Izhaja vsako prvo in tretjo soboto v mesecu,
Cena na leto 6 K, na pol leta 3 K, za Nemčijo 7 K 20 h, za vse druge države 8 K 40 h. Posamezna številka 30 h.
SLOURNSKR KNJIŽNICA LJUBLJANA
CS F 46/1902/1903
070 . 487
9005711,7-9_1 1-13
Leto 1.
Pisemce.
Našel sem zadnjič pisemce, oj pisemce drobno; v njem moje ljubljeno dekle pisalo je tako:
Ti ljubček moj, ti srček zlat, ti biser dragocen! Poljubljam te stotisočkrat na „gobček" tvoj meden.---
Poljubil sem to pisemce in shranil je skrbno; pri srci pa mi bilo je tako mehko, sladko.--:---
Tedaj pa vzrein zavitek bel, zavitek mal, duhteč — na njem pa tuje vzrem ime v bridkosti koprneč.
S. Magolič.
Moj Bog, če stara izve, da sem danes ob štirih zjutraj pil bratovščino z našo Micko — in da sem ji 20 goldinarjev »posodil"!
Pogled v bodočnost.
„Hvala Bogu, da sem sedaj gotov z medicinskimi študijami. Grozno sem se moral truditi zadnji čas!"
„Le potolaži se, saj sedaj si do dobra odpočiješ in dolgo, dolgo ne bodeš imel ni česa opraviti."
9005711,7-9_11-13
Površnik.
Luni je bilo dolgčas. Svojo dolžnost je opravljala melanholično, ker zanimive noči, zabavne in vesele ure so minile tudi njej.
Tempi passatti! Spomladi jo je opeval petošolček v najkrasnejših daktilih, da se je kar vidno debelila same zemeljske hvale, poleti se je divila zaljubljenemu parčku, smejala, ko je opazila, da so neprenehoma moleli palec, kazalec in sredinec njegove desnice proti nebu, vstrepetala, ko se ga je ona ovila tako ljubko krog vratu; v jesenskem času se je krohotala marsikateremu zemljanu, ki jo je novega vina poln videl v dveh, treh neizpremenjenih izdajah na nebu, dokler mu ni konfisciral nočni čuvaj tega vžitka, ter ga vrgel v uredniški koš kazenskih paragrafov, — toda sedaj je zima ! Sneg je uničil daktilični plamen mlademu pesniku, mraz je prepodil parček v gorko sobo in še gorkejše objeme, in burja je zaman iskala nestanovitnosti v nogah, da bi se nekoliko zabavala z dvonožci po jarkih, lužah in grmih. Vse mrtvo, vse mrtvo!
Ne, ne, kdo je oseba, ki je ravnokar zapustila kavarno? Trezno hoče hoditi, toda noge se ji opotekajo, kar je luna koj opazila.
Ker ji je bilo dolg čas, je nadaljevala svoje opazovanje: »Gospod je, gospod; mnogo ga je izpil, in dobra pijača je bila, ker ima uklenjene vinske duhove, ki mu silijo iz glave, v visoki črni ječi. Celo imeniten gospod je, ah, prav k meni prihaja dim izvrstne „britanike". Pred svojo hišo je, odpira, ključ ima, no zdaj vem tudi, da ni še poročen. Izginil je, odpira okno, vroče mu je, znoj mu teče s čela, briše se, vinski duhovi najbrže še niso zapustili njegove lobanje, dobro bi bilo, da bi trkala malo po njegovi glavi in opozorila duhove na odhod."
Tako je luna govorila, spustila se na zemljo, stopila v ulico, šla v drugo nadstropje, odprla vrata, napravila prepih, kateri je ugasil luč, trkala Egona Miliča in se zopet vzdignila skozi odprto okno v svoje višave.
*
Solnce v zlatem kraljevskem ornatu je že dolgo šetalo po neizmernem svojem parku. Svoje zveste služabnike, blesteče se žarke je razposlalo po širnem kraljestvu. Proti večeru, ko so se vračali žarki trudni domov skozi melanholični mrak, je pristopil mlad, lahkonog lakaj k svojemu gospodarju in začel.
„Veličanstvo! Kralj vseh kraljev, rednik osmih planetov, središče vseh nebesnih teles po Laplace-jevi teoriji. Brez tebe bi bila zemlja gola, kakor glava starega plešastega penzijonista brez lasulje".
In solnce se je smehljalo tej laskavi izjavi svojega podložnika, in njegov smeh je pordeval zapadno nebo in bele čepice gorskih očakov.
„ Nadaljuj!"
„Lahkih nog priskakljam na okno drugega nadstropja, skočim oprezno na pod male, a čedne sobice, korakam počasi po mehkem tapetu, in hajd! bil sem že na postelji. Oziram se okrog, in kar groza me obhaja, ko zapazim na belih rjuhah še ble-dejšega spečega bolnika. Na glavi mu je sedela strašna pošast, črn maček z rdečimi očmi in dolgim suhim jezikom.
Poljubljati sem začel bledi obraz, najprej mirno, potem pa vedno strastnejše, dokler se ni vzdramil bolnik.
Ura je udarila dvanajst. Izprani in posušeni želodec je krepko zahteval mazila in ga tudi dobil v najkrajšem času, namreč polovico vode iz umivalnika, ker druzega zdravila slučajno ni bilo pri rokah.
Nekdo je potrkal na vrata.
„Kdo je?"
Prijatelj je vstopil v sobo.	•
„Ali še nisi vstal, glej solnčni žarek te je moral vzbuditi. Kaj pa maček?"
»Nič hudega! Ravnokar sem ga oblil, sedaj mu hočem še malo pokaditi pod nos, da se prej odstrani. Prosim te, daj mi smodko iz mojega površnika!"
„Kje ga pa imaš?"
„Na obešalu!"
„Tu ni nič, na stolu nič, na mizi nič, na tleh nič, saj vendar nisi šel v površniku spat!"
„Išči dobro!"
„Egon, površnika ni!"
Bolnik je planil po konci in zelo sem bil vesel, da je pri tem uničil ono črno pošast z rdečimi očmi in suhim jezikom.
Nekaj časa je premišljeval, kar naenkrat pa zaupije „tatovi, tatovi!" in njegovo truplo je padlo na bele rjuhe.
„Kaj bledeš? Vzdrami se vendar, da dobiva tvoj površnik!"
„Nikdar več, nikdar več! Poslušaj! Včeraj sem prišel v sobo, prižgal luč, odprl okno, kar naenkrat se odpro vrata, luč ugasne, jaz dobim udarec po glavi in tat je šel s površnikom."
„Ali so se vrata res odprla?"
„Res, saj sem čutil prepih!"
»Tedaj so bili tatovi pri tebi. Sedaj pa na delo! Tu imaš smodko! Potolaži se! Najprej napravim sliko za „Extrablatt" o tem napadu. Sobo si moram še nekoliko ogledati, in jutri bo že romala slika s primernim besedilom po širnem svetu.
Bil sem radoveden, in ker sem se že prej vedno pomikal proti oknu, prišel sem ravno o pravem času na mizo.
Dvoumna uljudnost na deželi.
Profesor iz Ljubljane na počitniškem potovanju s svojo družino: „Ah, krasno, draga Emilija, kaj ne?"
„ Krasno, divno! O, človek bi kar za vedno tukaj ostal in se divil temu razgledu. Tu moramo pa že naročiti eno osminko vina."
Krč mar (se kislo nasmeji): „0, saj ni ravno treba, gospa, že tako tudi lahko pogledate!"
Gledal sem. Na čisti papir je narisala spretna rokšr požrtvovalnega prijatelja sobo, luč, mizo, pri njej Egona, za njim pa raz-mršenega, razcapanega moža divjega pogleda, s površnikom v levici, med tem ko je vihtela desnica veliko gorjačo nad glavo ničesar slutečega siromaka. Pod sliko pa je napisal slikar: „Roparski napad v —skih ulicah. Po skici narisani v zasebni sobi sami, kjer se je vršil napad."
„Zdaj grem v uredništvo „Extrablatta", dobim za sliko šest kron, naznanim potem celo afero policiji, ti pa le ostani v postelji, kajti brez površnika se gotovo prehladiš v tem mrazu."
Prijatelj se je poslovil pri durih, jaz na oknu in — oropani Egon je ostal sam.
To je moj dogodljaj; jutri, Veličanstvo, ti pa povem nadaljevanje."
Milostno je odslovilo solnce svojo družino in se zakopalo v mehke blazine temno-zelenega baržunastega morja k počitku. Drugo jutro je prišel budit svojega gospodarja sam lakaj, ki ni zatisnil očesa celo noč in željno pričakoval jutra, da poseti zopet Egona. V ljutem in dolgotrajnem boju s sovražno meglo je premagal radovedni žarek zadnjo zapreko, in — že je bil v sobi, katero je ravnokar zapuščal mož s sabljo na levi, s srebrnim „kifelčkom" pod brado.
..Pozdravljam gospod policijski nadzornik!" je rekel Egon, ki je ležal v postelji in po odhodu tega gospoda jezno zrl v strop.
„Površnika ni, joj meni v tej hudi zimi! Vrhu vsega ga moram še plačati!
Tak .. . tak . . . ..Naprej!"
„ Vidiš, dragi Egon, tu sem ti prinesel današnjo številko „Extra-
i
blatta", le poglej mojo sliko! Ali nisi dobro zadet? In besedilo šele, kar beri ga! Ha, ha, kaj ne, zona te spreletava, skoraj sem pisal prestrašno o tem napadu. Celo mnenje tvojega zdravnika sem utaknil v svoj popis! Še par dni moraš ležati, da se ti zaceli rana, katero ti je vsekal v glavo neznani tat. Vsa policija je na nogah! Na, tu je pa honorar za sliko in kratek popis! Pomisli, deset kron so mi dali!"
Tak . . . tak . . .
„Naprej!"
„Klanjam se, klanjam se, gospod Milic. Oprostite, da Vaju, blagorodna gospoda, nadlegujem ob tako neprimernem času! Včeraj smo Vas čakali, gospod Milič, v kavami, kjer sem jaz marker, da bi Vam izročili površnik, katerega ste predvčerajšnim blagovolili pustiti na obešalu. Gospodar mi je pa ukazal in rekel: „Žan, nesi površnik preblagorodnemu gospodu Miliču, pozdravi ga najuljudneje od mene in moje soproge, in vprašaj ga po cenjenem zdravju." Klanjam se, gospoda! Sluga ponižen! Oprostite! Dober dan in dober tek!"
„Na, Žan, to imaš pa za tvoj trud", in Egon mu je stisnil v roke svojo polovico „Extrablatt"-ovega honorarja.
Ha, ha! Komičen smeh je sledil.
„Vendar ne razumem še vsega, dragi Egon, saj si sam trdil, da so se vrata odprla, da je ugasnila luč, da te je nekaj udarilo po glavi!"
„Evo, ti rešitev te uganke! Da nisem šel trezen iz kavarne, pričajo dejstva. Površnik sem pozabil, šel brez njega v najhujšem mrazu domov, kjer sem vrata najbrže samo priprl, in ko sem odpiral okno, jih je moral odpreti prepih, ki je ugasil luč. Mene je pa sama luna trkala po glavi, saj se še dobro spominjam njenega magičnega svita. To klasično sliko si pa hočem obdržati v večen spomin svoje globoke rane na glavi."
Čas je prišel in žarek je moral zapustiti prijazno sobo in vesela prijatelja. Vse je natanko povedal kraljevemu Solncu, ki se je tako sladko smehljalo, da so celo zvončki in trobentice pokukale skozi sneženo odejo v solnčne višave. „No, takega
lista kot je „Extrablatt" pa nisem še videlo pod sabo."
*	-X
Mrak. Noč. Luna se izprehaja zopet po nebu in kako se čudi, ko sliši v tem mrzlem zimskem času odo na svojo lepoto in krasoto. Daleč dol pod njo leži namreč marker iz kavarne „Central" v jarku, prepeva in prepeva, saj je zapil danes denar, katerega je zaslužil s tako lahkoto pri pre-milostljivem gospodu Miliču.
Hvaležno se približa Luna in poljubi pomladansko - entuzijastičnega in jesensko-vinjen^ga Žana.
Potem . . .
„Ti, pojdi gledat, v Samostanski ulici se pretepata dve babi!"
„Kaj meni mar!"
„Ej, ti je že mar, saj je ena tvoja žena!"
„Potem bodi pa Bog oni drugi milostiv!"
Moder odgovor.
Profesor pri izpitu: „Življenje je torej pravzaprav le izgorevanje telesnih snovi. Kaj sledi iz tega?"
Medicinec Štefanov (pomišlja nekaj časa): „Iz tega sledi, da je treba ta požar prav pridno gasiti."
V spomin.
Nekoč pride v vas gospod, in zagleda nad prvim nadstropjem neke hiše, v kateri je bila tudi krčma, dolgo debelo črno črto'. Vprašal je gostilničarja čemu je ta črta. „V spomin" odgovori krčmar „do kam je segala voda, ko je Donava poplavila okolico. Gospod se začudi in pravi: „Saj ni mogoče da bi segala tako visoko." Gostilničar pa pravi: „Voda je segala sicer le do tukaj", pritem pokaže .komaj meter nad zemljo, „toda, ko sem naredil črto so jo vedno otroci opraskali, da se ni poznalo. Sedaj sem jo pa naredil tja gori, da je otroci ne dosežejo."	Josip Debeljak.
Dva jubileja.
A: Ali že veste gospod svetnik, da praznujem jutri srebrno poroko?
B: Tako? Jaz bi s svojo ženo mogel že kmalu praznovati tridesetletno vojsko!"
Dobro zavrnil.
Župan (posestnik žganjarne, pokaže župniku pijanca v jarku): „Zopet ovca iz Vaše črede, gospod župnik."
Župnik: „Ki jo je Rebeka v Vaši žganjarni napojila."
„Otrok nas Bog obvar' . .
Po napevu — kakor se ga kdo zmisli.
Mlad mož se bil oženil je z Marjetico mlado. Koj po poroki nje mama je djala mu tako: »Marjetica je mlada še, in ti še nisi star . . . zato naj vama geslo bo: Otrok nas Bog obvar' ..."
Ko prvo noč sta spančkala tam v kamrici sladko, je ,amor' ju vzbudil nakrat, a mož je djal tako: »Marjetica si mlada še, in jaz še nisem star , . . zato naj nama geslo bo: Otrok nas Bog obvar' ..."
Minilo mescev sedem je — glej štorklja prištorklja! Prinašajoč Marjetici fantiča zalega. In mož si belil je glavo: odkod je prišla stvar? Saj njima geslo bilo je: »Otrok nas Bog obvar' ..."
Tolaži ga Marjetica:
»Ne beli si glave,
tud' sveta Ana brez moža
dobila je dekle."
Marjetica pa znala je,
odkod je prišla stvar:
njen prejšnji ljubček rekel ni:
»Otrok nas Bog obvar..."
V.
Pri maturi.
Profesor: »Vidim, da je vse zaman. Pa vsaj to morda znate povedati, kaj pravzaprav hočete tukaj! Maturant (molči). Profesor: »Pardon! Dal sem Vam namreč vprašanje, ki mu pravzaprav tudi sam ne vem odgovora."
58
Žane z Iblane.
Kamr se člouk ubrne, je povsod ena figa! Nej pumislja, gspud „Jež": Un dan m je prnesla moja Jerca, k se že deset let štemava, u tisteh cajtngah iz Štelnarju en pečen purmanu urat zavit, k ga je od soje heršoft dubila. Purmana sm hitr pujedu, cajtnge sa pa tku lepu pu purmane dišale, de jeh nism mogu dat iz rok. Kar naenkrat pa videm not nadrukan, de u Cel išeja take deluce, de b ble Sluvenci. Ješ, Žane, sm s mislu: Tula bo pa glih prou zate, k nimaš dinsta, Sluvenc s pa tud. Brš sm Jerca na-pumpu za en par flik, k sm biu glih suh, de b imou za cirnga pu pot, pa sm ja kar h nogam ubrau preke Cel, de b se pumenu s tistm dohtarjam, k sa u iblanske cajtnge pisal pu deluce. Klimi pa sm pršu pred Narodni dom u Cel, sm že vidu enga gspuda iz špeglam, k je enmo pulcaju naroču, de nej dobr merka pr Narodnmo dom, k maja dons Sluvenci trjatr, če bo mogu kašnga. zamehurt. Pulcaj je pokimu, pol pa tku sa-lutiru, de sm prec vedu, da more bit ta gspud bi za ta velcga na rotuš. Guvurla sta pa po celsk, pa jest, k use šprahe guvarim, kedr sm pr vol, sem dobr zastopu k je reku: „Nur gut aufpasen, ber ih auh kumen šaun, ben bird bos los!" Takrat sm pa prašu enga gspuda, k je glih iz Narodnga doma pršu, ki b lohka s tistm dohtarjam guvuru, k po
iblanskih cajtngah dinste punujaja. Ta gspud m je puvedu, de naum mogu s tem dohtarjam pred guvort, kokr pu trjatrt, ,k boja ncoj špilal, pa nimaja preh cajta. Jest srn s mislu, naj pa bo; bom pa pučaku dol u stari, pol bom šou pa pugledat, kuku u Cel špilaja. Šou sm kar iz veže pr ta glažunateh ura-tah u štarija. Notr sa že sedel en gspudi, pa sa bli tku u kvarte zamišlen, de me še pugledal nisa, k sm jih puzdravu. Sam kel-narca, ksa ja za Lojzka klical, meje upra-šala, kaj de zašafam.
En cajt sm sedou pr mojem ferkelc, pol sm pa šou, kokr ta druh u peru štek u trjatr. Špilal sa glih takat „pr belmo koj-ničko" in men se je še ta narbl ta beu koj-niček dupadu, če ja je prou bi pu nemšk zaviju, pa špilu je use glih lepu. Mene je narbl tu jezil, k nism nubenga puznou. Pol sm prosu enga gspuda zraun mene, de b m pukazu tistga dohtarja, k dinste po cajtngah punujaja. Ta gspud je biu prou pri-jazn z mana, k sm mo puvedu, de sm Žane z Iblane, pa m je prec ublubu, de m ga bo pukazu, k bo pršou na pino; pol ga je pa res pukazu.
Prmejš, ta dohtar zna špilat! K tem naj b se šle iblanski šaušpilari učit. U Iblan člouk še na ve, kdaj nej b se smejau, kdaj pa joku. Ta dohtar se je pa useli začeu ta narpreh sam smejat, pol sma pa že use vedi pu trjatr, de se morma reglat, pa sma se reglal. Tu je špl, pa ne kokr u Iblan, k je use narobe. Kdr b s ldje mogl jokat, se-začneja pa smejat, k nm nubedn na puve, kuku je prou. Nč m ni biu žou za tiste soude, k sem jeh plaču, sej sa pol na konc še puvrh ena tku douga zapel, de je bla narmn tri groše uredna.
Prec, k je biu trjatr ven, sm puiskou tistga dohtarja, de sm prašu, kuku je iz dinstam. Narpred sm mogu puvedat, de sm biu učas šuštar. Pol sa m pa prec reki, de nej ker začnem delat, de m boja že pud-piral, če nm bom delu lepu, pol pa kej zastojn. No, jest sm pa reku, da lepu bom že delu, ampak glih zastojn pa naum mogu, kuku bom pa živu, k nimam gnarja. „Lub moj Žane", sa reki pol dohtar, „če
nimaš gnarja, pu kua pa u Cele hodeš? Če čmo dobr plačat, nam pa tud celsk nem-škutari rad delaja, pa ni treba Iblančanam srn hodet." Tku sa m puvedal pa sa šle; jest srn pa tud šou nazaj preke Iblan. Pu pot srn s pa naprej uzeu, de na grem več u Cele, če še tku lepu špilaja.
Previdnost.
Devica „v srpanu": „Zakaj pa mi pošlje trgovec vse to blago v takšnem goro-stasnem, težkem zaboju?"
Dečko: „ Oprostite, gospodična, — smo imeli samo ta-le zaboj in eno staro, grdo škatljo; tiste pa gospod niso pustili vzeti, ker bi se morda Vi čutili razžaljeno!"
Z manevrov.
(Resničen intermezzo.)
Lajtnant, baron Gigerl: „Vi, prostovoljec Markovič, vi ste tudi plemič, kaj ne da?"
Prostovoljec Markovič: „Ne, gospod baron! To je čisto slučajno, da ima moja fiziognomija tako bedast izraz!"
Latinščina.
To vam je tič, moj dako! Saj veste, da mu dam vsak dan novec za dva vinarja, da si gre kupit staro žemljo k peku. Kaj vam ne stori zadnjič! Zavije vam novec v štanjol in tako prekane brljavega peka, da mu da žemljo in še devet krajcarjev iz desetice.
Kmečka noblesa.
Kmet pride k župniku, ga poprosi za svet v kočljivi stvari in mu obljubi za to kar celo zaklano prase. Župnik se razveseli nad toliko radodarnostjo ter mu svetuje, kar in kakor le more. Kmet se lepo zahvali, a prase izostane. — Čez dolgo časa sreča župnik kmeta in ga vpraša: „No, kdaj mi pa prineseš obljubljeno prase?" — „Gospod župnik bodo že oprostili", pravi kmet, „pa praseta ne morem prinesti, kajti živalica je zoper vse pričakovanje vendarle okrevala."
Mlada žaba skoči daleč.
Vrabčev Tinče je bil zelo pritlikave postave, toda jezik je imel „devet vatlov" dolg, in ljudje so pravili, da bi ž njim človeka ubil kakor lev z repom. Da ta govorica ni bila pretirana, uveril sem se kmalu tudi jaz. — Nekoč se je spri Vrabčev Tinče z Drolčevim Janezom, pravim orjakoirfproti Tinčetu, ki mu je segel komaj malo čez pas. Smešno je bilo toraj gledati ta dva nasprotnika in vsi smo radovedno pričakovali izida prepiru. Smešno je bilo naposled tudi Drolčevemu Janezu, da bi se prepiral s takim pritlikavcem, zato reče Tinčetu: „Molči, krota, sicer te vtaknem v žep!"
„Šleva neumna! Vtakni me raje v svojo glavo; v njej imaš več prostora!" odreže se Tinče, mi pa smo se smijali z jezikom ubitemu Janezu.
Pri vratih vojašnice.
Kmet: „Prosim gospod koprol, pri kteri kompaniji pa je moj fant?"
Poveljnik vojaške straže: „Pri nas sploh nimamo fantov, ampak može."
Kmet: „Za Boga, kdaj pa se je naš Franci oženil!?!"
Odkritosrčnost je Bogu in ljudem dopadljiva
„No, Stanko, ali ti je kosilo pri nas dobro dišalo?" vpraša teta Rozamunda malega Stankota, ki je bil s svojimi stariši pri njej na kosilu.
„0 ja, teta! odgovori Stanko, „saj pri nas doma mnogokrat tudi ni nič boljše, samo, da je več!"
Pred sodnikom.
Sodnik: „Če vas je tudi žena z bur-kljami po glavi udarila, je vendar vi ne smete pretepati: Le so dni j a sme kaznovati!"
Kmet: „Tist' m' je pa še bolj prov! Nej jo pa še oni nakurja, gespud pecirks-rihtar!"
Lambsdorff & Goluchowsky — taylors for ladies and gentlemen.
Dragi kolega, tukaj se pač jenja naša umetnost! Če oblečeš stari babi še tako moderno reform-obleko, ostane vendarle taista grda, zoprna, stara baba.