VRTEC VSEBINA k 6. štev.: Utva: Kam? — Griša: Ob peči — Albin Čebular: V srebrni zimi — Sil vin Sardenko: Beseda večne ljubezni (Pesmi) — Lea Fatur: Od bojne sekire do orala — Radivoj Rehar: Črni vrani... (Pesem) — J.E.Bogomil: Čez trideset let — Fr. Ločniškar: Stojan na lovu (Pesem) — Ksenija Prunkova: Idrijska — France Bevk: Tatarski jezik — Svjatoslav: Ptičeva zimska pesem (Pesem) — Svjatoslav: Naš ded je romal (Pesem) — Mladinski novičar — Pouk in zabava. Zagonetke v 4.štev. Vrtca so prav rešili: Vehar Marija, Poljane nad Škofjo Loko; Viki Weisseisen v Kranju; Jožko Košir, Novo mesto; Jug Franjo, Studenci pri Mariboru. Zagonetke v 5.štev. Vrtca so prav rešili: Zofka Podrepšek v Mariboru; Lovro Jan, Rola Miliče, Godina Ferdo. Klenovšek Jožko, Orožem France, Rožman Antoni. Pučko Hanzek, Cigan Jožko, Kanižar Ivo v Veržeju; Zvonko PavloviČ, Metlika; Mili, Dani in Jožko Košir, Novo mesto; Zeinljič Al., Perštinci pri Ormožu; Avguštin Al.. Brezovar Milan, Renčelj Milojko. Stare Jože v Št. Vidu nad Ljubljano (zavod): Jožef Češarek v Ribnici; Jug Franjo, Studenci pri Mariboru: Murovič Roža v Kočevju; Robert Hoffman, Rucmanci pri Ormožu. Izžreban je Jug Franjo in Zvonko Pav lo vie. Samo 2 Din stane knjižica »Sprehod po Ljubljani« pri upravi »Vrtca«, Ljubljana, Sv. Petra cesta 80. — Priloži naročilu v pismu znamko za 2 Din ! Viljem B u š : Cipek in Capek. Sedem burkastih šal. Sto pisanih slik. Poslovenila Sonja Sever. Nova založba. V Ljubljani, 1929. — Na mnogotere želje in povpraševanja je Nova založba izdala Viljema Buša veselo mladinsko knjigo Cipek in Capek. Mislimo, da pri današnjih razmerah ne moremo nuditi nič boljšega za otroke. Zgodbe so polne žive domišljije, vesele in šegave, slike so prežete veselosti, verzi preprosti in jasni. Otroci jih bodo kmalu znali na pamet in se z njimi kratkočasili. Knjiga pa tudi ni brez vzgojnih nagibov. Knjiga je tiskana na trpežnem papirju in trdo vezana. Cena 40 Din. Uprava Vrtca (Ljubljana, Sv. Petra cesta 80) ima še nevezan Vrtec 1922 (Din 7), 1925 (Din 10), 1926 (Din 14), 1926/27 (Din 14), 1927/28 (Din 14), nevezan Angelček 1921 (Din 4), 1924 (Din 5), 1925 (Din 6), 1926 (Din 8), 1926/27 (Din 8), 1927/28 (Din 8), vezan Vrtec 1922, 1924, 1925, 1926, 1926/27, 1927/28 in vezan Angelček 1919, 1921, 1922, 1925, 1926, 1926/27, 1927/28, 1928/29. V Jugoslovanski knjigarni se dobe poleg navedenih še Vrtec (vezan) 1910, 1911, 1913—1917, 1921; Angelček (vezan) 1895, 1906, 1908, 1912—1916, 1923. Vrtec s prilogo Angelček (10 številk) »tane za leto 1929/30 Din 22, Angelček sam Din 8. Urednik in izdajatelj: Jožef Vole, stolni kanonik v Ljubljani, Pred škofijo štev. 8. Rokopisi in rešitve naj se pošiljajo na »Uredništvo Vrtca in Angelčka« v Ljubljani, Pred škofijo št. 8. Naročnino sprejema »Uprava Vrtca in Angelčka« (dr. Jožef Demšar) v Ljubljani, Sv. Petra cesta Št. 80. — čekovni račun uprave št. 10.470. Za Jugoslovansko tiskarno v Ljubljani Karel čeč. & ßR 1020 / VRTEC / 1 O J O Utva: Kam? Pred bajto bajtarček sedi. v naročju sinka ziblje, k oblakom mu oko beži, vprašuje in ugiblje. ;Kam plavate, oblački, kam? Kam vodi vaša cesta? Na jug, na sever — kam drugam, v velika ne\>oznana mesta? Mar na Sahare pesek žgoč izli jet e svoj hlad? Mar tja, kjer vedno se smehlja ljudem cvetna pomlad? Aa ruske stepe plavate prek ogrskih poljan? V Karpate mar, kjer bratec moj ima svoj grob preran? < »Ni daljna, bajtar, naša pot, ne mika nas tak daljni soet: mi plavamo tja v gorski kot tvoj mernik ajde zmlet!*« Griša: Ob peči. Ob pečki smo zbrani, ko zunaj sneg mede. kakor otroci krog mamice svoje: peč k a pa ljubko šepeče in poje, a duša prečudna bogastva nam prede. Staremu delu kosmate kožuhe, s pisanim cvetjem vsekrižem pretkane, du ga očuvajo mraza, nudulte. kadar zaškripljejo snežne poljane. Stari ženici naprede odeje, da se pokrije, zakoplje prek glave, kadar ob oknu piš burje zaveje. megla strupene prinese pozdrave. Deklici prede srebrno vezivo, rože na oknih in svečice s strehe. glupe možice in mrzlo pecivo, zvonko cingi janje in radostne smehe. Mladcem napravi smuči in drsalke, drče blesteče in svetle daljave, misli kipeče, želje spremljevalke, koše poguma in krepke postave. Speči prirodi tke bele blazine, da se do dobra oddahne, spočije, da se vsa klena in polna vedrine kmalu zbudi in z zelenjem pokrije ... Albin Čebular: V srebrni zimi. Na polju in trati srebro se leskeče, srebrni so viri, gozdovi in seče. In žamet so steze, in steklo so reke, in demani so breze in biser so smreke. Kar bilo poprej je odurno in črno. o j vse je zdaj lepo, oj ose je srebrnoJ Silvin Sardenko: Beseda večne ljubezni. O Mojster! Kaj s teboj je trum, kot z matico čebelic šum! Besede tvoje si žele — če lie doseže je razum, doseže verno jo srce. Še mali te poslušajo; če danes ne. pa duša jo — resnico — jutri prav spozna: oči sedaj okušajo ljubezen tvojega srca. Zaprosi glas iz množice: »Usmili se ubožice, ti Davidov mogočni sin: Ne brani te se rožice, cveteti hoče v tvoj spomin!« Lea Fatui-: Od bojne sekire do orala 6. Prišli so od vseli strani.. koro omamljen je bil Utalisi od vsega, kar je videl in cul. Doma je videl le posamezne lovce ali kupce belo-kožee — tu j ili je bilo vse polno: še celo nekaj belili žensk je videl in strmel vanje. ki> bo pravil doma dečkom, kar je videl, ali se mu bodo smejali! Ali pa ga bodo zasovražili kot lažnika. kakor so zasovražili apaškega glavarja, ko se je vrnil iz Vašingtona v rdeči suknji in je pravil od liiš. ki silijo v oblake, o množici angleških vojakov in o drugih čudnih stvareh. Kako naj vse to doume indijanski deček? Tu je oče Friderik! Nič ne skrbi zase. Suši se. Pa daje drugim, kar mu prinese dobra roka, pa piše, teše, žaga, uči noč ni dan. — In Nohamo! Gre h krščenim Otavancem, gre k pijanim nekrščenim, gre med kožuharje in žganjarje. če pogleda ostro, se preplašijo; če se nasmehne, je, kakor da se je naredil beli dan. Tam odgrizne ženska drugi nos: Nohamo ji ga zaceli; žganjar udari drugega po očesu, 011 ga pozdravi: bodce in rane, mrzlico in vročino — vse uredi Nohamo. Pregnal je črne koze in pomiril prepire. Zvečer, ko je Utalisi v misijonski hiši. ko že spita Utala in Mandanka, se pogovarjata dolgo Nohamo in oče Friderik. Včasih v svojem jeziku, včasih v očipvanskem narečju. Bastei posluša. Pove včasih kaj. Uta lisi ja boli srce od teh pogovorov, ki se nanašajo na usodo njegovega rodu. In rjovel bi večkrat, kakor rjovi ranjeni bivol v preriji: Mi umiramo! Pa zakaj?« Oče Friderik piše knjigo o zgodbah in navadah Indijancev, da bodo vedeli beli ljudje onkraj slane vode, kako je bilo nekdaj. Nohamo mu pravi o Smithu in o lepi Pokahonti, o vojskah kralja Filipa, o številu Indijancev, ki jih je bilo kakor kapelj v Huronskem jezeru. Prihaja tudi pol-misijonar — dobri kožuhar Peter Koté. Pa štejejo, računijo. Pravijo: »Tako je računil tudi misijonar Hegendorfer in napisal knjigo o Indijancih«:. In oče Friderik poudari: >Ko so bili ustanovili Angleži Jamestovn in PJvmuth, so cenili, da je v Polnočni Ameriki še dva milijona Indijancev. Nohamo vzdihne: sin zdaj? Vranjeglavcev je komaj še 4000 in Mandancev je pomrlo v dveh letih toliko, da jih je še 800. 3 Oče Friderik ugiblje: »Sodimo, da je Kačjih Indijancev še 30.000 in čoktavcev in Krikoveev ravno toliko, Črnonožcev do 15.000 duš, Očipvancev in Siu-cev tudi 15.000.« Bastei se oglasi: »Pavnejskih bo še kakih 12.000. As i bi nov 8000 in Vini-božcev okoli 8000.« \ Peter Koté kima: vSakovce cenimo na 6800, Potevamatoveev je 5500, Osagov 5000, Manonineev 4200.« Oče Friderik pregleduje svoje papirje: »Otavance. Seminole in Aripa-dovce cenim na 4000 duš. čipevajcev bo 3600, Algonkinov 500. Je pa še kakih šest in trideset majhnih rodov, ki jih cenimo vse skupaj na 41.000 duš. Strašno majhno število, če misliš na prejšnje milijone... Kaj bi se vendar ukrenilo, da bi se ustavilo to izumiranje? 1 Dr. Leon Vončina: Friderik Barapa. str. 93. » Baraga. Popis navad in zadržanja Indijanov Polnočne Amerike str. 28. Bastei sodi : »Indijanec je marljiv in zdrav samo tam, kjer ne pride v dotiko z razvadami belih. Saj vidite Vranjeglavce. Beli človek je strup za rdečega.« »Motiš se, Bastei, ugovarja koté, »Indijanci bi pač ne smeli sprejeti od belih samo, kar je slabega. Kjer so se pokristjanili, ne pada njih število.« Bastei skomizgne: Slišal seiu od mladega vladnega agenta za prodajo zemljišč, da premišljujejo pri vladi, če bi res ne bilo bolje za Indijance, da jih preselijo daleč od belih.« Jezno se nasmehne Nomaho: lako se odeva rop s plaščem poštenja. Oni. ki bi radi izpraznili to stran Misisipija, na katero pritiska vedno več naseljen i kov iz Evrope, so se hitro oprijeli tega mnenja. Leta tridesetega je dal kongres* predsedniku s posebnim zakonom pravico, da podeljuje zemljo onim plemenom, ki se bodo odločila za selitev.- Bastei povzame: »Tfe misli so pa tudi mnogi Indijanci. Glavar A pa Še v, ki je bil pred dvajsetimi leti povabljen v Vašington, je odgovoril predsedniku med drugim: »Veliki oče! Véliki duh je ustvaril tebe in mene. Tebi je dal belo in meni rdečo kožo. Beli koži je odločil, da obdeluje polje in prede, rdeči koži pa je odločil gozd in prerijo — hrani naj se z mesom in oblači v kožo. Véliki oče! Vem, da ljubiš ti svojo zemljo in svoj način življenja in da si prepričan, da so tvoji bojevniki hrabri. Vidiš: tudi jaz ljubim svojo zemljo in sem prepričan, da so moji možje hrabri. Pusti torej, véliki oče, da živimo mi po svojem in ne pošiljaj k nam svojih dobrih mož!'« Tako se pogovarjajo možje o stvareh, ki jih Utalisi razume in ki ga pečejo v srcc. In se pogovarjajo o stvareh, ki jih ne razume indijanski deček in ki pečejo v srce očeta Friderika. Nohama in Bastelna. Ne pečejo pa Petra Kotéta, ki je najbrž drugega plemena in mu je materinski jezik drugi. In koliko je tega, kar boli indijanskega dečka! Ponosno, na konjih, prihajajo v selo glavarji, ki so še lastniki zemljišč; peš, zaviti v koce, molče, pa se prikradejo oni. ki so prodali kosti svojih dedov za galono žganja. Potikajo se okoli agentov in kožuharjev: oprezujejo, kako bi dobili požirek nesrečne votle. Nikdar ne bo prišla kaplja take vode v Utalisijevo grlo. kakor ne pride v grlo očeta Friderika. Dan ima svoje bolečine in noč svoje. Duša Utalisijeva je razdvojena, e'ez dan vidi osovražene sosede, sliši njih grožnje, sliši očetove. Zvečer govori oče Friderik o ljubezni, ki odpušča, pa kaže na moža v rdečem plašču. Lahko bi bil uničil svoje sovražnike, pa jim je odpustil. Pa to je bil sin Velikega duha. In še druga žalost tlači Utalisija: nevednost. Kaj je še vse tam v svetu, ko znajo tu pri očetu Frideriku že majhni indijanski dečki in deklice črkam glas. On. Utalisi pa. ki lx> delal kmalu svojo medicino*, pa ne zna tega. Pa oni dečki ne bodo delali nikdar medicine in ne bodo smeli prisesti k ognju zlx)rovanja. ne bodo nosili orlovega perja ne vrečic za vratom. Mož brez medicine je izobčen iz vseh plemen... Ne. Utalisi ne bo opustil navad svojih dedov! Oče ga zdaj seznanja s plemeni in glavarji. Utalisi je videl velikega čarovnika Gajdu od Gorenjega jezera in čarovnika Kum ana iz Ilinoisa: videl je glavarja Siueev Železno žilo. ki sc ponaša s tridesetimi skalpi, in glavarja iz daljnega Kolorada, ki hodi s svojim sinom po Ameriki. 8 Indianer bill leta 1830. * Ko je indijanski deček star štirinajst let, gre za par dni od doma, bdi in se posti v samoti. Kar se mu prikaže v dremavici, to je njemn namenjena medicina. Ce je žival, ulovi žival tiste vrste in si sešije iz njene kože vrečico. da se seznanita z vsemi plemeni. Oni deček slovi že po svoji urnosti. v letu ujame divjega konja. Utalisi tudi prestreli ptico v letu. a kdo ve za to? In spet druga reč gre Utalisiju po glavi. Oče je že prodal svoje kože. mati že nakupila različnih nepotreb. Utala zna že krščanske molitvice. Bastei se je naveličal poizvedovanja po Jim-Timu. Črnonožci so postali mirnejši, Nikura prihaja h kristjanom in se pogovarja z Mandanko. In sam Potako, glavar Črnonožcev. je pogledal v doni molitve očeta Friderika in je govoril z Nohamo. Pa kaj se trudita oče Friderik in Nohamo: Staro sovraštvo se ne da iztrebiti! Poginil bo. kdor bo — če je Črnonožcev več, so pa Vranjeglavci bolj spretni in pogumni.--- Dogovorili so se za dan zborovanja. Izbrali so si dolinico, podobno amfiteatru.5 V sredi so zakurili ognje in položili ob ogenj kupe tobaka, nad ogt'ni so Pa obesili kotle s sladko vodo. Resno in dostojno so prihajali glavarji. Od roba dolinice so opazovali shod oče Friderik. Nohamo, Bastei. Koté in Utalisi. Za lučaj oil njih stojita dva agenta za prodajo zemljišč in protestantski misijonar. Nohamu uide večkrat pogled od glavarjev na mlajšega agenta. Pa reče očetu Frideriku: Kako je neki zašel ta dečko v svoj nečedni posel? Tako nekaj poštenega, kranjskega diha iz njega. Jc že kaka zgubljena duša .. .< Doli med zborovalci pa gre pipa od ust do ust. Dolgo kadijo in molčijo. Dvigne se najstarejši glavarjev, Tektikvajnga, čigar ime je znano vsem plemenom ob Misisipiju. ker glavari že petdeset let Arikarom, in pravi: No bratje! Čemu smo se zbrali?« >Kakor Job se mi zdijo, ko toži na razvalinah, vzdihne oče Friderik. Pa že govori Navimaškota, glavar Starega krivega drevesa. Protestantski misijonar pogleda Barago in reče agentoma: Dobro ga je Baraga naučil! Sam od sebe ne bi znal tako.« Starejši agentov pokima: Treba bo črno-sukneža pregnati od tukaj, potem bodo že prodali. — Saj tolaži svoje ovčice, da pojde ž njimi kamorkoli,« se poroga protestantski misijonar. Navimaškota pa govori gladko in glasno: i Nismo več gospodarji svoje zemlje! Stara pogodba nam jamči zemljo, na kateri živimo, zdaj nas pa hočejo nreuiestiti onstran Misisipija. Tam — nam obeta vlada — boste živeli svobodno, zemlja bo vaša, dokler ne izumrje vaše pleme. Vlada nas — pravijo — ne sili • • • Nam svetuje,« poudari Navimaškota. radi bi se nas pač znebili .. . Deset solne (let) je že od tega, kar je bila kupila vlada od nas sto in devetnajst milijonov akrov zemljišča. Svoje forte (trdnjave) so pomaknili belo-kožci do Misisipija in Misurija. Ob Rumeni reki je kolonija. S plemeni onstran Misisipija so sklenili trgovsko pogodbo. Plemena ob Pasji preriji so odstoP''3 Združenim državam 6.600.000 akrov zemljišč... Hovgh! ... Hovgh!...« gre žalostno v krogu. Vsi glavarji obrnejo pozorno glave h govorniku, ki poudarja: ?Nekaj naših plemen na jugu se je Že lotilo poljedelstva in preslice, da se ohranijo. To smo storili tudi mi ob Krivem drevesu in ob Veliki vodi. Pa vendar nas bi radi spravili z zemlje, kjer počivajo kosti naših očetov. Vi vsi veste, tla so premotili agenti nekatera plemena. Blenilapi v Ilinoisu, oni. ki se imenujejo po pravici ve jn prve ljudi', so se vzdignili zoper tako kršenje naših starih pravic in pogodb. Americani so že pobili dosti mož v krvavi vojni, toda oni vztra-. • Alabami in Georgiji se protivijo plemena Krikov in Navasegetov. da b« odšli s svojega; v Floridi se ne vdajo hrabri Seminoli, ki se bojujejo - več let. Tudi mi ne damo naše zemlje! Hočemo obdelovati zemljo in Živeti v miru z belimi nascljeniki. Govoril sem. 7~Dt.Vončina: Friderik Baraga, str. 9r Glasen »hovghU kaže odobravanje. Govorita še domačina Pakuvigan m Misavakost in pozivata, da bi se odločili vsi za obdelavo zemlje. Govori glavar Omahov, Vašidub. govori Železna žila, glavar Otoganov, Espaniol od G ran d-Portage, govorita Kski in Gegevolija od Gornjega jezera, Pauho od Mauskogingov v Alabami. Govorijo glavarji Onejdov in Onondagov ob Misisipiju, glavarji Nepesangov in Osagov ob Gorenjem jezeru. Večina njih ni za to, da bi spremenili svoj dosedanji način življenja, pač pa tožijo \si vprek, kako se umika bivol. Žganje, našeljeniki, izumiranje! Big chief pové, tla so pobrale koze tri dele plemen ob Rio Kolorado in da je ostalo od mogočnih Anka komaj 600 duš; da pride po Misisipiju zdaj, ko imajo belokožei tako velike povodne hiše, vsako leto velika povodenj izseljencev." Sama žalost... Utalisi gleda svojega očeta. In že dvigne Dolgolas svoj glas in strese lase: O bolezni slišim, a nič o zdravilu. Dajte vi glavarji vsi vladi odgovor velikega Osceola, glavarja Seminolov. Saj veste, ta je — ko so ga pozvali Angleži na dogovor za prodajo zemlje in so mu dali v roke pero — vrgel pero na tla in nabodel s svojim nožem listino na mizo. Rekel je: ,To je inoj podpis!'« »Hovgh! Hovgh!« gre ponosno v krogu. Oči žare, roke prijemajo za orožje, vzbudé se spomini stare moči... Pa kakor zlokobna ptica pripomni Eski: »Pa kaj je pomagalo to Seini-nolom? Zaprli so velikega glavarja.« — Ponosno odbija Dolgolas: »Zaprl ga je polkovnik Thompson, pa ga je moral izpustiti. Podaril mu je lepo puško. Polkovnik je pa padel od strela iz ravno te puške. Veliko let se je potem Osceola bojeval z Angleži, pa sta ga povabila generala Fernandez in Jesep 6 Leta 1817. je prišel prvi parobrod po Misisipiju. Ircev je prihajalo okoli leta 1830. do 50.000. na dogovor. Obljubila sta mu proet odhod. Prevarila sta pa sramotno starega orla. Vlačila sta ga po fortih (trdnjavah). Catlin, oni, ki je slikal mene, je slikal Osceola par dni pred njegovo smrtjo. Orel ni prenašal tesnobe ječe — pa ni umrl — njegov duh vlada med Seminoli...« »Hovgh!« je prišlo spet pritrdilo od vseh. Razžarele so se oči, roke so iskale orožja. Pa se je začelo tudi pregovarjanje in tožbe. Sobice je že davno zašlo, ko so še zborovali glavarji. Zvezde so gledale, kako je dal .Navimaškota venček Školjk na zeleni vrvici svojemu sosedu, kako je šel ta vencek iz roke v roke, znak, da so vsi ene misli: >Ne prodajmo svoje zemlje!« Radivoj Rehar: Črni vrani... Črni orani, črni orani so na belo brezo seli, pesem žalostno zapeli: »Kje ste časi, časi zlati, ko so po zeleni trati c oeike pisane co etele, ao so ptičke o logu pele? Kje ste časi, lepi časi ko na polju, d gozdu, v oasi k lilo ose je, zelenelo, ose cvetelo, ose dehtelo? Tožni so in pusti dnovi, vsepovsod samó snegovi, vsepovsod mrtvaški prti bele in ledene smrti...« Crni vrani, črni vrani, žalostno so pesem peli, tiho o daljo odleteli . .. J. E. Bogomil: Čez trideset let. s-ŠKOFJA LOKA!« je zakiical sprevodnik. Mož, ki je sedel zamišljen in molčeč v kotu kupeja, se je zganil, r »škoija Loka!-; mu je zvenelo po ušesih. Dolgo že ni slišal tega imena. Zapisal ga je pač večkrat, dostikrat s tresočo roko in s solzami v očeh. Zakaj tam, inalo za Škofjo Loko, se skriva tisti del zemlje, ki mu je najdražji na svetu. Tam stoji tista hišica, ki mu ni prišla nikdar iz spomina, dasi je prehodil dokaj sveta. Služil je po Ogrskem in Sedmograškem, delal na Nemškem in na Francoskem, videl gradove in palače, gledal razkošne vile in ponosne kmečke domove, a svojega rojstnega domu ni pozabil, ga ni mogel, ga ni smel pozabiti. škofja Loka!« Izstopi. Skrivnosten mir. Ceste so prazne. Ni na njih konj s težko obloženimi vozovi. Ni voznikov, ki bi poleg voz pokali z biči in plašili vedno lačne vrane. In v ta svečani mir pojo nocoj zvonovi pozdravno pesem Svetemu dnevu. Oj, ti zvonovi! Kdor jih je poslušal v Loki in pri tari, na Suhi in pri Svetem Duhu, v Crngrobu in po vsej prostrani okolici, z gričev in po ravnini tja do Kranja in do Save — kdor je slišal to praznično pesem, ta je ne pozabi, do smrti je ne... Potnik se zgane. Zlagoma stopa, da bi ne preslišal tega prepevanja. Malo drugačna je sicer res danes ta pesem, kakor je bila tiste dni, ko je še 011 hodil zvonit k Fari. A mogočna je še vedno, mogočna, da jo morajo slišati v nel>esa in še tam se je morajo veseliti. Po kadilu zadiši, ko stopa tuji mož skozi Faro. Vsa slovenska zemlja vstane pred njim, vsa kakor velikansko svetišče, po katerem se dviga vonj visoko pod oblake. Kakor bi hotel privabiti božje Dete, naj stopi še enkrat, še enkrat na našo revno zemljo, naj ji prinese dar sprave in miru. Skozi okna gledajo luči in utriuja se plapolanje svečic. ki gore ob jaselcah. Molitev se meša z glasovi svetonočnih pesmi. Skrivnostna moč svetega večera je napolnila vso zemljo. Potnik pa stopa, skoro hiti Gabrov Malija naprej, dokler ga ne pozdravi lue rodne hife. Potrka. Odpró mu kakor tujeu, sprejmo ga kakor neznanega gosta, ki ga na sveti večer ne smeš poditi od hiše, za vse na svetu ne Ne spoznajo ga. Ni čudno: trideset let! Spregovori z domačimi par besed. Polagoma se jame odgrinjati zavesa in končno vedo, kdo je z njimi. To ji- potmi govorjenja in vpraševanja dokler gospodar ne odloči: »Otroci, dosti je! Stric je truden, nocoj naj gre spat Pustimo ga!« Stric pa le ne gre spat. Preveč ga je prevzela skrivnostna sveta noč. Po tridesetih letih spet na domači zemlji! Z domačimi gre k polnočniei na Faro. Spet mu boža ušesa ljubka »Sveta noč, blažena noi'« ; spet prisluškuje prekipevajoči O srečna, trikrat srečna noč«; spet posluša tisto preprosto, ljubeznivo vabilo: ludi Matija joka. Ves srečen je, da spet vidi slovensko sveto no domovini. Zakaj povsod je lepa sveta noč. a najlepša na domačih tleh. Fr. Ločniškar: Stojan na lovu. Stojali je z očkom šel na Ion —. Iiohubi. holadral In z njima je psiček- šel — lioo-hoo-hoo! 'Ze neu zajčji rod trepeta. In šlo je vsekrižem prek jarkov, bregov, a Stojan. za grmom skrit, molčati je moral in stati tam kot bil bi pribit. Priskakill je zajček jx> bregu navzgor in puška je jtočila — pok! Tedaj plane še Stojan in pade nanj, kakor je dolg in širok. Bil mrtev je zajček, od puške zadet, <>d padca fant praske ima ... Junaško pa vendar gre z zajčkom dom an in pravi vsem: Z očkom sva ga! »Tecimo hitro k jaselcam. nebeško dete joka tam ... Ksenija Prunkova: Idrijska. PRED sto in sto leti nekoč je prisopihal čez gore v Škofjo Loko idrijski kmetic. Stopil je k zlatarju in postavil p reden j golido. V golidi voda, a na dnu vode so se kotalile tri srebrne kroglice. Poln pričakovanja je oča pogledal zlatarja in pobaral: »Kaj je to?« Zlatar je pogledal in dejal: j To je živo srebro. Odkod ga imate, oče?« A kmetic je stisnil golido pod pazduho in zainomljal: »Hvala, lepa, pa brez zamere!« — In hitro jo je popihal skozi vrata. V glavi se mu je posvetilo: »To živo srebro je najbrž dragocenejše kakor smola, ki se cedi iz naših smrekovih debel. Če nič ne izdam, bom še bogat!« In na ta račun jc krenil v gostilno. Pa mu ni dala žilica miru, da bi se ne pobahal pred loškimi meščani s čudovitimi kroglicami. Hodil jc bahavo s svojo golido od mize do mize, kazal tukaj, kazal tam, prisedel tukaj, prisedel tam in pil sladko vince. Medtem jc bil zlatar raztrobil že po vsej Škof ji Loki o kmetiču, golidi in živo8rcbrnih kroglicah. Pa je prišlo to na uho zvitemu laneknehtu Kocjanu in ta jc sklenil: »Ugnai ga bom, kmeta! Povedati mi mora, kje je iztaknil živo srebro.« Oblekel je lanekneht zeleno suknjo, poveznil na glavo zelen klobuk z rdečim peresom, po obrazu pa se je namazal s sajami. Tedaj je bil prav tak. kakor so si nekoč ljudje mislili peklenščka. Na večer je lanekneht Kocjan stopil na cesto, ki vodi iz škofje Loke v hribe. S kozjim parkeljcem, ki si ga je bil izposodil pri strojar ju, je vtisnil v cestni prah sledove, čudočudne sledove. V hosti pa se jc skril v grmovje. Ko je že vzhajala polna luna izza gora, se je prizibal po cesti kmetic. Dobre volje je bil in se je pogovarjal s svojo golido, božal jo in se ji prijazno smehljal. Pa je res opazil čudne stopinje v cestnem prahu. Prav kot stopinje peklenščkove... Hitro je postavil golido na tla in se prekrižal. A v tem trenutku stopi predenj iz goščave »sam satan«: v zeleni suknji, zelenem klobuku, vrh klobuka zakrivljeno rdeče pero, a v obraz ves črn. Kdo bi še dvomil, da je to sam peklenšček? Ali ne zagrmi nad ubogim kmetičem : »Ti si mi torej ukradel srebrne, čudežne dragulje iz moje krone? Takoj jih ponesi tjakaj, kjer si jih dobil! Gorje ti, če takoj ne ubogaš ! Raztrgam te na tisoč koscev. Jaz sem kralj pekla.« — In j sam satan« je besno zaškripal z zobmi. Lahko si mislite, kako je kmetic pograbil golido in jo ubral čez dm in strn in prisopihal do onega studenca, kjer je bil zajel živosrebrne kroglice. In prav do tja mu je bil za petami tudi prebrisani lanekneht. Ob studencu je postavil kmetic golido na tla in za jecljal: »Tukajle sem jih zajel!« Po-križal se drugič in odpetal. kar so ga noge nesle, domov. Za njim grd krohot. Lanekneht Kocjan je stopil naslednji dan do bogate gospode in jim prodal skrivnost za tri mošnje cekinov. Tedaj so pričeli v Idriji kopati živo srebro. France Bevk: Tatarski jezik (Kavkaska šala.) TRIJE prebivalci lahiške' vasi so sklenili, da se naučijo tatarščine: v ta namen so se podali v Šemaho. Toda spoznali so kmalu, da stvar ni tako lahka, kot so spočetka mislili, zato so se dogovorili, da se povrnejo v domačo vas. Nekaj pa so se vendar naučili. Vsak eno besedo. Prvi besedico mi . drugi .dolg*, a tretji »tri krajcarje^. Tedaj — vračali so se v vas, kjer niso govorili tatarsko, ampak tatiško. Med potjo so se glasno pomenkovali o tem, kar so v mestu videli in slišali. Nenadoma so pa naleteli na nekega mrliča, ga preiskali in moževali o vsem mogočem, za čem je umrl. Nesreča jo hotela, da se je prikazal na cesti jezdec : ta je bil kanov* orožnik. V hipu se je znašel pred njimi, ki so stali okrog mrliča: zazdeli so se mu sumljivi. »Kdo je ubil tega moža?« je vprašal orožnik, seveda po tatarsko. »Mi.« je odgovoril tisti, ki je znal samo to besedico »Iz kakšnega vzroka?« »Dolg,« je odgovoril dragi. »Kaj, dolg? Radi dolga vendar ni treba ubiti človeka! Koliko vam je bil dolžan?« »Tri krajcarje,« je odgovoril tretji. Orožnik se ni mnogo obotavljal, zvezal je vsem trem roke in jih odpeljal h kanu. Temu so odgovarjali na isti način kot orožniku, radi tega jih je ukazal kan vreči v temnico. Ko je pa kan celo zadevo premislil bolj natančno, se mu je vendar zdelo nemogoče, da bi morilci tako odkrito priznali svoje dejanje. To bi se zgodilo le v slučaju, da so zelo neumni. Zato sklene, da jih preskusi, koliko so neumni. Ukaže jih pripeljati in dà postaviti pred nje dva krožnika. Na enem je bilo grozdje, na drugem pa hrošči. Ponudi jim, naj jedó. Ko vsi trije iztegnejo roke, pa začno hrošči teči na vse strani. Bratci, pojejmo najprvo grozdje, da nam ne ubeži! zakliče vsakdo izmed njih ostalima dvema. Kan jih je nato izpustil, da so bežali tudi oni. 1 Vas Lahič je na Kavkazu. Baje leži nekje zelo v hribih, radi tega se njeni prebivalci niso ničesar naučili in ostali zelò neumni. Ves Kavkaz se jim radi tega smeje in zbija šale na njihov račun. Vse ni res. kar pripovedujejo o njih, a nekaj resnice bo na tem, da pameti z veliko žlico niso jedli. * Kan je tatarski knez. 92 m Svjatoslav: Ptičeva zimska pesem Moj čiočiv in moj živžav ugasnil je te dni: burja tuli prek dobrav, pes božji dun sneži. M oeč zrnja, ni več žit, ni pesmi in igrač, v sive misli sem zavit, molčim kot star berač. i tesni kletki je moj brat pred zimami zaprt, dosti hrane, pa je mlad, in poje ves potrt. Ac sieje dnevov mi krvnik in ko letim skoz gozd. srce se širi v silen krik: ? Berač sem. toda prost ! Svjatoslav: Naš ded je romal. A uš ded je romal na goró in je prinesel rože tri od Jezuščka in od Marije. Prva je za jasno solnce, ki v deželah daljnih sije, da bi tudi nam gorelo, naše hribe razcvetelo. Druga je za našo mater, ki je bolna v tesni bajti, da bi v mladem jutru vstala, nam poti do zvezd kazala. Tretja je zu zemljo skalno, ki so zarje ji ugasle, da bi prosto pesem pela. da bi luči spet ji vzrasle. Naš ded je romal na goró in je prinesel luči tri — in vse v svetlobi njih blesti. MLADINSKI N O V I € A R V slovo! Micika iz Rogaške Slatine nam piše: Drugi dan po državnem prazniku, 2. decembra, so nas zapustili naš katehet, kaplan pri Sv. Križu tik Rogaške Slatine, gospod L. Drvodel. šc; danes se nam oko solzi po njih. Kako dober katehet so bili! Skrbeli so za mladinske organizacije in da smo imeli lepe mladinske liste, kakor: Vrtec, Angelček. Zamorček, Vigred itd. Ali zdaj so — odšli. Odšli so skoraj na konec naše Slovenije, v Crenšovce v Prekmurje. Bog jim daj srečo! Da bi tudi v dovzetna srca izročenih jim prekmurskih otrok padlo seme božje besede na rodovitna tla. Bog jih živi! ★ V Kartago bodo šli veliki prijatelji evharističnega Zveličarja in goreči po-speševatelji češčenja svetega Rešnjega Telesa — letos pomladi z vsega sveta. beveda si tako pot morejo privoščiti le taki dobri katoličani, ki imajo kaj pod palcem. Iz Severne Amerike se bodo odpeljali k tej svečanosti s posebnim parni-kom. Popotniki bodo nazaj grede obiskali tudi pasijonske igre v mestu Ober-ammergau na Bavarskem. — Kakšna slovesnost do v starosfavnem severnoafriškem mestu Karthagi? Pripravlja se že eno leto evlmrističiii kongres, to je veliki shod v proslavo svetega Rešnjega Telesa. Tako proslavo so imeli pred štirimi leti v milijonskem mestu Chicago v Severni Ameriki, pred d venia letoma pa v avstralskem mestu Sidney-u. Povsod se je mladina udeleževala te pobožnosti v kar največjem številu. Tudi v Karthagi je^ ves drugi dan določen mladini, ki bo imela v velikem Stadionu skupno sveio mašo in skupno sveto obhajilo. Vse je živahno na delu, da se bo proslava sijajno obnesla. — Naša mladina naj gleda, da je afriški otroci v ljubezni do Jezusa ne prekose! Ali veste, kje so Japonci? Preselimo se v duhu za trenutek mednje. Daleč So od nas, pa mnogo posebnosti bi lahko opazili med njimi. Poglejmo samo v njih šolsko učilnico. Ubogi japonski otroci! Pri nas si zapomnijo abecedarji tistih 25 črk, pa je skoraj vsa umetnost branja pri kraju. Ubogi Japonček se mora pa učiti leta in leta, pa z branjem le ne gre, če je še tako bistroumen. Kako to? Nič čuda. Japonci nimajo črk, da bi iz njih sestavljali besede, marveč imajo za posamezne predmete le neke znake. Teh mora biti pa seveda sila veliko, da morejo opisati kakšno stvar; še težje pa je izražati s takimi znaki notranje misli. Učenec, ki se hoče postaviti, da zna že čitati, si mora vtepsti v glavo 3000 in še več takih čiričar. (Označba, ki je podobna našemu velikemu »N«, pomeni človeka, moža ; dvojni križek je pa znak za »roko«.) Kdor ima dober spomin, že gre. Našim misijonarjem, ki niso več mladi, pa se morajo japonske pisave učiti šele iz vsega početka, dela ta pouk nemale preglavice. Kajne, koliko težav, preden morejo začeti s svojim apostolskim delovanjem! Bilo je nekje — kraj nas ne briga. Oseba iz premožne družine je zgubila dragocen kamenček, ki je bil vdelan v prstan. Nikjer ga ni bilo najti. Kmalu nato si je družina privoščila priboljšek pri kosilu. Zaklan je bil masten piščanec. Ko so ga po kuhinjskih pravilih razkosali, se je naenkrat zasvetil v želodčku pred dnevi zgubljeni dragulj. Lahko si mislimo, da je dobro kosilo dvakrat bolj dišalo, ker je prišla dragocenost na tako »lep« način na dan. Ogromen meteor na Bavarskem. V noči od 1?. na 18. februar 1928 se je utrnil nad Geisalmom blizu Stamberga izredno velik meteor. Padel je na tla in se je zaril dva in pol metra globoko v zemljo. Prebivalstvo Geisalma se je seveda takoj potrudilo, da je meteor izkopalo; vaščani so ga izmerili in dognali, tla je meteorit dolg 1 m 47 cm. Širok pa 84 cm. V obsegu meri 1 m 90 cm. Meteorit so prepeljali v Monakovo, kjer so ga shranili v ondotnem deželnem muzeju. Kupola sv. Petra. Zgodil se je slučaj, kakor doslej Še nikdar: papež je šel na kupolo cerkve sv. Petra in celo v jabolko noter. Menda je sv. očetu to že v krvi. da rad hodi navzgor; kot duhovnik je bil med najboljšimi turisti. POUK IN Z ABAVA Modrost v pregovorih domačih in tujih Perje. pero. Perje in besed« — poceni reč. Funt perja toliko tehta kot funt svinca. Dokler perje ne /raste, ni z letanjem nič. Po perju spoznaš ptiča. Perje je včasih boljše ko ptič. Lepo perje dela lepega ptiča. T udii rjavo perje zna lepo peti. Kdor ima perje, tega treba skubsti. Kdor za vsako pero skrbi. «i lahko mehko postelj naredi. Pero prodre tudi skozi jeklen oklep. Kar pero ne naredi, jneč stori. Pero redi, pero mori. Kdor zna dobro sukati pero. mu pola navzgor gredo. Pero je <1 robna reč, pa da fx>lno mizo in gorko peč. Dobro |kto je boljše ko slab je*zik. PeTo teče. kakor ga vodiš. Pero marsikaj zapiše, o čemer srce nič ne ve. Pero je na vodi zmeraj zgoraj. Pero tja zleti, kamor ga pihneš. Pero za peresom kokoš oskubi. Dobra gospodinja za k ut jim peresom čez plot skoči. Boljše pero v roki ko ptič na strehi. Reki. Ponašati se s tujim perjem. Ptiču perje vzeti. Ima dobro pero. V peresu mi je ostalo. To ni te njegovega peresa. Na Gorenjsko ! (Bistriška.) (Nadaljevanje.) Pri Radovljici se združita Sava Dolinka in Sava Bohinjka^ Mesto Radovljica ima krasno lego nad Savo in šteje nad tisoč prebivalcev. Znamenita je župna cerkev. kjer je na listni strani kapela svetega križa s sveto krvjo Z veliča rjevo. Znamenit je tudi radovljiški grad po svojih zgodovinskih spominih. Imeli so ga nekoč v posesti mogočni celjski grofje. Mesto ima zelo razvito pletarstvo. Iz prota narejeni stolci in mize, košare in koški, ki jih vidite marsikje naprodaj, so delo držav- ne pletarske šole v Radovljici. V mestu je sodnija, davkarija, notari iat in sedež «reškega načelstva. — Vlak bo obstal zdaj na postaji Lesce. Ob cesti so avtobusi in kočijaži, da popeljejo potnike na divno Blejsko jezero. Tega si bomo natančno žja pot na Gorenjskem. Pozneje so gozdove posekali. Na kraju lesene cerkvice i>a so zgradili sedanjo cerkev v Lescah. Poznana je v Lescah tovarna pletenin, še bolj pa za vas otroke važna tovarna za izdelavo sladke čokolade. Iz Lesc so lepi snrehodi po vsi bližnji okolici. Severovzhodno odtam so Begunje tik pod Karavankami. V Begunjah je velika že ljudskem pripovedovanju utonil zadnji moški potomec-Lambergov. V Begunjah je doma tudi ljubljanski knftzoškof Anton Bonaventura Jeglič. Od Lesc dalje nas vozi vlak proti Žirovnici. Pred parni na desni stoji -kralj Karavank, mogočni Stol (2236 m). To je ena najlepših in najlažjih točk za hrtbo-lazce z dobro oskrbovano Valvasorjevo in Prešernovo kočo. Žirovnica leži tik pod Stolom in je priljubljeno letovišče in izhodišče turistov na Karavanke. Pri Žirovnici drvi v Savo Dolinko potok Završnica z velikansko vodno silo. Ob Završnici je zgrajena elektrarna, velika naprava za električno moč vseh večjih krajev Go-renjskeea kota. Pod vznožjem mogočnega Stola sta dve znameniti vasi: Zabreznica in Vrba. V Zabreznici se je rodil leta 1?71. slavni slovenski čebelar Anton Janša, pozneje čebelarski Učitelj na dunajskem dvoru. V Vrbi pa naš veliki pesnik Prešeren leta 1800. Njegova rojstna hiša še stoji iđi ima vzidano spominsko ploščo na véLikeea pesnika. Vlak brzi naprej. Prijazno nas pozdravila Sava s svojim šumenjem. Vozimo se skozi kratek predor in kmalu smo na postaji Javornik. Na desno in levo stoje hišice, ki glasno govore, da se bližamo krajem. kjer je močno razvita industrija. Sladki duh po Gorenjski so požrli visoki začrneli dimniki, iz katerih paliti dim v črnih stebrih. Zakajene visoke tovarne in pritlične hišice: vse -pm-a. da je 4u dom delavcev in kapitalistov. Javornik in Sava sta velevažna kraja z a železno industrijo. Na Javorniku »o že v rimski dobi izdelovali železnino, zda j je tu velika va-ljarna za pločevino. Iz j avo rnišk epa železa so napravljali nekoč orožje za turške vojne. Sam VaJvazor je -potrdil, da gorenjsko jeklo rado .pije turško kri. Y okolici Javonlika in Save je mnogo železne rude. Na Savi so fužine last Kranjske industrijske družbe. Prebivalci so se v zadnjih letih zelo iponuapzili radi razširjenja fužin in tudi kraj se je tako povečal, da se že -skoro dotika J eisen it. Železne izdelke izvažajo v inozemstvo v obliki polizdelkov (šib, žic itd.). Veselo življenje vre v zadnjih desetletjih po jeseniških cestah. Od blu'zu in daleč prihajajo delavci z vseh smeri, peš. z vozovi, s kolesi in vlaki na Jesenice, Savo in Javornik v tovarno na delo. Ko po končanem delu zatuli sirena, se vsuje nepregledna množica delavstva iz to«va-ren, zadovoljna, da je spet zaslužila kruh svojcem fin sebi. (Nadaljevanje.) Uganke, skrivalice in drugo. Težak dokaz. (Janez Ložar, Ljubljana.) 8X8= 1000 Kako boš dokazal, da je to res. Poskusi s seštevanjem ! Veriga. Obelisk (C. H., J.) soglasnik morska riba kraj večne kazni kuhinjska posoda poljski pridelek mlad človek moško ime visoka stavba dan v tednu trg na Gorenjskem glodavček usoda človeška domača živalca Po sredi navzdol čitaš ime znanega jugoslovanskega državnika. Rcšilci in imena reSikev —lei se sprejema/o le tekom 10 dni po izida lista in se objavljajo le imena onih relilcev, ki bodo reSili vse zagonetke — v prihodnji številki. — Kdor je izžreban, naj javi na upravniätvo Vrtca (v I.jubljnni, Sv. Petra c. 80) — ne na uredništvo! — kaj 2eli za nagrado. Rešitve v 5. štev. Vprašanje. Glavno mesto Norveške se imenuje zdaj Oslo. Note. Vzemi v zgornji vrsti not prvo in najnižjo četrtinsko noto in njej odgovarjajoči zlog, ter nato isto noto v spodnji vrsti, itd. Dobil boš: »O, Jezušček moj, za vselej sem tvoj.« Božični konjiček. Kako si lep, oj ti večer božični, svet grešni duši ti si in pravični! Skrivnostna noč, ko se nebo odpira, na stvar se Stvarnik milostno ozira in mir rosi v človeška srca trudna oj sveta noč, božična noč prečudna ! NASI RAZGOVORI M.Roth, Maribor: ZGODBA O ŠKRATELJČKU. ^ Živel je škrateljček tam v Pohorskih gozdovih uekje. Nekoč je malo predaleč zašel od svojega doineka. Naenkrat opazi jastreba, ki leti nad njim. Toda škratelj je bil urnejši in je v tistem Času že smuknil v mišjo luknjo; še malce prehiter je bil. zato se je zemlja posula za njim in ga pokopala. Med tisto zemljo je bila tudi borova iglica, s katero si je škratelj izgrebel luknjico, smuknil skoz njo in hitel proti domeku. Obljubil si je tudi. da nikoli več ne bo šel tako daleč od hiše na šetnjo. Rozalka: V NJENEM OKRILJU. V biserih srebrnih In topla sreča je povsod, blestel se Njen je kras kjer Ona je med nami. in v rajskomilih spevih nevarnost je izginila, začuli smo Njen glas. saj nam stoji ob strani. Miloba Njena mnogim Pokojno plove čolnič naš polnila je srcé pod Njenim zvestim varstvom in ob pogledih Njenih in Njena zvezda dviga se minilo je gorjé. nad širnim božjim stvarstvom. J. Stepan: ZIMSKI VEČER. Lučice so se prižgale na vasi in zvezde na nebu. Po topli večerji in molitvi se začne za družino veselje. Stari oče in babica sedeta poleg gorke peči. Otroci se spravimo na peč in radi poslušamo zgodbe o kralju Matjažu, o Petru Klepcu, pa o tistem tolovaju, ki je znal tako močno I žvižgati, da si oglušil, če si mu prišel preblizu. O lepih vilah, ki so ljudem pomagale. in še mnogo mnogo drugih lepih pripovedk. Oče sedi pri mizi in čita o gospodarstvu in drugem. Mati in sestre, pa tudi sosede, sede ob kolovratih in predejo, da jih je lepo slišati. Muc pa je zlezel tudi na peč, gleda po nas in prede, kakor bi hotel sam impresti največ. Večji fantje se zbero zdaj pri eni, drugič pri drugi hiši in si krajšajo z muziko čas. Zunaj pa se snežna odeja debeli in sneženemu možu sedajo na nos in za vrat tihe snežinke. Pa ga nič ne zebe. Palico ima v roki in razbit lonec za pokrivalo ter strmi v zimsko noč. Nikolajev: Lepo opevaš pastirjevo veselje na paši; poveš, kako piska in si z vriskanjem krajša čas. Na Iconcu pa veliš: Ko sedem odbije, od veselja zavpije, da kmalu odide ... Tudi zlato in demanti niso pristni. Kar v sebi zares občutiš, lepo preprosto in prisrčno povej, potem pa na svidenje. Zdrav! Rozalka: Lej, pa si se odločila, da nam napišeš pisemce! To je lepo in tudi pesemca je vredna, da je romala v Ljubljano, kakor praviš. Vaja naredi mojstra, resnično je to. Pogosto hočeš poslušati in mogoče se ti posreči, da drugič zložiš še kaj boljšega. Pokojno pluj Tvoj čolnič pod Njenim zvestim varstvom! J. Št epa n: Ti si pač pisinar! Za vse leto nas boš preskrbel s pesemcami in zgodbami. Pesemce bomo — kakopa — ohranili, in kar se bo dalo. tudi natisnili: in — saj ne boš jezen — kakšno le predolgo povest bomo po potrebi nekoliko ostrigli, da ne poreko drugi: »Ali je tale kotiček samo za Stepana?« — I Lepo pozdravljen! Cvetko Promontan u s: Mična in na moč resnična je Tvoja peser o Miklavžu, ki »kakor škof izgleda(!) lepo in brado ima lepo«, le nagrade to , še ne bo, kar naj te preveč ne žalosti: če so še ostale pesemce le-tej podobn« Ti svetovali, da se oprimeš drugega posla, ki Ti bo prej prinesel nagrad'