List delavcev v vzgojnoizobraževalnih zavodih SR Stovenije Ljubljana, 8. apria 1977 - Številka 7 Kajenje se pogosto začenja kot šala: prvi dim - smeh odraslih; drugi dim — spodbujanje otroških prijateljev; tretji dim - zapeljiva igra sodobnih Indijancev; četrti dim — občutek odraslosti. Povsod se kadi. Kadilci se obnašajo suvereno, premočno. Junaki v filmih, na televiziji in po pisarnah rešujejo vse težavnejše situacije s cigareto v ustih. Kdo ne bi želel biti tak junak? Tobačni dim postaja mnogim prispodoba resnično dejavnega, sodobnega človeka. Kdo ne bi želel biti odločujoč, sodoben človek? Cigaretni dim se množi in gosti. Že ukazuje človeku, kdaj in koliko bo pokadil. V odločujočih razpravah za napredek nas često vodi - tobačni dim. Dim - prvi, drugi, četrti... poslednji. Kdaj? Kajenje se pogosto začenja kot šala - in konča kot tragedija. In kaj pravi reklama? Ta sodi v trgovino, ki je svet zase. Sicer pa — tudi z orožjem trgujemo. Sodobni ljudje — v oblakih dima... JAMA Dr. Stanka Krajnc - Simoneti Svetovni dan zdravja — 7. april Letos se po vsem svetu sliši geslo Svetovne zdravstvene organizacije: Cepljenje — osnovno varstvo otrok. KAJ JE SVETOVNA ZDRAVSTVENA ORGANIZACIJA (SZO)? SZO je mednarodno združenje zdravstva. Vsaka od njenih članic prispeva v njen proračun in vsem so na voljo njene službe. V uvodu statuta SZO je zapisano: »Zdravje je stanje popolnega telesnega, duševnega in socialnega blagostanja in ni samo v tem, da človek ni bolan ali šibak.« Smoter SZO je »dvigniti vse narode na najvišjo možno zdravstveno raven«. Pomoč SZO ima številne oblike, med katerimi so: — krepitev zdravstvenih služb v posameznih deželah — pomoč za izobrazbo številnejšega in bolj strokovnega zdravstvenega kadra — ukrepi v boju proti glavnim boleznim ali za njihovo popolno izkoreninjenje — varstvo matere in otroka — zboljšanje zdravstvenih razmer in preskrbe z vodo — izboljšanje duševnega zdravja. ZAKAJ r EP L'ENJ K IN TEMELJNO VARSTVO OTROK Ker so otroci najbolj dovzetni za pomanjkanje vseh vrst in za škodljive vplive zunanjega okolja, jim je posvečena največja skrb. Odkritje povzročiteljev nalezljivih bolezni v prejšnjem stoletju ter odkritje in industrijska izdelava cepiv so odprli nove, učinkovite možnosti za varovanje otroških življenj. Številne hude nalezljive bolezni, ki najbolj prizadenejo predvsem otroke, so danes premagljive! Zato je treba pregledati, koliko je v posameznih državah že uresničen smoter, da se pospešeno uredi vse potrebno, da bodo otroci res tudi deležni tega velikega napredka. CEPLJENJA PRI NAS Prenekatero bolezen smo pri nas premagali z obveznim cepljenjem, in sicer: davico, otroški tetanus, otroško paralizo, otroško tbc. Kljub cepljenju oslovski kašelj še vedno prizadene nekatere otroke v najnežnejši dobi. Zakaj? Dojenčki še nimajo protiteles proti tej bolezni — deloma zato, ker jim ne »podedujejo« ali dobijo z materinim mlekom, deloma zato, ker njihov organizem počasi ustvarja protitelesa po cepljenju ali ker so prepozno ali nezadostno cepljeni. Dojenčke morajo varovati pred to boleznijo torej drugi. Kako? Predvsem tako, da bodo vsi popolno cepljeni! Tako ne bodo zboleli za oslovskim kašljem in ga ne bodo mogli prenašati na neodporne ali še nepopolno zaščitene dojenčke! Zato torej ne smemo imeti malomarnega odnosa do cepljenja proti oslovskemu kašlju. Sicer se nam bo dogajalo še vnaprej to, kar se dogaja danes: neodporni dojenčki pridejo v stik z bratcem ali sestrico, ki kašljajo (v začetku bolezni še ne vemo, ali ni to morda oslovski kašelj), ali pa z drugimi dojenčki in malčki v posvetovalnicah, v vrtcih in drugod. S cepljenjem moramo torej doseči solidno imunost pri vsej otroški populaciji, da bodo dojenčki varni. Stika dojenčkov z drugimi otroki, med katerimi so morda bolniki, v današnjem času ni mogoče popolnoma preprečiti! S cepljenji pa je povezanih še nekaj drugih problemov. Na kratko jih lahko opišemo tako. Zdravstvena služba mora vztrajno izboljševati metode in organizacijo cepljenja, starši pa morajo dosledno upoštevati navodila in predpise ter v prid lastnih in drugih otrok skrbeti, da bo cepljenje pravilno potekalo. AKCIJA ZAVODA SR SLOVENIJE ZA ZDRAVSTVENO VARSTVO Kot vsako leto je zavod tudi letošnji svetovni dan zdravja uporabil za pripravo obsežne zdravstveno-vzgojne akcije. Pri tem je poleg vprašanj, ki so povezana s cepljenji, izdelal gradivo tudi za nekatera druga pereča vprašanja zdravja otrok, kot so: nezgode, zdravstveno varstvo matere in otroka ter zdravje v celodnevni šoli. Strokovno gradivo, ki je izdelano kot osnova za to akcijo, naj rabi za zdravstveno vzgojo prebivalstva. Zdravstvena osveščenost prebivalstva je v današnjih razmerah, ko izgrajujemo samoupravni socialistični sistem, temeljnega pomena za smotrno odločanje. Kako zagotoviti strokovnjake združenemu delu Pogovor z Zvonkom Petrovičem, predsednikom medrepubliške komisije za reformo vzgojnoizobraževalnega sistema Marca sta minili dve leti, odkar je začela delati medrepubliška komisija za reformo vzgojnoizobraževalnega sistema. Ob tej priložnosti smo zaprosili Zvonka Petroviča, dosedanjega predsednika te komisije, naj pove bralcem prosvetnih časnikov naših republik in pokrajin, kaj je bilo doslej narejenega in kako bo potekala nadaljnja uresničitev socialistične samoupravne preobrazbe vzgoje in izobraževanja, ki je natančno opredeljena v resoluciji 10. kongresa ZKJ. Povejte nam, prosim, na kratko, kaj je doslej naredila komisija? — Medrepubliška komisija za reformo vzgojnoizobraževalnega sistema je že v začetku izdelala zelo zahteven program dejavnosti za dveletno obdobje. Ko sedaj, po dveh letih ocenjujemo narejeno, lahko rečemo, da je bila komisija zelo optimistična v svojih predvidevanjih. Pri našem delu smo posvetili največ pozornosti reformi srednjega usmerjenega izobraževanja. V skladu s smernicami ustave in resolucije desetega kongresa je komisija izdelala prve, dokumente reforme srednjega izobraževanja: sklepe o skupnih vzgojnoizobra-ževalnih temeljih in predlog enotne klasifikacijske lestvice. V zadnjih dneh tega dveletnega obdobja je komisija dejavno reševala vprašanje tako imenovane druge faze usmerjenega izobraževanja. Druga vprašanja iz našega programa, kot so reforma osnovne šole, visokošolskega izobraževanja, izobraževanja odraslih, izobraževanja učiteljev itd., je komisija sicer obravnavala, ni pa sprejela dokončnih stališč in dokumentov, ki bi izražali enotno opredelitev do reforme teh oblik izobraževanja. Komisija je razpravljala tudi o zelo perečih vprašanjih reforme, kot so: uresničitev skupnih vzgojnoizobraževalnih temeljev v posameznih republikah in pokrajinah, reforma gimnazije in — na zadnji seji — o poteh reforme druge faze srednjega izobraževanja. Kljub ugotovitvi, da so si temeljne rešitve po republikah in pokrajinah zelo podobne, nismo dobili enotnih stališč. Zato je bilo tudi postavljeno vprašanje, glede katerih podrobnosti in elementov reforme srednjega izobraževanja se moramo povsem zediniti. Vprašanje je zanimivo predvsem zato, ker je treba usmerjeno izobraževanje čim tesneje povezovati z združenim delom, gospodarstvo pa zahteva, da si pridobi strokovnjak poleg splošne izobrazbe še veliko posebnih znanj, ki po eni strani ta profil omejujejo, po drugi strani pa ga napravijo v tej zapleteni organizaciji kar najbolj uporabnega. Take okoliščine in posebnosti so nas privedle k sklepu, da je nujno izdelati dogovor republik in pokrajin o temeljih enotnega sistema izobraževanja, vsaka republika in pokrajina pa bo v skladu s temi temelji pa tudi glede na potrebe združenega dela gradila svoj sistem. V odvisnosti od integracije združenega dela v Jugoslaviji bo tekel tudi proces integracije na področju izobraževanja in postopoma izravnaval razlike. To pomeni, naj bi se naš zelo obsežni in ambiciozni načrt skrčil na nekaj družbenih dogovorov, in sicer na: dogovor o enotnem vzgojnoizobraževalnem sistemu, dogovor o enotni kvalifikacijski lestvici in dogovor o skupnih vzgojnoizobraževalnih temeljih. Z enotnimi idejnopolitičnimi temelji reforme, ki jih vsebuje tudi resolucija desetega kongresa, bi bile določene bistvene smernice reforme srednjega usmerjenega izobraževanja. Redni razpis prostih delovnih mest Letošnji redni razpis prostih delovnih mest bo izšel v Prosvetnem delavcu dne 22. aprila. prosvetni delsvec List izdajata republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje in izobraževanja SRS in izobraževalna skupnost SRS — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom — Ureja uredniški odbor. Direktorica in glavna urednica Neža Maurer, odgovorna urednica Marjana Kunej, tehnična urednica Tea Dominko. Naslov uredništva: Ljubljana, Poljanska 6/1, telefon 315-585. Naslov uprave: Ljubljana, Nazorjeva 1/1, telefon 22-284, poštni predal 355-VIL Rokopisov in fotografij ne vračamo. Letna naročnina: 70 din za posameznike. Za šole in droge ustanove 120 din. St. tek. računa 50101-601-16915. Tiska CZP Ljudska pravica. YU ISSN 0033-1643 Po mnenju republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje je list prosvetni delavec11 prost temeljnega davka od prometa proizvodov (glej 7. točko 1. odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu). enotna kvalifikacijska lestvica (gradivo: SR Hrvaška), O načinu sprejemanja ter vsebinah predmetnikov in učnih načrtov usmerjenega izobraževanja (gradivo: Bosna in Hercegovina), Organizacija vzgojnoizobraževalnega procesa usmerjenega izobraževanja (gradivo: SR Srbija), Vertikalna in horizontalna povezanost oblik in prehodnost v usmerjenem izobraževanju, tj. povezava med srednjim, višjim in visokošolskim izobraževanjem (gradivo SAP Vojvodina), Izobraževanje ob delu in iz dela, še posebno glede na izobraževanje odraslih (SR Slovenija). S tem bi poenotili najpomembnejše zadeve organizaciji in uresničevanju druge faze usmerjenega izobraževanja. se pokazale doslej pri praktičnem reševanju reforme usmerjenega izobraževanja, se meni niso zdele nepremostljive. Menim, da jih je z dobro voljo vendarle mogoče odpraviti. Temeljno vodilo reforme je torej, da je treba najti pot k združenemu delu in zanj zagotoviti ustrezne strokovnjake. zapleteno delo, ki se ga zelo počasi lotevamo. In če že kaj počnemo, potem vzamemo za temelj trenutni položaj izobraževalnega sistema in obstoječo kvalifikacijsko lestvico, ne izhajamo pa od resničnih izobraževalnih potreb, ki bi upoštevale dolgoročni razvoj. Brez pregleda, koliko kadrov potrebujemo, tudi ni pravega usmerjenega izobraževanja, pa tudi sedanji problemi in krize izobraževanja ne morejo biti pojasnjeni. Če ne bomo uskladili vzgojnoizobraževalnega sistema s potrebami in interesi združenega dela, bomo naleteli še na več problemov, kot so: neuporabnost kadrov za proizvodnjo in družbene dejavnosti, avtarktičnost šolskega sistema, eksploziven razvoj šolske mreže itn. Ali označujejo te teme, ki jih omenjate, tudi razlike v obravnavi druge faze usmerjenega izobraževanja? Mar to pomeni, da je komisija že opravila svoje delo pri reformi vzgoje in izobraževanja v naši državi? Če je tako — kako naprej? — Če ocenjujemo, kaj je naredila komisija, lahko rečemo, da je prav gotovo opravila svoje delo. Zdi se mi, da smo pripravili vse za izdelavo prvih osnutkov navedenih dogovorov. Komisija kot posebno delovno telo pa ne more sklepati dogovorov. Njena naloga je bila pripraviti temeljne elemente, ki pa jih mora verificirati in dokončno sprejeti združeno delo. Zato je sedaj naše glavno vprašanje — kako prenesti rezultate dela združenemu delu. Na zadnjem sestanku smo sklenili, da je treba z delovnimi dosežki komisije seznaniti vse družbenopolitične organe in organizacije republik in pokrajin ter zveze in jim predlagati, naj bi čimprej določili poti in načine za sprejemanje naštetih dokumentov. Da bi lahko do konca opravili svojo nalogo, moramo obravnavati še nekoliko vprašanj, povezanih z reformo druge faze usmerjenega izobraževanja. Dogovorili smo se, da bomo do konca letošnjega junija obravnavali tele teme: Programsko povezanost osnovnega izobraževanja s skupnimi vzgojnoizobra-ževalnimi temelji (gradivo bodo pripravili tovariši iz SR Makedonije), Odnos med teoretičnim in proizvodnim delom v kompleksu usmerjenega izobraževanja in Nekoliko. Člani komisije imajo o pomenu teh razlik različna mnenja. Nekateri pravijo, da so temeljni parametri sistema vendarle uglašeni in da v rešitvah ni velikih razlik — takih zaradi katerih bi morali biti zaskrbljeni — drugi pa menijo, da so razlike tolikšne, da jih ni mogoče premostiti inizravnati. Razlike, ki so — Pomembno je odgovoriti na osrednje vprašanje — ali reforma zagotavlja »proizvodnjo« strokovnjakov, ki ustrezajo potrebam združenega dela. Razumljivo je, da pri tem ne mislimo na neposredne, trenutne potrebe združenega dela, temveč na dolgoročne potrebe — torej na delavce, ki bodo uporabljali najmodernejšo tehnologijo. Zato je nujno poleg proizvodnih organizacij združenega dela zagotoviti tudi sodelovanje znanstveno-raziskovalnih organizacij pri načrtovanju druge faze usmerjenega izobraževanja. Razumljivo je, da je to delo zahtevno. — Pri tem nas ovirajo naše izkušnje, dosedanji sistem organizacije, dvom, da bi vsaka bolj prožna oblika izobraževanja privedla do improvizacije, dirke za diplomami itn. Vse to se lahko dogaja, če ni zadoščeno nekaterim temeljnim pogojem. Eden od teh je uravnavanje kadrovskih potreb. To je odgovorno in Ob izobraževanju odraslih, ki so zaposleni, se nenehno poraja vprašanje, kako zagotoviti nenehen proces menjave dela in izobraževanja? — Od zaposlenih se zahteva, naj se nenehno izobražujejo, pokazalo pa se je, da so te zahteve le malokdaj odsev potreb združenega dela. Vse to povzroča, da je izobraževanje zaposlenih prepuščeno privatnim pobudam, neposrednemu interesu posameznikov. Obe plati problema je treba uskladiti. Smotrnost mreže in oblik mora izhajati iz potreb združenega dela. Če pojmujemo izobraževanje kot permanenten proces, moramo ustvariti možnosti za zamenjavo delovnega mesta, sprejemanje novih generacij v gospodarstvo — ne samo zato, da bi se dokončno zaposlile, temveč da bi hkrati zamenjale generacijo, ki je dala največ svojih moči tudi za svoje nadaljnje napredo- vanje, s tem pa tudi za napredovanje proizvajalnih sil; zato mora nujno obnoviti in dopolniti svoje izobraževanje. Ta proces menjave dela in izobraževanja je za sedaj samo ideja. Brez natančnega pregleda nad kadri) brez načrta za uresničevanje izobraževanja pa te zamisli ne bo mogoče uresničiti. V nasprotnem primeru bo imelo izobraževanje še nadalje le navidezne oblike življenja — zaprto bo vase in ne bo ustrezalo družbenim potrebam. Ali je usmerjeno izobraževanje mogoče uresničiti? Seveda, če bo to izobraževanje stvarno in če bo postalo sestavni del združenega dela, v katerem bo imelo svojo posebno nalogO) in kjer se s samoupravnim reševanjem potreb po izobraževanje usklajujejo različni interesi, hkrati pa se tudi uresničujejo potrebe združenega dela. Sola mora biti sestavni del tistega združenega dela, za katerega izobražuje kadre. Tedaj bo mogoče njeno delo tudi samoupravno verificirati in uresničiti dohodkovne odnose ali povedano drugače — nove družbenoekonomske odnose. Tako bo reforma v resnici zaživela. Pogovor je vodil: NIKOLA NIKIČ Programi ali diplomanti? Med vprašanji, ki jih je treba rešiti, da bi lahko začeli uresničevati načela svobodne menjave dela na področju vzgoje in izobraževanja, je tudi opredelitev funkcionalnih enot storitev, ki so lahko podlaga za vrednotenje vzgojnoizobraževalnih programov in dogovarjanje o cenah. Očitno je, da dosedanji načini vrednotenja (pedagoške ure in podobne miniaturne in izolirane enote vzgojnoizobraževalnih storitev) ne omogočajo dovolj celostnega pregleda nad vzgojnoizobraževalnim delom, posebno nad rezultati dela, ki so seveda nujno celota. Da bi lahko bolj kot doslej upoštevali dosežke in kakovost dela kot podlago za dogovore o svobodni menjavi dela, je treba izoblikovati in se dogovoriti za ustrezne funkcionalne enote storitev za vsako področje vzgojnoizobraževalnega dela. ževalnih zmogljivosti. Gre torej za dva načina, ki pa sta v bistvu identična, seveda pod pogojem, da proces dogovarjanja v skladu z načeli svobodne menjave dela povsem izpeljemo — z vsemi nujnimi elementi. vanje s potrebami združenega s dela, hkrati z izpeljanim usmef| t janjem vpisa. Sestavni del teli 2 razvojnih dogovorov bodO; morale biti tudi odločitve smotrnosti ali nesmotrnosti Bolj ali manj na dlani je, da predstavlja tako enoto storitve zaokrožen vzgojnoizobraževalni program. To je še posebno očitno na področju usmerjenega izobraževanja, kjer za vsako vrsto poklicnega izobraževanja ali za vsak poklic obstajajo zaokroženi izobraževalni programi. Rezultat teh programov so za življenje, poklicno delo in samoupravljanje usposobljeni delavci. V tako celostno pojmovani družbeni kvaliteti se izražajo tudi rezultati vzgojnoizobraževalnega dela, njegova zahtevnost, kakovost izvedbe in potreben obseg. Predlogi, ki jih je glede na to izoblikovala delovna skupina za visoko šolstvo pri Izobraževalni skupnosti Slovenije in so jih organi te skupnosti predložili za razpravo v obliki standardov in normativov za vrednotenje vzgojnoizobraževalnega dela ter oblikovanje cen storitev na tem področju, temeljijo na izhodišču, da je osnovna enota storitve vzgojnoizobraževalni program za določen poklic ali vrsto študija. Konkretne cene posameznih programov naj bi se po tem predlogu oblikovale na podlagi normativov, ki naj izražajo družbeno priznani obseg, zahtevnost dela in materialne stroške, nujne za uresničevanje določenega programa. Glede na to naj visoke šole svobodno oblikujejo in razporejajo tako doseženi dohodek in dohodek, dosežen z drugimi oblikami menjave dela ali prodaje proizvodov in storitev zunaj svobodne menjave dela v okviru samoupravne interesne skupnosti. Razumljivo je, da so tako dalekosežne spremembe izzvale veliko zanimanje med delavci visokih šol. Na posvetu, ki sta ga organizirala 31. marca 1977 Republiški komite za vzgojo in izobraževanje in Izobraževalna skupnost Slovenije s predstojniki visokih šol, so se udeleženci strinjali, da so nova izhodišča vrednotenja dela nujen pogoj za začetek svobodne menjave dela na tem področju. Hkrati je bilo povedanih tudi nekaj pomislekov in opozoril na probleme, ki jih bo tak način prinesel v odnose med posamezne visoke šole in izobraževalne skupnosti in o tem, kako bo vplival na materialni položaj posameznih visokih šol. Bistveno vprašanje je pravzaprav načelno (ki pa ima seveda tudi zelo pomembne praktične posledice), in sicer: ali naj bo enota storitve in podlaga za dogovor o ceni vzgojnoizobraževalni program sam ali pa naj bi bil to diplomant, ki je doštudiral po takem programu. Povedano drugače — ali je financiranje visokošolskega dela na temelju programov le prehodna faza na poti k financiranju na podlagi diplomantov. Čeprav se je razprava nagibala k ugotovitvi, da gre za prehodne rešitve v akciji za izgrajevanje novih odnosov med izvajalci in uporabniki storitev visokega šolstva in usmerjenega izobraževanja sploh, pa bi veljalo vendarle opozoriti, da gre pravzaprav le za navidezno dilemo, ki velja bolj za operativne modele vrednotenja storitev kot pa za samo bistvo novih odnosov. Nobenega »vzgojnoizobraževalnega programa« namreč ni mogoče presojati in se o njem odločati, ne da bi hkrati upoštevali njegove rezultate, to je število in kakovost delavcev, ki so se usposobili po tem programu. Prav tako pa bi bilo nesmiselno razmišljati ali se dogovarjati o »ceni diplomanta«, ne da bi upoštevali obseg in zahtevnost potrebnega vzgojnoizobraževalnega programa ter objektivno zmogljivost določenega programa in materialnih izobra- Med take elemente, ki jih bo v nadaljnjem dogovarjanju sporazumevanja o enotah in cenah storitev treba upoštevati, sodi zlasti dogovor o zmogljivosti posameznih izvajalnih programov. Znano je, da stroški visokošolskega izobraževanja niso sorazmerni s številom študentov, saj poteka del študijskega procesa v skupinah, ki imajo določene optimalne velikosti, odvisne od narave študijske snovi. Individualno delo s posameznim študentom je pomembna, še zdaleč pa ne prevladujoča oblika vzgojnoizobraževalnega dela. »Ceno programa« je mogoče preprosto in brez popravkov prevesti v »ceno diplomanta«, kjer so zmogljivosti optimalno izkoriščene. V praksi pa je velikokrat precej drugače, saj vemo, da so v sedanjem visokem šolstvu programi, ki so glede na objektivne zmogljivosti bistveno premalo izrabljeni, ali pa programi, ki presegajo materialne zmogljivosti (usposablja se precej več študentov, kot je optimalna zmogljivost, pogosto tudi v škodo kakovosti študija). Zadrege ob dilemi »po programu« ali »po diplomantu« je mogoče pojmovati predvsem kot izraz dosedanjega stanja, zato ker na večino visokih šol vpis ni bil usmerjen, se je uveljavilo dvakratno neskladje: neskladje med vpisom študentov in družbenimi potrebami po diplomantih in neskladje med vpisom in objektivno zmogljivostjo visokošolskih programov in materialnih zmogljivosti. To velja v dobršni meri tudi za del usmerjenega izobraževanja, ki se izvaja na področju srednjega šolstva. vzdrževanja tistih visokošolski! programov in zmogljivosti, k j niso dovolj izrabljene zato, k«1 družbene potrebe niso taki velike, ali kjer se določen' zmogljivosti zaradi posebni! potreb posameznih organizaci; združenega dela podvajajo al izvajajo zunaj sedeža visoke šok (dislocirani oddelki itd.). ' prvem primeru bo torej potre-; ben zlasti dogovor o skupnerf j interesu za razvoj določeni! zmogljivosti nekaterih prograi v mov in strok ali njihovo združe: vanje, v drugem primeru pa fr' 1 nujno vztrajati pri stališču, & Si tisti, ki uveljavlja tak posebef interes, prevzema ne samo cel i Prehodnosti sedanjih predlaganih oblik financiranja usmerjenega izobraževanja torej ne kaže pojmovati samo kot vprašanje dograjevanja standardov, normativov in drugih meril v vrednotenju programov. Pri tem gre namreč še za precej več. Rezultati tega procesa bodo morali biti tudi dogovori o načrtnem razvoju visokošolskih zmogljivosti in njihovo usklaje- lotne stroške, povezane z razve; jem in delovanjem nove zmog, -Ijivosti, ampak tudi nadomesti -združenemu delu povečane strel ške, ki bi nastajali zaradi nei zrabljenih zmogljivosti. Le tak1 ! S bo mogoče smotrno usmerja1 pi razvoj visokega šolstva v sloveti p] skem prostoru in ekonomičn1 iž< uporabljati omejena družben- : le sredstva. Seveda pa bo tudi tak , (v dogovore treba graditi celostni in in pri tem upoštevati mnoge :za vrstne neposredne in posredni v učinke, ki jih ima delovanj' P< visokošolskega izobraževanja', o določenem področju združe 'nj nega dela, regije ali organizaciji t združenega dela. V nasprotne^ na primeru bi se lahko tako ravna or nje sprevrglo v nesmotrno k sn družbeno škodljivo navidezni bil ekonomiziranje. Menimo, da fr ki zlasti v zvezi z razvojem izobfr In ževanja ob delu nujno razvija1 'in ne le didaktično prilagojeni :g0 oblike študija, pač pa tudi zel1 ak prožne in prilagojene organiz* iz( cijske oblike. Vedno pa bo t- sta vzpostavljanje svobodne rnf rel njave dela v interesnih skupni nj* stih in v neposredni svobod11 ; menjavi treba izhajati iz cej 2^, storitev, dogovorjenih na po« vg, lagi družbeno priznanih delov' drc nih in stroškovnih normativo' g0, konkretnih vzgojnoizobražf da' valnih programov in dosežem1 Se, rezultatov — vrednotenih P* i^ količini in kakovosti. J vz^ Prvi korak v tej smeri je ' novimi izhodišči napravljen. siu več — in ne manj. spe LEOPOLD KEJŽAR Posebno šolstvo na razpotju? X-. .. .....iz ~ : :---- V populaciji otrok in mladine, ki je vključena v vzgojnoizo-braževalni proces, je približno 2,5 % takih, ki imajo tolikšne motnje v telesnem in duševnem razvoju, da v običajnih vzgoj-noizobraževalnih razmerah ne bi napredovali ali pa bi se njihov osebnostni razvoj upočasnil, stagniral, ali celo nazadoval. To je tako imenovani edukativni vidik, zaradi katerega ima SR Slovenija 2,5% otrok v posebnih šolah in zavodih, kjer so jim zagotovljene ustreznejše možnosti za vzgojo in izobraževanje. Ti otroci so laže, srednje in teže duševno prizadeti, slušno in govorno prizadeti, slepi in slabovidni, telesno invalidni in dolgotrajno bolni ter otroci z vedenjskimi in osebnostnimi motnjami. Vseh je nekaj več kot 8.000. Temu delu celotnega vzgojnoizobraževalnega sistema, ki ga sestavljajo tri vzgojnoizobraževalne stopnje, in sicer predšolska, šolska in poklicna ali srednja stopnja, rečemo po domače posebno šolstvo. Posebno šolstvo se je od osvoboditve do danes podeseterilo. To je logična posledica humanistične usmerjenosti naše družbe in ekonomske vitalnosti, brez katere tudi humanizem ne bi nič dosegel. Na tako nagel razvoj pa sta bržkone vplivala najmanj še dva dejavnika, in sicer življenjska vitalnost prosvetnih delavcev, ki so se posvetili temu posebnemu vzgojnoizobraževal-nemu procesu, in rezultati posebnega šolstva, ki so številnim staršem vrnili mir, otrokom pa omogočili srečno mladost in doživljanje lastne uspešnosti. Toda nenadoma je posebno šolstvo znova v zadregi. Človeštvo, tisto napredno, ki se osvobaja vseh mogočih in nemogočih ostankov daljne ali bližnje preteklosti, je začelo razmišljati o tem, da so tudi otroci z motnjami v telesnem in duševnem razvoju del človeške populacije. Iz iskrenih razmišljanj posameznih Poštenjakov so nastali tako tnienovani trendi, iz trendov nastaja politika, v politiki se niorajo ljudje opredeljevati, v opredeljevanju pa se vedno Pojavljajo tudi skrajnosti. Posebno šolstvo se lahko zaveda in se tudi mora zavedati, da bi bila najidealnejša oblika vzgajanja in izobraževanja otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju skupaj z njihovimi polnočutnimi vrstniki. Tako je sprva tudi bilo. Potem pa je posebno šolstvo »odšlo na specializacijo«, da bi razvilo samo sebe, svoje in za motene otroke ustreznejše metode, teorijo, znanost in prakso. Zdaj je razmeroma razvito in, kar zadeva njega, pripravljeno j na integracijo z občim. najbolj vidni problemi Slovensko posebno šolstvo ’ predstavlja mogočen potencial okrog 1.500 najrazličnejših strokovnjakov in okrog 80 samostojnih ustanov, je po svoji razvitosti pred drugimi republikami in Pokrajinama dosega raven razvitih dežel. Kljub vsemu temu pa ga pesti veliko problemov, ki se jim mora nenehno posvečati. Približno četrtina tako imenovanih laže duševno prizadetih otrok, ki so vključeni v posebne šole, ne sodi vanje, ampak bi morala obiskovati osnovne šole, če bi le-te bile usposobljene za delo z njimi ali če bi osnovne šole imele ustrezne možnosti za uspešno vodenje duševno laže prizadetih otrok. Vsako šolsko leto konča posebne osnovne šole okrog 700 do 850 učencev, ki jih je treba že med šolanjem v osnovni šoli pripraviti bodisi za zaposlitev ali za poklicno usposabljanje. Ta problem je laže reševati v večjih krajih — majhnih je včasih upanje na rešitev čista iluzija. Na področju vzgoje in izobraževanja slušno in govorno priza- ■ detih sta še vedno v ospredju dva že stara problema, namreč, kako strokovno usmeriti celotno usposabljanje, ali s poudarkom na vzgoji govora, da bi se, na primer, gluh lahko sporazumeval s polnočutnimi, ali s poudarkom na razvijanju ali ekspresiji vseh duševnih potencialov gluhega otroka, da bi se osebnostno čim bolj razvil itd. Drugi problem, ki že od vseh začetkov tare učitelje in vzgojitelje, nič manj pa gluhe otroke, so izredno drage in težko dostopne aparature. V to skupino problemov sodi tudi vprašanje nove tehnologije, kot je brezžična skupinska amplifikacija, ki naj bi omogočila otroku večji življenjski prostor v razredu, na šoli itd. Za slepe in slabovidne, ki sestavljajo v posebnem šolstvu najmanjšo podskupino, šo značilni podobni problemi kot za slušno in govorno prizadete, namreč, izredno draga vzgojnoi- zobraževalna sredstva, brez katerih si ni mogoče zamisliti sodobnega vzgojnoizobraževalnega procesa. Medtem ko je metodika vzgoje in poučevanja slepih in slabovidnih intelektualno poprečno sposobnih otrok že na visoki ravni, si metodika poučevanja duševno prizadetih slepih in slabovidnih otrok šele utira poti k trajnejšim uspehom. Posebnost za usposabljanje slepih in slabovidnih, ki za slovensko družbo ni problem, je pa zahtevna delovna naloga učiteljev in vzgojiteljev slepih in slabovidnih, je tako imenovana mobilna služba. To pomeni, da okrog 100 slabovidnih otrok, ki so vključeni v osnovne šole, prejema kontinuirano pomoč in nasvete, da bi lahko uspešno konkurirali s šolskimi uspehi svojim polnočutnim vrstnikom. Pri telesno invalidnih in dolgotrajno bolnih otrocih se poleg obolelosti ali bolezni, ki jim je treba prilagoditi vzgojnoizobra-ževalni proces, pojavljajo spremembe in v zvezi s tem tudi problemi zaradi razvoja medicine. Število ortopedskih obolenj se zelo zmanjšuje, povečuje pa se število mišičnih. Revmatična in srčna obolenja izpodrivajo zopet druga obolenja, na primer, obolenja ledvic, živčna obolenja itd. Ti pojavi zahtevajo nenehne metodične in druge revizije ali prilagajanje vzgojnoizobraževalnega procesa telesno invalidnih in dolgotrajno bolnih otrok. Poseben problem, za katerega ni trdnejših strokovnih dognanj in ki terja čisto intimno človeški način obravnave, je reševanje nemotiviranosti hospitaliziranega otroka, bodisi zaradi bolezni ali pa zaradi tega, ker otrok ne čuti trdnejše življenjske perspektive. Približno desetina vseh otrok, ki so vključeni v posebno šolstvo, je tako imenovanih vedenjsko in osebnostno motenih. Morda nekoliko poetično rečeno — to je velik davek za vzgojno nepoučenost slovenskih staršev, včasih pa tudi davek za nepoučenost, nestrpnost ali nepripravljenost slovenskega učitelja. Ti otroci, zares jih je okrog 800, so povečini intelektualno poprečno sposobni, telesno zdravi, tako da zmorejo prav vse otroške vragolije, imajo pa eno samo motnjo, namreč, niso disciplinirani, niso vodljivi in to zaradi zelo različnih vzrokov. Vedenjske in osebnostne motnje so razvojnega značaja, niso posledica telesnega ali duševnega defekta, čeprav se včasih lahko zgodi tudi to. Zato vedenjskih in osebnostnih motenj ne opredeljujemo s podrobnejšimi merili, kot je to značilno za druge skupine motenj. Preprosto rečemo, da se otrok ne more uspešno vzgajati in izobraževati v običajnem okolju, saj je nevarno, da bi v osebnostnem razvoju stagniral; zato ga je mogoče uspešno voditi le v posebnih razmerah. Čisto nazadnje še radi dodamo, da je to potrebno tudi zato, da bo imel učitelj v razredu bolj mirne trenutke, da bo soseska manj vznemirjena in družba bolj varna. To je vse lepo in prav, toda otrok je še vedno naš, ki vse to ve in čuti. Prav to pa je tisto, zaradi česar učitelji in vzgojitelji teh otrok tako težko uspejo. VREDNO JE POHITETI Če se lahko strinjamo s tem, da bi bila najidealnejša oblika usposabljanja otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju skupaj z njihovimi polnočutnimi ali telesno zdravimi vrstniki, ni razloga, da ne bi nenehno stremeli k temu, seveda, do stopnje oziroma na način, ki je mogoč ali stvaren. Toda integracija je proces, ki se ni začel včeraj, temveč poteka že od začetkov posebnega šolstva, saj je v vsakem primeru edini in najvišji smoter vzgoje in izobraževanja otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju v tem, da bi jih čimbolj uspešno vključili v »nemoteno« družbo. Rekli smo torej proces, ki poteka pod vplivom dinamičnih dejavnikov, jutrišnjih, ki jih danes še sploh ne poznamo, in današnjih, ki jutri morda ne bodo več aktualni. Ne samo kulturni, tudi ekonomski nesmisel bi bil, če bi mislili, da bomo že jutri vse v telesnem in duševnem razvoju motene otroke uspešno vzgajali in izobraževali skupaj z njihovimi zdravimi vrstniki. Slovensko posebno šolstvo je na to sicer pripravljeno, treba pa bo začeti pripravljati tudi splošno šolstvo, družbo itd. In splačalo bi se pohiteti, saj ne gre le za otroke, gre tudi za bogate izkušnje učiteljev in vzgojiteljev posebnega šolstva, ki bi lahko koristile še komu. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je nastajala pedagoška klasika največkrat tam, kjer ni bilo miru in preveč priložnosti za počitek. IVAN ŠKOFLEK Seminar učiteljev slušno in govorno prizadetih otrok Zanimivosti in napotki za prakso V bližnji preteklosti sta bila v 'Sloveniji kar dve pomembnejši Posvetovanji, ki sta obravnavali Problematiko vzgoje in izobra-1 Sevanja gluhih otrok. Tako je bil 'letošnjega februarja v Ljubljani ■ (v Centru za rehabilitacijo sluha >n govora) dvodnevni seminar :za vse učitelje gluhih v Sloveniji, :v začetku marca pa je potekalo v Portorožu zvezno posvetovanje hitrejšem in uspešnejšem šolanju gluhih. [ Spregovorimo tokrat o seminarju za učitelje gluhih, ki ga je °rganiziral Zavod SRS za šolstvo. Glavni namen seminarja je bil poleg kakovostnih referatov, ;ki so obravnavali glavno temo 'Individualne in skupinske oblike 'n metode dela pri vzgoji sluha in govora, spodbuditi razpravo o aktualnih problemih vzgoje in 'Zobraževanja gluhih in sprejeti stališče do temeljnih zahtev rehabilitacije gluhih — v sedanjem času. Seminar je obsegal v bistvu travniško predavanje, preda-Vanja iz elektroakustike in področja aparatur za slušno in govorno prizadete otroke, predavanja iz surdopedagoške prakse, o stanju in novostih vzgoje in 'zobraževanja ter metod pri vZgoji gluhih v svetu, informacijo 0 mednarodnem kongresu slušno prizadetih v Rimu, prispevek o novi matematiki v °snovni šoli za slušno in govorno prizadete otroke in živahne razprave o metodah dela z gluhimi ter o vzrokih pomanjkljivosti pri delu z gluhimi otroki. Seminarja se je udeležilo okrog 100 udeležencev, zastopniki Zavoda SRS za šolstvo, pedagoške akademije in še drugi gostje. Seminar so začeli zdravniki — specialisti. Dr. Jagoda Vatovec je podala pregledno analizo slušnih sposobnosti otroka od zgodnjega detinstva do šoloobveznega otroka. Dr. Smilja Černelč je govorila o problemih kategorizacije slušno prizadetih otrok. O možnosti, pogojih in delu avdiometriranja z varnimi objektivnimi metodami je govoril doc. dr. Tine Prevc. Njegovo razlago je podkrepil na svojem področju tudi zdravnik dr. Butinar. Inž. Oblak je spregovoril o nekaterih novostih na področju elektroakustike, o tem, kaj nam nekatere novosti pomenijo in koliko rabijo pri vzgoji in izobraževanju gluhega otroka. Sledili so referati iz prakse: Iskra Vlasta in Nives Zovko sta obravnavali Individualne oblike in metode dela. V svojem referatu sta zbrali precej zanimivih opazovanj in pobud za nadaljnje delo praktikov, prof. Adi Obn pa je obravnaval individualno in skupinsko delo, kot si ga zamišlja praktik pri svojem delu. Drugi dan seminarja je predavala prof. Pedagoške akademije v Ljubljani Marija Lipužič, ki je zelo zbrano in smotrno prikazala delovanje raznih vodilnih zavodov za vzgojo gluhih otrok v svetu, njihove probleme ter poglede na govorno komunikacijo, ponekod njihova odstopanja od oralne metode, priključevanje daktiologiji itd. Nanizala je glavne smeri delovanja posameznih zavodov v državah Evrope in tudi deloma zunaj nje ter obrazložila, katere pozitivne in negativne elemente skriva pouk v tej ali oni metodi dela z gluhimi otroki. Psihologinja M. Orcini je poročala o vtisih z Mednarodnega kongresa za slušno prizadete v Rimu in dodala temu še svoje poglede in izkušnje ob delu s starši in prizadetimi otroki pri nas. V zvezi s kongresno snovjo je spregovorila o integraciji gluhih s slišečimi v skandinavskih dežalah. V nerazvitih deželah je tovrstna integracija za sedaj še bolj na papirju, saj nimajo dovolj denarja za tako šolanje, ki je po navadi dražje od ločenega. Na tem kongresu so poudarjali misel, da je komunikacija temeljna pravica vsakega človeka in naj se družba približa slušno prizadetim. Razprava tega dne je nakazala veliko problemov vseh treh slovenskih zavodov, kjer se šolajo in vzgajajo gluhi otroci. Tudi pri integraciji gluhih otrok s slišečimi se je že v preteklih letih precej izboljšalo, treba pa bo še marsikaj storiti za otroke (takih je sicer malo), ki bi zmogli program osnovne šole za normalno razvite otroke in čimprej vključiti v te šole. Vodstva takih šol prosimo za povratno informacijo, kako uspevajo ti otroci v navedenih šolah in kako naj bi jim surdope-dagogi še pomagali. Veliko je bilo pripomb na težko finančno stanje naših zavodov pri nabavi učil, aparatur in drugih pripomočkov za uspešno delo na šolah za gluho mladino. Poleg tega bi bilo potrebno tesnejše sodelovanje učiteljev normalnih osnovnih šol in specialnih pedagogov zlasti tedaj, ko gre za slušno in govorno prizadetega otroka. Bolj bi se bilo tudi treba povezati s šolami, ki vzgajajo in izobražujejo mentalno ali pa vedenjsko motene otroke, ker gre pri nekaterih gluhih učencih za kombinirane motnje. BOGO JAKOPIČ V Opatiji: jugoslovansko posvetovanje o »mejnih primerih« v osnovni šoli Za hitrejšo integracijo Problematika tako imenovanih »mejnihprimerov« je izredno zapletena, saj ni razčiščena še niti teoretično niti praktično, pa tudi natančnih znanstvenih opredelitev za to kategorijo otrok, motenih v razvoju, še nimamo. Zato so danes ti otroci v redni osnovni šoli precejšen problem. Toda šola se jim včasih želi »odreči«, hkrati pa je v praksi slišati očitke, če take učence izločimo iz populacije tistih, ki obiskujejo redno šolo in jih usmerimo v posebne šole. Vprašanje »mejnih primerov« je postalo torej predmet aktualnih razprav defektologov o nadaljnjem razvoju naše specialne pedagogike pa tudi pedagogike sploh. Opatijsko posvetovanje o »mejnih primerih« v osnovni šoli je minilo sicer brez neposrednih načelnih polemik, toda če ocenjujemo usmerjenost večine poročevalcev in razpravljalcev in tudi sklepe tega posvetovanjatlahko rečemo, da je vključitev mejnih primerov med redne učence osnovne šole najboljša rešitev (tako je tudi že določeno z zakoni). Postopno bo torej treba reševati precej vprašanj, povezanih z identifikacijo, individualizacijo pouka, izobraževanjem kadrov v rednih šolah za delo s takimi otroki itn. Pri tem bi morali veliko prispevati poleg defektologov tudi pedagoški in drugi strokovnjaki za redno šolstvo. Na posvetovanju v Opatiji so sodelovali predstavniki vseh naših republik in pokrajin, povečini specialni pedagogi, pa tudi strokovnjaki iz rednih šol, zastopniki samoupravnih interesnih skupnosti, zdravniki, psihologi, predstavniki zainteresiranih republiških sekretariatov, fakultet, inštitutov in zavodov. Dvodnevno posvetovanje (14. in 15. februarja) sta organizirali Zveza društev defektologov Jugoslavije in Zveza društev defektologov Hrvaške (sekcija strokovnjakov za delo z duševno zaostalimi osebami). Uvodno predavanje o problemih integracije mejnih primerov v redno osnovno šolo je imel hrvaški defektolog Miroslav Vičič, o pojmu mejnih primerov sta govorila Vojislav Kovačevič in Dubravka Levandovski iz Zagreba, o posebnosti mejnih primerov pa je predavala Sonja Balint iz Subotice. Razvoj k fleksibilnim oblikam individualizacije je obravnavala Danica Golli iz Ljubljane, Milan Simič pa je predstavil integrativne oblike pouka na osnovni šoli dr. Jože Potrč v Ljubljani. Branko Bajič iz Beograda je obravnaval otroke, ki imajo probleme v učenju in vedenju. Angelca Žerovnik (Ljubljana) je prikazala integrativne elemente programa pomoči učencem s specifičnimi učnimi težavami, Mira Korošec in Ivana Radič (Zagreb) pa sta govorili o izkušnjah pri spremljanju učencev v razvojnih oddelkih nekaterih zagrebških šol. Svoje prispevke so podali tudi predstavniki nekaterih specializiranih ustanov. Tako je predstavnik Zavoda za mentalno zdravje otrok in mladostnikov, iz Skopja prebral poročilo o njihovih izkušnjah pri delu z mejnimi primeri. Zavod Ivanke Uranjekove se je predstavil s temo Integrirane oblike pomoči otrokom z razvojnimi in učnimi težavami, Fakulteta za defektologijo Zagreb s prispevkom Stališča staršev do laže umsko manj razvitih učencev in mejnih primerov, ki obiskujejo posebno osnovno šolo. Predstavnik skupnosti Zavodov za usposabljanje iz Ljubljane je obravnaval temo Vprašanje izobraževanja in usposabljanja mejnih primerov v osnovni šoli, Zavod za zaščito mentalnega zdravja iz Zagreba Probleme učencev s podpopreč-nimi mentalnimi sposobnostmi z vidika dela prvostopenjske strokovne komisije za razvrščanje, Specialni center iz Karlovca pa je predstavil pedagoške probleme pri delu z mejnimi primeri v redni osnovni šoli. V razpravi pa tudi v referatih je bilo slišati precej različnih mnenj o tem, kam spadajo »mejni primeri« v vzgojnoizo-braževalnem sistemu. Tako je A. Sekulič iz Zagreba menil, da sedanja redna šola ni sposobna pomagati tem otrokom, saj sta njen predmetnik in učni načrt taka, da učenca preveč obremenjujeta, pa tudi učitelji za tako delo niso usposobljeni. Težava je tudi v tem, ker je dolžina učne ure »uniformirana«, tako da ne omogoča individualizacije pouka; pri tem ne moreta veliko pomagati niti dopolnilni pouk niti podaljšano bivanje. A. Sekulič meni, da pri delu s temi otroki nič ne more nadomestiti defektologovega entuziazma. Dr. Tihomir Todorič iz Novega Sada je opozoril, da odrasli vedno bolj pozabljajo, da so otroci bitja, ki se šele razvijajo, zato jih začno uniformirati že v predšolskih ustanovah; tako se izgubljata otrokova individualnost in rast celotne osebnosti. Šolska torba je še vedno pretežka, skrajšati pa bo treba tudi preveliko število tedenskih učnih ur in dati otrokom več svobode. Pozorno moramo spremljati razvoj vsakega otroka — od rojstva do osnovne šole — meni Zvonko Juras iz Zagreba, še posebno tistih, pri katerih bi lahko nastale motnje v razvoju. Čimveč takih otrok je treba čimprej vključiti v vzgojnoizo-braževalni proces; pri tem lahko veliko pomagajo inštituti in posvetovalnice za matere in otroke. Matere takih otrok naj ne bi bile zaposlene, tako da bi lahko ti otroci živeli v družini in pod nenehnim nadzorom. Strokovnjaki, ki bi sodelovali pri tem delu, bi morali biti interdisciplinarno izobraženi, ne pa samo pedagogi ali defektologi. Vedno bliže je dan, ko se bodo uveljavili tudi temelji za obravnavo defektoloških primerov na sploh, je dejal V. Brkič iz Sarajeva, toda že sedaj lahko rečemo, da spadajo »mejni primeri« v redno šolo. Razumljivo je, da so defektologi pri tem pomembni nosilci dela, pri delu s temi otroki pa se je treba ogibati vseh oblik izločanja. Posvetovanje je tudi pokazalo, da so opuščeni ozki defektološki okviri pri načinu obravnavanja te problematike. F. Tonkovič iz Zagreba meni, da je največja vrednost posvetovanja v tem, da je spodbudilo misel o vključevanju otrok s psihosomatskimi poškodbami v redno populacijo učencev. Ta misel pa je že dalj časa pričujoča med učitelji. Slišali smo seveda še drugačna stališča, pa tudi pridržke, ki pa so v glavnem posledica sedanje nemoči osnovne šole, da bi rešila ta problem. In če ga že ne more rešiti sedaj, ga bo prav gotovo lahko v prihodnosti. Vse to je treba poudariti, ker so (posebno na Hrvaškem) defektologi nasprotovali integraciji, opatijsko posvetovanje pa je tako mišljenje v glavnem ovrglo. Udeleženci posvetovanja so sprejeli tudi sklepe, v katerih so poudarili, da zahteva reforma vzgoje in izobraževanja, ki pravkar poteka, tudi večje sodelovanje osnovnih šol in drugih dejavnikov za čimbolj ustrezno obravnavo učencev, ki imajo težave pri učenju. Od samoupravnih interesnih skupnosti pričakujejo, da bodo zagotovile dovolj denarja za izobraževanje potrebnih kadrov in za opremo šol v te namene. Tudi strokovna združenja defektologov, zdravnikov, pedagogov, psihologov in drugih strokovnjakov, zainteresiranih za to problematiko, bi morala posvetiti posebno pozornost proučevanju učencev — »mejnih primerov« in njihovemu vključevanju v redno osnovno šolo. ANTE BEŽEN čim bolje se bomo POZilSli Občinska izobraževalna skupnost Celje Za čiste račune — Združeno delo! Je to ob uveljavljanju svobodne menjave dela, še vedno delitev na »gospodarstvo« in »negospodarstvo« — se sprašuje Pavel Gol-majer, tajnik sklada za gradnjo vzgojnovarstvenih zavodov in osnovnih šol občine Celje, je to monopol bank, je to dajanje posojil za hotele (za tujce!) s 4-odstotno obrestno mero in dajanje posojil za vrtce in osnovne šole z 12-odstotno obrestno mero, ki ga zlepa še ni mogoče dobiti. Sta potem združeno delo in svobodna menjava dela le gesli brez praktične vrednosti, ki nista upoštevani za področje vzgoje in izobraževanja? Na drugi strani plačujejo občani samoprispevke. K njim je vse teže priti s »čistimi« računi. Ne da jih ne bi znali izračunati. Le ob načrtovanju ne moremo upoštevati vseh negativnih vplivov, ki se pojavljajo pri uresničitvi programa samoprispevka. Zbiramo dinar na dinar — ob letu ga je po številki ravno prav, ni ga pa dovolj za načrtovano šolsko zgradbo. Tega ne čutimo le v celjski občini. O tem si razbijajo glave povsod, kjer imajo samoprispevek. Čas je, da republiška izobraževalna skupnost, občinske skupščine, komite za vzgojo in izobraževanje in drugi poklicani spregovorijo o tej problematiki in onemogočijo, da se najrazličnejše ustanove okoriščajo na račun izgradnje vrtcev in šol ter odločijo, da mora vzporedno s stanovanjsko sosesko rasti vsa infrastruktura. Tudi vrtec in šola! SLABŠA KADROVSKA SESTAVA V celjski občini je v tem šolskem letu šest popolnih osnovnih šol in štiri osrednje osnovne šole z osmimi podružničnimi šolami. Vseh osemnajst šol ima 263 oddelkov. Obiskuje jih 7217 učencev in učenk. Poleg dela osnovnih šol plačuje Občinska izobraževalna skupnost Celje še delo Glasbene šole Celje (453 slušateljev), Zavod Ivanke Uranjekove (362 učencev, učenk) ter Pionirski dom, v katerem ima podaljšano bivanje 857 osnovnošolcev ali 11,4% vseh. Od lanskega septembra imajo v Štorah celodnevno osnovno šolo učenci od 1. do 4. razreda. Na teh šolah je sistemiziranih 377 delovnih mest učiteljev. Zasedenih je 350 mest. 12 učiteljev (3,4 %) ima polovično delovno obveznost zaradi invalidske upokojitve. Torej je skupno zasedenih 344 delovnih mest, nezasedenih pa 33 mest (10%), od tega eno za razredni pouk, 30 za predmetni pouk in dve za podaljšano bivanje. — Izobrazbena struktura se je v zadnjih dveh letih poslabšala, je dodal tajnih celjske izobraževalne skupnosti Vojko Simončič. V druge službe je odšlo precej usposobljenih učiteljev. Nadomestili so jih absolventi pedagoške akademije brez diplome. Sedanje zatišje glede nagrajevanja prosvetnih delavcev ne pomeni, da ni potrebno uvesti spodbudnejšega načina nagrajevanja. Še posebno zato, ker dobivajo učitelji nove in nove naloge. Ne samo z zahtevo po bolj kakovostnem pouku, ampak tudi s poživitvijo interesnih dejavnosti. Pri teh so učitelji preveč sami. Kje so društva in organizacije, ki bi hotele sodelovati v samoupravnih interesnih skupnosti. SODOBNEJŠE POSLOVANJE — Tudi naše šole spoznavajo, da je mogoče s sodelovanjem posodobiti poslovanje in doseči večjo strokovnost. Prvi korak na tem področju, je dejal tajnik izobraževalne skupnosti, smo naredili s prehodom na računal- ževanje, kulturo, telesno kulturo, socialno skrbstvo, socialno varstvo, zdravstvo, raziskovanje ter varstvo zraka. Naša skupnost objavlja v njem tokrSt skrajšani zapisnik 8. seje skupščine; poročilo Zavoda SRS za šolstvo — enote Celje o uč-novzgojnih uspehih v šolskem letu 1975-76; poslovno in finančno poročilo za leto 1976; program in začasni finančni načrt za prvo polletje 1977 in načrt dela skupščine občinske izobraževalne skupnosti Celje v letu 1977. STANE JESENOVEC Pri Glasbeni šoli Kranj prizadevno in uspešno dela harmonikarski zbor. Vodi ga glasbeni pedagog Marija Grčman. Zbor nastopa na številnih šolskih proslavah pa tudi drugod. Pred kratkim je nastopil na proslavi Gorenjske na Planici, kjer so 26. 3. z veliko prireditvijo ob 35-letnici boja na Rovtu, počastili spomin v tej bitki padlega heroja Staneta Žagarja in 14 njegovih sotovarišev. (Foto B. B.) Obisk v Rovtah nad Logatcem Danes in jutri Išče svojo pot in — potnike. Potnike? Kaj ima to opraviti z osnovno šolo? Tokrat bomo govorili o osnovni šoli Rovte, podružnici Osnovne šole 8 talcev Dolenji Logatec. Potniki so učitelji natančneje —samo dva učitelja, ki ju pričakujejo krajani Rovt in okoliških zaselkov, da bi razbremenila sedanji učiteljici Ivanko Križman in Zofko Zagoričnik. Učitelja, ki naj bi se naselila v kraju, in dala nov življenjski polet vaškemu kulturnemu društvu; da bi bila šola, čeprav le podružnična ali pa prav zato, še tesneje povezana s krajem. Dobro sodelujemo s Pedagoškim šolskim centrom Celje ter Zavodom SR Slovenije za šolstvo —= enota Celje; Vojko Simončič, sekretar občinske izobraževalne skupnosti Celje (Foto: S. J.) vzgojnoizobraževalnem procesu in prevzeti mesto mentorjev posameznih krožkov in sekcij? Naša izobraževalna skupnost bo letos sofinancirala delo najrazličnejših društev in organizacij s 660 tisoč dinarji. Prepričani smo, da se bo vloženi denar bogato obrestoval. MISLITI NA ŠOLSKO LETO 1977-78 Kako bo s financiranjem vzgoje in izobraževanja po 1. juliju letos, se sprašujejo tudi v celjski izobraževalni skupnosti. Dogovori o minimalnih standardih in normativih bodo zahtevali sprejem aneksov k srednjeročnemu programu ter programu za leto 1977. Ker standardi še niso dokončni, to zelo ovira delo. Pričakujejo, da bo sedanje začasno financiranje čimprej urejeno, da bo mogoče kar najhitreje uresničiti nov sistem. Šole morajo pričeti pripravljati programe dela za šolsko leto 1977-78. Ob sedanjem začasnem financiranju delajo še vedno po programu za 2. polletje šolskega leta 1975-76. Tako dvoletno obdobje mirovanja ne prinaša nič dobrega. Najhujši problem v celjski izobraževalni skupnosti je uresničitev celodnevne osnovne šole v Štorah. Šola bo za prehod na celodnevno osnovno šolo v vseh razredih potrebovala večjo jedilnico, večnamenski prostor in štiri nove učilnice. Vse skupaj bo stalo okrog šest milijonov dinarjev. Tega denarja pa izobraževalna skupnost ne bo mogla zbrati. Za obdobje od januarja do . junija ima Občinska izobraževalna skupnost Celje na voljo 50.814.000 din. Po načrtu naj bi imeli letos za 11,8 % več denarja kot lani. GA BODO RES IMELI VEČ? Gospodarski položaj v treh celjskih industrijskih velikanih: Cinkarna Celje, EMO Celje in Tovarna titanovega dioksida je resen. Delavci ob 80-odstotnih osebnih dohodkih prav gotovo ne bodo mogli privoliti v zvišanje sredstev niško obračunavanje osebnih dohodkov. Šole so rešene precejšnjega dela, in to ob minimalnem strošku štiri tisoč din mesečno. Šolam so se pridružili tudi vrtci. Naslednji korak pri združevanju strokovnih služb bo skupna pravna služba. Šole s svojimi delavci niso več kos sestavljanju in usklajevanju samoupravnih aktov. Prosvetnim delavcem manjka ustreznega pravnega in ekonomskega znanja pa tudi časa. Koliko napora zahteva sesstava okrog dvajsetih samoupravnih aktov, vedo vsi slovenski učitelji. Skupna pravna služba jih bo razbremenila in tudi zagotovila usklajenost aktov s samoupravnimi sporazumi, družbenimi dogovori in zakoni. Kot že ustaljeno obliko sodelovanja med samoupravnimi interesnimi skupnostmi lahko navedemo izdajanje glasila DELEGATOV POROČEVALEC. V njem objavljajo svoje gradivo samoupravne interesne skupnosti občine Celje ter občinska skupščina Celje. Izhaja že tretje leto. V letošnji tretji številki so objavljena gradiva za seje skupščin samoupravnih interesnih skupnosti občine Celje za otroško varstvo, izobra- In kako je danes? — Na šoli imamo štiri razrede ali oddelke ter oddelek male šole, je povedala Ivanka Križman. Ivanka poučuje 1. in 4. razred, kolegica Zofka, ki je vodja šole, pa 2. in 3. razred. Obe skrbita za nemoten potek dela v oddelku male šole. Njun delavnik se prične ob 7.30 ter konča ob 13.30 ali 16.30. To so le številke za začetek ter konec pouka, ne pa stvarni podatek o času, ki ga potrebuje učiteljica Ivanka Križman, da se iz Logatca napoti v Rovte in se vrne v kraj, kjer stanuje. Ob dnevih, ko ima malo šolo, je ni doma približno trinajst ur dnevno. Pravi, da so se doma tega že navadili. Tudi za učiteljico Zofko to niso vse ure, ki jih preživi v šoli. Res se ji ni treba voziti z avtobusom, toda prosti čas posveti mladim v kraju. Povabi jih v dramsko skupino, z njimi pripravlja nastope, proslave... — Sedaj imamo 120-urno malo šolo — pripoveduje Ivanka, — pa bi bilo prav, da bi tu uredili celoletno malo šolo. Že zato, ker v vasi ni vrtca in tudi zato, da bi postal besedni zaklad teh otrok bogatejši, da bi jim stekla roka pri risanju bolj sproščeno in bi čimprej pregnali bo-ječnost. In seveda zato da bi bil tukajšnji otrok enakopraven tistemu v dolini. Tukajšnjim otrokom povzroča pravilna izgo- varjava težave vse do 4. razreda. Ne, da se ne bi hoteli potruditi. Saj veste za rovtarsko narečje! Pa so prizadevni. Vsi, prav vsi radi nastopajo na proslavah in delo. Krajevna skupnost nam daje moralno oporo, denarne pomoči pa ne more dati. Ko bomo imeli v vasi obrat ljubljanske Pletenine, bo položaj prav gotovo boljši. Začeti bo treba graditi blok za učitelje, tudi o gradnji telovadnice pri šoli bi bilo treba razmišljati. Kljub temu da je šola nova, svetla in privlačna, si močno želimo, da bi imeli tudi telovadnico. Upamo, da bo letos res zavel boljši veter . in da bo šola dobila vsaj nekaj novih učil. Za sedaj imamo še vedno samo tista, ki smo jih dobili ob odprtju šole. Morda ne bi bilo slabo, če bi šola dobila pokrovitelja. Govorilo' se je že, da Osnovna šola Žirovnica, kjer so prvi v jeseniški občini pričeli celodnevni pouk, je pred kratkim dobila lepo urejeno igrišče na prostem. Uredili so ga delavci SGP Sava Jesenice z denarjem, ki ga je prispevala samoupravna izobraževalna skupnost občine Jesenice. Pogled na novo igrišče v Žirovnici (Foto: B. B.) nastopih. Vsa družina se trudi, da nauči našega šolarčka pesmico, ki jo bo recitiral, zapel na nastopu. Tudi po glasbilih iz Orffo-vega instrumentarija radi sežejo. Za 8. marec so učenci 4. razreda pripravili lutkovno igrico. Sedaj skupaj z učenci višjih razredov, ki obiskujejo šolo v Logatcu, pod vodstvom učiteljice Zofke študirajo igrico »Uboga Ančka«. Tudi pevski zbor imamo na rovtarski podružnični osnovni šoli. Pripravljamo se na pevsko srečanje šolskih in mladinskih pevskih zborov logaške občine. — — Prizadevni so najini učenci — jih je pohvalila Zofka Zagoričnik — želeli pa bi več stika s starši, s krajani. Menda je za siromašno sodelovanje na kul-turno-prosvetnem področju res krivo to, da manjkata v vasi še dva učitelja. Lani sta se prijavila na razpis mož in žena — učitelja. Žal nismo imeli zanju primernega stanovanja. Upamo, da bo jeseni na voljo tudi stanovanje. Pomoči si želiva ne le midve, ampak vseh 1200 prebivalcev naše krajevne skupnosti. Krajani radi poprimejo za tem bolje bomo dGidli Branko Tavčar, 14 let, Posebna šola Velenje: Mati dela v zadružnem hlevu. Z razstave Likovni svet otrok v Šoštanju letos februarja. bo nad matično šolo prevzel patronat KLI iz Logatca. Žal se to še ni uresničilo. Morda bo ustregla naši želji PLETENINA iz Ljubljane ali njen obrat v Rovtah, ki bo začel delati v dobrem letu. Lani smo bili v takih denarnih škripcih, da sva lahko kupovali le kredo. Z učiteljico Ivanko nisva dobili pol leta plačanih nadur. — Petnajst j e prvošolčkov, 16 jih obiskuje 2. razred, 17 jih hodi že tretje leto v šolo in 12 jih bo krenilo prihodnje leto v 5. razred, v Logatec. Na vsake štiri leta je »sušno« leto, ko se število učencev zmanjša na približno 12. Toda šola v Rovtah ne bo nikoli usahnila, saj se bodo zavrteli stroji v obratu PLETENINE in bodo dali dekletom in ženam zaslužek. Dva avtobusa manj bosta nato krenila vsako jutro iz Rovt proti Logatcu, Vrhniki in Ljubljani. Nekaj deset mladih bo spet »pristalo« v domačem kraju in šola, vsaj tako upajočo spet postala središče življenja v vasi in krajevne skupnosti. STANE JESENOVEC ooo RADIO IN SOLA Radijska šola na kasetah Prve kasete je pred štirimi leti izdala Mladinska knjiga v Ljubljani. Na vsaki kaseti sta dve oddaji, naslovi pa so taki: SPOZNAVANJE NARAVE — Nižja stopnja: Viktor Konjar: NOVEMBER SE PREDSTAVLJA Viktor Konjar: JANUAR SE PREDSTAVLJA Viktor Konjar: MAREC SE PREDSTAVLJA Viktor Konjar: MAJ SE PREDSTAVLJA V. Čtvrtek: POMLADNA ZGODBA SLOVENSKI JEZIK — NIŽJA STOPNJA: Joža Zagorc: NEKJE nekdo čaka tvoje pismo Jurij Holy: KAKO SEM POPRAVLJAL SVOJE SLOVENSKE NALOGE Frane Milčinski: GOVO- RIMO O TEM, KAKO GOVORIMO Janko Svetina: OVCA JE UŠLA NAŠI KRAJI IN LJUDJE — SREDNJA STOPNJA Drago Kralj: LJUBLJANA Viktor Konjar: NOVA I gorica Ernest Petrin: IZLET NA GRAD SOCERB Ernest Petrin: MI SMO RIBNIČANJE Drago Kralj: POPOTOVANJE OB SOČI Pri Državni založbi Slovenije, v Trubarjevi 27, oddelek za učila, so nam povedali, da imajo te kasete še na zalogi. Tu bodo v prodaji tudi nove kasete. Šole jih lahko naročijo še v prednaročilu, cena kasete za šole je 60 din, v prosti prodaji bodo kasete po 71,50 din. Oddelek za učila zbira prednaročila že od začetka marca, v šole pa jih boste dobili ta mesec. Seznam novih kaset ste prejeli na vseh osnovnih šolah, oddaje, ki bi bile primerne tudi v srednjih in v poklicnih šolah, pa bomo označili ob vsebini vsake oddaje. Čeprav je največ povpraševanja po oddajah o slovenski književnosti (na 10 kasetah je 15 oddaj), je ta ciklus najobširnejši in ga bomo zato predstavili v prihodnji prilogi. Ciklus oddaj Narodni heroji je namenjen poslušalcem na nižji, srednji in na višji stopnji. Nekaj oddaj je iz arhiva, nekatere pa so iz programa tega šolskega leta. Oddaje je poslušala in izbrala selekcijska komisija, ki so jo sestavljali: prof. Vida VVedamova, Marija Hren, avtorji posameznih oddaj in redaktorica Marinka Svetina. V tem ciklusu so tele oddaje: TONE TOMŠIČ — avtor oddaje je Zvone Kržišnik, ki je pri pripravi oddaje porabil velik del gradiva in nekatere citate iz Tomšičeve biografije (napisala jo je Alenka Nedog). Oddaja prikazuje Toneta Tomšiča kot enega izmed vodilnih osebnosti NOB v Sloveniji in v okupirani Ljubljani. Z dramatiziranimi odlomki je prikazana njegova skrb za partizanske tiskarne in ciklostilne oddelke, za izdelovanje ponarejenih listin, za organizacijo zvez in javk in njegovo previdnost pri delu. Decembra 1941 so ujeli Toneta Tomšiča, njegovo ženo Vido in druge. Bili so žrtve izda- je, usodna smola pa je preprečila vse reševalne poskuse; obsodili so ga ha smrt. Oddaja je čustveno obarvana, za iztočnico pa si je avtor izbral pogovor med otroci in partizanom o tem, kaj je pogum in kdo je pogumen. rocJii»l