcres Graficos VILKO S.R.L., Fstados Unidos 425 - (1101) Buenos Aires, Argentina POVERJENIKI ARGENTINA: Dušnopasllrska pisarna, RamAn I,. Fale An 4158, Buenos Aires. 7J>A; Slovenska pisarna, Baragov dom, A304 St. Clair Avc., Cleveland 3, Ohio 44103, USA' KANADA: Ivan Marn, 131 A Trcvlcy Dr. Toronto M8 4C4, Canada. ITALIJA: TRSU Manjina družba, Via Risorta 3, Tricstc, Italia. GORICA, Riva Piazzu-ta 18, 3417° Gonzia, Itolla. AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec. . NAROČNINA Naročnina v Argentina za leto 1994: $ 55,- in izdatki za pi>5to; drugod V$S 55.- Denarna nakazila »» bančni (ne osebni) ček na ime: l.uls Starc, RamAn L. KalcAn 4158 - (1407) Buenos Aires, Argcntlo8' J Pietä, žgana glina, 1970 -o >N O m 5 co z LU > S 0 a. UJ to 5 O ? S s 5 n 2 W g t? £ d) i ? Revista mensual religiosa. Editor: Misiön Catölica Eslovena (dr. Luis Starc). Director: Josd Skerbec Ramön L. Falcön 4158 - (1407) Buenos Aires - Argentina - Registra Nacional de la Propiedad Intelectual N° 90-877 *----•**■ ,w" ■ '--------------vil imuni . Cstorfns nnlrlrv« A94 - 111(111 R,mno« Aires - »nns Aires - Arnentinfl LA VIDA ESPIRITU AL