Gospodarske stvari.
Združba je moč, kajti v združbi je napredek.
•v
Cas je kol6, ki se neprenehoma vrti; kdor Be v gospodarstvu njemu ustavlja, ga stare to kol6, da pogine.
Resnica tega se kaže dandanes očitno. „Vsak za se, Bog pa za vse", je sicer starodaven pregovor, al dandanes so časislabeji od nekdanjih in skrbi dokaj več ima kmetovalec in obrtnik. Zato, čeravno velja in bode resnica veljala na veke, da brez Božje pomoči se človek zastonj trudi, pa ne velja zmirom več prvi stavek gori navedenega pregovora, ki pravi: „vsak za-se". Ne rečemo sicer, da vaelej in povsod donaša le združba (španovija) dobičke, al to rečemo, da tam, kjer kmetovalec samec aH obrtnik samec ne more naprej, pomaga mu združba z drugimi, dobro osnovana in dobro peljana. To pričajo skušnje tujih dežel, to nekoliko že tudi naših slovenskih dežel. Na Stajarskem napredujejo združbe vinorejcev v vinski kupčiji, na Goriškem inKran j-skem združbe živinorejcev v sirarstvu. Začetek združevanja je narejen in utegne čedalje več biti koristnih združeb, ako se najdejo možje, ki se tu in tam, za to ali uno stvar vstopijo na Čelo svojemu okraju in postanejo pravi „misijonarji" za snovanje združevanja*
Potrebo združevanja slovenskih kmetovalcev in obrtnikov je z navdušeno besedo že priporočal pokojni dr. Lavrič leta 1864., ki je v Ajdovšini 17. julija 1. 1864. med drugim govoril tako-le:
„Deže!am in posameznim krajem pomagajo le ze-dinjene moči, le družbe, in to zavoljo tega, ker dežele in okraji potrebujejo več, in le zloženo premoženje, združene bistre glave in moči morejo vstva-riti ali več, ali kaj boljšega, ce!6 kaj veličanskega. Dokaz temu so nam vsi časi. Svobodni Angleži so se od nekdaj že radi združevali, in tudi dandanes snujejo družbe vsakovrstne v kakoršen koli namen.
Sicer pa dela in velja davno že to načelo, ker je človeku prirojeno. Zato nahajamo družeb že v prvotnih Časih človeštva, in svobodni narodi stare dobe ao vživali vse pravice svobodnega združevanja, kar nam imenitni pisatelji tistih časov pravijo. — Iz srednjega veka pa imamo mnogo dokazov prav živega združevanja. Razne družbe so skrbele za trgovski (kupčijski) in obrtnijski razvoj, in z zedinjenimi močmi so nazidale veličanske cerkve in mestna poslopja, takošna umetna dela, da se jim še zdaj čudimo. Pretežko bi bilo popisati vsa djanja teh družeb od nekdanje trgovske nemške družbe  z  imenom „Hanza"   in   ravno  takošne  an-
gleške imenovane „družbe (kompanije) za izbodnjo Indijo", kateri ste tako bogati in mogočni bili, da ste svoje lastne vojske na suhem in po morji imeli — do najmanjših izmed njih , o katerih vseh nam ve zgodovina toliko velikega in koristnega povedati.
Gotovo je tudi, da je združevanje eden najvažnejših vzrokov, da se je po sedanjem svetu tako veli-čansko razvila kupčija, obrtnija in narodsko gospodarstvo sploh, da so se tako kmalu razcvetela znanstva in lepe svobodne umetnosti. Vse to uče slavno znani učitelji narodskega gospodarstva, in trdijo dalje, da je angleška , da je vsaka bogata dežela pridobila svoje bogastvo , ne samo po delavnosti in preiskovanji posam-nih svojih državljanov, ampak pred vsem le po d e-janski rabi združevalnih pravic.
Da je to res, prepriča se lahko vsak oziraje se nekoliko po svetu.
Saj vidimo, na priliko, v Trstu, da skoraj vsaka trgovska družba mnogo več zamore od najbogatejšega posamnega moža; tudi vidimo, da so revni tisti kraji, po katerih združevanje medli, in v katerih sleherni le sam dela in le zase. Tehtno nam dokazujejo to naše okolice. Družeb je tu malo, in nihče ne poreče, da so bogati ti kraji.
Na Tominskem je planinaratvo na nizki stopinji, na Krasu gozdov več ni, in tu pri nas bi vino lahko izvrstno bilo, kakor izvedeni možje pravijo , pa ni; vendar pa od planinarstva in od živinoreje po gorah skoraj vse živi, vendar bi gozdje Kras osrečili, in dobra vina to našo dolino obogatila.
Potem takem vprašam: kaj nam je početi? Menim, da, kakor drugim narodom v drugih zadevah , morajo tudi nam v teh naših rečeh pomagafi le z edin j ene moči, le združbe.
Nas Slovence začenja že sicer opihljavati oživljajoči ta duh; osnovali smo si že nekaj zavodov v dušno napredovanje, na pr., čitalnice in zdaj slovensko Matico v Ljubljani.
Ali, možje moji, važen pogoj duševnemu napredovanju je telesno, je materijalno blagostanje ljudstva, ravno tako, kakor je zdravo, čvrsto te 16 pogoj krepki in pogumni duši. „S kruhom za duhom"! Zavoljo tega duševnega napredovanja tedaj, in, ker premožen človek , premožen narod več zmore od revnega, nam je na vso moč skrbeti za materijalni blagor, in posestnikom menda ne bo pretežka ta skrb.
Temveč pa je dandanes, da more gospodar pridelke svoje prodati, treba združevanja, ker so železne ceste svet skrajšale in se lahko iz tujih dežel vpeljuje vsaka
240
roba. Konkurenci j a je prav ostra sodnica, ona vse natanko pregleduje, zameta in zaničuje, kar je srednjega ali slabega, in priznava prednost le dobrim, izvrstnim rečem.
Zavoljo tega pa ne smemo obupati, zakaj konkurenčna škoduje le nemarnim. Vrlega, umnega moža pa spodbada k napredovanju; ona mu je nagib k novemu preiskovanju, in vsled tega izvir novib iznajdeb in ponosnega veselja. Nam je tedaj zadnji čas, da začnemo posluževati se pravib sredstev; zatoraj zložimo se in napenjajmo vse moči , da bodemo drugim prodajalcem kos. Pomagajmo si sami, kajti drugi nočejo in ne morejo za nas skrbeti. Najti pa moramo pravo pot; kar je drugim narodom mogoče, je mogoče tudi nam Slovencem!"