KORENINE RODOV 
(Posvečeno Antoniji Sifrer, vulgo Gregorč, iz Zabnice 
pri Sk. Loki) 
Dekletce zvedavo — oči kot plavice, 
kitici kakor klasje pšenice — 
s srcem prisluhnilo je vsaki besedi 
pod streho domačo, kjer shajali so se zgovorni sosedi 
pa furmani žejni, popotniki lačni — od vseh vetrov .. . 
Babica modra — ko predla je niti 
z besedo je tkala podobe življenja davnih rodov ... 
Iskra ljubezni do zgodovine 
vžgala je plamen žlahtne strasti 
iskati sledove življenjskih poti 
prednikov svojih, ki v senci cipres 
počivajo v zemlji domači, 
in tistih, ki jih zvabilo je v svet: 
želja po znanju — učenost in ugled. 
Klic zemlje in glas srca 
mladenko sta zadržala doma. 
pesem škrjančkov, otroški smeh, 
iskre sreče v njenih očeh ... 
Antonija-žena, Antonija-mati 
na trdni kmetiji gospodarica, 
dolgo je v srcu nosila zlato breme mladostnih sanj. 
Šele po sedmem križu življenja — pritajena klica 
pognala bogato je klasje dognanj: 
v pepelu časa našla je korenine rodov ... 
Deset let risala je košato drevo življenja, 
rodovnik — zvitek, dolg metrov pet 
splet je usod tristotih let! 
Žilava, modra, vedra, zgovorna — mladostno kljubuje 
bremenu let, čeprav jih je že osemdeset... 
Njen jasni spomin in žlahtno srce 
s peresom obujata davne dni, 
običaje domače in bližnjih vasi. 
Cas bo ohranil njeno ime . . . 
Gema Hafner 
204