List 15.
Politiški oddelek.
Velika noč.
Približujejo se zopet velikonočni prazniki, prazniki vstajenja našega Gospoda Odrešenika. Državni poslanci so zopet povrnili se k svojim rodbinam, da v domačem krogu slavijo vesele velikonočne praznike.
Navada je, da se o veliki noči dele piruhi in tudi mi smo pričakovali, da nam poslanci kaj prineso za pi-ruhe z Dunaja, vsaj se je nam vendar obetalo, ko se je sklenila koalicija, da nastopi doba plodnega delovanja.
Popolnoma pojasnuje naš žalostni položaj to, da so naši poslanci izmej mnogih slovenskih želj in teženj že popustili vse druge, videč, da sedaj še ni upanja, da bi mogli kaj doseči, razen celjske gimnazije. Pa tudi še te gimnazije nam niso prinesli za piruhe. Niti v budgetnem odseku še stvar ni rešena, in se vedno odlaša, ker se koalicijske stranke boje, da ne bi dala povoda razkolu mej koaliranci. Skoro dvomljivo pa je že, da bi to gimnazijo pod koalicijsko vlado mi sploh dosegli. Nemci skoro brez izjeme so proti nam, Poljakov pa tudi večina ne misli glasovati za Slovence, da se ne zameri levičarjem.
Za piruhe smo pa Slovenci dobili namesto gimnazije novega predsednika okrožnemu sodišču v Celju, gospoda Ulepitscha. Ta mož je, kakor pišejo nemški listi, nemškega mišljenja. O tem mi ne dvomimo, kajti od koalicijske vlade pač druzega nismo pričakovali. Nemci so srečnejši, nego mi. Da bi privolili v osnovo celjske gimnazije, se je za deželnega šolskega nadzornika imenoval njih odločen pristaš gospod Linhart in sedaj pa za okrožnosodnega predsednika zopet njih somišljenik.
Pričakovali smo, da nam poslanci prineso z Dunaja pomanjšanje davkov, ko se je že toliko govorilo o davčni reformi. Stvar pa ne napreduje in tudi kaže, da bode vse toliko proslavljano ponižanje davkov le pesek v oči. Najmanjšim obrtnikom misli se  pač davek na leto poni-
žati za nepopolna dva goldinarja, a še to bodo morali plačati z volilno pravico. S takim pomanjšanjem davka se pa njih obstanek pač še ne utrdi, vsaj pride jedva pol krajcarja na dan. Več bi se malemu obrtniku pomagalo z obrtno reformo, a ta je za sedanjo postavodajno dobo že pokopana in sploh ni misliti, da bi se v tem oziru kaj za malega obrtnika dobrega sklenilo, dokler na Dunaji odločuje sedanja večina. Priti bi utegnili le še žalostnejši časi. Ko bi več ne volili petakarji, ;bi v državnem zboru se pomanjšalo število tistih mož, ki imajo še kaj srca za malega obrtnika in nastopili bi zopet zlati časi za kapitaliste.
Za kmeta tudi naši poslanci niso ničesa prinesli z Dunaja za piruhe. Predlogi o organizaciji kmetskega stanu spita že smrtno spanje* Sedanja večina ne mara za tako organizacijo, ki bi onemogočila zadolževanje posestev, ker je poslednji čas veliki kapital se lotil podkopavanje kmetskega stanu.
Vsled temu pa nas velikonočni prazuiki naudajajo z novo nado. Židje so na križ pribili Odrešenika, stražili pozneje njegov grob, a vse to ni nič pomagalo, grob se je odprl, vstal je in krščanstvo se je razširilo po vsem svetu. Ravno tako bode ljudstvo premagalo sedanjo krivico, strlo tako verige, ki je oklepajo.
Začetek se je naredil te dni na Dunaji. Pri občinskih volitvah je propala liberalna stranka in faktično je zgubila večino v mestnem zastopu. Nič ni pomagalo, da se je klicala na pomoč celo višja duhovščina proti narodu. Tudi nekateri konservativci so v zmislu koalicije dali glasove za liberalce, a vse ni nič pomagalo. Vsi listi priznavajo, da ima ta zmaga velik političen pomen, to je jeden žrebelj v krsto liberalne stranke, v krsto koalicije. Udarci slede drug za drugim. Jednak udarec je zadel nemške liberalce v Solnogradu. Na Tirolskem liberalci sami zatajujejo koalicijo, videč, da drugače zgube zaupanje pri narodu. Na Češkem in Moravskem se Nemci tudi izne-verjajo staremu vodstvu.
Pa tudi mej konservativci se kaže razkol. Dipauli je obrnil hrbet pododseku za volilno reformo, ko je videl,
------    142------
da   se  hoče   petakarje   pripraviti   ob volilno   pravico   in Ebenhoch že preti liberalcem z opozicijo.
Mi nimamo nič posebno dobrega mnenja o teh dveh možeh. Ob snovanji koalicije je zlasti poslednji se pokazal velikega nasprotnika nižjih slojev prebivalstva. Sedanji razvoj v koaliciji je čisto naraven in gotovo sta že ob začetku koalcije dobro vedela, da bodo liberalci hoteli utrditi in zavarovati postojanke. Vsaj si je koalicija postavila za svoj program varovanje posesti sedanjih strank in se je torej zavezala, da stori tudi vse, kar bode varovalo obstanek liberalizmu. Baron Dipauli in dr. Ebenhoch sta vse to dobro vedela že ob sklepanji koalicije, in bi tudi sedaj ne imela najmanjšega pomisleka, pritrditi liberalnim predlogom, da se ne bojita svojih volilcev.
Mi ne vemo, ostanejo li konservativci trdni v svojih sedanjih zahtevah, ko bode treba izvajati iz njih svoje konsekvence. Če liberalci ne prijenjajo, je nemogoča vsaka volilna reforma v zmislu koalicije, ako Dipauli ne popusti svojega stališča. Ker se pa volilna reforma mora izvršiti, potem ni druzega izhoda, kakor poseči po načelih Taafifejevega načrta, ker se ta da izvesti z navadno večino, to je brez pomoči liberalcev. Le težko bodo konservativci premagali strah, ki ga imajo pred socijalnimi demokrati.
Na drugi strani se pa ne upajo popolnoma iti z liberalci zaradi svojih volilcev. Njih postojanke tudi niso trdne, kar dokazuje hrup zaradi prihoda krščanskih so-cijalistov v Line. Krščanski socijalisti bi jih izpodrinili v mnogih okrajih. Da bi krščanski socijalisti konservativcem pustili mirno njih posest, to še misliti ni, naj sedaj tudi obetajo. Že razvoj njih stranke bi zahteval razširjenje tudi na to stran. Tudi se da dokazati, da so konservativci ravno tako nasprotni krščanskosocijalnim reformam kakor liberalci. Nevarnost od krščanskih socijalistov sili Eben-hoeha, da napoveduje boj liberalizmu.
Tako je povsod razkol mej koaliranci in toliko že danes rečemo, da koalicija ne bode sklenila nobene volilne reforme, pa tudi ni gotovo, da bi dovršila davčno reformo, kajti tedaj bi baš zaradi petakarjev utegnila razpasti. Pa ko bi tudi to storila, ne bode toliko dosegla, nego se nadeja. Gibanje, ki se začenja proti koaliciji, se že višje, nego se običajno misli. Tak napad na volilno pravico zadel bi le mesta, a na deželi pa ostanejo tako povsod dosedanji volilci, ker imajo volilno pravico kot občinski volilci II. razreda in ti bi pa že znali dati pravi odgovor na tako postopanje. Nadejati se je torej, da vse-kako sedanje stranke zgube veliko mandatov pri novih volitvah. V novi zbornici bode živel drugačni duh in tudi volilne reforme ne bode več prikrojevala po Plenerjevih načelih.
Duh, kateri se sedaj povsod kaže, bode stri verige, katere je avstrijskim narodom skovala koalicijo, ki hoče zatreti vsako svobodno gibanje, kar najbolje dokazuje načrt novega kazenskega zakona in dotični sklepi državnega zbora. Premagal bode vse ovire, ki se mu stavijo, naredil
zopet pravi svobodi in pravičnosti pot in pride potem tudi za avstrijske Slovane veselejša Velika noč in tudi nam Slovencem potem poslanci kaj prineso za piruhe.