Sehastjan fliRETIČ* izvirni znanstvhm članhk FEMINIZEM IN POLITIKA EMANCIPACIJE Povzetek. Tekst pouuja izhodišča za politično strategijo projekta emancipacije, ki se definira kot prizadevanje za oblikovanje kulturnega okvirja, ki bi omogočal avtonomno razvijanje identitet in enakopraven nastop le teh v javnem komuniciranju. Strategija temelji na analizi načina delovanja družbene realnosti v moderni, ki jo označujejo hegemonski boji za vpis v register "iiiiiverzaliiega človeka". Tekst pokaže kritike siibstitiicionali.stične iiniverz;ilizacije, ki v sodobnih družbah prek prikritih mehanizmov moči v političnem procesu oblikuje videz abstraktne osebe, ki naj bi zastopala celotno populacijo. Soočenje tradicionalne feministične teorije in postmoderne kritike ponuja izhodišča za politični projekt, ki bi spremenilpiavila in vsebino političnih procesov v sodobnih družbah. Ključni pojmi: feminizem, emancipacija, hegemonija, identiteta Kiborg, nieSanica člove.škega in .strojnega, je "ironični politični mit", ki ga je razvila Donna Haravvav (1999) in je dobra metafora za opis ljudi. Odlično pokaže možnosti, ki jih imamo ljudje v odnosu do družbenih struktur. V kontinuumu .se razvrščajo od le poustvarjanja strukturnih vzorcev, pa do inovacij, ki stare strukture presečejo in v prostoru svobode oblikujejo nove. Implikacija inovativnosti kot človeške dejavnosti in konservativnosti kot maSin.skega delovanja je .seveila etična pozicija odločitve za emancipacijo.' Te odločitve ,se ne tla argumentirati v okviru di.skurza racionalne objektivne znanosti, saj so temelji argumentacije te pozicije kontek.stualni. Nemogoče je namreč pokazali na transcendentalne razlt)ge, ki bi odločitev za upor proti strukturi postavili kot "pravilnej.šo" tnl odločitve za bivanje v okviru zanesljivosti že doživetega. Otllt)čitev za emancipacijo se zgotli v kontekstu naše vme.ščenosti v družbene strukture, ki .so zgotltwinska kontingenca. Temelji takšne otiločitve .st> različne osi na.še itlentiiete, ki je konstruirana v .skupnosti, v kateri bivamo. Pogoji odločitve za emancipacijo izvirajo iz naše osebne zgodovine kot razvoja identitete, ki je naše (spreminjajoče .se) polje, iz katerega se raztezajo povezave z drugimi polji tiružbene realnosti. Odločitev za etično pozici- • SelMLiijnii JemU. tlifilomimiil /KililolDf; smeri meiliiamctni iHtiiiisi. ' Sereilti r.vilia iiioi-acija ni tudi emand/Hilornn f/mmenii. bi ga temn finjmii dajejo radib/ilne /mil Učne site. Sprememba druihenih .striibinrje lalibii tudi i-z/Kt.slavljanje novih razmerij asimeiriCnosli moCi med ljudmi, fovezam. bi jo tukaj iz/iostavljam. se veže na boinefil svol>ode kot avtonomnosti v odno.su do družbenih .strublur bar hom /lodrohneje pojasnit v tebstu. jo emancipacije lorej izhaja iz konsielacije vretinot, idej, pomenov, s katerimi se identificiramo. Sodobna humanistična teorija nam lahko pomaga razumeti, da gre pri tem dejansko za odločitev. Ernesto Laclau (1990) je v dekonstrukciji moderne teorije in politike emancipacije razgalil zgrešenost predpostavke o esencializmu emancipacije, ki ga je denimo marksizem videl v nujnem razvoju družb, ki ga narekujejo zgodovinske zakonitosti ekonomske strukture. Zavrnil je "himianost" kot podeljeno entiteto, ki nam prepu.šča le nalogo, "da jo zgodovinsko uresničimo". Nasproti zgodovinski determiniranosti je postavil spoznanje o naši "omejenosti in kontingentnosti" in oblikoval konceptualni okvir, ki nam omogoča razumeti radikalno konstrukcijo družbene realnosti, v kateri smo kultivirani in v kateri bivamo (Laclau, 1990:174). S tem spoznanjem smo opremljeni z;i politični boj za spremembo družbene realnosti v smeri odpiranja prostorov svobode, ne da bi nas ob tem zadrževale domnevne omejitve pri konstrukciji realnosti, ki si jo želimo. Na vprašanje, zakaj naj bi bila .svobotla boljša od podreditve, v tem tekstu ne morem dati zadovoljivega odgovora, a le ta v tem okviru tudi ni potreben. Živimo sicer v času in prostoru, ki ga označuje želja po napredku na v.seh področjih. V takšni družbeni konjukturi bi bilo pričakovati, da bo v zgornji dilemi zmagala pozicija emancipacije in z njo povezano stremenje po inovativnosti. Kljub tentu pa stoletje humanističnih ved |x)svečcno odkrivanju in opisovanju struktur, ki delujejo prek ljudi, kaže na to, da ta bitka še zlepa ni dobljena. Na številnih področjih življenja .se še naprej ohranjajo razmerja dominacije, ki se reproducirajo prek strojnega delovanja ljudi. Kljub obljubi razsvetljenstva, da bo o.svobodilo človeka, kar je pripeljalo do sprememb na politično-pravni ravni, namreč v ozadju delujejo mehanizmi, ki to obljubo postavljajo na laž. Čeprav Laclau spoznava, da sodoben svet z:>hteva "konstantno ustvarjalnost in kontinuirano konstruiranje pro.storov kolektivnega delovanja, ki se lahko čedalje manj opira na podedovane objektivne, insti-nicionalne forme" (Laclau, 1990:158), se radikalna odprtost družbenega razvoja kaj lahko obrne tudi v totalitarizem, ki bi ob inovativnosti na tehnolo.škem, ekonomskem in drugih poilročjih še vedno ohranjal razmerja dominacije v medčloveških odnosih. Nasproti težnjam po za|>iranju prostorov avtonomije, ki jih .sodobni kon-servativizem opravičuje s potrebo |X) obvladljivosti, je zato potrebno graditi teorijo in prakso boja za emancipacijo. V tem boju igra v zadnjih desetletjih osrednjo vlogo feminizem: skupek teorij in praks, ki se je prelevil iz prvotnega upora proti dominaciji med spoloma v boj proti sami dominaciji kot mehanizmu urejanja medčloveških odnosov. V tem tekstu bom opisal premik, ki se je zgodil v feminizmu v osemdesetih letih. Premik, ki je posledica tako notranjih uenj v feminističnemu gibanju kot tudi dogajanja v humanističnih vedah, ki ga zaenkrat opisujemo z delovnim nazivom postmoderna. Ta premik je postavil pod drobnogled temelje, na katerih je stal preboj feminističnega gibanja (skupaj z bojem homosek.sualnega gibanja, protirasističnega in protikolonialnega gibanja ter ostalih lokov, ki so jih sprožile skupine, ki so se spoznale v vlogi podrejenih na kulturnem področju) v širšo javno zavest Pod udarci kritike .se je zna.šla sama logika tega preboja: to je oblikovanje politike identitet podrejenih skupin, ki naj bi za učinkovitost svojega boja potrebovale trden okvir, ki bi jih v tem boju združeval in motiviral. Univerzalni človek Temeljna logika moderne, ki določa družbeno realnost sodobnih kapitalističnih družb, je univerzalizacija. Logika univerzalizacije je temeljni princip delovanja družbenih struktur, saj je investirana tako v formah kot posledično tudi v konkretnih vsebinah le-teh. Ta logika ileluje v neposrednem prepletanju z eno osnovnih form struktur moderne, to je delit\'e družbe na za.sebno in javno sfero. Ta delite\' se v družbeni realno.sti vzdržuje z mehanizmi politične moči, ki določajo, katere vsebine imajo v posameznih zgodovinskih momentih pristop do javne sfere in katere .so ob.sojene na obstoj v za.sebni sferi, kjer .so prepuščene reprodukciji brez javne razprave in jih je torej toliko težje kritično misliti in spreminjati. Pomen delitve na privatno in javno sfero v ohranjanju odnosov dominacije v moderni družbi se kaže tudi v tem. da je bilo eno prvih odmevnih gesel feministične revolucije v šestdesetih in sedemdesetih letih ravno: "Privatno je javno". To geslo izpostavi potrebo po javni razpravi o vsebinah, ki so z obsojenostjo na zasebno sfero hkrati obsojene tudi na molk. Logika univerzalizacije deluje prek delitve družbe na zasebno in javno sfero tako, da slednji podeli status univerzalnosti, v kateri nastopa človek kot nevtralno bitje: brez osebnostnih značilnosti kot so spol, rasa, in podobno, ki imajo svoj prostor izražanja v zasebni sferi. Logika imiverzalizacije torej temelji na domnevnem izločanju partikularnosti s ciljem, da se v javni sferi izkristalizirajo imiverzalne značilnosti človeka. Problem, ki se pojavi ob tej logiki, je ta, da se prek mehanizmov politične moči v tem proce.su določene partikularnosti posameznih ljudi, ki zmagujejo v bitkah za hegemonijo, kažejo kot univerzalne značilnosti človeka. Zaradi osrednje vloge, ki jo ima v sodobnih družbenih strukturah patriarhalni simbolni kod, se tako na mesto univerzalnosti in s tem nevtralnosti postavi mo.ški, tako da v vlogi nevtralnega človeka nastopa le moški del populacije. Za razumevanje delovanja patriarhalnega simbolnega koda je zelo pKjmemben koncept razlike, ki ga je razvil francoski |x)strukturalizem v analizi struktur oblasti, še posebej s preučevanjem povezav med mehanizmi politične moči in vednostjo ter konstituiranjem subjektivnosti (Braidotti, 1998:59). Teorija spolne razlike izpostavlja pomen nezavednih procesov pri konstrukciji družbenih spolov ter tako dopolnjuje analizo konstituiranja subjektivnosti, ki bi bila ontejena na vlogo kulturnih in družbenih procesov Analiza razmerij moči v družbenih strukturah, ki jih naddoloča patriarhalni simbolni kod, |x)kaže, da se prek konstituiranja subjektivnosti vzpostavljajo razmerja dominacije med spoloma, ki ženske postavlja v položaj zatiranih. Delovanje patriarhalnih družbenih struktur je označeno kot fa-logocentrično: s tem izrazom se izpostavlja logocentričnost struktur moderne, ki razume ujemanje med mišljenjem in bivanjem tako, da povleče enačaj med zavestjo in subjektivnostjo; ob tem pa poudari tudi "nesimetričnost oblastnih razme- rij" v odnosu med spoloma, ki subjekiivnosi omejuje v okvirih moškosti (Braidotti, 1998:60). •Seveda pa dominacija med .spoloma, čeprav ji gre v okviru mehanizmov politične moči osrednje mesto, ni edin;i os dominacije. Prek bitk za hegemonijo se namreč v pozicijo univerzalnega postavijo vse tiste partikularne značilnosti, ki v teh bitkah zmagujejo. Druga i^lat bitke za hegemonijo in |X)zicijo univerzalnosti pa je seveda vloga ti.stih, ki so v tej bitki izgubile/izgubili in bile/bili s tem postavljene/postavljeni na rob družbenega dogajanja, v pozicijo zaničevanja ali v n»olk -.skratka, poraženke/poraženci v tej bitki so ob.sojene/obsojeni na vlogo domini-i-ane/ga tlruge/ga, ki morajo za vstop v javno sfero prevzeti vzorce delovanja in razmi.šljanja zmagovalcev. Ti vzorci določajo .strukturiranje mi.sli in občutkov do-miniranih, ki jih zaradi omejenosti pomenov, ki jih otnogočajo družlxne strukture, le ti ne morejo avtonomno razvijati in izražati. Pri tem gre za temeljno vpra.šanje svolx)de: kako bivati v jeziku drugih? Družbene strukture so polje, ki ga tloločajo pravila tisnjeni poraženke/poraženci v proce.su univerzalizacije, zavira njihovo avtonomno konstruiranje realnosti, v kateri bivajo. Logika univerzalizacije namreč zoži polje ponienov, v okviru katerih subjekti artikulirajo svojo realnost. Zaradi pomanjkanja pomenov, ki so glavno orodje v konstrukciji realnosti, poraženke/ poraženci težje avtonomno razvijajo .svoje misli in občutke. 1-Vanco.ska filozofinja Luce Irigaray (1996) je v analizah nesimetričnosti oblastnih razmerij v falogocentričnih družbah odlično izpostavila krivičnost logike univerzalizacije in z njo povezanih mehanizmov |Xjlitične moči, ko jih je analizirala z vidika mehanizmov za oblikovanje identitet. Ključna naloga družbenih struktur je za lrigaray oblikovanje identitet prek mehanizmov, ki omogočijo prehod iz naravnega v duhovno, torej iz nature v kulturo. Logika luiiverzalizacije in z njo povezani mehanizmi politične moči producirajo krivice, ker |X)raženke/ponižence v bitkah za hegemonijo obsodijo na vstop v kulturo, v kateri jim je namenjena vloga dominirane/ga. Problem moderne je torej ta, da na hegemonsko mesto postavi Eno, Univerzalno in tako poraženke/|Xjražence obsodi na identitete, ki ne ustrezajo njihovim potrebam in željam, ker jim onemogočajo avtonomno.st. Družbene strukture torej oblikujejo identitete, ki so za Irigaravevo v prvi vrsti mehanizmi za kultiviranje nature. Prek procesov socializacije se oblikujejo mehanizmi, ki urejajo subjektove energetske tokove tako, da jih struktiu irajo v skladu s kulturo, v katero vstopajo socializirani subjekti. Identiteta je tako struktura, ki .subjektu omogoči bivanje v kultini. Ker falogocentričnost naddoloča družbene .strukture, .se le te konstituirajo prek razmerij dominacije med spoloma, ki podrejenim žen.skam onemogočajo avtonomno urejanje njihovih naravnih energij.^ Iriga-raye\o zato rešitve poraženk/poražencev iz vlog tlominiranih ne vidi "v spremembi tega ali onega v okviru horizonta, ki je že deliniran kot člove.ška kultura", temveč v "spremembi horizonta samega - v razumevanju tega, da je naša interpretacija človeške identitete tako teoretično kot praktično zgre.šena" (lrigaray, 1996:20). Emancipacije in odpravljanja krivic se torej ne lx) doseglo le z v.sebin.ski-mi .spremembami v družbenih .strukturah, temveč je potrebno nadomestili .same forme teh struktur in njihovo temeljno logiko delovanja, torej logiko univerzali-zacije, ki stremi za iskanjem nevtralne |X)zicije "človeka" in prek mehanizmov politične moči spodbuja reproduciranje razmerij dominacije. Podobno kol Irigaray, vidi v principu univerzalizacije, ki v moderni določa medčlo.ške odnose, osrednji problem emancipacije ludi Seyla Henhabib (1992). Vendar se naslednica kritične teorije družbe zaradi tega ne želi odreči .sami uni-\'erzalnosti, temveč postavi razliko med siihslitiicioiialislično uiiit erztilizacijo, ki je značilna za moderno, in interaktivno nniverzalizacijo. ki jo konceptualno razvije v svoji politični teoriji, kjer .se ukvarja predv.sem z vpra.šanji etike in komuniciranja. Benhabib skuša pokazati, da je problem moderne v njeni notranji nedosled-no.sti, .saj logika sub.siitucionali.stične univerzalizacije ne u.streza kriterijem imi-verzalnosii in povrainosti (reversihility), to jc možnosti obrniive univerzalnega nazaj v partikularno. Logiko substitucionalistične univerzalizacije opiše kot proce.s, ki "identificira izkušnje ene skupine subjektov kot paradigmatični primer človeštva kol takega" (Benhabib, 1992:152-.3). Prek mehanizmov politične moči .se torej na mesio donv nevno univerzalnega |XJStavijo partikularnosti, ki zmagujejo v bitkah za hegemonijo. Tako se v poziciji univerzalnega zmotno prikazuje natančno določeno partikularno, to je predvsem moško, belo, odraslo in ekonomsko ustrezno. Benhabib torej probleme dominacije ne \ idi v sami luiiverzalnosti, temveč v tem, da v moderni te univerzalnosti ne dosežemo zaradi mehanizmov politične moči, ki omogočajo dostop do univerzalnosti le omejenemu krogu pomenov. Zato kot rešitev ponudi koncept interaktivne univerz;ilizacije, ki jo utemelji na priznavanju "pluralnosti načinov biti človeški in na razlikah med ljudmi" (Benhabib, 1992:153). Temelj njene politične etike je sprejemanje dejstva, da smo ljudje različni, in da nas ta različnost neposredno določa. Napaka jc torej v tem, da .se na ljudi gleda kot n-d generalizirane druge, to je kot na "racionalna bitja, ki jim ' /'limcijaj: Miclifl IkiiiaiiiU (fJH-iJ upiSe preliiut Iz L-ltisiCne r iiiiHlcrim loglLu iMiislI Lnl /m-liiut lui ctmlltlliiiniiijv. Iti 'izttcliijc{Kilitične moči. Rešitev, ki jo ponudi Benhabib, je etika javnega (političnega v najširšem pomenu) komuniciranja, ki zahteva odprtost diskurza za sleherno partikularnost. Pomembno je namreč to, da sc 7. ragaljenjein melianizmov, ki v družbi ohranjajo odnose dominacije, in z nji. hovo zamenjavo z demokratičnimi mehanizmi oblikuje nteiianizme oblikovanja identitet, ki omogočajo svobodno, avtonomno (samo)oblikovanje le-teh. Najpomembnej.ša značilnost teh mehanizmov bi morali biti diskurzivni kodi, ki bi omogočali ustrezno nušljenje in komuniciranje slehernih misli in oljčutkov. Razvijanje odprtih di.skurzivnih kodov bi razširilo polje pomenov, s katerimi subjekti konstruirajo realnost. Tako bi se odprli prostori svobode, ki bi omogočili avtonomno izbiro med alternativami v artikuliranju misli in občutkov. .Spremenjena razmerja moči bi spodbujala .svobodo kot kontingentnost nasproti nujnosti, ki izhaja iz družbenih .struktur. Pomen odprtosti kodov .se nato veže tudi na vstopanje o.seb v proces javnega komuniciranja, kjer bi tako imele/imeli možnost .sodelovati pri oblikovanju univerzalnega, .skupnega okvira neke .skupnosti. Univerzalnost potemtakem ne bi več bila nek fiktivni ideal, temveč okvir mehanizmov za urejanje medčloveških odnosov v skupnosti. Emancipacija bi torej temeljila na demokratizaciji tako mehanizmov za oblikovanje identitet, ki trenutno prek prikritih mehanizmov politične moči reproducirajo odno.se dominacije, kot tudi sfere javnega komuniciranja, ki je .sedaj prek taistih mehanizmov politične moči z;i določene pariikularnosti zaprta. Tiksiranc in fluidnc identitete Pri pristopu k problemom dominacije med spoloma se moramo najprej lotiti v|>rašanja narave te dominacije in narave akterjev v teh otlnosili. Najpomembnejše konceptualno orodje, ki ga je ob tem vprašanju razvil prvi val sodobnega feminizma, je delitev na biološki in družbeni spol (sex in geuder). Patriarhalni diskurzi opravičujejo razlike med spoloma v družbenih odnosih z biološkimi, nara\ nimi razlikami, ki osebe različnih spolov postavljajo v različne vloge v razvoju družbe in človeške vrste. Ob tem se naturalizacija razlik meil spoloma ne zaustavi le pri anatom.skih, fizičnih razlikah, temveč kot naravne prikaže tudi razlike na miselnem in čustvenem področju. Feminizem je ob razkrivanju odnosov dominacije med spoloma ovrgel to prepričanje in pokazal na kulturno konstrukcijo razlik med spoloma. Biolo.ške razlike naj bi tako bile le izhodišče, temelj, na katerem družba v procesih socializacije oblikuje identitete oseb obeh spolov, ki se nato vzdržujejo s patriarhalnimi diskurzi. Patriarhalne družljene strukture na podlagi raz\'rstirve o.seb po biološkem .spolu oblikujejo družbeni .spol, ki .se zxiradi neoznačenosti teh procesov kaže kot nara\'na danost. Razlike med spoloma, ki določajo odnose dominacije, so torej kulturne narave in nimajo naravne utemeljenosti. Cilj feminizma, kot lx>ja za emancipacijo, je razkrivanje družbenih struktur, ki oblikujejo identitete obeh spolov in okvir odno.sov med njima na vseh potiročjih življenja, ter njihova zamenjava s strukturami, ki ne bodo producirale odnosov dominacije. Razlikovanje biološkega (hormoni, geni, živčni sistem, morfologija) in družbenega spola (psihologija, sociologija) je v feministični teoriji sprožila številne tokove razmi.šljanja (glej Haraway, sedmo poglavje). Ta delitev je bila tudi podlaga za strategijo letuinistienega političnega boja kot politiko identitet: izhodiSče boja za emancipacijo odnosov med spoloma naj bi bilo oblikovanje skupne ženske identitete kol ideiuitete dominiranega spola, ki bi se nato lahko razvila v novo identiteto, ki bi izstopila iz patriarhalnih odnosov dominacije. Luce lrigaray {1996) je v analizi modernih patriarhalnih struktur pokazala na razlike v konstrukciji ženske in mo.Ake identitete, še posebaj na lingvističnem področju. Ob analiziranju razlik med di.skurzi žensk in mo.ških je pokazala, da izvirajo te razlike iz procesov socializacije, ki osebam določijo vlogo, ki jo lahko igrajo v družbi. Ugotovila je, da žen.ske v komunikaciji najpogosteje iščejo neposreden stik z drugimi in želijo z njimi oblikovati odnos na ravni subjekt-.sul> jekt. Po drugi .strani pa moški otlno.se med Ijutlmi posietlujemo prek objektniii razmerij, tako tla v komunikaciji uporabljamo konkretne in abstraktne objekte (tiste, ki v patriarhalnem simlx)lnem svetu običajno pripadajo moško.sii). .Mo.ški tako "zelo retiko iščejt) tlialog in ostanejo v kolektivnosti, ki ni natančno določena, a jo označuje moškost" (lrigaray, 1996:95). Razlika med kigikama komuniciranja je kulturne narave: je konstrukcija mehanizmov za oblikovanje identitet, ki .se razlikujejo za oba six)la. .Moderne družbene strukture z logiko univerzalizacije in delitve na zasebno in javno sfero oblikuje svet v katerega vstopanto ljudje. Ta .svet se.stavljajo mehanizmi, ki nam omt)gf>čijo pre-hotl iz nature v kulturo in bivanje v slednji. PrehotI v kulturo nas torej opremi z identiteto, ki je na.še orotlje za bivanje v njej. Problem motlernih struktur je v tem. da zaradi lalogocentrične naddoločent)sii v tem prehodu v kulturo žen.>;ko opremi Z klentiteto, ki jo ob.sodt na pt)ložaj dominirane. Mtxlerne strukture namreč oblikujejo sfero javnosti tako, da v njej lahko nastopa .samo nu)ški princip. Zgradijo jo kot polje domnevne univerzalnosti, kjer nastopajo abstraktne osebe. Zalo mtjške v procesu .socializ;icije opremijo z identiteto, ki je primerna za ab.stniktno, olijekino razmišljanje. Ženske pa postavijo v za.sebno sfero, kjer je njihova vloga skrb za reprodukcijo in skrb za moške. Kot gla\ no nalogo emancipacije zato lrigarayeva post;ivi oblikovanje posebne kulture za ženske, ki jim bo omogočila oblikovanje avtononuie itlentitele in bivanje v tiružbi brez txlnosov dominacije. Ob tem bi .se .seveda nujno spremenila tudi kultura mo.ških. ki bi tudi za njih oblikovala nove identitete in načine bivanja. Irigarav izpostavi potrebo po oblikovanju "stiuktur za oblikovanje klentitet in poduhovljenje, ki bi vzpostavili odno.se in komunikacijo med živečimi o.sebami in bi nadomestili strukture, ki proizvajajo bolj ali manj mrtve mehanizme moči" (Irigaray, 1996: 51). Za oblikovanje takih struktur, in .še |x>.sebaj za oblikovanje |x)sebne ženske kulture, pa naj bi bilo potrebno tloločiti bistvo ženskosti - torej ne .samo značilnt>sti te ali one žen.ske, temveč v.seh žen.sk kot lakih (Irigarav, 1996:65). In čeprav tudi sama občasno o|X)z;irja na pomen raznolikosti žensk in na nevarnost padca v totalizacijo ob oblikovanju ženske politike, .se tukaj zaplete v težavo, ki je označila .stMčenje feminizma s postmoderno. Tako feminizem kot postmoderna misel sta se osredotočili na razgaljanje neoznačenih struktur moderne, ki prikrito oblikujejo družbeni svet tako, da se nam ta kaže kot naravna in družbena danost. Pri tem razgaljanju pa je feminizem tlelo-val v pr\i vrsti kot politični boj za emancipacijo, metliem ko je pt)stmoderna de- konsrm.rala samo logiko moderne .u. t.lozotski ravni. Oba .okova s.a med tem zabredla v težave: postm(xlerna je ob razlaganji, zgreSenosti modernih miselnih vzorcev najpogosteje zapadla v relativizem, ki jo je omejil bodisi na nihilizem ali pa na razlaganje (X,samez.iih lokalnih fenomenov brez možnosti sinteze n i uni verzaln. ravni; lem.nizem pa je v političnem boju kori.stil mehanizme moderne ki jih je postmoderna pokaz;.la za zgre.šene (Kra.ser in Nicholson v NichoLson ur. 1990: 26). 1'remik v feminizmu prej.šnjega de.setleija je izhajal ravno iz kritik ki so etele na politiko identitet. I.e-ta naj bi le ponavljala napake moderne, saj je temeljila na e.senoalističnem razumevanju žensk: svoj boj je .emel,ila na fiktivni predstavi da )e možno oblikovati itlentileto, ki bi zadovoljivo zastopala v.se žen.ske Knnlu s^ je izkazalo, da je bila ta ideniiteta omejeiKi z značilnostmi belih heteroseksu ilk srednjega .sloja in da je s tem izločala v.se skupine žen.sk, ki jih poleg /en.skeg i spola neizbežno in v istem pomenu določ;ijo tudi druge dimenzije identitele I-eministična politika identitet, ki .se je razgla.šala za nosilko ,x>litike emancipacije' je tako slonela na zaprtosti, ki je izključevala pomembne skupine dominiranih' Generalna ženska identiteta .se je izkazala z;i rigidno strukturo, ki ne more zado^ voljni |5otreb |,olitike emanc.p;,cije.če naj ta zagotovi družbene strukture ki bodo omogočale svobodno in avtonomno oblikovanje identitet in priznanje pariiku-larnosti. Napaka je bila predvsem v lem, da je ,x>siavila dominacijo med s,,oloma kot simbol za dominacijo kot tako in ob tem zanem:.rila prepletanje osi dominacij ki se reproducirajo v .sodobnih kapitalističnih družbah; ob tem pa je .Se dominacijo med s,K>loma omejila z napoluradnim registrom, ki je določil razsežnosti te dominacije. l>o.stmoderna kritika politike identitet le-to obtožuje, da je na mikro-ravni uporabila logiko substitucioiKihstične univerzalizacije: z opustitvijo partikularnosti ki so se vezale na druge osi identitete, je oblikovala fiktivnrezentirala v.se žen.ske. S tem je partikiilarnostim po.sameznih žensk dovolila le, da so svoje oljčutke dominiranosti prevedle v kod uradnega feminizma. Z ujjorabo Lyotardovega koncepta le differend so |>osimoderne feministke pokazale, da je jKilitika identitet s tem te zatrte partikuhirno.sti obsodihi na molk, ■saj "krivice neke o.sel>e ne morejo biti registrirane v jeziku drugih" (l-lam, 199 i-^^) Univerzalizacija žen.ske identitete je tako izbrisala pluralnost identitet j^osameznili žensk, kar je dvojna napaka: poenoteno j^ikazovanje jjluralnosti je zgre.šen opis druzliene realnosti, kjer .se v.se te zaine partikularnosti dogajajo, in tako zgre.šena analiza razsežnosti odno.sov dominacije med s|wloma; poleg zgre.Sene analize p i je iKjIitika identitet napačna tudi politično, saj je prikazovanje raznolikosti pomembno tudi perlormativno, kot akt. ki v politično realnost vpelje izkuSnje dominiranosti v vsej svoji raznovrstnosti in s tem od,)re prostor javne komunikacije za izrazanje občutkov krivice, ki jih ljudje doživljamo na različne načine. Zgre.Seiui je torej tako analiza odno.sov dominacije kot tudi politika, ki naj bi te odno.se odpravila (Gallop v Feder in druge ur., 1997:17). Polihka identitet je slonela na digitalni logiki, ki je v človeštvu videhi le dve fiksiram obliki bivanja, le dve možni identiteti: žen.sko in moško. Digitalni pristop k družbeni realnosti le-to posili s kalupi, v katere moramo j^otisniti sleherno osebo. Ob tem .se konkretnim o.sebam onemogoči doživljati in izražati svojo identite- to v vsej svoji partikularnosti, edinstvenosti. Za razinnevanje konkretnosti oseb je priniernej.ša analogna logika, ki omogoča misliti člove.štvo v kontiniiumih po.sameznih osi identitete. Ob tem je pomembno, da se na identiteto ne gleda kot na fiksirano .strukturo, ki nekoga neizlx;žno določa zaradi ene same značilnosti - v tem primeru zaradi pripadno.sti spolu. Identiteto moramo misliti kot fluidno, sprenunjajočo se strukturo, ki tleluje kot sredstvo za vstop v kulturo in bivanje v njej. Identiteta je torej trenutna slika na platnu, na katerem se igrajo .sence boja med avtonomno.stjo in nujnostjo, ki izhaja iz družbenih struktur; to je igra, ki jo določ;ijo razmerja moči v družbi. Kakršnokoli fiksiranje identitet onemogoča :ivtonomno .sooblikovanje le-teh in njihov razvoj. Konceptiuilna ponumjkljivost I.uce Iriganiv je v tem, da kot izhodišče oblikovanje družbenih struktur, ki naj bi omogočile avtonomno oblikov;mje identitet in logiko komuniciranja, ki bi omogočila .sobivanje le-teh v skupnosti, post;ivi delitev človeštva n;i dva spohi. .S tem je v izhodišču onemogočeno oblikovanje teorije, ki bi |X)k;iz;il:i, kako zgraditi mehanizme za subjektiv;icijo in odnose med ljudmi, ki bi omogočili razvijanje, doživljanje in izražanje avtonomnosti. Kot je s pomočjo konceptualnega orodja, ki ga je razvila Hannah Arendt, pokazala B. Ilonig (v Butler in .Scott ur., 1992) je s fiksiranjem identitete onemogočena politika kot performativno dejanje avtonomne osebe, saj se v politiki identitet namesto avtonomnega dejanja kaže .struktura - v lem primeru struktura žen.skosti, ki jo uradni feminizem kodificira. Ob kritikah politike identitet se je odprio tudi vprašanje primernosti delit\'e na biolo.ški in družbeni spol: |X)kazalo .se je, da je ta delitev ostala delni ujetnik modernega koncept;! delilAe nalura/kultura, ki .slednjo po.stavi kot mehanizem za prila.ščanje in eksploat;tcijo prve. Ta koncept pomembno napaja moč patriarh;ilnih struktur, saj le-te žensko post;ivijo v sfero nature in moške v sfero kulture, ki si mora torej naturo prihistiti in jo izkori.ščati. Zanidi uporabnosti teorije družbenega konsirukcionizma v boju proti stereotipnosti biološkega determinizma, je feminizem zanemaril "dekonstrukcij(oj tega, kako se telesa, s spolno in rasno zaznamovanimi telesi vred, pojavijo kot objekti vednosti in mesta inter\'encije v biologiji'" (Haraway, 1999:217). Fiksiranje identitete z utele.šanjem ljudi na podlagi bioloških razlik zanemarja dejstvo, da so nam fizične realnosti razlik med sjx>loma kulturno |X)sredov~ane in da je torej tudi koncept biolo.škega spola družbeno konstruiran. Seveda ne moremo zanikati realnih razlik med spoloma, a je digitalni pristop, ki človeštvo nizdeli na dve homogeni skupini, poenostavljajoč in ne more opisati razlike v stopnji oseb posameznih homogeniziranih skupin (Elam, 1994:4.3). Koncept biološkega spola zato ne more pojasniti pluralnosti fenomena ljudi, ki jih določajo tako fizične kot kulturne partikularnosti. Politika identitet torej reproducira opresivnost patriadialne družbe, čeprav z manjšo intenziteto: prva namreč omejuje avtonomnost ljudi s tem, da ob vstopanju v kulturo ponuja omejeno število že fiksiranih identitet, ki s .svojo ridignostjo onemogočajo avtonomijo; čeprav precej bolj odprto to isto počne tudi politika identitet. Tako sc ohranja opresivnost družbenih struktur, ki s simbolnim kodom prešijejo sicer odprto, fluidno strukturo identifikacije in jo lako kažejo kot naravno stabilizirano identiteto. Družbene strukture, ki bi omogočale .svobodo, bi morale dopuSčati izstope iz te igre liksiranih identitet in avtonomno eksperimentiranje z lastno identifikacijo (Feder in Zakin v Feder in druge ur., 1997:42-3). Čeprav je pripadnost .spolu zagotovo ix>membna os identifikacije v sodobnih kapitalističnih družbah, ki jih naddoloča patriarhalni di.skurz, pa bi bilo napačno zastaviti |X)litiko emancipacije le na tej osi. Se toliko bolj napačno bi bilo omejiti to os z njenim stabiliziranjem, ki bi zaprlo prostor za izražanje te osi v vsej svoji raznolikosti in onemogočilo odkrivanje prepletanja te osi z drugimi osmi dominacije. Namesto iskanja skupne izkuSnje ženskosti in univerzalnih značilnosti odnosa dominacije med spoloma, ki bi jih ta izkušnja domnevno izražala, je torej primerneje zapolnjevati zemljevid različnih izkušenj dominiranosti in vozle v mreži odnosov dominacije v sodobnih družbah. Zgre.šeno jc namreč i.skati neki fiktivni .Mehanizem zatiranja žensk, ki bi določal univerzalno.st razmerij dominacije med spoloma. Falogoccntričnost .se v sodobnih družbah kaže kot naddolo-čeno.st: s patriarhalnim simbolnim kodom povezuje sicer razpršene mehanizme spolne delitve, ki .se ob naddoločenosti avtonomno razvijajo v .svoji partikularno-sti kot prakse zatiranja. Konkretne prakse so verige označevalcev, ki jih prcšije patriarhalni simbolni kod kot imaginarno, ki v.sebuje različne pomene ženskosti, moškosti ipd. "Različne oblike konkretne podreditve ... omogočajo ohranjanje in reprodukcijo tega simbolnega" (Laclau in Mouffe, 1987:101). Naddoločenost povezuje te prakse in jih krepi, zato je pomemben boj proti sleherni praksi zatiranja. Zaradi učinkovito.sti kot sinergiji boja za emancipacijo jc sicer pomembna koordinacija, ki pa ne sme delovati kot rigidna .struktura, ki bi temeljila na escn-cializmu domnevne univerzalnosti zatiranja žen.sk. Odpiranje diskurza Za odkrivanje odno.sov dominacije v vsej njihovi raznolikosti je najpomembnejši akt odpiranje diskurza za izražanje izku.šenj dominiranosti v kodu, ki bi te izkušnje najprimerneje oblikoval, jih omogočil misliti in komunicirati. Sodobni feminizem je že v svoji prvi fazi po.svetil temu vidiku politične strategije veliko pozornosti, .saj je bil eden prvih pomembnih političnih do.sežkov feminističnega gibanja ravno oblikovanje izrazov in miselnih konccptov, ki so osmislili lenomene, ki jih je bilo do tedaj izredno težko kritično misliti, ker .so bili neoznačeni. Z "iznajdbo" |X>jmov kot sta spolno nadlegovanje in posilstvo na zmenku, je bil oblikovan kod, v katerem je bilo možno izkušnje dominiranosti izraziti. Oblikovanje posebnih kodov je pomembno zato, ker je težavno izražati izkušnje, če jih je potrebno strukturirati v jeziku drugega, ki teh izkušenj ne predvideva in zanje nima primernih komunikacijskih orodij. Zato je ena od front boja za emancipacijo zagotovo tudi lingvistično in komunikacijsko področje: oblikovati moramo mehanizme, ki bodo omogočali in spodbujali razvoj partikularnih kodov, ki bodo njihovim uporabnikom dopuščali doživljali in izražati s-vojo avtonomnost, in izvesti pravo revolucijo na področju univerzalnega okvira javnega konumici-ranja, ki ga je potrebno usposobiti za sporazumevanje med različnimi kodi. Interaktivna univerzalizacija, ki jo ponuja Seyla Benhabib, lahko uspe Ic, če bosta okvir in etika javnega konuiniciranja preoiiiikovana tako, da bosta omogočala enakopravno sodelovanje vseli ko«.lo\'. Temeljna ovira za avtonomen nastop v javnem komuniciranju je ta, ila potekajo procesi interpretiranja sporočil na ravni, ki jo ob zavestnih elementih sodoloča-jo tudi ozadenjski dejavniki. Lingvi.stična tlimenzija sporočila (.semantika, sintaksa, fonetika) je namreč le povr.šje procesa komuniciranja, je le plavajoča veriga znakov, ki ji smisel da intcrpreiatork;t/interpretator, ko jo iire.šije s simbolnim kodom, ki iz celote teh znakov producira smi.sel. Lingvistična struktura in pragmatični kontekst sporočila .sta "nujen, a nezadosten |X)goj konuiniciranja", ki za us|x;Snost (torej prenos .sporočila) potrebuje .še skupno polje ozadenjskih verjetij. ki .sporočilo prešijejo, stabilizirajo drseči pomen le-tega in z interpretacijo producirajo smi.sel sporočila (.Močnik v Milohnič in .Močnik ur, 1996:158-9) Brez skupnega polja ozadenjskih verjetij je komuniciranje neuspešno, ker interpretacija prejemnice/prejemnika sporočila ne sovpada z namenom pošiljateljice/pošiljatelja. Ko propagan-distke/prop:igaiulisti slovenskega \'siopanja v zvezo N.VI CD neko politično dejanje označijo kot "napako, ki lahko ogrozi naš vstop v NATO", je ta izjava smiselna le, če jo interpretiramo s p nomnt) oblikovanje spolnih identitet in soočanje le-teh v javnosti. Odprava koda, ki v neki tiružbi vsiljuje totalitarne interpretacije, bi omogočila razvijanje avtonomnosti in s tem svobodnej.še tloživljanje in izražanje partikularnosti. S tem o.sebe ne bi bile prisiljene .svoje izkušnje in misli raz\'ijati v kodu drugih. Pomanjkanje avtonomnih kodov ob.sodi dominirane osebe na molk, .saj svoje partikularnosti ne morejo ustrezno razvijati v tujih kodih, ki ne omogočajo oblikovanja pomenov, ki bi reprezentirali izkušnje dominiranosti (Haraway, 1999:229). Le pluralnost kodov in možnost komuniciranja med njimi omogoCa partikularnostim, da se avtonomno oblikujejo in raz%'ijajo ter da enakopravno sodelujejo v javnem komuniciranju. Strategija politike emancipacije Cilj feminizma kot političnega boja za emancipacijo naj bi torej bil: sprememba mehanizmov za oblikovanje identitet, tako da bi ti omogočali v.stop v kulturo z možnostjo avtonomnega .sooblikovanja lluidnih identifikacij; in sprememba mehanizmov, ki urejajo mcdčlo\e.Ske odno.se. t;iko da bi v javnem življenju enakovredno nastopale v.se partikularnosti, ki se avtonomno razvijajo na individualni in kolektivni ravni. Vprašanje, na katereg;i mora feministična teorij:i in politična praksi! odgovoriti, je: kako to doseči? lzhodi.šče odgovora na to vpraš;inje je analiza |X)lja, v katerem se odvija politični boj. Nancy Fräser (1997) skuša pokazati pot iz krize levice - ki je po vzponu in z;isedbi hegemoivikeg;i polja s strani Nove desnicc in po p;idcu ncdemokni-tičnih socialističnih si.stemov zašla v .slepo ulico - v ponovni združitvi moči levo usmerjenih sil. Te so se v z;idnjih de.setletjih, ko je marksizem izgubil moč tenjcljne paradigme leve politične teorije in pnik.se, razbile na dva (tudi znotr;ij sebe he-terogena) pola: na eni strani |XJteka lK>j proti socio-ckonomskim krivicam in priz;idevanje za enakost prek redistribucijc; na drugi strani pa je iemeljn;i točka boj;i prizn;inje (recognition) pravic do drugačnosti, različnosti kot sredstvo za odpnivljanje kulturnih krivic. Dilema med redistribucijo in bojem za enakost ter priznanjem in lx)jem za pravico do neenakosti (različnosti, partikularnosti) je se\ eda zgre.šen;i. Frascr izspostavi prepletenost struktur, ki producirajo t:iko socio-ekonom.ske kot tudi kulturne krivice, kar jo vodi k .sklepu, da je za učinkovito.st političnega lx)ja nujen koordiniran, .skupen boj v.seh sil levice. 1'rcplcteno.st delovanja različnih družbenih struktur je temeljilo opi.sal .Michel Foucauli (1981), ki je v oblastnih meh:inizmih videl dispozitive. to je razpršene, navidez nepovezane mehanizme, ki delujejo v skladu z enotnimi pravili. Ti mehanizmi producintjo disciplinirane ljudi: prek oblikovanja njihove identitete zagotovijo nemoteno reprodukcijo odnosov domin;icije v družbi. Oblast t;iko ni lastnina. ki bi jo lahko nekdo (denimo buržoazni razred) držal in |X)sedov;il; obhist je -Strategija, je tehnika, ki jo lahko nekdo (kdorkoli, ki sc lahko po.stavi v pozicijo dominantnega subjekta v mreži medčloveških odnosov) izvaja. Pomemben razvoj v razumevanju delovanja oblasti je bil izstop iz marksističnega mita o ekonomski determiniranosti družbenega življenja in pogled na družbeno kot na diskurzivno konstruirano. Ernesto Laciau in Ch:uital .Mouffe (1987) sta pokazala razvoj marksistične politične teorije, ki .se ni mogla otrc.sti svojega temeljnega postulata, da ekonomsko polje (produkcijske razmere) kot infrastruktura nujno določa iloga-janje v družbeni nadstrukturi. Ko je padel ta postulat je bilo mogoče v družbenem dogajanju videti kompleksno in fluidno polje pomenov, ki ga sestavljajo različne formacije. Razumevanje družbenega kot diskurzivnega temelji n;i spoznanju, da tako vstopanje v kulturo prek oblikovanja identitet kot tudi bivanje v njej potek;i prek komunikacije pomenov. Politična moč .se zato nahaja v določanju mej in vsebin polja teh pomenov, ki krožijo v določeni tiružbi. F.den temeljnih konceptov takega razumevanja družbe je di.skurzivna formacija, to je polje, v katerem .se artikulinijo pomeni s pre.šitjem verige označevalcev. Ta artikulacija poteka z "regularnostjo v razpršitvi": pravila di.skurzivne formacije nad-določajo artikulacijo pomenov, kar [Kjuieni, tla simbolni koti ft^rmacije preSije artikulacijo, ki pa se lahko avtonomno razvija. Pravila .so torej imaginarno, ki .se reprotlucira v avtonomnem razvoju posameznih polj realno.sti. Pomembno je, tla pomen ne izhaja iz tran.scentlentalnega, onttjlo.^kega bistva fenomenov (ektintim-ske determiniranosti ali česa drugega), ki bi tidsevali v tliskurzu, temveč iz otinosa meti posameznimi momenti tega tliskurza, ki ga tloločajo enotna pravila teh tnlnosov. Ker ni oiuološkega bistva, ki bi dokončno fiksiralo |K)mene, to prešitje ni nikoli pf)polno, ampak le tlelnt) omejevanje naključno.sti ptjmena (Laclau in .Mouffe, 1987:91). Mreže oblasti v.sebujejo tudi luknje, to je žarišča bojev, ki s spremembo otinosov med |>osameznimi momenti v neki tliskurzivni formaciji lahkt) spremenijo hegemon,sko polje in pravila, ki tloltJČajo pomene (Foucault, 1984:32). Bt)j za emancipacijo bi torej moral potekati tako, da bi spremenil hegemonsko [Milje, ki s prešitjem tloloča pomene: tako v obliktivanju identitet kot v otlnosih med temi itientitetaml. Politika identitet je zato zgre.šena v tem, da vzspostavlja novo polje transcendentalnega, ki naj bi determinirak) tiružbene tnlno.se. Združevanje emancipa-tornih sil, za katere .se zavzema Fra.ser, zato ne sme potekati v omejujočih okvirih fiksiranih itleniitet. Za zagotavljanje tnlprtosti ptilitičnega boja in njegovih učinkov je primernejša koalicija emancipatornih sil: torej široko |X5lje identifikacije v katerem btxIo .svoje mesto na.šle različne avtononuie itientitete, ki temeljijo na etični odločitvi za politiko emancipacije. Ta t)dločitev je vsebina, ki je tlimenzija raznolikih identitet in jim s tem daje .skupen okvir identifikacije, ne tla bi jih ob tem fiksinila ter tako onemogočila njihov avtonomni razvoj in enaktjvreden nastop v di.skurzu politike emancipacije. Zaradi učinktivito.sti političnega boja pa je primerno prizatlevanja za emancipacijo koordinirati, tako da se tloseže sinergija sil v napadanju različnih momentov hegemt^nskega polja, ki omogoča ohranjanje odno.sov dominacije. Zaradi kompleksnosti mrež političnih mehanizmov, ki omogočajo reprotlukcijo dominacije, je potrebnt) te mreže spreminjati na vseh točkah, ki jo .sestavljajo. Pomembno je, tla ta koalicija emancipatornih sil ne izhaja iz ontološke določenosti vstopa v koalicijo: ni nikakršnega absolutnega kriterija, ki bi določil, kdo lahko .sodeluje v tem boju. Koalicija se vzpostavlja performativno .skozi politični boj različnih sil, ki imajo za cilj pravičnejšo družbo. Zato tudi ni |X)trebe, da bi bile oblike koalicije fiksirane instititucion;ilno: pomembno je oblikovanje mrež in okvirtjv, v katere lahko vstopajo av tonomne osebe, ki se prepoznajo v dt)ločenem političnem boju. Ob tem pa je pomembno vprašanje, kdo je pravzaprav nosilec upora proti dominaciji, kje je vir upora? Če je postal koncept enotnega, racionalnega subjekta s postmoderno in tezo o "smrti subjekta" neuporaben in se na subjekt gletla kot na spreminjajočo .se kombinacijo struktur in agensa, je |x>trebno na novo j^remisliti, od kod sploh izhaja potreba po boju proti opresivnosti struktur Številni odgovori na to vpraSanje sc naslanjaj« na vstop psihoanalize v politično icorijf» in kot vir upora postavijo željo, libiciinalne energije, to je naravne telesne sile, ki jih vstop v kulturo ureili in jim s tem omogoči bivanje in nastopanje v kulturi. Ra.sikt) Močnik (spremna be.secla v Foucault, 198'i) |x>kaže na težavo takega odgovora: želja, ki naj bi se upirala družbeni strukturi, je tudi sama družbeno strukturirana. Kultura namreč ne deluje na telesne sile neposreilno. temveč je kulturno urejanje teh sil posredovano pa-k identitete, ki jo .sestavijo mehanizmi politične moči, lako il;i zagotavlja učinke teh mehanizmov. Oblastni mehanizmi torej najprej oblikujejo identiteto kol orodje za bivanje v kulturi, ki nato omogoča učinke delovanja teh istih mehanizmov. Ce torej utenteljimo upor proti .strukturi na telesnih silah, je potrelv no najprej natančneje določiti, kaj mislimo s tem: ali gre za naravne sile, kot nekaj, kar deluje izven kulture, ali pa .so te sile vedno že kulturno .strukturirane. Če sprejmemo slednji odgovor, ki ga privzame psihoanaliza, je problem, ki ga izpostavi Močnik ta, da je .sama "želja že instanca zatora ali .strukturacije libidinalnih energij", .saj je .soudeležena v strukturiranih identitetah, prek katerih učinkujejo mehanizmi politične moči (Močnik, .spremna beseda v Foucault. 198 Torej je edini možni odgovor ta, da je ujxjr tlel strukture, da je sirukturiran: na željo hihko ptnem gletlamo kot na energijo, ki .se pretaka v okviru struktur in dosega različne stopnje ne/ugtxlja t)b različnih montentih v tej strukturi. .Možnost upora .se torej veže na to. da struktura ni tlokončno fiksirana in da omogoča prelxjj in prehotl v novo strukturo, ki želji omtpgoča večje ugodje. Ob tem bi morali raziskati pogoje, ki željo pripravijo do tega, tla preneha trpeti neugotlje, tla torej preneha sprejemati tlominiranost kot način bivanja in tla .se temu stanju upre. Laciau in .Moufle (1987) IfKita razmerja podrejanja, v katerih je "tlejavnik |Kxlvržen otlločit\ am tirugega". in razmerja zatiranja, ki .so "ti.sta razmerja |x)tlrejanja. ki .so postala vir antagoniz-movOb lem opretlelita .še razmerja dominacije kot tisia razmerja ptxirejanja, "ki se ztlijo z gledišča ali po mnenju tiružbenega tlejavnika, ki ni vključen vanje, nelegitimna" (Laciau in .Mouffe, 1987:126). Ratlikalna odprtost tlružbene realnosti, ki omogcJČa subverzijo tlružbenih .struktur z uporom proti nujnosti, ki izhaja iz njih, je ključna pri vzniku antagonizmov. Otlprtost struktur .se utiejani v tem, tla je nujnost ozirtMna reprtidukcija .struktur vpra.šanje txlločilve subjekta. Le ta namreč vzpostavi polje, na katerem .se zgtxli otiločitev o artikulaciji ene možnosti in potlačitve alternativ. Subjekt oziroma itleniiteta je tako opretleljen kol "disuinca meti ... nedoločljivo .strukturo in txlločitvijo" (Laciau, 1990:121). Odločitev, ki .se lahko izkaže kot [xjtlreditev nujnosti strukture ali pa upf>r proti njej. je tt)rej dejanje moči. Za |x)liiiko emancipacije je zato pomembna .sprememba raznierij moči v neki družbi, ki bi omogočila prehtxl iz podrejanja v antagonizirano zatiranje in tako motivirala .subjekte v dominiranem položaju za upor. Spremenjena razmerja moči bi tako imela v.saj tiva učinka: motiviranje dominiranih za upor proti razmerjem zatiranja in oblikovanje tlružbenih struktur, ki bi s|xxlbujala avtonomno txlločanje v konstrukciji tlružbene realnosti. Zanimivo pa bi bilo pogletlati tutli prvo mtpžnost: če je želja zunanja kulturi in nikfjli ne postane kultivirana, potem je le energija, ki je ujeta v .strukturi, tako da jo ta usmerja, ureja, vendar je nikoli ne inve.stira, -strukturira. V tem primeru bi bilo potrebno ponovno premisliti razcepitev človeka na naturo in kulturtj in im|>- likacijf, ki bi jiii to imelo /.a program konstruiranja novih mehanizmov za oblikovanje identitet. Zaključek Kritično .soočenje fentinizma in po.stmoderne je rezultiralo v izredno plodnem raz\()ju politične teorije, ki v zadnjih de.setletjih analizira krivice, ki izhajajo iz reprodukcije odnosov dominacije v tiružbenih strukturah, in |X)stavlja nastavke za politično prak.so, ki bi omogočila "pravičnej.Se" družlx.-ne strukture. Po prvih neizi^odbitnih u.s|xHiih feminizma na tem p pra\ ična v idealizirani podobi, saj vloga ()redpis(> valne teorije ni ta, da .se doseže nek fiktivni ideal, tenneč v tem. da deluje kot smerokaz, da nas opozarja na smeri, v katere moramo obrniti družbeni razvoj. Vloga preilpi.sovalne politične teorije je v lem, da nam pri konkretnih |xjliiičnih vpra.šanjih pomaga ugotoviti, ali nas konkretna (xlločiiev oddaljuje ali približuje želenemu idealu ali pa nas ohranja na istem mestu, s katerega gledamo in mi.slimo družbeno realnost in cilj. jiroti kateremu želimi hodili. Vztrajanje nihili.stičnega toka postmoderne, da je sleherni zakon krivičen, ker v.saj nekoga ohranja v poziciji, ki ustvarja nelagodje, je sicer lahko teoretično sprejemljivo, a ima kaj malo politične uporabnosti. Zato denimo Benhabibin projekt interaktivne univerzalizacije ne pomeni ohranjanja opre.sivnih struktur, temveč le korak k družbenim strukturam, ki bodo omogočale večjo avtononjijo in demokratičnost le-ieh. UporabiK)st dekonstrukcije v politiki je namreč ravno v tem, da ni mi.selni sistem, temveč strategija; razkrivanje opresivnih struktur in prehod iz te analize v politično akcijo, ki te strukture od.strani in jih n;idomesti z novimi (Ra\vlinson v Feder in druge ur, 1997:70). Pri tenj jc .seveda nujno ohraniti ned(iločljivo.st: pomembno je ohranili odprtost možno.sti za kritično mi.šljenje v.seh korakov emancipacije in za reevalua-cijo že opnivljenih korakov (Elam, 1991:67). Pomembno je torej, da ne z;ipremo polja oz;Klenjskih verjetij in tako zausi;ivimo pot emancip;tcije z tlonmevnimi e.sencialnimi koraki, ki bi jih razunieli kot tran.scedenco emancipacije Orodja, ki jih je v okviru politike identitet uporabljal feminizem, .so se izkazala za preveč loga, da bi omogočala prehod v družbene strukture, ki bi spodbujala avtonomen razvoj identifikacije, kot mehanizma za bivanje v kulturi. Vztrajiinje na univerz:ilnih značilnostih tako ženske identitete kot izku.šenj dominiranosti omejuje to avtonomnost, ker ji post;ivlj:i meje. Po drugi strani je neuporabno tudi vztrajanje na lokalnosti izkušenj kot edini možnosti avtonomnosti. s;ij s takim pristopom ne moremo oblikovati prostora univerzalnosti, ne sicer kot prf).stora fik- tiviie nevtralnosti, temveč kot okvira za skiipno bivanje v skiipnosti. Prostor 7^1 avtonomnost se bo odprl z oblikovanjem kulturnih mehanizmov, ki bodo omogočili samosubjektivacijo, torej sodelovanje osebe v oblikovanju podobe samega sebe brez vsiljenih podob, ki so na voljo v kulturi, v katero ta oseba vstopa. Ob tem pa je potreben tudi okvir mehanizmov, ki bo tem avtonomnim identifikacijam omogočal sobivanje v demokratičnem okviru, ki ne bo poražene identifikacije obsojal na družbeni rob, zaničevanje ali molk, temveč jim bo omogočal enakovredno .sodelovanje v oblikovanju skupnega okvira bivanja. V tekstu sem precej abstraktno, ker mi pro.stor ne omogoča razviti mi.sli v analizo konkretnih političnih dogajanj, opi.sal prehod iz politike identitet v nov pristop, k analizi odnosov dominacije in predlaganju poti iz te situacije. Pokazal .sem Benhabibino analizo substitucionalistične univerzalizacije, ki je značilna za moderno, in njen predlog interaktivne univerzalizacije, ki predlaga javno komuniciranje, ki bo ob enakovrednem spo.štovanju v.seh partikuhirno.sti, ki bi .se lahko avtonomno razvijale v družbenem okviru, vodil do konkretnih univerzalnih okvirov urejanja medčloveških odnosov. Ta projekt se bo moral osredotočiti na dve široki polji: potrebno bo oblikovati nove mehanizme za prehod v kulturo, ki bodo omogočali avtonomno eksperimentiranje z identifikacijo in .soust\'arjanje le-te; drugo polje predstavlja izgradnja novega načina javnega komuniciranja, ki bo omogočil sodelovanje vseh konkretnih oseb s .svojimi kodi. Ob oblikovanju teh dveh polj je nujno paziti na odprtost: ne smemo oblikovati digit;tliziranih vzorcev, v katere bi bile konkretne osebe potisnjene. Potreben je analogen pristop, ki bi v posameznih identifikacijah in njihovih kodih videl partikularnosti, ki so primerljive z drugimi partikularnostmi le v stopnjah posameznih osi. Ključna l>e.se-da emancipacije je torej lluidnost, pretakanje oblik, ki se razvijajo in kažejo v svojih partikularnostih. Druga ključna sintagm;i emancipacije pa .se glasi naskok na hegemonsko pozicijo neke skupnosti. Analize političnega kot di.skurzivno koivstruiranega polja so pokazale način delovanja lega polja in s tem posredno tudi strategijo za spremembo situacije. Politika emancipacije lahko uspe le, če ji bo us|5elo spreminjali hegemonsko polje, ki določa |xjmene posameznih artikulacij, ki se prcxlucirajo v okviru tega polja. Napake socialističnih eksperimentov so bile v razumevanju politike kot nadstrukture, ki jo nujno določajo razmere na ekonomskem področju. Avantgarda socialističnega razvoja je bila prepričana, da ima s pomočjo znanstvenega marksizma ključ do zakonitosti zgodovinskega razvoja in da lx) .s pomočjo tega ključa oblikovala svet brez izkoriščanj. Ta poskus je klavrno propadel. Prednost politike emancipacije je v tem, da se ne omejuje z domnevnimi tran-scendentalnimi polji, ki bi ji dala navodila za razvoj konkretnosti. Pomembno je, da se ta nedoločljivost - ki ne pomeni faialisiične naključnosti družbenega življenja - ohrani kot temeljni princip emancipatorne politične teorije in prak.se. Ob projektu emancipatorne politike je pomembno opozoriti na to, da so novi mehanizmi subjektiviranja in komuniciranja orodja, ki ljudem omogočajo bivanje v kulturi. Če je sodobni svet lahko izhodišče za oblikovanje pravičnejše družbene realnosti, pa se lahko razvoj obrne tudi v smer novih totalitarizmov. Pomembno opozorilo, ki ga evropska levica ne bi smela spregledati, so us|>ehi skrajne desnice na parlamentarnih volitvah v Avstriji in Švici. Uspeh .svobodnjakov Jorga Heiderja v Avstriji je sicer mogoče ocenili kot enega najbolj poštenih |)olitičnih dogodkov v tem desetletju. Heider je v avstrijskem političnem prostoru edini, ki je ljudem |X)nudil mi.selni okvir za stabilno bivanje v .sodobnem svetu - pa naj .se z vidika emancipacije ta miselni svet zdi .še tako zavržen, preprosto ni bila |X)nujena nikakršna alternativa. Sodobno Zahodno Evropo označuje bivanje v okviru globalizacije, ki je zaradi hegemonskega položaja liberalizma konstruiral svet socialne nezanesljivosti in ki ljudi vsakodnevno prisiljuje, da se soočajo s tujostjo, drugačnostjo. Problem tega .soočanja je v tem, da družbene strukture preprosto ne ponujajo mehanizmov z^i ustrezno .sobivanje različnosti, kar je potencialni vir za desiabiliziranje ideniitei ljudi, ki se brez ustrezne miselne opreme soočajo s tujostjo v okviru ekonomske nestabilnosti. Evropska zmerna levica, ki vlada Evropski uniji, ni sposobna ponuditi alternative fašistoidni misli. .Ne ponuja programa kulturne spremembe, ki bi ljudi opremil z mehanizmi za demokratično .soočanje z drugačnostjo. Zaradi pomanjkanja takih mehanizmov je us|>eh .skrajne desnice olajšan, saj le ta te mehanizme ponuja, le da temeljijo na nestrpnosti do drugačnosti. Levica ob tem v političnem polju na.siopa s podobnimi miselnimi vzorci kot skrajna desnica, le da jih zavija v celofan humanosti oziroma v diskurz politične korektnosti. Pogoj za politični uspeh boja za emancipacijo v takih razmerah je zato oblikovanje protifašističnega projekta, ki bi konstruiral platformo za razvoj družljenosti v smeri odpiranja prostorov avtonomije in poglabljanja demokratičnih okvirov urejanja medčloveških odnosov. LITERATURA Henhahib, .Scyla (1992): Situating the .Self, Cinibridge, Polity Press Benhabib, .Seyla in drugc (iir) (1995> Honiinist Contentions, I.ondon, Routlcdgc Hraidotti, Rosi (1998): Koncept spolne ra/.likc. Delta: revija za ženske .študije in feministično politiko. M, 59-72 Uuticr, Judith in Joan W. .Scott (ur.) (1992): Femini.sts Tlieorize the Political, New York, Routlcdgc i:iani, Diane (199'1): Keminisni and Dcconstruction, I.ondon, Routlcdgc Feder, lillen K in drugc (ur.) (1997): Derrida and Feminism, New York, Routlcdgc Foucault, Michel (1984): Nadzorovanje in kaznovanje. Ljubljana, Delavska enotnost Frascr, Nanc-y (1997): Justice Intcrruptus, New York, Routledge Haraw-ay, Donna (1999): Opicc, kihorgi in ženske, Ljubljana, SOU, Študentska založba Irigaray, Luce (1996): I l.ove to You, Now York, Routledge Uclau, Frnesto in Chantal Mouffe (1987): Hegemonija in .socialistična strategija, Ljubljana, Paritz.anska knjiga Utclau, i:rnc,sto (1990): Nova razmišljanja o rewluciji našega ča.sa. v Beseda, Dejanje, .Svo|-K)da: Filozofija skozi psihoanalizo / V, Problemi - Razprave, 93-174 Mik>hnie, Aldo in Ra.stko Močnik (ur.) (1996): Along the Margins of Humanitie.s, Ljubljana, ISH Fakulteta za podiplom-ski humani.stični .študij NichoLson, Linda J. (ur.) (1990): Fcminism/Posimodernisni, New York, Routledge