LETO (ANO) XLVIII (42) Štev. (No.) 2
ESLOVEN1A LIBRE
BUENOS AIRES 12 de enero — 12. januarja 1989
Nabirke za državna dobrodelnost
Poslanica kanadski vladi
Pred leti so v Kanadi sprožili akcijo za nakup zdravniškega aparata „ultra sound“, nedolgo tega pa so pričeli med tamkajšnimi rojaki nabirko za pomoč mariborski bolnišnici. Lahko se zgodi, da bodo slovenski komunistični oblastniki organizirali kaj podobnega tudi drugod po svetu, češ kdo more odreči sodelovanja pri taki človekoljubni akciji?
Prav pa je, da se vprašamo, če gre pri takih podvigih res za človekoljubne namene ali pa za preprosto nabiranje deviz, ki jih oblast v Sloveniji s svojim zavoženim gospodarstvom tako zelo potrebuje? Ne pozabimo, da je v Jugoslaviji, podobno kot v ostalih komunističnih deželah, vse družbeno in gospodarsko delovanje v rokah države. Zdravstvena oskrba pa je bila od nekdaj ponos sistema, ki nima veliko področij, na katera bi bil lahko ponosen. In kar uspe državi prihraniti na zdravstvenem področju, lahko usmeri, kamor hoče, od propagande pa do utrditve raznih „varnostnih služb“.
Gotovo bi vsak od nas rad pomagal rojakom, ki morajo že desetletja prenašati nesposobnost socialistične uprave in krivično nasilnost komunističnih oblasti v domovini. A prav zato, ker jim želimo pomagati, ne moremo sodelovati niti pri nabirkah niti pri drugih akcijah, ki krepe sistem, ki naš narod duhovno in tvarno zatira.
Družbena ureditev, zgrajena na totalitarni zamisli komunizma, je v bistvu povsod enaka. Ohranja se s pomočjo političnega monopola in sile. Pomoč, ki jo nudimo takemu sistemu na enem področju, ga utrjuje v celoti. Zato bi morala biti podpora, ki jo dajejo takim državam demokratične dežele, ustanove, podjetja ali posamezniki, vedno pogojena. Sicer postane pomoč brezpogojna in s tem prav tako nemoralna kakor sistem, kateremu je namenjena.
Ni mogoče sodelovati z enim organom totalitarnega organizma, ne da bi bili soodgovorni za krivice, ki jih prizadeva ta kot celota.
Ali je mogoča
Politični center SFR Jugoslavije in srbska partija sta že dalj časa v nenehnem spopadu s političnimi predstavniki Slovenije. Nedvomno so slovenski funkcionarji zadnje čase napravili marsikakšno potezo, ki jo je naš narod pozdravil. Noben človek, nobena organizacija, nobena stranka niso tako slabi, da ne bi imeli tudi nekih pozitivnih strani. Mussolini je uredil železnice, Hitler je gradil avtoceste.
Vendar če razni komentarji in ankete trdijo, da uživa sedaj slovensko politično vodstvo splošno podporo naroda, gredo predaleč. Stanje v republiki je v premnogih zadevah slabo, v gospodarstvu pa naravnost katastrofalno. Odgovornost za to nosi partija. Nobeno taktiziranje ali sprenevedanje ne more zakriti tega dejstva. Osrednje oblasti brezobzirno posegajo v slovenske zadeve v procesu proti četvorici, glede spremembe ustave, finansiranja vojske, manj razvitih krajev itd.
Vse to je norčevanje iz suverenosti slovenskega naroda! Partija je med revolucijo brezpogojno sprejela novo SFR Jugoslavjo. Sprejela je pokorno diktat CK jugoslovanske partije, V kateri je Tito odločal samovoljno ter likvidiral slovensko vojaško in civilno opozicijo. Prek 40 let KPS sprejema in izvršuje vse direktive centra. V glavnem bo tako tudi v prihodnje z morebitno izjemo kakšnih formalnih neuspešnih protestov.
Najvšji funkcionarji partije Stipe Šuvar, Milan Kučan, Janez Stanovnik in drugi pogosto izjavljajo, da
Zato je prav, da imamo do takih akcij podobno stališče, kot so ga jasno in odločno zavzeli svobodoljubni rojaki na severnem delu ameriškega kontinenta. Zavrnili so sodelovanje s komunističnim režimom tudi na tem področju, ker vedo, da pomeni pomoč katerikoli državni ustanovi v SRS v bistvu še vedno sodelovanje s totalitarizmom. Dokler je namreč jugoslovanska armada' oborožena sila Zveze komunistov in Notranja uprava njen varnostni organ, je govorjenje o demokratizaciji Jugoslavije le dim, ki naj zakriva realnost.
Te vrste akcije, k jih podvzemajo jugoslovanske oblasti, pa imajo še drug namen. Z njimi hočejo doseči oblastniki, da bi vsaj del rojakov v zdomstvu prišel pod vpliv njihovih ustanov, ki skrivajo svoj pravi namen pod narodnimi in človekoljubnimi gesli. S pomočjo „apolitičnih“ akcij hočejo uničiti med nami v emigraciji politično zavest in tako utrditi tudi zunaj meja' SRS politični monopol partije.
Propagando za denarne nabirke pa poskušajo okrepiti sedanji oblastniki v Sloveniji, včasih tudi z izjavami kakega cerkvenega dostojanstvenika. To nas ne sme presenetiti in ne motiti. Cerkev mora v Sloveniji soživeti s sistemom, ki mu je slovenstvo bilo že od nekdaj le sredstvo za doseganje partijskih koristi. Nam, ki živimo v svobodi, pa se na režim ni treba ozirati. V tem je bistvena prednost in tudi glavni smisel politične emigracije.
Kot svobodni ljudje smo odgovorni za svoja dejanja pred lastno vestjo in to tudi tedaj, kadar gre za pomoč rojakom doma. Dolžni smo jih podpreti v njihovih naporih za dosego človeka vredne družbene ureditve, zagotovljene po politični svobodi. Ta težnja pa je v popolnem nasprotju z ohranjanjem sistema, ki jim že desetletja svobodo odreka.
Marko Kremžar
nova stranka?
se partija odpoveduje oblastvenemu monopolu. V Sloveniji se porajajo namere ustanoviti nove politične stranke. Vendar, ali manjka poguma ali pa je politična izobrazba tako strašno slaba. Večina teh predlogov namreč predvideva opozicijo v okviru partije ali SZDL.
■'To pa je čisti nesmisel ! Stranka v okviru druge stranke ne pomeni korak k pluralizmu, ampak samo ka-muf Hrano nadaljevanje diktature močnejšega partnerja.
V informativnem članku V. Levstika iz Gorice 17. novembra 1988 npr. beremo: „Dr. D. Rupel je zamislil ustanovitev zveze razumnikov, ki bi znotraj slovenskega političnega prostora (tj. partije - op. pisca) o-ponirala, s tem pa konkurirala partiji.“
To je pravo protislovje, saj ni mogoče 'konkurirati nekomu, ki te kontrolira ! In še naprej: „Smoletova Socialistična zveza je celo prevzela organizacijo teh posvetov, na katerih so sodelovali komunistični filozofi kot Vojan Rus, zmerni komunistični sociologi kot Z. Roter in še J. Pleterski, B. Grafenauer...“
Ako bo omenjena pobuda uspela, bo prišlo do klasične ponovitve OF, ki jo je partija uporabila v začetku revolucije. Korak v demokracijo more biti samo v organizacijah, ki so popolnoma ločene od partije. Samo taka gibanja imajo možnost dokončno razgibati narod, kot kažeta primera Bavčar in Janša,
Tako v Sloveniji kot v ostali Jugoslaviji problemi y današnjem političnem okviru niso rešljivi. Prej ali
Ob zadnjih dogodkih v Sloveniji, ko se po eni strani pojavljajo glasovi po demokratizaciji, po drugi pa zahrbtno veča partijska in njena vojaška prisila, so' Slovenci po svetu tudi dvignili svoje glasove.
Proglasu Slovenskega narodnega odbora se je tudi pridružilo pismo, ki so ga člani Slovenske krščanske demokracije — SLS v Kanadi pisali predsedstvu kanadske vlade. V dopisu obravnavajo položaj Slovenije in možno pomoč Kanade pri njeni demokratizaciji.
Podnačelnik SLS za Kanado, dr. Peter Klopčič, je pismo, ki ga objavljamo v celoti, naslovil na predsednika vlade Briana Mulroneya in zunanjega ministra Joa Clarka.
Podnačelstvo Slovenske krščanske demokracije — SLS, ki uspešno deluje v Kanadi, je ob zadnjih dogajanjih in političnih perspektivah v Sloveniji poslala aktualno spomenico predsedniku kanadske vlade, v kateri mu predočuje stanje v Jugoslaviji in mu predlaga zadržanje kanadske vlade ob možnem političnem razvoju Slovenije. Poslanico objavljamo v celoti:
SLOVENSKA KRŠČANSKA DEMOKRACIJA V KANADI
8.	decembra 1988
Gosipoid
Brian Mulroney predsednik vlade,
Kanada
Spoštovani g. Mulroney!
Zadeva: predlogi k politiki
do Jugoslavije
Pišemo Vam v imenu Slovenske krščanske demokracije v Kanadi, ene najstarejših slovenskih političnih organizacij.
Ni najmanjšega dvoma, da je Jugoslavija v zelo težkem političnem in ekonomskem položaju. Vprašanje je, kakšno naj bo zadržanje kanad-•*■■■»«■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■*■•*■■■■«•««*■••«
SPOMENICA SLOVENSKEGA NARODNEGA ODBORA NA VSEUČILIŠČU V LJUBLJANI
Dobili smol sporočilo., da je nekdlo obesil na tablo za uradne razglase v glavnli vseučiliški zgradbi na Kongresnem trgu ali Trgu revolucije, kakor ®e sedaj imenuje, Spomenico Slovenskega. narodnega odbora, ki je bila izdana oktobra 1988. Vseučiliščni-ki so jo z zanimanjem brali in o njej razpravljali.
• «•■■««M •■«»•■(•■■••■■■■■■■■■■■■■■■■■»■•*»»•■«■
POPRAVEK
V prejšnji številki našega tednika še je v članek Marka Kremžarja Mimo dnevnih novic... vrinila neljuba napaka. Odstavek se pravilno bere :
Za nas je vera sveta stvar in narodnost objektivna vrednota. Prejeli smo ju kot dar brez osebne zasluge, a to ne zmanjša odgovornosti, ki so s temi in drugimi darovi povezane. Dolžni smo jih gojiti in s hvaležnostjo posredovati. Moramo rasti, a ne le v svojo lastno korist. Bivanje v svetu nam nudi prostost v dobi, ko je večina naroda ne uživa. Ali ni naravno, da smo tedaj v svetu glasniki slovenskih teženj, da smo opora svobodoljubnim rojakom, ki se v domovini trudijo za človeka vredno življenje, da smo nepodkupljiva vest onim, 'katerih odločitve v SRS zadevajo usodo vsega naroda, da smo skozi nepretrgano vrsto let nosilci narodove demokratične tradicije in varuhi tistega dela zgodovinske resnice, ki je v domovini prepovedana?
■■■■■■■■■■■■■■•■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■«■■■■■■■«■■■■
slej bo partija morala sprejeti izziv svobodnih volitev, kjer je lahko samo ena izmed tekmovalcev!
Dr. Peter Urbanc Katoliški glas, 22. dec. 88
ske vlade do teh jugoslovanskih problemov :
1.	Prvi in najvažnejši — človekove pravice vsakega jugoslovanskega državljana morajo, biti spoštovane.
2.	če upoštevamo, da je Jugoslavija sestavljena iz Srbov, Hrvatov, Makedoncev, Slovencev in drugih etničnih skupin, je nujno, da Jugoslavija postane konfederacija. Ni druge poti, da se obdrže skupaj tako različne skupine. Samo konfederacija bi zagotovila popolno lokalno kulturno avtonomijo in pravičen gospodarski sistem.
3.	Sedaj obstaja nekaj svobode, ki je spoštovana v Jugoslaviji, npr. relativna svoboda tiska. Vlada in politične strukture pa so še vedno stalinistične. Treba bi bilo zagotoviti vpeljavo popolnega demokratičnega sistema.
Kot pravijo tuji opazovalci, obstaja velika verjetnost, da Jugoslavija razpade in jugoslovanske republike postanejo neodvisne.
Če tako postane Slovenija samostojna, vam priporočamo, da priznate to novoustanovljeno državo, čim-prej je mogoče.
Istočasno naj kanadska vlada priporoči Evropski gospodarski skupnosti, da preuči sprejem Slovenije kot člana te organizacije.
Umrl je ing.
Inž. Ladislav Bevc, častni predsednik Slovenske demokratske stranke in član Slovenskega narodnega odbora je preminul 29. novembra 1988, v Ojai, Kalifornija. Pokopan je na pokopališču v Santa Paula, Kalifornija.
Rojen je bil leta 1890 v Škocjanu na Kranjskem. Po končanem študiju na realki v Ljubljani je študiral na Tehnični visoki šoli na Dunaju, kjer je leta 1913 diplomiral kot gradbeni inženir. Bil je v državni službi v Ljubljani kot tehnični višji svetnik na banovini v odseku ¡za gradnjo hidravličnih naprav, cest in mostov, obenem je šest let predaval na Univerzi v Ljubljani in bil predsednik komisije za strokovne izpite inženirjev. Poleg tega je bil sedem let član občinskega odbora in gremija v Ljubljani, predsednik občinskega tehničnega odbora in predsednik urbanistične komisije. Nadzoroval je gradnjo raznih občinskih stavb v Ljubljani vključno z gradnjo Sokolskega doma na Taboru. Od leta 1924 je bil odbornik Združenja jugoslovanskih inženirjev v Beogradu, od leta 1925 predsednik Društva rezervnih oficirjev v Ljubljani, od leta 1930 starosta Sokola I na Taboru, od 1939 član odbora Zveze jugoslovanskega Sokola v Beogradu. Bil je član odbora za postavitev spomenika kralju Petru I. v Ljubljani in blagajnik odbora za postavitev spomenika kralju Aleksandru I. v Ljubljani. Od leta 1932 naprej je bil podpredsednik Demokratskih akademikov in odbornik Demokratske stranke v Ljubljani.
V priznanje za svoje delovanje je bil odlikovan z redom Svetega Save,
To bi rešilo nekatere ekonomske probleme Slovenije in istočasno pripomoglo, da bi bila Slovenija demokratična v zahodnem smislu besede.
Priporočamo vam, da pretehtate te naše predloge zaradi naslednjih razlogov:
—	Kanada si je že tradicionalno prizadevala za mir v svetu kot na primer v Suezu, Afriki, nazadnje v Iranu in Iraku. Aktivno prizadevanje v Jugoslaviji bi bilo nadaljevanje te pozitivne tradicije.
—	Jugoslavija bi sprejela kanadsko prizadevanje tem laže kot kake druge evropske države zaradi zgodovinskih razlogov.
—V Kanadi se trenutno nahaja prbližno 60.000 Kanadčanov slovenskega izvora in približno 240.000 Kanadčanov hrvaškega, srbskega in makedonskega izvora. Vsi od teh so lojalni kanadski državljani in bi hvaležno. upoštevali kanadsko vlogo pri pomirjevanju in dogovarjanju. Velika doza teh dveh stvari je to, česar Jugoslavija najbolj potrebuje.
Bodoče politično stališče Kanade v svetovnem občestvu bo tako še bolj utrjeno s to aktivno in miroljubno vlogo v svetovnih dogajanjih.
S spoštovanjem
dr. Peter Klopčič, predsednik Marija Markeš, tajnica
Ladislav Bevc
Belega orla in Jugoslovanske krone ter z bolgarskim redom za državljanske zasluge.
V prvi svetovni vojni je bil na frontah v Rusiji in v Franciji, v drugi svetovni vojni je bil pontonjerski kapetan na jugoslovanski severni meji. Ob koncu vojne je imel čin majorja v rezervi.
Od leta 1941 je bil član tajno delujočega Sokolskega vojnega sveta, ki se je boril proti italijanski in nemški okupaciji in za osvoboditev Jugoslavije. Nemški Gestapo ga je leta 1944 aretiral in obsodil na prisilno delo v tujini, toda te sodbe ni mogel več izvršiti.
Med drugo svetovno vojno je bil član vodstva Demokratske stranke v Ljubljani. Leta 1944 je bil izvoljen v Slovenski narodni odbor, katerega član je bil do smrti. Kot član Narodnega odbora, je moral zapustiti domovino, nekaj dni predno so jo o-kupirali komunisti.
Po štirih letih in pol bivanja v raznih taboriščih za razseljene osebe v Italiji je leta 1949 prišel v Združene države Amerike, kjer je 38 let prebival v Kaliforniji, v kraju Napa, kamor so ga povabili sestra in sorodniki. Tam je bil usluž-ben v tehničnem oddelku podjetja Basalt Rock do upokojitve leta 1962. Bil je pooblaščen gradbeni inženir v Kaliforniji, od leta 1959 pa častni član (Fellow) Ameriškega društva gradbenih inženirjev (American Society of Civil Engineers). Leta 1963 mu je Tehnična visoka šola na Dunaju podelila zlato inženirsko diplomo v priznanje petdesetletnice strokovnega delovanja. Leta 1955 je postal državljan Združenih držav A-merike. Od leta 1950 je bil predsednik, od leta 1988 pa častni predsednik Slovenske demokratske stranke v zamejstvu. Leta 1974 je bil izvoljen za starosto Jugoslovanskega Sokola v svobodnem svetu.
Spomine inž. Bevca je priobčil Sokolski vestnik, ki izhaja v Milwaukee, Winseonsin. Njegov boj za o-brambo Sokola je opisan v knjigi Na braniku za sokolske ideale, ki jo je izdal leta 1965. Napisal je še:
. .Pravilnik oi inženirskih honorarjih Združenja jugoslovanskih inženirjev v Beogradu (1926), Etika v sokolskih društvih (1931), Splošni plan za javne zgradbe v Sloveniji (1936), strokovni učbenik za predavanja na (Nad. na 2. str.)
Otmar Mauser - nagrajen
Vsako leto poklanja Župnijska hranilnica in posojilnica „Slovenija“ v Torontu posebno „Kulturno nagrado“ zaslužnemu kulturnemu delavcu v Kanadi, ZDA, Argentini ali drugod po svetu in zamejstvu, kjer so slovenske skupnosti. Za leto 1988 je bil izbran za to pomembno priznanje Otmar Mauser iz Toronta.
Naj navedemo nekaj podatkov o nagrajencu in njegovem delu:
Otmar Mauser se je rodil 25. oktobra 1927 v Podbrezjah na Gorenjskem. Dne 5. decembra 1945 je Ozna' aretirala celo Mauser je vo družin» in jih izgnala na Madžarsko kot „sovražnike naroda“. Od tam so šli v Avstrijo.
Otmar Mauser je v maju 1948 e-migriral v Anglijo, kjer je ostal nadaljnjih pet let. Že v Angliji je bil Otmar član. Slovenskega, društva in je sodeloval pri raznih dramatskih nastopih.
Leta 1945 je naš nagrajenec emi-griral v Kanado, kjer se je takoj posvetil kulturnemu udejstvovanju.
P,o blagoslovitvi cerkve Marije Pomagal je postal ustanovni član nekaterih organizacij, ki so se ustano-
vile v okviru župnije. Med temi je bilo pred vsemi „Slovensko katoliško prosvetno društvo Baraga“. Otmar je bil tudi med ustanovnimi člani „Misijonskega krožka“ in dalj časa tudi predsednik te organizacije.
Društvo Baraga je organiziralo župnijsko slovensko šolo. Otmar je prvo leto tudi poučeval na tej šoli. Bil je zelo aktiven pri ustanovitvi Župnijske hranilnice in posojilnice. Vec kot 10 let je bil tudi odgovoren za pripravo „Slovenskih dni“.
Otmar je tudi zelo veliko i>isal in to v Božjo besedo, Kanadsko Ameriško 'domovino, Vestnik in Svobodno Slovenijo.
Dolgo vrsto let je bil podnačelnik Slovenske ljudske stranke v Kanadi. Zaradi izrednega organizacijskega dela je Narodni odbor izbral Otmarja MaUsarja za svojega člana.
Vse to veliko organizacijsko delo in pisanje je bilo in je še prostovoljno, to se pravi neplačano delo. Ravno zato1 je zaslužil kulturno nagrado,
Tudi naš list mu ob tej počastitvi iskreno čestita!
...........■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■mm........
Nos quedamos atrás
Muchos comentaristas europeos han notado contradicciones en las últimas explicaciones de líderes yugoslavos y eslovenos acerca del así llamado “pluralismo” esloveno.
, Uno de los más realistas lo hemos leído el 6 de enero en el matutino “La Prensa”. En él se comenta, que
la crisis económica que se abate sobre el país y las tendencias liberales surgidas en el bloque soviético han originado un debate sobre el tema de la organización política, extendido a las filas del comunismo.
En el marco del sistema de partido único, no hay elecciones directas para escoger a los que ocuparán los principales puestos políticos. Los parlamentarios son elegidos en forma indirecta por medio de un complejo “sistema de delegados”.
■»»■•■■««•«•■•■•tBtitaMiiiiauawHiiisaiiMiiMtiaiwa**
UMRL JE INŽ. LADISLAV BEVC
(Ñad s 1. str.)
univerzi: Lesne in opečne zveze (1. 1920), in mnogo drugih strokovnih, poučnih in političnih člankov, priobčenih v revijah in časopisih.
Pokojnika so preživeli žena Ivanka, hčerka Breda poročena George, sin Vladislav, dva vnuka, tri vnukinje in sorodniki v Ameriki in Evropi.
Vsem sorodnikom izrekamo globoko sožalje.
El primer ministro es designado por el órgano supremo del Estado: la Presidencia del Estado —formada por ocho miembros— y debe ser ratificado por el Parlamento. La Presidencia del Estado es elegida, pero no en forma directa, sino por las organizaciones del frente comunista.
El comentarista de la agencia Reuter añade, que la dimisión del primer ministro llevó a los analistas a afirmar que ahora Yugoslavia tendrá que estudiar profundamente un sistema pluralista y la creación de una jefatura de gobierno electiva.
Los intelectuales de la provincia natal de.Korošec, Eslovenia, han comenzado a trabajar para que pueda concretarse la creación de siete partidos alternativos.
Pero la clase gobernante —según el ojo perspicaz del periodista— no se muestra coniforme.
El secretario del partido Comunista, Štefan Korošec, dijo en diciembre de 1988 que la idea de introducir un régimen multipartidario clásico sigue siendo “futurista”.
El presidente del partido Comunista de Yugoslavia, Stipe Šuvar, sostiene que la Constitución yugoslava no consiente la introducción de un régimen pluripartidario.
Y si bien el presidente de Eslovenia, Janez Stanovnik, recientemente manifestó: “Las reformas del sistema económico sólo pueden ser instrumentadas a través de la reforma del
Tone Mizerit
IZ ŽIVLJENJA V ARGENTINI
Sredf poletja smo. In če bi ob tradiciji kaj veljalo, bi morali imeti kar prevelik mir na političnem obzorju. A v Argentini sedanja „mladina ne ohranja izročila“. Že vsa zadnja leta so poletni meseci tudi politično vroči. Enkra zaradi vojaškega udara, potem kake sindikalne stavke, blaznih političnih podvigov, ali rovarjenja nezadovoljnih enot. Resnično, politični opazovalci si že ne upajo mirno na počitnice. Zlasti zdaj ne, ko manjkajo komaj štirje meseci do predsedniških volitev. In to sredi močnega prekinjanja električnega toka zaradi grobe energetične krize.
V TEMNICI
Pisec ponižno prizna, da ne ve, kako se po slovensko reče prostoru, kjer volilec izbere svojo volilno listo in jo vloži v ovoj. Po špansko pravijo temu “cuarto oscuro — po naše temna soba”.
Danes je tu vsa država dejansko velika temnica”, kajti .porazen po-manjkljaj enektričnega toka presega vse. Kljub temu, da so strokovnjaki že mesece dolgo napovedujejo sušo in da so opominjali na slabo energetično stanje proizvodnjih sistemov, se vlada za to preveč ni brigala. Pa to ni nova stvar. Lani, ko so vsi opazovalci napovedovali (učiteljsko stavko, so odgovorni možje pri vladi mirni tr-. dili: „v enem tednu jo stremo’. Trajala je skoraj dva meseca. Podobno sedaj: ..Par deževnih ploh ob rekah, pa bo stvar rešena.“ Kako pa smo danes?
¡Star italijanski izrek pravi “piove, governo ladro”. In če “non piove”? Res vlada ni kriva, da ne dežuje. A kriva je, da v trenutku, ko so reke dejansko brez moči, ni nadomestne proizvodnje 7 toka. Argentina poleg 'številnih elektrarn črpa strujo iz ter-m ostro jev in jedrskih central. Ter-mostroji so stari nad petdeset let; zadnje čase so jih tako slabo oskrbovali, da jih dela le nekaj čez 50 odstotkov s potrebno silo. Od dveh jedrskih central, Embalse (Córdoba)
sistema político”, al igual que muchos políticos que se encuentran en el poder, se declaró contrario a la creación de partidos opositores.
El artículo termina con una sentencia lapidaria verdadera y triste para nosotros:
Los analistas políticos manifiestan que Yugoslavia, uno de los pioneros de la democratización en el mundo comunista tras su ruptura ,con el bloque soviético en 1948, ahora se está quedando detrás de otros estados socialistas (=comunistas) como por ejemplo Hungría.
deluje s polno paro, Atucha I pa lepo stoji in bo stala, še vsaj šest mesecev. Njena okvara (podobno prejšnji okvar Embalse v Cordobi) naj bi bila, kot zatrjujejo, posledica slabega okrbovanja;. preveč zahtevajo od strojev, vsaka reč pa se končno okvari.
Tako imamo temo po dvakrat vsak dan po tri ure'vsakič. To povzroča pomanjkanje vode, tako v revnih predmestjih kot v bogatih mestnih četrtih. Hladilniki ne hladijo, zračni ohlajevalci ne mečejo mrzle sape Ko je vročina najhujša, vlaki vozijo zasilno, postaje podzemskih železnic nas sprejemajo v temi, doma si svetimo s tisočletnimi svečami.. . Le po baklah še nismo segli.'
Nekaj je jasno: če vlada ni kriva, da ni dežja, pa ljudje vedo, da ni storila vsega, kar bi morala, da polom prepreči, če sedaj pristojni minister lahko potuje v ZDA, in veže stike z Nemčijo in Francijo za dobavo zasilnih električnih generatorjev, kaj niso mogli tega storiti že prej ? Radikalci to vedo in nemočno gledajo, kako se vsa država spreminja v veliko “temnico’ in ni težko uganiti, koga volijo ljudje v tej temi.
V POLTEMI
Eden slovitih tangov poje, da je bila sobica “a media luz, po naše “v poltemi”. Vprašanje je, ali smo pesimisti (pol-teme), ali pa Argentinci optimisti (pol luči). Dobro, da tega izrazoslovja .na pozna vlada, ker bi brž razvnetila polemiko, da prikrije debato o energetskem problemu.
Je pa te-h polemik že preveč. Vse pa imajo isti cilj: napeljati vodo (ki je v rekah ni!) na lasten mlin. Tako ves peronizem s prstom kaže na vlado, češ edino orna je kriva te krize. Najbolj prizadet je radikalni predsedniški kandidat Angeloz, čigar volilno geslo je bilo: modernizacija države. Kako naj se država modernizira, ko pa si svetimo s svečami? Kompjuterjev na sveče še niso iznašli. Zaenkrat delajo vsi le z električnim tokom. Tega pa ni.
V brezupu se je Angeloz spravil na buenosaireško provinco, češ elektrarno v Bahia Blanca je prejšnja radikalna vlada skoraj dokončala, pa še zdaj ne dela. Guverner (peroni-stični) mu je odgovoril, da je bila “skoraj dokončana” le na papirju in v volilni propagandi; dejansko pa je manjkala vsaj še tretjina del, ki jih sedaj opravlja provincijska pero-nistična vlada. Angeloz je pa potem dokazoval, da v Cordobi ne primanjkuje elektrike. Kljub temu pa “iz solidarnosti” prekinjajo tok, in v tej krizi pripevajo k ostali državi nad 500 megavatov.
A .po pravici povedano, ljudi tre-
Spomün na umetnico
Sredi januarja bo minilo pet let, odkar nas je telesno zapustila operna in koncertna pevka Franca Golobova, katero je vsak Slovenec, predvsem tisti, ki se zanimajo za petje, zelo dobro poznal. Kronist je gospo Franjo večkrat srečal in se z njo velikokrat obširno pogovoril. Svetovna vojina je preprečila veliko pevskih karier, ki bi lahko bile velike, svetovne in zelo uspešne. Uspeh, upanje, trpljenje, pravica, krivica, zadoščenje, veselje, žalost, negotovost, strah, samota, priznanje, vse to so razpoloženja, ki jih poklicni pevec gotovo zelo dobro pozna. Skupina evropskih glasbenikov, ki se je iz svojih rodnih krajev umaknila predvsem zaradi političnih razlogov, je kljub žrtvam in odpovedim doživela bogate izkušnje. Večina se' jih je uveljavila v tujini in učila mlade generacije domačih glasbenikov.
Gospa Franja je tudi nadaljevala svojo kariero v Buenos Airesu, predvsem v oratoriju im koncertih. Neko oblačno popoldne je kronist prišel v stanovanje na cesti Cura-paligiie, postavil na mizo majhen snemalni aparat, „če mi dovolite, bom prižgal tale aparatek. Midva se pa pogovarjajva, kot da ga ne bi bilo.“ Hotel je dokumentirati besedo; umetnice iz slovenske skupnosti v Argentine. Ko kronist zopet po-
sluša trak, sliši najprej njeno petje. Ker se je pogovor gibal okoli slovenske narodne „Kje so tiste stezice“, je gospa- Franja kronistu pokazala interpretacijo- z lastnim glasom. „Kje so tiste stezice, ki so včasih bile, zdaj pa raste grmovje in zelene trave.“ „Veš Janez, jaz nimam več toliko glasu, ampak povem ti, da je ta pesem sama melanholija.“ „Bom grmovje posekal travico požel, bom naredil stezice, ki so včasih -bile.“ „Druga kitica je pa zopet samo hrepenenje. Sicer je pa tako. Vsak pevec ima svoj občutek. To je narodna pesem, ki mora biti zapeta z otožnostjo.“ Trak teče naprej, skoraj je monolog. Pustimo, naj se stavki vrstijo, kot so bili spregovorjeni. Vedno so središče pogovora petje in pevci:
—	Zame je bila vzor Ebe Stignani. Kakšno nizko lego je imela'. Ko jo je intervjuval Emilio Stevanovieh, je rekla: „Pevec naj poje to, kar mu leži. Ne da bo glasilke napenjal. Jaz se čudim, zakaj gredo vsi tukajšnji pevci samo v višine in se zelo malo brigajo za nizke tone. Tiste prehode iz nizke v srednjo lego in iz srednje v visoko je treba čisto počasi in pianissimo vaditi, da zakriješ prehod. Jaz teh prehodov, hvala Bogu, nisem poznala.“
—	Skladatelj Emil Adamič je bil
kriv, da sem šla študirati solo petje. Nekdaj smo šli z velikanskim zborom od prvega do četrtega leta učiteljišča po celi Dalmaciji. Jaz sem takrat, sedemnajst let stara deklica, pela Adamičevega „Zelenega Jurja“ za alt in Schwabow „Ave Marija“ za sopran. Takrat sem si vse upala. Kot poklicna pevka, sem se izključno posvetila svojemu repertoarju. Nekoč so hoteli, da pojem v operi Mi-gnoinu, ki ima krasno vlogo za mezzosopran. čeprav je arija čudovita, nisem tega storila, ker mi je začelo nekaj nagajati. „Ne,“ sem rekla direktorju Količu, „ne bom, je pela, ker mi ne leži“.
—	Ko sem bila tri leta v Rimu, sem poslušala vse največje pevce. Baritonist Tito Gobbi, potem slavein, je bil takrat še čisto mlad. Med vojno, ko smo bili zasedeni od Italijanov, je prišel v Ljubljano. Nekoč smo morali peti za italijansko; vojsko in sem jaz pela arijo Azucene iz Trubadurja. Gobbi je prišel in mi čestital. Jaz sem mu odgovorila, da sem ga še pred vojsko poslušala v Rimu. Gobbi je bil bogovski Scar-pia.
—	Pevec, ki se resno posveti poklicu, nikoli ne neha študirati. Nekateri se sprašujejo, zakaj bi delali tehnične vaje, če je že dosti s pesmimi in arijami. Porpora, eden najslavnejših učiteljev prejšnjega stoletja, je zahteval, da so se njegovi učenci skozi deset let učili samo tehniko. Ko je pevec vse vaje brez-
hibno zapel, mu je rekel: „Tako, sedaj pa pojdi in prepevaj. Lahko poješ, kar hočeš.“ In to je resnica. Ko sem bila še v konzervatoriju, je prišla v Ljubljano koloraturka Ada -Sari, Poljakinja po rodu. Ona je pripovedovala: „Enajst let sem se samo vadila. Ko sem poznala in obvladala vse vaje sem začela s kariero.“
—	Igor Markovič je bil veliki ruski dirigent. Ko sem leta 1934 pela v Firencah na Festivalu za moderno glasbo, je on dirigiral neka svoja sinfonična dela. Dvajset let pozneje sva se srečala v Buenos Airesu, ko sva bila on dirigent, jaz pa solistka pri Brahmsovi rapsodiji za alt in moški zbor. Takrat sem mu pokazala program tistega festivala. Takoj se me je spomnil. Njegova žena mi je pravila, da se je dirigent po tri ali štiri ure zaprl v sobo in nenehoma študiral. Dirigiral je vse na pamet. „Čisto nič ne vem, kdaj se nauči,“ je dejala.
—	Feliks Prohaska, iz Dunaja, me je vprašal, od kod sem doma. „Slovenka sem,“ je bil moj odgovor. „Ste iz dežele lepih glasov,“ je rekel. Na Dunaju sta bila Dermota in tudi Jože Gos tič, od moje svakinje brat. Gostič je bil veliki tenor. Leta 1943 sva pela v Zagrebu Trubadurja. Prav zabavno je bilo videti, kako sta stric pa teta pela nečakom. On je bil Manriko, jaz pa Azucena. Jože je prišel v Ljubljano leta 1922 in se začel učiti petje, obenem ko si je
nutno bolj malo zanima - ali ima Cordoba dovolj toka in če je solidarna ali ne. Na vladi so radikalci, ti so krivi te krize. Tudi ljudi trenutno ne zanima, če je Menem slab upravnik in kakšna je potrošnja električne energije v njegovi provinci La Rioja. Da so učitelji v Cordobi najbolje plačan, najslabše pa v La Rioji, kadar jim pač plačajo... In tako bi lahko še naštevali. Dejstvo je, da Menem po raznih anketah še vedno prednjači, do volitev pa manjka komaj nekaj čez sto dni.
TIŠINA JE ZLATO
Tak je bil naslov lahke glasbe, v modi pred dvema desetletjema. Ne vemo, če jo Menem pozna, a prav bi mu prišla. Sploh pa večina političnih opazovalcev meni, da bi bil za pero-nističnega predsedniškega kandidata privezan jezik najboljši dobiček. Radikalci ga sami tako lomijo, da je to za peroniste najboljša propaganda.
A kdo pozna kandidata, ki ne govori? Menem še zlasti; le temu je pripisati, da razlika med peronisti in radikalci ni večja, in da se Angeloz v anketah Menemu celo bliža. Zadnjič že smo omenili vprašanje moratorija (podaljšan je odplačevanja zunanjega dolga). Menem je na tem gradil svojo kandidaturo, zdaj pa je mnenje zasukal kar za 180 stopinj. Da bi si spet zadobil ugled levega krila, je zapel slavospev Kubi in njenemu diktatorju Castru. To pa je kaj malo prepričljivo pri človeku, ki je oboževalec paragvajskega avtoritarnega režima in osebni prijatelj Stroess-nerja. Kdo ne ve, da je velik del Me-nenove politične kampanje financiran iz Paragvaja?
Potem njegov izraz glede tega, da je polkovnik Seineldin „junak“. To je lahko res, a politično kaj malo važno za moža, ki hoče biti predsednik države, pa hvali vojaka, ki se je izneveril disciplini.
In končno zadeva, ki je po mnenju opazovalcev najhujša. Ob vprašanju moratorija je glavni tajnik CGT, Saul Ubaldini, potrdil znanih “26 točk” delavske organizacije.. To je bil nekakšen “gospodarski program’, ki ga je oklical peronistični sindikalizem. •In ena glavnih točk tega programa je bil ravno moratorij.
Ko so Menema na to opozorili, je izjavil, da so te točke stare že dve leti in pol in- da se je položaj medtem “bistveno spremenil”. Ubaldini je krepko potrdil svoje stališče, v peronizmu so zazvonili plat zvona in “gasilci’ so prihiteli gasit iskro spora, preden vzkipi požar. Stvar je resna. Ne bi bilo prvič, da peronistični sindikalizem napove boj peronistični vladi. A da se to pokaže še pred volitvami, je za Menema’ lahko katstro-falno. Eden njegovih volilnih konjičkov je prav možnost spoazuma s sindikati in dolga doba socialnega miru.
Po drugi strani pa ima Ubaldini (Nadaljevanje na 4. str.)
služil kruh v zboru. Dermota je i-mel majhen glasek in je potem postal eden največjih mozartjancev svojega časa. čeprav je tolkel veliko revščino v mladosti in je zato počasi študiral, se je izpopolnjeval in prišel do višin.
—	Naša pol Slovenka pol Hrvatica Zinka Kunc-Milanov je bila ena največjih Aid. Debitirala je v Ljubljani leta 1928. Pet let pozneje sva skupaj pele v Trubadurju, Un ballo in maschera in Pikovi dami. Leta 1937 je šla v Metropolitan in bila tam angažirana skozi 37 let.
—	Nekoč so mi očitali, da pojem opere v svojem jeziku, ne v originalu. Kdo je pa takrat pel v originalu? Čeh je pel po češko, Poljak po poljsko, Francoz po francosko, Nemec po nemško. Tudi mi smo peli po slovensko. Imeli smo krasne prevode, ki sta jih pisala Župančič in Štritof. Vsak pevec se veliko laže izraža v materinem jeziku.
Pogovor se je nadaljeval skoraj do večera. Kronist se je vrnil na dom prepričan, da vsak dokument pripomore slovenski kulturi v inozemstvu. Nekoč se bo gotovo našel človek, ki bo natančno preštudiral slovensko glasbo v Argentini. Franca Golob je veliko pripomogla k uveljavljenju slovenskega glasu, ko je kot Slovenka nastopila v najvažnejših argentinskih glasbenih odrih. Naj bodo te vrstice v preprost spomin umetnici.	Janez Vasle
NOVICE IZ SLOVENIJE
1__?r-	_________
LJUBLJANA — Potnikov je ib-ilo v lanskih prvih devetih mesecih za 6,4% manj, kot pa v istem času predlanskem. Z letali se je vozilo celih 1:9% manj potnikov. Kar se tiče tovorov, je edino železnica izboljšala svoj jfoložaj in to komaj za štiri odstotke. To pa še ne pomeni, da bi tudi izgube odpravili: železnica nosi kar 88 odstotkov vseh prometnih izgub.
LJUBLJANA — Tovornjaki v Sloveniji nokurijo najmanj goriva: povprečno po 2il kg goriva na sto kilometrov. V vseh ostalih republikah Jugoslavije se to povprečje vrti med 22 in 27 kg za enako razdaljo. Ker so podrobno analizo tovornjakov naredili že leta 1977, so primerjali rezultate z lanskega pregleda. Tako so ugotovili, da je le 77% tovornjakov, ki jih uporabljajo tvrdke za lastne prevoze, brezhibnih, me-dtem je leta 1977 bilo 89% dobro oskrbovanih tovornjakov. V primerjavi z jugoslovanskim povprečjem, je v Sloveniji še vedno več dobrih tovornjakov: lani jih je v Jugoslaviji bilo 73%, leta 1977 pa 84,2%.
LJUBLJANA — Muzikologi iz Avstrije, ZRN, Švice, čiSSiR, Italije, Poljske pa tudi Jugoslavije so se zbrali na Mednarodnem simpoziju muzikologov, na katerem so obravnavali Evropski glasbeni klasicizem in njegov odmev na Slovenskem. V treh dneh so se zvrstili razni referati, ogledi dragocenih partitur in nastopi glasbenikov.
DOiL. TREBUŠA — Lesene igrače
iz tovarne Ciciban so imele pred leti veliko uspeha, na domačem in tujem trgu. Sčasoma pa so postale nezanimive, malo zaradi krize v svetu, malo pa zato, ker površine igrač niso zadosti obdelane. Zdaj se odločajo za naložbo, ki bi jim omogočila izdelovati tako dobre igrače, ki bi le uspešno v prodajo tudi na tujem.
MARIBOR — Odvetniki so na svojem zadnjem občnem zboru izjavili, da so za odpravo smrtne kazni in predlagali, naj se pred sodno palačo v Ljubljani postavi spomenik žrtvam dachauskih procesov. Prav tako so predlagali, naj bi vse vloge, ki prihajajo v slovensko sodstvo v drugih jezikih, prevajali v slovenščino. V sedanjosti je v Sloveniji 365 odvetnikov.
MARIBOR — Borštnikovo srečanje
.slovenskih g-ledališč je za konec izvolilo Lojzeta Rozmana kot najboljšega igralca in mu podelilo Borštnikov prstan. Kot najboljšo predstavo pa so izbrali Ljudožerce Gregorja Strniše. 30.
oktober pa je bil izbran kot Dan igralca.
LJUBLJANA — Avtobusna potovanja po Jugoslaviji, ki jih organizira Kompas, so prav zanimiva za tuje turiste. Sicer pa je trinajst tisoč turistov potovalo s Kompasom tako. po Jugoslaviji kot po vzhodnoevropskih državah.
LJUBLJANA — Neracionalna zaposlenost in ekonomski presežki so predvsem krivi, da ima slovensko gospodarstvo 13,4% presežne delovne sile, kar naj pomeni, da je kakih 9>3 tisoč delavcev preveč. D'o tega zaključka je prišel Zavod za planiranje, obenem pa tudi ugotavlja, da je tako ugotavljanje precej zapleteno, ker še ne uporabljajo enake metodologije v vseh delovnih organizacijah,
LJUBLJANA — Inflacijo je možno izračunati na različne načine, če bi primerjali (septembrske plače letos in lani, bi ugotovili, da so letošnje za 153% višje, če isti časovni razmah uporabimo za primerjanje plač z življenjskimi stroški, dobimo, da so realni osebni dohodki v tem času padli za 12,9%. če pa te plače spremenimo v nemške marke, pa vidimo, da se je z lansko povprečno plačo lahko kupilo 599 mark, letos pa le 414, torej je bil realni padec kupne moči kar 31 odstoten.
LJUBLJANA — Kruh in mleko sta
se kar precej podražila. Ker se je cena pšenične moke podražila, so podražili tudi kruh. Navadni kruh iz te moke — imenujejo ga socialni — stane zdaj 600' din; prej je stal 380 din.
UMRLI SO OD 22. do 29. oktobra 88:
LJUBLJANA — Marija Sabo; Hermina Novak roj. Mihler; Zofija Pavlovič roj. Schvvartz; Franc Kozamernik; ¡Slavko Sotošek; Ladislav Čermelj, 80; Marija Žitnik roj. Hiti; dr. Leo Pompe; Stanko Sicherl; Pavla Brezavšček; Tončka Prhne roj. Čop; Marija Tome roj. Cankar; Elma Pavlič roj. Grešak; Jože Malenšek; Vladimir Prezelj; Jože Blažič st., 67; Ljudmila Blatnik roj. Bregar; Anica Galeti roj. Tekavic; Ivan Podobnik; Lea Krume; Franc Škofič, 98; Anton Jakopina; Jerica Škulj roj. Primc, 85; Marija Lovše roj. Janežič; Jernej Repovš; Miloš Sili; Tončka Za-mida roj. Struna; Frančiška Brinovec roj. Justin; Josip Katanec; Štefanija Pegan; Štefanija Zupanc; Marija Košane roj. Hribar; Franc Geč; Ivan Bož-jak.
RAZNI KRAJI — Jožefa Pavlič roj. Balanč, 85; Kranj; Zora Mahnič, Povir; Anton Aškerc, Celje; Marija Mišič, 88, Radovljica; Miroslav Verdnik, Črna na Kor.; Jožefa Strmole (Demčeva mama), Stična; Vinko Jereb, Vrhnika;
23É SLOVENCI V ARGENTINI
Osebne novice
Krst: V slovenskin cerkvi Marije Pomagaj je bila krščena Marjanka Cecilija Grohar, hči Andreja in Nadice roj. Kopač. Za botra sta bila Cvetka Kopač in Tomaž Grohar, krstil pa je stric Igor Grohar, čestitamo!
Poroka: V Cordobi sta se poročila Evgenija Babnik in Adrijan Eterovič.
Čestitamo!
STAROSTA NAŠIH PEVCEV
MARTIN MAČEK — UMRL
V petek, 30. decembra je v zgodnjih jutranjih urah opešalo srce velikemu 'ljubitelju slovenske pesmi, navdušenemu pevcu in do konca zvestemu članu zbora Gallus ,g. 'Martinu Mač ku.
Rojen je bil 7. novembra 1906 v Dol. Logatcu in je že od mladosti bil oboževalec glasbe. Kot samouk je že mlad začel sodelovati pri godbi na pihala v svojem rojstnem kraju, z z leti je postal celo njen kapelnik ter na tem mestu ostal vse do vojne. Skupno ,s svojo gospo Fani roj. Maček, odlično pevko-solistko, je v Logatcu sodeloval tudi pri cerkvenem in prosvetnem pevskem zboru vse do odhoda v begunstvo, tam do preselitve v Argentino v taboriščnem pevskem zboru v Semigaliji.
- Po prihodu v Argentino se je ob delu za ureditev življenja in v skrbi za družino pokojni Martin moral odreči zboru. Velika žrtev je to bila zanj — pevca. A na njegovo mesto so stopali že otroci, njim na čelu ga. Fani. Ko je ta 13. julija 1981 umrla, je pred smrtjo naročila: Pojte naprej pri Gallusu. To plemenito oporoko sta Martin in sin Matjaž zver sto izpolnila. Mož Martin takorekoč do zadnjega diha.
Na sveti večer je pri slovesni polnočnici v Slovenski hiši Martin še zasedel svoje mesto na pevskem odru med Gallusovimi basisti. Med to ne-
SLOVENCI PO SVETU — ZDA
Smrt: 8. januarja je v Združenih državah umrl dr. Ciril žebot, univerzitetni profesor in zavzet slovenski politični delavec. Naj počiva v miru!
Srečko Kodre, Vel. Lesce; Johan Resnik, 85, Vrhnika; Terezija Medic roj. Vraničar, 85, Celje Terezija Viizjak, 82, Celje; Krista Prelog, Celje; Terezija Klanjšček roj. Petrič,, 88, Novo mesto; Tatjana Debeljak, Sežana; Karl Marinšek, Petrovče; Francka Jovan roj. Potočnik, Tacen; Edo Zorko, 88, Radovljica; Mihael Žuraj, Slov. Bistrica; dr. Josip de Regigi, Logatec; Minko Komel, Koper; Jože Peče, župnik Primskovo pri Litiji.
pozabno lepo polnočnico je omahnil in se po šestih dneh poslovil.
Družina je izgubila dobrega očeta in deda. v Gallusu je med basi zazijala vrzel. „Oče Martin* se ne bo več uvrstil mednje. Njegov dobrodušni, vedno nasmejani obraz ne bo sipal optimizma v mlade, včasih zaradi preobremenjenosti omahujoče pevce. Izgubili sio očeta. Tako so ga radi nazivali in kot takega so ga imeli radi, resnično radi. Njegov odhod je to najlepše dokazal. Ostal jim bo trajen vzor pevca-idealista, ljubitelja slovenske pesmi, vzor pevske discipline in predanosti zboru, ki ga je vzljubil, da je bil v njem, čeprav najstarejši, vsem sopevkam in so-pevcem prijatelj, prijeten v družbi in zgled pri delu. S tem si je zgradil naj lepši spomenik.
Gospod Martin, hvala za zgled! Iz večnosti nam gotovo s psalmistom govorite: „Jaz pa bom pel v tvoji moči...“ Pri Vsemogočnemu prosite, naj med nami nikdar ne ugasne ljubezen do naše pesmi, za naše pevce pa prosite trdne vztrajnosti.
jus
MLADINSKI DAN — 11. decembra
Običajni letni Mladinski dan je za nami. Mladina nas je povabila, da nam pokaže, kako* še goji naše narodne vrednote, našo kulturo in jezik.
Prvi del so izvršili na dvorišču pred Domom. Za uvod so se postro-jili v ločenih vrstah naraščajniki, naraščajnice, fantje in dekleta. Sledili sta obe himni.
Nato je spregovoril v imenu mladine predsednik fantov Janke Štirn.
„V imenu vseh mladih Slovencev v Mendozi vas vse prav prisrčno pozdravljam in se zahvalim, da nas vsako leto spremljate za naš Mladinski dan.	%
Cilj in dolžnost vsakega človeka, je: biti vsak dan boljši, če je človek kristjan, mora to izpopolnjevanje izvrševati v okviru krščanskega nauka, če je pa krščanski človek celo- Slovenec, bo nekdaj dajal Bogu odgovor kot slovenski kristjan.
Od časa do časa si mora vsak od nas izprašati vest, če te dolžnosti res izpolnjuje in v koliki meri. Mi miladi, ki živimo v letih velikih odločitev, iščemo še prave poti v tej vsak dan bolj komplicirani družbi, v kateri so sile, 'ki nam skušajo zakriti prave cilje in jih nadomestiti s praznim uživanjem, s potrošništvom, s spolnostjo brez ljubezni, z mamili,

■aiiaBiiaaiaaHaBBKMiaBBaiiaiaaiBaaiaaaaaaiaiaBaB|iaaaaaaaaaaai|||aaaiiaaaaaaaiaaaB*«a«i
■■■■■■BieBBaaiflBiBHiaiiaaHHnuaw«
Predstavitev pesmarice Marka Bajuka
Slovenska kulturna akcija se je po svoji običajni navadi, da svojo movo publikacijo na rednem sestanku „predstavi“ javnosti, odločila, da svoje 136. izdanje („¡Še bomo peli. . .“ Izbor slovenskih narodnih pesmi, priredil IMarko Bajuk) predstavi tokrat — v Mendozi, za kar ji gre naša posebna zahvala!
Prireditev je bila v nedeljo, 18. decembra dopoldne. In kot glavni govornik je nastopil v zastopstvu SKA Lojze Rezelj.
Po skupni maši smo takoj pričeli s sporedom. Podpredsednik Društva Stane Grebenc je pričel s sporedom v nagovoru.
Govor Staneta Grebenca
Po kratkih pozdravnih besedah je govornik nadaljeval;
„Za našo slovensko mendoško skupnost, za Slovence, ki živijo raztreseni po svetu, pa tudi za one, ki živijo v matični domovini, je izdaja pesmarice pomemben kulturen dogodek, kot to velja za vsako knjigo. Saj je to dokaz naše ustvarjalne moči in vitalnosti.
Kulturne dobrine, ki so jih naši predniki gojili s tolikšno ljubeznijo, so vedno krepile silo duha in voljo do življenja. Te kulturne dobrine so bile podlaga in pot, po kateri je slovenski narod hodil v teku stoletij itn se končno vključil v zbor evropskih narodov z istim kulturnim nivojem. Ena najvažnejših stvaritev je prav glasba, pesnitev in pesem, zlasti ljudska, ki je izraz človekove no-
tranjosti. Slovenskega človeka je pesem spremljala skozi vse življenje, od rojstva do smrti v vseh žalostnih in veselih priložnostih.
In te pesmi je pogojni Marko Bajuk že v svojih mladih letih zbiral in jih reševal pozabe ter pripravljal za zbore.
Zaradi novega načina življenja je narodna' pesem v zadnjih desetletjih na žalost izgubila svojo nekdanjo pomembnost in vlogo tako doma kot tukaj med nami. Saj sami dobro zaznamo, da veliko manj pojemo po naših družinah in v skupnih Domovih.
Zato naj bo ta pesmarica, ki sta jo za 25. obletnico smrti ravn. Marka Bajuka priredila prof. Božidar Bajuk in inž. Marko Bajuk in ki jo je izdala Slovenska kulturna akcija, nov zagon, ki naj med nami ponovno zbudi zanimanje za slovensko narodno pesem, ki bo s svojo lepoto poplemenitila današnji brezčutni način življenja.
Prisrčna zahvala vsem sodelavcem z željo, da bo pesmarica imela vsestranski uspeh.“
Govor Lojzeta Rezlja
Na oder je rnato stopil' Lojze Rezelj v predstavništvu SKA in imel svoj glavni govor.
Predstaviti avtorjevo osebnost je med vami skoraj nepotrebno, saj ste ga imeli med seboj v Mendozi do njegove smrti. V knjigi je sam opisal svoje tako bogato življem je in delo. Dr. Ludvik Puš ga imenuje prvaka slovenske pevske kulture, glasnika
slovenske narodne popevke, gimnazijskega ravnatelja, pevskega mojstra, pevskega pedagoga, genija. Marko Bajuk je bil maš največji pevski učitelj in buditelj te plemenite muzične umetnosti med najširšimi krogi našega naroda. Priden kot čebela, predan kulturi z vsemi .nitkami svoje duše in srca si je postavil neminljivi spomenik prvaka1 pevske umetnosti med Slovenci! Vse to za božji Ion. Naj se prihodnji rodovi učijo iž te knjige in se hvaležno spominjajo na nepozabnega, edinstvenega in zaslužnega slovenskega „pevca“! Marko Bajuk je vse življenje svoje bogastvo razdajal, osrečeval z njim druge in jih dvigal k lepemu in dobremu. Prežet nezmerne ljubezni do slovenstva, do slovenske pesmi, do slovenske mladine, slovenskega človeka in do slovenska zemlje. Marko Bajuk je pokazal, da so idealizem, ljubezen in globoka, preprosta vera' močnejše kakor materializem iz vsemi svojimi varljivimi in praznimi udobnostmi.
Dediščina Marka Bajuka je velika in neprecenljiva. Ne sme ostati brez dedičev. S'l°vens^a mladina, dokaži, da si je vredna! Vzemi jo im nadaljuj njegovo delo! Ravnatelj Marko Bajuk se je ves daroval in žrtvoval za slovenski narod.
Nekaj misli bi rad povedal prav tem „prihodnjim rodovom“, ki naj se uče iz te knjige iin naj posnemajo tega velikana slovenstva, kateri je bil ravnatelj Marko Bajuk. Da bo pa to mogoče, morate vi mladi vse storiti, da boste ohranili izročila, poslanstvo in pa seveda materin jezik! Na teh stebrih stoji in se bo tudi obdržal slovenski rod v izseljenstvu, dokler ne bo domovina1 po-
stala svobodna in bomo lahko v Sloveniji odprli knjigo, katero danes predstavljamo, in iz inje zapeli!
Po govoru je Stane Grebenc prebral še posebne pozdrave dr. Marka Kremžarja v sledečih mislih:
„Knjižna izdaja pesmi, katerih melodije so rajnemu privrele iz srca, je gotovo eden najlepših izrazov hvaležnega spomina. Saj pravi njegov belokranjski rojak, pesnik in mislec Vinko Belieič na naslovni strani svoje pravkar izdane pesniške zbirke, da „Pesem je spomin“.
Pesmarica, ki jo v založbi SKA poklanjajo sinovi in vnuki. ravn. M. Bajuka slovenskemu ljudstvu, je spomin me le na velikega zborovodja, na ljubitelja slovenske pesmi, temveč na človeka, ki se je izživljal v ljubezni do slovenstva na vseh področjih, na katere ga je postavil Stvarnik.
Ob melodijah, ki so zbrane in z ljubeznijo zapisane, se spominjamo moža, očeta in deda, ki je skrbel za družino v veselih in žalostnih časih. Spominjamo se odločnega slovenskega častnika, ki je po prvi svetovni vojni s svojim bataljonom Bosancev branil na zahodu pred sovražnikom del slovenske zemlje. - Spominjamo se vzgojitelja, ki je vedel, da narod potrebuje dobrih mislecev, katere daje predvsem temeljit klasičen študij; pa tudi velikopoteznega organizatorja, ki je sredi vetrinjskega polja postavil temelje slovenskemu begunskemu in zdomskemu „šolstvu. Spominjamo se vernega slovenskega javnega delavca, ki je vedno pogumno ščitil slovenske koristi. Ni se pustil strahovati ne okupatorju ne komunistom pa tudi ne angleškim o-blastem v begunskih taboriščih. Bil
z brezbožnim življenjem, brez solidarnosti do bližnjega1 in podobno.
Za mladega človeka je bistvenega pomena zdrava družbi, da svoje sile usmeri pravočasno- k pravim idealom.
Ali naša mendoška skupnost nudi svojim mladim možnost, da se morejo izpopolnjevati kot človek-kristjan, ki ima poslanstva ohraniti in razviti kulturo in jezik prednikov v tujem okolju? Ali jim kaže prave smernice, da bo njihovo življenje potekalo po pravi poti?
To izpraševanje vesti moramo napraviti vsi, stari in mladi mogoče, v prvi vrsti starši in vzgojitelji. Zato vas prosimo: Bodite nam prižgane bakle, da bomo skupno hodili le za vzvišenimi in svetlimi vzori.“
Sledile so točke nastopov posameznih skupin, naraščajnikov v igri a. žogo; naraščajnice so pokazale, zlasti nekatere, veliko prožnost pri skakanju na blazino. Sledila s.o dekleta z rajalno vajo in končno še prav tako fantje.
Višek sporeda in tudi uspeha pa je bila folklorna rajalna vaja šestih parov v narodnih nošah, ki so želi tudi največ .odobravanja.
Nato je sledil drugi del. Povabljeni smo bili v dvorano k pogrnjenim mizam ob jedači in pijači ter k tomboli, ki je bila namenjena v pomoč pri ‘kritju stroškov za otroke, ki pojdejo na počitniško kolonijo. Tombola je seveda razgibala vse staro in mlado ob klicanju številk.
Šolski tečaj sv. Cirila in Metoda
nas je povabil 18. dec. popoldne v Dom na sklepno prireditev šolskega ¡leta.
Otroci so nam vprizorili pravljično igro v treh dejanjih „Dežela Bi-Ba-BO”.
Otroke je vedno prijetno in užitek gledati in poslušati, če nastopijo na odru. Zlasti mamice in očki iščejo pod igralskimi maskami vsak svojega ljubljenčka.
O nastopu v splošnem ,naj rečemo, da je bil dobro pripravljen. Ni bilo med igro večjih prestankov (zaradi morebitnega neznanja vlog), se ,pravi, da so nastopajoči potek igre dojeli i.n ga uspešno vzdrževali. Tudi govora smo bili veseli, njihove deklamacije se bile prožne, vzdržne in jezikovno pravilne.
Poseben poudarek priznanja gre učiteljici Lenčki Bož.narjevi, ki je imela poleg učenja otrok za njihove vloge očitno neprecenljivega dela s pripravami za odrske in igralske rekvizite ter igralske maske.
'Otroci so bili od obilnih navzočih bogato nagrajeni s priznanjem. Po predstavi je sledila še razdelitev spričeval.
Bb.
je pokončen mož sredi viharnih let slovenske zgodovine.
Pesem je spomin, a Bajukova pesem maj nam bo tudi opomin. Kje je jemal naš dragi vzgojitelj in pevovodja skozi življenje vse življenjske moči in vztrajnost za delo? Iz vere v Boga in iz ljubezni do slovenstva1; to je odgovor, ki se nam ponuja Vsem, ki smo ga poznali. A prav gotovo je bilo v njegovem delu neizmerno upanje, da bo rod, ki mu boi sledil, hotel in znal nadaljevati njegovo delo. Zato mam je njegova pesem opomin iz roda v rod, da smo prejeli veliko dediščino krščanskega slovenstva in da smo za to dediščino odgovorni.
Pokojni Marko Bajuk nas je kot profesor vzgajal k temeljitemu mišljenju, s svojo pesmijo pa nas je skušal dvigniti iz povprečnosti v smeri velikih vrednot. Globoka in trajna je zato naša1 hvaležnost.“
Nato je nastopil naš — sicer „o-siroteli“ -— pevski zbor pod vodstvom prof. Božidarja Bajuka in odpel tri pesmi iz predstavljene pesmarice. Najprej je zadonelo v dvorani zborovsko' pevsko geslo „Še bomo -peli“, ki ga je uglasbil dr. Šijanec. Sledile so Bajukove priredbe: Slavec, Ciganski otrok in Ena nova zdravica. Za sklep smo pa še poslušali po zvočnikih «prenos pesmi „Triglav“, kakor so jo peli pred 28 leti v Buenos Airesu ob obisku mendoškega pevskega zbora, ki je nastopi! takrat z dvema koncertoma, združeni pevski zbori (okoli 200 pevcev) pod vodstvom Marka Bajuka.
Bo prireditvi je bil v preddverju dvorane pripravljen za ¡navzoče še kratek napitek.
Bb.
MALI OGLASI
ARHITEKTI
Andrej Duh — načrti, gradnje in vodstvo del v Bariločah in okolici; nepremičninski posli. — P. Moreno 991, 5. nadstr. C. — 8400 Bariloche;' Tel. 0944 - 24771.
TURIZEM
Potovanja, skupinske ekskurzije, letalske in pomorske vožnje poskrbi po ugodni ceni Marjeta Šenk. T. E. 702-2840.
ADVOKATI
dr. Vital Ašič — odvetnik - ponedeljek, sreda, petek od 17 do 19, Don Bosco 168 - San Isidro; T. E. 743-5985.
dr. Franc Knavs — vsakovrstne civilne, delavske in trgovske zadeve v Capitalu in Pela. Bs. As. — Tucu-mân 1455, 9. nadstr. E - T. E. 45-0320 - poned., torek, četrtek od 16 do 20.
ZA DOM
FOHIŠTVO: za jedilnice, spalnice, dnevne sobe, moderno in angleški stil. Tine Kovačič. — T. E. 765-1682.
REDECORA — celotna oprema stanovanj: blago za naslanjače, odeje, zavese, tapete, preproge — Bolivar 224, Ramos Mejia, T. E. 654-0352.
SERVIS
Dolenc Lojze — popravila barvne TV, video-kaset, radio-snemalcev, kaset in avdio — Cervino 3942, San Justo, T. E. 651-2176.
TRGOVINA
Delikatesa Franc Vester — Gana 119 -Capital - (1 kvadra severno od postaje Liniers).
--------- -'1
Alpe Hogar — Stane Mehle - vse za vaš dom - L. Vernet 4225 - 1826 liern de Escalada - T. E. 248-4021.
GOSPODARSTVO
Zavarovanja M. in H. Loboda — Sarmiento 385, 1. nadstr., pis. 10 - Buenos Aires - od 11 do 18.30 - T. E.
312-2127.
Kreditna zadruga SLOGA — Bmé. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6574/654-6438. Od ponedeljka do petka od 10. do 19. ure.
Mutual SLOGA — Bmé. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - T. E. 658-6574, 654-6438. Od ponedeljka do petka od 10. do 19. ure.
SLOGA — PODRUŽNICA SAN MARTIN — Slovenski dom - Cordoba 129
Tel. 755-1266 - Uraduje ob torkih od
18.	do 20. ure in ob nedeljah od 10, do 11. ure (g. Stanko Oberžan).
SLOGA — PODRUŽNICA SLOVENSKA VAS — Hladnikov dom - Msgr. J. Hladnik in Hernandarias - Uraduje ob sredah od 19; do 21. ure in ob nedeljah od 10.30' do 12.30 (ga. Marija Gorše).
SLOGA — PODRUŽNICA RAMOS MEJIA. V pritličju poslopja Sjoge, Moreno 129. Od ponedeljka do petka od 17. do 19. ure. T. E. 658-6574 — 654-6438.
SLOGA — PODRUŽNICA CASTELAR Slovenska Pristava - Monte 1851 -
Uraduje ob četrtkih od 20. do 22. ure in ob nedeljah od 10.30 do 12.30 (g. Nande Češarek).
Delo na tujem,
Svobodna Slovenija skuša seznaniti svoje bralce z vsem, kar v Sloveniji pišejo o nas. Ob razstavi, ki jo akad. kipar France Ahčin pripravlja v Sloveniji, je dal dopisniku Dela v Buenos Airesu intervju, ki ga v celoti posiredujemoi v presojo bralcem.
„Na razstavo v Slovenijo sem poslal 107 del, s katerimi so zastopali« vse moje dobe in tehnike. To so predvsem dela v bronu in žgani glini, saj sem v kamnu v glavnem delal le po naročilu," pravi kipar France Ahčin iz Buenos Airesa, ki se bo 12, januarja z razstavo v Domžalah in nato 2. februarja z razstavo v Ljubljani, s posredovanjem jugoslovanskega veleposlanštva v Bue. nos Airesu in Izseljenske matice Slovenije po dolgih letih spet predstavil slovenski publiki.
V	pogovoru na njegovem domu j El Palomarju (predmestju argentinskega glavnega mesta) je ta slovenski umetnik, ki je leta 1947 preko Firenc in Rima prišel v Argentino, razpredel del svojih pogledov na ustvarjanje in predstavil svojo življenjsko in umetniško pot.
V	teh letih, odkar ste v Argentini, ste se ogromno družili s Slovenci. Kakšno j« vaše mnenje o njih, še posebej, ker tu obstajata dve izrazito ločeni emigraciji?
Mnogi, ki so sem prišli po vojni, se niso družili s predvojnimi Primorci. Tudi danes večidel' med se-
PISMO IZ SLOVENIJE
Bil sem na Opčinah v Dragi. Bila so zanimiva predavanja. Sicer pa v vaših časopisih vse podrobno piše. Tudi sam sem si prinesel precej vaše literature. Ugotavljam, da ste pri vas veliko bolj na tekočem z novicami kot mi.
Mogoče me veste. ■ dst...
—	da bo v kratkem izšla pri Mohorjevi družbi v Celovcu obsežna knjiga spominov znanega slovenskega emigrantskega politika dr. Cirila Žebota—
—	da bo konec leta argentinska SLOGA izdala v Buenos Airesu slovenski telefonski imenik v nakladi 3.500 izvodloiv...
—	da bo v prvi poillovici prihodnjega leta izei drugi del knjige STALINISTIČNA REVOLUCIJA NA SLOVENSKEM. ..
—	da je voditelj srbske partije Slobodan Miloševič, ki tako vznemirja jugoslovansko politiko, sin srbskega pravoslavnega popa...
—	da je na simpoziju o delti in živ-' ljenju Stanka Majcna, ki ga je ob stoletnici pisateljevega rojstva priredilo Društvo slovenskih pisateljev 10. novembra v Mariboru, poltem ko ga je povojna slovenska politika popolinotma emarginirala, sodelovalo kar štirinajst slovenskih kulturnikov...
MLADIKA; Trst; št. 9
IZ ŽIVLJENJA IN DOGAJANJA (Nad z 2. str.)
svoj prav. >Če Menem prizna, da se je v zadnjih dveh letih položaj “bist-veiio spremenil”, to pomeni, da ga je “bistveno spremenila” radikalna vlada. Zakaj jo torej napada? In položaj se je res bistveno spremenil. Narobe pa je v vsem ena sama besedica. Menem bi moral trditi, da se je položaj “bistveno poslabšal’.
Zapleteni v svoje notranje probleme, se peronistični veljaki tresejo vsakič, ko predsedniški kandidat odpre usta. Oni tudi zaskrbljeno ugotavljajo da “tišina je izlato”. Le da se to zlato tehta v volilnih glasovih.
SLOGA — PODRUŽNICA SAN JUSTO Naš dom (pisarna) H. Irigoyen 2756 T. E. 654-1760. Uraduje ob torkih od 18. do 20. ure in ob nedeljah od 9.30 do 11.30 (gdč. Julka Moder).
Cena največ štirih vrstic A 12.- za enkratno objavo, za vsak mesec — 4 številke — A 40.-.
Božič v
Letos je božič padel na nedeljo, tako da je v Sloveniji odpadlo prizadevanje za dela prost dan. Vendar pa je bilo čutiti napredek od lanskega leta.
Kot lani je tudi letos nadškof Šuštar lahko pozdravil vse Slovence po radiu in televiziji. Govor je bil podoben lanskemu; pozdravil je vse Slovence, tudi „v zamejstvu in drugod po svetu“. Podobno kot lani je voščil božič tudi predsednik SZDL Jože Smole. V njegovem govoru nismo zasledili čestitk zamejcem in drugim po svetu, pač pa priporoča ekonomskim zdomcem vlaganje kapitala v državna podjetja.
Božična polnočnica je pritegnila veliko ljudi. Ves obred je prenašal ljubljanski radio, ljubljanske cerkve pa so bile polne. Naj navedemo poročilo iz Dela 26. decembra, ki ga spremlja slika jaslic z Rakovnika.
BOŽIČNI VEČER V LJUBLJANI
Tudi letošnji predbožični večer je na ljubljanske ulice privabil trume ljudi. Na Prešernovem trgu, pred frančiškansko cerkvijo, so se začeli zbirati že kmalu po deseti uri. Uro pred začetkom polnočne maše pa je pretesen prostor preplavila množica in ga napolnila do zadnjega kotička, tako da je marsikdo zaradi gneče moral ostati zunaj.
Težko bi bilo presoditi, kakšni so bili razlogi, ki so ljudi na sveti večer pripeljali sem. Med njimi je bilo zlasti veliko mladih. A če si malce prisluhnil njihovim pogovorom, je bilo brž opaziti, da marsikoga izmed njih v cerkev ni prignala vera. Nekateri so si jeli Vneto ogledovati slavnostno ozaljšano cerkev, velika večina jih je romala -k oltarju, k jaslicam. Frančiškanske pa so bile od nekdaj najimenitnejše v Ljubljani. In čeprav je namen takšnega „postavljanja“ prizorov oživljanje dogodka — Kristusovega rojstva ter hočejo biti v pomoč pri pobožnem premišljevanju in meditaciji, je bilo med ogledovalci tudi veliko radovednežev.
Ob pol polnoči se je po cerkvi razlegla božična pesem; tisti najlepši,, nič zlagani spevi, ki jih je ustvaril preprost človek iz globokega doživljanja svetonočne skrivnosti in ki vzradosti tudi onega, ki do vere nima posebnega odnosa. Ko se je sveti večer začel prevešati v sveto noč, se je pričela polnočna maša. Prostor je preplavila blaga vonjava kadila. Sveta noč, blažena nbč, se je razlila po prostoru.
Opazovala sem ljudi; nekateri so spokojno in sklenjenih rok poslušali duhovnika, ki je prebiral evangelij
Sloveniji
o Kristusovem rojstvu, drugi so ne preveč pobožno sledili njegovim besedam; mladi pari so v prijetnem pomenku posedali po stranskih kapelah. Prazničnost večera, ki je drugačen od običajnih, je napolnjevala ozračje. Slava- Bogu in mir ljudem, je zadonelo po cerkvi. Zbrani so prisluhnili. Vsak po svoje; kajti prizvok, barva in pomen božiča so vsakemu zazveneli po njegovo.
Le malo pred koncem maše se nam je posrečilo prebiti iz cerkve in še za las ujeti obrede v ljubljanski stolnici. Tu je bilo vzdušje drugačno, manj je bilo mladine, velika' večina je zbrano sledila besedam metropolita Alojzija Šuštarja. Precej znanih obrazov je bilo videti.
Zia božič so tudi pustili, da so v Mariboru dve uri pritrkovali v stolnici s tremi novimi in enim starim zvonom.
In še to: Po Ljubljani je po dolgih letih spet hodil sv. Miklavž. Društvo, ki skuša oživiti tradicijo v stari Ljubljani, je poskrbelo, da je Miklavž (igral ga je znani igralec Knez) v spremstvu angelov in parkljev (med temi tudi Svetlana Makarovič) prišel od sv. Jakoba do stolnice. Delo je temu dogodku posvetilo veliko fotografij.
VSEM NAROČNIKOM
Zaradi neprestanih povišic v tiskarni smoi 'bili primorani povišati naročnino zai Argentino, a vseeno manj, kot hi bila inflacija v istem času; Letošnja cena je zaenkrat A 360.-, za pošiljanje po pošti pa A 430.-. Prosimo vse, da naročnino
ESLQVENSA LIBRE
Fundador: MILOŠ STARE
Director: Valentín B. Debeljak
REDACCION Y ADMINISTRACION:
RAMON L. FALCON 4158 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA Teléfono: 6 9 - 9 5 0 S
Glavni urednik: Tine Debeljak ml. Uredniški odbor: dr. Tine Debeljak, Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj
[ oj!	FRANQUEO PAGADO
sS 1 H Ö n	Concesión N9 5775
O M ^	TARIFA REDUCIDA
	Conceáón N? 3824
Registro Nac. de la Propiedad Intelectual No. 85.462
Naročnina Svobodne Slovenije za 1989: Za Argentino A 360; pri pošiljanju po pošti A 430; Združ. države in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 60 USA dol.; obmejne države Argentine 53 USA dol.; Evropa 65 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 70 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 45 USA dol.
V Evropi lahko kupite Svob. Slovenijo: v Trstu: knjigarna Fortunato, Via Pa-ganini 2;
v Celovcu: knjigarna Mohorjeve družbe, Viktrin-ger 26.
TALLERES GRAFTCOS “VILKO” S.R.L., ESTA DOS UNIDOS 425, 1101 - BUENOS AIRES
T. E 262-7215
čimprej poravnajo, ker teh c.en dolgo1 ne bomo mogli vzdržati. Dolarske cene za inozemstvo ostanejo nespremenjene.
Vse pa prosimo, da naslavjajo čeke in poštne nakaznice na imena, kot
so navedena tu zgoraj.
Hvala za razumevanje!
UPRAVA SVOBODNE SLOVENIJE
Po volji vsemogočnega Boga, gospodarja življenja in smrti, je v noči med 8. in 9. januarjem po težki bolezni zaprl knjigo svojega življenja
dr, Ciril A. Žeh&t
univ. profesor in politični delavec
Sporočamo to žalostno vest njegovim mnogim znancem in prijateljem širom sveta. Njegovima sestrama Anki in Dori v Angliji in bratu Frančku v 'Združenih drqžavah želimo božje tolažbe.
Bog mu daj večni mir! Spominjajmo se ga v svojih molitvah.
Njegovi prijatelji iz
Akad. kongregacije Kraljica Apostolov
in svetega Mihaela nadangela;
Akad. kluba' Straža;
Slov. državnega gibanja
korenine doma
boj ne govorijo. Vendar pa se jaz družim z vsemi. Med Primorci sem imel ogromno kolegov, čeprav sem v Argentino prišel po vojni. Mnogi med njimi so mi veliko pomagali in sem jim za to hvaležen. Ko sem leta 1947 prišel v Argentino, sem takoj dobil službo pri firmi, ki je izdelovala cerkveno opremo.
Zakaj pol vojni niste ostali v Italiji?
„Predvsem zaradi tega, ker so nas ves čas preganjali, Slovenci pa smo bili sploh nezaželeni. Postavilo se je torej vprašanje: kam’ Domov? Nihče me ni vabil. Nekateri ljudje so bežali iz države, domači pa so mi pošiljali predvsem pisma s prošnjo, naj jim pošljem kaj jesti. In res, sem pošiljal pakete moke, sladkorja, kave, blaga za obleko in kaj vem še česa. Med vojno sem predobro okusil, kaj pomeni lakota, in rekel sem si, da grem nekam, kjer kruh leži po tleh. Ko sem prišel v Argentino je tu dobesedno bilo tako.
Vaše bivanj«! v Italiji je zanimivo tudi zaradi tega, ker ste se tam družili z nekaterimi umetniki, ki so danes pojem umetniške avantgarde. Lahko malo več poveste o stikih z Giorgiom de Chiracom?
De Chirico je umri pred nekaj leti. Z njim sem se v času mojega bivanja' v Italiji dobro poznal, saj smo bili skupaj skoraj vsak dan. Predvsem zato, ker sem imel atelje ¡ha Aventinu, on pa je tam stanoval.
Tedaj je bil še skoraj neznan. Pogosto nas je portretiral, vendar tistih skic in slik nihče ni hranil. Danes bi bile ogromno vredne. Imel sem na primer tudi štirinajst Picassovih krožnikov, ki sem jih na koncu prodal za čisto navadne krožnike, saj sem jih eno leto zamam ponujal naokoli. Glede avantgarde bi rekel le to, da je' bila stvar tedaj še zelo v povojih. Umetnost je bila y glavnem figurativna. Tisto, kar je bilo slikarstva, je bilo mogoče podobno mašim Šubicem, vendar ni bilo tako kvalitetno. Avantgarda sta za nas tedaj bila Castagnino in Raul Soldi, vendar je bilo tudi to še vedno čisto figurativno.
Seveda je bil tu Picasso s svojimi eksperimenti, vendar je bilo tudi to precej figurativno. V Parizu je kupil keramično tovarno in začel z dekoracijo krožfnikov, kar je bilo zanj zelo netipično. Pri nas v Rimu so se stvari precej odpirale, vendar tudi Chirico ni bil ravno cenjen. Za tedanje razmere je na primer avantgardo predstavljal Modigliani.
Na vas te umetniške stvari niso bistveno vplivale, talko kot navsezadnje tudi na dolgoletno življenje v Argentini. Kako je sploh z vplivi argentinske kulture? Se lahko dor poln ju je s slovensko, ali jo mogoče ovira?
Seveda je mogoče marsikaj pridobiti. Vendar je izvor vse likovne umetnosti tukaj Evropa, in še konkretneje Francija. Torej je to dejansko isti izvor, kot ga imamo tudi mi. Moji profesorji so v glavnem študirali v Parizu, na Dunaju... Biga-ti, ki je eden tukajšnjih največjih
eksponatov, je bil celo Rodinov učenec. Le sem in tja se najde kakšnega umetnika, ki bi res imel kaj tukajšnjega. Na primer Francisco Reyes. Pri njem najdete nekaj, kar nekako diši po pampi, nekakšen primitivizem, skoraj indijanski vpliv...
Pa vendar jei toi dalo inspiracijo tudi nekaterim slovenskim umetnikom. Najlepši primer j« vsekakor Bara Remec, ki je odšla med Indijance in jse Napajala ob [njihovi kulturi:.....
Tu je predvsem treba ločiti slikarstvo in kiparstvo. Indijanci niso gojili kiparstva. V glavnem so risali, mogoče izdelovali keramiko, ritualne in utilitarne predmete. Razen seveda v Mehiki. Zato od njih ni bilo mogoče dobiti kakšne kiparske inspiracije. Motive pa je mogoče dobiti iz njihovih tepihov in to je Baro Remec inspiriralo.
Name pa ni vplivalo. Jaz se pravzaprav še nisem izkoreninil. Še vedno izhajam iz ljubljanskih korenin. Seveda je to hudo. Včasih je na tak način težko živeti, ampak kaj hočeš? Zelo dobro in koristno bi se bilo zakoreniniti tukaj ,toda jaz se nisem. To je čista resnica. Vendar sem izredno zadovoljen, ko naletim na Slovenca, vidim pa, da smo raztreseni posod po svetu. Povsod sem jih srečal, v Rimu, Parizu, Španiji, Angliji.
Torej bi tudi slovensko in argentinsko kulturo težko primerjali?
Kakšnih skupnih značilnosti nisem opazil. Vse tukaj se mi je zdelo malce premalo kreativno. Vsaj tedaj, ko sem prišel sem. Zdaj sicer precej delajo, vendar v glavnem infior-
malno. Tisti, ki so delali figurativno, so šli v informatne stvari.
Ena od stvari, ki so vam najbolj pri srcu, je nedvomno prispevek, ki ste ga imeli k slovenskemu prevodu argentinskega epa oi Martinu Fie-rru, ki je izšel v Buenos Airesu. Ta ciklus boiste predstavili tudi na razstavi v Sloveniji. Lahko poveste malce več o tem, še posebej, ker je v Sloveniji zgodba o: Martinu Fierru skoraj neznana?
Njegova zgodba je podobna Martinu Krpanu. V Slovenijo sem poslal ves ciklus iz Martina Fierra, narejen v bronu. Delo je takoj izšlo v privatni založbi, prevedel pa ga je dr. Tine Debeljak, ki me je tudi zaprosil za ilustracijo. Na začetku mi je šlo delo težko od rok, vendar mi je kasneje stvar postala izredno zanimiva, saj je takšen tudi tekst. Martín Fierro je človek, ki se je boril na argentniski meji, bil potem zaprt, žena je morala s trebuhom za kruhom... Izbral sem nekatere scene in jih upodobil. Zanimivost slovenskega prevoda je tudi v tem, ker je to kljub šestdesetim do sedemdesetim prevodom, kolikor jih je že doslej izšlo v jezikih najrazličnejših narodov na1 svetu, edini, ki ga je opremil kipar. V njem so namreč objavljene slike mojih reliefov. Tudi Argentinci ga tako niso nikoli upodobili. Vseh reliefov je 16 in eden, ki sem ga naredil za naslovno stran. Mislim, da sem z njimi ustregel tudi prevajalčevi želji, ki je hotel, da' bi bil ilustrativno nekaj posebnega.
MARKO JENŠTERIiE Delo; 29. decembra 1988