KRITIKA 
Šutke zgošcajo kvalitete pricujocega filma. Mocan vtis popolnoma neinsceniranega snemalnega okolja poglobi gledalcevo do-življanje zgodbe. Nadih dokumentarnega beleženja podkrepi avtenticnost dogajanja pred kamero in vsem akterjem doda novo plast neposrednosti. Pri prvem obisku Šut­ke Vanesina zadrega in prikrito zacudenje ob srecanju z romsko babico na tihem pos­taneta naši – pri drugem obisku pa z Dito delimo narašcajoco paniko ob iskanju po­begle Vanese med neznanimi Romi. 
Prepricljivost, ki jo Stolevski doseže v pri­zorih, posnetih v Šutki, sicer skozi ves film gradi z rabo izbranih filmskih prijemov v slogu cinéma vérité – snemanjem z roke, prekrivajocimi dialogi, namerno kaotic­nim kadriranjem, majhno globinsko ostri-no in naturalisticno osvetlitvijo. Svoje do-dajo tudi številni bližnji posnetki obrazov, ki se ranljivo razkriti ponujajo gledalcu v motrenje. Film odlikuje pristna naklo­njenost do obstrancev, ki se odlocno ogne pasti idealizacije. Brez olepševanja nas po­vede po blatnih poteh romskega naselja, brez romantizacije ponudi bežen vpogled v odnos gejevskih ljubimcev – brez nastroje­ne pravicniškosti ali agitacije nas prostega diha razpira za empatijo. 
Gospodinjstvo za zacetnike je plovba po divjih vodah, na kateri se skupaj s protago­nisti soocamo s stanji duha, kjer ni prostora za spodobnost in ukrocenost – z zaljublje­nostjo, žalovanjem, skrbjo in bojem za svoje ljubljene. Brez cenzure, s socnim govorom in nepogrešljivim humorjem se po vseh iz­gubah in izgubljenosti želi življenje roditi na novo. S prav táko pristnostjo in neposredno­stjo – ter s še vecjo zalogo surovin nežnosti. 
.uanis .inanovic 
Mozaik 

palestinskegatrpljenjain upanja 
KO OLJKE JOCEJO | 2024 

Ko oljke jocejo (When the Olive Trees Weep, 2024) je dokumentarni film Zaye in Maurizia Benazze, ki si ga je mogoce ogledati na uradni spletni strani.1 Naslov si sposodi iz verza slavnega palestinskega pesnika Mahmuda Darwisha. Zaslužek od vstopnic za spletni ogled gre neposredno ustvarjalcem filma, po nakupu pa si ga je mogoce ogledovati neomejeno. 
Potem ko ga vidimo, nas lahko zapusti v vrtoglavi mešanici podob trpljenja, sredi zlivanja barv, obrazov in prizorov, ki so med seboj tako mocno povezani, da sko-raj pozabimo na individualne zgodbe. Gre namrec za ambiciozen, a ne pretenciozen film, ki želi posledice okupacije prikazati iz razlicnih perspektiv in cezgeneracij­sko. Pri tem je prepreden z neopazno in nevsiljivo nitjo sufisticne duhovnosti, ki ni odmaknjena, distancirana od dogajanja, temvec angažirana, dejavna. 
V središcu filma je nagrajena novinarka Ashira Darwish (ki ni v sorodu z omenje­nim pokojnim pesnikom). Vendar njena osrednja vloga ni forsirana in ne zdi se nam, da bi imela pozicijo, s katere bi lahko go-vorila v imenu vseh. Gre, skratka, za dob-ro kombinacijo pricevanj protagonistke in pluralnosti glasov. Darwish opisuje izkuš­nje z okupacijskimi oblastmi vse od svojih mladostnih let. Prvo izkušnjo z njimi je imela, ko jo je mama povabila na miroljub­ni protest s petjem, ki ga je izraelska poli­cija nasilno zadušila, njo pa spravila v klet za mucenje, kjer so ji grozili. To jo je trajno zaznamovalo, strah pred ponovitvijo te trav­maticne izkušnje pa se je nato tudi udejanjil. 
Svoje izkušnje je prelila v dejavnost, ki podobne travme pomaga prebroditi tudi drugim, vkljucno z otroki. V tem kontekstu se v filmu pojavi tudi zvezdniški psiholog Gabor Mate, ki je sam Jud in je imel v rod-ni Madžarski precej izkušenj z antisemi­tizmom, ob obisku Izraela pred desetletji pa je spoznal realnost okupacije, kar ga je globoko zaznamovalo. Mate razlaga psiho­loške ucinke na prebivalce in poudari, da v primeru Palestincev v resnici ni natancno govoriti o travmi in posttravmatskem stresnem sindromu, saj oba implicirata neko zakljuceno stanje, vendar pa zakljuc­ka v okupirani Palestini ni. 
Med pripovedjo protagonistke se srecu­jemo z zgodbami in analizami mnogih drugih posameznikov. Koristni sta analizi dveh judovskih aktivistk, ki nasprotujeta izraelskim politikam in poznata rasizem do Arabcev od znotraj. S tem v manjši meri zajameta tudi problem, širše predstavljen v filmu Izraelizem (Israelism, 2023, Erin Axelman in Sam Eilertsen), ki obravnava indoktrinacijo mladih ameriških Judov v zionizem, od cesar pa se nato ob sooce­nju z resnicnostjo na terenu odvrnejo. V Ko oljke jocejo poslušamo pretresljivo izpoved mladostnika, ki je ostal na invalid-skem vozicku; do izraza prideta predvsem njegova nenavadna zrelost in kombinacija vdanosti v usodo ter poguma. Potem so tu vedno znova razlašceni kmetje, stari ljudje, ki so bili velikokrat zaprti, beduini ... Mo-zaik izpovedi se sestavlja v podobo izjemno trpežnega naroda, ki dopolnjuje Matejevo tezo o neminljivi travmi, za katero torej ne moremo reci, da je travma v standardnem 
1 https://whereolivetreesweep.com/ 
KRITIKA 

pomenu. Lahko bi rekli, da so Palestinci psihološko in eticno poseben narod, pri ce-mer jih na strani okupatorjev cakata zgolj dehumanizacija in brutalnost. Redko smo prica tako jasni razmejitvi med zatiralcem in zatiranim, pravicnim in nepravicnim. 
Pomembna je tudi vizualna plat filma, ki iz razlicnih prizorov prav tako sestavlja moza­ik, prebijajoc podobo Palestine kot dežele ruševin. Ta novodobna medijska podoba ideološko dopolnjuje izvorni zionisticni imaginarij o Palestini kot neposeljeni in ne­kultivirani deželi, ki so jo oživili koloniali­sti. Vecinoma urbani posnetki predstavljajo žive tlakovane ulice Zahodnega brega, polne trgovin, kavarn, mode, grafitov, sodobnih igrišc, vsega, kar ni tam zaradi dobre volje Izraela, temvec vztraja kljub stalnemu priti­sku okupacijskih sil in izoliranosti. Palestin­ci, ki želijo z Zahodnega brega odpotovati, na primer na seminarje in podobne dogod­ke v tujini, morajo preckati mejo z Jordanijo in poleteti z jordanskega letališca. 
Film prežema tudi arabsko zveneca glasba. Na zacetku se je še mogoce vprašati, ali bo ta služila orientalisticnemu stereotipizira­nju, vendar pomisleki hitro izginejo. Tudi na tej ravni avtorja filma izkazujeta subtil­nost in mero, ki dokumentarcu daje avten-ticnost, ne da bi zapadel v eksotizacijo. 
Omenili smo že, da je duhovna nit filma nepretenciozna in angažirana. Kaže se v izjemno senzibilnem podtonu vztrajanja, želje po preseganju lastnih omejitev in iz­kušenj, v vecinoma svetlih prizorih, ki se igrajo s soncno svetlobo. Film se od mnogih drugih dobrih dokumentarcev o Palestini, teh je kar nekaj (že omenjeni Izraelizem, pa Dženin, Dženin [Jenin, Jenin, 2003, Mohammad Bakri] in Tantura [2022, Alon Schwarz]) razlikuje tudi po tej plati. Duhovnost ni sektaška niti izkljucno islam-ska; na koncu pokrita Ashira Darwish moli v starem objektu, ki deluje kot cerkev. 
Protagonistka s svojim vecstranskim de­lovanjem, na podrocju duševne rehabili­tacije in novinarstva, predstavlja zgled za-res politicne posameznice, ki se s popolno predanostjo vkljucuje v življenje skupnosti in na stran pravice. Predstavi nam ovire, s katerimi se je soocala na novinarskem po­drocju, s premešcanjem in utiševanjem. Ta cenzura je v casu genocida seveda samo eskalirala, saj je bilo ubitih vec kot dvesto novinarjev, nedavno pa so tudi zaprli iz­postavo medijske hiše Al-Jazeera v Ramali, ki svet obvešca o grozotah. 
Naslednja posebnost filma je prav tako že omenjena vseobsežnost prikaza nekega sta­nja, ki se ne osredotoca na en sam fenomen, temvec na mrežo izkušenj in njihovo celo­vitost, ki sredi groze in tragike skriva tudi cisto vsakdanje stvari in drobce lepote kot dele te celovitosti. Ko oljke jocejo je pre­senetljiva zmes teme in svetlobe. Vendar pa je treba poudariti, da je bil film posnet pred izraelsko genocidno kampanjo, ki je znat-no spremenila življenje tudi na Zahodnem bregu. Na koncu izvemo, denimo, da je center, v katerem je Darwish sodelovala z otroki, zaprt. Neogibno se sprašujemo, kaj se v tem trenutku dogaja z ostalimi prota­gonisti. S tem pa se tudi topli odtenki filma retroaktivno nekoliko ohladijo.