A # # voraci • • LIST 2 FODOBfiMl Zfì SLQVCNSKQ MUKUfifO <5- X* i\ i VSEBINA: 1. Gojila cvetice bom tri. Fran Silvester. Pesem............................1 2. Kaj nam jc pripovedoval naš dedek. A. Pesek. Povest.........,. . 2 3. Zimsko veselje. Podoba v barvotisku.................6 4 Lokavi volk. Mihael Levstik. Basen-............ .... 7 5. Dva potnika. Sorin. Povest.....................8 6. Basni. Borisov. Basni..............................................9 7. Janko z nožem se igra. Janku vroča kri curlja. Podobi v barvotisku......12 8. Premodre glave Silvester K- Narodna smešnica.............14 9. Vztrajna trma. Ivo Trošt. Povest...................16 10. Solnce. Fran Žgur. Pesem s podobo v barvotisku.............17 11. Jankove zgode in nezgode. Borisov. Povest...............18 12. Toni. Jos. Vandot. Pesem s podobo..................20 13. Pouk in zabava. Novoletno voščilo. Fr. Roječ. — Največji zvon na Nemškem — Pivo iz riža. — Slika iz 20.000 pisemskih znamk. — Ob razvitju šolske zastave. F. Marolt . . 22 14. V deseto leto! .........................24 Listnica uredništva. V praznovanje desetletnice „Zvončka" smo mu dali novo zunanjo opremo. Ker pa niso bili klišeji pravočasno dogotovljeni, se je ta številka zakasnila. Ni to torej naša krivda. Mnogim sotrudnikom: Kar je porabnega, pride polagoma na vrsto. — Prosimo potrpljenja! „Zvonček" izhaja 1. dne vsakega meseca ter stane vse leto 5 K, pol leta 2 K 50 h, četrt leta 1 K 25 h. Izdajatelj, upravnik in odgovoren urednik : Luka Jelene, učitelj v Ljubljani, Rimska cesta št. 7. Rokopise je pošiljati na naslov: Engelbert Gangl v Idriji. Last in založba „Zaveze avstrijskih jugoslovanskih učiteljskih društev" Tiska „Učiteljska tiskarna" v Ljubljani. @ ZVONČEK ® - LI5T 5 PODOBAMI Ih SLOVENSKO MLRDiriO LETO UREDIL ENGELBERT QRMQL 1909 D=> V LJUBLJANI LRST Ih ZRLOŽBR „ZfìVEZE fìVSTR. JUGOSLOVANSKIH UČITELJSKIH DRUŠTEV" NATISNILA „UČITELJSKA TISKARNA" _^ _ Vse pravice do spisov, priobčenih v „Zvončku", se pridržujejo. ______ KAZALO. Pesmi. Stran Gojila cvetice bom tri. Fr. Silvester..............................1 Solnce. Fr. Žgur................................................17 Toni. Jos. Vandot..............................................20 Snežinke. Borisov ..............................................25 Mladi godec. E. Gangl..........................................29 Kdor ne uboga ... Iv. Bezeljak..................................30 Sinko — nikar! Fr. Silvester......................................32 Luna. Fr. Žgur................................................32 Želja. Fr. Kolednik..............................................40 Prošnja. Fr. Kolednik............................................40 , Bolnica. E. Gangl..............................................41 Pust. Osojski..................................................44 Sosedov Vili. Fr. Silvester........................................49 Prošnja sirote. B. Gorenjko........................................56 Starčkova prošnja. B. Gorenjko....................................56 Pikica na »i«. L. Čemej..........................................64 Kazen. E. Gangl..................................................66 Pri slovesu. L. Černej....................................68 Sveti Jurij. B. Gorenjko..........................................73 Sinici. D. A..............................83 Mrtvemu očetu. Fr. Žgur........................................91 Potočku. Fr. Kolednik............................................92 Jurij Kozina. Fr. Roječ ..........................................97 Drobne pesmi. B. Gorenjko...................121 Čolnar. Fr. Kolednik......................128 Bajka o junaku. D. A.......................133 Vranec. Josip.........................140 Tilka. Jos. Vandot.......................145 Trije kosci. B. Gorenjko.....................162 Na polju. B. Gorenjko......................162 Sirota. V. S...........................164 Le vstani! Jos. Vandot.....................169 Na polju. A. Rapè.......................186 Pozdrav. Leon Poljak......................189 Drugačni časi. Fr. Roječ.....................193 Metuljček. Josip........................200 Tri miške. Iv. Stepko......................203 Dobro jutro! Fr. Kolednik....................209 Pesem ženjice! B. Gorenjko...................209 Ob žetvi. B. Gorenjko......................209 Očetu. E. Gangl........................217 Rodni vasi. Borisov.......................224 Jeseni si želim . . . Borisov...................224 Šumijo vrhovi . . . Borisov...................224 Slanica. Iv. Stepko........................235 Povejte, mamica. B. Gorenjko...................237 Otožna pesem. B. Gorenjko...................237 Dragica v cerkvi. Jos. Vandot..................241 Jesensko jutro. Jos. Vandot..............260 Pripovedka. Jos. Vandot.................... . 265 Koristen svet. Fr. Roječ.....................268 Vi pravite . . . Jos. Vandot...................277 Ledene rože. B. Gorenjko....................281 V spominsko knjigo. Jos. Vandot................283 Starčkova zimska. B. Gorenjko..................284 Siničke. B. Gorenjko......................284 Pripovedni spisi. Kaj nam je pripovedoval naš dedek. A. Pesek 2, 26, 50, 74, 98, 123, 147, 170, 194, 218, 242, 266 Lokavi volk. M. Levstik..........................................7 Dva potnika. Sorin..............................................8 Basni Borisov..................................................9 Premodre glave. Silvester K.................. 14, 206 Vztrajna trma. Ivo Trošt........................................15 Jankove zgode in nezgode. Borisov...............18, 30 Prvič na konju. Kompoljski......................................37 Bog in sv. Peter. M. Pintarjev....................................44 O luni. Josip..................................................54 Bajka o zvončkih. Josip..........................................56 Zlato tele. L. Cerne j............................................63 Nerodni Jurček. J. D..............................................66 Odkdaj ima zajček kratek rep. Fr. Košir...................68 Skopuh in nevoščljivec. D. A......................................77 Največji zaklad. M. Pintarjev......................................79 Darčkov nos. L. Černej..........................................80 Cigan in velikani. Dr. Fr. Rosina..................................84 Strup. O. L......................................................88 Dobri otroci. Kmetova..........................................89 Čakala sta. P. St. Polenčan........................................92 Lisica ostane lisica. Ivo Trošt..................101 Velika noč — veliki dan. Iv. Stukelj.............103, 126 Na planine. Ivo Trošt......................113 Andrejčkove piščalke. Fr. Tratnik t...............129 Prvi roj. Iv. Trošt . . . '....................133 Prezgodaj. A. Rapè.......................137 Ivko in Saša. Dušana......................150 Domovinska ljubezen. Marija..................155 O treh bratih. Fr. Košir .....................163 Vrtiljak v gozdu. Ivo Trošt...................164 Iz južnih krajev. Ivo Trošt...................173 Učiteljeve hruške. F. Palndk.........-..........188 Pred Olgičinim godom. F. H. Medveščan..............189 Cesarski lovec. Ivo Trošt....................196 Dežja bo treba. Fr. Košir ....................203 Pravljica o rdeči roži. Dušana..................204 Koristen svet. Fr. Jordan....................211 S kruhom ali brez kruha. Ivo Trošt...............228 Kako je naučil gospod Prijatelj svojega hlapca potrebnega reda. Fr. Silvester 229 Nevarna grožnja. Ivo Trošt...................230 Sreča. Fr. Jordan.......................231 Lastovice. Dušana.......................233 Dobro delo. Fr. Jordan.....................236 Nanika. J.Legat........................245 Zvonovi o Vseh svetih. Dušana.................247 Povest o mehurčkih. Ivo Trošt..................249 Basni. Fr. Jordan.......................258 Naš Ludko. Ivo Trošt.....................270 Bela astra. Dušana.......................271 Končev Jožek in čmrli. J. P—n. . ................278 Modri Matiček. Fran Košir...................284 Gledališke igre. Zvonček. Fr. Kolednik............................................33 Kaznovani šaljivec. M. Gregoričeva................................57 Vanda. Milica Janežičeva.....t...............177 Darežljivi otroci. M. Gregoričeva.................201 Poučni spisi. Nekaj o potresu. —c..............................................42 Palme. L. 0......................................................54 Mamutovo drevo. L. 0............................................78 Živali — vremenski proroki. K. S...............81, 105 Wallenstein. Ivo Trošt.....................110 Navadni tulenj. L. O.......................153 Cesarjeva 601etnica v Komendi. P.P................159 Na morskem dnu. L. O.....................172 Kameleon. L. O.........................210 Siva čaplja. L. O .......................222 Galci v Rimu. Ivo Trošt....................225 Grozdni sok..........................235 Kako je Jurij odkril nekaj že davno znanega. J. Nardin.......254 Junak iz Liburnije. Ivo Trošt..................273 Pouk in zabava. Novoletno voščilo. Fr. Roječ......................................22 Največji zvon na Nemškem......................................22 Pivo iz riža....................................................22 Slika iz 20.000 pisemskih znamk................................22 V deseto letol..................................................24 Senčne podobe................. 45, 117, 141, 190, 285 Kaj je bilijon?..................................................45 Čarobni kvadrat. J. R...........................................46 Kako ohranimo meso sveže......................................46 Velikanska koruza..............................................46 Najdebelejše drevo na svetu......................................46 Izredno debel krompir..........................................46 Človeška velikost se menjava....................................46 Mož 50 let....................................................46 Rešitve in rešilci .... 45, 70, 94, 118, 142, 166, 190, 214, 239, 262, 286 Kotiček gospoda Doropoljskega 47, 71, 95,119,143,167, 191, 215, 240, 263, 287 Telovadec......................................................69 Besedni uganki. Kelc............................................70 Zastavice v podobah. Fr. Roječ, VI. Roječ.......... 93, 165, 213 Lasje dečkov.........................117 Gozdovi na Ruskem......................117 Moč.............................117 Besedna naloga. Lj. Vidmajer..................118 Kako starost dožive nekatere živali................141 Ribarstvo v Jadranskem morju..................141 Računski nalogi. K. S......................142 Živali in alkohol........................165 Kaj se zgodi z mrtvimi ribami?.................166 Velikanski plug........................166 Prva znamka .........................166 Stran Razna zdravila zoper kašelj...................16 > Nekoliko o prebivalstvu zemlje..................166 Besedna naloga. L. 0......................190 Zastavica v podobah. G. Stupar.................238 Ponarejen bankovec ......................238 Potres............................238 Demant. Lj. Vidmajer......................261 Najdražja dežela na svetu....................261 Hude posledice pijanosti....................261 Še neznani deli sveta......................261 Kako brzo letajo ptice.....................262 Usmilite se ptičic .......................285 Ura za slepce.........................285 Zrcalo za želodec..............................285 Najglobokeji rov pod zemljo...................285 Ob sklepu desetega letnika...................288 Glasba. Ob razvitju šolske zastave. F. Marolt..............................23 Polje. Fr. Jordan................................................70 Pesem naj se glasi! Z. Prelovec....................................93 Zakaj da nisem ptičica! Elvira..................118 Moj dom. Iv. Kiferle......................214 Srnica. Iv. Kiferle.......................239 Veter. Iv. Kiferle........................286 Podobe. Zimsko veselje..................................................6 Janko z nožem se igra..........................................12 Janku vroča kri curlja............................................13 Solnce........................................................17 Toni..........................................................20 Mladi godec....................................................29 Za pustni čas..............................36 Bolnica........................................................41 Kdo je močnejši................................................43 Palme ........................................................54 V nosu prst tiči................................................60 Nos naprej štrli................................................61 Čakajo mater objemi........•............................65 Mamutovo drevo................................................78 Za kožo mu gre.......................84, 85 Dobri otroci....................................................89 Pozdravljen, majnik mili!....................102 Vili Dober tek!........................108, 109 Wallenstein..........................Ill Na planine..........................115 Junak.............................131 Prvi roj............................136 Veselje mladih dni.......................139 Ivko in Saša .........................151 Navadni tulenj.........................154 Emil Adamič.........................160 Cesarjeva 60letnica v Komendi.................161 Na morskem dnu.......................172 Iz južnih krajev........................175 Veselje poletnih dni......................181 Na polju...........................187 Cesarski lovec.........................199 Ljubi mačici — ljubi igračici..................205 Kameleon...........................210 Siva čaplja..........................223 Galci v Rimu.........................227 Kako poslušajo Drobantovi »Slaboto«!..............244 Nanika............................246 Mehurčki...........................251 Pišče.............................259 Slabi časi...........................269 Junak iz Liburnije.......................275 Glej, Jurij študira naprej! Kaj novega spet nam povej!.......282 Štev. 1. V Ljubljani, 1. prosinca 1909. Leto X. Gojila cvetice bom tri. Gojila cvetice bom tri in čuvala vedno jih varno, ko trkalo vreme viharno na okna bo zimske dni. Pripela zelen rožmarin bom bratu, ko pojde v vojake. „Bog spremljaj vse tvoje korake," iz srčnih vzkliknem globin! Bom mamici skrbni za god utrgala rožo rdečo, želela največjo bom srečo ji vedno in vsepovsod. Ko pomlad vesela zbudi prirodo v vsi krasoti, v kapelici stari ob poti naj lilija bela dehti." Gojila cvetice je tri in čuvala vedno jih varno, ko trkalo vreme viharno na okna je zimske dni. Še preden dospela pomlad, je smrti kosa zapela, življenje mlado požela, prepolno upov in nad. A mama iz srca globin to hčerko ljubila je, in rožo, lilijo, rožmarin na grob ji vsadila je . . . Fran Silvester. Cerkvica vrh goré, cerkvica bela . . . Kaj nam je pripovedoval naš dedek. Piše A. Pesek. 1. Slabota. L ivela sta nekoč oče in mati, ki sta imela dvanajst sinov. Oče je imel borno kočo in le malo zemlje, zato se jim je slabo godilo. Domenila sta se oče in mati, da dasta starejše sinove služit, da bo ostalo več kruha za mlajše. In nekega dne je poklical oče vse svoje sinove pod lipo, ki je rasla poleg koče. Oče in mati sta sedla na klopco, ki je stala ob debelem deblu košate lipe, otroci pa so posedli in polegli v mehko travo naokrog. Mati je bila objokana in si je zdajpazdaj s predpasnikom pokrila obraz, da bi zakrila solze, ki so ji silile v oči in iz oči po licu, nagubanem od velikih skrbi. Oče je potegnil parkrat krepko iz pipice, puhnil oblačke dima, pogledal po otrokih okrog, vzel pipico iz ust, iztrkal pepel ob klopco ter potrt izpregovoril tako-le: „Preljubi moji otroci! Malo imamo zemlje in naj jo še tako pridno obdelujemo, živeža je vsako leto le premalo. Svet pa je velik in bogat ter preživlja tisoče in tisoče ljudi. Torej sva z materjo sklenila, da naj gre šest starejših sinov po svetu iskat si službe in kruha." Vzel je zopet pipico med zobe ter krepko potegnil iz nje in puhnil velik oblak dima, kakor da bi hotel pregnati tožnost, ki mu je legla na lice in v srce. „Otroci moji," je izpregovorila mati z žalostnim glasom, „radi smo se imeli in vem, da vlada med vami velika ljubezen, a ni drugače: moramo se ločiti. Saj ne bo za dolgo! Vas šest, ki ste že trdni in močni, naj si gre iskat zaslužka. Ker ste pridni, se vam bo gotovo dobro godilo in pozabili ne boste nas, ki ostanemo tukaj." Ko so zvedeli sinovi, da se bodo morali ločiti, se jih je polastila velika žalost, zakaj ljubili so se neizrečno in vedno so bili skupaj ter navajeni drug na drugega. Mlajši so izjavili, da tudi oni gredo s starejšimi vred po svetu, ker se ne morejo ločiti od njih. Končno sta oče in mati privolila, naj gre enajst bratov, le najmlajši naj ostane doma. Najmlajši je bil že sicer velik, a šibak in slaboten mladenič in pravili so mu SI a bota. Bil pa je ljubljenec vseh, vsak je imel Slaboto rajši od drugih in vedno so mu pomagali ter opravljali drugi zanj vsa dela. „Jaz ne bom doma za pečjo sedel," je ugovarjal Slabota, „ko si bodo bratje po svetu služili kruha, saj sem tudi jaz že velik in tudi jaz pojdem po svetu z njimi." Slednjič sta oče in mati, čeprav s težkim srcem vendarle privolila, naj gredo vsi sinovi po svetu iskat si kruha. Mati je pripravila vse za odhod ter spekla vsakemu za popotnico hleb kruha, a največjega je dobil Slabota. Blagoslovila sta oče in mati sinove, jim dala še obilo lepih naukov ter se solznih oči poslovila od njih. Slaboto je mati še prav posebe blagoslovila ter ga priporočila bratom v varstvo. Najstarejši je slovesno izjavil, da bo čuval Slaboto ter skrbel zanj. Tako so se ločili. II. Bratje so se domenili, da ostanejo vedno skupaj, da bodo vsi služili pri eneministem gospodarju. Šli so torej po svetu ter iskali službe, pa kjerkoli so povprašali, dvanajst hlapcev ni nihče protreboval in hotel sprejeti. Enega ali dva bi že bil sprejel ta ali oni, tuintam celo tri ali štiri, pa dvanajst — vseh pač ni hotel nihče sprejeti. Hodili so od vasi do vasi, od mesta do mesta, čudili so se lepim hišam in bogatemu žitnemu polju ter iskali službe. Pa še bolj so se čudili ljudje tem bratom, ki so hodili od hiše do hiše, od vasi do vasi kakor cigani. Ljudje so neverno zmajevali z glavami in vsak jih je izkušal odpraviti kakor hitro mogoče, posebno pa so bili bojazljivi kmetje, ki so imeli svoje domove bolj na samem. Ko je zmanjkalo bratom brašna in tudi cvenka ni bilo več v žepih, so sklenili, da vstopijo vsi kot prostovoljci k vojakom. Slabote sicer niso hoteli sprejeti; rekli so, da ni sposoben, ker je preslab, prešibak, a ker so ostali bratje izjavili, da tudi oni ne ostanejo, če ne sprejmejo Slabote, so ga vendarle sprejeli, in sicer vse h konjenikom. Pri vstopu k vojakom so stavili bratje pogoj, da morajo ostati vsi skupaj pri eniinisti stotniji, zakaj ločiti se ne marajo. Častniki so jim izpolnili to željo, in tako so dobili bratje vsi enako obleko, enako obutev, enake čepice, enake puške, enake sablje in konje. Ko jih je postavil častnik po starosti v vrsto, so stali kot piščale pri orglah in bilo jih je lepo videti. Odkazali so vsem skupno sobo za stanovanje in tako so bili bratje vedno skupaj ter so bili srečni in zadovoljni. Težavno vojaško službo so z veseljem opravljali ter se odlikovali z marljivostjo, vestnostjo in hrabrostjo. Častniki so jih radi imeli ter so jih hvalili in pogosto stavili za zgled drugim vojakom. l* Nedolgo in najstarejšega so odlikovali: postal je narednik ter dobil drugo sobo za stanovanje in tudi pri službi je bil ločen od svojih bratov. To je vse razžalostilo in ker niso mogli tega drugače izpremeniti, so sklenili, da odidejo od vojaštva. Najstarejši brat, narednik, je izjavil, da tudi on odide z brati vred, ker tudi njemu ni ljubo, da so ga ločili od njih. Temne noči, ko je razsajal hud vihar in je dež lil, kakor bi ga vlival iz škafa, so na tihem osedlali svoje konje ter — pobegnili. Jahali so vso noč in četudi so bili premočeni do kože in konji utrujeni zaradi dolge in hitre ježe, so vendar jahali neprestano še ves dan in zvečer so prišli v gozd» Tukaj so se malo odpočili ter zopet jahali vso noč in ves prihodnji dan. In tako so jahali tri noči in tri dni po gozdu — pa vendar niso prišli iz njega. Četrti večer so prišli na kraj, kjer je bil gozd redek. Poskakali so. s konj, jih spustili na pašo, sami pa so navlekli vej in suhljadi ter si zakurili ogenj, da bi se ogreli in si posušili premočeno obleko. Pogovarjali so se, kaj bi storili, da bi prišli iz tega gozda, ker zdelo se jim je, da čimdalje jezdijo, tembolj globoko so zabredli v gozd, namesto da bi prišli iz njega. In najstarejši je rekel, da bo splezal na drevo ter gledal, če bi kje videl luč ali ogenj, ker tam so gotovo ljudje in se tudi neha gozd. Splezal je narednik na velik hrast in se željno oziral na vse strani, a vsepovsod je bila črna tema. Niti na nebu ni videl zvezd, ker je bilo nebo prevlečeno z gostimi oblaki. In že je hotel splezati zopet dol, kar se mu je zazdelo, da se je zasvetila v daljavi lučca. Napeto je gledal v isto stran in res — zagledal je luč. Veselo je zaukal vrhu hrasta ter zaklical bratom, da je zagledal luč. „Brate," je dejal Slabota naredniku, „vrzi čepico proti luči, da vemo, na kateri strani je luč in da vemo, na katero stran nam je treba pojezditi, da ne zaidemo, temveč da brž pridemo k ljudem, zakaj po mojem želodcu že tri dni prede pajek in tudi vi drugi, vem, da niste siti." Narednik je vrgel čepico proti luči. Hitro so konje zopet osedlali ter odjezdili v smeri proti luči. III. Prijezdili so iz gozda in bili so na velikem travniku, kjer je bilo mnogo potov in stez in ob teh tuintam drevo ali grm. Takemu travniku pravijo meščani park in ga imajo pri vsakem mestu, da se hodi gospoda šetat, otroci pa igrat. Park imajo pa tudi na kmetih ob graščinah, da se grajska gospoda hodi izprehajat. Seveda, kmet nima toliko zemlje, da bi si mogel napraviti posebno izprehajališče. Bratje so torej takoj vedeli, da so blizu gradu ali mesta in kmalu so prišli do visokega zida. Vrata v zidu so bila k sreči odprta in prijezdili so na veliko dvorišče. Na eni strani so bili hlevi in gospodarska poslopja, na drugi pa velik, visok grad. V gradu je bila luč in tudi v hlevu je gorela svetilka. Vrata v hlev so bila na stežaj odprta, tako da je sijala iz hleva luč in je bilo na dvorišču precej razsvetljeno. Bratje so poskakali s konj in šli gledat v hlev. Bil je lep, snažen hlev. Jasli imenitne kakor pri najboljši graščini in v jaslih je bilo polno lepe krme, kakor da bi koga pričakovali. Niso premišljali dolgo, temveč hitro so spravili konje v hlev, pa bilo je prostora le za enajst konj. Narednik pa zapazi kar zraven še en hlev, kjer je bilo prostora le za enega konja in krine nastavljene tudi le za enega konja. In rekli so bratje, da naj najstarejši brat, ki je bil pri vojakih povišan za narednika, dene svojega konja v drugi hlev posebe, a ostalih enajst bratov bo svoje konje imelo skupaj v prvem hlevu. In tako so storili ter se potem napotili proti gradu. Mislili so, da pride odkod kak človek ali vsaj prilaja kak pes, pa bilo je vse tiho kakor v grobu. Ni žive duše niso videli ni slišali ne pri hlevu ne na dvorišču. Prišli so do grada. Vežna vrata so bila odprta in veža je bila lepo razsvetljena. Niso utegnili se ozirati po veži, temveč šli so naravnost k prvim durim, ki so jih videli. Narednik je bil prvi; odprl je vrata in vstopili so v svetlo krasno dvorano, kjer je bila velika miza. Na mizi je bilo pogrnjeno za enajst ljudi in pri mizi enajst stolov. Bratje so se spogledali, češ, kateri ne bo sedel k mizi, za katerega ni pogrnjeno. Tu pa zagleda narednik na drugem koncu dvorane mizo, pri kateri je bil le en stol. Na mizi je bilo pogrnjeno le za enega človeka in določili so, da naj narednik posebe večerja pri mizici, ostali pa skupno pri mizi. Sedli so k mizi ter s slastjo zauživali dobre jedi, ki so bile pripravljane. Ker tudi ni manjkalo rujnega vinca, so postaii kmalu vsi prav dobre volje. Tri dni in tri noči so neprestano jezdili, tri dni in tri noči niso drugega jedli kot suh vojaški kruh, ki so si ga bili v vojašnici vzeli s seboj. Kaj čuda torej, če so bili dobre, okusne večerje veseli ! Ko so bili najboljše volje, so se odprla vrata, in v dvorano je prišlo dvanajst krasno oblečenih deklic, pa bile so črne kože kakor zamorci. Začudeni so jih gledali bratje ter se niso upali izpregovoriti ni besedice. Najlepše oblečena deklica je stopila za korak pred druge ter izprego-vorila z lepim, milim glasom: „Ne bojte se nas; zaklete kraljične smo in prav vesele smo vašega prihoda, ker upamo, da nas vi rešite zakletja." Ko so bratje to slišali, so hitro vstali, po vojaško pozdravili došle kraljične, in najstarejši brat — narednik — je stopil za korak naprej proti kraljičnam ter dejal: „Ubogi bratje smo, ki iščemo po svetu službe. Zablo-dili smo v velik gozd ter smo končno prišli sem utrujeni, lačni in žejni. Na uslugo smo vam, premilostljive kraljične, in če moremo kaj storiti za vas, storimo to z veseljem." (Dalje) Zimsko veselje Lokavi volk. Spisal Mihael Levstik. ostri zimi se je godilo volku prav hudo. Več dni že ni žrl in bilo mu je poginiti od gladu. Začel je premišljati, kako bi človeka ukanil za dober plen, da bi si napolnil lačni želodec. Dobro je sicer vedel, da hrani človek marsikaj, kar bi mu dišalo prav izvrstno. Toda tisto dobiti — zato je bil gladni požeruh preokoren in pre-neumen. „Pomočnikov si najmem," je sklenil in je povabil še tisti dan lisico in vrana v posvete. „Zima je huda," jima razlaga svoj načrt, „in nam vsem se godi slabo. Vsak posamezni izmed nas si ne more pomagati prida. Dajta, združimo se in skupno skrbimo za živež. Kar nam pride v kremplje, si bomo delili po pravici in zaslugi." „Dobro," mu pritrdita lisica in vran, „pa se združimo!" „Moja misel je ta," nadaljuje volk, „ti, vran, imaš brze peruti in bister vid, ti boš izvohal, kje bi se dalo kaj dobiti ; ti, lisica, si premetena dovolj, pomagala boš z dobrim svetom; jaz kot najmočnejši izvršim, kakor mi na-svetuješ." Oba sta bila z volkovim predlogom zadovoljna, in vran je takoj vzletel na ogled. Že črez pol ure se je vrnil. „Mati županja," tako je poročal, „je popolnoma sama doma in kuha v kotlu veliko, tolsto gnjat. Tisto namerava zanesti k vinogradu, kjer moški nalagajo vino. Ko bi se ta gnjat dala dobiti, to bi bilo kaj." „Prav lahko," veli lisica, „poslušajta moj svet. Ti, vran, nama pokažeš pot. Ob ugodnem trenutku izvabimo županjo iz kuhinje in ti, volk, popadeš gnjat ter jo zaneseš sem v gozd, kjer si jo potem razdelimo po pravici." Takoj so se odpravili na pot in kmalu so se priplazili na županovo dvorišče, kjer se je širil prav prijeten vonj po svinjini. Toda kuhinjska vrata so bila zaprta. „Zleti hlevu na streho nasproti kuhinjskemu oknu !" zaukaže lisica vranu. „Kadar vidiš, da potegne županja gnjat iz kotla in jo dene hladit, tedaj pa le začni svojo pesem bolj glasno ko moreš!" Vran je zletel na strešno sleme in ko je zapazil ugodni trenutek, je začel kričati na vse grlo: „Kra, kra . . ." Gospodinja ga je takoj slišala in ko ga je skozi okno celo videla sedeti na strehi, se je silno razsrdila. Zgrabila je burklje in planila na dvorišče, ne da bi bila zaprla vrat za sabo. „Poberi se mi, grdoba črna, gotovo nam zopet naznanjaš nesrečo." In jela je mahati z burkljami, da bi prepodila nevšečnega preroka. V istem hipu pa se lisica zakadi med kokoši, ki so ždele za steno pred hlevom in jih jame poditi okolo vogla. „Ej, ti spaka rjava, si že zopet tu!" zakriči gospodinja in drvi z visoko vzdignjenimi burkljami za predrzno tatico. Tedaj pa smukne volk skozi široko odprta vrata v kuhinjo, popade gnjat, jo urno odnese v gozd in jo požre, prej ko sta prišla lisica in vran. „Kje iraaš najin delež?" ga vprašata, ko ga dobita po dolgem iskanju. „Prav lepa kosa sem vama prihranil, nàta, naj vama dobro tekne!" lokavo odgovori volk in vrže pred vsakega docela oglodano kost. „Kaj, samo kost?" kričita opeharjenca, „se li nismo zmeniii, da se bo delilo po pravici in zaslugi?" „Seveda, tako se je tudi zgodilo," zarenči volk. „Če sta dobila kosti, imata tako že dovolj. Da bi vidva siromašna gozdna gostača zahtevala več, bi bilo naravnost predrzno. Ne uvidita li, da sem mogočen gospod? Za vaju je dovoljno plačilo že sama čast, da sta mi smela biti na uslugo!" Lisica in vran sta vedela, da se z mogotcem ni dobro prepirati, zato sta tiho krenila vsak na svojo stran. Volk pa se je leno vlekel v svoj brlog, kjer je mirno prebavljal gnjat, ki so mu jo s težavo prislužili drugi. — Dva potnika. Spisal Sorin. ešla sta se na vlaku potnika ter se začela med seboj meniti. Prvi vpraša: „Odkod, prijatelj, in kam?" — „Iz daljne dežele, a sedaj domov," odgovori drugi ter še nadaljuje: „Aj, lepo je bilo v tujini! Delali smo res kot živina, a zato smo tudi živeli kot grofje. Podnevi v temnem rudniku, ponoči pa v veseli, svetli gostilnici, kjer smo pili in igrali kot na svatbi." Medtem je prvi opazoval svojega tovariša in videl, da ima na sebi ponošene cunje, ki jih je najbrž že kdo pred njim nosil in slednjič zavrgel. „Kje pa ste vi bili in kam ste namenjeni?" vpraša sedaj drugi. Tovariš mu pripoveduje: „Tudi jaz se vračam iz tujine na svoj dom, kjer me čakajo dragi otroci in žena. Trpel sem zanje in se trudil vse dni; hranil sem podnevi, a ponoči še bolj, ker sem spal, da sem bil drugi dan spet sposoben za delo." Basni. Spisal Borisov. Konj in vol. onja, ki je bil precej len, je gospodar časih malo ošvrkal. Nekoč mu jih je zopet par prisolil, ker se je pod klancem uprl, dasiravno je bil voz tako lahak, da bi ga peljalo po klancu tudi žrebe. Ko prižene gospodar konja v hlev in odide v hišo, reče konj volu: „Ne bo mi tako oblastno zapovedoval ta gospodar! Toliko mu že naredim, da si zaslužim to borno hrano. Nagajal mu bom toliko časa, da me proda. Gotovo se mi bo drugod godilo boljše!" Vol: „Poizkusi! Ampak poizkušnje se navadno slabo obnesejo, če niso dobro premišljene. Tudi jaz sem imel že enega gospodarja, ki je bil pa mnogo slabši od sedanjega." Konj: „Jaz se mu pa ne bom več pokoril! Delal bom škodo, kjerkoli bom mogel." Nato začne trmoglava žival grizti jasli. Vol mu reče, da je to nespametno, ker si s tem nakoplje še večje sovraštvo gospodarjevo. Kmalu pride gospodar v hlev. Konj hitro neha grizti jasli, boječ se gospodarjeve roke. Nekoč pa je gospodar opazil konjevo početje in ga kmalu zatem prodal. Črez malo časa nato se snideta konj in vol v gozdu. „Kako je, kako?" vpraša vol. -o-* 10 i-» Konj se bridko nasmeje in reče: „Nikar ne izprašuj, nekdanji moj * tovariš! Poglej samo mojo kožo!" Vol je videl na koži polno brazgotin, ki so nastale najbrž zaradi udarcev. Od tistega časa pa je bil vol še bolj pameten in priden, boječ se, da bi ne prišel v druge roke — z dežja pod kap. Krava in vol. Krava: „Kako je žalostno to življenje! Dannadan nove skrbi in težave!" Vol: „Kaj je tebi hudega? Tu v hlevu stojiš in počivaš, da te že od ležanja bole kosti. Največ truda imaš takrat, ko se izteguješ do jasli, pa si še za ta trud poplačana z dobro krmo. A poglej nas! Tako težke vozove vlačimo, da bi se kmalu pretrgali. Domov pridemo izmučeni, da se nam ne ljubi niti jesti, četudi smo lačni." Krava: „Vem, da ni ravno prijetno vleči težkega voza, vendar to ne trpi vedno. Pripelješ dvakrat, trikrat, pa je vse doma in zopet lahko počivaš. Kaj bi pa bilo, če bi še voli vedno ležali? Saj ste že tako debeli, da bi vas kmalu maščoba zalila." Vol: „Debeli pa, debeli! Kot kovaški meh, kadar ga kdo pritisne! Saj moram biti debel, ker se že napenjam pri delu, kar pomnim. Zraven tega pa dobim še kako gorko po hrbtu, da jo čutim vse dni." Krava: „Kaj to, če boli hrbet! Ampak kadar boli srce — to je šele prava bolečina! In teh vi ne poznate!" Vol: „Oho, oho! To je seveda kaj drugega, a takih bridkosti tudi ti nimaš, da bi te bolelo srce." Krava: „Le poslušaj in kmalu boš videl in če imaš kaj srca, tudi čutil z menoj. Tvoje srce je seveda bolj trdo kot moje, zato se še zmeniš ne za mojo bolest, ki me je zadela ravno danes. Poglej malo okrog!..." Vol: „Kje pa je sivček? Ali misliš nanj?" Krava: „Nanj, nanj! Mu-u! Poglej, to je žalost! Tako priden otrok je bil, a sedaj ga ni. Vzeli so mi ga in prodali. Ko si bil ti zunaj, je prišel debel, neusmiljen mož, ki mu pravijo mesar, ga je zvezal in odpeljal. Nič ni pomagal moj jok. Otrok se je vil in hotel nazaj k materi, a trda roka ga je s silo odtrgala od mene." Vol: „Nič se ne žalosti. Saj dobiš zopet drugega!" Krava: „Kaj mi to pomaga! Tega pa le ne bo več in ravno tega bi imela najrajša. Tako lep in ubogljiv je bil! Če sem mu rekla, naj zaspi, je zaspal. Kadar je bil lačen, je vselej lepo prosil, naj mu dam mleka. Nikdar ga ne pozabim in žalovala bom za njim do smrti." Vol : „Tudi meni se je zdel prijazen, ker mi je vedno rekel striček in me lepo obliznil, kadar je prišel do mene. Ne privoščil bi mu trpljenja, kakršno je prisojeno meni." Krava: „To me tolaži, da vsaj malo čutiš z menoj. Molčimo torej in — trpimo!" Jezna petelinčka in njiju boj. Mlada petelinčka, po imenih Kavs in Robavs, se kar nista mogla videti. Še ko sta hodila za materjo, sta se časih sprla in skočila bi drug v drugega, da ju ni mati razgnala narazen z ostro besedo. Ko sta malo dorasla in nista bila več pod materinim nadzorstvom, je postalo sovraštvo še večje; to pa zlasti zaraditega, ker sta hotela biti povsod oba gospodarja, bodisi pri putah, pri jedi, na dvorišču ali pa na gnojišču. Kakor pa enega ljudstva ne moreta vladati dva kralja, tako tudi Kavs in Robavs nista mogla svojih podložnikov. Ker ni bilo konca prepirov in nemirov, si napovesta boj. Zgodaj v jutru se zbere vsa družina na dvorišču. Kavs zbere svoje somišljenike in somišljenice okrog sebe in jim naroči, naj zaženo grozen krik, kadar se bosta začela bojevati, da se morda Robavs prestraši in zbeži. Tudi Robavs je zbral svojo četo, a naročil ji ni ničesar. Bojevala sta se samo Kavs in Robavs, vsa druga drobnjad pa je stala zadaj za njima ter imela nalogo, da prepreči morebitno nesrečo. Boj se prične. Kavs skoči nad Robavsa, toda zadnji poskoči še višje, da je vščipnil svojega nasprotnika v rožo. Zaletavala sta se drug v drugega, a nobeden ni mogel premagati. Tedaj pa zažene Kavsova družina grozen krik, da bi bil kmalu Robavs od strahu zbežal. Isto store Robavsovi zavezniki. Nastalo je kokodajskanje, da se je slišalo v sosednjo vas. Tedaj pa prihiti iz kuhinje gospodinja, ki je ravno vstala in bi bila rada še pri ognjišču malo zadremala. Ko vidi mlada petelinčka, pograbi poleno in ga vrže med nju. Poleno je Kavsa tako nesrečno zadelo, da se je opotekal po dvorišču in si želel smrti. Gospodinja ga je vjela in ko je videla, kako je ranjen, je vzela nož in — bilo je po njem. Robavs je bil tega vesel. Mislil je, da se je iznebil najhujšega sovražnika. Gospodinji je bilo jako žal, ker je zagnala poleno v petelina in ga morala potem zaklati. Bil je namreč to tako lep par, oba sta si bila podobna kot vinarja, kakršnega gospodinja še ni imela. Zato je tudi oba ohranila doma. Ker je bil pa sedaj Robavs sam, brez para, in je bilo še nekaj lepih, mladih petelinčkov, vzame nekega jutra gospodinja še Robavsa pod nož. Tako kratko je bilo vladanje Robavsovo. Premodre glave. Po narodni smešnici spisal Silvester K-XXII. ekoč so bili Zabržani za domače potrebe posekali toliko lesa, kolikor še nikdar prej — tudi ne pri zidanju slav-noznane občinske hiše. Z nestrpnostjo so čakali snega, ker je v snegu opravljanje lesa najložje. Res je prišla zima, toda željno pričakovanega snega je prinesla toliko, da ni bilo skoraj mogoče od hiše. S spravljanjem lesa ni bilo nič, in Zabržani so bili v veliki zadregi. Kako pa tudi ne, ko je bila potreba tako velika, a se je pomalem že začela bližati pomlad. Pa poreče kdo izmed mladih čitateljev, naj bi bili bruna spravili brez snega, torej po suhem domov! Toda pri Zabržanih je bila zadeva ta: kako bi se dala bruna tudi brez snega spraviti domov, tega si nihče še misliti ni upal, zakaj kaj takega niso bili Zabržani dozdaj storili še nikdar, in izraza .spravljanje lesa' in pa ,sneg' sta si bila pri njih v zvezi kakor oba konca okrogle klobase. Toda v velikih potrebah in hudih silah je imel občinski svet sveto pravico, ovreči vsakdanje navade in običaje. Na to pravico se je opiral tudi v tem slučaju, ko je začel premišljati, kako bi se dala bruna tudi v toplem letnem času spraviti domov. Kraj, kjer je ležal posekani in obtesani les, je bil ob strmem in visokem gorskem rebru. Zbrana komisija prikoraka na lice mesta, in ker je imel župan kot predsednik prvo besedo, skuha zbranim sledečo pametno, ki jo hočem zaradi njene velemodre vsebine takoj toplo in brez izpremembe povedati: „Slavna komisija! Vsako stvar, ki se ne more gibati iz lastne volje, a jo hočemo spraviti na drugo mesto, moramo tja vleči. Tudi z našim lesom je tako. Da ga spravimo v dolino, ga bo treba tja vleči. Ker pa je hrib precej strm, bi bruna utegnila tuintam postati svojeglavna in nam delati preglavice. Kako to preprečiti? Stvar si mislim tako: dva naj vlečeta naprej, dva pa naj držita nekoliko slabeje nazaj. Tako bo vsako drevo na obeh koncih v naši oblasti in na ta način, mislim, se kmalu rešimo nadloge!" Komisija se strmé pogleda in prikima, rekoč: „Ta je pametna ! Ta je edino modra! Le tako je mogoče in nič drugače!" Kako se je vršilo delo, ne bom popisoval, zakaj četudi drugim ljudem ne — pa Zabržanom je šla vsaka neumnost izpod rok. Le ko se pripravljajo privezati zadnje drevo in ga na obeh koncih nekoliko prevzdigujejo, se jim samovoljnež izpodmakne in se popolnoma sam napoti v dolino. „Aha!" se zasliši iz ust župana in: „Aha!" se zasliši iz ust vse komisije, ki je nadzorovala delo, in takoj je vedel vsak, kako bi se bilo delo dalo izvršiti na najpreprostejši način. Prigodbica je s temi vrsticami pravzaprav kočana; vendar imam še nekaj dostaviti. Hudomušneži namreč trdijo, da so Zabržani zavlekli vsa bruna nazaj v hrib ter jih potem na nov način, ki jih ga je naučila priroda sama, spustili zopet v dolino. XXIII. Ker se dandanašnji že toliko sliši o požarnih brambah in njihovem uspešnem delovanju pri raznih suhih in mokrih požarih, hočem tudi jaz nekaj povedati o gašenju, in sicer o gašenju pri Zabržanih. Način, kako se je gasilo, je res imeniten in v zgodovini raznih narodov dozdaj še edin. Nočem pa morebiti s tem naglašati, naj bi naše požarne brambe posnemale Zabržane. Nekoč prileze ob palici v Zabrd stara beračica in prosi za prenočišče. Dobi ga v usmiljeni hiši, kjer ji ležišče odkažejo pod streho na velikem kupu prediva. Starka leže spat, a je drugega jutra mrtva. Ker je imela po naključju povezek prediva na ustih, je bilo seveda splošno mnenje, da se je starka zadušila v predivu. Morebiti se bo že kateri izmed mladih čitateljev hudoval, češ, čemu se li vlači ta oseba v pripovedovanje, ko je vendar mrtva in nima z gašenjem nikakega opravka. Opravka res ni imela, vendar je posredno dala nagib umnemu početju. Nekoč namreč nastane v vasi požar. Ves trud, da bi se pogasil, je zaman. Voda ne pomaga nič. Ko je že vse skrajno obupano, se oglasi v veliko vzradoščenje zbeganih Zabržanov modra glavica, ki reče: „Če hočemo gorečo hišo rešiti, moramo kmalu pogasiti ogenj. A ker z vodo nič ne opravimo, vzemimo katero drugo snov. KeT voda ne pogasi ognja, vzemimo snov, ki gđ bo zadušila. Jaz bi že vedel eno imenovati, zakaj če zaduši človeka, čemu bi tudi ognja ne!" Komaj je bil umen govornik povedal zadnjo besedo, že pride vsem nesrečna beračica na misel in v prihodnjem trenutku se že slišijo burni klici : „Prediva, prediva! — Prediva sem!" Staro in mlado se poizgubi po hišah in začne na kup nositi imenovano snov ter jò metati v ogenj. Kakšno je bilo gašenje, si lahko mislite. Namesto ene hiše so začele zdaj goreti vse po vrsti. Hud veter pa je prav marljivo netil visoko se dvigajoč plamen. Kmalu uvidijo Zabržani, da je vsa vas izgubljena. Toda že jih popade nov strah. Njive namreč, kjer je popolnoma dozorelo žito že čakalo žetve, so bile v bližini gorečih hiš. Kaj bo, če se ogenj razširi tudi črez njive? Vsa srca so strepetala v prehudem strahu tako močno, da so se možem na prsih premikali telovniki in so ženicam poskakovali levi rokavi. „Veste kaj?" se oglasi župan, „da ne bo ogenj mogel iz vasi, zaprimo obe lesi, *) ki sta na obeh koncih naše vasi. Tako zapremo ognju pot, in če že zgori vas, nam ostane vsaj žito!" *) Lesa je pri plotih črez pota in ceste in se da odpirati in zapirati ; znana je bolj v goratih krajih. Polovica Zabržanov jo udere na eno stran, druga polovica jo po bliskovo popiha na drugo stran, in kmalu sta obe lesi trdno zaprti." Ker istočasno potihne tudi veter, pogorijo res samo hiše, a žito ostane'. Ko se požar poleže, si ogledujejo Zabržani pogorišče in se žalosti solzijo. Župan jih pa tolaži, rekoč: „Potolažite se, prijatelji! Hiše si postavimo lahko takoj druge, žita pa bi ne mogli letos več nasejati in požeti. Glejte — in žito nam je ostalo! Ostalo pa nam je, ker smo zaprli lesi. Ogenj bi bil sicer gotovo ušel iz vasi, zakaj tako je bruhal v lesi, da sta —- kakor sami vidite — obe pogoreli!" Besede županove so naredile globok vtisk. Vztrajna trma. Spisal Ivo Trošt. ospodar Vrhovec na Višavi je imel hlapca Miška. Bil je Miško vse drugo rajši, samo ne poslušen. Neke nedelje zjutraj ga kliče gospodar zgodaj, da bi vstal in izvršil vsakdanja opravila že pred božjo službo. Miško se nemarno in leno obrne na drugo uho ter zagodrnja glasno : „Ne vem, zakaj treba človeka klicati, naj vstane? Pustite ga spati. Ko se naspi, vstane sam brez klicanja." Vrhovec ni vedel, ali bi se smejal ali jezil Miškovi modrosti. Za dolgo šele vstane leni Miško ter se loti vsakdanjih opravil. Mudilo se mu ni nikamor. Zopet ga je moral opozoriti gospodar: „Miško, odpravi se k maši; prvič že zvoni, sem slišal." '„Oče, vi ste slišali samo zvoniti, a ne veste, kje." Ko mu gospodar pojasni, da prišedši z Višave v dolino že lahko povpraša, kje bo danes maša, se odreže hlapec: „Če pojdem v cerkev, pa molil ne bom." Soltice. Odpre zora zlata tam na vzhodu vrata, glej, že v zlatem vozi solnce plane skozi . . . Žarki zlatoprsti v krilo spo zemljé : cvetke speče vse po vrsti drobne ptičice bude. Žarek solnčni drzovit vzame še danici svit! Vgasnila danica zvezda, ptičke zapustile gnezda, v gaj zletele pod nebo, pesem glasno tam pojo . . . Cvetkam vrtnim, cvetkam polj jutro rose da dovolj . . . Cvetke vse, še najbolj skrite, čiste so in pa umite! Vetrec pa hiti črez plan, rožam vzklika : Dober dan ! In takoj po zemlji vse k solnčecu zahrepene ! Hej, kako so vse vesele rože rdeče, modre, bele! Vetru pa le rdeči mak vzklikne : Stoj, smo le junak ! Vetra pa prav nič ni strah, kapo vzame mu namah! A ker kapice več nima, mak otožen z glavo kima ; vetreca in rožic vseh loti se na to posmeh . . . A črez tok nebesni pelje solnce vsem se na veselje, žarke siplje venomer. — Pride, vzklikne mu večer : Solnce zlato, lezi v hlad, vabi te kristalni grad ! In takoj zakrvavi, v boli težki zamiži, daleč tamkaj za goró morju vrže se na dno, tam kristalni grad njegov sredi morskih je valov. V zlati postelji tam spi, v sanjah novo moč krepi . . . Sredi pa najlepših sanj zvezde zmislijo se nanj — zvezde svetle brez primere solncu zlatemu so hčere, ki vso noč jim vrh neba svit otožno trepeta . . . Zro za solncem — a ga ni, ker v globokem morju spi . . . Kličejo mu : Pridi, pridi, da te deca tožna vidi! Klic pa poti ne dobi, ker v dnu morja solnce spi . . . Ali luna, mati, gori v zvezd se izprehaja zbori in jim govori pokoj. — Ko pa odpre zarja vrata, dvigne luč se solnčna zlata, zvezde trudne zamiže-- Pota svoja solnce gre . . . Fran Žgur. Jankove zgode in nezgode. Spisal Borisov. leseni je bilo. Nastopali so megleni, otožni dnevi, in deževalo je dannadan. Pastir Janko je gonil vsako jutro in vsak popoldan čredo ovac na planoto za vasjo. Ni bilo prijetno to življenje. Večkrat je bil deček moker do kože in se ni imel kje pogreti. Sedel je pod drevo in premišljal, kako je bilo časih in kako je sedaj. In vselej, kadar se je domislil na pretekle čase, mu je postalo tesno pri srcu, da bi bil najrajši zajokal. Mlad je bil še Janko, saj je izpolnil komaj štirinajsto leto, vendar mu je bilo že hudo za izgubljenimi, lepimi dnevi... Pred par leti je bil deček še v mestu, kjer se mu je prav dobro godilo. Imel je vsega, česar si je poželel: obleke, hrane in sedel je lepo pod streho na gorkem, kadar je bilo zunaj grdo. Toda vse te sladkosti so minile — vse po njegovi krivdi. Jankov oče je bil trden posestnik v Lipovju. Dal je svojega sina v mestne šole, da bi se česa naučil in prišel počasi do lažjega in boljšega kruha kot ga ima v današnjih časih kmet, ki se trudi vse leto in mu morda v par urah nezgoda vzame vse upanje. „Kar je v glavi, se ne da iz nje izbiti," je rekel časih Jankov oče, „medtem, ko par ledenih zrnec zbije večkrat nam kmetom vse imetje, ki ga imamo." In prav je mislil mož. „Fant, pamet imej in uči se," je rekel oče, ko je prvič odhajal od sina. Janku je bilo težko in zajokal je, ko je ostal sam v mestu. Do takrat ni mislil, da je tako težko iti od staršev . . . Šel je na stanovanje, ki ga mu je bil izbral oče. Stara, napol slepa je bila njegova gospodinja in govorila je z njim jako prijazno, skoro kot mati. Poleg njega je imela na stanovanju še dva druga dečka, ki sta bila Jankove starosti. Kmalu so se vsi trije dodobra spoznali. Eden izmed onih dveh dečkov je šel z Jankom v prvo gimnazijo. Fantič je bil siromak, kar se je videlo že na njegovi obleki, ki je jasno kazala, da ni bila njemu pomerjena. Plašen je bil kot golobček, vendar prijazen, tako da sta bila z Jankom kmalu prijatelja, zlasti ker je vedel Jankov prijatelj marsikaj, kar je bilo Janku neznano. Deček, ime mu je bilo Tonček, je bil že tretje leto v mestu, ker doma ni imel prilike, da bi se pripravil takoj za prvo gimnazijo kakor Janko. Takoj prvo leto, ko je prišel v mesto, mu je umrl oče. S tem je izgubil deček premnogo. Mati bi ga bila najrajša vzela domov, da ji niso ubranili drugi ljudje, zlasti učitelji, pri katerih je bil Tonček na najboljšem glasu. Imela je sicer na domu še dva starejša sinova, ki sta ji pomagala pri delu. Ker je bilo pa posestvo majhno, se niso mogli samo s tem živiti. Fanta sta hodila delat tudi drugam, da sta z zaslužkom kaj pripomogla ubožni materi. Toda tudi to ni bilo dovolj. Za dom bi že še bilo, a v me- o* 19 i o stu je bil še Tonček, ki ga niso mogli zapustiti. Vsi trije, mati in sinova, pa niso mogli prihraniti toliko od svojega zaslužka, da bi bilo za Tončka dovolj. Treba je plačevati hrano, stanovanje, ki je bilo v mestu precej drago, poleg tega pa še vedno kako obleko. Ni bilo prijetno to za mater in onemogla bi bila, da ji niso priskočili na pomoč dobri ljudje. Deček je po posredovanju svojih učiteljev dobival zastonj hrano pri neki bogati rodovini. Tuji kruh jesti je pa grenko. To je kmalu občutil Tonček. Rodovina, ki mu je dajala hrano, je bila dobra z njim, vendar je bil deček vedno v strahu, da se komu kaj ne zameri in s tem ne izgubi podpore. Jedel je vedno v kuhinji. Kuharica ni bila videti nič kaj usmiljena ženska. Tončka ni mogla videti. Kadar ni bilo gospe zraven, je govorila z njim jako ostro, tako da se je je deček bal. Dajala mu je veliko manj hrane kot je odkazala gospa. Tako je životaril Tonček, in vse na njem je kazalo, da se mu ne godi dobro. Drugače je bilo Janku. Prve dni mu je bilo dolgčas po domu, a kmalu se je privadil mesta. Imel je dobro hrano na stanovanju, gorko, mehko posteljico, videl je marsikaj, česar ni bilo v Lipovju, in deček je bil zadovoljen. Gospodinja, pri kateri je stanoval, ga je imela rada. Janko je kmalu opazil, da ji je on ljubši kot Tonček in Andrejček, ki sta bila tudi z njim na stanovanju. Dolgo časa ni mogel vedeti, kaj je temu vzrok. Nekega dne je Tonček pustil v omari nekaj v neredu. Hitro ga je gospodinja ozmerjala in mu oporekala, da za tiste borne kronice ne bo pospravljala za njim. Bila je huda kot bi se zgodilo bogve kaj. Drugič je pustil Janko ravno tako razmetano perilo. Gospodinja pa je vse molče pospravila in ni rekla ničesar. Tedaj je Janko spoznal, da ima on več pravice kot njegova tovariša, saj plača njegov oče več stanovanja zanj kot onadva oba skupaj. In v dečku je zrastel ponos, da tudi v mestu gledajo na to, kdo ima več. Začeli so hoditi v šolo, Janko in Tonček sta hodila skupaj v prvo gimnazijo, Andrejček pa v drugo. Kadar so prišli domov, je gospodinja vsakega posebe vprašala, če je bil kaj vprašan in če je znal. Janko je vselej moško pritrdil, isto tudi Tonček, a vedno bolj pohlevno. (Konec.) o: 20 ««• Oj, ptička, ti siničica, kaj praviš mi lepó? Prispela si na tihi vrt, zapeta mi glasno. Mordà se zdi ti, da pri nas jeseni hladne ni; ko rožo v roki vidiš to, pomlad se tebi zdi. Odšla že davno je pomlad na jug v kristalni grad, a meni rožo zadnjo to pustila je takrat. Ton i. i. Ne toži mi, siničica, saj pride spet nazaj: Lep bo ti spet zeleni vrt, krasan ti šumni gaj. Srce bo pesmi polno ti, a meni kakor zdaj: tako otožno, žalostno in tiho kot nekdaj ... Oj, ptička, ti siničica, povsod si ti doma, kajne — ti boš v tujini mi družica zdaj samà? Kadar srce mi bo težko, tolažila me boš, pravljice bova pravili o času lepih rož. Potem gotovo k nama več ne bo otožnih dni — kajne — v tujini vedno boš družica zvesta mi? — A splavala siničica, šla k vosni črez morjé, in dolgo zrla sem za njo in brisala solzé . . . Golobčka v sive daljave poslala na domek sem jaz, in zvesto sem mu naročila, naj vrne črez kratek se čas. In mamici zlati na lica poljube naj nese tri, a sestricam gorke pozdrave iz daljnih, tujih strani. In solzo svetlo na grobek, kjer očka počiva moj, a listič zelene ciprese, od tam naj prinese s seboj. 2. Hitel je golobček črez gore, ko zlati tam vstajal je dan... Ob beli ograji zdaj čakam in gledam na gore zaman. Izgubil je pot iz daljave, na gori omagal potrt; ah, morda tam v lesu šumečem ga bleda je srečala smrt. Saj vem, da vse želje so gorke in vse hrepenenje zaman, a vendar jaz čakam otožna ob beli ograji vsak dan. Zarumeneio vse je drevje prišla jesen na vrt je naš; z dreves je polnih zlato sadje otresel hlapec Blaž. In tiho zdaj je .. . smrtnotiho le vetrec tuintam vzdrhti, med listi velimi pa takrat se pesem skrivna oglasi: „Sijalo nam nekoč je solnce, zvenel med nami glasen smeh, mehkó hodila radost solnčna skoz vrt je v tistih dneh. A v tuje šla je Toni kraje, in jesen tiha k nam priSIà; umrli smo ... In z nami šla je v grob radost solnčna vsa . . Šumi po vrtu pesem skrivna, in žalost po gredicah spe kot v duši moji, ko se spomni na dragi dom srce .. . «•j 21 1 Lepi, rožni danek moj, ne umri nocoj, pusti modro to nebo, k meni stopi na zemljó! K meni stopi na zemljó v sobico gorkó, okno bom zaprla jaz, da ne bode nama mraz. Pravil bodeš mi zvestó, kaj ti zrlo je oko, ko sijal si ves krasan v morje šumno, svet prostran. 4. Vriskajo li še glasnó škrateljčki tam pod goró? Je li našel mož kosmat, mož povodni prstan zlat? Je li ribico zlato ribič vjel že pod vodó? Morda pa je v morje pal, grob izkopal mu je val? Lepi, rožni danek moj, bodi tu nocoj, pravi mi zvestó, če je res tako! Očka pač bi vedel to, očka moj in ti samo; ali šel je v sveti raj, pa ne pride več nazaj. V svetu sama sem tako, bajk ne pravi mi nikdo, svetle moje so solzé, tožno mlado mi srce . .. Lepi, rožni danek moj, ne umri nocoj, pusti modro to nebo, pridi k meni na zemljó !. 5. Pod goro virček In mrtev v grobu Meglica z zlate glasnó šumi, bom mrzlem spal, se vzpne goré, ko v tihem lesu ne bo več bratec ponese daleč se dan budi. mi dan svetal. te črez polje. „Kaj brišeš, Toni, A zdaj otožno Tam beli domek si z lic solzé? ne plakam jaz, se ti smeji, zakaj ti plaka vesel kot v veshi pozdrav tam srčen mehkó srce. zveni moj glas. vse kliče ti. Ah, daleč pač je Kaj, če bom mrtev Meglica pade tvoj domek tih, jaz v grobu spal! tam na zemljo, in daleč plava Prišla bo pomlad — in sama splaya tvoj srčni vzdih. in spet bom vstal. potem v nebo. Ne plakaj, Toni, Krasnejše pesmi No, ti pa pela kot jaz nikdar, takrat bom pel, na domu boš veselo pevaj, kot nikdar nisem radostna kakor kot jaz vsekdar! še jaz šuštel . .. kraljična rož . . Glej, zima prišla Ne briši, Toni, Pod goro virček bo v gorski svet, si z lic solzä! glasnó šumi in v grob me črni Pomlad prinese in z dnevom mene pokoplje led. radost srcà. mehko budi. In v srcu mojem budi radost, ì in tiho umira težka bridkost . .. Jos. Vandot. Novoletno voščilo. Priobčil Fr. Rojcc. Rešitev in imena rešilcev priobčimo v prihodnji številki. Največji zvon na Nemškem. Največji zvon na Nemškem je oni v stolni cerkvi v Kolinu. Zvon tehta 543 starih centov. Kembelj je dolg 3 metre, težak pa 15 centov. Zvon je visok 3 25, širok na kraju 3 42 m. Debel je zdolaj 29, zgoraj pa 8 centimetrov. Pivo iz riža. V Severni Ameriki so začeli delati pivo iz riža, ki ga je dosti po onih krajih. Tako pridelujejo belo pivo z dobrim okusom, ki se drži boljše od drugega piva. V Nemčiji že proučujejo ta nov način izdelovanja piva. Slika 1z 20.000 pisemskih znamk. Splošno občudovanje je obudila pred desetimi leti na Dunaju razstavljena slika, narejena po znani Leonardo de Vincijevi sliki .Zadnja večerja". Pri natančnejšem pre-iskanju se je spoznalo, da slika ni slikana, temveč sestavljena iz raznobarvnih že rabljenih pisemskih znamk. Umetnik je končal sliko v enem letu. Od tedaj se je slika hranila v uradu tajnice cesarske sirotiščnice. Ta slika je sestavljena iz kakih 12.000 celih in 8000 koščkov znamk. — Bilo je treba pač ogromno napornega dela! Ob razvitju šolske zastave. Besede zložil A. Rapè. Uglasbil F. Marolt. $ Andante. te t f * f m i i rffTf fTr ? f T T 5 I Raz - vi - li smo za-sta-vo na-šo, o - či ve - se - lja nam ža-rć, iz- m JJ, èè > f» I m? -y—tr y » wm m -eh- n i c f f t 5 r , f če, ob nji nam mi - sli go - vo - ré : Pod V k p. pol-nje - ne so že - lje vro U ___J f ._sJI -J J J J. J1 J1 J |> J J ^V^TTf^:^ f i r LLpfap U_i mm. § ; rlt^t^^^ mi to za-sta-vo v u - ma me - ču i ; j L11 J J mf rr raz - vi - jal se bo mia - di j J. : J J ; : s r g g g g g ritard. M E I. a tempo a Si dom še po - znih let! J J J. , , X r ,r J , r Pod let! m jj m V deseto Leto! Naš list stopa z današnjo številko v deseto leto. Mnogo je bilo treba dela in žrtev, da smo »Zvončku" zagotovili obstanek in ga dvignili na sedanjo stopnjo. List seveda še ni popoln, ker še vedno nima toliko pla-čujočih naročnikov, kolikor jih je treba, da bi „Zvonček" izpopolnili tako, kakor si to želimo in kakor bi to bilo slovenski mladini v veselje in korist. Dobri in plemeniti svrhi v prid prosimo, naj se ganejo naši dosedanji prijatelji in naročniki ter naj delajo na to, da pridobe našemu listu mnogo novih naročnikov. Kar smo poudarjali doslej vsako leto, to ponavljamo tudi danes : Naj ne bo slovenske šole in slovenske rodovine, ki bi ne imela „Zvončka"! Delajmo z „Zvončkom" za blaginjo slovenske m(adinef Vobče ostane list tak, kakršen je bil doslej. Priobčeval bo spise najrazličnejše vsebine — leposlovne, vzgojevalne in poučne — ter bo slejkoprej okrašen z lepimi ilustracijami, ki naj oživljajo besedilo in likajo okus. Gospod Doropoljski, ki se je tako priljubil svojim prijateljem in prijateljicam, se začne v prihodnji številki zopet razgovarjati z njimi. Uredništvo in upravništvo.