Poštnina plačana v gotovini Cena 2 Din PRAMA GLEDALIŠKI LIST NARODNEGA GLEDALIŠČA V UUBUAN11930/31 Slehernik Premijera 26. aprila 1931 IZHAJA ZA VSAKO PREMIJERO UREDNIK: FR. LIPAH KRASNE ZAVESE v zalogi tvrdke A. & E. Skaberne, Ljubljana SEZONA 1930/31 DRAMA ŠTEVILKA 15 GLEDALIŠKI LIST NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI Izhaja za vsako premijero Premijera 26. aprila 1931 °st; par kesed o „Sleherniku“ Tudi Hugo von Hofmannsthal ni napisal »Slehernika«. Na naslovni strani »Jedermanna« stoji napisano: »Das Spiel vom Sterben des reichen Mannes erneut von H. v. H.« Tisto, kar pove Hofmannsthal uvodoma o postanku »Jedermanna«, se mi zdi tako izčrpno, da hočem navesti: O nemških pravljicah trdijo, da so brez avtorja. Po ustnem izročilu so prehajale iz roda v rod, dokler jih nista končno ob času, ko je grozila nevarnost, da zapadejo pozabljenju ali potvorbi, zapisala dva moža. — Taka pravljica je zgodba o Sleherniku, ki je poklican pred božji sod. V srednjem veku so jo pripovedovali marsikje v raznih oblikah; potem jo je povedal neki Anglež iz petnajstega stoletja na tak način, da je spravil posamezne osebe žive na oder, dodelil vsaki odgovarjajoče govore in vso zgodbo razdelil na posamezne like. Sledil mu je neki Nizozemec, temu spet pismoučeni Nemci, ki so se posluževali v to svrho latinščine ali grščine. Na podlagi enega takih tekstov je napisal Hans Sachs svojo komedijo o umiranju bogatina. — Vse to pisano pa ni imenovati last nemškega ljudstva, temveč je samo v skrinjah učenjakov. — Iz tega razloga je storjen ta poizkus, zapisati iznova z vso skromnostjo to zgodbo, ki je last vseh časov in veljavna za vsakogar. Morda je to poslednjič, morda se bo moralo kasneje od možaka neke bodoče dobe zgoditi spet.. — Tako Hofmannsthal o nemškem Jedermannu«. * Slovenskemu »Sleherniku« je oče, vreden Hofmannsthalov drug — Oton Župančič. Morda bo že deset let od tedaj, ko sva sedela v kavarni in govorila o misterijah, o Calderonu in pasijonskih igrah. — Da bi bilo dobro, sva rekla, da so vredne stvari, sva rekla in da je treba dobrega prevajalca. Lani avgusta meseca me je pa Župančič presenetil. Dejal je: Ga že imam »Jedermanna« in imenoval se bo »Vsak sleherni«. Kasneje ga je prekrstil v »Slehernika«. — Drugič pa me je presenetil, ko sem dobil tekst. To ni samo prevod, to je dra-maturgična predeleva, vsa sijajna. 1 »Slehernik je religijozna drama. Religijozna v strogo katoliškem smislu, čeprav si to temo osvoji lahko vsaka religija. — Saj religija je bila in bo ostala eden namočnejših socijo-logičnih faktorjev teatra. Religija je mati teatra, kajti iz obredov; rituala se je teater rodil. — Posebno danes, ko teka svet v ritmu motorjev, v blaznih naglicah, v nečuvenih rekordih, smo mi ljudje vezani na naš »današnji dan in vse, kar je bilo in kar še bo, nas skoroda ne zanima. Ako nas pa zanima, nas zanima samo zategadelj, ker si obetamo lažje kariere, glajše dosege ciljev, efektnejšega nastopa v življenje... Ako je plačano to z neznačajnostjo, nas to ne briga, kajti mi o tem ne premišljamo. Čemu ... Življenje teče, voda gre ... V redu in prav je, ako strpi v nas »Slehernik«, ker sleherni ima od gospoda Boga napisan ukaz in sodbo. .. Morda je s tem storjeno dobro delo. — Morda. * Morda! Eno vem za gotovo. Od »Slehernika«, za katerega so pričele skušnje baš ob Velikem tednu, smo bili vsi očiščeni. — Še več... V temnih vrstah nerazsvetljenega parterja, med vajami, sem vidfel marsikatero solzo, katera je utekla očesu, morda neprostovoljno — a utekla je ... * Gledališče ima svoj praznik — drama svoj posebni... Vi, Sleherniki, ste pa povabljeni... Gledališče v sedanjosti in v bodočnosti (Dalje in konec.) Pričujoči izvleček je 2. nadaljevanje študije o vzrokih gledališke krize, kakor jo obravnava dunajski gledališki strokovnjak in kritik Ernest Lothar. Prevod prvega dela smo objavili v zadnji številki našega lista (gl. »Gledališki list«, Drama, sezona 1930/31, štev. 14., z dne 29. marca 1931). V prvem delu analizira pisatelj sodobno gledališče in ugotavlja: 1.) da je današnje dramsko gledališče, gledališče igralcev in režiserjev in da vpliva ta položaj neugodno na duševno situacijo sodob nega gledališča, in 2.) da je igralsko in režisersko gledališč© postalo gledališče zvezdnikov teir da radi tega trpi ansamblsko gledališče pa tudi gledališko gospodarstvo. To pot prihajamo k tretji in četrti — zadnji — točki obravnave, prihodnjič pa bomo objavili zakjuček. (Op. uredil.) Tretjič: Če je postalo gledališče v rokah takih uzurpatorjev, katerim je gaža važnejša nego duh, zadeva slučajnostne špekulacije, so gledališki vodje ponižali duha na bolj ali manj razvpito modno blago. Med vodstvom modne trgovine in takega odra komaj še zasledimo kakšno razliko. Iste poslovne manire, isti poslovni triki! O priliki uprizoritve Maughamove »The con-stant wife« je nekdo plakatiral tole reklamno vprašanje: »Ali se Vam zdi, da je Konstanca ravnala prav?«; mož si je pač mislil: zakaj pa ne bi moglo to usodno vprašanje vplivati prav tako reklamno, kakor vpliva vprašanje: »Ali si čistite zobe s Pebecco kremo? Zakaj pa naj bi tega tudi ne storil, saj 'Je' pravzaprav oboje naprodaj? Ali je mogoče dognati razliko med trgovsko ponudbo za nove ovratnike in med reklamo za gledališko predstavo, ko pa črpata trgovec in direktor svoj reklamni besedni zaklad iz istega slovarja trgovskih potnikov? Razlika je le v tem, da ima dobavitelj ovratnikov pošteno vero, da prodaja le ovratnike pa nič drugega, medtem ko skrivajo gledališki podjetniki pod plaščem umetnosti svoje čisto trgovske interese. Ti slednji trdijo, da nudijo publiki le tp, kar! publika zahteva, da pa imajo v srcih pravo, sramežljivo umetnost! Če poslušamo take krasnoslovce, ki nihajo med kupčijo in nagnjenjem, se zdi, da bi najraje odstavili z repertoarja konjunkturno blago in je nadomestili s Klavigom. To se tudi včasih zgodi. Ne smemo pa pozabiti, da ni Klavigo med. smetmi in v šmirantski atmosferi nikakršen čin, temveč edino drznost in greh zoper duha. Zadeva ostane takale: Tile gledališki mešetarji vodijo odre — in v tem je višek vsega zla — le kot komercijalna podjetja in nič drugega. Dandanes je notorično, da so številni gle~< dališki ravnatelji poslovodje d. d. z o. z. in da so celo v tem svojstvu oblastno protokolirani. Poslovodje takih d. d. z o. z. smatrajo za svojo edino dolžnost, da polnijo blagajno, ne pa, da nudijo umetnost. Oni vodijo in dajejo publiki umetnost kot trgovsko blago. Pri tem se seveda sklicujejo na dvoje opravičil: na to, da ustrezajo trenutnim željam publike, in na to, da so upra^jčeni v dobi gledališke krize podvzemati razne zasilne korake. *Kar , se tiče publike, je stvar taka: ta circulus vitiosus je razdelil . vloge tako, da je igralec upnik, direktor trgovec, avtor producent, publika pa konzument in povrhu še obtoženec. Publika je vsega kriva!, kričijo. Toda ta publika, ki je po izjavah direktorjev, gledališču tako sovražna in zahteva z vso vehemenco na odru šmiro, ista publika zahteva v javnih knjižnicah pesnike in filozofe. 0 priliki neke ankete, o tem, kaj ljudje čitajo, sem si privoščil, da sem zbral nekaj takih statističnih podatkov. Izkazalo se je, da poseča javne knjižnice 43—45% ljudi sred-, njega stanu in 56-2% delavskega sloja. Prišlo je tudi na datr. da si izposojajo ti bravci, reci in piši, do 80% takozsvanega. težkega štiva«, to je: znanstveno in filozofsko literaturo ter najboljša leposlovna dela. Ko bi o tem obširneje razpravljal, bi izgubljal le čas. Vsakdo pač pozna, da ostanem pri umetnosti, število naklad »Zauberberga j, »Slučaja Mauritius«, »Seržanta Griše« itd. (da o vojni in memoarni literaturi niti ne govorim). Oni se bodo seveda sklicevali: to so pač bralci. In da se izognem tem opazkam, sem skušal zbrati statistične podatke o gleda- 3 . liških predstavah zadnjih let v Berlinu in na Dunaju. V sezoni 1924/25 so imele največje materi jalne uspehe te-le predstave: Shaw s »Sv. Ivano« in »Cesarjem iz Amerike«; Bruckner z »Zločinci« (zdaj z — »Elizabeto Angleško ); Galsworthy z »Družbo«; Langer s Periferijo«; Hofmannsthal z Der Schvvie-rige«; Zuckmayer z Veselim vinogradom in Schniderhan-nesom«; Sherriff s Koncem poti ; Schnitzler s Profesorjem Bemhardijem«; Bourdet z »Ujetnikom ; Pirandello s "Šestimi osebami;; Georg Kaiser s »Kolportažo«; Wolfgang Goetz z »Neidhartom von Gneisenau ; Jaroslav Hasek z Dobrim vojakom Švejkom in Molnar s tremi komedijami. Vse to so bili (in so še) ogromni gmotni uspehi. V dunajskem Burgtheatru je skozi eno celo sezono vlekel in polnil blagajno Goethejev •Faust«. In če pogledate poleg tega še programe ljudskih odrov, se boste prepričali, koliko je neresnice na trditvi, da daje nemška publika prednost šundu. Trditev, da kriza obstoji in da se veča, je točna. Vendar pa je s to stvarjo drugače, kakor si mislijo teatrski ljudje in, jo zlorabljajo. Kriza gledališča je š p e c i j a 1 n a kriza, ki zadeva gledališče le v duhovnem oziru, v tistem namreč, ki sem ga pravkar skušal pojasniti. V nasprotju s tem je popolnoma zmotno utemeljevati gledališko krizo z gospodarskimi argumenti. Ni dvoma, da gospodarska gledališka kriza res obstoji, in da je dan za dnem težja! Ta kriza pa je le vsporeden pojav splošne mednarodne krize lastnine in dela. Naravnost smešno bi bilo, ko bi bilo gledališče pri tem izvzeto. Nikomur pa še ni prišlo na um, da bi izvajal iz svetovnoznane krize pa-volne industrije posledico, da bi ustavil produkcijo pavole ali pa da bi celo hotel s sistematičnim poslabšanjem izdelkov krizo odvrniti. Res je, da so morali nekatere obrate začasno ali trajno ustaviti, zato so pa druga podjetja svojo produkcijo potrojila. Logika gledaliških podjetnikov pa je vsa drugačna. Ne samo, da delajo, kakor da so gospodarske eksistenčne težkoče le začasne, temveč izvajajo iz tega sklep, da je mogoče krizo zabra-niti s pomočjo slabše produkcije. Nesmisel leži torej na dlani! In še nečesa ne smemo pozabiti: Ni namreč res, da pomen gledališča pada in da pada njegova privlačnost! Upam si trditi celo nasprotno, da ni nobena prejšnja doba polagala na gledališče take važnosti, da celo pretirane važnosti! Nikoli ne bi bilo mogoče slaviti gledališkega suverena tako, kot slavi svet danes Maksa Reinhardta. Naš čas pretirava celo pomen igralca. Celo pomen režiserja in gledališkega direktorja. Vse, kar je okrog gledališča, je važno, izvzet je le avtor: in v tem je špecijalna kriza gledališča. četrtič: Če dolžijo ljudje gospodarsko krizo, se odtezajo odgovornosti za duševno zanemarjenje in zvračajo vso krivdo na pojav zvočnega filma. Od nekdaj je že opravičeval trgovec svoje namene s slabo kupčijo, sedaj pa se je hipoma pojavila konkurenca, ki je v resnici grozila, da se bodo tožbe ures- 4 ničile. Oglejmo si torej dejstva. Odkar obstoji nemi film, so tožili podjetniki o konkurenci; odkar pa se je uveljavil zvočni film, se konkurenca v resnici opaža. Nemi film (ne glede na druge bistvene razlike) ni bil glede na njegov molk nikoli nevaren konkurent gledališču. Zvočni film pa je posegel tja, kjer ji^ doslej gledališče neomejeno vladalo. Filmski igralec je potisnjen v ozadje, nadomestil ga je gledališki igralec in po gledaliških principih sestavljen ansambel. Ali je sploh dosegljiv tak učinek ansambla v zvočnem filmu? Ni treba, da je človek veren oboževalec mehanično-tehničnega dela, da mora včasih priznati prednost nekaterim zvočnim filmom pred gledališčem. Pritožbe se tičejo navadno snovi ali pa tehničnih pomanjkljivosti, ki pa jih bo prej ali slej premagal nov popolnejši plastični film. Nikakor pa ne more kritika do živega igri. V tem oziru ne pozna zvočni film nikakršnih omejitev. Da se povrnemo spet h krizi gledališča. Prav zvočni film je to krizo popolnoma razkrinkal. Če bi bila namreč gospodarska depresija kriva, da se ljudje ne tarejo pred gledališko blagajno, potem se tudi isti ljudje ne bi trli pred kinematografi. Publika torej ima denar, a ga raje nosi v kino kot v gledališče. Vprašanje: zakaj torej raje v kino kot v teater? je eksistenčno vprašanje gledališča. Pri tem je treba seveda upoštevati lažjo dostopnost filma in sorazmerno nižje cene. A če bi bil vzrok samo v tem, kakor mnogi trdijo, ali pa le na tehnični senzaciji, potem bi morali tudi manj posrečeni zvočni filmi imeti vedno dovolj publike. To pa se ne dogaja; s številkami bi mogel dokazati, da je poset takih filmov škandalozen. Ali torej poseča publika raje kino kot gledališče? Da, toda le tedaj, če je film boljši kot gledališče. Eksistenčno vprašanje se dvigne na višjo ploskev, in postane vprašanje kvalitete. Kvaliteta je najboljša reklama za zvočni film, in sicer igralska kvaliteta. Zdaj pa se dogodi nekaj neverjetnega. Mesto, da bi uvideli, da združujejo tehnične pridobitve zvočnega filma (ki se tem bolj približuje učinku gledališča, čim boljši so igralci) gledalce v veliko edinico; mesto da bi uvideli, da imajo ti igralci priliko videti povsod in kolikorkrat hočejo velike igralske in scenične kreacije ter da imajo možnost primerjati povprečne kreacije gledališča, je gledališče slepo in se spušča v konkurenčni boj tam, kjer je najmanj izgledov na uspeh: na brezpomembnem objektu, pa še sredstva so neprimerna. Ta objekt so lahka veseloigra in igralci, ki ne morejo vzdržati standarda zvočnega filma. Potem se pa pritožujejo gospodje direktorji, če si privošči publika, kadar se hoče razveseljevati za manjši denar, zvočni film, mesto dražje in slabše gledališče! V takih okolno-stih mora vplivati zvočni film na gledališče (če je slabo) naravnost porazno, kajti slabo in povprečno gledališče se poleg zvočnega filma, ali celo proti njemu, ne bo moglo nikoli uveljaviti. S to bridko usodo se morajo sedaj boriti še nekatera malomestna gledališča, in to deloma po zaslugi starih' šušmar- 5 skih grehov. Časi, ko so igrali še Pri treh mladenkah ali Logarjevo Kristo so za vedno minili. Gledališče, ki je komai še ustrezalo, se je preživelo, in dasi je to tragično zlasti za tiste, ki so gmotno prizadeti, more koristiti le eksistenci pravega gledališča. Zakaj, gospoda, pravemu gledališču ne more' niti najmanj škodovati vse vzdihovanje o krizah in vsa panika, ki jo je povzročil zvočni film. Njegov obstoj in bodočnost je v kvaliteti! Drobiž Dramatik Rothschild. Pozornica Champs Elysees v Parizu igra trodejanko Le grand patron«, ki jo je spisal Andre Pascal, s pravim imenom Henri de Rothschild. Doslej je objavil že več igrokazov, od katerih imata trajno vrednost »Le caducee- (Merkurjeva palica, simbol trgovine) in »Cresus«. Nova drama, tehnično spretna, zajema snov iz najnovejše kronike. Razni finančni polomi so očividno navdahnili avtorja... Slavni pariški kirurg Volnys živi le za svojo znanost. Svetovljanska spletkarica ga porine v varave delniške družbe in učenjak, ki ne razume trgovskih opravil, podpisuje njej na ljubo razne listine. Nazadnje pride v nevarnost, da bi ga zaprli kot sleparja, če ne plača 750.000 frankov v konkurzno imovino. Kot »bog z letalnega stroja« se pojavi Noblova nagrada, ki jo sloviti znanstvenik prejme v zadnjem trenutku ter z njo popravi svoje prejšnje budalosti. Delo je odrsko zelo učinkovito. Da ni pisec Rothschild, bi ga pač šteli med najboljše sodobne odrske rokohitrce v Parizu. Zamerijo mu menda še to, da je razpisal leta 1921. slovstveno nagrado za roman in mu jo je njegov odbor podelil za roman »Španski grande«. Le prof’ d’ anglais je naslov veseli trodejanki, ki jo je spisal Regis Gignoux in se zdaj vprizarja tudi v Pragi. Srčkana, podjetna ženska hoče svojega malce fantastičnega moža, pomožnega učitelja v zasebni šoli, v morskem kopališču razglasiti za uglednega profesorja angleške filologije, da bi se potem še sama uvedla v »boljšo« družbo. Radi tega se rodi polno zmed in nesporazumov, vsa tri dejanja so kar poplavljena z duhovitimi domisleki, tako da se že v drugem dejanju zdi preveč dobrega. Jean Giraudoux, čigar »Amphytrion 38*; se uspešno igra v Berlinu in se bo kmalu v Pragi predstavil tudi češkemu občinstvu, se je nasproti nekemu novinarju izrazil o nemškem in francoskem teatru. Med svojo študijsko dobo je v Monakovem videl dosti nemških komadov in vzljubil nemško odrsko umetnost: »Kleist in Hebbel sta se me močno dojmila. Ko sem se vrnil na Fran- cosko, sem pogrešal sličnega teatra, kajti pri nas ima pozor-nica čisto drugačne naloge ... Knjižno občinstvo v Parizu ni številno, pač pa je odločilno, zgolj ta publika prisoja pomen kakemu umotvoru.« Giraudoux je nadalje z obžalovanjem ugotovil, da so klasični igrokazi domala izginili s sporeda nemških odrov. A. D. Šekspirova modrost. Šekspirovi junaki rabijo strup ali jeklo v dosego svoje častihlepnosti. Nihče ni lepše od Šekspira opisal teh silovitih oseb v njih srepi in tenkoumni veličini. Zavzemajo visoko mesto v tragičnem gledališču, kjer radi njih in okoli njih obilo teče kri. Kolikrat se razlegne nalik turobnemu odmevu: »He stabs him«, zabode ga! In zavesa pade na nakopičene mrliče. Te žrtve gleda Šekspir z nekakšno stoično grozo. Človek je še vedno človeku volk. Še vedno živimo v ozračju železne dobe. Ali pa naj sei človeštvo zategadelj odpove plemenitemu snu o zlatem veku, o modrostnem idealu, ki je lep, akoprav neuresničljiv? Ta ideal skuša opredeliti Rene Berthelot v knjigi L a Sagesse de Shakespeare et de Goethe (1930). Šekspirov vzor je pesniški in pastirski, zasenčen z virgilskimi in florentinskimi izročili, ki potekajo iz davnine in renesance. Očrtal ga je v svojih igrokazih, v Izgubljenih ljubav-nih težavah in v Snu kresne noči, preden mu je dal najjačjega izraza v Nevihti. Do te višje modrosti pa se je povzpel šele potem ko je gledal tragični svet: Macbeth, Othello, Lear, Hamlet... Ta razvoj s svojimi napredovanji in nazadovanji prikazuje Berthelot v končni sijajni postavi Prosperovi. Z njim je modrijanova duša dospela do čistoče, spoznavši poprej bolestno blaznost strasti. Berthelotov spis nadalje razpravlja o Goethejevi modrosti ter evropski prosveti, ki je pač relativna, omahljiva, in nima nič podobnega z zlato dobo, idealom pesnikov in modrijanov. Moskovska drama. L. 1882. se je odpravil državni teatrski monopol. Tedaj se je otvorilo v Moskvi Korševo gledališče z Gogolovim »Revizorjem«. Njega zgodovinska vloga je bila v tem, da je otvarjalo Rusom okno v evropsko prosveto. Revolucija je spravile na dnevni red vprašanje o upravičenosti posameznih pozomic. Korševo gledališče se je pričelo nagibati v ideološke smeri. Uprizorili so se Biichnerjev »Danton«, Lunačarskega »Ključavničar in kancler«, nadalje Ernest Taller, Georg Kaiser, Hasenclever itd. Na mesto prejšnjih francoskih zabavnih glum je stopila jedka satira naših dni. Daljnji razvoj je podržavljenje in prekrstitev v »Moskovsko dramsko pozorišče« 1.1926. Z uprizoritvijo Ostrovskega »Volkovi in ovce« je gledišče pokazalo družabno osnovo ruskega življenja v prejšnjem stoletju, to pa baš med njegovo krizo ob 7 postanku kapitalizma. Z Nikulinovim »Inženjerjem Mercem« je pozomica prvič našla izrazito tematiko sovjetske sodobnosti. Ta igrokaz se je trdno zasidral v razpored. Nato so predstavljali Libedinskega »Višine«, kjer se je prvikrat izrazil boj sodobnih družabnih skupin. Pozornica, ki posveča dovolj pažnje najboljšim evropskim igrokazom, je med drugim priredila Pagnolovo »Močvirje«, nravstveno komedijo iz življenja francoskega povojnega meščanstva. Pričele so se tudi priprave za inscenacijo »Ciankalija«, dramo, s katero je Fr. Wolff vzdignil mnogo prahu v Nemčiji. Kvadratura kroga. Pozomica A teli er v Parizu z velikim uspehom igra Valentina Katajeva trodejanko z gorenjim naslovom, llote ali nehote je to ostra obsodba sovjetske vladavine. Tu vidiš, kako se živi v senci srpa in kladiva: kar se da neudobno. Stanovanjska stiska, ki razsaja v Moskvi, je prisilila dva mladca, Vasjo in Abrama, da si delita uborno čumnato, kjer stoji ena sama posteljica in široka klop. Oba sta se prejšnji dan poročila. Zakonske zveze se v Sovjetiji sklepajo brez posebnega preudarka, kar čez noč. Sedaj bosta čutila prenagljenost svojega koraka. Vsak nastani svojo družico v svojem kotu in takoj se preneha vsa prisrčnost med golimi štirimi stenami. Meščanska čuvstva ja-mejo kliti v tem krožku, prepojenem s komunizmom. Soba se razpolovi. Pojem svojine in domačega ognjišča se je zopet obudil. Ljubosumnost, ostanek preteklih časov, se tudi vseli v stanovanje. Skratka, vse se tako slabo odseda v tej izbici, da se oba para razdereta in se na svoje stroške na novo uredita. Vasja zapusti svojo zakonščico in vzame Abramovo, in narobe. S tem pa še ni rečeno, da se bo poslej položaj izboljšal. Komedija je dokaj živahna. Pisec je pač hotel pokazati, da ima konservativni duh nekaj dobrega na sebi. Mesto te sveže, izvirne »Kvadrature kroga je med najlepšimi človeškimi deli. Rekordi. V Parizu so ponovno nastopile inozemske glumske čete, ki šo modernizirale n. pr. Racinovei tragedije. Tako so v pretekli sezoni angleški igralci uprizorili Molierovega »Žlahtni meščan , kjer g. Jourdain v današnjem suknjiču narekuje pisma tipkarici ... Gledališče v Rigi pa je pravkar postavilo na oder za. sodobnost prikrojeno Šekspirovo komedijo »Veliko hrupa za nič« pod naslovom »Ljubezen na nebojši (nebojša = dread-nought, oklopni br